Glosa
»O, zdravo Jože! Tebe pa nisem videl že celo večnost in še malo.
Kod hodiš! Včasih teje bil ves Bežigrad poln«.
»Ja, Pepe, to je bilo včasih. Ne stanujem voi tam«.
»Ne mi reči, da si je vpisal med kapitaliste s hišo«.
Jože je nemo prikimal. »Odselil sem se v Vna-nje Gorice«.
»Glej, glej! Svež zrak, ravno prav na robu mesta...«
»77, Pepe, če takoj ne nehaš zaj..., te bom položil kot...«
Glas prijatelja Jožetaje bil tako grozeč, da je Pepe v hipu sprevidel, da ga je polomil. Ker mu ladovednost le ni dala miru, je odvlekel prijatelja Jožeta v prvi bife. Po dveh špricarjih se je Jožetu razvezaljezik.
»Sanje o majhni hišid na robu mesta so postale resnica. Ja, realna resnica z dolgovi do vratu in večnim prepirom v hiši.«
»Daj Jože, povej že, kaj je tako strašnega pri tem,«.
»Kaj, kaj? To, da v službo pridem kadar se zdi šoferjem Viatorja, da v edini trgovini kupujem tisto, kar pač imajo, da mi telefonska govorilnica vsak mesec požre na desetine kovancev, zveze pa. ne dobim...«                                                      *
»Kaj nimaš doma telefona?«
»Lepo te prosim, kje naj vzamem 20 ali 30 starih milijonov za telefon. Saj nisem v službi na pošti«
»No, to ni ravno v redu, ampak mir le imaš, naravno«.
»Imam. Komunalci so mi prekopali zemljo za kanalizacijo. Uničen imam vrt, drevje, vse. Za njimi so šli še vodarji, da so čistili železniški kanal. 5-Ietna breza mije izpred nosu izginila s korenina-mi vred v neznano. Raje ti ne bom pravil podrob-nosti, ker ne boš verjel. Vi pravniki verjamete samo v teorijo, to je praksa, dragi prijatelj«.
»Če bo šlo tako naprej, boš menda potreboval zdravnika, Jože«.
»Saj imamo tudi tega. Ampak za nekatere. Novih kartotek ne nastavljajo, ker je preveč paci-entov, če že uspeš priti v igro, moraš zbrati vse živce, ker se vrsta le počasi manjša, ie prej pa moraš premagati težko premagljivo trdnjavo — sestro«.
»Ne sekiraj se, saj tudi drugod po ambulantah ni nič bolje. Ja, da te potolažim. Menda so v neketn velikem časopisnem podjetju, tu blizu veš, na zahtevo delavcev zamenjati osebje zobne am-bulante«.
»Hvala za tolažbo, kar lepo se sliši.«
»No, še dobre stvari ti bom naštel. Na primer, da se mi ni treba pogosto umivati, ker smo kar naprej brez vode, piti je tako ne smemo, ker dobimo dr...., torej hodim uradno v bife, elek-triko po navadi vzamejo ob sobotah, torej otro-kom kupujem papimate plenice in robce. Pravza-prav so najmanj prizadeti naši nasledniki. Itnamo čudovito patronažno. Brez mučeniških gest pona-redi, karje treba in več, potolaži obupane mamice in še spozna se na svoje delo. Celo moji ženi je všeč. Ja, tudi v vrtcujim ni slabo, na vsaki prosla-vi se malčki izkazujejo z znanjem.
Prima, ti rečem«.
»Prav srečea sem, da je kaj pri vas v Vnapjih Goricah prima. Vseeno pa na obisk k tebi raje ne bom prišel, saj razumeš, ne?«
»Aha. Ti, Pepe, samo mimogrede te vprašam. Če boš shičajno zvedel za kakšno stanovanje v tvoji bližini, mi boš povedal?«
VANJA FORJANIČ-RANKEL