VODNA GLADINA 
V NOTRANJSKEM IN PRIMORSKEM KRASU 
SLOVENIJE 
(S 14 SLIKAMI) 
WATER TABLE IN SLOVENE KARST OF NOTRANJSKO 
AND PRIMORSKO 
(WITH 14 FIGURE$) 
PETER HABIC 
SPREJETO NA SEJI 
RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE 
SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
DNE 31. OKTOBRA 1985 
Vsebina 
Izvleček - Abstract 
UVOD ..... . 
IZHODIŠČE 
VODNA GLADINA V IZVIRIH LJUBLJANICE PRI VRHNIKI 
VODNA GLADINA V ZALEDJU PRIMCOVEGA STUDENCA . 
VODNA GLADINA MED LJUBLJANSKIM BARJEM TER LOGAŠKIM 
IN PLANINSKIM POLJEM . . . . . . . . . . . . . . . . . . 
KRAŠKA VODA MED PLANINSKIM POLJEM IN RAKOVIN ŠKOCJANOM 
Planinska jama . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 
KRAŠKA VODA MED RAKOVIM ŠKOCJANOM IN CERKNIŠKIM JEZE-
ROM ................ , .......... . 
KRASKA VODA NA CERKNIŠKEM POLJU IN NJEGOVEM OBROBJU 
VODNA GLADINA V POSTOJNSKEM KRASU ....... . 
VODNA GLADINA NA ZGORNJI PIVKI IN POD JAVORNIKI. 
PODZEMNE VODE V MATIČNEM KRASU ....... . 
KRAŠKA VODA V ZALEDJU RIZANE IN OSAPSKE REKE . 
VODA V KRASU MED IDRIJCO IN VIPAVO . 
RAZPRAVA IN SKLEPI . . . . . . . . . . . . . . . . 
LITERATURA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 
WATER TABLE IN SLOVENE KARST OF NOTRANJSKO AND 
PRIMORSKO 
39 ( 3) 
39 ( 3) 
40 ( 4) 
41 ( 5) 
45 ( 9) 
48 (12) 
48 (12) 
49 (13) 
51 (15) 
52 (16) 
54 (18) 
56 (20) 
61 (25) 
63 (27) 
63 (27) 
67 (31) 
72 (36) 
(Summary) ................•.... . . . . . 75 (39) 
Naslov - Address 
Dr. Peter HABIC, znanstveni svetnik 
Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU 
Titov trg 2 
66230 Postojna 
Jugoslavija 
Acta carsologica XIII (1984), 37-78, Ljublja'1a, 198:; 
Izvleček 
UDK 556.32(497.12-13/-14 
551.491.54( 497.12-13/-14) 
Habič Peter: Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu. 
Po razpoložljivih speleoloških podatkih sta prikazana razporeditev in nihanje vod-
ne gladine v krasu v porečju Ljubljanice, Idrijce, Vipave, Notranjske Reke in Ti-
mava ter Rižane. Nakazani so vzroki različnega nihanja in ocenjen je praktični 
pomen poznavanja razporeditve voda v krasu. Podčrtana je potreba po boljši regi-
straciji niha'Ilja vode vsaj v speleološko dostopnem podzemlju. 
Abstract 
UDC 556.32(497.12-13/-14) 
551.491.54( 497 .12-13/-14) 
Habič Peter: Water table in Slovene karst of Notranjsko and Primorsko. 
According to available speleological data distribution and osaillation of water 
table in karst of river basin of Ljubljanica, Idrijca, Vipava, No'ranjska Reka, Timava 
and Rižana are presented. The reasons for different oscilations are shown and 
practicali significance of water distribution in karst is assed. The need for better 
registration of water oscillation at l~ast in s•peleologically accessible underground 
is emphasised. 
UVOD 
Medzrnska poroznost v grobozrnatih naplavinah omogoča sklenjeno vodno 
gladino, ki različno niha glede na dotok, prepustnost in odtok v posameznih 
vodonosnikih. Razpoklinske pore in kraške votline v karbonatnih kamninah so 
lahko povezane ali nepovezane. Razporeditev in nihanje vodne gladine v njih 
je zaradi tega ponekod skladno na večje razdalje, drugod pa ločeno in neod-
visno že v bližnjih izvirih in podzemeljskih rovih. Zaradi večje heterogenosti 
kraškega vodonosnika se vodne razmere v krasu od predela do predela razli-
kujejo, zato ni čudno, da so se v začetnem obdobju preučevanja kraških pod-
zemeljskih voda porajale različne predstave in razlage. Vznikle so različne 
hipoteze in teorije, ki so slonele na omejenih spoznanjih in ugotovitvah iz raz-
ličnih kraških predelov (A. Grund, 1903; F. Kat z er, 1909; J. Cvijic, 
1918; O. Le hm a n n, 1932). Postopno pa se je znanje iz;popolnjevalo in tako 
so se dopolnile tudi teorije o razporeditvi in povezanostih kraških voda (F. Jen-
k o, 1959; B. Geze, 1958, 1965; A. Mangi n, 1975). Zaradi različne prevot-
ljenosti in prepustnosti so torej vode v krasu zelo različno razporejene, zato 
krajevno veljajo lahko tudi povsem nasprotne teorije. 
V tem prispevku želim predstaviti razporeditev vodne gladine v No-
tranjskem in Primorskem krasu, kakor smo jo sodelavci Inštituta za raziskova-
nje krasa ZRC SAZU lahko spoznali na podlagi občasnih in nepovezanih opa-
zovanj. Škoda je, ker ni bilo mogoče opraviti sistematičnih meritev hkrati v 
različnih predelih in ob različnih vodnih razmerah. Tako ne poznamo nihanja 
vodne gladine ob postopnem praznjenju ali naglem polnjenju podzemlja, ne v 
bližnjih, še manj v bolj oddaljenih delih istega kraškega povodja. 
39 
Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
IZHODišCE 
Položaj in nihanje podzemeljskih kraških voda v povodju Ljubljanice in 
Notranjske Reke ter v delu visokega krasa med Idrijco in Vipavo smo občasno 
opazovali ob kraških iz;ririh in ob ponorih ter v dostopnih vodnih jamah v 
letih od 1963 do 1984. 
Položaj kraških izvirov je odvisen predvsem od geološke zgradbe in geo-
morfološkega razvoja, ki skupno opredeljujeta hidrogeološke značilnosti njiho-
vega zaledja. Z geološko zgradbo je dana razporeditev propustnih, delno pre-
pustnih in nepropustnih kamnin. Te kamnine pa so bile izpostavljene podneb-
nim silam, oziroma geomorfološkim procesom, ki so jim vtisnili svoj pečat, v 
nekraških predelih predvsem na površju, v prepustnih kraških predelih pa tudi 
v podzemlju. Iz kraškega podzemlja se prelivajo vode na površje v višini abso-
lutnih ali lokalnih kraških erozijskih baz, ki jih predstavlja morje ali najnižja 
vrzel v nepropustnem obrobju krasa. Voda pa se v krasu pretaka sifonsko tudi 
precej globlje. 
Način iztekanja vode iz kraškega podzemlja je odvisen od položaja izvira 
in od hidrogeoloških značilnosti njegovega zaledja, to je predvsem od prevot-
ljenosti in prepustnosti kamnin. Od razporeditve in stopnje prepustnosti je 
namreč odvisen tudi način podzemeljskega pretakanja vode v krasu. 
Neposredno spoznavanje kraškega podzemeljskega pretakanja je omejeno, 
ker večina podzemeljskih vodnih poti ni dostopnih. To pomeni, da lahko kraški 
vodni sistem le delno spoznamo in to posredno na različne načine. Znanje o 
pretakanju in razporeditvi vode v krasu se le počasi izpopolnjuje. Kljub bogati 
tradiciji hidroloških in speleoloških preučevanj našega krasa so le redka ob-
močja zadovoljivo preučena, saj so za zahtevnejše raziskovalne postopke po-
trebna znatna sredstva, ki so na voljo le ob izgradnji večjih energetskih ali 
drugih vodnogospodarskih objektov. Pretežni del krasa pa je prepuščen bolj 
slučajnemu raziskovanju, pri katerem imajo pomemben delež tudi člani jamar-
skih organizacij. 
Kraška vodna gladina predstavlja jasno mejo med zalitim in nezalitim de-
lom krasa. Ker je voda v razpokani kamnini z omejeno prepustnostjo neena-
komerno razporejena, meja med zalitim in nezalitim krasom ni ne sklenjena, 
ne ravna ploskev. Voda zaliva le votline in pore v kamnini, zato je njena po-
vršina razčlenjena v mrežo bolj ali manj povezanih prostih gladin in pritis-
njenih vodnih površin v razpokah in špranjah, rovih in drugih votlinah ter v 
vmesnih kamninah. Tako so vodne ploskve tudi po višini različno razporejene. 
V splošnem je gladina kraške podzemeljske vode stopnjasta ali rahlo nagnjena 
k izvirom. Znotraj zakrasele kamnine pa je lahko krajevno stopnjasta in nag-
njena od manj prevodnih k bolj prevodnim žilam in tokovom. Izviri in pogla-
vitne vodne žile predstavljajo lokalne hidrografske baze, h katerim so usmer-
jene razpoklinske in kraške vode. 
Proste in pritisnjene vode so v medsebojni tlačni ali piezometrski zvezi, 
če so žile v kamnini dovolj razvejane in prevodne. Povezanost kraških vodnih 
gladin se odraža v skladnem nihanju prostih gladin. Te lahko primerjamo le 
v dostopnih vodnih jamah in breznih, posredno pa jih dosežemo z vrtinami. 
Naravni dostopi do podzemeljskih voda v krasu so razmeroma redki, poleg 
tega pa so odvisni tudi od stopnje speleološke raziskanosti terena ter jamarske 
40 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 
izurienosti in opremljenosti. V Sloveniji imamo dolgo tradicijo v raziskovanju 
kraškega podzemlja. Doslej je med 5000 znanimi jamami komaj 9 % vodnih 
jam, od tega nekaj več kot ena tretina izvirnih, ena četrtina ponornih in le v 
dobri četrtini, to je v 140 jamah, pridemo do podzemeljskih voda (P. Habič, 
I. Kenda, 1981). 
Opazovanja nihanja voda v teh jamah so še posebej dragocena, saj z raz-
meroma skromnimi sredstvi spoznavamo pomembne vodne razmere v kraškem 
podzemlju. Seveda moramo pri tem upoštevati omejeno natančnost in zanes-
ljivost. številna opazovanja niso povezana, podatki veljajo le za določene tre-
nutke ob slučajnih jamarskih obiskih. Le redko so ti sistematično organizirani. 
Praksa kaže, da je vsaj občasno sodelovanje z jamarskimi organizacijami pri 
spremljanju vodnih razmer v krasu lahko zelo uspešno. Na ta način so bili 
zbrani v porečju kraške Ljubljanice in Notranjske Reke zanimivi podatki o 
položaju vodne gladine v različnih hidroloških situacijah, predvsem v najbolj 
sušnih razmerah, pa tudi ob katastrofalnih poplavah. 
Podatki o razporeditvi in nihanju kraške vodne gladine so delno že ob-
javljeni, nekaj pa jih je ostalo v terenskih zapisnikih po opazovanjih in me-
ritvah, opravljenih tudi v okviru Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU 
v Postojni, bodisi po rednem programu, ki ga financira Raziskovalna skupnost 
Slovenije, ali pa po posebnih pogodbenih nalogah različnih naročnikov. Vsem, 
ki so pomagali zbirati podatke, se na tem mestu še posebej zahvaljujem. 
Zbrano gradivo nam vkljub pomanjkljivosti omogoča vsaj približno pred-
stavo o vodnih razmerah v raznih delih Notranjskega in Primorskega krasa. 
S tem prispevkom želim tudi vzpobuditi natančnejša opazovanja kraških pod-
zemeljskih voda. Vodomerna služba je namreč preveč omejena samo na površje, 
v kraškem podzemlju pa nimamo nobene stalne opazovalne postaje, čeprav že 
dalj časa skušajo hidrologi in hidrotehniki razvozlati kraške vodne uganke. 
Sistematične hidrološke raziskave so bile zastavljene le na obrobju Planinskega 
polja (M. Brezni k, 1962) in na območju matičnega Krasa (P. Kri vic, 1982, 
1983), ki so dale prav zanimive rezultate. Na podoben način bi s sodobno me-
rilno opremo in opazovalno tehniko lahko zbrali bolj zanesljive in dragocene 
podatke, ki jih potrebujemo ne le v strogo teoretičnem, temveč še bolj v prak-
tičnem pogledu. Poznavanje vodnih razmer v kraškem podzemlju postaja vse 
pomembnejše zaradi naraščajoče izrabe kraških voda in njihove onesnaženosti. 
VODNA GLADINA V IZVIRIH LJUBLJANICE PRI VRHNIKI 
Kraški izviri Ljubljanice so razporejeni na razdalji 4 km ob zahodnem 
robu Ljubljanskega barja v predelu med Vrhniko in Bistro. Podzemeljske kra-
ške vode se prelivajo na površje v treh poglavitnih skupinah, ki napajajo izvire 
Velike in Male Ljubljanice, Lubije in Bistre. Na zahodni strani so še izviri 
Hribskega potoka ter Primcov in Bečkajev studenec, ki se skupaj s površinsko 
Belo izlivajo v Malo Ljubljanico. Izviri Male Ljubljanice so razporejeni v iz-
raziti zatrepni dolini Malega in Velika Močilnika pri Vrhniki, izviri Velike 
Ljubljanice pa v zatrepni dolini Retovje pri Verdu. Izviri Lubije so razvrščeni 
v Verdu na razdalji 500 m, in sicer od Smukovega in Gradarjevega brezna do 
Ceglarjevega potoka. V Bistri so ob vznožju strme rebri Pokojiške planote tri 
41 
"'" t-:1 
<t' 
o z 
~ 
ii1 
~ 
-.j 
W# /1/ / & // m# /1/ # m~ /0'/1/ / & /1//1/ M0; 
C. zatrepna dolina sack valley 
O udornica collapsed doline 
-- izvir - spring 
Sl. l. Razpored izvirov Ljubljanice, Lubije in Bistre Fig. l. Ljubljanica, Lubija and Bistra springs dist11ibution 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 7 
skupine izvirov: Grajski, Zupanovi in Galetovi izviri ali izviri Trebije. Vzhodno 
od Trebije sta še dva manjša studenca, Pasji in Ribčev, z lokalnim zaledjem, 
kakršne imajo tudi majhni studenci na obrobju Barja med Verdom in Bistro 
(slika 1). 
Vodna gladina v izvirih Ljubljanice je ob visokih vodah med 292 in 
298 m, ob nizkih pa med 289 in 296,5 m absolutne višine, niha torej od 0,5 
do 4 m, medtem ko znaša absolutna razlika med najnižjo in najvišjo gladino 
okrog 9 m (slika 2). 
Kraška voda je ob robu Barja zajezena s kvartarnimi barskimi naplavi-
nami ter v zatrepnih dolinah z gruščem in podornim skalovjem. Struge ob 
izvirih so v naplavine različno poglobljene, kar je odvisno od drobnih hidro-
geoloških in geomorfoloških značilnosti izvirov ter prepustnosti vodnih žil 
globlje v njihovem zaledju. Vodna gladina v izvirih Ljubljanice je tudi umet-
no uravnavana z jezovi, pregradami in zapornicami ob nekdanjih mlinih in 
žagah ter kasnejših industrijskih obratih. Znana je medsebojna odvisnost 
vodne gladine Hribskega potoka in Primcovega studenca, čeprav je vmes po-
vršinska dolina Bele s širokim in več metrov debelim prodnim zasipom. Zve-
zo smo preverili z zapiranjem in odpiranjem zapornice ob izviru Hribskega 
potoka leta 1969 (P. Habič, 1976). Vpliv umetne podzemeljske akumulacije 
je znan tudi v izvirih Lubije in Bistre, kjer so z zapornicami uravnavali gla-
dino kraške vode na razdalji 2 km. 
Čeprav dobivajo izviri vodo iz skupnega kraškega zaledja, so gladine 
različne in različno nihajo. To je možno le v primeru, da se vode pretakajo 
po bolj ali manj ločenih kanalih z različnimi hidravličnimi lastnostmi, kar po-
trjujejo tudi različne temperature in trdote voda (F. Habe, 1937; I Gam s, 
1966). Fizikalno kemične lastnosti so sicer sorodne. vendar že manjše razlike 
med posameznimi izviri odražajo različne poti. To so potrdili tudi sledilni 
poskusi, še zlasti kombinirano sledenje leta 1975, na podlagi katerega je bilo 
mogoče izračunati delež vode v posamezni skupini izvirov Ljubljanice iz pri-
padajočih ponikalnic na Cerkniškem, Planinskem in Logaškem polju ter Ho-
tenjskih in Rovtarskih ponikalnic (P. Habič, 1976). 
Ker pritočni kanali niso dostopni, ne poznamo višinske razporeditve in 
razlik med nizkimi in visokimi vodami globlje v zaledju kraških izvirov. Vemo 
le, da se v večini bližnjih udornic z dnom med 295 in 302 m ne pojavi več 
poplavna kraška voda, čeprav so v dnu teh koliševk odložene debele plasti 
naplavljenih ilovic. Izjema sta le Grogarjev dol in Farovška dolina v nepo-
sredini bližni Malega Močilnika, ki sta ob visokih vodah poplavljeni. 
Grogarjev dol je okrog 50 m globoka in 200 m široka tipična udorna 
vrtača s 70 do 100 m širokim, ovalnim in naplavljenim dnom v višini 293 m. 
Rahlo upognjeno dno je travnato, strm obod je gozdnat. Najnižji preval v 
obodu je na 315 m, najvišji rob pa nekaj nad 350 m. Od izvira v Malem Mo-
čilniku je dol oddaljen 1500 m. Po izdatnem deževju privre voda iz gruščna­
tih in travnatih tal na zahodnem obrobju dna in v sredini, kjer nato tudi 
odteka. Voda naraste nekako do 298,5 m in se zadrži nekaj dni, nato pa se 
skoraj nevidno umakne nazaj v podzemlje. Zanimivo je, da gladina v Gro-
garjevem dolu še narašča, ko voda v Malem Močilniku že upada. To pomeni, 
da polni udornico nek stranski podzemeljski dotok in ne glavna žila, ki napa-
43 
8 Acta carsologica XIII, 1984 (1985} 
ja izvir Malega Močilnika. Po legi in drugih hidroloških značilnostih sklepa-
mo, da se v Grogarjevem dolu pojavljajo vode iz zaledja Hribskega potoka. 
Tam je vodna gladina tudi ob nizkih vodah višja kot v neposrednem zaledju 
Močilnika (slika 2). 
alt 
nmv 
m 
300 
295 
290 
Bela 
v 
Grogarjev 
dol 
RETOVJE 
Ribčev 
1 / 
1 / 
LUBIJA BISTRA studenec 
MOČILNIK v Krnica 
Mali Veliki 
HRIBSKI 
285+-_P_O_TO_K----,----.----.--------.----.-----,-----r----r--
O 2 3 4km 
Sl. 2. Vodna gladina v izvirih Ljubljanice, Lubije in Bistre ter višinski položaj 
udornic v njihovem zaledju 
Fig. 2. Water table in Ljubljanica, Lubija and Bistra springs and altitude situa-
tion of collapse dolines in their background 
Voda se pojavlja občasno tudi v manjši Farovški dolini v bližini farne 
cerkve na Vrhniki. Dno te domnevne udornice je v višini 296,6 m in je okrog 
3 m višje od dna Grogarjevega dola. Voda v Farovški dolini naraste le za do-
ber meter, kar je skladno z strmcem podzemne vode med Grogarjevim dolom 
in najbližjim izvirom pod Gradiščem ob Hribskem potoku. 
Čeprav je ob visokih vodah v izvirih Velike in Male Ljubljanice, v Mo-
čilniku in v Retovju, še posebno v izvirih Pod orehom, Pod skalo in v Velikem 
okencu, občutiti pritisk voda iz zaledja, saj v izvirih kar kipi in vre, se v bliž-
njih udornih vrtačah od Matjaževke, Telbanove doline, Andrejčkove in Jer-
nejevcove doline do Babnega, Meletovega in Pavkarjevega dola, katerih dna 
so med 295 in 303 m, ne dvigne kraška voda do površja. 
Nihanje vodne gladine v izvirih Ljubljanice je precej pridušeno, -;~iko 
bolj kot globlje v zaledju in na ponornem obrobju Planinskega polja, kjer 
niha gladina v vodnih jamah za 50 do 60 m (P. Habič, 1976). Vzrok za takš-
no pridušitev izvirov ne more biti le v zajezenosti krasa s kvartarnimi na-
plavinami Ljubljanskega barja, ampak tudi v hidrogeoloških razmerah globlje 
v kraškem podzemlju. Omejitve v prepustnosti pritočnih kanalov so vsaj nekaj 
kilometrov pred izviri. Kje in kakšne so te ovire v podzemeljskem pretakanju 
44 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 9 
voda med Planinskim poljem in Ljubljanskim barjem pa doslej z jamarskimi 
raziskavami še ni bilo mogoče ugoteviti. Po razmerah v Postojnskem jam-
skem sistemu (P. Habič, 1985 v tisku) sklepamo, da so pomembna ovira v 
podzemlju številni podori, ki so zasuli prvotne vodne rove. Udorni sta zatrep-
ni dolini Retovje in Močilnik. Po obliki ju lahko primerjamo z zatrepnima 
dolinama ob izvirih Unice v Malnih in pri vhodu v Planinsko jamo. Glavni 
podzemeljski kanali, nad katerimi se je porušil jamski strop, so verjetno 20 
do 30 m pod gladino vode v sedanjih izvirih, kot kažejo potapljaške raziskave 
(P. Kri vic, A. Praprotni k, 1973; 1975), Takšen položaj vodnih žil bi 
ustrezal tudi živoskalnemu dnu v predelu med Vrhniko in Verdom, ki so ga 
ugotovili z geofiziko in z vrtanjem pri gradnji avtoceste Ljubljana-Postojna 
(D. Ravni k, 1975). S porušitvijo stropov nad prvotnimi rovi so nastale že 
omenjene koliševke v bližnjem zaledju izvirov Ljubljanice. Podorno skalovje je 
poleg barskih naplavin prisililo kraške vode, da so si utrle pota po stranskih 
razpokah in špranjah na površje. Tako si razlagamo tudi nastanek deltastega 
kraškega ustja Ljubljanice s številnimi izviri, ki so razporejeni predvsem 
v bokih zatrepnih dolin, saj je le eden od izvirov Velike Ljubljanice prav v 
čelu zatrepa. 
VODNA GLADINA V ZALEDJU PRIMCOVEGA STUDENCA 
Manjši kraški Primcov studenec, ki je bil do nedavnega pomemben vodni 
vir za oskrbo Vrhnike, ima sestavljeno kraško hidrografsko zaledje. Del vode 
dobiva iz skupnega zaledja s Hribskim potokom, delno ga napaja podtalnica 
površinske Bele, del voda pa dobiva iz ožjega kraškega zaledja ob vznožju 
Planine (733 m) med Vrhniko in Staro Vrhniko. Zveza s ponikalnico v Koritih 
pod Planino je bila dokazana z barvanjem (P. Habič, 1976 a). 
Vodna gladina v samem izviru niha za 0,5 m, pretok pa od 60 do 10001/s. 
Iztekanje kraške vode je zajezeno s kvartarnimi naplavinami, starejše vodne 
žile pa so zaradi tektonskega grezanja obrobja Ljubljanskega barja znižane 
pod naplavljeno dno površinske Bele. To potrjujeJo tudi v naplavine potop-
ljene vrtače v neposrednem zaledju izvira. Z ročnim vrtanjem smo v teh vrta-
čah našli tudi do 10 m debele ilovnate plasti, ne da bi dosegli grušč in skalno 
dno vrtač. Ob potoku Bela pa je vsajl0 m debel dolomitni vršaj, ki se na Klisu 
sredi Vrhnike zajeda v post wurmsko polžarico Barja. 
Po močnejšem deževju zalije kraška voda dno vrtač in se v njih dvigne 
tudi do 11 m nad gladino v izviru. Stopnjasta razporeditev poplavne vode v 
vrtačah, ki se dviga z oddaljenostjo od izvira, dokazuje, da so bolj prevodne 
cone pod dnom vrtač in ne v vmesnih skalnih pragovih (slika 3). Prav zaradi 
omejene prepustnosti zajezenega krasa v neposrednem zaledju Primcovega 
studenca se dvigne gladina kraške vode na razdalji 600 m od izvira od 297 do 
308 m nadmorske višine, kar je precej več kot v sosednjih izvirih Ljubljanice. 
Omenili smo že, da smo z zapornico pri Kožuhu ob izviru Hribskega po-
toka uravnavali pretok v Primcovem studencu in s tem potrdili njuno pod-
zemeljsko povezanost. Nihanje vodne gladine v kraških izvirih na obeh stra-
neh površinske doline Bele je skladno in ga naplavine ne ovirajo, ker je pove-
:zava vzpostavljena po kraških kanalih pod gruščnatim nasipom. 
45 
10 Acta carsologica xm, 1984 (1985) 
Sl. 3 Poplavljena Koševa dolina v zaledju Primcovega studenca 
Fig. 3. Flooded Koševa doHna in the hinter,Iand of P,rimcov studenec 
Talna voda v naplavinah se ne izravnava povsem s kraško vodo, ker je 
prepustnost pač manjša od one v zakraseli podlagi in v kraškem obrobju. 
Razporeditev kraških izvirov ob zahodnem obrobju Ljubljanskega barja in 
nihanje vode v njih je prav gotovo pogojena z geomorfološkimi in tektonskimi 
spremembami v najmlajšem razvoju barske kotline. Tektonika je očitno spro-
žila pomembne spremembe tudi v bližnjem kraškem obrobju in vplivala na 
vodne razmere v ožjem zaledju izvirov Ljubljanice. 
VODNA GLADINA V KRASU MED LJUBLJANSKIM BARJEM TER 
LOGAŠKIM IN PLANINSKIM POLJEM 
V tem predelu je kraška podzemeljska voda dosegljiva v Najdeni jami, 
Logarčku, Mačkovici in Gradišnici. Vse štiri jame so na ponorni strani Pla-
ninskega polja. Nihanje vodne gladine v njih smo opazovali ob pripravah na 
sledilni poskus v porečju Ljubljanice v letih 1972-1975. Ob suši se vodna 
gladina na ponorni strani Planinskega polja stopnjema znižuje nekako od 
446 m pri Lazah, do 434 m v Mačkovici, 420 m v Logarčku, 410 m v Najdeni 
jami in 379 m v Gradišnici (sl. 4). Višine so izmerjene v posameznih jezerih 
in sifonih, ki predstavljajo ob suši verjetno le ujeto vodo, medtem ko se prava 
kraška voda lahko spusti še niže (F. šušte r š i č, 1982) 
46 
p, Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 
V vmesnem predelu med Gradišnico in izviri Ljubljanice ni nobene jame, 
ki bi omogočila dostop v cono nihanja kraške vode. Najgloblje je 108 m glo--
boko šemonovo brezno na severnem obodu Logaškega polja, toda na dnu v 
višini 372 m, kar je 60 m pod najvišjo in 7 m pod najnižjo gladino v Gradiš-
nici, ni sledov o kraški vodi. Poplavna kraška cona se verjetno severno od 
alt 
nmv 
m 
500 
450 
400 
450 
300 
o 
IZVIRI 
,,, 
/ 
/ 
/ 
/ 
/ 
/ 
2 3 
POKOJIŠKA PLANOTA 
650 -BOOm RAVNIK / -------
LOGAŠKO POLJE/.- MAČKOV.'CA 
LOGARČEK 
PLANINSKO 
POLJE 
/ 
/ 
/ 
4 
NAJDENA 
I LOGAŠČICA JAMA - - - - - -
: GRA::•~KO_'_ __ --'~t:= C:-~ 
/ 1------ 9 % o r 
20¾0 // 
/ 
//// ~o 
/ 
/ 
/ 
10%0 
5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16km 
Sl. 4. Strmci nizkih in visokih voda med Planinskim pol'jem in izviri Lj UJbljanice 
Fig. 4. Gradients of low and high waters between Planina polje and LjU!bljanica 
springs 
Gradišnice hitro zmza pod 400 m , ker tudi v Lenarščici, v najgloblji koliševki 
med Logatcem in Vrhniko, z dnom v višini okrog 400 m, ni nobenih vodnih 
sledov. 
Neznane so nizke vode v območju Jačke ob požiralnikih Logaščice , kjer-
visoka voda naraste za 30 m in poplavi del Logatca do višine 474 m. Ob nor-
malnih vodah Logaščica ponika v višini okrog 445 m, kjer je več krajših ro-
vov, ki se končajo z neprehodnimi ožinami. S čiščenjem požiralnikov ni mo-
goče povsem odpraviti poplav, koristno pa bi bilo primerjati gladino ob po-
plavah na površju in v bližnjem podzemlju. 
Ob poplavah na Planinskem polju vode v podzemlju različno naraščajo. 
Najbolj v Gradišnici, kar za 53 m, in visoka voda se dvigne do 432 m, v Naj-
deni jami do 438 m, v Logarčku in Mačkovici do 445 m in na polju do 450 m ,, 
47 
Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
1zJemno do 455 m. Razlike med nizkimi in visokimi gladinami se torej večajo 
z oddaljenostjo od roba polja, kar je nedvomno posledica večjih ovir v pod-
zemlju onkraj Gradišnice. Tako je tudi bolj razumljivo, zakaj regulacije poži-
ralnikov na Planinskem polju niso bistveno zmanjšale poplav. 
KRAŠKA VODA MED PLANINSKIM POLJEM IN RAKOVIM ŠKOCJANOM 
V predelu med Planinskim poljem in Rakovim Škocjanom lahko sprem-
•1jamo vodno gladino ob izvirih škratovke, v Malnih in v Planinski jami ter v 
Tkalci jami in ob ponorih v Rakovem Škocjanu. Izviri Škratovke so v višini 
Sl. 5. Crni mang.anski rob visoke vode v Rakovem rokavu Planinske jame. Foto: 
P. Habič 
Fig. 5. Black manganese belt desingning high w.ater in Rak branch of Planinska 
jama. Photo by P. Habič 
48 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 13 
med 450 min 455 m, v Malnih je najnižji izvir na 448 m, najvišji pa na 470 m, 
ob vhodu v Planinsko jamo je vodna gladina nekako med 454 in 458 m. 
Planinska jama 
Gladine nizkih in visokih voda na pritočni strani Planinskega polja so 
razmeroma natančno izmerjene v Planinski jami. Najvišjo vodno gladino lahko 
sledimo po temnih sledovih na stenah jamskih rovov v obeh pritočnih roka-
vih, Pivškem in Rakovem. še posebno izrazita je temna manganska obloga, 
ki prekriva stene, kapnike in prodni zasip v vodnem delu Rakovega rokava 
(slika 5). Izvor te manganske obloge še ni dovolj pojasnjen. Pokriva wilrm-
ske sedimente in mlajšo generacijo sige, le recentna siga je ponekod že odlo-
žena čez oprh. Z njim je prekrito tudi podorno skalovje v obsegu visoke vode, 
le najmlajše podorne skale so brez črne obloge. Po omenjenih sledovih skle-
pamo na višino visokih voda tudi v predelih, ki so tedaj nedostopni. Nizko 
vodno gladino v Rakovem rokavu pa smo v sušnih obdobjih večkrat neposred-
no merili. Spremljali smo tudi postopno praznjenje jezer, ko se višja enotna 
vodna gladina razdeli in se v posameznih različno propustnih kotanjah ne-
enako znižuje. To je odvisno od dotoka in prepustnosti podornih in prodnih 
pregrad med posameznimi jezerskimi kotanjami v Rakovem rokavu. Posebne 
vodne razmere smo lahko spremljali tudi na kraju Rakovega rokava, kjer 
gladino uravnava podzemeljski dotok in odtok javorniških voda neposredno 
proti Malnom (I. Mic h 1 er, 1955; I. Gam s, 1965). Nobenih podatkov pa 
nimamo o razporeditvi kraške vode v širšem zaledju Planinske jame, razen 
podatka, da se pretaka tudi pod strugo podzemeljske reke, kar smo spoznali 
z barvanjem curkov (J. K o go v še k, P. Habič, 1981). 
V priloženem vzdolžnem prerezu vidimo precej enakomerno razporeditev 
nizkih voda (slika 6). V obeh pritočnih sifonih je gladina nekako na 468 m, 
ob sotočju obeh rokavov pa na 456 m ter pri iztoku iz Planinske jame na 
452 m. Podobna je skladnost tudi ob visokih vodah, le da so gladine za veli-
kimi podori v Rakovem rokavu 3 m višje, na 476 m, od pritočnega sifona v 
Pivškem rokavu, na 473 m. Po daljši suši se nasprotno gladina v pritočnem 
sifonu Rakovega rokava bolj zniža (467,5 m) kot v sifonu Pivškega rokava 
(468 m), ker odteka voda iz neznanega zaledja neposredno v Malne. Ob suši 
je torej v Rakovem rokavu vodna gladina najvišja v osrednjem Vodnem rovu 
in se stopnjema znižuje tako v notranjost jame do Misterioznega jezera kot 
proti izhodu. 
Vodne gladine v Planinski jami 
srednje nizke visoke 
Vhod pod jezom 452 
pri Slapu 462 
I. jezero 467,7 465,5 472 
II. jezero 468,7 468,2 473 
Vodni rov 470,5 468,7 473 
Pisani kanal 470,8 467,5 473 
Mrtvo jezero 468,5 468,5 476,5 
Misteriozno jezero 468,5 467,5 476,5 
49 
14 
alt 
nm 
m 
475 
470 
465 
460 
455 
PLANINSKA JAMA 
RAKOV ROKAV 
Acta carsologica XIII, 1984 (1985} 
PODORNA 
JEZERO VODNI ROV 
KAPNIŠKt'A / ·- DVOR~ __ 
VHOD 
o 
/ 
I 
l 
1 
SLAP 1 
-
1 
1 
J 
/ 
/ 
I 
l. 
JEZERO PISANI KANAL 
II. 
--~ -----
2 
SKRIVNOSTNO 
JEZERO 
3km 
Sl. 6. Razpored in smer odtoka nizke in visoke vode v Rakovem roka:vu Plani:n -
ske jame 
F'ig. 6. Distribution and di.reotfon of low and high water outflow from Rak branch 
in .Planinska jama 
V zatrepni dolini Malnov so stalni le naJmZJe ležeči izviri. Ob sus1 Je 
gladina vode v zajezenem izviru :pri Milavcovem mlinu in žagi na koti 448,5. 
Ob višjih vodah sta aktivna tudi izvira na 455 in 460 m, le ob najvišjih vodah 
se pojavi izvir še više v Laškarjevem kotu 470 m visoko. Po teh podatkih bi 
pričakovali, da se dviga vodna gladina v zaledju skladno s pretoki oziroma 
padavinami. Toda vodne razmere v Rakovem rokavu Planinske jame razkri-
vajo drugačne razporeditve gladin v zaledju Malnov. Ob nizkih vodah je med 
Milavcovim izvirom in sifonskim Misterioznim jezerom v Rakovem rokavu 
20 m višinske razlike ali 16 %o strmec. Ob visokih vodah se ta razlika poveča 
za 5 do 6 m ali na 20 %o strmec. Manjša pa je razlika med zgornjimi izviri in 
gladino na kraju Rakovega rokava Planinske jame. 
Na ponorni strani Rakovega Škocjana je vodna gladina v strugi Raka ob 
nizkem vodnem stanju nekako na koti 500. Požiralniki pred Velikim narav-
nim mostom dokazujejo, da je gladina kraške vode v tem predelu že pod 
površinsko strugo. To potrjuje tudi presihanje Raka v Zatočni ali Tkalci jami. 
Zelo verjetno pa je gladina v Petkovškovem sifonu že blizu nizke gladine 
kraške vode na odtočni strani Rakovega Škocjana. Potapljači so namreč v 
50 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 
Strmci med Rakovim rokavom Planinske jame in izviri v Malnih 
d h strmec 
do spodnjega izvira 1250m 20-25m 16 -20 %o 
do srednjega izvira 1100m 13-18 m 13 -16,6 %o 
do zgornjega izvira 900m 8m 9 %o 
do vhoda v Planinsko jamo 16-21 m 11,5-15 %o 
Nizka vodna gladina med Planinsko jamo in Rakovim Škocjanom 
Požiralniki pri Velikem naravnem mostu 
Sifon v Tkalci jami (Petkovškov sifon) 
Sifon na kraju Tkalce jame 
Misteriozno jezero v Rakovem rokavu 
Strmec med Tkalco jamo in Rakovim rokavom 
500m 
480m 
475m 
467,5 m 
4,4 %o 
15 
rovu za Petkovškovim sifonom našli manjše pritoke in več jezer tja do dru-
gega, doslej še nepremaganega sifona. Njegova gladina mersko še ni natačno 
določena , ocenjena je na 475 m. Primerjava teh vodnih gladin z onimi v pri-
točnem sifonu v Rakovem rokavu nakazuje razmeroma majhen strmec. Na 
razdalji 2200 m je le 12 m padca, ali 4,4 %o. Strmec je torej manjši kot v sami 
Planinski jami, če računamo z gladino pri vhodu, sicer pa se sklada s strm-
cem v samem Rakovem rokavu, če računamo nekako do brzic pred Slapom. 
KRAŠKA VODA MED RAKOVIM šKOCJANOM IN 
CERKNIŠKIM JEZEROM 
Na jugozahodni strani Rakovega Škocjana so stalni izviri, ki le ob naj-
večji suši presahnejo, njihova vodna gladina pa ostane nekako med 502 in 
alt 
n.m.v 
m 
550 
500 
450 
CERKNISKJJ 
JEZERO 
KARLOVICA 
9 -~ 13%0_..,.,;..--:- --:,: __ _ 
..,.~,; .- 7' 8 NARTE 
_ _.-~~--;::.- SVINJSKA 
RAKOV SKOCJ~,:::;- 11¾o JAMA 
.... -- 6 _...-...- . s ZELŠKE 
13%0. ,.. ........ ....- 5o%o/ 4 KOTLIČI JAME 
_.....- /~AK 
PLANINSKO ,.. ..... .,......-...- ~:i NAR. MOST 
POLJE ,.....-.:::,:::.::-::-2-----:;::;-%o TKALCA 
~ -· :~KOV JAMA 
1 16-20¼o ROKAV 
MALNI 
2 3 4 5 6 7 8 9km 
SL 7. Strmci kraške vode med Cerkniškim j,ezerom in Planinskim poljem 
Fig. 7. Karst water gradients between Cerknica lake and Planina polje 
51 
16 Acta carsologica xm, 1984 (1985} 
510 m. Ob visokih vodah lahko gladina v Rakovem Škocjanu naraste ob po-
norih na odtočni strani do 515 m, kar vpliva tudi na zajezitev nižjih izvirov. 
Zajezitev odtoka pa ne vpliva na vodno gladino Raka v Zelških jamah. V 
njih niha vodna gladina le za dobra 2 m, kar je predvsem posledica omejene 
prepustnosti v krasu med Karlovico in Zelškimi jamami. Domnevamo, da je 
ta omejenost pogojena z vmesnimi podzemeljskimi podori in koliševkami, 
kakršne so Globoščak, Velika Šujica, Brlog in druge. Izvir Raka je na 516 m, 
pritočni sifon v Zelških jamah pa na 522 m, odtočni sifon v Veliki Karlovici 
je na 535 m, ponor Velika Karlovica pa na 547 m. V Karlovicah se ob suši 
zadržuje le ujeta voda, ki pa ne more biti bistveno višja od gladine kraške 
vode v tem predelu. Strmec med Karlovico in Zelškimi jamami znaša 13 %0 
in je bistveno manjši od strmca v sami Tkalci jami (50 %o), je pa vseeno večji 
od onega med Tkalco in Planinsko jamo (4,4 %0). 
Strmci kraške vode med Planino in Cerknico (slika 7) 
Cerknica-Rak 
Svinjska jama-Kotliči 
Rak v Rakovi dolini 
Rak v Tkalci jami 
Tkalca jama-Planinska jama 
Rak-Malni 
Tkalca-Malni 
Planinska jama 
Planinska jama-Malni 
13,3 %o 
11,4 %o 
12,3 %o 
50 %o 
4,4%0 
13 %o 
8 %o 
11-15 %o 
16-20 %o 
Med Rakovim Škocjanom in Cerkniškim poljem moramo upoštevati tudi 
vodne razmere med Kotliči in Svinjsko jamo, kjer je ob suši vodna gladina 
za 6 do 8 m nižja, od one v predelu med Karlovicami in Zelškimi jamami, kar 
se seveda pozna v vodnih zvezah med Cerkniškim jezerom in Rakovim Škoc-
janom (R. Go spod ari č, P. Habič, 1979). Obarvana voda v ponorih pri 
Svinjski jami se namreč ni pojavila v Zelških jamah, temveč le v Kotličih, 
nasprotno pa se je obarvana voda v Karlovicah pojavila v Zelških jamah pa 
tudi v Kotličih in drugih izvirih (slika 7). 
KRASKA VODA NA CERKNISKEM POLJU IN NJEGOVEM OBROBJU 
Kraško vodno gladino na območju Cerkniškega polja nakazujejo izviri 
na obrobju in presihajoče jezero sredi tektonsko-kraške globeli. Izviri ob 
vznožju Javornikov so neposredno ob jezerskem robu in se njihova gladina 
ob višjh vodostajih prilagaja jezerski. Ko pa jezero presane, se gladina kra-
ške vode zniža pod površje polja za najmanj 10 m. Ozke špranje talnih poni-
kev niso prehodne, zato ne vemo, kako globoko pod površje se voda ob dolgo-
trajnih sušah zares umakne. Toda v izvirih pod Javorniki ostaja nekako v 
ravnici polja med 548 in 549 m. V izvirnih jamah so stalna sifonska jezera, 
bodisi kot obviseli bazen ujete vode, ali pa kot lokalno zajezena kraška voda, 
ki se zadržuje precej nad ono v območju polja. V izvirni jami Suhadolci je 
52 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 17 
sifonsko jezero s stalnim odtokom v višini okrog 547 m, v Vranji jami pa je 
preko 20 m globok izvirni sifon z gladino v višini okrog 548 m. V Zadnjem 
kraju se kraška voda le nekaj 10 m od Vranje jame zniža najmanj 8 m pod 
površje. Tudi v izvirih Mrzleka, Tresenca in Laškega Obrha ostane kraška 
voda v višini jezerskega dna med 548 in 549 m. Bolj se zniža ob izvirih Stržena 
v Cemunu in Obrhu; oba izvira se namreč posušita, njuni kotanji pa imata 
dno na 546 in 544 m. Edino v izviru Špilja je dosegljiva nizka voda na koti 
okrog 543 m. Ni znano, kakšno je njeno razmerje do sifonskega jezera v po-
norni jami Golobini na obrobju Loškega polja. Tam se najnižja gladina zadr-
žuje na 542 m ali 13 m pod poljem in okrog 6 m pod dnom Cerkniškega jezera 
ob izvirih Stržena. 
Ob visokih vodah se gladina Cerkniškega jezera in z njo tudi gladina v 
bližnjih izvirih dvigne na 552, izjemno menda celo do 553 m. V celoti lahko 
računamo, da niha gladina kraške vode na Cerkniškem jezeru vsaj za 10 m, 
med 552 in 542 m. Razmeroma skladno le v sami jezerski kotanji, kjer pa se 
ob usihanju gladina stopnjasto razčleni po posameznih predelih. Najprej upa-
de gladina pri Vodonosu in tam požiralniki tudi najprej presahnejo. Postopno 
praznjenje požiralnikov v smeri proti jugu od Vodonosa in Rešeta do Kotla, 
Cešle~ce in Levišč se sklada z zniževanjem vodne gladine pod poljem (R. Go-
spodarič, P. Habič, 1979). Požiralniki so med seboj povezani in sood-
visni od gradienta kraške vode, ki ob praznjenju jezera stopnjasto nazaduje 
proti jugu, ob polnjenju pa napreduje proti severu in se tako ob visoki vodi 
v območju jezera uravnava, gradient pa se prestavi na severno obrobje, od 
koder so podzemeljske vode usmerjene proti izvirom Bistre, kot je dokazano 
z barvanjem (S U W T, 1976). Večji strmec severno od požiralnikov Vodonosa 
je nakazan z razliko v gladinah vode v jezeru in v bližnjih poplavljenih gre-
zih, pa tudi samo napredovanje požiralnikov proti severu in nastajanje novih 
grezov v vse debelejši plasti cerkniškega vršja je po našem mnenju pogojeno 
z večjim gradientom visoke kraške vode v severnem obrobju jezera. 
Kraški izviri na vzhodnem obrobju Cerkniškega polja so razporejeni do-
volj visoko nad jezersko ravnico, tako da naraščanje in usihanje jezera nanje 
ne vpliva. Ob vznožju dolomitne Slivnice so izviri Martinjščice in Grahovščice 
v višinah med 560 in 600 m. Zanje je značilno manjše lokalno zaledje in pre-
vladujoča razpoklinska cirkulacija. Izdatnejša sta sosednja kraška izvira Ze-
rovniščice in Štebrščice v višini okrog 560 m. Oba izvira v jurskih apnencih 
predstavljata najnižjo vrzel za vode iz obsežnejšega kraškega zaledja na 
vzhodni strani Cerkniškega in Loškega polja, hkrati pa tam izvirajo tudi vo-
de, ki ponikajo na Blokah, kot je dokazano z barvanJem (I. Gam s, 1965 a, 
D. No v a k, 1970). Potapljači so za izviri žerovniščice raziskali Veselovo ja-
mo, v kateri so brzice in slapovi, ki nakazujejo večji strmec kraške vode iz 
območja Blok (R. G o s po dar i č, 1968). V zaledju Stebrščice je znana Križ-
na jama s stalnim vodnim tokom. Vodni rov s številnimi jezeri in manjšimi 
vmesnimi brzicami je jamarjem dostopen več kilometrov v notranjost. V pre-
težnem delu jame je vodna gladina v višini 610 in 620 m, le na odtočni 
strani je strmec bolj stopnjast, saj se na kratki razdalji zniža gladina za 10 
do 15 m. Od vode v Kitlovih breznih Križne jame (600 m) do Stebrščice 
(560 m) je še 40 m višinske razlike ali dobrih 25 %o strmca. Vodna gladina v 
53 
18 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
Križni jami malo niha, saj ob visokih vodah naraste za dober meter ali dva, 
majhna pa je tudi razlika v gladinah ob izvirih. 
Visoke vode v zaledju žerovniščice in štebrščice uravnavajo na Blokah 
požiralniki v dolomitu; v jurskih apnencih na obrobju Loškega polja, od ko-
der dobiva Križna jama del vode, pa so nekakšni visokovodni prelivi in ob-
časni bruhalniki na Loškem polju v višinah med 590 in 610 m. Omejena pro-
pustnost požiralnikov na Blokah vpliva na tamkajšnje poplave, visoka voda 
iz vzhodnega obrobja Loškega polja pa odteka z Obrhom skozi Golobino na 
Cerkniško polje. 
Na Loškem polju so najvišji stalni izviri Velikega Obrha pri Vrhniki v 
višini 585 m, medtem ko bližnja Skadulca na 590 m le občasno bruha. Najnižji 
stalni izvir je Bajer na višini 576 m, nekako v tej višini so tudi manjši izviri 
ob strugi Obrha. V Malem Obrhu se kraška voda izpod Snežnika preliva na 
površje v višini 580 m, ko pa se zniža na 576 m, izviri presahnejo. Stalen je 
tudi manjši izvir pri gradu Snežnik, na 585 m, z lokalnim, delno dolomitnim 
zaledjem. 
Prostorska in višinska razporeditev izvirov kot tudi njihove druge hidro-
loške značilnosti se skladajo z ločenimi kraškimi hidrogeološkimi enotami na 
obrobju Loškega polja. Presihanje razmeroma nizko ležečega Malega Obrha 
opozarja na podzemeljsko drenažo mimo ali pod Loškim poljem. Očitno se ob 
vzdolžnem idrijskem prelomu tudi na območju Loškega polja uveljavlja po-
dobno znižanje kraške vode kot na Cerkniškem polju od izvirov Stržena do 
Ponikev in Rešeta. Za nizke vode pod Loškim poljem je verjetno značilno že 
omejeno sifonsko jezero v ponorni jami Golobini z gladino na 542 m. Za visoke 
vode pa podzemeljski kanali niso dovolj prepustni in tako voda zastaja v po-
norni Golobini, kjer narastejo poplave do 573 m, kar je dobrih 30 m nad naj-
nižjo gladino ob suši, ali 20 m nad poplavnimi vodami na Cerkniškem jezeru. 
Poplavna voda na Loškem polju ne niha skladno s cerkniško, čeprav je med 
njima le 11 %o strmca. Izviri na obrobju Loškega polja nakazujejo najvišjo 
vodno gladino v vsem Notranjskem krasu, saj z izjemo dolomitnih voda v 
apnencih ni nikjer zabeležena višja gladina. 
VODNA GLADINA V POSTOJNSKEM KRASU 
Kraško podzemlje pri Postojni je speleološko dobro preučeno, kar nam 
omogoča vpogled v vodne razmere ob podzemeljski Pivki, manj pa so znane 
vodne razmere v sosednjem predelu pod razvejanimi suhimi turističnimi rovi. 
Vzdolžni strmec podzemeljske Pivke ni enoten ne ob visokih, ne ob nizkih 
vodah. Vodna gladina se stopnjema znižuje od ponora Pivke pri Postojnski 
jami do odtočnega sifona v Pivki jami ter dalje po Pivškem rokavu Planin-
ske jame. 
Po sledovih visokih voda na stenah podzemeljskih rovov in po vodnih 
gladinah v posameznih podzemeljskih jezerih ob nizkih vodah smo primerjali 
strmec vzdolž podzemeljskega toka (slika 8). 
Najnižja znana vodna gladina v Postojnskem jamskem sistemu je v od-
točnem sifonu Pivke jame na koti 477. Ker je med tem sifonom in pritočnim 
sifonom v Pivškem rokavu Planinske jame 9 m višinske razlike, sklepamo, 
54 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 19 
da je v vmesnem nedostopnem krasu gladina š2 vedno stopnjasto razdeljena, 
celotni strmec pa znaša le 3,7 %o. Ob najvišjih vodah je strmec podzemeljske 
Pivke bolj izravnan. Le od ponora do Martelovega podora je ob najvišjih 
poplavnih vodah stopnjast. 
alt 
n.m.v 3%o 
PIVŠKA 
KOTLINA 
m 
500 
450 
r-----i;;.:-~ 
7%,:__-! 3%o ~8 
30 %~/:::::::.--• 7 
3,3 o/oo -----1/4 5 6 PODZEMELJSKA PIVKA 
PLANINSKO O -------~· _ POSTOJNSKA 
POLJE 7 ¼• --:::.::.=::--- 3 MARTELOV OTOSKA JAMA 
___ --__::::..--2 PODOR JAMA 
_:::;:,.-- PIVKA MAGDALENA PONOR 
1 PLANINSKA JAMA JAMA 
JAMA 
PIVŠKI RCK. 
4 5 6 7 8 9km 
Sl. 8. Strmci nizke in visoke vode med Pivško kotlino in Planinskim poljem 
Fig. 8. Low and high water gradients between Pivka basin and Planina polje 
Po speleoloških opazovanjih in meritvah sklepamo, da predstavlja Mar-
telov podor ob podzemeljski Pivki poglavitno oviro pri odtoku visokih voda 
iz Pivške kotline na Planinsko polje. Ker visoka voda ne more vsa mimo in 
skozi podor, ob njem zastaja in se dviga ter se šele v višini 514 m prelije čez 
podorno skalovje, onkraj katerega bolj neovirano odteka po rovih med 496 
in 505 m. Sledovi visoke vode segajo na pritočni strani Martelovega podora 
do kote 514, na odtočni strani v Kraigherjevi dvorani pa do 505 m, ali 9 m 
nižje (slika 8). 
Podzemeljska Pivka predstavlja najnižjo odtočno žilo Postojnskega krasa, 
kar dokazujejo skromni, a prav značilni dotoki kraške vode z obeh strani 
podzemeljske tokave Pivke. Omenjata jih I. Mic h 1 er, (1959) in I. Gam s 
(1965). Z leve strani se pri Otoški jami vliva v podzemeljsko Pivko Crni po-
tok, ki ponika v jami Lekinki (R. Go spod ari č, P. Habič, 1966). Ob 
srednjih pritokih doteka v Pivko pred sifonom v Pivki jami pritok iz nezna-
nega zaledja med Zagonom in Belskim. Morda se tam pojavi potok Osojca, 
ki ponika na koti 529 pod Jamo Osojco ob cesti Postojna-Belsko. 
Vodna gladina v Postojnskem krasu zahodno od podzemeljske Pivke ni 
dosegljiva, saj so v tem predelu znane le suhe jame in brezna. Ob najvišjih 
vodah pa se v dolu med Erazmom in Belsko žago pojavijo kraški izviri, ki 
dokazujejo, da se gladina podzemeljske vode v tem predelu dvigne nekako 
do kote 530. Pri Belski žagi so požiralniki, izviri in estavele v dnu doline na 
koti 521, ki jih visoka voda zalije nekako do 525 m. 
Male ponikalnice s fliša pri Studenem imajo požiralnike med 536 in 
541 m (F. Habe, 1976). Po vodnih razmerah v bližnjih jamah sklepamo, da 
niha gladina od nekaj pod 500 m, do nekako 515 m, če ne še kaj više ob naj-
višjih poplavah, kot kažejo ilovice v dnu Blatnega rova v jami Beloglavki. Ob 
ponornem obrobju Postojnskega krasa med Erazmom m Studenim niha torej 
vodna gladina vsaj za 15 m, med 500 in 515, lokalno pa celo do 530 m. 
55 
20 Acta carsologica XIII, 1984 (1,985} 
Z desne strani dobiva podzemeljska Pivka dva manjša pritoka iz 
območja pod turističnim delom Postojnske jame, in sicer za Martelovim podo-
rom v Kraigherjevi dvorani ter v Magdaleni jami. 
V Crni jami je več sifonskih kotanj, v katerih se zadržuje pretežno ujeta 
voda med 489 in 501 m. številna osamljena jezera in sifonske kotanje v Crni 
jami so ob visokih vodah povezane z enotnim tokom, ki se od osrednje Pivke 
odcepi pred Magdaleno jamo ter skozi Perkov in Vilharjev rov obide vhodni 
podor črne jame in se ponovno vrne v podzemeljsko strugo Pivke jame. Del 
teh voda se verjetno preceja skozi podorno skalovje Črne jame in po še 
neznanih rovih v smeri proti Pivškemu rokavu Planinske jame, kar potrjujejo 
barvanja (I. A vda g i c, in drugi, 1976). 
Vodna gladina v Crni jami naraste za 13 m in doseže 504 m. Nizke vode 
so v Črni jami ujete. Tako je gladina v pritočnem sifonu v isti višini kot v 
odtočnem sifonu med Crno in Pivko jamo. Najvišja gladina Pivke v Magdaleni 
jami in pritočnem sifonu v Pivki jami je v višini 498 m, nizka gladina pa na 
493 m. V Črni jami je najnižja gladina ujete vode na koti 489, kar pomeni, 
da se gladina nizkih voda v črni jami ne znižuje v smeri proti Pivki jami 
temveč po neznanih poteh skozi podrte rove proti Planinski jami, ki jih naka-
zujejo koliševke okrog Vodnega dola in Kozje doline. Možno pa je, da se gla-
dina znižuje tudi neposredno proti odtočnemu sifonu Pivke jame. 
VODNA GLADINA NA ZGORNJI PIVKI IN POD JAVORNIKI 
V območju Javornikov in zgornje Pivke je kraška voda dosegljiva v Brez-
nu v Kobiljih grižah, v Matijevi jami ob Palškem jezeru in v jami Fužine pri 
Stari vasi, najdemo pa jo lahko še v vrtini pri Stari vasi in pri Žejskih izvirih 
v Dobju in v vodnjakih pri Pivki in v Zagorju. Gladina visoke vode doseže 
površje v izvirih ob Pivki ter v presihajočih jezerih od Jerodovcev pri Žejah, 
do Petelinjskega in Palškega ter Parskega, Drskovških in Zagorskih jezer pa 
tudi v Bačkem in šembijskem jezeru pri Knežaku (P. Habič, 1975). 
S primerjavo vodnih gladin pod Javorniki in vzdolž Zgornje Pivke lahko 
ugotovimo, da se strmec kraške vode veča ob toku navzdol in je pravzaprav 
a/1 
550 
500 
MALNI 
RAKOV 
ROXAV 
JAVORNIKI 
KOBILJE GRIŽE 
SiARA VAS PALŠKO 
ZAGORJE KNEŽAK 
BAČKOJ. 
ŠEMBIJSKO 
JEZERO 
JERODOVCI PETELINJSKO JEZERO S62 ,,..._ ~ _/ 
JEZERO \ 556 1 ,,,. ---"-{_~-----~ 
, 1 \ 546 1 ____ --\~-;-s;o~~o-;,;-;~~--------
-----\--/---,----/ ..._.., V-'-'-~ZAGORSKO '<,,,....-- -,.,· ·...._-~SKD DRSKOVŠKO J, 
1o%o _,,.,,,.,,.,,, ?-r~ __________ s1sJ. J. 
. Podslenjšek 
,.... ,,,. _, ,,,. ,,,,, -=-=-----------· MATIJEVA 
~5%• Dobje JAMA 
.:1~/4:: ,~~~ 
10 15 20 25 km 
Sl. 9. Strmci nizkih in visokih voda pod Javorniki in na Zgornji Pivki 
Fig. 9. Low and high water gradients under Javorniki Mts and on Upper Pivka 
56 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 21 
največji pod Javorniki med Pivško kotlino in Planinskim poljem (slika 9). 
V obratni smeri pa naraščajo razlike med najnižjimi in najvišjimi vodami. Te 
so razumljivo največje v povirnem delu, naraši':ajo pa tudi proti Javornikom 
z oddaljenostjo od površinske Pivke (slika 10). 
Največji strmec je med Malni in Rakovim rokavom Planinske jame, med 
Planinsko jamo in Kobiljimi grižami znaša okrog 6 %o, med Kobiljimi grižami 
in Matijevo jamo pa komaj l %o, s tem se skladajo tudi gladine v vrtinah pri 
Stari vasi in v Dobju. 
Ob visokih vodah uravnavajo višino podzemeljskih voda izviri ob Pivki. 
To se kaže zlasti v razporeditvi vodnih gladin presihajočih jezer. V bližnjih 
jezerih ob Pivki, v Parskem, obeh Drskovških in Zagorskih ter v Kalškem 
jezeru se gladina dvigne le za nekaj metrov nad površinsko Pivko, v bolj 
oddaljenih pa več. Po razpoložljivih podatkih lahko ločimo pod Javorniki in 
ob Z~ornji Pivki tri predele z različnimi strmci. V spodnjem delu med Pla-
ninskim poljem in Kobiljimi grižami so strmci največji, razlike med nizkimi 
in visokimi gladinami pa najmanjše. Srednji del se odlikuje z najmanjšim 
strmcem in srednje velikimi razlikami med nizkimi in visokimi gladinami, ob-
sega pa območje med Kobiljimi grižami in Palškim jezerom. V zgornjem delu 
Pivke od Parskega do Kalškega, oziroma šembijskega jezera strmec proti po-
virju nekoliko narašča, skladno z njim pa tudi razlike med nizkimi in visokimi 
vodami. 
V povirnem delu Pivke je treba ločiti še posebne hidrološke razmere, ki 
so povezane s podzemeljsko kraško bifurkacijo. Ob visokih vodah so namreč 
ta predel podzemeljsko odteka v povirje Pivke in v izvire Podstenjščka, ki 
odteka v Notranjsko Reko. Ob nizkih vodah pa se podzemeljske vode iz nekda-
njega povirja Pivke v celoti odtekajo k Notranjski Reki, kot nakazuje gladina 
m 
650 
600 
550 
500 
o 
Pivka 
Vodnjak 
2 
Palško jezero 
Trnski izviri 
---
3 4 5 6 
Sl. 10. Nizke in visoke vode med Pivko in Palškim jezerom 
Fig. 10 Low and high waters between Pivka and Palško jezero 
57 
7· 8km 
22 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
v zaledju Podstenjška, ki je dosegljiva v Kozji jami, na 530 m. Medtem je 
nizka gladina kraške vode v presihajočem izviru Pivščice pri Zagorju na koti 
543 min se dvigne v vodnjaku ob visoki vodi za 8 m. 
Podatki o vodnih gladinah v izvirih in jezerih ob Pivki 
Stara vas, vrtina 
Kobilje griže 
Žeje, izvir nad vasjo 
Jerodovci 
Krajnkov dol 
Dobje, izvir 
Petelinjsko jezero 
Trnski Stržen 
Palško jezero 
Matijeva jama 
Parsko jezero 
Malo Drskovško jezero 
Veliko Drskovško jezero 
Veliko Zagorsko jezero 
Malo Zagorsko jezero 
Vodnjak v Zagorju 
Ribnik 
Jezero za Kalcem 
Kalško jezero 
Bačko jezero 
Kot pri Baču 
šembijsko jezero 
Podstenjšček 
Kozja jama 
513-525 m 
504-537m 
538m 
538m 
538m 
529-530, vrtina 503 m 
532-545 m 
514m 
543-557 m 
516-557 m 
538-540 m 
539-540m 
542-545 m 
546-548m 
549-550 m 
543-551 m 
550-555m 
553-558 m 
554-555 m 
561-562 m 
564m 
559-560m 
510-525 m 
530m 
Orehovški kras v predelu med Prestrankom, Orehkom, Hruševjem, čer­
melicami in Selcami je skoraj krog in krog obdan s flišem, le med Prestran-
kom in Selcami prehaja v dolino Pivke, ki je vrezana v apnence. Stalni so 
izviri Korentana pri Orehku (R. Go spod ari č, F. Habe, P. Habič, 
1970), kjer je gladina v višini okrog 530 m in niha le za dober meter. Ob čr­
palnem poskusu v poletju 1967 se je gladina znižala za 3,8 m pod prelivni rob. 
Iz zajezenega Orehovškega krasa odteka voda še v dveh občasnih izvirih v 
Mrzli jami in v izviru pod Poličkam pri Prestranku v višini okrog 525 m. Ker 
oba izvira presahneta, se očitno gladina vode v tem delu zniža pod strugo 
Pivke. Pri Žejah smo v vrtini spremljali znižanje gladine za več kot 20 m, 
od 530 na 509 m (slika 11). 
Na vodne razmere v tem delu Orehovškega krasa delno vpliva Slavinšček, 
ki površinsko doseže Pivko pri Prestranku le ob višjih vodah, sicer pa se izgubi 
v strugi takoj pod Slavino, ko zapusti flišno podlago. 
Zaradi izrednega znižanja vodne gladine v krasu se je 10. februarja 1982 
pojavil grez v strugi Stržena, ki je požiral do 501/s. V nekaj dneh se je ta po-
58 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 
Sl.11 
Fig.11. 
alt 
mnmv 
525 
520 
510 
-\ 
\ 
\ 
\ 
\ 
\ 
~ 1970 
\ 
\ 
\ ,. 
·-1 ·,. __ 
X 
....... __ 
10.10.1971 
500-r----------,---------r-------
AVGUST SEPTEMBER OKTOBER 
Vodna gladina v vrtini pri .Zejah ob nizki vodi v poletju 1970 
Water table in bore-hole near .Zeje during low waters in summer 1970 
23 
žiralnik zamašil, nato pa je od 16. 2. do 11. 3. ves Stržen ponikal v strugi. Ob 
višjih vodah napajajo Stržen kraški izviri ob vznožju Javornikov pri Postojni 
:med Staro vasjo in Rakitnikom. Struga se vije po naplavini, ki delno prekriva 
:zakrasele apnence, delno pa je v podlagi eocenski fliš. Z njega pritekajo vodice 
59 
24 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
južno od Postojne in po površinski strugi so v Stržen speljane tudi vse mest-
ne odplake. 
Ker je bilo že poprej znano, da se s flišne Kremence pri Postojni vode 
odtekajo neposredno proti izvirom na Planinskem polju in v Malne (F. Jen-
k o, 1959 a), smo dne 23. 2. 1982 obarvali Stržen z 10 kg uranina in opazovali 
izvire v Rakovem Škocjanu, Škratovki, Malnih ter Rakov in Pivški rokav 
Planinske jame. Toda v 35 dneh se ni nikjer pojavila obarvana voda, čeprav 
so med tem pretoki v izvirih dvakrat po odjugi in deževju močno narasli. 
Vzrok tega neuspešnega sledenja še ni pojasnjen, pa tudi ne smer odtoka 
podzemljskih voda iz območja pri Rakitniku. Ko so v poletju 1984 req;ulirali 
strugo Stržena med Staro vasjo in Rakitnikom, so za nekaj dni zajezili odte-
kanje postojnskih odplak, tedaj se je tok usmeril proti obcasnemu izviru, kl je 
prevzel funkcijo požiralnika. Toda grez pri Rakitniku se v tem času ni ob-
novil. Očitno imamo tu opravka z labilnim ravnotežjem med površinskimi in 
podzemeljskimi vodami. Na kraško podlago pod flišem in naplavinami opo-
zarja tudi izjemen pojav človeške ribice v izviru sredi flišne dolinke pri 
Rakitniku. Ta podatek nam je posredovala domačinka Milka Možina, zapo-
slena kot sanitarni inšpektor v Postojni. Razlika v gladinah med Staro vasjo 
(514 m) in Kobiljimi grižami (504 m) nakazuje ob suši obrnjen strmec kot ob 
visokih vodah. 
Podobne nasprotne strmce smo opazili tudi v srednjem in povirnem delu 
Pivke. Najizrazitejša je razlika med Matijevo jamo, oziroma Palškim jezerom 
in Pivko, saj je nizka voda v vodnjaku pri Pivki na 525 m, v Matijevi jami 
pa na 516 m. Ob nizkih vodah je tako gladina nagnjena za 2 %o pod Javornike, 
ob visokih vodah pa nasprotno za 4 %o proti Pivki. 
Nepojasnjene vodne zveze in obrnjena razporeditev gladin nizkih in viso-
kih voda v krasu pod Javorniki odpirajo nekaj vprašanj, ki jih bo mogoče 
pojasniti le z nadaljnjimi raziskavami. V Postojnskem krasu so vodne gladine 
nagnjene proti severozahodu vse do Pivke jame, kjer se nato obrnejo proti 
izvirom na Planinskem polju. Ob Zgornji Pivki so visoke vode usmerjene 
proti zahodu, nizke pa proti severu k izvirom v Malnih, morda pa tudi proti 
Rakovem Škocjanu ali Cerknici. Ni namreč znano, kako globoko pod Javorni-
ke se znižujejo nizke gladine z obrobja Pivke. Nepovezana opazovanja na 
cerkniški in pivški strani tudi ne dovoljujejo nikakršnih sklepov o medsebojni 
povezanosti ali odvisnosti voda na obeh straneh Javornikov. Znani sta sicer 
dve različni predpostavki. I. Gam s (1966) je mnenja, da se pod Javorniki 
oblikuje tok nizkih voda proti Malnom, ki ga napajajo vode s cerkniške in 
pivške strani. Po hidrogeoloških in tektonskih razmerah pa M. Brezni k 
(1983) sklepa, da sta pod Javorniki dva ločena tokova nizkih voda, eden na 
pivški, drugi na cerkniški strani. Vmesne višje piezometrične gladine naj bi 
bile pogojene z manjšo zakraselostjo osrednjega najbolj dvignjenega jedra 
Javornikov. Toda, če upoštevamo samo razpoložljive podatke z obeh strani, 
se nam vsiljuje še tretja možnost, da so namreč ob visokih vodah gladine 
nagnjene od Cerknice proti Pivki, ob nizkih pa obratno, s Pivke proti Cerk-
niškem polju. Brez novih podatkov in dognanj lahko o razmerah v podzemlju 
samo ugibamo. 
60 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 25 
PODZEMNE VODE V MATICNEM KRASU 
V Slavenskem ravniku, Košanski dolini in Senožeškem podolju, Vrem-
ščici z Gabrkom in delu Gornjega ali Divaškega Krasa lahko kraško vodo 
spremljamo ob ponikalnicah pri Senožečah, pri Sajevčah in v Vremski dolini 
ter v jamah in izvirih v Košanski dolini. Med najpomembnejšimi točkami je 
prav gotovo bruhalnik Gabranca, ki deluje ob visokih vodah kot močan izvir 
na koti 414, ob suši pa se vodna gladina umakne za več kot 122 m pod površje. 
Po vodnih razmerah v Gabranci lahko zatrdno sklepamo, da je gladina nizke 
kraške vode na območju Slavenskega ravnika, Košanske doline in Vremščice 
pod 292 m nadmorske višine (P. Habič, R. Go spod ari č, J. K o go v-
še k, 1984). 
Na znižanje vodne gladine pod 300 m opozarjajo tudi požiralniki v Vremski 
dolini, kjer prenika Notranjska Reka v lastni strugi že dobrih 5 km pred Škoc-
janskimi jamami. Znano je, da ob najnižjem vodnem stanju vsa Reka pre-
sahne v novem požiralniku pri Gornjih Vremah. Tam se je poleti 1983 tik ob 
meji fliša in apnenca nenadoma odprl star zasut požiralnik. Udorno brezno, 
v katerega je ponikalo okrog 800 1/s, je bilo prehodno do globine 27 m, naprej 
pa se je voda precejala skozi podorno skalovje. Ko se je pretok Reke povečal, 
se je brezno napolnilo do roba in voda je spet tekla naprej po strugi proti 
Škocjanskim jamam. V predelu med Gornjimi Vremami in Vremskim Britofom 
so mlinarji že večkrat doživeli, da je Reka ob suši povsem presahnila. V stru-
gi so na več mestih nastajali podobni nenadni udori ali grezi, ki so jih mli-
narji sproti mašili, da so speljali Reko naprej po strugi do svojih mlinskih 
koles. Hidrologi so ugotovili, da se med Cerkvenikovim mlinom in škocjan-
skimi jamami izgubi v strugi vsaj 700 lis (F. Bidovec, 1967). 
V ponornem sistemu Notranjske Reke, v Škocjanskih jamah in v njiho-
vem naravnem nadaljevanju v Kačni jami, kot tudi v Mejamah ob stranskem 
pritoku izpod Brkinov, lahko spremljamo podzemeljske vodne razmere v 
Krasu na stiku z nepropustnim flišnim obrobjem Brkinov. Notranjska Reka 
izginja v podzemlje pod Škocjanom na koti 330. Skrajna dosegljiva točka v 
Škocjanskih jamah pa je sifonsko Marchesettijevo in Mrtvo jezero na kraju 
Hankejevega kanala, kjer je gladina nizke vode na koti 173 po razpoložljivih 
italijanskih poadtkih (E. Boga n, 1938). Po novejših speleogeodetskih merit-
vah Kačne jame pa je pritočni sifon v Škocjanskem kanalu na koti 180 
(I. Kenda, 1984). Iz tega sklepamo, da podatki o Skocjanskih jamah niso 
zanesljivi in jih je treba preveriti. Po meritvah ljubljanskih jamarjev je Mrtvo 
jezero v višini nekaj nad 200 m. 
Ker so vsi znaki, da se voda iz Škocjanskih jam po sicer še neznanem 
podzemlju na razdalji 1,5 km pretaka v Kačno jamo (A. Mihe v c, 1984), 
med njima ne more biti večje višinske razlike. Mrtvo jezero v škocjanskih 
jamah je potemtakem nekako v višini okrog 190 do 200 m. 
Ko Reka presahne pri Gornjih Vremah, se pretok vode v Škocjanskih 
jamah in v Kačni jami močno zmanjša. Po natančnem pregledu struge smo 
ugotovili, da se tedaj pretaka skozi škocjanske in Kačno jamo le tista voda, 
ki se izceja iz zastajajoče vode v strugi, nekaj pa se Je nateče še iz vmesnih 
kraških izvirov okrog Vremskega Britofa. Notranjska Reka odteka tedaj po 
še neznanih nižjih kanalih, ki se ognejo tudi najnižjim znanim predelom Kač-
61 
Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
ne jame, Najnižja gladina v sosednji Labodnici pri Trebčah je po padatkih 
E. Boe ga na (1938) le 12 m nad morsko gladino, najnižja gladina kraške 
vode v vrtinah pri Brestovici pa je po meritvah P. Kri vica (1982) v višini 
okrog 2 m, medtem ko se nizka gladina v izvirih Timava že uravnava pod 
vplivom plimovanja. Nekaj višje so vode v kraških izvirih od Sardoča preko 
Moščenic in Laškega jezera do Doberdobskega jezera, kjer je nizka gladina 
6 m nad morjem. Ze po teh višinskih razmerah lahko domnevamo, da sega 
proti izvirom Timava kraška voda, ki jo napaja soška podtalnica, od nje so 
odvisni tudi izviri Močile in Lisert, kar potrjujejo tudi temperaturni in ke-
mični podatki (P. Habič, M. G r a u ne r 1983; F. G e miti, 1977; 1981). 
Med izviri Timava, Brestovico in Vipavo pri Mirnu se gladina kraške 
vode stopnjema dviga od 0,4-36 m, kar potrjujejo podatki iz vrtin pri Bre-
stovici in pri Mirnu, v breznu pri Komarjih ter v Dolenjci in Drči jami 
(P. Kri vic, 1982, F. Bidovec, 1967). 
Med Divačo in Brestovico so jamarji prišli do visoke kraške vode le v 
Preserski jami pri Komnu na 210 m. V vrtinah v Velikem dolu pri Kazljah 
in pri Avberju pa so dosegli kraško vodo na okrog 150 m oziroma 93 m (P. 
Kri vic, F. Drobne, 1979). Po teh skromnih podatkih sklepamo, da je 
gladina vode v Krasu nagnjena od JV proti SZ in hkrati od V proti Z, tako 
da je najnižja gladina v Krasu ob flišnem obrobju Tržaškega zaliva. Upravi-
čeno pa lahko tudi predpostavljamo, da je gladina nagnjena od zahodnega 
obrobja Doberdobskega krasa proti izvirom Timava, tako da se v njihovem 
ožjem zaledju, pa tudi med Doberdobom in Brestovico, prepletajo vplivi prave 
kraške vode iz območja Notranjske Reke in Krasa na eni strani, z vplivi soške 
in vipavske podtalnice, ki napaja Kras z druge strani. Kako obsežna je cona 
mešanja in prepletanja voda z obeh strani v različnih hidroloških razmerah, 
bi bilo mogoče spoznati le z dolgotrajnimi raziskavami. 
S črpanjem kraške vode pri Brestovici in njenim varovanjem se lahko v 
prihodnosti potrebe po takih raziskavah povečajo. Nihanje gladine kraške vo-
de v okolici Brestovice je že razmeroma podrobno preučeno ob pripravah na 
izgradnjo zajetja v Brestovici za regionalni kraški vodovod. (P. Kri vic, 
1982; 1983). V vrtinah pri Klaričih niha gladina od 2 do 7 m nadmorske 
višine, okrog Brestovice pa od 2 do 16 m. V Preserski jami pri Komnu zalije 
visoka voda spodnje predele do višine 210 m. Za pretežni del Krasa pa ni na 
voljo podatkov ne za nizko, ne za visoko vodo. 
Vsekakor pa so pomembni podatki o visokih poplavnih vodah v dostop-
nih vodnih jamah. Ob najvišjih poplavah naraste gladina v Labodnici do 
112 m, v Kačni jami do 260 m in v škocjanskih jamah do 344 m. žal tudi za 
te jame nimamo sočasnih meritev in opazovanj, zato ne vemo, kako nihajo 
gladine v posameznih jamah pri različnih pretokih in v različnih hidroloških 
razmerah. 
Na nihanje gladine kraške vode pod vplivom plimovanja je opozoril 
P. Kri vic (1982). V Krasu pri Brestovici je ugotovil, da se plimovanje od-
raža v gladini kraške vode, ki je 4 m nad morsko gladino in od obale odda-
ljena 4 km. Učinke plimovanja smo spremljali tudi v breznu na dvorišču to-
varne Delamaris v Izoli, kjer smo leta 1975 poskusno črpali kraško vodo. Do-
tok polslane kraške vode v brezno, ki je oddaljeno od obale le 50 m, smo oce-
62 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 27 
nili na 71/s pri 2,5 m znižanju gladine pod morsko. Med črpanjem je morska 
gladina plimovala za 37 cm, kraška voda v breznu pa za 16 cm in z zakasnit-
vijo 3 ur, kar nakazuje počasno in omejeno povezavo brezna z morjem. 
KRAŠKA VODA V ZALEDJU RIŽANE IN OSAPSKE REKE 
V predelu med Divačo, Kozino in Trebčami jamarjem doslej ni še nikjer 
uspelo priti do kraške vode, pa tudi geologi je v tem predelu še niso dosegli 
z vrtinami. Naravni dostopi so možni le v nekaterih požiralnikih brkinskih 
ponikalnic med Kozino, Podgradom in Klano. Ponorne jame so prehodne od 
nekaj 10 do največ 150 m v globino, toda sklepni sifoni so nedvomno še precej 
nad stalno zalito cono krasa. V speleološko razmeroma dobro preiskanem 
Matarskem podolju (Osnovna speleološka karta, list Vrhnika 3,4:; 1974) je mož-
no samo v Dimnicah priti do stalnega vodnega toka, ki niha le za dober me-
ter; pritočni sifon je v višini 474 m, odtočni pa na 457 m (Arhiv IZRK, 1982). 
Ker tudi najgloblja znana brezna v Matarskem podolju ne dosežejo kraške 
vode, čeprav G. A. Perko (1909) omenja nekaj jam z vodnim tokom, med 
445 in 417 m, sklepamo, da je gladina kraške vode strmo in stopnjasto nagnje-
na proti JZ pod Slavnik, od 470 m v ponornih sifonih pod Brkini, do izvirov 
Rižane v višini okrog 70 m. 
V sestavljeni narivni strukturi Slavnika, Čičarije in Severnoistrskega 
krasa so možni večji lokalni kraški vodni bazeni z različno gladino. To potrju-
jejo hidrološke razmere v okolici Movraža, kjer visoke vode poplavljajo dno 
Movraške vale za 2-3 m, nekako do višine 173 m, nizke pa se znižajo do pre-
livnega roba v višini okrog 100 m, v izvirih Sopote pri Krogu (P. Habič in 
drugi, 1983). 
V ožjem kraškem zaledju Rižane niha gladina kraške vode za 2 m, med-
tem ko se izdatnost izvira poveča od 1701/s do okrog 100 m 3/s. Na pridušeno 
gladino kraške vode v zaledju Rižane opozarja visokovodni preliv iz Osapske 
jame na višini okrog 105 m, ob suši pa so viseči sifoni v tej jami v višini okrog 
50 do 60 m. V nasprotju z znatnim nihanjem vodne gladine in velikimi razli-
kami v pretokih v Osapski jami so majhne razlike v pretokih in glai:lini v iz-
virih Boljunca, kamor odtekajo vode iz skupnega kraškega zaledja. 
Luskasta narivna zgradba z menjavo flišnih jezov med zakraselimi apnen-
ci nedvomno odločilno vpliva na razpored in nihanje vodne gladine v zaledju 
Boljunca, Osapske reke in Rižane. Z nadaljnjimi raziskavami bi bilo koristno 
razvozlati nejasne zveze in medsebojno odvisnost kraških voda na razvodju 
med Timavom in Rižano. Razmeroma nizke gladine kraških voda pri Trebčah 
nas navajajo k domnevi, da se lahko del Matarskega krasa prazni v smeri 
proti NW in to pod prelivno višino Rižane. Po drugi strani pa so presenetljivo 
enako visoke gladine ob poplavah v Labodnici in Osapski jami. To morebitno 
medsebojno zvezo bi bilo treba vsekakor preveriti. 
VODA V KRASU MED IDRIJCO IN VIPAVO 
Ponikalnice ob severnem robu Pivške kotline med Belskim, Predjamo in 
Šmihelskimi ter Stranskimi ponikvami odvajajo površinsko vodo s fliša na 
razvodju s Pivko v kraško podzemlje Hrušice. S sledenjem je dokazana zveza 
63 
Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
z izviri Vipave (F. Habe, 1973). Sklepni sifoni v Jami v Grapi, v Predjamski 
Lokvi ter v Šmihelskih in Stranskih ponikvah vise nad kraško vodo, katere 
gladina je nagnjena od razvodnega predela v višini okrog 500 m v območju 
dolomitne Planinske gore proti Nanosu in Vipavi, kjer so izviri v višini okrog 
100 m. Visoko flišno obrobje Nanosa na južni, zahodni in severni strani 
usmerja kraške vode k najnižji vrzeli v flišnem obodu pri Vipavi (P. Habič, 
1933). Izdatni stalni izviri so razporejeni v razmeroma ozkem pasu pod Nano-
som v Vipavi, občasni prelivni izviri pa so razporejeni ob Beli od Vipave 
proti Vrhpolju. Ob nizkih vodah je gladina v višini okrog 100 m, ob visokih 
vodah pa se dvigne v stalnih izvirih le za dober meter, izjemoma za dva do 
tri, medtem ko se občasni izviri proti Vrhpolju pojavijo tudi 20 m više. Očit­
no se v zaledju Nanosa kraške vode po deževju precej dvignejo, njihovi izviri 
pa so podobno kot izviri Ljubljanice pridušeni in zaJezeni. Niti v Nanosu, niti 
v Hrušici pa doslej jamarjem še ni uspelo prodreti skozi globoka brezna do 
kraške vode. Še največ upanja so imeli v Strmadni, toda tudi v tej jami so 
bili njihovi napori zaustavljeni v globini 215 m pod površjem ali na višini 
okrog 345 m (P. Habič, 1964). Jamarska prizadevanja bi kazalo usmeriti 
predvsem v območje predjamskih ponikalnic, kjer je največ upanja, da bi 
po aktivnih rovih prodrli globlje v notranjost tega dela visokega krasa. 
Ob vzhodnem in severnem obrobju Hrušice moremo slediti kraško vodo 
v stalnih izvirih ob zahodnem obrobju Planinskega polja, v estavelah pri Gr-
čarevcu in v breznu pri Grudnu ter v požiralnikih pri Hotedršici. Dolomitno 
dno Planinskega polja je vsaj delni jez v višini med 445 in 450 m za kraške 
vode, ki se iz območja Zagore odtekajo proti Ljubljanici. Pri Grčarevcu se 
prelivajo na površje le visoke vode iz ožjega dela Hrušice in iz Hotenskega 
podolja. Z znižanjem gladine na ponorni strani Planinskega polja v predelu 
med Kalcami in Logatcem izviri pri Grčarevcu presahnejo. Opazovanja v 
Grudnovem breznu kažejo, da se gladina kraške vode zniža pod 435 m, saj je 
v tej višini le sifon ujete vode, ob poplavah pa se kraška voda prelije na po-
vršje v višini okrog 496 m (P. Habič, 1976). 
Široka cona idrijskega preloma vsaj delno zajezuje kraško vodo, ki v 
Grudnovem breznu in v Gradišnici niha za 60 m, med njima pa je na razdalji 
5,5 km 55 m višinske razlike ali strmec 10 %0• ' 
Po povprečnem strmcu nizkih voda v zaledju izvirov Ljubljanice, Vipave 
in Idrijce domnevamo, da je gladina kraške vode na razvodju v osrednjem 
najvišjem delu Hrušice in na prehodu proti Trnovskemu gozdu najmanj okrog 
500 m visoko. To pomeni, da se površinske in kraške vode izpod tega razvod~ 
nega predela lahko usmerjajo na vse tri strani. Podobno velja tudi za razvod-
no območje med Idrijco in Ljubljanico v območju Hotenskih ponikalnic, kot je 
dokazano z barvanjem (SUWT, 1976). 
Raztekanje kraških voda v osrednjem delu visokega krasa med Idrijco 
in Vipavo je potrjeno tudi z barvanjem ponikalnice na Vodlcah in potoka v 
črnem Vrhu. Čeprav se je večji del barvila pojavil v izvirih Podroteje in v 
Divjem jezeru pri Idriji, se je barva iz obeh požiralnikov pojavila tudi v izvirih 
Hublja (P. Habič, 1984). Verjetno lahko tudi v območju Trnovskega gozda 
pričakujemo širšo podzemeljsko razvodno cono med zaledjem Hublja in Mrzle-
.ka. Najvišjo gladino kraške vode v tej razvodni coni pa lahko le posredno oce-
64 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem k rasu Slovenije 29 
Sl. 12. Okmg 50 m vJsok: slap pada le nekaj dni po večjem dežju iz jame Veliki 
Hubelj 
F-i.g. 12. About 50 m high waterfall falling only few days after heavy rain from 
the cave Veliki Hubelj 
65 
30 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
nimo po legi in strmcih vzaledju Hublja ter površinska voda v porečju Idrij-
ce; ta vsekakor presega višino 300 m. 
Gladina vode v Divjem jezeru in v Podroteji niha največ za 2 m, kar je 
posledica dobre prevodnosti izvirnih kanalov. Tudi v 4 km oddaljenem Ha-
bečkem breznu so jamarji ugotovili 21 m razlike med nizkimi in visokimi vo-
dami (F. Habe, F. Hribar, P. š te f a n č i č, 1955). Kakšne pa so raz-
mere globlje v zaledju Podroteje, ni znano. 
Precej bolj nihajo vode ob izvirih Hublja. Nizke vode silijo iz ozkih špranj 
v višini okrog 220 m, visoke vode pa se prelivajo iz 50 m višjih, bolj razširje-
nih in 300 m v notranjost prehodnih votlin (slika 12). V izvirni jami Velikega 
Hublja smo dobrih 100 m v notranjost lahko ugotovili 48 m višjo gladino vode 
kot v izvirih pri nizkem vodnem stanju. Sledovi visokih voda so v tem delu 
podzemlja 15-20 m višje od nizkih, kar pomeni, da se razlika med nizkimi in 
visokimi gladinami ne povečuje v notranjost in je največja tik ob izviru 
(slika 13). To je verjetno pogojeno s posebnimi geološkimi razmerami ob izvirih 
Hublja, ki so z obeh strani v podlagi omejeni z nepropustnimi flišnimi plastmi. 
Flišni jez se na obeh straneh ob vznožju Trnovskega gozda strmo dviga in 
pri Colu sega že nad 600 m, pri Vodicah pa celo prek 1000 m. Razmeroma vi-
soko se povzpne tudi na zahodni strani proti Čavnu, kjer je pri Predmeji že 
v višini okrog 800 m (L. P 1 a cer, J. Car, 1974). Višina flišnega jezu še ne 
pomeni, da se tako visoko dvigne tudi gladina kraške vode v zaledju Hublja. 
Toda razvodje proti Lijaku in Mrzleku mora biti znatno nad tem izvirom, ker 
bi sicer del voda iz njegovega zaledja odtekal proti zahodu, ob nizkih vodah 
bi se tedaj Hubelj še bolj posušil. Razmerje med nizkimi in visokimi vodami 
je zdaj v mejah sorodnih izvirov ob vznožju visokega krasa (P. Habič, R. 
Go spod ari č, 1972). 
HUBELJ 
220m 
50 
v1s0KA vo~ ---
100 
--
Sl. 13. Nizka in visoka voda v izvirih Hublja nad Ajdovščino 
Fig. 13. Low and high water in Hubelj spring above Ajdovščina 
66 
290m --
~ 
270m 
150m 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 31 
Kraške vode iz Banjške planote in zahodnega predela Trnovskega gozda 
odtekajo predvsem v izvire Mrzleka ob Soči nad Solkanom. Razporejeni so 
v kraški dolini Soče med Skalnico in Sabotinom na razdalji okrog 500 m, kjer 
priteka voda iz 13 špranj na obeh straneh Soče, najmočnejša pa sta izvira na 
desnem bregu, čeprav je poglavitno zaledje na levi strani (P. Habič, 1982). 
Vodna gladina je v izvirih pred zajezitvijo Soče za HE Solkan nihala skladno 
s Sočo in z dotoki iz kraškega zaledja. Soča ima namreč po naravi nekoliko 
drugačen vodni režim, ker dobiva pretežni del vode iz južnega obrobja Julij-
skih Alp, poleg tega pa na njeno gladino vplivata dve vzvodni pretočni elek-
trarni, Doblar in Plave. Ob nizkih vodah Soče in Mrzleka je bila gladina kra-
ške vode odvisna od delovanja elektrarn, ob visokih vodah pa se je kraška 
voda različno dvignila nad gladino Soče, razlika je znašala tudi do 7 m. Tako 
je v zajetju za goriški vodovod zabeležena najnižja gladina na 57 m, najvišja 
pa na 72 m. 
Z barvanjem je bilo dokazano raztekanje Čepovanskega potoka v zaledju 
Mrzleka proti severu v Hotešk ob Idrijci in proti zahodu v Avšček (P. Ha-
bič, 1982). Takšne hidrološke zveze so bile ugotovljene ob izrednih razme-
rah, ko so po močnem deževju površinske in podzemeljske vode nenadoma 
zelo narastle. Nizek položaj Mrzleka pomeni najnižjo vrzel v vsem obrobju 
visokega krasa med Idrijco, Sočo in Vtpavo, zato je razumljivo, da so 1tja 
usmerjene kraške vode iz obsežnega zaledja, nenavadno pa je, da se iz istega 
zaledja odtekajo vode hkrati v prav nasprotne smeri. 
Poseben položaj v zaledju Mrzleka ima občasen bruhalnik Lijak ob nepo-
srednem vznožju Trnovskega gozda, kjer se visoke vode prelivajo na površje 
v višini okrog 105 m, kmalu po dežju pa izvir povsem presahne. Po hidrogeo-
loških razmerah sklepamo, da nizke vode iz njegovega zaledja odtekajo proti 
Mrzleku, ko se gladina kraške vode zniža pod prelivni rob. Koliko pa naraste 
gladina ob visokih vodah še globlje v notranjost Trnovskega gozda, ni znano, 
prav tako pa tudi še ne vemo, koliko se zniža gladina vode pod prelivni rob 
Lijaka. Po visokovodnem strmcu med Mrzlekom in Lijakom sklepamo, da 
so kraške vode pod Trnovskim gozdom in Čepovanom v višinah vsaj med 300 
in 400 m, kar seveda omogoča odtok v izvire A vščka v višini 195 m in Hote-
ška v višini 220 m. 
RAZPRAVA IN SKLEPI 
Znanje o dejanski razporeditvi vode v krasu se torej postopno izpopol-
njuje. Znano je, da se voda pretaka na različne načine, kar je odvisno od ko-
ličine in hitrosti prenikanja padavin s površja v podzemlje ter od pretoka 
voda skozi kras iz sosednjih kraških ali nekraških predelov. Poleg količine in 
izvora vode vpliva na način pretakanja zlasti geološka zgradba ter sekundar-
na kraška prevotljenost in prepustnost kamnin. Ti dve lastnosti sta odvisni 
od vrste kamnin, njihovega položaja ter stopnje zakraselosti. Hidrogeološke 
značilnosti se v krasu menjavajo in oblikujejo različne enote. Tudi v povodju 
Ljubljanice je več hidrogeoloških enot s svojstvenimi hidrološkimi razmerami, 
v katerih je gladina kraške vode v različnih višinah in se različno spreminja. 
Podatki o nihanju vodne gladine v kraškem podzemlju so zanimivi, saj 
odražajo pomembne hidravlične lastnosti krasa. Gladina kraške vode v sploš-
67 
32 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
nem označuje cono najvecJega pretakanja in izvotljevanja. Znanje o razpore-
ditvi vodne gladine pomaga pri ugotavljanju glavne smeri odtoka, nakazuje 
hidravlični gradient, napajalno in odtočno območje. Iz podatkov o nihanju 
vodne gladine sklepamo na splošno stopnjo prepustnosti. Sezonsko nihanje 
gladine je pogojeno s prepustnostjo krasa in je bolj posredno odvisno od pada-
vin, periodično nihanje pa je neposredno povezano s padavinami. Znani so 
tudi mešani sistemi, kjer na nihanje vplivajo padavine in dotok vode iz šir-
šega zaledja. Nihanje je tudi lokalno različno omejeno, znana je zelo različna 
intenzivnost nihanja po nalivih. Za ugotavljanje vseh teh značilnosti krasa po 
posameznih območjih so potrebne obsežne meritve, opazovanja in stalna bele-
ženja gladine. Za izrabo kraških voda in tudi za razumevanje medsebojnfh 
zvez ter odtočnih smeri se nam zdi pomembno zlasti poznavanje razporeditve 
vodne gladine v krasu ob suši. 
Po razpoložljivih podatkih smo pregledali razporeditev in nihanje vodne 
gladine v krasu med Ljubljanskim barjem, Idrijco, Vipavo in Notranjsko Re-
ko, Timavom in Rižano. Največ podatkov izhaja iz kraških jam, saj globokih 
vrtin v zaledju kraških izvirov Ljubljanice, Idrijce in Vipave ni. Prikazana 
podoba je nedvomno zelo splošna in marsikje pomanjkljiva, oprta delno na 
domnevne najnižje vodne gladine (slika 14). 
Ob koncu praznjenja kraškega podzemlja, ki navadno traja od pomladi 
še v pozno poletje ter se zaključi z nastopom jesenskega deževja, je gladina 
kraške vode ob izvirih Ljubljanice le malo pod 300 m n. m. v. Najnižja je ob 
podzemeljskih tokovih, ki napajajo izvire Bistre in Ljubljanice, proti dolo-
mitnemu obrobju pa se na obe strani dviga. To potrjuje tudi višina gladine 
v izvirih Hribskega potoka, ki je više od gladine v Močilniku. Z barvanjem je 
dokazano tudi zatekanje vode iz območja Logaških Rovt proti Ljubljanici in 
Lubiji. Gladina kraške vode se proti Planinskemu polju povzpne za okrog 
100 m in v isti višini je tudi v delu Hrušice onkraj idrijskega preloma, kar 
sklepamo po vodnih razmerah v Grudnovem breznu, Gradišnici in Najdeni 
jami ter Logarčku (P. Habič, 1976). Ujete vode v teh jamah ostanejo nekaj 
nad gladino prave kraške vode. Dolomit ob idrijskem prelomu med Planin-
skim poljem in Cerkniškim jezerom vpliva na stopnjasto razporeditev kraške 
vode. Pod Logaškim ravnikom se gladina verjetno bolj enakomerno dviga in 
ostane precej pod dolomitnim dnom Cerkniškega polja, ki sicer uravnava 
gladino vode v Javornikih. 
Posebna hidrogeološka enota z višjo gladino kraške vode se razteza 
vzhodno od Cerkniškega jezera, od Slivnice proti Blokam in Racni gori. Tam 
se gladina kraške vode ne zniža pod 560 m, kar nakazujejo izviri Žerovnice, 
štebrščice ter vode v Mrzli in Križni jami. Hidroizohipsa 550 m sega verjetno 
pod Loško polje, saj je v Golobini pri Danah nizka voda na koti 542 m- in se 
onkraj idrijske prelomne cone nadaljuje v Snežniški masiv. 
Gladina kraške vode v Javornikih je ob izvirih Unice in Malenščice nekaj 
nad 450 m n. m. v. Glede na vodne razmere v Postojnski jami, Planinski jami, 
v Rakovem Škocjanu in v Karlovicah ter Svinjski jami sklepamo, da pod 
Javorniki prevladujeta dve ali celo tri odvodne smeri. Gladina kraške vode 
je verjetno napeta v osrednjem delu Javornikov in se znižuje na obe strani, 
proti Pivki in proti Cerkniškemu polju. Ob teh robovih se gladina znižuje pod 
68 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 33 
Javornike, ni pa še pojasnjeno, ali napajata Malne dva tokova, s postojnske 
in cerkniške strani, ali enotni tok pod Javorniki. Mo';;no je tudi prelivanje ob 
visokih vodah proti Pivki in ob nizkih proti Cerknici. 
Poseben odtočni sistem kraške vode predstavljata Postojska jama in Piv-
ški rokav Planinske jame, kjer se oblikuje ločen tok, ki po sedanjem pozna-
vanju razmer ni neposredno povezan z odtokom javorniških voda v Malne. 
Podatki o gladini vode v Kobiljih grižah, pri Stari vasi, pri Žejah in v Ma-
tijevi jami na Palškem jezeru kažejo, da se gladina kraške vode ob Pivki 
zniža za več kot 20 m pod prelivni rob in dolino Zgornje Pivke, tako da šele 
pri Zagorju ostaja na koti okrog 550 m. Med Zagorjem in Knežakom je pod-
zemno razvodje, kjer se del voda usmerja proti Podstenjščku, del pa proti 
Bistrici, kamor se gladina kraške vode zniža za dobrih 100 m. Domnevamo, 
da se zadržuje vodna gladina v osrednjem hrbtu Javornikov in v Snežniku 
v višini nad 650 m. Žal pa ta predel speleološko še ni toliko raziskan, da bi 
prišli v njem do kraške vode. 
Zanimiva je tudi razporeditev kraške vode v sosednjih povodjih. Na raz-
vodju z Notranjsko Reko in Vipavo je posebna hidrogeološka enota Slaven-
skega krasa s Košansko dolino in Vremščico. Voda se pri Neverkah zniža pod 
prelivni rob Sušice za več kot 100 m in je ob suši v jami Gabranci, iz katere 
izvira Sušica, pod 292 m n. m. v. V Škocjanskih jamah in v Kačni jami pa se 
gladina zniža pod 150 ali celo 100 m n. m. v. 
V Labodnici pri Trebčah je najnižja gladina 12 m nad morjem. V zaledju 
izvirov Timava, ki so že pod vplivom plimovanja, se pri Brestovici ne zniža 
pod 2 m, dvigne pa se pri Klaričih do 7 m, pri Brestovici pa do 16 m. Ker je 
nizka gladina v Doberdobskem jezeru višja kot pri Brestovici, domnevamo, da 
jezero dobiva skozi Kras soško podtalnico. S tem se skladajo tudi kemične in 
temperaturne značilnosti izvirov med Moščenicami in Doberdobskim jezerom. 
H kraški podzemeljski vodi v tem predelu nekaj prispeva tudi Vipava, ki za-
teka v kras med Mirnom in Sovodnjami. 
V zaledju Rižane in Osapske Reke so vodne razmere še razmeroma malo 
znane. V izviru Rižane bolj nihajo pretoki kot gladina, v Osapski jami pa 
niha gladina za več kot 50 m, ko izvir na višini okrog 100 m presahne, majh-
no pa je nihanje v Boljuncu. V Matarskem krasu so podzemeljske vode do-
segljive v ujetih sifonih brkinskih ponikalnic, v različnih višinah med 380 
in 500 m. Stalen tok je dosegljiv le v Dimnicah na 470-450 m, gladina kraške 
vode pa se verjetno stopnjasto znižuje pod Slavnikom proti Rižani do višine 
okrog 70 m. Razvodje med Timavom in Rižano v Kozinskem krasu še ni po-
jasnjeno, možno pa je delno prelivanje brkinskih in slavniških voda proti La-
bodnici in Timavu. 
O razporeditvi kraške vode v zaledju Vipave pod Nanosom in Hrušico ni 
na voljo koristnih podatkov. Verjetno se gladina kraške vode postopoma vzpe-
nja od izvirov Vipave, kjer je v višini okrog 100 m, do 400 m ob ponornem 
robu pri Predjami. Po vodnih razmerah v Predjami ter v Jami v Grapi sodeč 
se proti Belskem kraška voda še bolj dvigne. Ponorna jama Lokve ima sifon 
v višini 427 m, vendar je tam voda verjetno ujeta. V Jami v Grapi se ponikal-
nica zniža od 506 m pri vhodu, na 492 m v odtočnem sifonu. V Severjevi dvo-
69 
34 Acta carsologica XIII, 1984 (1985} 
rani v Predjami pa je stalni potoček v visim 456 m (F. Habe, 1970; 1976). 
Gladina kraške vode se strmeje vzpenja proti dolomitu Zagore, kjer je nezna-
no razvodje med vodami Vipave in Ljubljanice vsaj nad 550 m. 
Podzemno razvodje v Hrušici ni jasno opredeljeno. Pravo razvodno vlogo 
ima verjetno flišna cona, ki se od Cola mimo Podkraja in Vodic vleče proti 
Lomem (L. P 1 a cer, J. Car, 1974). Tam je fliš propusten in vode ponikajo 
v zakrasele apnence. Gladina kraške vode je nekoliko višja v dolomitu četr­
tega pokrova, kjer so nad Crnim Vrhom manjši prelivni studenci. Kraška voda 
v območju Crnovrške planote visi proti Divjem jezeru in Podroteji, kjer jo 
zadržuje dolina Idrijce v višini nekaj nad 300 m, pa tudi proti Hublju, kot 
potrjujejo sledenja (P. Habič, 1984). Gladina kraške vode ostaja pod dolino 
Zale, ki izgublja vodo v lastni strugi tam, kjer je zarezana v kredne apnence. 
Z dolomitnega krasa okrog Godoviča in Hotedršice ponikujejo vsi potoki, ko 
zadenejo na kredne apnence, ki leže pod triasnimi dolomiti in skrilavci. V 
apnencih pod dolomitnim pokrovom je razvodje med Idrijco in Ljubljanico, 
kot so pokazala barvanja (UWT, 1976). V predelu med Hotedršico, Rovtami 
in Logatcem je svojstveno kraško območje, kjer se del voda površinsko od-
teka do glavnih ponorov, del voda pa neposredno pronica v zakraselo pod-
lago. Gladina kraške vode je v tem predelu ponekod v dolomitu, drugod v 
apnencih, zato je verjetno še bolj razčlenjena kot v sosednjih pretežno apnen-
častih kamninah. Višina gladine ni znana, domnevamo pa, da je nekaj višja 
kot pod Logaško planoto. 
V krasu med Idrijco in Vipavo, to je v zaledju izvirov Hublja, Lijaka in 
Mrzleka podzemeljska voda ni dosegljiva. Poleg padavin jo uravnavajo izviri, 
ki so razporejeni različno visoko ob stiku apnencev in fliša. Hubelj in Mrzlek 
imata verjetno ločeno zaledje, Lijak pa deluje le po močnejšem deževju, ko 
se gladina v zaledju Mrzleka dvigne do prelivnega roba v višini okrog 100 m. 
Po sledenju Cepovanskega potoka, ko se je barva pojavila v izvirih Hoteška 
ob Idrijci, ob Avščku na zahodu in v Mrzleku na jugu, sklepamo, da je nizka 
gladina kraške vode v osrčju Trnovskega gozda in Banjške planote nekako v 
višini med 200 in 300 m, da se lahko razteka na tri strani. 
Na razpored in nihanje kraške vode vplivajo splošne hidrološke značil­
nosti, ki jih narekuje obseg in položaj zaledja ter razporeditev izvirov na ob-
robju krasa. Pomembne pa so tudi notranje lokalne, delne ali popolne zaje-
zitve, ki jih predstavljajo litološke in zgradbene enote, še posebno, če se tek-
tonsko premikajo. V manjši meri, vendar ne brez občasno pomembnih posle-
dic, vplivajo na razporeditev, nihanje in zastajanje kraških voda tudi sekun-
darni kraški pojavi, kot so udori in podori v podzemeljskih rovih. Pomembno 
vlogo imajo rečne naplavine, ki jih površinske vode prmašajo z nepropustnega 
sosedstva in jih odlagajo v kraškem podzemlju, s čimer zmanjšujejo prevoa-
nost in prepustnost krasa. Umetno zadrževanje in uravnavanje režima kraških 
voda je v 'Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije razmeroma skromno. 
Nekdaj je bilo pomembno lokalno zajezevanje kraških izvirov od 1 do 2 m 
višine za izrabo vodne energije. Novejši pa so poskusi uravnavanja kraškega 
vodnega režima z zajezevanjem ponorov na Cerkniškem polju. S človekovimi 
posegi ob izvirih ali ponorih pa ni mogoče bistveno vplivati na celotne vodne 
razmere v krasu (P. Habič, 1974). 
70 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 35 
Speleološke raziskave med Postojno, Planino in Cerknico (I. Gam s, 
1965; R. Go spod ari č, 1976) pa tudi na Cerkniškem jezeru (R. Go s po-
dari č, P. Habič, 1979) in na Planinskem polju (R. Go spod ari č, 1982; 
F. š uš ter š i č, 1982), v Škocjanskih jamah (R. Go s p oda r i č, 1984) in 
drugod po Notranjskem in Primorskem krasu so prispevale dragocene podatke 
o razporeditvi vodne gladine, hkrati pa so osvetlile tudi razvoj jam in speleo-
loška dogajanja v mlajšem kvartarju. V geološki preteklosti so se vodne raz-
mere v kraškem podzemlju večkrat spremenile. Občasno so bile poplavljene 
sedanje suhe jame, v katerih so odložene debele plasti poplavnih ilovic ali 
celo proda. Obratno pa so bili tudi nekateri današnji vodni rovi vsaj občasno 
suhi in so se v njih odlagale sige. Ponekod sedanje poplavne vode dosežejo 
starejše prostornejše rove. V njih vode zastajajo in odlagajo plavje, pričako­
vali pa bi, da po njih hitreje odtekajo. Starejši rovi tako ne prispevajo k večji 
prepustnosti krasa, omogočajo le večjo občasno podzemeljsko akumulacijo. 
Omejena prepustnost ali maksimiranost podzemeljskega pretakanja (I. Gam s, 
1970) se ne sklada z večjo izvotljenostjo krasa v višjih conah. Propustnost sta-
rejših prostornejših rovov je delno omejena s podori, kot se lahko prepričamo 
ob podzemeljski Pivki, Raku in Notranjski Reki. Poglavitni vzrok sprememb 
v prepustnosti kraškega podzemlja pa je verjetno v mladi diferencirani tek-
tonski dinamiki strukturnih enot, kar se odraža tudi v reliefu (P. H a b i č, 
1982 a; 1984 a). Neotektonika ustvarja v kraškem podzemlju vedno nove hidro-
geološke razmere, ki se jim podzemeljske vode različno prilagajajo. V greza-
jočih se blokih si vode utirajo pota nad starejšimi rovi, ki so ponekod tudi 
zasuti z naplavinami. V dvigajočih se kraških enotah pa vode iščejo nove 
razpoke in špranje ali pa poglabljajo svoja stara korita. Neskladni večji strmci 
na izvirni strani kraških in drugih tektonskih kotlin ter bolj izravnani strmci 
na ponorni strani se s tem skladajo. Kjer podzemeljske vodne poti še niso 
prilagojene sedanjim hidrološkim razmeram, se pojavljajo večja nihanja vod-
nih gladin, bodisi ob izvirih, ali ponorih, pa tudi lokalno v vmesnih predelih. 
Nerazvite podzemeljske vodne poti so tudi v predelih, kjer je zaradi inten-
zivnejše erozije nepropustnega kraškega obrobja preusmerjen odtok pod-
zemeljskih voda v drugo porečje. Takšne so razmere zlasti na črnomorsko­
jadranskem razvodju. 
V krasu s stopnjasto razporejeno vodno gladino, kar je posledica omejene 
kraške in razpoklinske prepustnosti, so zmanjšane možnosti za učinkovit za-
jem statičnih pa tudi dinamičnih vodnih rezerv s črpalnimi vodnjaki. Dina-
mične vodne rezerve pa niso razporejene samo v coni nihanja vodne g~adine, 
ampak tudi v nezalitem krasu nad stalno gladino, kjer se po razpokah in špra-
njah še dolgo po dežju preceja s površja deževnica, ki stalno hrani krašk© 
vodo. 
71 
36 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
LITERATURA 
Avdagic, I., N. Preka, N.Preka-L<ipold, 1976; Sodium chloride Tracing 
of the P,ivka River Underground Flow. Papers 3nd SUWT, 9-16, Ljubljana. 
Bi do ve c, F., 1967: The Hydrosystem of Kars,tic springs m the Timavo basJn. 
Hydrology of fractured rock.s. Vol. 1, 263-274, AIHS -Unesco, Louvain. 
Boe ga n, E., 1938: 11 Timavo - Studio sull'idrografia Carsica subaerea e sotter-
ranea. 1-125, Trieste. 
Brezni k, M., 1962: Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologija, 
7. 119-149, Ljubljana. 
Brezni k, M., 1983: Večnamenska akumulacija Cerkniškega jezera. Gradbeni vest-
nik 32/1, Ljubljana. 
C vij i c, J., 1918: Hydrographie souterraine et evolution morphologique du Karst. 
Receuil des Travaux de l'Institut de Geographie Alpine. T. VI, fasc. 4, Grenoble. 
Gam s, I., 1965: H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim 
in Cerkniškim poljem. Geogr. vestnik XXXVII (1965) 61-101, Ljubljana. 
Gam s, I., 1965 a: Apercu sur l'hydrologie du ka,rst Slovene et sur ses communica-
tions souterraines. Naše jame, 7, 51-60, Ljubljana. 
Gam s, I., 1966: K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim 
poljem. Acta carsofogica, 4, 5-50, Ljubljana. 
Gam s, I., 1970: Maksimiranost kraških podzemeljskih pretokov na primeru ozem-
lja med Cerkniškim in Planinskim poljem. Acta carsologica, 5, 171-187, Ljub-
1jana. 
Go spod ari č, R., P. Ha b a č, 1966: Črni potok in Lekinka v sistemu podze-
me1jskega odtoka iz Pivške -koitline. Naše jame VIII, (1968), 12-32, Ljubljana. 
Go spod ari č, R., 1968: Nekaj novih speleoloških raziskav v porečju Ljubljanice 
leta 1966. Naše jame 9 (1967), 37-44, Ljubljana. 
Go s pod a r i č, R., F. Ha b e, P. Ha bi č, 1970: Orehovski kras in izvir Koren-
tana. Acta carsologica 5, 95-108, Ljubljana. 
Go spod ari č, R., 1976: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v 
kvartarju. Acta carsologica 7, 5-139, Ljubljana. 
Go s podari č, R., P. Ha b i č et al., 1976: Underground Water Tracing Investi-
gations in Slovenia 1972-1975. Institute Karst Research, p. 312, Ljubljana. 
Go s podari č, R., Ha b i č, P., 1979: Krašk:i pojavi Cerkniškega polja. Acta car-
sologica 8 (1978), 7-162, Ljubljana. 
Go s po d a r i č, R., 1982: Morfološki in geološki položaj kraških vo:Un v ponornem 
obrobju Planinskega polja. Acta carsologica 10 (1981), 157-171, Ljubljana. 
G e miti, F., 1981: Nuove esplorazioni e indagini idrochimkhe alle riso.rgive del 
Timavo. Att. del 5° Convegno Regionale di S:peleologia del Friul,i-. Venezia Giu-
lia, 161-176, Trieste. 
Geze, B., 1965: Le conditions hydrogeologQques des roches calcaiires. Chronique 
d'Hydrogeologie, 7, 9-39. 
G e z e, B., 1958: Sur quelques caracteres fondamentaux des circulations karstiques. 
Ann. Speleol., 13, 1-4, 5-22, Moulis. 
G rund, A., 1903: Die KaI'Sthydrographie. Studien aus Westboonien. Geogr. Abh., 
herausgegeben N.A. Penck, VII, 3, Leipzig, Berlin. 
Habe, F., 1937: TopliI11Ski odnošaji na izv,kih Ljubljanice. Geografski vesitnik, 
12/13, 53-61, Ljubljana. 
Habe, F., F. H r i b a r, P. S t e f a n č i č, 1955: Habečk:ov brezen. Acta carsolo-
gica 1, 25-39, Ljubljana. 
Habe, F., 1963: Hidrološki problemi severnega roba Pivške kotline. Treci jug. spel. 
kongres, 77-84, Sarajevo. 
Habe, F., 1970: Predjamski podzemeljski svet. Acta carsologica V, 5-94, Ljub-
ljana. 
Habe, F., 1976: Morfološki, hidrografski in speleolooki razv,oj v studenskem flišnem 
zatoku. Acta carsologica 7, 141-213, Ljubljana. 
Habič, P., 1964: O podzemeljskih ledenikih na Nanosu. Naše jame 5 (1963), 19-29, 
Ljubljana. 
Habič, P., 1969: Javorniški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo. Naše 
jame 10 (1968), 47-59, Ljubl(iana. 
72 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 37 
H a b i č, P., R. G o s pod a r i č, 1972: Die hydrologische Problematik und die 
Erkundung der Zusammenhange Unterirdischer Wasser in Karst der Nordwest-
Dinariden. Geol Jb. C 2, 213-226, Hannover. 
Habič, P., 1974. Tesnenje požiralnikov in presihanje Cerkniškega jezera. Acta 
carsologica 6, 35-56, Ljubljana. 
Habič, P., 1975: Pivka in njena kraška jezera. Ljudje in kradi ob Pivki, 41-50, 
Postojna. 
Habič, P., 1976: Speleohydrological Investigations. Undergraund Water Tracing, 
56-67, Ljubljana. 
Habič, P., 1976 a: Hidrogeološke značilnosti povodja Bele pri Vrhniki in problemi 
izrabe kraški voda za oskrbo. Acta carsologica, 7, 215-256, Ljubljana. 
Ha bi č, P., 1976 b: Geomorphologic and Hydrographic Characteritics, Invesrt'igation 
in Ljubljanica river basin 1972-1975. Underground Water Tracing, 12-27, 
Ljubljana. 
Habič, P., I. Kenda, 1981: Nekaj rezultatov speleološkega kartiranja Slovenije 
(Some results of speleological mapping in Slovenia). Osmi jugosl. spel. kongres, 
45-49, Beograd. 
Ha bi č, P ., 1982: Kraški izvir Mrzlek, njegovo zaledje in varovalno območje. Acta 
carsologica, 10 (1981), 45-73, Ljubljana. 
Habič, P., 1982 a: Kraški relief in tektonika. Acta carsologica 10 (1981), 23-44, 
Ljubljana. 
Habič, P., 1983: Kraški izviri Vipave ~n njihovo zaledje. Acta carsologica XI 
(1982), 41-57, Ljubljana. 
Habič, P., M. G r a u ne r, 1983: Hidrološki pregled Doberdobskega jezera. Ta-
bor Doberdob 82", 62-64, Ljubljana. 
Habič, P., R. Gospodarič, A. Mihevc, F. Šušteršič, 1983: Moravška 
in Smokavska vala ter Jama pod Krogom. Acta carsologica, XI (1982), 77-97, 
Ljubljana. 
Habič, P., (1983) v tisku: Nenadni udori in hidrografska funkcija podorov v kra-
su. Simpozij »Covjek i krš 83'«, Na. krš, Mostar. 
Habič, P., 1984: Strukturne enote visokega krasa med Vipavo, Idrijco in Ljublja-
nico in njihove hidrografske značilnosti. Raziskave vodnih virov na Idrijskem, 
RCP Idrija, TOZD Atelje za projektiranje, Rokopis, Arhiv IZRK, Postojna, 
str. 26. 
H a b i č, P., 1984 a: Reliefne enote in strukturnice matičnega Krasa. Acta carsolo-
gica, 12 (1983), 5-26, Ljubljana. 
Habič, P., R. Gospodarič, J. Kogovšek, 1984: Kraške in hidrngeolo~ke 
značilnosti Košanske doline. Acta carsologica XII (1983), 67-89, Ljubljana. 
Jen k o, F., 1959: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. 1-237, DZS, Ljub-
ljana. 
Jen k o, F., 1959 a: Poročilo o novejših raziskavah podzemeljskih voda na Sloven-
skem krasu. Acta carsologica 2, SAZU, Ljubljana. 
K a t z er, F., 1909: Karst und Karsthydrographie. Zur Kunde der Balkanhalbinsel, 
H.8, str. 93, Sarajevo. 
Kenda, I., 1984: Višinska izmera Kačne jame. Deveti jugoslavenski speleološki 
kongres, Zbornik predavanj, 411-416, Zagreb. 
K o g o v š e k, J ., P. Ha bi č, 1981: Preučevanje vertikalnega prenikanja vode na 
primerih Planinske in Postojnske jame. Acta carsologica IX, (1980), 128-148, 
Ljubljana. 
Krivic, P., A. Praprotnik, 1973: Jamsko potapljanje v Sloveniji. Naše ja-
me, 14 (1972), 3-13, Ljubljana. 
Kri vic, P., A. Praprotni k, 1975: Nove raz,iskave sifonov v porečju Ljublja-
nice. Naše jame 17 (1974), 123-135, Ljubljana. 
Kri vic, P., F. Drobne, 1979: Podzemna voda v Tržaško-Komenskem krasu. 
III. faza, letno poročilo 1978/79. Arhiv Geol. zav. Ljubljana, Tipkopis, Ljubljana. 
Kri vic, P., 1982: Variations naturelles de niveau piezometrique d'un aquifere 
karstique. Naravna nihanja gladine podtalnice kraškega vodnosnika. Geologija 
25/1, 129-150, Ljubljana. 
73 
38 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
Kri vi c, P., 1982 b: Transmision des ondes des ma,ree a travers l'aquifere cotier 
de Kras. Razširjanje valov plimovanja skozi obalni vodonosnik Krasa. Geolo-
gija, 25/2, 309-325, Ljubljana. 
Kri vic, P., 1983: Interpretation des essais par pompages realises dans un aquifere 
karstique. Obdelava črpalnih poskusov v kraškem vodonosniku. Geologija, 26, 
149-186, Ljubljana. Slov. povz. 184-185, študija hidrodinamike kraškega vodo-
nosnika. 
Le hm a n n, O., 1932: Die Hydrographie des Karstes. Enzyklopadie der Erdkunde, 
str. 1-212, Leipzig, Wien. 
Mangi n, A, 1975: Contribution a l'etude hydrodynamique des aquiferes karsti-
ques. Ann. Speleol. 29, 30, Moulis. 
Mic h 1 er, I., 1955: Rakov rokav Planinske jame. Acta carsologica, I, 73-90, SAZU, 
Ljubljana. 
Mic h 1 er, I., F. Hribar, 1959: Prispevek k poznavanju podzemeljske Pivke. 
Acta carsologica SAZU, 2, 157-159, Ljubljana. 
Mi h e v c, A., 1984: Kačna jama. Deveti jugoslavenski speleološki kongres, Zbornik 
predavanj, 417-422, Zagreb. 
No v a k, D., 1970: O barvanju v Križni jami. Geogr. vestn. 31, (1969), 75-88, Ljub-
ljana. 
Perko, A. G., 1909: Die Tropfstein und Wasserhohle Dimnice (Rauchgrotte) bei 
Markovsina in Istrien (Oster.reich). Mitt, geogr. Gesell. in Wien, 52, Wien. 
P :1 a cer, L., J. čar, 1974: Problem podzemeljske razvodnice Trnovskega gozda, 
Križne gore in črnovrške planote. Acta carsologica, VI (1974), 79-93, Ljubljana. 
Ravni k, D., 1975: Električno sondiranje vzdolž trase avtomobilske ces,te prek 
Ljubljanskega barja. Geologija, 18, 335-338, Ljubljana. 
Suš ter š i č, F., 1982: Morfologija in hidrografija Najdene jame. Acta carsologica 
10, (1981), 127-155, Ljubljana. 
74 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskern krasu Slovenije 
WATER TABLE IN SLOVENE KARST OF NOTRANJSKO AND PRIMORSKO 
SummarY 
39 
According to available speleological data distribution and oscillaticms of water 
table in karst among Ljubljansko barje, Idrijca, Vipava, Notranjska Reka, Timavo 
and Rižana were examined. The majority of data derived from kaJrst caves as there 
are no bore holes in the background of karst springs of Ljubljanica, Idrijca and 
Vipava. W1ithout doubt the presented picture is very general and many places 
unsufficient, partly based on the supposed lowest water tables (Fig. 14). 
At the end of the karst underground empty,ing, lasting usually from the s,pring 
to the late summer and finishing with autumn precipitations, the karst water table 
of Ljubljanica springs lies little under 300 m c1bove the sea level. The lowest point 
is along the underground streams feeding Bistra and Ljubljanica springs and is 
lifted towardls dolomite border on the both sides. Thds is ascertained by the water 
level in Hribski potok spring, lying higher than the table in Močilnik. By the water 
tracing the water streams from the region of Logaške Rovte towards Ljubljanica 
and Lubija were proved, but not the opposi~e. Towards Planina polje the karst 
water table increases for about 100 m, remaining in the same altitude aloo in the 
part of Hrušica on the other side of Idrija fault what has been inferred by the 
water condit'Ions in Grudnovo brezno, GradJ.šnica, Najdena jama and Logarček 
(P. Habič, 1976). In these caves the caught waters remain a bit above the table of 
the real karst water. The dolomite along the I<lrija fault between Planina polje 
and Cerknica lake =ntrols the gradual distribution of karst water. Presumably 
under Logaški ravnik the level is lifited evenly and remains a under the dol::>-
mite bottom of Cerknica polje which otherwise controls the water table in Javor-
niki. 
A special hydrogeological unit with higher karst water table lies east :kom 
Cerknica lake, from Slivnica towards BlOlke and Racna gora. There the karst water 
table does not lower under 560 m, shown by the springs of Zerovnica, Stebrščica 
and by water in Mrzla and Križna jama. TJ1e hydro-contour line 550 m extends 
under Loško polje presumably as in Golobina near Dane the low water is on 542 m, 
continuing on the other side of Idrija fault zone into Snežnik massif. 
The karst water table in Javorniki near the springs of Unica and Malenščica 
is a bit above 450 m a.s.l. Rega,rding the water conditions in Postojnska jama, Pla-
ninska jama, Rakov Škocjan and in Karlovicčl as well in Svinjska jama we infer 
that under Javorniki there are two or even three outflow directions. The karnt 
water table is possibly tightened up in the central part of Javorniki and lowered 
on both sides towards Pivka and towards Cerknica polje. At these bovders the level 
lowers under Javorniki, but it is not yet cle11r whether the springs in Malni are 
fed by two streams, from Postojna and Cerknica, or by the uniform stream from 
Javorniki. Peak-flow towards Pivka and lower flow towards Cerknica remain pos-
sible. 
A special outflow system of karst water is presented by Postojnska jama and 
Pivka branch in Planinska jama where separated flow is formed wi hout direct 
connection with Javorniki flow towards Malni as far is now known. The data on 
water table in Kobilje griže, near Stara vas, ž;eje and in Matijeva jama on Palško 
jezero show that the karst water table along P,ivka lowers for more thar. 20 m under 
the outflow border at the valley of Upper Pivka and thus near Zag,orje it remains 
on Hill 550 m only. Between Zagorje and Knežak there is underground wa,tershed, 
a part of waters being directed towards Pods,terrjšček and a pa,rt towa,rds Bis rica 
where the karst water table lowers for more than 100 m. We suppose that in the 
cen~ral Javorniki ridge and in Snežnik the water table remains on 650 m. Unfort-
unately this part is speleologically not yet explored as far as to reach the under-
ground karst water. 
The distribution of karst waters in neighbour river basins is interesting too. 
On watershed between Notranjska Reka and Vipava there is special hydrogeological 
unit of Slavina karst with Košana valley and Vremščica. Near Neverke the wacer 
lowers :under the Sušica valley for more that 100 m and we find in the c'aV!e 
Gabranca under 292 m a.s.l. At high waters Sušica spnng flows from it lin the 
75 
40 Acta carsologica XIII, 1984 (1985) 
a1titude of 415 m. In Škocjanske jame and in Kačna jama the water level lowers 
to 150 or 100 m above the sea level, while at floods it increases in Kačna jama up to 
260 m and in Škocjanske jame even to 344 m. 
In Labodnica near Trebče the lowest level is 12 m above the sea, and the high-
est 110 m. In the background of Timavo springs, where the influence of high tide is 
already felt, near Brestovka the level does not lower under 2 m, but increases near 
Klariči up to 7 m and near Brestovica to 16 m. As the low water table in Doberdob 
is higher than near Brestovica we suppose that the lake is fed by Soča groundwater 
through the Kras. Chemical and temperature properties of springs between Mošče­
nice and Doberdob lake correspond as well. In this region also Vipava contributes 
to karst underground water inflitrating into Kras between Miren and Sovodnje. 
In the background of Sežana and Osapska reka the water conditions are rela-
tively badly known. In Rižana spring the discharges have greater oscillations than 
the level, being on the altitude about 70 m, in Osapska jama the water decreases 
for more than 50 m, when the spring on the altitude about 100 m dries up; small 
are the oscillations in Boljunec too. In Matarski kras the underground waters are 
accessible in caught siphons of Brkini s.inking streams in different altitudes bet-
ween 280 and 500 m. Permanent flow is accessible in Dimnice only on the altitude 
470-450 m, and the karst water table probably gradually lower;; under Slavnik to-
wards Rižana. The watershed between Timavo and Rižana in Kozina karst is not 
yet explained but partial overflowing of Brkini and Slavnik waters towards La-
bodnica and Timavo and towards Rižana is possible. 
About the karst water distribution in the background of Vipava under Nanos 
and Hrušica there are no useful data. Probably the karst water table gradually in-
creases from Vipava springs, where it is on the altitude about 100 m to the 400 m 
on the ponor edge near Predjama. According to water conditions in Predjama and 
Jama v Grapi the karst water increases towards Belsko. The ponor cave Lokve ha:s 
a siphon in the altitude 427 m but probably the water is caught there. In Jama v 
Grapi the sinking stream lowers from 506 m near the entrance to 492 m in the out-
flow siphon. In Sever Hall in Predjama the permanent brook flows on 456 m 
(F. Habe, 1970, 1976). The karst water table increases steeply towards the Zagora 
dolomite where the unknown watershed between Vipava and Ljubljanica wacers is 
above 550 m at least. · 
The underground watershed in Hrušica is not clearly defined. The real waters-
hed role plays flysch zone probably extending from Col, Podkraj and Vodice to-
wards Lom (L. Placer, J. Car, 1974). The flysch is permeable there and waters sink 
into kars.tifi.ed limestones. The karst water leve! is somewhat higher in the dolomite 
of fourth nappe where above črni vrh smaller outflow springs are found. Karst 
water in the region of črni vrh plateau is directed towards Divje jezero and Pod-
roteja where the Idrijca valley restrains it in the ,altitude above 300 m, but even 
towards Hubelj. proved by water tracing (P. Habič, 1984). The karst water table 
remains under the Zala valley loosing the water in its own river bed there where 
it is cut into Cretaceous limestones. From dolomite karst around Godovič and Ho-
tedršica all the brooks sink when reaching the Cretaceous limestones, underlying 
the Triassic dolomites and shales. In the limestones under dolomitic nappe the 
watershed between Idrijca and Ljubljanica was proved by water tracing (SUWT, 
1976). In the region among Hotedršica, Rovte and Logatec there is peculiar karst 
area where one part of waters superficially flows to the main ponors, while the 
other part sink directly into karstified base. The karst water table is in this region 
somewhere in dolomite, elsewhere in limestones thus it probably exists even in 
more branches than in the neighbour, mostly limestone rocks. The altitude of the 
table is not known, but we suppose that it is a bit higher than under the Logatec 
plateau. 
In the karst between Idrijca and Vipava, that means the background of Hu-
belj, Lijak and Mrzlek springs, the underground water 1s not accessible. The pre-
cipitations and springs, distributed differently high on the con"act of limestone 
and flysch, are controlling it. Hubelj and Mrzlek have probably separated catchment 
areas, Lijak is active after heavy rains only when the water table in Mrzlek back-
ground increases to the outflow border in the alti,tude of about 100 m. After the 
76 
P. Habič, Vodna gladina v Notranjskem in Primorskem krasu Slovenije 41 
water tracing of Cepovan brook, when the dyes were found in the springs of Hoteš-
ček near Idrijca, in Avšček on west and in Mrzlek on south we conclude, that the 
low karst water table in the center of Trnovski gozd and on Banjšice plateau so-
mewhere in the altitude between 200 and 300 m can flow to three different di-rec-
tions. 
General hydrological properties, dictated by the size and situation of the catch-
ment area and by distribution of springs on karst border are controlling the distri-
bution and karst water oscillations. But interna!, local, partial or complete dams, 
posed by lithological and structural units, specially if they are tectcmically displa-
ced, are important. In smaller degree but not without temporary important effects, 
even the secundary karst phenomena as are collapses and breakdowns in under-
ground channels influence to distribution and oscillation of karst waters. An im-
portant role is played by alluvial sediments transported by superficial waters from 
impermeable vicinity and deposited in the karst underground decreasing the trans-
missivity and permeability of karst. Artificial daming and controlling of karst 
waters regime is rather modest in the karst of Notranjsko and Primorsko. Formerly 
local dams of karst springs, 1-2 m high were popular for water power exploitation. 
Experiments by daming the ponors on Cerknica polje are more recent. Intervention 
of man on springs or ponors cannot essentially influence to the entire water con-
ditions in karst (P. Habič, 1974). 
Speleological researches among Postojna, Planina and Cerknica (I. Gams, 1965; 
R. G.Yspodarič, 1976), but also on Cerknica lake (R. Gospodarič & P. Habič, 1979) and 
on Planina polje (R. Gospodarič, 1982; F. Šušteršič, 1982), in Škocjanske jame (R. 
Gospodarič, 1984) and elsewhere on Notranjsko and Primorsko karst contributed 
valuable data on distribution of water table and illustrated the caves development 
and speleological going on in Quaternary. In geological past the water conditions 
in the ka.,,t u;1derg:r~und changed several times. Temporary the actual dry caves 
were flooded and thick layers of flood loams or even gravel were deposited. Other-
wise some ac;ual act1ve channels were at least for some tirne dry and flowstones 
were deposited in them. Somewhere the actual waters reach older spacious chan-
nels. 
In them the waters stay still and suspend material but we could expect that 
they flow through quickly. Thus older channels do not oontribute to bigger karst 
permeability, they render possible bigger periodical underground accumulafr:ms o"lly. 
The limited permeability or maximisation of the karst underground water flow 
(I. Gams, 1970) does not correspond to bigger karst cavernosity in higher lying 
zones. Permeability of other spacious channels is partly limited by breakdowns, 
as we can ascertain along the underground Pivka, Rak and Notranjska Reka. The 
main reason for changes in the kars,t underground permeabilitiy probably lies in 
young differentiated tectonic dynamics of structural units being reflected in the 
relief too (P. Habič, 1982 a, 1984 a). 
Neotectonics produces in the karst underground always new hydrogeological 
conditions to which the underground waters differently react. Among the blocks the 
waters force their way above the old channels which are somewhere filled up by 
sediments. In lifted karst units waters choose new fissures and cracks or deepen 
their old river beds. Unconcordant big gradients on the spring side of karst and 
other tectonic basins and more leve11ed gradients on the ponor side correspond 
well. Where the underground water ways are not yet adapted to actual hydrologic 
conditions, bigger oscillations of water table occur, either at springs or at ponors 
but even in interjacent regions locally. Undeveloped underground water flows are 
found in the regions where the underground waters runoff is diverted into other 
river basin because of intesive erosion of impermeable karst border. Such conditions 
are found specially on Black Sea - Adriatic watershed. 
ln karst with gradually distributed water table, being the results of limited 
karst and fissure permeability, the possibilities for efficaceous static and dynamic 
water reserves by pumping wells are diminished. But the dynamic water reserves 
are not distributed only in the phreatic zone of water table oscillations but also in 
vadose karst above the permanent leve!, where through fissures and joints pre-
cipitations percolate from the surface, feeding karst water permanently. 
77