Posamezni Izroči 30 tfroJer, meseHna turoSnhu I MH-f
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE
ZAHTEVAMO ŠOLE V SLOVENSKEM JEZIKU IN DUHU
OF SE NOTRANJE UTRJUJE Z IZLO-ČANJEM PROTILJUDSKIII ELEMEN« TOV
ČETRTA OBLETNICA I. ZASEDANJA SNOS-a
30 LET SOVJETSKE ARMADE STALIN IN CHURCHILL IZ OČI V OČI
letnik iil
DUNAJ, V PETEK 20. II. 1948
ŠTEV 8 (101)
Ob začetku londonskih pogajanj
Praga, 9. februarja 1948.
V vsej svoji, stoletja dolgi zgodovini niso slovanski narodi podlegli niti najbolj krvavemu in brutalnemu naporu združenega pangermanizma in imperializma, dasi so morali v stoletja trajajočih obrambnih bojih pretrpeti neizmerno gorje proti zvijačnemu in vztrajnemu nemškemu napadalcu. Nacizem in fašizem, ki predstavljata najbolj koncentrirano obliko ekspanzije v zgodovini sveta, nista bila v položaju, da v svojem C>>Drang nach Ostens odtrgata niti pedi slovanske zemlje. Zgodilo se je celo nasprotno: po zmagi v drugi svetovni vojni so se končno slovanski narodi znebili protislovenskih petih kolon in so danes samj gospodarji v svojih državah. Zalo se čutijo slovanski narodi upravičeno močnejši in samozavestnejši kot v preteklosti, kajti premagali so hkrati tudi svojo, stoletja dolgo razdvojenost in vse svoje sile združili in zedinili. Trdna demokratična družba slovanskih narodov predstavlja stvarnost in gotovost za bj-dočnost in odstranjujejo vsako komplici-iranost.
Globoko zakoreninjena misel slovan-. ske solidarnosti in skupni sistem zavezniških pogodb omogočata, da lahko danes presojamo vprašanje evropskih mej slovanstva kot nedeljivo celoto. Poljska meja na rekah Odri in Nisi, češkoslovaška na Krušnih gorah in Šumavi in jugoslovanska ob vsem slovenskem obmejnem ozemlju tvorijo na severu, jugu in zapadu mejno črto med slovanskimi državami in ozemljem bivših sovražnih držav Osi in so predmet stalnega zanimanja vsega slovanstva. To zanimanje in pripravljenost zaščite se je konkretno pokazalo pri pogajanjih za mirovno pogodbo z Italijo, ko so vse slovanske države solidarno branile narodnostno me-, jo, ki naj bi končno po tako dolgem preganjanju prinesla Slovencem v Julijski Krajini pravičnost in mir. Z isto ognjevito solidarnostjo bodo vse slovanske države branile današnjo pravično mejo med Nemci in poljskim narodom pri pogajanjih za mirovno pogodbo z Nemčijo in življenjske interese Slovencev na Koroškem pri pogajanjih za mirovno pogodbo z Avstrijo. In če imajo veliki in majhni slovanski narodi pravico samoopredelitve že zagotovljeno in usesni-čeno, je razumljivo, da ne bodo dovolili, da bi se izgubil v nemškem morju najmanjši slovanski narod lužiških Srbov in da bodo napeli vse sile, da zagotovijo pravice in svoboden razvoj za tisti del slovenskega naroda, ki mora še vedno živeti pod tujim jarmom.
Na številnih konferencah so se seŠli Namestniki štirih zun. ministrov v Londonu, da bi poizkusili rešiti avstrijski problem. Ni nobenega dvoma o tem, da bi bilo nujno potrebno rešiti avstrijsko in nemško vprašanje, saj so zahtevale brezuspešne debate o mirovnih pogojih za obe nemški državi polovico onega časa, ki je bil potreben, da sta bili obe državi vojaško poraženi.
Tudi tokrat je dvomljivo, če bo na londonskem sestanku prišlo na program pogajanj vprašanje nove meje in s tem tudi vprašanje narodnostne meje koroških Slovencev. Toda nobena časovna odložitev rešitve tega vprašanja in nobeni manevri in intrige okoli tega vprašanja ne bodo spremenili načelnega stališča slovanskih držav, ki zahtevajo pol-
FLRJ hoče na svojih mejah mir
Maršal Tito o petletnem planu, o Marshallovem načrtu in o voj. hujskačih
Predsednik zvezne vlade FLRJ, maršal Jugoslavije Josip Broz — Tito, je imel na kosilu, ki ga je priredil v čast udeležencem kongresa udarnikov Srbije, govor, v katerem je naglasil pomen udarništva v Jugoslaviji. Udarništvo, je dejal maršal Tito, je velikega pomena za premagovanje težkoč, na katere naletimo pri izvrševanju petletnega plana in dviganju našega gospodarstva na višjo stopnjo. Udarništvo je velikega pomena za industrializacijo in elektrifikacijo države, za intenzivno kmetijsko obnovo itd. Ono je svojstveno in je lahko ostvarljivo in koristno za skupnost samo v državi, v kateri ima ljudstvo oblast v svoji roki, to se pravi v državah, kjer delajo za potrebe ljudstva, a ne za profit poedincev, v državah, kjer gredo k socializmu v katerih je izvršena nacionalizacija vseh sredstev za proizvodnjo, ali vsaj večine proizvodnih sil in gospodarstva sploh.
Maršal Tito je nato primerjal položaj delavskega razreda v stari Jugoslaviji s tem v novi FLRJ kjer je vsakdo, ki dela, primerno nagrajen in lahko živi človeka vredno življenje. V Jugoslaviji so vsi pogoji za ustvaritev tega, kar je potrebno jugoslovanskim narodom. Jasno je, da tega ni mogoče izvršiti v enem ali dveh letih. Za to so v Jugoslaviji vzeli najkrajši rok — 5 let. V teh petih letih morajo zgraditi stroje, zgraditi tovarne, ki bodo proizvajale, kar jugoslovansko ljudstvo potrebuje. Za ustvaritev tega cilja bo treba vložiti vse sile. Že prva petletka bo ustvarila takšne življenjske pogoje, o kakršnih niso mogli niti sanjati delavci v bivši Jugoslaviji. Že v letu 1948, ki bo najtežje leto pri izpolnjevanju prve jugoslovanske petletke, se bodo pokazali rezultati udarniškega dela, rezultati tega, kar so v Jugoslaviji v preteklem letu ustvarili.
Četudi bodo še težkoče, se bo kljub temu še vnaprej izboljšavala preskrba prebivalstva. Mnogi življenjski predmeti so že sedaj v prosti prodaji. Poleg tega pa je jugoslovanska vlada z novo uredbo omogočila, da kmečko ljudstvo, ki
no pravico opredelitve za slovensko ljudstvo, ki živi že nad tisoč let na ozemlju Slovenske Koroške. Slovanstvo ne more in ne sme dovoliti, da bi tudi koroški Slovenci morali še naprej živeti pod sedanjim neznosnim nasiljem, ki ga nad njimi izvaja koroška vlada, ali pa da bi bodoča ureditev življenja koroških Slovencev imela tako obliko, kot je ona, v kateri morajo živeti po ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo Slovenci v Trstu in ob obmejnem ozemlju slovenske etnične celote. Na tem primeru se najlepše vidi, da rešitev vprašanja mej i v pogodbi z Italijo brez garancije vseh svoboščin za Slovence ni bila pravilna in da se taka nepravičnost pri pogodbi z Avstrijo ne sme ponoviti. Gotovo ne bi vprašanje slovanskih mej proti Nemcem bilo tako ostro, kakor se je pokazalo pri radikalni izselitvi Nemcev na severovzhodni in pri zahtevi obmejnih korektur na južnovzhodni meji Slovanstva, če ne bi Nemci sami povzročili nemožnosti skupnega življenja s Poljaki in Čehi in
prav tako v znoju svojega obraza proizvaja poljedelske pridelke, potrebne vsemu ljudstvu, lahko kupi potrebno orodje, oblačila, stroje in druge stvari po ugodni ceni.
Ni se treba bati, je dejal maršal Tito, da boste ostali brezposelni, če boste proizvedli preveč blaga. Ne, pri nas do tega ne more priti. Če bo veliko proizvodov, potem jih bomo lahko ceneje prodajali in bomo lahko manj delali. Kadar bomo imeli preveč, potem ne bomo delali osem ur, ampak sedem. Prišel bo čas, ko bomo delali šest ali pet ur, z eno besedo, s planskim gospodarstvom se v sociali stični družbi ustvarjajo takšni pogoji, da lahko ljudje živijo, ne samo malega človeka vrednim življenjem, ampak kulturnim življenjem, takim življenjem, o kakršnem so nas učili največii misleci človeštva Marks, Engels, Lenin in Stalin.
Nato je predsednik zvezne vlade govoril o skrbi za kadre in prešel na zu-. nanje politične težkoče nove Jugoslavij je. Dejal je:
»Gotovo vas zelo zanima splošni mednarodni položaj, ker precej govorijo o vojni, o Marshallovem načrtu in o drugih stvareh. Notranja in zunanja reaki cija veliko govori o tem. Naša domača reakcija je resda precej slaba, ali inozemska reakcija je na žalost precej močna zato, ker ima oblast v jokah. S to psihozo, psihozo vojne, bi nas radi ovirali, demoralizirali, hoteli bi doseči, da mi ne bi delali tako intenzivno in upor-, no kakor dosedaj. Ali ne bodo nas de-, moralizirali. To je živčna vojna, ustvari janje nove psihoze. Mi pa pravimo, da do vojne ne bo prišlo zato, ker je ljudstva nočejo, ker mi hočemo mir, ki ga bomo branili, močni, kompaktni, enotni.
Osnovni namen Marshallovega načrta
Preden pa bi nadaljeval o vojnih hujskačih, naj vam povem nekaj besed o Marshallovem načrtu, ki je s tem tako ozko povezan. O Marshallovem načrtu govorijo že dolgo časa. Vse časopisne agencije so polne poročil o tem načrtu. Na kratko bi vam povedal nekaj o tem načrtu.
Kaj je Marshallov načrt? Marshallov načrt je — načrt za reševanje ameriške finančne oligarhije od krize, ki se ji neizbežno in vse hitreje in hitreje bliža. Ameriški finančniki bi hoteli vsiliti evropskim državam svoje blago. Hoteli bi, da bi bila Evropa tržišče za njihove pio-izvode in izvor kopičenja njihovih profitov. Zato bi v Evropi, brez njihovega odobrenja in brez vskladitve z Marshallovim načrtom, ne smele delati domače tovarne.
Marshallov načrt ni dajatev pomoči francoskemu ljudstvu, ni pomoč italijanskemu ljudstvu, angleškemu ali kateremu drugemu ljudstvu, ampak je pomoč ameriškim finančnikom, da ne bi prišli do te katastrofe, do katere so prišli 1929. leta. Marshallov načrt pomeni: uvoziti v Evropo dolarje v majhnih ko-
če ne bi izvajali Avstrijci in Italijani stalne persekucije Slovencev. Če naj bi v avstrijsko-slovenskem vprašanju ostalo vse pri starem, kaj naj pa lahko pričakujejo Slovenci v bodočnosti, če niso niti po porazu nacizma dobili kulturne avtonomije in jezikovne enakopravnosti in če so njihovi vladarji še naprej isti nacistični in germanizatornu poglavarji, katere je Hitler poveril za iztrebljenje Slovencev in proti katerim je slovensko ljudstvo na Koroškem — edino v tretjem rajhu — vodilo do konca vojne partizansko borbo.
Obžalovanja vredno dejstvo je, da del zavezniškega tabora, ki se je v času vojne bojeval z vsemi silami proti nacizmu, fašizmu in tiraniji, noče videti nevarnosti, ki bi lahko zopet ogrožila svetovni mir in življenjske interese lastnih držav, če ne bi bile evropske meje Slovanstva zavarovane po načelu pravičnosti in z vsemi garancijami svobodnega razvoja brez narodnostnega pritiska.
(Impress)
ličinah, a izvoziti v velikih količinah. Ta načrt pomeni, osvojiti za ameriški kapital tovarne v državah, ki se jim »daje pomoč«, dirigirati proizvodnjo in razume se, odnašati glavni profit. To pomeni, preprečiti v teh državah tisto proizvodnjo, ki jo ima Amerika doma. Z eno besedo, to je imperialistična politika najslabše vrste, to pomeni zavladati in vladati nad političnim in gospodarskim živi ljenjem posameznih narodov v Evropi. To je, tovariši, Marshallov načrt.
Zakaj so sedaj Švica, močno razvita industrijska dežela, Švedska, Danska in v novejšem času tudi Turška, ki ni in-, dustrializirana, že začele omahovati. Zakaj one sedaj ne bi hotele Marshallovega načrta? Zato, ker se boje za svojo industrijo. Zato, ker se boje, da ne bi njihovo industrijo zadušil vpliv dolarjev.
So v Evropi ljudje, kakor so, razume se, tudi izven Evrope, ki so v službi teh ameriških finančnih magnatov. To so tako imenovani socialisti. Ne bom vam, toi variši, govoril o voditeljih teh socialistov, ker jih dobro poznate. To so služabniki ameriških reakcionarjev in finančnih magnatov, slabo plačani služabniki, ki vestno služijo. To so izdajalci delavskega razreda. S pomočjo teh lakajev bi hoteli ameriški finančniki sesti na hrbet evropskih narodov, v prvi vrsti delovnega ljudstva Evrope. Takšne bla-godati Marshallovega načrta smo mi že prvega dne odbili, ker smo vedeli, kaj on pomeni.
Ne verjemite, tovariši in tovarišice, da ameriška reakcija daje dolarje zaradi lepih oči Blumma, Schumacherja, DeGa-sperija ali koga drugega. Ona jih nima rada. Denar daje samo zaradi sebe. Ameriški finančni magnati delajo to zaradi tega, ker bi se hoteli rešiti neizogibne krize, ki se jim bliža. Ne verjemite, da so ameriški imperialisti poslali svoje vojne ladje v italijanska in druga pristanišča zato, da bi ta pristanišča olepšali. Ne, oni bi hoteli na ta način v prvi vrsti na volitvah podpreti reakcijo in izvršiti pritisk: ali boste pristali, ali ne boste? To je njihov cilj. To je osnovni namen Marshallovega načrta: zasužnjiti evropske države, ekonomsko in politično zasužnjiti evropska ljudstva. Mi tega suženjstva nočemo, zato smo se ga otresli
enkrat za vselej in obžalujemo tiste narode, ki so zaradi izdaje podvrženi takšnemu napadu ameriške fin. oligarhije.
KDO OGROŽA MIR?
Ameriški finančni mangati so dejansko glavni hujskači za novo vojno. Ti ljudje ogrožavajo mir, a ne mi. Ne mi, ki gradimo tovarne in obnavljamo vasi in mesta; ne mi, ki gradimo in obnavljamo svojo državo. Mi ne mislimo na vojno, mi nočemo vojne. Mi smo proti vojni, ker nas je stala ogromno dragocenih življenj naših narodov, ogromno opustošenja. Mi vemo, kaj je vojna. Oni niso občutili vojne na svojih hrbtih in vsi, ki niso občutili vojne, se danes igrajo s tem ognjem.
Kdo se je komu približal, tovariši? Ali mi Ameriki, ali ona nam s svojimi vojnimi ladjami? Odgovor je jasen: mi se jih nismo dotaknili. Kdo ustvarja oporišča v Afriki? Mi ne, ampak ameriška reakcija. Danes, ko je vojna končana, ko tam ni več Nemcev, oni ustvarjajo svoja oporišča. Kdo gradi oporišča v Grčiji? Mi ne, ampak oni. Kdo v Španiji in na Portugalskem kupuje zemljo za oporišča. Mi ne, ampak oni: ameriška reakcija. Kdo ustvarja okoli miroljubnih držav obroč, ki grozi z vojno? Ne mi, ampak oni. Oni so torej vojni hujskači, oni so največji sovražniki miru.
NAROD, KI SE BORI ZA MIR, NE MORE BITI NIKDAR PREMAGAN
Tako in nikakor drugače stoji stvar, in to je jasno, ne glede na vse to, kar oni govorijo in pišejo, ne glede na vse klevete. Ali, pred svojim ljudstvom oni ne bodo mogli zakriti resnice o zločinih, ki iih delajo. Njihovi narodi bodo to zvedeli in morajo zvedeti, kajti od tistega momenta, ko bi njihovi narodi pozabili na zločine, ki jih dela ta gospoda, ko bi pozabili na vojno hujskaške priprave, od tega trenutka bi obstojala dejanska nevarnost vojne. Zato bodimo globoko prepričani, da do voine ne bo prišlo, ako bomo storili vse, kar je v naši moči, če bomo z vsakim dnem razkrinkavali to vojne hujskače, če bomo storili vse, da njihova ljudstva to izvedo. Brez ljudstva se oni ne bodo mogli vojskovati. Brez ljudstva se ne more vojskovati; to mi
najbolje vemo. In nikdar ne bodo imeli oni takšnega orožja, s katerim bi lahko druge narode, narode, ki ljubijo svobodo in svojo domovino, pogazili in zasužnjili. Narod, ki se zaveda sam sebe, ki izgrajuje svojo domovino, ki se bori za mir, ne more biti nikdar premagan.
Vse klevete, s katerimi klevetajo našo domovino in nas obtožujejo, da se mešamo v grške notranje zadeve, da hočemo napasti Trst in tako dalje in tako dalje, vse te klevete ne bodo mogle prikriti tega, kar oni hočejo. Njihovi narodi morajo vedeti, da so to samo klevete, ker mi nočemo napasti Trsta, niti se nas ne more dolžiti za položaj v Grčiji, kjer se ljustvo bori proti svojim zatiralcem in ameriškim okupatorjem. Nam je simpatična borba grškega ljudstva. Mi to povemo vsemu svetu in naj se zaradi tega ne jezijo na nas. Smatramo, da ima grško ljudstvo pravico, da se bori za svojo svobodo. Mi hočemo mir na naših mejah in ne bomo dovolili, da bi nam kdor koli ta mir skalil in da bi, četudi samo za en korak, stopil na našo zemljo. Ali, s strani grških monarhofašistov se dogajajo vsak dan provokacije na meji Albanije in Bolgarije, a v manjši meri na jugoslovanski meji. Baje je Albanija glavni krivec. A Jugoslavija je trd oreh. Zato pa naj ne mislijo, da bo manj trd oreh tam, na albanski meji. Mi imamo pogodbo z Albanijo, mi imamo do nje obveze, kakor imamo obveze tudi do Bolgarije.
Naša domovina jc miroljubna, našo državo upravljajo ljudje, ki ne mislijo na vojno, ki mislijo samo, kako bi mi čim več izgradili, kako bi proizvedli čim več tekstilij, čevljev in drugih potrebnih stvari, kako bi skozi plodno, mimo delo omogočili ljudstvu čim boljše življenje. O tem misli naše vodstvo, a ne na vojno. Ali poudarili moram, da misli tudi nato, kako bi okrepili našo obrambno moč, da nam ne bi mogla škodovati nobena provokatorska sila.
Vam borcem za ostvaritcv industrializacije, elektrifikacije, ustvarjalcem boljšega življenja naših narodov, želim veliko uspeha v vašem delu. Razvijajte in širite udarniško delo in prenesite tople pozdrave vsemu delovnemu ljudstvu v vsaki tovarni in v vsakem podjetju.«
padnih sil, da Sovjetsko zvezo v tem, za njo neustrezajočem položaju spravi v oborožen spopad z Nemčijo. Tako je bila Sovjetska zveza prisiljena skleniti pakt o nenapadanju z Nemčijo.
>Ta korak sovjetske vlade,« pravi poročilo sovjetskega Informativnega urada, »jo v veliki meri omogočil ta, za SZ in vse svobodoljubne narode ugoden izhod druge svetovne vojne.«
Sklenitev pakta s Hitlerjevo Nemčijo ni bil namen zunanje politike SZ. Nasprotno, SZ je stremela za pogodbo z ne-
Zadnje dni preteklega meseca je italijanska ustavodajna skupščina odobrila 97. člen državnega zakona o posebni avtonomiji za Južno Tirolsko in Trentince.
Na seji ustavodajne skupščine je bila prisotna samo ena tretjina odposlancev, ko je bil sprejet omenjeni zakon. To dokazuje, da odposlance ne zanima to vprašanje, ki je pomembno pri splošni ureditvi Italije. Pokrajinska avtonomija obsega ozemlje province Trenta in Bočna. Kot glavno mesto je označen Trento. Z združitvijo dveh provinc je nemška narodna manjšina postala v takšni avtonomiji res manjšina in razume se, da bodo v njej prevladovali s skoro dve-tretjinsko večino Italijani. Vse to je v posmeh avtonomiji, kakršno je zahtevala zase nemška narodna manjšina.
V Trentinu imajo Italijani absolutno dvetretjinsko večino, ker v tej provinci tako rekoč ni nemškega življa, dočim pa bodo imeli Nemci večino v provinci Bočna. Torej niso dobili Nemci tiste avtonomije, ki so jo zahtevali in v kakršni bi se lahko resnično avtonomno upravljali. Avtonomijo bo upravljal »generalni« komisar, ki bo neposredno odgovoren pred notranjim ministrstvom. Uradni jezik je italijanski, dovoljena pa bo uporaba nemščine in tudi ladinščine v "krajih, kjer prebivajo Ladinci. Nemško govoreča manjšina v bocenski provincij-ski skupščini bo imela polnomočje samo za reševanje vprašanj, ki se tičejo pro-vincijskih uradov. Imenovali bodo lahko ulice v svojih krajih, kulturno se izživljali v svojem jeziku in podobne drobnarije.
Predsednik italijanska vlade De Ga-speri je ob priliki uzakonjenja tega posebnega statuta za Južno Tirolsko in za Trentin poudaril, da gre za uveljavljanje pogodbe, ki sta jo sklenili Avstrija in Italija 5. septembra 1946 v Parizu. Hotel je s.tem povedati, da se bo sedaj začela nova doba sodelovanja med nemškimi in italijanskimi meščani alpskih krajev. Prepričan je, da se bodo s to pogodbo tudi zacelile rane, ki jih je zadala vojna tamkajšnjim prebivalcem. Z omenjeno pogodbo in avtonomijo je rešeno tudi vprašanje optantov. Ob zaključku je De Gasperi dejal, naj bi se Nemci v okviru avtonomije bolj pečali z gospodarskimi stvarmi in manj s politiko in da jo avtonomija mostišče med Italijo in Avstrijo.
Ljudska fronta Juž. Tirolcev je pred uzakonitvijo statuta o avtonomiji na svojih množičnih zborovanjih odklonila osnutek takšno avtonomije, kot ga jim poklanjajo rimski vlastodržci. Saj v pravem pomenu besede to ni avtonomija za avstrijsko narodno manjšino, temveč le za Italijane, ki so z umetno in načrtno združitvijo dveh provinc dobili absolutno večino. Ljudska fronta, ki je edino politična vseljudska organizacija Južnih Tirolcev in tudi Ladincev, je zahtevala avtonomijo v jezikovnih mejah, to se pravi samoupravo za avstrijsko narodno manjšino.
Italijanska diplomacija je dolgo in spretno igrala ter končno tudi izigrala to, po čemer je težila. Avstrijcem so dali avtonomijo, kakršna prija italijanskim imperialistom, in ne takšno, po kakršni so oni težili. Narodna manjšina ima v okviru avtonomije dveh provinc zvezane roke. V avtonomni skupščini jih bodo vsakikrat pri takšnem razmerju sil, kakor so ga umetno stvorih, preglasovali. Nemcev je okrog 200.000, Italijanov pa preko 590.000. Trentin ima popolno italijansko večino. Pa tudi Bocnu že grnzi izguba nemškega značaja. Saj si Italija-
napadalnimi državami zapada, ki bi te-* meljila na enakopravnosti in kolektivni varnosti. Ker pa je Anglija to politiko odklonila in ker Združene države takšni politiki zapadnih sil niso nasprotovale, ampak jo celo podpirale, ni SZ ostal noben drug izhod, kakor sprejeti n^piški predlog za sklenitev pogodbe o nenapadanju, ki je omogočila obrambo sovjetske države, ki je preprečila neoviran pohod nemških napadalcev proti vzh):iu in ki je povzročila, da so svobodoljubni narodi izšli iz vojne kot zmagovalci.
ni gradijo gospodarske pozicije v vseh krajih, ki so važni za italijanizacijo. Ugodnosti, ki jih imajo priseljenci na škodo tamkajšnjih domačinov, ki jih je totalitarni režim s silo in prevaro spra^ vil čez mejo, ustvarjajo pogoje za raznarodovalno politiko v teh krajih.
Po vesteh in pisanju švicarskega tiska je avstrijska vlada pustila Južne Tirolce na cedilu. Saj je avstrijski zunanji minister dr. Gruber, v zvezi s podelitvijo avtonomije tej pokrajini, dejal, da je z njo ugodeno bistvenim zahtevam Južnih Tirolcev, kar pa je laž. Avstrijska vlada je na celi črti popustila De Gasperiju in se danes udinja italijanski vladi na škodo svoje narodne manjšine. V svoji izjavi je dr. Gruber Južnim Tirolcem celo zagrozil, da bo vsako njihovo delovanje, ki ne hi bilo v skladu z lojalnostjo De Gasperiiu, hudo vplivalo na prijateljstvo dveh držav.
PPUTIEME^IPpjPPP
V P r a g i se je pričelo zasedanje zunanjih ministrov Jugoslavije, Češkoslovaške in Poljske. Zunanji ministri bodo proučevali skupne mednarodne probleme, posebno še vprašanje Nemčije, ki je velike važnosti za vse miroljubne države, zlasti še za Češkoslovaško, Jugoslavijo in Poljsko.
Na občinskih volitvah v Pescari, ki so bile prejšnjo nedeljo, je novo ustanovljena italijanska Ljudska fronta dobila 48 odstotkov vseli oddanih glasov. Krščansko demokratična stranka jo dobila 27,6 odstotka, nacionalni blok 16,2 odstotka, Saragatova stranka 4 odstotke in republikanska stranka 3 odstotke.
Madžarska vladna dels*acija pod vodstvom predsednika republike Zoltana Tildyja in predsednika vlade Lajoša Dinnyesa je prispela v Moskvo, da bi poglobila prijateljstvo med sovjetskim in madžarskim ljudstvom.
Kakor poroča madžarski radio, je general Markos izjavil dopisniku lista »Szabad Nep«, da je v rokah grške narodno osvobodilne vojske sedem desetin grškega ozemlja s približno 2 milijona prebivalcev. Pred letom dni je grška demokratična armada imela 25 tisoč borcev, danes je mnogo večja, je izjavil general Markos. Grški monarhofai listi se sedaj pripravljajo na velike vojaške operacije, ali tudi grška demokratična armada se je na te operacije te-; meljito pripravila.
Stavka belgijskih premogovnih revirjev se je razširila in zajela tri četrtine vseh rudnikov v državi. Tudi delavci številnih plinskih in električnih obratov so stopili v stavko. Stavki so se prav tako priključili nameščenci pošte v Brilsselu, ki jih pa je belgijska vlada socialista Spaaka radi stavke odpustila iz službe in jim prepovedala nošenje službene obleke. Skupno je te dni stavr kalo v Belgiji 169.099 delavcev.
Kitajska demokratična armada nadaljuje s svojimi zmagovitimi operacijami proti četam Kuomintanga. Demokratični oddelki, ki s*o napadli industrijsko mesto Anshan, 90 km južno od Muk-dena, so prebili obrambne položaje vladnih čet in se približali mestu na dva km. Predhodnice kitajske Ljudske armade pa so že prodrle do obale Hankšovske-ga zaliva in se s tem približale Šanglvv ju na 65 km. V zapadnem dolu muk-denske fronte stojijo demokratični oddelki 1 km pred mestom.
## 4 V V V V	^ ^ ^ w ^ ^ ^
Uo so zasadite sile izdale Edih
»Kakor je bila Sovjetska zveza 1918. leta zaradi sovražne politike zapadnih velesil prisiljena skleniti z Nemci mir v Brest Litovsku, prav tako je morala Sovjetska zveza 1939. leta zaradi sovražne politiko Anglije in Francije skleniti z Nemčijo pakt o nenapadanju.« Do te ugotovitve prihaja tretji del tajnih nacističnih diplomatskih dokumentov o zgodovini druge svetovne vojne, ki jih jc pred nekaj dnevi objavil sovjetski Informativni urad.
Po okupaciji Češkoslovaške se je fašistična Nemčija pred očmi vsega sveta pričela pripravljati na vojno. Že tedaj je bilo jasno, da se z vsakim dnem bliža človeštvu nepojmljiva vojna katastrofa. Kliub temu pa sta vladi Anglije in Francije s podporo vodilnih predstavnikov Amerike tudi spomladi in v poletju 1939. leta nadaljevali svojo politiko hujskanja Hitlerjeve Nemčije proti Sovjetski zvezi, Pogajanja Anglijo in Francije s Sovjetsko zvezo, ki sta jih mesece dolgo vodili, niso služila drugemu, kakor zakrinkavanju njihove dejanske politike. To kaže na primer poročilo nemškega veleposlanika v Londonu od 3. av-gusfa 1939. leta, ki pravi:
»Tu (v Londonu) je prevladoval občutek, da so v primeru dejanskega sporazuma z Nemčijo -pogajanja, ki jih v zadnjih mesecih vodijo z drugimi silami (Sovjetsko zvezo), samo pomožna sredstva, ki se bodo razbila, če bodo dosegli popoln sporazum z Nemčijo.«
Namen štirimesečnih pogajanj Anglije in Francijo s Sovjetsko zvezo je bil, da bi Rusiji naložili celotno breme obrambe proti Hitlerjevemu napadu in da sami ne bi prevzeli nobenih obveznosti. 31. maia 1939. leta jo Molotov v govoru, ki ga je imel v parlamentu SZ, pokazal, da anglo-francoski predlogi ne temeljijo na načelih enakopravnosti, in še posebno na to, da v primeru napada na Sovjetsko zvezo ni pričakovati nobene
pomoči Anglije in Francije. Molotov je tedaj posebno poudaril, da niti Angleži niti Francozi nočejo prevzeti obveznosti za obrambo baltiških držav, medtem ko od Sovjetske zveze zahtevajo takšne obveze za Romunijo in Poljsko. Sovjetski predlog o medsebojni vojaški pomoči med Anglijo, Francijo in Sovjetsko zvezo niso sprejeli.	J
Angleška in francoska vojaška milija, ki sta prispeli v Moskvo z veliko zakasnitvijo in brez odgovarjajočih polnomočij, sta dali take predloge, iz katerih je bilo jasno razvidno, da niso imeli nobenih resnih namenov za skupno obrambo proti morebitnim napadom. Angleži so izjavili, da lahko postavijo proti sovražniku pet pešadijskih in eno motorizirano divizijo, medtem ko so od Sovjetske zveze zahtevali, da postavi proti Nemcem 136 divizij, 5.009 topov, 10.000 tankov in več ko pet tisoč letal.
Hkrati pa so Angleži vodili z Nemčijo tajna pogajanja. Zunanji minister Hali-fax je v govoru 29. junija 1939 predlagal praktično razdelitev sveta, vključno kolonije, med Anglijo in Nemčijo. V istem času je Hitlerjev opolnomočenec za štiriletni načrt vodil tajna pogajanja z angleško vlado.
Ta pogajanja so se — kakor poroča nemški veleposlanik v Londonu 21. junija 1939. leta — vodila za »razmejitev teritorijev velikih sil, posebno Anglijo in Nemčije«. Anglija je tedaj obljubila, da bo v primeri sporazuma z Nemčijo preklicala britanske garancije za Poljsko in druge države. S pogodbo Anglije in Nemčije, naj bi se torej napad usmeril proti Poljski in Sovjetski zvezi.
Pod takimi pogoji je bila SZ pred izbiro, ali da sprejme nemški predlog o sklenitvi pogodbo o nenapadanju in s tem pridobi čas za temeljitejšo pripravo svojih sil v primeru sovražnega napada, ali "da ta predlog odbije in s tem omogoči vojnim provokatorjem v taboru za
Poklonjena avtonomija
USTAVODAJNA SKUPŠČINA JE UZAKONILA AVTONOMIJO ZA JUŽNO
TIROLSKO IN TRENTIN
Zahtevamo šole v narodnem jeziku in duhu
Colo stoletje že bije slovenski narod ha Koroškem borbo za priznanje slovenskih šol. Čez nekaj tednov bo sto let, odkar je veliki koroški Slovenec Matija Majar-Ziljski v Celovcu javno postavil zahtevo koroških Slovencev po enakopravnosti slovenskega jezika v šolah, po slovenski šoli. Od tega zgodovinskega dogodka poteka sto let, v teku katerih so koroški Slovenci vedno znova ponavljali svojo zahtevo po šoli v materinskem jeziku, katere pa jim tuji oblastniki niso dali. Pod pritiskom slovenskega ljudstva so uvedli tako imenovane utrakvistične ljudske šole in pri tem računali, da bodo na ta način preslepili koroške Slovence, češ saj imate sedaj pravico do uporabe slovenskega jezika v šolah. Dobro pa so se zavedali, da je prav utrakvistična šola nevarnost za slovenski narod, ker je najpripravnejše in najbolj hinavsko orodje za raznarodovanje in germanizacijo koroških Slovencev. Toda koroški Slovenci se niso dali preslepiti in so že od vsega početka zavračali laž utrakvističnih šol kot sredstvo velenemških nasilnikov za sistematično raznarodovanje in germanizacijo koroških Slovencev. Koroški Slovenci smo odklanjali utrakvistične šole že v avstro-ogrski monarhiji in v prvi avstrijski republiki. Toliko bolj jih odklanjamo danes, ko smo s svojim zadržanjem in z borbo proti nacifašizmu dokazali, da smo narod, ki se zaveda svojih sil in svoje življenjske moči. Nismo slabiči, ki bi prosili za drobtinice ali jih pa hvaležno sprejemali iz rok velikonemških po-tujčevalcev. Vemo, da smo del slovenskega naroda, vemo, da imamo pravico
do svoje lastne šole, na kateri bodo slovensko mladino poučevali slovenski učitelji. To so pravice, ki jih ima vsak narod in ki nam jih nihče ne more jemat'. Ne moremo dopustiti, da bi vzgajali slo vensko mladino na utrakvističnih šolah nacistični in šovinistični učitelji. Zalite varno, da se enkrat za vselej uniči nedemokratični duh prve avstrijske republike in iz njega porojeno nacistično nasilje nad koroškimi Slovenci, ki se kaže v posiljevanju slovenskega naroda na Koroškem z utrakvističnimi šolami in odrekanju pravic do lastnih šol v narodnem jeziku.
Zahtevamo, da se ugodi naši pravični zahtevi po slovenski šoli, da se omogoči slovenskemu narodu na Koroškem izobrazba in vzgoja v narodnem jeziku in v narodnem duhu. Jasno je, da se ne moremo zadovoljiti samo s slovensko ljudsko šolo. Zahtevamo, da se nam da možnost, da si vzgoji slovenski narod tudi svojo ljudsko izobraženstvo. Šele takrat, ko bodo poučevali slovensko mladino v narodnem duhu vzgojeni učitelji, bo odpravljena nasilna krivica slovenskemu narodu, ki ga germanizira utrakvistična in nemška šola. Slovenska šola, na kateri bodo poučevali slovenski, z narodom povezani učitelji, bo šele utrjevala slovensko mladino v spoštovanju do lastnega naroda, do njegovega jezika in kulture. S tem pa bo hkrati slovenskemu narodu na Koroškem dana možnost za kulturno in gospodarsko napredovanje. Ni le naša pravica, temveč naša sveta dolžnost, da neomajno in z vso odločnostjo zahtevamo za slovenski narod na Koroškem ljudsko šolo, gimnazijo, uči
teljišče in kmetijsko šolo v slovenskem jeziku. Pomanjkanje našega lastnega iz-obraženstva je ena najvažnejših posledic velikonemškega nasilja nad koroškimi Slovenci, ki je široko odpirala vrata nasilni in načrtni germanizaciji našega ljudstva. Zato vidimo koroški Slovenci v takojšnji vzpostavitvi slovenske gimnazije in učiteljišča delno popravo krivice, ki nam je bila storjena z nasilno germanizacijo.
Za vrednotenje »demokratičnega« ‘mišljenja merodajnih oblasti druge avstrijske republike je značilno dejstvo, da nam tudi danes kakor v preteklosti odrekajo priznanje teh na josnovnejših pravic. vsakega naroda. Nočejo nam dati šol v našem jeziku, ker nas hočejo še naprej zatirati in germanizirati, ker nadaljujejo stoletno velikonemško nasilje nad našim narodom. Koroški Slovenci odločno protestiramo proti naklepom av‘ strijskih oblasti in odklanjamo vsak poizkus barantanja o naših upravičenih zahtevah in odrekanja pravic, ki smo si jih s krvjo priborili.
V oboroženi borbi proti nacifašizmu je slovenski narod dokazal, kako globoko se zaveda svojih dolžnosti za ohranitev demokracije, za ustvaritev bratstva med narodi in za napredek vsega človeštva. Z isto neomajnostjo, doslednostjo in odločnostjo se bomo borili tudi danes za svojo svobodo in demokratične pravice vse dotlej, dokler si jih ne bomo priborili in s tem zagotovili slovenskemu narodu na Koroškem
vse

možnosti obstoja in napredka.

OF se notranje utrjuje z izločitvijo
protiljudskih elementov
Enotnost koroških Slovencev v Osvobodilni fronti za Slovensko Koroško in enotnost vsega slovenskega naroda sta dve najbistvenejši pridobitvi oborožene narodno osvobodilne borbe. Čuvanje in poglabljanje teh dveh osnovnih pridobitev je predpogoj združitve vsega slovenskega naroda v lastni skupni narodni državi, cilja, ki si ga je zastavil slo-venski narod in z njim vred tudi narod Slovenske Koroške.
Po zlomu fašističnega nasilja se vsi sovražniki osvobodilnih teženj koroških Slovencev brezuspešno prizadevajo, la bi razbili njihovo enotnost v OF za Slov. Koroško in da bi oddvojili slovensko ljudstvo na Koroškem od matičnega naroda v svobodni domovini.
Pismo g. dr. Tischlerja tov. predsedniku dr. Petku predstavlja vsekakor najnovejši poizkus te vrste v seriji vseh podobnih dosedanjih prizadevanj.
Pri oceni tega pisma je prišel širši PO OF na svoji seji dne 31. januarja 1943 do soglasnega zaključka, da pomeni korak dr. Tischlerja odkrit napad na osvobodilno gibanje in na enotnost koroških Slovencev.
Že dejstvo samo, da se je g. dr. Tischler za ta korak odločil ravno v času, ko je prešla vsa avstrijska, belogardistična in tuja imperialistična reakcija v oster napad proti koroškim Slovencem z namenom, da bi slabila njihov boj za dosego pravic, jasno dokazujejo, da je njegov korak v skladu z interesi združenih sovražnikov osvobodilnih teženj slovenskega ljudstva na Koroškem.
Do tega koraka g. dr. Tischlerja ni prišlo slučajno. Njegov korak predstavlja samo logičen zaključek vsega njegovega dosedanjega samozvanega ravnanja in povezovanja z odkritimi sovražniki koroških Slovencev, s katerimi je škodoval narodnemu gibanju.
Že v času NOB, ko so se najboljši kokoški Slovenci z orožjem v roki borili proti fašističnemu nasilju in ko so drugi trpeli v gestapovskih ječah in izseljeniških taboriščih, se je g. dr. Tischler sestajal na Dunaju z Mihajlovičevimi in angleškimi agenti. V zasledovanju svojih
bi ničesar izvedeli o partizanskem po-kretu v domovini, pač pa je storil vse, da bi prikazal Mihajlovičevo in Rupnikovo izdajstvo kot narodno gibanje.
Ko so se slovenski izseljenci zbirali v ameriški coni Nemčije za vrnitev v do-, movino, so razobesili v taborišču slovensko zastavo s peterokrako zvezdo kot s:mbolom svobode. Cim je prispel v taborišče g. dr. Tischler, da bi prevzel vodstvo povratnega transporta, je ukazal, da se ta zastava odstrani in zamenja z zastavo brez zvezde.
Po vrnitvi na Koroško je g. dr. Tischler brez predhodnega posvetovanja s komur koli in ne da bi bil za to pooblaščen od slovenskega naroda na Kori-škem, stopil v Pieschovo vlado, ki je prevzela od bivšega gauleiterja Rainerja čisto določene direktive glede odnosa do koroških Slovencev.
Prav tako samozvano je g. dr. Tischler sodeloval kot dež. svetnik v Piesche-vi vladi pri ustvarjanju odredbe o tako imenovanih »dvojezičnih šolah«, čeprav je bilo jasno, da bo ta odredba služila samo za varanje javnosti in za slabitev borbe za osvoboditev koroških Slovencev izpod tujega jarma.
Dne 10. oktobra 1945 se je šel g. dr. Tischler skupno s Piescbom poklonit ab-wehrkampferjem na pokopališču v An-nabichl. Že takrat so koroški Slovenci obsojali to kot priznavanje krivičnega plebiscita in kot udarec osvobodilni in priključitveni misli.
Večina predstavnikov koroških Slovencev je šele pri zadnji seji POOF-a izvedela, da je g. dr. Tischler kot deželni svetnik v Pieschevi vladi imel možnost razpolaganja s 25.000 kg cementa za potrebe slovenskega prebivalstva, da pa jih je brez vsakega čuta odgovornosti zabarantaFin stavil na razpolago svojim »kolegom« v OeVP in s tem občutno oškodoval predvsem slovenske Izseljence. Marsikateremu izseljencu je še v neprijetnem spominu način ocenjevanja škode po komisiji, v kateri je sodeloval g. dr. Tischler. Da se ne bi zameril svojini prijateljem v deželni vladi, je prav tako kot Piesch in Ferlitsch odklonil za
nega posvetovanja s predstavniki slov. ljudstva podpisal znanih pet točk, ki so vsebovala odpoved zahtevi koroških Slovencev po izpremembi meja.
Ker je g. dr. Tischler takrat kazal obžalovanje in ker je OF široka in hoče omogočiti sodelovanje vsakomur, ki kaže voljo ‘do poštenega narodnega dela, rd izvajala zadnjih konsekvenc. Dala jo dr. Tischlerju možnost, da z delom popravi to, kar jo do takrat zagrešil.
Očitno pa je g. dr. Tischler napačno tolmačil to širokogrudnost OF. Spremenil je svojo taktiko. Na zunaj je hlinil lojalnost in pripravljenost za sodelovanje, v resnici pa se je na skrivaj priza-. deval, da bi še nadalje škodoval interesom narodno osvobodilne borbe koroških Slovencev.
Ugotovljeno je bilo, da se je tesno po-;
vezava 1 z belogardistično in angleško reakcijo, čeprav je POOF zavzel tozadevno jasno odklonilno stališče. Njegovo soi delovanje v »Koroški kroniki«, ki je po-kazala od vsega početka odkrito sovražno stališče do osvobodilnega gibanja koroških Slovencev, je bilo samo eden izmed vidnih izrazov tega povezovanja.
Na namig bele garde in v soglasju z dr. Bliimlom je dr. Tischler leta 1947 tvegal poizkus oddvojitve SPZ od OF in s tem hotel speljati SPZ zopet v stare vode tako imenovane »realne«, to je manjšinske in protiljudske politike.
Na zadnji seji POOF-a se je tudi izvedelo, da je g. dr. Tischler interveniral za bivšega gauleiterja Rainerja — krvnika koroških SlovenceT, ko ga je ljudsko sodišče v Ljubljani obsodilo na smrt. To dejstvo osvetljuje osebo dr. Tischlerja in njegov odnos do borbe koroških Slovencev za njihove pravice in za popravo vsega tega, kar je Rainer zakrivil.
Docela pa se je g. dr. Tischler razkrinkal s svojo soudeležbo pri snovanju tako imenovane Mohorjeve družbe v Celovcu. Brez vsakega predhodnega posvetovanja se je iniciativno udeleževal sej in skupno s kanonikom Podgorcem in dr. Bliimlom sodeloval pri izdaji in določanju sodelavcev koledarja celovške Mohorjeve družbe. Ko je bilo o priliki obiska treh odbornikov MD iz Celja pri kanoniku Podgorcu v Celovcu ugotovljeno, da ima MD v Celovcu samo namen oddvajanja koroških Slovencev od matičnega naroda in ko je celjska MD s svojim proglasom obsodila to početje kot protinarodno, ki služi interesu narodnih sovražnikov, jo g. dr. Tischler bil primoran končnoveljavno odvreči svojo krinko; izstopil je iz POOF-a.
S tem je odkrito nastopil proti enotnosti vsega slovenskega naroda in tvegal poizkus razbijanja enotnosti koroških Slovencev v OF.
Zadržanje in delo g. dr. Tischlerja slovenski javnosti ni ostalo prikrito. Jasno je, da je vodila račun o tem tudi Ob za Slov. Koroško kot predstavnica koroških Slovencev, da pa je z zadnjo konsekvenco čakala tako dolgo, dokler se ni gospod dr. Tischler s svojo »realno« politiko v obliki povezovanja z odkritimi! sovražniki in s svojim neodgovornim ;n samovoljnim ravnanjem sam razgalil pred slovenskim ljudstvom kot proii-ljudski element, ki je pripravljen barantati s potrebami koroških Slovencev ni delati proti njihovim interesom v borbi za priključitev in s tem proti interesom vsega slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov.
Sklep, da POOF g. dr. Tischlerja re smatra več za člana OF in da mu odreka pravico še nadalje v kakršni koli obliki nastopati v imenu koroških Slovencev, pomeni važen korak v notranji konsolidaciji OF. Z izločitvijo protijjudskih elementov bo OF samo pridobila na notranji čvrstosti.
Opozorilo mohorjemom!
giesKimi agenti, v zasieuovanju »»ujm u&v	----r:.	.
protil judskih političnih načrtov je že ta- htevo po odstraniti nacista Mayerhoferja krat izjavljal, da ie treba biti povezan z Svoje delo v deželni vladi je g. cir. belimi,' plavimi in rdečimi. V tem času Tischler zaključil s tem, da je jeseni le-
Izreilni lepi knjižni dan Celjske 3Io-liorjevo družbe, in sicer koledar in tri! knjige, je že dospel na razne krajevne poverjenike. Opozarjamo vse ude, da se takoj pobrigajo za knjige, ker je celovški škofijski ordinariat odredil, da poverjeniki knjig ne smejo razdeljevati.
Zaradi znanega odklonilnega stališča g. prelata Podgorca jo Celjska Mohorjeva, v zavesti si svoje dolžnosti do svojih dolgoletnih koroških udov, poslala knjige na naslov Slovenske prosvetne zveze, ki jih je potem razdelila na krajevno poverjenike. Odredba škofijskega ordinariata je očitno naperjena proti kulturnim koristim slovenskega ljudstva in ponovno kaže potrebo po odločni obrambi prvotne vsenarodno Einspieler jevo Družbo sv. Mohorja, ki ima ttenutno svoj sedež v Celju In prav tako odločni odklonitvi neke nove MD, ki ima s prvotno skupno samo ime.
Takole pravi poročilo Družbe sv. Mohorja v letošnjem koledarju:
»S tem koledarjem bo vzhajalo že četrto leto, odkar smo trmasti postavili v pretekli borbi vsem viharjem nasproti svoje čelo, svojo voljo, svojo dlan— za svojo resnično osvoboditev od teh tujih viharjev. Da se bolj živo zavedamo te fesnice in načrtov naših sovražnikov,
belimi rlavimi in rdečimi V tem času Tischler zaključil s tem, aa je jeseni m- resnice m	“ V.	’
je skrbel za to, da slovenski izseljenci ne ta 1945 na lastno roko in brez vsakrs- [ naj omenim samo drobec o naši sloven-
ski usodi, ko bi se ne bili sami v zvezi z zavezniki oteli. Ciano je bil zun. minister v dobi Mussolinijeve vlade. Ko so nekateri izdajalci hrvaškega naroda med vojsko z Italijani barantali in jim ponu-jali vso Dalmacijo ter obenem želeli, da je italijanski kralj tudi obenem kralj Ilrvatske, je Ciano vprašal vplivnega člana italijanske vlade: »Kaj pa naj se zgodi s Slovenci?« — Odgovor je bil: »Severne prevzame Nemčija (s kakšnim namenom, nam je znano), prav južne potisnemo k Hrvatom, druge pa bomo pobili.« — Tako je zapisano v dnevniku zun. ministra Ciana! To politično gro-z o omenjamo le mimogrede. Naj nam pa bo vsem, tudi tistim, ki so izven domovine, migljaj, kaj nam je pretilo, ko bi ne bil fašizem temeljito strt. Zato pa trdno upamo, da bo Družba sv. Mohorja oživljena vez vseh Slovencev, kakor je bila nekdaj. Prav s tem rnora tudi oživeti ista skupnost vseh Slovencev, ki je zavrgla vse stranke in strančice in po teh vse izpodrivanje tudi Mohorjeve družbe, žal ne za resnični narodni blagor.
Družba sv. Mohorja se bliža svoji stoletnici. Do prve ustanovitve leta 1852 v Celovcu nas loči le še pet let. To bo edinstveni jubilej književne kulturne ustanove za vso Slovenijo — in za vso Slovence. Poudarjamo: za, vse Slovence.«
Orožniki »stražijo" mladin. sestanke
Kako avstrijski varnostni organi budno spremljajo in pazijo na delo slovenskih organizacij na Koroškem, nam jasno kaže primer v Podjuni. Dne 4. januarja tega leta se je mladina zbrala pri Rižnarju v Podjuni na sestanku, na katerem je tov. Janko Mak v svojem referatu podal politični pregled in nakizal položaj mladinske organizacije na Slov. Koroškem. Razložil je, pod kako težkimi pogoji se mora mladina boriti za dosego svojih ciljev. Pokazal je na dosedanje uspehe mladine in pojasnil delo za napi ej, pri katerem je posebno poudaril potrebo po tesnem sodelovanju z napredno avstrijsko mladino. Med drugim je dejal, da bo borba samo s skupnimi napori uspešno izpeljana, samo v tesni pi vezanosti bomo dosegli pravice, za katere se borimo.
Po eno in polurnem pojasnjevanju, katero so navzoči mladinci z zanhnanjem spremljali, je bil' sestanek ni nepričakovan in nenavaden način prekinjen. Ob pol deseti uri zvečer sta v kuhinjo stopila dva orožnika, med katerima je bil sam komandant orožniške postaje. Komandant postaje je začel spraševati, če jo sestanek prijavljen in kdo ga je sklical. Nato se je zanimal za tov. Jankota, od katerega je zahteval osebns dokumente, ki jih je po kratkem pregledu spravil v službeno torbo. Ukazal je tudi zapisati imena vseh navzočih mladincev in zahteval spisek vseh članov organizacije. Sekretar krajevnega odbora Zveze mladine za Slov. Koroško mu je na kratko odgovoril, da ne rabi spiska, ker osebno pozna vse mladince in mladinke, ki jih je povabil na sestanek. Tov. Janko je zahteval, da mu vrne osebne dokumente; komandant pa ga je pozval, naj vstane in gre z njim na postajo. Na Jankotovo vprašanje, če ie aretiran, mu je komandant odgovoril z »ne«. Ko mu je Janko povedal, da gre samo, če je aretiran, je komandant zapisal točne podatke in vrnil dokumente z besedami: »Če vi ne greste z menoj, ostanem pa jaz
SMARJETA PRI VELIKOVCU
Kronika šmarješke fare zadnjih treh let poroča naslednje:
Dne 30. oktobra 1943 ob 22. uri 45 minut zvečer so nenadoma priletela proti oknu župnišča v Šmarjeti težka polena, ki so razbila 10 šip. Posebna sreča je bila, da polena, ki so z vso močjo priletela skozi razbita okna v sobo, in drobci šip niso nikogar poškodovali.
Mržnja proti zavednemu slovenskemu duhovniku je izzvala to pobalinsko dejanje. Krivca je po splošnem mnenju ogorčenega l judstva treba iskati v vrstah onih, ki so istega slovenskega duhovnika, proti kateremu jr bilo naperjeno to dejanje, leta 1945 z Zlobno ovadbo spravili za 14 dni v velikovške zapore. To so ljudje, ki so po zlomu Hitlerjeve Nemčije leta 1945 pobirali podpise za nemško bogoslužje v Šmarjeti, kakor da ne bi bilo zadosti, da so morali Šmar-ječani štiri leta poslušati božji nauk v tuji — nemški besedi. Tem bolj smo se zato začudili, da je škofijski ordinariat takoj odredil nemško bogoslužje poleg slovenskega v popolnoma slovenski fari. Ni pa čutil in tudi danes ne čuti isti škofijski ordinariat potrebe, da bi v sosednjem Št. Jurju ob Vinogradih zamenjal rajhovskega župnika, ki je tam služboval že med nacizmom, s slovenskim župnikom. Tako morajo popolnoma slovenski farani v Št. Jurju še danes poslušati pridige v nemškem jeziku. Radoved ni smo, kdaj bo škofijstvo prišlo do tega spoznanja, da je v popolnoma slovenski fari treba slovenskega duhovnika in slovenskega bogoslužja.
Odločni nastop šmarjeških faranov je tedaj sicer preprečil uvedbo nemškega bogoslužja v Šmarjeti, toda sovražni narodni nestrpneži, ki jim to ni bilo po volji, so dali duška svoji mržnji proti slovenstvu s pobijanjem šip v župnišču.
Leto dni pozneje — o božiču 1947 —-pa je škofijski ordinariat, ne da se ni oziral na zahtevo šmarjeških faranov z dne 10. 1. 1&46, v kateri so zahtevali Imena onih, ki so baje zahtevali nemško bogoslužje, končnoveljavno odredil vsako nedeljo in praznik eno nemško mašo za »Nemce«. Ta odredba je prišla lavno v času, ko je prišel v faro novi
tukaj!« Ko se je komandantu le zdelo preneumno, da bi »stražil? rpladince, ki so kljub temu prav tako mirno nadaljevali svoj sestanek, se je zadrl: »V imenu zakona je današnji sestanek prepovedan, mladinci naj takoj zapustijo hišo in se vrnejo domov!« Štirje orožniki so še vso noč stražili Rižnarjevo hišo.
Ta dogodek nam jasno dokazuje, da koroški varnostni organi že danes izpolnjujejo in izvajajo grožnjo g. \Vedenigga in ne čakajo na sklenitev državne pogodbe.
Že danes odrekajo demokratične pravice naši mladinski organizaciji, ki je nastala v času narodno osvobodilne borbe in ki se je z orožjem v roki borila proti najhujšemu sovražniku človeštva — fašizmu, in sicer isti ljudje, ki so takrat še zvesto in predano služili Hitlerju in se borili za dosego ciljev tisočletnega rajha. Na eni strani odrekajo pravice de-
mokratičnim organizacijam in jih proglašajo za ilegalne, na drugi strani pa priznavajo in podpirajo legalne in ilegalne neofašistične »Bunde« in »Wurfkoman-de«, ki lahko brez strahu pred kaznijo napadajo slovensko in antifašistično prebivalstvo na Koroškem in brez »straž« lahko imajo svoje »sestanke«.
Pot, po kateri danes hodi slovenska koroška mladina, si je mladina izbrala že v časti, ko sc je v vrstah Titovih partizanov na strani velikih zaveznikov borila za uničenje fašizma. Od te poti je tudi danes ne more odvrniti nobeno nasilje; po tej poti bo hodila naprej in nadaljevala borbo za uresničenje in dosego velikih ciljev svobode in demokracije.
župnik, ki še ni poznal fare in ne faranov. Značilno je, da je edini Nemec, ki se nahaja v fari, sam izjavil pred župnikom, da zaradi njega ni treba nemškega bogoslužja, ker on ne gre nikdar v cerkev. Tu je škofijski ordinariat zopet pokazal svoje ponemčevalne namene do koroških Slovencev.
Tako imenovani »domovini zvesti« pa so se zopet izkazali s tem, da so na božični večer 1947. leta, v času, ko je bila v cerkvi ravno maša, nastavili pred vasjo cb cesti sani in lesen plug, ki naj bi predstavljal top za napad na vas. Na vrata pokopališča pa so pripeli samokolnico za gnoj. S tem so jasno pokazali svojo kulturno višino. Pokazali so, da so vredni potomci tistih šmarjeških renega-tov, ki so vsa leta oteževali delo slovenskih duhovnikov, kajti znano je, da je imela šmarješka fara v zadnjih 66 letih kar 33 duhovnikov.
* HODIŠE
V letošnjem pustnem času smo imeli kar tri poroke. V nedeljo, dne 1. februarja, sta se poročila mladi Mark iz Hodiš in Drešlnova Micka z Gore. V ponedeljek pa je dobila Irglnova domačija po dolgih letih spet mlado gospčdinjo. Mlada nevesta, katero so Nemci s silo izgnali iz njene domovine na Poljskem, je skozi šest let zvesto služila na Stan-pičevi kmetiji. Želimo ji, da bi se tudi v bodoče prav dobro počutila med koroškimi Slovenci. Pri poroki in na svatbi je mlademu paru zapel domači pevski zbor lepe slovenske pesmi. Tretji par, ki si je v nedeljo, dne 8. februarja, pred oltarjem obljubil zvestobo, sta mladi Kaj-žnik v Plešerki in Pavličeva Micka z Gore, ki jo poznamo kot dobro igralko našega prosvetnega društva.
Dne 1. t. m. smo imeli kulturno prireditev, na kateri je bilo okoli 103 ljudi iz bližnje in daljne okolice. S prireditve smo poslali brzojavko prosvetnemu ministrstvu, v kateri zahtevamo slovenske srednje Šole na Koroškem.
Gb koncu pusta nas je za vedno zapustil Šimen Kompoš, pd. Petrovčev oče na Gori. Rajni je bil že leta 1904 med ustanovitelji SPD »Zvezda«, v katereiji je dolga leta kot odbornik in pevec ak-
tivno sodeloval. Kot dolgoletni ključar na Otoku se je vztrajno boril za pravice slovenskih faranov na Otoku. Ker je bil narodno zaveden Slovenec, so ga 1. 1942 pregnali z osemčlansko družino in 83-letno materjo s kmetije v izseljeništvo. Nemci ga tudi potem niso pustili na miru, iz taborišča v Sclnvarzenbergu je moral v taborišče Frauenaurach in od tam na Hesselberg. Pri tem si je nakopal bolezen, kateri je v starosti 63 let podlegel.
Pogreb rajnega Petrovčevega očeta je bil v torek 10. t. m. Nad 533 ljudi je zavednega izseljenca spremljalo na zadnji poti. Ob grobu so mu domači pevski zbor SPD »Zvezda« in pevci iz Škofič zapeli žaloslinke. Opravilo je imel domači gospod župnik dr. Mikula, v imenu izseljencev pa se je od njega poslovil tovariš Janko Ogris.
Z rajnim izgubi slovenski narod na Koroškem vztrajnega in odločnega borca za pravice svojega naroda. Naj mu bo lahka domača slovenska zemlja!
BISTRICA NAD PLIBERKOM
V petek, dne 8. t. m., smo ob veliki udeležbi znancev in prijateljev spremljali k zadnjemu počitku rajnega Iiribcrni-kovega očeta, Grila Janeza. Petnajst let je kot slovenski župan vestno vodil našo občino, dokler ga ni po »Anschlussu« nacistična drhal pregnala. Po vojni leta 1945 je bil zopet izvoljen za župana in se z veliko požrtvovalnostjo lotil dela, v trdnem prepričanju, da je nacizem popolnoma strt. Razočaran in zaradi slabotnega zdravja je moral odstopiti in predati mesto sedanjemu nemškemu priseljenemu županu.
Dolga leta je bil tudi načelnik slovenske prostovoljne požarne brambe v Šmihelu.
Ob odprtem grobu se je z ganljivimi besedami poslovil od marljivega gospodarja domači gospod župnik in pozval mladino, da naj posnema njegovo delo in življenje.
Naj mu bo lahka ljubljena slovenska zemlja.
TSINJA VAS
Deželni gradbeni urad je pred nedavnim javil, da je dodelitev gradbenega materiala zato tako slaba, ker morajo velike količine cementa, opeke, apna itd. dodeliti slovenskim izseljencem.
To je odkrita laž in izmotavanje. Slovenski izseljenec Florijan Lapuš je 19. 8. 1946 zaprosil pri okrajnem glavarstvu v Celovcu za gradbeno dovoljenje, ki pa mu je bilo zavrnjeno 23. 10. 1946. Nato jc pregledal poslopja gradbeni odbor (Bauausschuss) občine ter ugotovil nujnost in potrebo poprave. Z njegovim posebnim priporočilom je tov. Lapuš ponovno zaprosil za dovoljenje. Ne da bi okrajno glavarstvo zavzelo k temu stališče in poslalo k Lapušu komisijo, mu je 19. 5. 1947 tudi to vlogo ponovno odklonilo.
Protestiramo proti beganju javnosti s takimi lažmi in vivimi in svetujemo, da dež. gradbeni urad pregleda delo svojih podrejenih uradov in uradnikov. Potem mu ne bo težko dodeliti cementa tja, koder je resnično potreben, ne pa, da se izgubi v rokah brezvestnih črnoborzijancev.
ST.ILJ OB DRAVI - ZAKLJUČEK KUHARSKEGA TEČAJA
Kot zaključek šesttedenskega kuharskega tečaja, ki ga je organizirala SPZ, je SPD »Svoboda« skupno s tečajnicami priredilo v nedeljo 15. februarja 1948 dobro izpelo prireditev. V posebni sobi gostilne Lederhas je bila ob 8. uri zjutraj otvorjena okusno prirejena razstava, na kateri so naša dekleta pokazala, kaj so se na tem tečaju naučila.
Ob pol 3. uri popoldne se je zbralo občinstvo iz Št. Uja in okoliških vasi in napolnilo Lederhasovo dvorano. Tovariš Maks Kaki je v pozdravnem govoru naglasil pomen tečajev za naše bodoče gospodinje in za naš narod, ki vodi borbo za izboljšanje življenjskih pogojev in
srečnejšo bodočnost. Št. Iljski moški ini mešani zbor pod vodstvom tov. Kernja-ka je zapel naše lepe slovenske narod-i ne, nastopili so naši najtnlajši — pio-. nirji z igro »Vedež«, mlade kuharice pa so obogatile spored s pesmimi, deklamacijami, šaljivimi prizori in kolo plesom. Med sporedom je tov. Gross Šimen pOi zdravil vse navzoče v imenu Kmečke zveze za Slov. Koroško in govoril o gospodarsko političnem položaju našega kmeta ter poudaril potrebo strokovne izobrazbe kmečke mladine.
Tov. Kaki se je na koncu še zahvalil tov. Francki Kriglovi za njeno požrtvovalnost, s katero je vodila ta izvrstno uspeli tečaj. Z našo himno »Hej Slovani« se je prireditev zaključila.
K0ŽENTAVRA
V nedeljo, 1. 2. 1943, je bilo pri nas javno kmečko zborovanje, na katerem je govoril tajnik Kmečke zveze za Slovensko Koroško, tov. Blaž Singer. V svo-. jem referatu o sedanjem gospodarskem
položaju Slov. Koroške je ostro obsodil politične mahinacije Kmetijske zbornice in celotno politiko, ki hoče gospodarsko uničiti malega in srednjega kmeta, Še prav posebno slovenskega. V naslednji diskusiji smo ugotovili, da obstoja v naši občini veliko pomanjkanje kmečkih delovnih moči in da se njih število vedno manjša zato, ker jim ne moremo dati zadostne plače in življenjske eksistence.
Zato smo odposlali na dež. vlado re-: solucijo, v kateri zahtevamo znižanje cen kmečkim gospodarskim potrebščinam in izločitev vseh prekupčevalskih kmečkih produktov in postavitev nakupa in prodaje na zadružno podlago. S tem se' bodo na eni strani povišale cene kmečkim izdelkom, delavec pa bo dobil ceneje potrebna živila. Nadalje smo zahtevali, da se naj dajo kmetu na razpolago po pravičnih cenah: kosilnice, mlatilnice, valjarji, travniške brane in primerno orodje za saditev in obdelovanje okopavin krompirja, horovca in pese. Ta dela zahtevajo največ delavcev na kmetih, katerih ne moremo plačati.
Le tako lahko pričakujemo zboljšanje gospodarskega položaja kmeta in socialnih razmer delavstva. Dokler tega ne upoštevajo, pomeni vsako predpisovanje oddaje malemu in srednjemu kmetu na Slovenskem Koroškem veliko krivico.
KMEČKA ZVEZA ZA SLOV. KOROŠKO vabi
na gospodarskostrokovne tečaje, ki bodo 25. 2. in 26. 2. 1948 pri »Prangerju« v Zmotičah s pričetkom ob 9. uri dopoldan.
28.	2. in 29. 2. 1948 v Narodnem domu
v Škofičah s pričetkom ob 9. uri dopoldan.
29.	2. in 1. 3. 1948 pri Barbi Vosper-
nik v Podravljah. Prvi dan s pričetkom ob 13. uri, drugi dan ob 9. uri dopoldan.
2.	3. v Narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu s pričetkom ob 9. uri dopoldan.
Na programu so predavanja o sadjarstvu, vzreji živine in živinskih boleznih, o kmetijskem zadružništvu, gnoje^ nju, umetnih gnojilih ter o smernicah Kmečke zveze za Slovensko Koroško.
KNJIGE
najnovejše izdaje slovenskega, srbskega in hrvaškega slovstva, proze in lirike, prevode svetovnih klasikov in moderne literature v vseh jugoslovanskih jezikih, politično in poučno literaturo, revije, brošure, časopise in publikacije vseh vrst nudi v bpgati izbiri novo otvorjena
JUGOSLOVANSKA KNJIGA Wien I., Seilerstiitte 33.
Poslužite se priložnosti, ki se vam nudi za nakup dobre in bogate jugoslovanske literature. — V prodajalnici »Jugoslovanske knjige« na Dunaju si oglejte tudi razstavo jugoslovanskih narodnih umetnin in ročnih del.

Ob četrti obletnici prvega zasedanja SNOS-a
O tem važnem dogodku v zgodovini narodno osvobodilne borbe slovenskega naroda piše »Koro-ški zbornik«:
Prvo zasedanje Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19./20. februarja leta 1944 v Črnomlju je bilo zgodovinske važnosti za vse Slovence. Poleg ustanovitve Osvobodilne fronte, ki pomeni začetek slovenskega narodno osvobodilnega gibanja, februarske izjave temeljnih skupin v OF (1943), ki pomeni ustvaritev popolne enotnosti OF, pomeni zasedanje SNOS-a v Črnomlju kot prehod osvobodilnega gibanja v oblast tretji najvažnejši dogodek v zgodovini slovenskega narodno osvobodilnega gibanja. Zasedanje je položilo temelje slovenski republiki v okviru demokratične in federativne Jugoslavije. 'SNOS je na tem zasedanju postal najvišji zakonodajni in izvršilni organ slovenskega naroda, postal je pravi slovenski parlament. Potrdil je delo slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a v .Jajcu in s tem proglasil združitev slovenskega naroda po načelu samoodločbe z narodi Jugoslavije v demokratično in federativno Jugoslavijo.
Na zgodovinskem črnomaljskem zasedanju je bil navzoč tudi delegat iz Koroške inž. Žaveer. Po njegovi prisotnosti je črnomaljsko zasedanje dobilo vrednost in pomen tudi za koroške Slovence. Njegova prisotnost jo pomenila zmago slovenskega naroda nad vsemi mejami in žičnimi pregradami, ki so jih postavili na slovenski zemlji okupatorji. Po njem so koroški Slovenci postali živ in borbeni del slovenskega naroda.
Njegova navzočnost je bila dokaz borbene sile koroških Slovencev in njihove volje po združitvi z vsem slovenskim narodom. Njegova prisotnost je bila uspeh dveletnega partizanskega boja tudi na Koroškem, v katerem so žrtvovali kri in življenje tudi koroški Slovenci.
Inž. Žaucer je imel na črnomaljskem zasedanju govor, ki pomeni nekak pregled vsega dotakratnega boja koroških Slovencev, hkrati pa izraža voljo, boriti se do konca za uresničenje velikega cilja svobode in združitve z vsemi rodnimi brati.
»Slovenskemu narodno osvobodilnemu odboru kot najvišjemu organu slor
venskega naroda prinašam pozdrave z naše severne meje, borbene pozdrave koroških Slovencev.
Koroški Slovenci so bili ves čas po svetovni vojni izpostavljeni velikemu, strahovitemu valu potujčevanja. Bili so gospodarsko izžemani in kullurno zatirani. Vsi režimi Avstrije so jih izkoriščali in poskušali potujčiti. Izbrisati so hoteli slovensko narodno zavest med koroškimi Slovenci. Po priključitvi Avstrijo k »rajhu« pa je bil slovenski narod na Koroškem izročen popolni brezpravnosti.
Vendar vse trpljenje pod Avstrijo in Nemčijo ni moglo zlomiti slovenske narodne zavesti, temveč jo je še bolj utrdilo. In ta narodna zavest se je prebudila kot slovenška narodna zavest, ko je slovenski narod začel borbo za svojo osvoboditev skupaj z vsemi ostalimi narodi Jugoslavije, za osvoboditev izpod jarma okupatorja.
Leta 1942 so prišli na Koroško prvi aktivisti OF. Koroški Slovenci so se z ljubeznijo in velikim navdušenjem oprijeli borbene misli, ki so jo prinesli prvi delavci OF na Koroško. Tako so zrasli
DROBNE VESTI
rw:*‘ ■	■ 'V.--	• ■ ■
Nedavno je osiješka tovarna sladkorja končala predelavo sladkorne peso v prvem letu petletke. Svojo največjo proizvodnjo iz leta 1924 je presegla za 4,3 odstotka, proizvodnjo iz leta 1943 pa za 91,5 odstotka. Za letos je določeno, da se bo proizvodnja povečala za 3,6 odstotka. Tovarna jo že sklenila dovolj pogodb s pridelovalci pese.
Zaradi nenavadno mile zime se bodo pomladanska setvena dela v Jugoslaviji lahko začela mnogo prej. Ker ni snega, so v okolici Osijeka in v nekaterih drugih krajih že začeli sejati oves. Po rokih, ki so določeni za setev žita, bodo jari oves posejali do 10. marca, jaro pšenico in ječmen pa do 39. marca.
Med petletko bo v Jugoslaviji elektrificirano 390 km železniških prog z normalno širino. Zdaj sta v državi elektrificirani le naslednji progi: Postojna—Sežana in Št. Peter—Reka. V načr-
na Koroškem prvi terenski odbori OF. Kljub najhujšemu terorju so še zdaj organizirani odbori OF. Tudi v večjih mestih, kakor so Pliberk, Velikovec, Celovec, Beljak, so dani prvi pogoji za širši razmah osvobodilne misli.
Sporedno z odbori OF se je organizirala in rastla slovenska narodna osvobodilna vojska, so rastli partizanski odredi. Ti odredi zadajajo sedaj težke udarce okupatorju na notranjih mejah starega »rajha«.
Ob naraščanju osvobodilne misli pa se je združila tudi vsa reakcija nacionalsocialistične do habsburško restavracijske, ki želi, da bi ponovno podjarmila slovenski narod. Z njimi so se znašli na isti črti naši plavogardisti, ki hočejo s pomočjo gestapa razdružiti in vnesti zmedo v enotne vrste kor. Slovencev.
Koroški Slovenci hočejo v polni meri doprinesti svoj delež za svojo svobodo. Z mobilizacijo vseh živih in materialnih sil hočejo kropiti našo vojsko, ker vedo, da je le vojska tisto jamstvo, ki bo prinesla svobodo našim Slovencem, prinesla svobodo vsem Slovencem kakor tudi vsem narodom Jugoslavije. Zato se bodo koroški Slovenci borili do konca, dokler ne bo izgnan zadnji okupator z naše slovenske zemlje, dokler ne bo uničen zadnji izdajalec slovenske zemlje.«
(Po stenografskem zapisniku prvega zasedanja SNOS-a.)
tu je, da bodo v najkrajšem času elektrificirali naslednje proge: Zalog—Ljubljana—Postojna in Reka—Srbske Mora-vice—Zagreb. Prometno ministrstvo računa z elektrifikacijo daljših prog, pri tem pa mora seveda upoštevati, da je treba izpolniti glavne pogoje, dobili morajo vozove, razen tega pa je treba prej izročiti v obrat tudi nove elektrarne.
Med petletko bo znašala vrednost cestnih del v Jugoslaviji 72,6 milijarde dinarjev. Cestno omrežje v Jugoslaviji je zelo slabo razvito. Skupno imajo nad 49.009 km raznih cest. Le 10.000 km je pomembnejših. Izmed teh 10.000 km cest jih je komaj 2.500, ki lahko res ustrezajo nekoliko bolje sodobnim gospodarskim zahtevam. Velika večina cest nima sodobnih cestišč. Cestno omrežje so začeli sistematično in temeljito izpopolnjevati šele po osvoboditvi. V prvih letih po vojni jc bilo treba predvsem obnoviti zanemarjene in med vojno uničene cesto. Razen tega je bilo treba zgra diti izredno mnogo cestnih mostov. Šele
sedaj začenjajo v večjem obsegu graditi nove, moderne ceste, kakršna je avtomoi bilska cesta Beograd-Zagreb-Ljubljana.
V	rudniku Ivanovo v Hrvat-, skem Zagorju so v preteklem letu odi krili velika ležišča prvovrstnega premoga. Letos so že začeli v tem rudniku z deli in bo ta rudnik postal eden največ-jih v Hrvatskem Zagorju. Dalje so letos začeli izdelovati rudarsko orodje in so položili za 159 odstotkov več jaškov in galerij kakor v preteklem letu. Konec januarja so v rudniku v Medjimurju postavili največjo separacijo na Hrvaškem. Tu bodo sedaj odprli dva nova jaška. Poleg del v samih rudnikih Hrvatske gradijo povsod delavske naselbine za rudarje.
V	Novem Sadu graflijo veliko zgradbo za podjetje jJugodenta«, tovarno zobotehničnih naprav in instrumentov. Iz majhne primitivne delavnice se je v kratkem času razvila prva tovar-. na te vrste na Balkanu, ki že danes izdeluje najbolj potrebne instrumente za zobotehnike. Ko se bo tovarna preselila v novo zgradbo; bo svojo proizvodnjo še razširila. Danes izdelujejo v tovarni v serijah ordinacijske stroje za zobotehnike, razne instrumente in vrtalne napia-^ ve. V novi zgradbi bodo med drugim zai čeli izdelovati posebne električne motorje, ki so potrebni v zobotehniki.
V	italijanski pokrajini Mesina so brezposelni kmečki delavci priredili velike protestne demonstracije, ker jim ni bila izplačana podpora za brezposelne. Policistom, ki so hoteli demonstracije preprečiti, so demonstranti odvzeli orožje.
Francoska vlada je izdala odredbo o razvrednotenju franka in ustanovitvi svobodnega valutnega tržišča. Ta odredba kaže, da je vlada francosko go-^ spodarstvo popolnoma podredila ameriškemu dolarju. Medtem ko je bila do sedaj cena dolarju 119 frankov, znaša novi kurz dolarja 214 frankov. Hkrati so izdali tudi skupni britansko-francoski komunike, da obe vladi nista mogli doseči sporazuma glede francoske denarne reforme. V Veliki Britaniji so v strahu, da ne bi nizke francoske izvozne cene (ki so posledica razvrednotenja franka) slabo vplivale na britanski izvoz. Ta denarna reforma ni samo zaostrila protislovja med Veliko Britanijo in Francijo, ampak tudi grozi, da bo proizvedla razpad vladi ne koalicije in dovedla do krize vlade. Finančni odbor narodne skupščine je že odbil, da bi odobril zakonski osnutek o svobodnem trgovanju z zlatom.

KAKO JE NASTALA
M ©7 A JUGOSLAVIJA
TO
PES

Danes smo montirali tudi našo radio-postajo. Dobili smo radiogram od Džide.
»Na drugi strani Tare, v Sandžaku, so Nemci!«
Stari je odločil, da bosta Tretja in Sedma divizija z ranjenci krenili za nami. Nemci so že prišli v Mratinje in je bil možen prehod preko Pive samo še pri Kruševu, toda ta prehod je nepre-
vali napade tudi ponoči. Foskušali so obkoliti naše položaje in so pošiljali po vrveh čez navpične stene svoje oddelke. Toda Dalmatinci so ponovili slavne dni z Jablanice in Drine. Stari je ukazal, naj krene na Bare kot sveža sila Maje-vička brigada. Tudi I. proletarska brigada je morala pomagati Dalmatincem s tem, da je pritiskala na Baščiju Glavu in tako udarila Nemcem za hrbet.
Tudi pri Suhi, skozi kanjon Sutjeske, smeri Grabe so se včeraj vodile hude
rii umacvu, ivuii ia pi^nuu Su	borbe. Šesti bataljon je odbil tri na-
kano pod ognjem nemških topov. Prva pade Nemcev in jih preko joo pobil. Za-divizija je za sabo pustila dva gumijasta pieniu so 12 avtomatskih pušk. Tudi tujina in ju bosta lahko Tretja in Sedma ka: Nemci srditc) napadajo. Tudi tukaj divizija uporabili če bi bil most slučajno	- - -	-
porušen.
Druga Dalmatinska je ravno pravočasno prispela na Dolnje in Gornje Bare. Komaj so Dalmatinci zasedli položaje in se malo odpočili, so se že pojavili Nemci na Gornjih Barah. Vnela se jo ostra borba. Istočasno je nemška artilerija začela tolči vse Barsko področje. Okoli planjave na Dolnjih Barab, kjer je bil štab brigade, je padlo po 30 Branat v minuti. Ena granata je padla na sredino kolibe, v kateri je bil štab
so se poskušali z vrvmi preko navpičnih skal spustiti našim za hrbet. Četrta Črnogorska brigada je danes zamenjala Prvo proletersko na tem sektorju.
Ker naš Tretji napad na Košur ni uspel, bomo morali preko Tjentiškega polja pod neprestanim ognjem s Košura.
Okoli četrte ure popoldne smo naenkrat zaslišali reglanje nemške strojnice »Šarca« za našim hrbtom in to prav takrat, ko so prišli sem Koča, Peko in
TO sreuino KOllUe, V toil-u jc uh oiuu mn.!«.,	^	---’-------
brigade. Na srečo je malo pred tem neka Mitar. Stari je vprašal Peka, kako so se
rv.w________11 ________st,,	mr\nr1 ? Nnmpi t n Ir a 1 nrphiti. sni ie bila
Branata padla v neposredno bližino štaba in so tovariši odšli iz te kolibe. Ranjen je bil komandant brigade Ljubo Vučkovič. Nemci neprestano dobivajo no-Ive sile, posrečilo se jim je zavzeti Gor-bje Bare. Dalmatinci so izvršili protijuriš. Ponovno so zavzeli Gornje Bare, toda Nemci so jih zopet vrgli odtod. Vodila je borba na nož. Nemci so nndalje-
mogli Nemci tukaj prebiti, saj je bila tam vendar deseta Hercegovska. Toda Hercegovci so že odšli, Nemci pa so ne ko manjšo alpsko enoto poslali na sam vrh Magliča. Tudi z navadnim očesom smo jih videli. Nemci so se povzpeli na ta naš vrh in od tod pričeli streljati naravnost proti nam. Poslali smo za vsak slučaj en bataljon Tretje krajiške.
Pred mrakom smo se pričeli spuščati. Hercegovci so poročali, da so Nemci na vrh Magliča privlekli celo en težek top. Na posameznih mestih so ga morali vleči gor z vrvmi.
Končno smo prišli pred- samo Suho. Tu so naše enote, bolnice, komore. Ena sama letalska bomba bi v tej luknji pobila na stotine ljudi. Nalagali smo prve ognje, klali smo konje in mezge, hitro smo morali pripraviti toplo jed. Tudi Olgo sem srečal. Danes je poginil njen konj, zadela ga je letalska bomba. Zaklicala mi je, da gre sedaj na položaj pri Baran, kjer mi pripravljamo protiudarec. Prišli smo na most pri Suhi. Sutjeska buči. Dejal sem Marku, ki je stopal pred mano:
»Kdor bo preživel jutrišnji dan, bo živel sto in eno leto!«
Torek, 8. junij.
Kozani. — Po prehodu Sutjeske nismo dolgo korakali. Kolona se je ustavila že čez nekaj kilometrov. Razjahali smo konje, razpeli šatore v gostem gozdu na strmem bregu. Prebudile so nas nemške haubice, ki so tolkle po vsej dolini Sutjeske. Okoli poldneva sem stopil do Starega in Marka, ki sta se vtaboiila takoj pod vrhom hriba.
Druga Dalmatinska nadaljuje srdite borbe na Barah. Nemci so nenehno ju-rišali z Gornjih Bar proti Dolnjim. V ugodnem trenutku je nek nemški oddelek prebil naše položaje in prišel nekaj sto metrov v bližino Suhe. Tu je bil samo štab brigade in nekaj kurirjev. Na srečo smo imeli tu težki mitraljec ter smo Nemce odbili. Druga divizija je včeraj izdala štabu Druge dalmatinske povelje, naj za vsako ceno vse te položaje čuvajo, dokler ne pridejo pojačanja.
Dalmatinci so imeli ogromne izgube pri izvrševanju te naloge. Samo Drugi bataljon je pogrešal 128 tovarišev. Koman-: dant tega bataljona Dušan Filipovič im komisar Djuro Boškovie sta poročala štabu brigade, da so izgubili dve tretjii ni svojih ljudi. V tem poročilu pravita:
»Nemci pritiskajo z vse močnejšimi silami in vedno srditejše: Izgubili smo dve tretjini ljudi, vendar računajte na nas, kot da smo polnoštevilni!« Ker nismo pravočasno izvršili protinapada na Barah, sta Druga divizija in Vrhovni štab spremenila svojo smer. Sklenjeno jc, da ne bomo šli preko Bar na Zelen-, goro, temveč bomo krenili po poti Prve divizije. Dobili smo obvestilo, da je Prva že dobila zvezo z Drugo proletarsko brigado nad reko Hrčavko. Lune Radovanovič, namestnik komandanta Druge brigade je odkril neko stezico takoj pri vhodu v Tjentišk& polje, ki vodi na len vo k Ozrcnu in Milinkladam. Zavarovana je z gozdom, tako da je tod lahko krenila vsa Druga divizija. Res je, Nemci neprestano tolčejo s Košura in razvalin v Tjentištu, vendar se da teren preko-i ničiti brez večjih izgub. Pot odtod vodi dalje mimo Krekova, Ozrena na Milin-klade in navzdol v Hrčavko. Borb skoro ni bilo na tem maršu. Tretji bataljon je odbil slabši nemški napad iz smeri Košura, toda. Nemci dobivajo neprestano nove sile. Prodrli so na Boščiju Glavu in odtod neprestano kosili s strojnicami stezico, ki vodi ob Debili Ravni k Luč-kim Kolibam. Malo je manjkalo in zavzeli bi tudi Tisovo brdo, toda naši so bili hitrejši. Drugi Črnogorski bataljon je hitro zasedel ta položaj. Tako Prva divizija ni mogla prodreti do Bar in pomagati Drugi Dalmatinski.
(Dalje)
Seejelsie ometle
Pred tiidesetimi leti je bila ustanovljena v teku najhujših borb proti mednarodnim interventom Sovjetska armada — Rdeča armada. V teh tridesetih letih je ta najslavnejša, prva trajna in nepremagljiva sila delovnega ljudstva šla zmagovito skozi dve vojni, razbila sile mednarodne intervencije v letih 1918 do 1921 ter v veliki domovinski vojni razbila fašizem v Evropi in Aziji. Četrt dobe njenega obstoja je potekel v krvavih, uničujočih, a slavnih borbah, kakršnih ne pomni zgodovina č'ovestva. Zgodovina Rdeče armade, to je slavno obdobje neizmernega junaštva, iznajdljivosti in požrtvovalnosti, izvirajoče iz glo^ boke zavesti, da je mogoče zgraditi nov družabni in državni red samo ob oboroženi zaščiti tega reda in te graditve.
V dneh domovinske vojne je vse svobodoljubno človeštvo s pritajenim dihom sledilo umikom in napredovanjem Rdeče armade, vse do triumfa v samem Berlinu. Na frontah Rdeče armade se je odločila usoda človeštva. Rdeči armadi je prvi uspelo, da zaustavi fašistično vojno mašino in Sovjetska zveza je postala žarišče, okrog katerega se je formira’a protihitlerjevska in protifašistična koah-cija. Zmage Sovjetske armade so bila pobuda zasužnjenim narodom Evrope, da stopijo v oboroženo borbo proti fašizmu. Dejstvo, da je na čelu protihitler-jevske koalicije stala napredna Sovjetska zveza, ie dalo malim narodom perspektivo, da si bodo v tej vojni izvoje-. vali popolno neodvisnost!
Od kod sila in moč, ki je v nekaj desetletjih iz ruševin zgradila armado, zmagovalko v najtežji vojni vseh časov, armado, ki je povzročila zgodovinski preokret pri Stalingradu in zavzela mesto Berlin?
Sovjetska armada je armada osvobojenih delavcev in kmetov, armada Oktobrske revolucije. Za razliko od kapitalističnih vojsk je Sovjetska armada orožje v rokah ljudstva za učvrstitev oblasti delavca in kmeta, v kateri se vsak oficir in borec zaveda, da brani resnično le svoje koristi. Zato uživa Sovjetska armada vse simpatije, spoštovanje in ljube-
zen sovjetskega ljudstva. V tem je vir moči Sovjetske armade, v tem je tista opora, ki jo nudi zaledje vojski in ki priča, da je taka vojska nepremagljiva.
Druga posebnost Sovjetske armade je v tem, da je to armada bratstva narodov Sovjetske zveze, armada osvoboditve in zaščite svobode in neodvisnosti vseh narodov velike socialistične države.
Tretja posebnost Sovjetske armade pa je v tem, da ni bila vzgajana in vzgojena v sovraštvu do drugih narodov, do delavcev in kmetov drugih dežel, ampak v duhu spoštovanja delavcev vseh dežel,
Proti koncu srednjega veka so se začeli pri nas kmečki upori proti tuji fevdalni gospodi ter so se razvili do skrajne silovitosti v XVI. stoletju. Dokazujejo, da tudi Slovenec ni bil ono krotko, neumno jagnje, kakršno so hoteli imeti v njem vsi izkoriščevalci in nasilniki prav do osvobodilne vojne. Slovenski kmet ni prenašal s krščansko potrpežljivostjo krivic, kadar so dosegle neznosno mero, temveč se je uprl in kot upornik obračunal s svojimi sovražniki.
Upori, ki se pojavljajo več stoletij v slovenski zgodovini, so šele v preteklem stoletju prešli v našo umetnost, predvsem v književnost. »Krvavi punti omenja že Prešeren v »Sonetnem vencu«. Vsestranski Levstik piše podrobno o uporu združenih slovenskih in hr vaških tlačanov leta 1573. Tudi Josip Jurčič, naš prvi romanopisec, zgrabi snov iz teh dni in napiše povest »Sin kmečkega cesarja«. Toda slovenski reakciji tudi tri stoletja po uporu stvari niso bile všeč, kot jih je gledal napredni pisatelj. »Sin kmečkega cesarja« je tako z Jurčičevo popustljivostjo! izgubil pravo vrednost.
Slovensko-brvaški upor z Matijo Gubcem in Belokranjcem Uijo Gregoričem na čelu je tudi v književnosti bolj znan kot punt slovenskih kmetov samih leta 1515. Ta punt se je razširil malone po vseh slovenskih deželah in ga zalo po pravici lahko imenujemo vseslovenski upor. Pol leta je tedaj trepetala gospo,-da pred slovenskim kmetom.
v duhu ohranitve in učvrstitve miru med državami.
Zasluge Sovjetske armade pa niso le v tem, da se je v tridesetih letih svojega obstanka razvila v pravo ljudsko armado, da je v dveh vojnah razbila sovražnika socializma, zadala smrtni udarec fašizmu, ampak tudi v tem, da je danes najmočnejše orožje miru. Vodilna vloga SZ v borbi za mir, za postopno razorožitev, za prepoved uporabe atomske energije v vojne namene, njeno uspešno razkrinkavanje vojnih hujskačev, teh velikih uspehov sovjetske diplomacije si ni mogoče zamisliti brez takega mogočnega orožja miru, kakor je Sovjetska armada.
Zato danes ob tridesetletnici ustanovitve Sovjetske armade ne mislimo samo na njene podvige v vojni, temveč tudi na njen ogromen pomen za izgrajevanje in utrditev miru na svetu, za neovirani razvoj demokracije, za neovirani razvoj vseh naprednih in demokratičnih držav.
Kaj je vzrok, da tega velikega zgodovinskega dejanja slovenska umetnost ni vrednotila po obsegu upora? Ni dvoma, da hlapčevstvo političnih voditeljev, ki so zrasli iz slovenskih konservativnih in tudi meščanskih krogov, ni imelo nikdar volje, da bi hvalilo težnje kmečkega ljudstva, kadar se je hotelo osvobodili in prevzeti usodo v lastne roke, z drugo besedo, kadar je segalo po oblasti, da bi se samo vladalo.
Zveza slovenskih in hrvatskih kmetov leta 1573 je imela za slovensko meščanstvo večji pomen kot vseslovenski punt, ker je kazala na skupnost slovenskih in hrvatskih koristi v pravcu jugoslovanske enotnosti. To je verjetno tudi vzrok, da niso naši zgodovinarji raziskali dogodkov leta 1515 do zadnjih let. Razprava o njih je izšla v nemščini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, slovensko znanstveno delo pa je o istem uporu sestavil šele B. Grafenauer v naših dneh, tik pred drugo svetovno vojno.
O uporu leta 1515 je napisal povest Peter Bohinjec z naslovom »Za staro pravdo«. Vendar ima to bolj krajeven značaj: opisuje upor na Gorenjskem v zvezi z voditeljem Klandrom in »krofa-stim krojačem« iz Radovljice. Dejanje se razvija na blejskem področju, konča pa se z bitko pri Brežicah, ki še ni zgodovinsko potrjena.
Antona Aškerca je kot borbenega in socialno usmerjenega pesnika snov teh kmečkih uporov tako mikala, da je
Kmečki upori v naši književnosti
Mihail Šolohov:
BORILI SO SE ZA DOMOVINO
Odlomek iz romana
Poševni sončni žarki so silili pod šlem, težko je bilo gledati in meriti na sem in tja tekajoče postavice, ki jih je včasih zakrivalo še sonce. Nikolaj je štedil naboje in streljal v kratkih rafalih in le tedaj, kadar je bil gotov, da bo zadel; toda navzlic temu so se mu utrudile od sonca oslepele oči in, ko je bil odbit drugi napad, je zavzdihnil ter za hip blaženo zaprl oči.
»Spet smo jih nažgali...« je ob strani zadonel gluhi, tokrat bolj mirni glas Zvjaginceva. :Si živ, Nikola? Živ? No, prav. Vprašanje je, če bomo imeli dovolj streliva, da bi jih žgali do konca. Človek jih bije, oni pa lezejo kot škodljiva želva na kruh.«
Še je pridušeno in nejasno nekaj momljal, toda Nikolaj ga že ni več poslušal. Sunkovito, globoko bobnenje nizko letečih nemških avijonov je pritegnilo vse njegovo zanimanje.
»Samo tega je še manjkalo ...« je pomislil, pazljivo ogledoval nebo in v srcu preklinjal sonce, ki ga je slepilo.
Dvanajst »Junkersov« je letelo seve-Tozapadno od hriba, očividno v smeri proti Donu. Ko je Nikolaj ugotovil smer leta, je v prvem momentu mislil, da gredo bombardirat prehod. Celo vzdihnil je olajšano, skozi glavo mu je šinilo: »Mi mo so,« toda skoraj istočasno je zagledal, kako se je četvorica letal odločila od skupine, se obrnila in poletela naravnost na vzhod.
Nikolaj se je spustil globlje v okop, se
pripravil k streljanju, toda spustiti je utegnil samo en rafal na letalo, ki je z veliko brano padalo naravnost proti njemu. Z rjovečim hruščem motorja se je združil kratki naraščajoči svit bombe.
Nikolaj ni slišal trušča eksplozije, ki je stresla zemljo, ni videl, kako se je ne daleč od njega težko dvignila ogromna gmota zemlje. Val gostega, stisnjenega vročega zraka je odpihnil v okop nasip prednjega zaslona in krepko odbil Nikolajevo glavo. Z zadnjo stranjo šle-ma je Nikolaj tako udaril ob steno, da mu je počil jermena pod brado in na pol zadušen, oglušen je zgubil zavest.
Nikolaj se je zavedel, ko so se nemški avioni, ki so na dveh straneh odvrgli svoj tovor, že davno oddaljili in se je nemška pehota v tretjem napadu bližala obrambni liniji v skoraj strnjenih vrstah pripravljena na odločilni udarec.
Okoli Nikolaja je divjal najhujši boj. Razredčeni borci polka so napenjali poslednje sile, njihov ogenj ie slabel, ostalo je le malo za obrambo sposobnih ljudi; na levem krilu so uporabl jali že ročne bombe; oni, ki so ostali še živi, so bili pripravljeni sprejeti Nemce s poslednjim orožjem — z bajonetom. Nikolaj pa, na pol zasut v zemljo, je še vedno ko vreča ležal na dnu okopa, mrzlično hlipal in vlekel zrak va^e ter se pri vsakem izdihu z licem dotaknil zemlje, ki se je posipala v rov... Iz nosa mu je tekla kri, ščegetajoča in topla. Gotovo mu je tekla že dolgo, ker so se mu na
brkih že naredile hraste in so se mu zlepile ustnice. Nikolaj si je z roko šel čez obraz in se privzdignil. Hud napad bruhanja ga je znova položil. Potem jo prešlo tudi to. Nikolaj se je razgledal z motnimi očmi in razumel — Nemci so bili blizu. S slabimi rokami je dolgo, mučno dolgo vstavljal nov redenik, se dolgo trudil, da bi pokleknil V glavi se mu je vrtelo, kisli okus izbruhane jedi je povzročal, da se mu je znova vzdigovalo. Toda premagal je i te napade i omotičnost i zoprno slabost, ki mu je mrtvila vse telo. Začel je streljati gluh in ravnodušen za vse, kar se je godilo okrog njega; moč, da se je držal pokonci, sta mu dajali mogočni želji živeti in boriti se do zadnjega!
Tako so minevale minute, ki so se njemu zdele ure. Ni videl, kako so z juga, z druge strani soteske, navalili na nemške avtomobile trije »KV«, ki jih je spremljala motorizirana pehota, in s svojo omračeno zavestjo ni takoj doumel, zakaj so Nemci, ki so kakih 100 metrov od okopa ležali v verigi, nenadoma oslabili ogenj, začeli hitro laziti nazaj, potem pa se dvignili in v neredu bežali, toda ne nazaj k soteski, temveč na severozapad, h globokemu jarku.
Valili so se povprek pobočja kakor odtrgani sivozeleni listi, ki jih goni silen veter in mnogi izmed njih so prav tako kakor listi padali, se zlivali s travo in se niso več dvignili...
Šele tedaj, ko so stekli mimo Nikolaja, skakaje čez luknje, Zvjagincev, poročnik Gološčekov in še nekateri drugi borci z obrazi, bledimi od zlobe in navdušenega veselja, šele tedaj je razumel, kaj se je zgodilo. V grlu mu je zahroplo in kakor krasnoarmejci, ki so bežali mimo njega,
ustvaril pesnitev »Stara pravda«. Zajel je dogodke s pesniško svobodo in združil oba upora, dvoje povsem različnih zgodovinskih momentov v vrsto pesmi, ki kažejo vso Aškerčevo umetniško silo. Višek pesnitve je »Kronanje v Zagre« bu«, kjer so — kakor pravi izročilo —* kronali »Kmečkega cesarja« Matija Gubica na razbeljenem železnem prestolu (15. februarja 1573).
Daši je »Stara pravda« pesnitev, ki' ima v prvi vrsti narodni poudarek, ven-dar je bivša »narodna« Jugoslavija skrbela, da se mladina z njo ne bi sezna-. njala. Šolske knjige niso vsebovalo Aškerčevih pesmi, kakor so hlapci še-stojanuarskega režima prepovedali tudi »Veliko puntarijo«, dramo dr. Bratka, Krefta iz časov Matije Gubca. Šele po osvobodilni vojni je prišla Kreftova dra-nia na oder nar. gledališča v Ljubljani.
Mnogo se je pri nas bral roman »Kme-/cka vojska«, ki ga je napisal v hrvaščini pisatelj Šenoa z naslovom »Seljačka bu-na«. To je res lepo delo iz istega slo-vensko-hrvatskega kmečkega upora.
Prvi roman iz vseslovanskega upora leta 1515 je »Matija Gorjan«, ki je spisan po zgodovinskih dogodkih. «Gorjan«, ki je izšel leta 1940 in je imel več srečo kot »Velika puntarija« zaradi tega, ker smo bili takrat — v začetku druge svetovne vojne — narodnostno ogroženi, kakor Jugoslavija še nikdar prej. Tudi so se že kazali na obzorju znaki, da nas bo rešila le še sila Sovjetske zveze. Ita-lijanski okupator je roman prepovedal, a je prišel s prepovedjo prepozno. »Matija Gorjan« je roman, ki obravnava družboslovno vprašanje v zvezi z vstajo.
Poleg obeh velikih uporov se je naša književnost dotaknila še nekaterih manjših, od katerih je omeniti tolminski punt leta 1713. Takrat so v Gorici obglavili 11 puntarskih voditeljev. Ivan Pregelj je upor popisal v delu »Tolminci« in »Zadnji upornik« še pred njim (1. 1909) je dogodke iz tolminskega punta opisal Alojzij Kemec v romanu »Veliki punt«. V njem je pokazal, kako je gibanje seglo tudi na Vipavsko in Kras.
Kakor se vidi, je prav naša obrobna književnost oblikovala veliko, pomembno snov kmečkih uporov. Vzrok je politični in gospodarski razvoj, ki je bil na narodnih mejah hitrejši kakor v notranjosti, v konservativnem osrčju slovenskega ozemlja, dokler ni naposled tudi tega zajela krvava kapitalistična poplava v imenu nacifašizma in izzvala vstajo. Knjižna dela o slovenskih kmečkih uporih so krepila veliko misel o osvoboditvi slovenskega ljudstva.
Jože Pahor.
je tudi on nekaj zakričal, ne da bi slišal lastnega glasu. Tudi on bi kot prej skočil in bežal s tovariši; toda njegove roke so po brezuspešnih poskusih, da bi se uprl nanje, starčevsko, neboglje-no, ubogo zdrknile, zablodile po hrapa-vem robu okopa... ni mogel iz okopa. Nikolaj se je s prsi zrušil na razbiti za-klon, zastokal, nato zajokal od jeze in nejevoljen nad lastno nemočjo ter sreče, da se je zgodilo! — obdržali so vit šino, pomoč je prišla pravočasno in trikrat prekleti osovraženi nasprotnik beži.
Ni videl, kako so Zvjagincev in drugi tik ob jarku dohiteli Nemce in jih začeli obdelovati z bajoneti, ni videl, kako jo daleč za drugimi krasnoarmejci, ki so stekli naprej, težko šepal v nogo ranjo-ni seržant Ljubčenko, držeč v eni roki nerazvito zastavo, z drugo pa je stiskal k sebi brzostrelko, naperjeno naprej; tudi tega ni videl, kako se je iz okopa, ki ga je porušila granata, splazil kapitani Sumskov. Opiraje se na levo roko se ja plazil navzdol po pobočju za svojimi borci. Desna roka, ki so mu jo drobci odtrgali tik pod ramo, se je vlekla za njim težka in strašna, pritrjena k telesu le s cunjami srajce, namočenimi s krvjo; včasih se je kapetan naslonil na levo ramo, potem pa se spet plazil naprej. V njegovem apneno bledem licu ni bilo niti kaplje krvi, toda kljub temu se jo pomikal naprej, nagibal glavo nazaj in kričal s tankim, trgajočim glasom:
»Orliči! Mili moji, naprej!... Pokažite jim!«
Nikolaj vsega tega ni videl ne slišal. Na voljnem večernem nebu je pravkar zagorela prva trepetajoča zvezdica, zanj pa je že napočila črna noč — odrešilna in dolga omedlevica.
Kmetijska zbornica je izvršni organ OeVP
Ustanove Kmetijske zbornice na Koroškem so provizorične in brez demokratične podlage. Razdeljene so na do-žeine in okrajne kmetijske zbornice t°v na krajevne kmečke svete. Ob zadnjih demokratičnih volitvah 1932 so imeti slovenski kmetje v Kmečki zvezi močno zastopstvo v krajevnih kmečkih svetih in Po okrajih.
Danes si lasti monopol v deželni in okrajnih kmetijskih zbornicah OeVP. Njen predsednik Hermann Gruber je hkrati tudi predsednik dež. kmetijske zbornice. Delo kmetijske zbornice temelji na načelu: Za veleposestnike in bivše nacistične »liferante« vse, za posamezne slovenske kmete drobtinice, za kmetijstvo Slov. Koroške in za Kmečko zvezo za Slov. Koroško ničesar. V dokaz za to nekaj dejstev:
1.	Ob ustanovitvi Kmetijske zbornice v letu 1945 so oblasti imenovale tri slovenske zastopnike v dež. kmet. zbornico, ki pa nimajo možnosti, da bi zastopali interese slovenskih kmetov. O neznosnem stanju kmetijstva Slov. Koroške se na sejah Kmetijske zbornice še ni razpravljalo.
2.	Zastopnik v dež. kmetijski zbornici Tomaž Suppanz je podal 17. 1. 1947 pismeno izjavo, da odstopi in izroči svoje mesto Kmečki zvezi za Slov. Koroško, da imenuje novega zastopnika. Gospod Gruber odstopa ni hotel vzeti na znanje.
3.	24. 10. 1947 so zastopniki Kmečke Zveze za Slov Koroško v razgovorih s predstavniki Kmetijske zbornice zahtevali demokratično zastopstvo in demokratično poslovanje v deželni in okrajnih kmetijskih zbornicah ter v krajevnih kmečkih svetih. Spričo obilice dokazanih krivic se g. Gruber ni upal odkloniti te zahteve in se je zato izgovoril, da bodo o tem razpravljali na posebni seji predsedstva Kmetijske zbornice. O sklepih te seje Kmečka zveza za Slov. Koroško ni bila obveščena.
4.	Na tem razgovoru so zastopniki Kmečko zveze za Slov. Koroško zahtevali za obnovo kmetijstva Slov. Koroške posebno dodelitev cementa, žebljev, semena in umetnih gnojil. Zahtevo je dr. Gruber zavrnil z drobtinicami, ki jih Jo odobril posameznikom.
5.	Okrajne kmetijske zbornice imajo načelnika in poseben sosvet (Beirat), ki ga sestavljajo zastopniki kmečkih organizacij OeVP in SPOe. Kmečka zveza za Slov. Koroško je 1. 12. 1947 imenovala Pri okrajnih kmetijskih zbornicah Celovec, Beljak in Velikovec v ta svet svoje zastopnike. Okrajni kmetijski zbornici v Celovcu in Velikovcu sta pismeno odklo-
nile vlogo Kmečke zveze, beljaška zbornica pa sploh ni odgovorila. Kmetijska zbornica v Velikovcu je pripomnila, da imata pravico zastopstva samo OeVP in SPOe.
6.	Zahtevo Kmečke zveze za Slovensko Koroško po slovenski kmetijski šoii na Koroškem sta spremenili kmet. zbornica in OeVP v zahtevo po novi ponem-čevalnici slovenske kmečke mladine.
Bil sem te dni zopet na obisku pri svojem starem tovarišu, v znani sončni ro-žanski vasi. Kakor vedno, me je tudi tokrat peljal tovariš, čim smo v shišis dodobra pokramljali in se tudi malo nasmejali, v hlev. Dočim me je gospodar vlekel vsebolj na ono stran, kjer so stali konji, sem jaz zavil odločno proti drugi polovici hleva, kjer so stale krave ter ostalo govedo.
»Nekako suhe in mršava, se mi zdijo tvoje kravice; v jeseni so 'bile lepše,« pripomnim. »Da, da, saj veš,« mi odvrne gospodar malce v zadregi, »za krave skrbijo ženske!«
»Kako pa jih krmite?«
»Z rezanico. Pol sena in pol slame, pa še malo pese dobivajo sedaj, prej smo jim pa dajali repo.«
»In kako molzejo?«
»Smo še kar zadovoljni.«
Sedaj se nisem več čudil, da so njegove krave tako shujšale in opešale. V rezanlci, ki vsebuje polovico ^lame, na primer iz 6 kg srednje dobrega sena in 6 kg ovsene slame, je komaj toliko redilne snovi, da ostanejo živali pri življenju in ohranijo določeno rejsko stanje. Za mleko pri tej krmi redilnih snovi sploh ne preostaja. Za mleko morajo vzeti krave snovi iz lastnega telesa, iz mišic in kosti. Pri tem pa vedno bolj hujšajo in pešajo. Repa sicer »žene« na mleko, vendar se iz nje mleka ne ustvarja. Pesa je sicer znatno boljša, toda tudi ona vsebuje tako mulo beljakovin in škrobno vrednosti, da je njena gonilna moč pri tvorbi mleka večja kakor njena redilna sposobnost. Po računih strokovnjaka je tudi v dnevni krmi s 3 kg suhe detelje, 5 kg ozimne slame in 10 kg pese redilnih snovi komaj za golo preživljanje 500 kg težke krave in nič za mleko, šele ob krmi s pet kilogrami_ srednje dobrega sena, 3 kg jare slamo in 20 kg
Tako OeVP in Kmet. žbomica uveljavljata v gospodarskem in političnem življenju tradicionalna načela »Heimatbun-da« in Maier-Kaibitscha, da je treba zatirati slovenskega kmeta in uničiti na Slov. Koroškem vse napredno slovensko antifašistično delovno ljudstvo.
Toda slovenski kmet je kljuboval že. hujšemu nasilju. Zato tudi tokrat ne bo omagal in se bo boril skupno z delavci proti ponovnemu izkoriščanju po »Her-renbaurich« nemškega imperializma.
pese ostane redilnih snovi za 2,5 litra mleka na dan. Ako bi hoteli, da bi nam dala 500 kg težka krava na dan 8 do 10 litrov mleka in bi pri tem ne shujšala, bi ji morali pokladati 10 kg prav dobrega sena (in nič slame) ter 29 kg pese.
Ko sva se s tovarišem odpravljala že proti konjskim stajam, sem še s hipnim pogledom ujel, kako so krave posamezno prebirale med steljo in se nemirno lizale. Nisem mogel drugače, zaprosil sem ga, naj se krav vendar usmili in naj jim da na dan po eno žlico krajnega apna in kolikor mogoče otrobov (ali kake druge tečne klaje), če že v dnevni krmi ne more zmanjšati množine slame in povečati obroka sena ali detelje. En kilogram pšeničnih otrobov lahko poveča mlečnost za več ko dva litra.
To zboljšanje krmljenja molznih krav pa ni potrebno samo zaradi boljše molz-nosti, ampak tudi zaradi tega, ker je potrebno v primeru, da morejo živali vzeti snovi za tvorbo mleka iz lastnega telesa, dvakrat toliko redilnih snovi kakor pa v primeru, da vzame krava snovi za mleko samo iz dobre krme. Ob navedenem pomanjkljivem krmljenju obstaja tudi vedno nevarnost, da živali zbolijo za jetiko in kostolomnico in da breje krave tako opešajo, da pred otelitvijo ne morejo več stati.
»Pa še eno prošnjo imam do tebe, tovariš,« nadaljujem. »Glej, videl sem prej, kako se krave hlastno ližejo. Moški s konji »furate«, vem, da nimate časa. Ženske naj se vendar usmilijo krav in naj jih redno vsak dan snažijo in krtačijo. Z boljšim zdravjem, boljšo izrabo krme in večjo molznostjo (ki lahko doseže pri kravi več ko pol litra na dan) bodo molznice hvaležno poplačale ta majhen trud.«
Ob dobrih, lepo rejenih, svetlih ter gladkih konjih, ki so, kakor je bilo videti, predstavljali ponos gospodarja (čeprav
Večjo pažnjo kravam - molznicam
so čestokrat le preveč »toča pod našo streho«)', sem razumel, kam gre vsa de-i telja, lucerna in druga dobra osnovna krma, ki ubogim kravam tako primanj-. kuje.
In ko sem ob odhodu zopet odprl vrata hleva, sera šele tedaj prav občutil, v kako zatohlem zraku morajo prebivati krave celo zimo, sem se obrnil na tovariša s tretjo prošnjo, da naj bo do svojih krav usmiljen.
»Kri je vir življenja.« Iz krvi ustvar-i jajo krave mleko, čiščenje krvi redno opravlja zrak v pljučih. Čiru bolj je zrak pokvarjen, tem slabše je čiščenje krvi, tem manj mleka more nastati v vimenu, tem bolj je žival izpostavljena nevarnosti jetike. Zato je treba skrbeti za red-i no dnevno zračenje hleva z rednim odi piranjem vrat in oken. Paziti je samo treba, da ne bo prepiha. Ni se bati pre-i več mraza. Bol jši je suh in hladen kakor pa vlažen in topel zrak v hlevu. Sicer pa se vlažen zrak v hlevu (kakor tudi v sobi) le zelo nerad segreje. Dokler toplota v hlevu ni izpod 12 stopinj Celzija, ni nevarnosti za uspevanje molznic.
S četrto prošnjo za usmiljenje do na-«, šili krav — molznic pa se obračam dd tistih, ki odločajo pri odmerjanju oddaje klavne živine. Marsikje sega ta oddaja že po naših kravah — molznicah. Poglej dali je treba samo redne dogone živine v Borovljah in videli bomo, da oddajajo za klanje pretežno krave. Niso to sicer najboljše molznice, toda vedno več do-i brih plemenskih živali je najti vmes. Bodite usmiljeni in ne merite naše živino^ reje le po številu živali! Naših lahkih, malih, nad 300 kg težkih, čestokrat za-i tiranih kravic v najtežjih rejskih okolD ščinah glede krme in glede paše na pe-ščenatih tleh ni mogoče vrednotili tak;o kakor povprečno okrog 600 kg težke iu vali v odličnih rejskih razmerah nemške Koroške. Tudi je Slovenska Koroška v: tej vojni gospodarsko veliko bolj trpela. Mnogi gospodarji so bili izseljeni, mnogi, premnogi so zapustili domove in so se borili kot partizani za osvoboditev iz-; pod nacističnega jarma, številna naša gospodarstva so pomagala z živili in živi-: no naši narodno osvobodilni vojski. Vsi ostali gospodarji in naši kmečki sinovi pa so bili prisilno mobilizirani, tako da! se posamezniki šele sedaj vračajo U ujetništva. Vse to so vzroki, da se naša živinoreja še ni opomogla in da bo tras jalo še desetletja, preden bo na isti stops nji kakor v nemških predelih, ki so med vojno znatno manj trpeli in ki so od nekdaj bili deležni vseh ugodnosti, katere je nudila dežela pri pospeševanju žu vinoreje.	Kočuški.

Palica mu je vse trdo pela ob cesto, glasno je godrnjal skozi zobe. Navdajala ga je jeza, a obenem bridkost in začudenje. Ali sega sovraštvo res že tako daleč, da ga sme vsak pes oblajati na ce-&tl? Vsa leta se mu kaj takega ni primerilo. Bilo ga je groza ob misli na bodoče dni, ki bodo od jutra do večera zastrupljeni z mržnjo. Morda pa ima to še kak drug, zlovešč pomen ...
Troblenje za hrbtom ga je zdramilo iz misli. Stopil je na rob ceste, tedaj je zavora zaškrtala, avto se je ustavil tik njega* * da se preplašen ozrl.
Bil je zdravnik, Sicilijanec, ki se je trikrat na teden vozil po dolini in po vaseh. Mlad človek kodrastih las in olivne polti; male črne oči 60 mu živahno vrtale v človeka. Srečala sta se Bila že v Lipah in se bežno pozd"»vila ... Zdaj je odprl vratca in mu v nasmehu pokazal bele zobe.
»Prisedite, prečastiti!«
FRANCE BEVK
KAPLAN
MARTIN
ČEDERMAC
»Ne, hvala«, se je pobranil Čedermac.
»Saj lahko hodim.«
V resnici ga je bila pot utrudila; bil je še ves slaboten. Hkrati pa bi bil rad sam in si v tem trenutku ni prikrival tihe mržnje do teh ljudi.
»Čemu bi hodili v tem vetru? Do klanca vas potegnem.«
Kaplana je vljudnost premagala. Prisedel je. Zdravnik je bil priljubljen med ljudmi, rad se je od srca zasmejal; trudil se je, da bi z bolniki spregovoril kako slovensko besedo ,.. Sicilijanec jo vozil počasi; nekaj časa sta molčala.
»Prečastiti,« se je zdravnik za trenutek ozrl na Čedermaca, »opozarjam vas, pa ne zamerite, da bodite previdni! Pazite se!«
Kaplan se je zavzel, ni ga razumel; obšla ga je hvaležnost, obenem plahost.
»Pred čim naj se pazim? Zakaj?«
»Ne vem.« Sicilijanec je skomizgnil z
rameni. »Samo to vem, da se nekaj pripravlja proti vam. Kaj, ne vem. Le mimogrede sem ujel. Ne zaupajo mi.«
Pokazal je bele zobe in se zopet zresnil, napeto strmel na cesto, ki je delala oster ovinek. Čedermaca je spreletel mraz po hrbtu, vendar je skrival prepadenost.
»Tu nič ne pomaga«, je rekel s senco potrtosti v glasu. »Saj poznate bajko o volku in jagnjetu. Pij vodo kjerkoli, volku jo boš kalil in te ima pravico požreti.«
»Maledettok*) je Sicilijanec zaškrtal z zobmi. »Namesto da bi pošiljali v te kraje najboljše ljudi, so se zbrale iu po večini prcpalice in nevedneži. Sramujem se, ko vidim, kaj počenjajo z vami. Boli mo, ko vem, du nas sodite po teli iz vržkih in nas sovražite.«
»Ne«, je rekel Čedermac. »Nihče vas ne sovraži.«
»Pač, sovražite nas«, je zdravnik stresnil z glavo. »Saj se temu ne čudim. Tudi jaz bi sovražil vsakogar, ki bi tako počenjal z menoj.«
Čedermac je molčal nekaj trenutkov. Besede so mu bile v uteho; zasramoval se jo mržnje, ki mu je še malo prej zastrupljala kri.
»Hudo nam je, to je res«, je spregovoril. »Toda naroda zaradi tega ne sovražimo. Saj vemo, da niste vs; istih misli. Narod ni kriv.«
Avto je bil zavil na stransko cesto in vozil mod dvema vrstama dreves. V vrhovih je šumelo. Po zraku je plaval oblak listja kakor jata rjavih ptic.
»Narod ni kriv«, se je oglasil zdravnik po daljšem premolku. »Ali pa tudi je* V tem si še nisem na jasnem. Narod menda le ni popolnoma neodgovoren* Ali soglaša, ali pa je prebojazljiv, da bi se uprl zlu. Oboje je slabo. Oboje ga obtežuje z enako krivdo...«
Preden je Čedermac utegnil še kaj reči, se je avto že ustavil ob klancu, ki vodi proti Vrsniku Čedermac je izstopil in si klobuk potegnil globoko na uho, da mu ga ni odnesel veter, Psovka ga ni več pekla, čutil se je poživljenega. Zdravniku je toplo segel v roko, imenoval ga je: »Caro amico!«**) Z lahkim srcem je stopil po klancu.
*
Ta večer se jo Čedermac še dolgo zasedel pri petrolejki; v drevju pred hišo je šumel veter in zdaj pa zdaj zamolklo udaril v šipe. Pisal je neko prošnjo v italijanščini. Tehtal je besedo za besedo, stavek za stavkom, kakor da zavisl uspeh od sloga.
Bilo je že pozno, ko se je odpravil spat. Stopil je v spalnico, tedaj ga je nenadoma obšel nerazumljiv nemir in mu vzburkal dušo. Kaj to pomeni? Ali je bila prejšnja uravnovešenost le samoprevara? Bilo mu je, kakor da mu je ohlapnilo telo. Precenjeval je svoje moči, predolgo je bedel. Ali pa mu je kozarec vina, ki ga je bil popil, težko legel v kri.
Postavil je svetilko na mizo in stopil do okna. Šum vetra, ki je nosil listje, veje dreves so se bičale med seboj. Hlad ga je spreletel po telesu. Pogled mu je
Za obletnico »velikega preobrata« pri Stalingradu, ki je bila v začetku tega meseca, prinašamo odlomek iz scenarija, ki ga je napisal sovjetski književnik Nikolaj Virta za novi sovjetski film »Sta-lingrajska bitka«. Ta scenarij je izdelan na temelju avtentičnih dokumentov. Vsebuje tudi pogovor med Stalinom in Churchillom tik pred bitko za Stalingrad 1. 1942. Ta zgodovinski pogovor dokazuje, da je morala SZ biti to najtežjo bitko v zgodovini človeštva sama, brez obljubljene pomoči zaveznikov.
Direktiva Glavnega stana:
Obramba Stalingrada in uničenje sovražnika, ki napada od zapada in juga na Stalingrad, bo odločilna za vso našo sovjetsko fronto. Vrhovno poveljstvo nam nalaga, da ne smemo varčevati s silami in se ne smemo ustrašiti še takšnih žrtev za obrambo Stalingrada in uničenje sovražnika.
MOSKVA. GLAVNI STAN.
Vasilevski: Jeremenko prosi za ojača* nje svoje fronte, tovariš Stalin.
Stalin (molči nekaj minut): Dajte mu prvo gardno armado.
Vasilevski: Razumem.
(Vstopi Stalinov tajnik Postrebiščev.)
Postrebiščev: Tovariš Stalin, Churchill pride v desetih minutah.
(Črna Churchillova limuzina drči v spremstvu drugih avtomobilov skozi moskovske ulice. Churchill si radovedno ogleduje mesto. Avtomobili vozijo po ulici Gorkega. Že so pred Kremljem.)
MOSKVA. GLAVNI STAN.
(Stalin, Molotov, Churchill, ameriški poslanik Harriman, tolmač.)
Churchill: Prišli smo torej do zaključka ...
(Harriman poveša glavo, da bi se izognil pogledu ostalih.)
Churchill: Zelo težko mi je, da moram o tem govoriti, toda ...
Stalin: Tu ni nikogar s slabimi živci, gospod premijer.
Churchill: Invazija Evrope je letos neizvedljiva ...
(Splošno iznenadenje.)
Churchill: Velika Britanija v danem trenutku ne more tvegati, da bi se spustila v operacijo, ki ne more imeti odločilnega uspeha.
(Vsi molčijo.)
Stalin: To se pravi, da se angleški in ameriški činitelji odrekajo svoji svečani obljubi, ki so nam jo dali to pomlad?
Churchill: General Montgomery pripravlja zdaj napad v Severni Afriki. Poleg tega imamo, kakor vam je znano, v načrtu ogromna izkrcavanja v Afriki med Alžirom in Casablanco.
Molotov: To ne bo z naše fronte odvedlo niti ene nemške divizije.
Stalin: Še več. Po podatkih naše obveščevalne službe se formacije 8. italijanske armade približujejo Donu. Ugotovljeno je tudi, da je prispela iz Afrike ena divizija Romelove armade ...
Churchill: To nič ni... Mi pripravljamo invazijo na Sicilijo.
Stalin: To bo prej politična kot vojaška fronta.
Molotov: Tudi če jo primerjamo s fronto v Franciji, ne bo imela velikega vojaškega pomena.
Churchill: Delamo vse, kar moremo.
Harriman: Prinesli smo vam svečano obljubo vlad USA in Velike Britanije. Leta 1943. bomo izvršili invazijo v Francijo.
Molotov: Invazija je potrebna takoj in ne samo nam, ampak vsemu človeštvu.
Stalin: Kje je poroštvo, da ne bo tudi ta svečana obljuba prelomljena?
Molotov: Gospod angleški premijer bo imel zopet priliko reči, da njegova dežela ne more žrtvovati naroda.
(Churchill si prižiga novo cigaro.)
Stalin: Gospod premijer, SZ in njena vojska zadržujejo napade Nemcev. Vsa odgovornost za nove deset tisoče žrtev v Evropi pada na glave onih, ki so poteptali svoje svečane obljube.
Churchill: Zelo težko mi je govoriti o tem, toda na žalost v tem trenutku ne vidim sile, ki bi mogla preprečiti padec Stalingrada.
Molotov: Gospod premijer, taka sila je in imenuje se Sovjetska zveza. Sovjetska zveza in njena armada ne bosta dali sovražniku do tega mesta.
Churchill: Chotova armada je prekoračila Don. Še en dan pohoda, pa bo v Stalingradu. Že jutri bo na Volgi.
Molotov: Po naših vesteh so Nemci hoteli biti tam že 5. julija, torej že pred mesecem dni.
Churchill: Mesec dni zakasnitve pa je vendar brezpomembno!
Stalin: Ta mesec dni bo poguba za Nemce.
Churchill: Poguba? Nemci so tako rekoč v Stalingradul V Majkopu, v Krasno-daru in Mineralnih vodah. Nemci so v Bakuju!
Molotov: Gospod premijer, nek vojaški strokovnjak je zapisal, da iniciativa, točno povedano, ni vselej v rokah napadalca. Iniciativa je v rokah tistega, ki je modrejši.
Churchill: Ne poznam tega avtorja.
Stalin: Mi vendar vemo, da se Rdeča armada ne zna zgolj braniti, temveč da tudi napada sovražnika.
Churchill: Za to je potrebna ofenziva.
Stalin: Saj pravkar govorim o ofenzivi in prosim, da je ne zamenjate s protinapadom. Govorim o ofenzivi po uspešni ofenzivi nasprotnika, ki pa ni dosegel odločilnega konca, medtem ko je obramba pripravila svoje sile, prešla nato v kontraofenzivo in prizadela sovražniku odločilni poraz.
Harriman: Za to je treba imeti rezerve, gospod premijer.
Stalin: Mi jih imamo. Po mojem mnenju je dobro organizirana protiofenziva prav interesantna vrsta obrambe. Že stari Parti so poznali takšno ofenzivo, ko so izvabili Krasa in njegovo vojsko glo-
boko v svojo deželo ter prešli nato v protiofenzivo, s katero so ga uničili.
Churchill: Stara zgodovina ...
Stalin: Imamo primere tudi v novi zgodovini, gospod premijer. To stvar je dobro poznal genialni vojskovodja Ku-tuzov, ki je uničil Napoleona in njegovo vojsko z dobro pripravljeno protiofenzivo.
Churchill: To so bili drugi časi, gospod premijer.
Stalin: Med našim obrambnim bojem pripravljamo strategični napad, gospod premijer. Organiziramo protiofenzivo in z njo ne bomo osvobodili samo Stalingrada, marveč bomo pri tem mestu uničili nemško vojsko.
Harriman: In prav stalingrajski predel ste izbrali za protiofenzivo?
Stalin: To je vendar stržen naše stra« tegije: zadati udarec tam, kjer je mogoče doseči največji efekt.
Churchill: Tam so vendar zbrane glavne nemške sile.
Stalin: Tam, kjer so zbrane glavne si-, le sovražnika, tam je treba naperiti glavni udarec. (Vstane.)
Churchill (vstane): Veselilo nas bo, ako se vam posreči.
(Vsi vstanejo in se pozdravljajo, Churchill in Harriman odideta. Premolk.)
Stalin: Vse je jasno. Kampanja v Afriki... Italija. Kratko in malo hočejo biti prvi na Balkanu. Hočejo, da izkr-i vavimo in nam morejo potem diktirati. Doseči hočejo svoje namene s tujimi rokami. To se jim ne bo posrečilo. Slovani pojdejo z nami. (Premolk.) Upajo, da se bomo umaknili iz Stalingrada in da bomo izgubili oporišče za napad. Tudi to se jim ne bo posrečilo! VjenčeslaV Mihajlovič, predlagam, da pošljemo v Stalingrad Malenkova kot zastopnika Državnega odbora za obrambo, z njim tudi tovariša Vasilevskega.
Molotov: Sklenjeno! (Se poslovi od Stalina.)
Stalin se dolgo sprehaja po kabinetu. Stopi k oknu — pred njim je Moskva v večernem mraku. Nato gre k zemljevidu, ga ogleduje in odločno začrta dva kraka. Začneta se pri Volgi, eden na jugu, drugi na severozahodu od Stalingrada. Kraka se združita daleč od Stalingrada na Donu v pokrajini Kalača.
ll!llllllllllllllll!llllllll!ll!l!IMilBilllllJl!ll!l!lllllllllllllllllllllllllllllll!llllllll!l!!lllllllll!l>!!l
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, VVien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zvvitter. — Uredništvo in uprava: VVien IV, VVaaggasse 6'II. Telefon B 21-5-50. — Podružnica uprave; Celovec (Klagenturt), Vol-kermarkterstrasse 21/1. — Tiska: ..Globus", Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H., VVien I, Fleischmarkt 3—5.
splaval na vas. Le v dveh, treh hišah so še svetili. Noč je bila temna, a se mu je začela svetliti pred cčmi. Izza gore na vzhodu je vzšel mesec in ves rdeč obvisel nad obzorjem. Pokril ga je oblak, a še je znova splaval izza njega. Pokrajino je pokrivala medla svetloba; bila je kot pajčevina, v kateri se svetijo drobne, rosne kapljice. Zvezde so bile poble-dele, oblaki so se podili kot strahotne, bele pošasti. Globoko v dolini, kjer je Oko le slutilo cesto, je Čedermac zagledal luč avtomobila. Sledil jim je s pogledom, ki so se v dveh dolgih, svetlih pramenih obračale po pokrajini, dokler niso utonile za obronkom.
Tega se je zavedel le na pol, misli so mu bile drugje. Še nikoli si ni tako strastno zaželel počitka kot ta trenutek. Ne samo za nocojšnjo noč, ampak za dolgo. Kaj se godi z njim? Zavedel se je in se bojeval proti grdemu občutku onemoglosti. Da bi se zamotil, je stopil k omari, v kateri so stale njegove najljubše knjige. Kolikokrat so mu bile v uteho! Koliko samotnih noči edine družice! Njihova skrivnostna lepota ga je odvračala od vsega zemskega in ga presajala v duhovni svet. Čutil je, da to noč ne bo mogel zaspati. Ali pa bo spal le po vrhu, mučno, v težkih sanjah. Z branjem se bo zamotil. Gledal je, izbiral je, kaj bi vzel v roko. Marsikateri napis ga je spominjal na mater, ki mu še ni šla iz srca. 5 ri tem mu je roka z ljubeznijo šla preko knjig, kakor da bi jih pobožal. In vendar ni našel knjige, ki bi se v tem trenutku prilegala njegovim občutkom. Na slepo srečo je segel po prvi, a jo je takoj zooct postavil na prejšnje mesto. Vzdihni! je in zaprl omaro.
Pa se je nenadoma razhudil sam nad seboj. Kakšni neumni občutki pa so to, ki se jim vdaja? Počitka je potreben in spanja. Ko bo zjutraj vstal, se bo samemu sebi posmehnil. Slekel se je, upihnil luč in legel, sklenil roke in tiho molil. Pogosto se je zatekel k molitvi, da bi laže zaspal; zdaj pa je molil iz dušne potrebe, iz čudne bojazni in nemira, ki mu je obteževal srce. Pogled mu je nehote splaval po sobi. Okna so se svetila, prameni mesečine so se usipali na strop in na stene... Bil je še deček, ko se je kdaj pa kdaj prebujal v mesečnih nočeh, strmel v svetlobo in sence; bilo mu je tako skrivnostno lepo, a obenem ga je tresla groza. Zdaj je nenadoma zastrmel v liso od vlage, ki sc je odražala na stropu. Imela je čudovito podobo— spominjala ga je na zver iz apokalipse. Besede očenaša so se mu ustavile, polagoma so se mu izgubile tudi misli. Za-čumel je ...
Iznenada ga je nekaj, prebudilo, da se je bolestno zdrznil in odprl oči, srce mu je burpo razbijalo. Napeto je prisluhnil; zunaj je v presledkih šumel veter, kakor da bi se voda v sunkih zaganjala v veliko kotanjo. Ali se je motil? Ali so bile le sanje? Znova je zaprl veke, v tistem trenutku je zopet priletelo v okno, pesek je zazvenel v šipe. Prej je bil še na pol v dremavici, a zdaj ga je predramilo do mozga. Dvignil se je na postelji in zastrmel v okno.
Cernu se tako plaši? Pomilovalno se je nasmehnil. Ali je mar prvič, da ga kličejo sredi noči? Spovedovat pojde. To mu je bilo skoraj po volji. Pot v knko samoto ga bo raztresla in razvedrila, hoja po strmini utrudila, da bo trdno pre-
spal ostanek noči. Vstal je in se naglo oblačil v mesečini. Kdo želi zadnje tolažbe? V duhu je naglo preletel vso vas, nikjer kakega bolnika. Pač — stara Bre-škonka zadnji čas ni zahajala v cerkev.
Odprl je okno, ki je gledalo na dvorišče. V senci je stal moški in gledal navzgor.
»Ti si, Breškon? Takoj.«
»Ne,« se je oglasil mož »Nisem. Stopite dol!«
Kdo? Ni ga spoznal. To ga je nekoliko osupnilo. Morda se je zgodila kje nesreča. Ali pa ga res kličejo v kako samoto.
»Spovedovat?« je vprašal. »Kam?«
»Ne, ne, gospod!« Oni spodaj je govoril pritišano, da ga je komaj razumel. »Pridite dol! Naglo!«
Čedermaca je obšla nejasna slutnja, da so ga mravljinci spreleteli po telesu. Tiho, po prstih je stekel po stopnicah v vežo. Odklenil je vrata, ki so vodila na dvorišče.
Mož, ki je dotlej stal v senci, je stopil v mesečino. Bil je oblečen le na pol, gologlav, čevljev ni imel zavezanih, jopič si je bil ogrnil čez ramena.
»Gospod, po vas gredo,« je zašepetal.
Čedermac ga je spoznal. Bil je Birtič.
»Pome? Kako — pome? Kdo?«
»Saj veste. Odpeljati vas nameravajo. Spodaj, na cesti, čaka avto. Kmalu bodo v vasi.«
Čedermac je stal kot od strele zadet in gledal v moža, kakor da mu ne more verjeti. Bila je resnica. Birtičev obraz je bil ves zresnjen, izražal je prepadenost in strah. V trenutku je Čedermacu sto misli spreletelo možgane. Prefektova grožnja, otroci na vrtu, Žef Klinjon, tajnikova psovka, zdravnikovo opozorilo.
Vse je bilo usodno, logično povezano med seboj. Kaj se je zgodilo, da se upa« jo? Nekaj se je zgodilo. Ali je res že vse izgubljeno?
»Pa ponoči?« se je zavzel z umirajo-: čim glasom.
»Ponoči. Zaradi ljudi. Ne marajo delati šuma. Čakajo, da pospi vas, sicer bi bili že tu ...«
»Pa kako si to izvedel? Kdo ti je povedal?«
»Izvedel sem pač,« je mož skomizgnil z rameni; o tem ni maral govoriti. »Odšel sem skozi okno zadaj, da me ne bi kdo videl, pa čez njive in vrtove... Pa nikomur ne omenite, da sem bil jaz! Najbolje, da pobegnete. Mi vas ne pustimo odpeljati...«
Čedermaca so obhajali mešani občutki divjega poguma in plahosti, čudno ga je spreletavalo po telesu. Ni se mogel odločiti v enem samem trenutku. Rad bi bil ostal, sklical vso vas in se pred očmi vseh dal odpeljati. Ne prostovoljno; ne prej, da bi ga uklenili kgt hudodelca. Pa se je zbal posledic. Ne zase, za drage. Kaj je rekel Birtič? Da ga ne pustijo odpeljati. Kaj se lahko zgodi? A kaj, Če pobegne? Kam? Za koliko časa? Od sti« ske je čutil vročino po telesu.
»Nikamor ne pojdem!« je rekel. »TU sem, tu tudi ostanem.«
»Nikarte, gospod!« mu je Birtič vroče* prigovarjal. »Bog ve, kaj lahko nastane. Za zdaj se skrijete. Ko se vse poleže, se boste vrnili. To ne more večno trajati.«
Moža je bila sama treznost. Tvegal je, da ga je opozoril, a preveč se ni maral izpostavljati. Čedermac je sklonil glavo, zavzdihnil in zopet dvignil obraz.
(Dalje)