Anton Bonaventura. Šola je hožji dar. A. M. Slomšek. [tolico škofov ljubljanskih je zasedel dr. Anton Bonaventura Jeglič. Sin slovenske raatere se je vrnil izmed južnih bratov v srce slovenske zemlje, v belo Ljubljano, ki rau je priredila sijajen sprejem. Oklenila se ga je z vso ljubeznijo, ko so pale na tega visokega cerkvenega dostojanstvenika sence njenih prenovljenih cerkva, šol in hiš . . . Med nešteto množico slovenskega naroda, med nepreglednimi vrstami mladine ljubljanskih ljudskih in srednjih šol, ki je s kipečimi glasovi pozdravljala novega vladiko, ga je dovedel pot v ponosni dora sv. Nikolaja, v katerbga bližini je zajemal bogoslovec svete nauke, pred katerega resnim obrazom je upognil tolikokrat preprosti seraeniščnik tresoče koleno. A zdaj je stopil pod to srnelo kupolo kot glavar in pastir vernikov škofije ljubljanske, sprejet slovesno kot zraagovavec, ki je zlomil nevarnerau sovražniku vrat! In ko se je v cerkvi pomolil Bogu, je završelo pred očesom njegovira vse prežito življenje. Ta veliki korak: iz nič najvišji! Kaj čuda, da mu je porosila solza izrazovito, prijazno lice! Noben drugi stan ni z duhovščino v tesnejši zvezi nego učiteljski stan, in nobena druga stvar ni tesneje spojena s cerkvijo nego šola. Nekulturni narodi- ne poznajo vzgoje otrok, a čim je zasvetila narodoin luč prosvete, so se zavzeli za vzgojo svoje dece. Ali šele takrat, ko je Sin božji pregnal temo malikovavstva in učil nio-liti pravega Boga, je ubrala vzgoja pravi pot: daj srcu plemenitost, duši krepost in glavi znanje! Mnogokrat smo že povdarjali, da deluje slovensko učiteljstvo v tem zmislu, po besedah, ki smo jih zapisali v svojem listu dne 1. prosinca 1897. 1.: ,,Katoliški učitelj poučuj katoliške otroke; pouk se pričenjaj in končaj z molitvijo ter bodi prešinjen z duhom naše sv. vere." Ne delamo tako samo zategadelj, ker narn že zakon ukazuje vzgajati mladino versko-nravno, temveč delarno tako iz prepričanja, da ni človeku v trdem življenskem boju boljše opore, varnejšega zaščita in slajše utehe, nego mu je vera, ki smo jo podedovali po svojih dedih, ki smo se |e učili od svojih učiteljev, do katere so nam ucepljali ^lobočje spoštovanje, najčistejšo ljubezen. Slovenski uSftelj uporablja vsako priliko, da zbuja v otroških srcih lkibezen do Boga in do tega, kar je ustvaril in ukazal, da delaj olovek v nadaljevanje onega, kar je započel in s smrtjo plačal Sin božji. Ni predmeta v ljudski šoli, s katerirn bi se ne dalo spajati zbujanja Ijubezni in občudovanja do veličja božjega. Od jezikovnega pouka do spisja, od prirodoslovja do zeraljepisja in zgodovine — vseskozi se previja tanka nit verskiti čutil, ki so toliko tesno nanizana drugo ob drugem, da nam kažejo sedanjo ljudsko šolo v pravi verski luči. Poleg dornoljubja je ljubezen do Boga in Njegovih del glavni steber, na katerem sloni zdrava in prava vzgoja človeštva. Besede, ki jih je zapisal pokojni Andrej Praprotnik že pred 30. leti: »Šola se združuje v vsem in povsod s pravim cerkvenim duhom" — te besede so resnione še danes, in po krivici bi sodil naše učiteljstvo oni, ki bi trdil, da stavirao zid med cerkev m šolo! V teku svobodnega našega življenja se je izpremenilo marsikaj. Tudi šola ni danes več v onem razmerju s cerkvijo, kakor je bila še pred dobrim četrtstoletjem. Šola je telo zase, in cerkev je telo zase, a en duh je le, ki veže obe nerazrušno. In zdi se nam prav tako! Naše ljudsko šolstvo se je v tej dobi, ko ni več v vsem in vsakem podrejeno cerkvenemu nadzorstvu, krepko razvilo ter je doneslo slovenskemu narodu mnogo in mnogo zlatih sadov. Ljudsko šolstvo je velikanskega pomena za napredek vsakega naroda, torej se mora svobodno razvijati, vedno iskati novih sredstev in pomočkov, da napreduje in raste v moei, vplivu in ugledu. Kar ne dožene v moralnem, vzgojnein oziru šola, to doda človeštvu cerkev, ki — kot šola — objema vse Ijudi z enako ljubeznijo. To je oni duh, ki veže šolo in cerkev, ki ju raora vezati, zakaj gorje ljudstvu, katero je obsojeno živeti v kraju, kjer sta si napovedala boj cerkev in šola! Neopisno zlih posledic je to, če podira šola, kar je sezidala cerkev, ali če skuša ovreci cerkev to, kar je ustvarila šola. Tako ostane otrok nevzgojen, enak divji jablani, ki je zrasla v pustinji. Veliki škof Slornšek je vzkliknil: ,,Bog nas varuj slabo vzgojenih otrok ; ti so največja nesreča!" V kranjski deželi so zaveli pred leti ostri politiški viharji. Razcepili so slovenski narod v dva strastno si nasprotujoča tabora, in ni nemalo slučajev, da si stojita v občini nasproti edina dva izobraženca,- ki bi raorala delati skupno za blaginjo ljudstva — učitelj in duhovnik. Dokaj bridkih očitkov smo že morali čuti, kadar srno se zavzeli za tega ali onega tovariša ter ga branili pred politiškim nasprotnikom, ki mu je hotel škodovati tako ali tako. Vsekdar pa smo ohranili mirno kri, ker nam n\ očitala vest nio slabega. Pred poldrugim letorn srao zapisali te-le besede: ,S častito duhovščino, s tisto miroljubno duhovščino, ki deluje in živi z nami, ki je unela za izomiko niladine, ki pusti tudi učiteljstvu živeti — ki torej ne hrepeni po nadzorstvu in gospodstvu črez učiteljstvo, boderao drage volje hodili z roko v roki." In te besede veljajo tudi za bodoče oase! Srce nain pa pravi, da se bo v tein pogledu rnarsikaj izpremenilo. Pri regulaciji učiteljskih plač, pri oni za naš učiteljski stan toli znameniti XVI. seji deželnega zbora z dne 26. svečna t. 1. se je jasno pokazalo, kako simpatizujejo z nami vse naše stranke. Tega se je slovensko učiteljstvo srčno razveselilo, in v vseh srcih je zakipela nadeja, da bomo vrgli iz rok bojno kopje in v prijateljstvu podpirali drug drugega pri vzgoji svoje mladine, pri delu za narodovo blaginjo! Ne moremo si kaj, da ne bi navedli tu besed, ki jih je zapisal wUčiteljski Tovariš* že 1868. leta: ,,Da bode naše domače šolstvo vedno bolj krepko in da narn bode rodilo pravega zlatega sadja, skrbimo najprej sami za tol" In ta nsami" — to smo rai, ki vzgajarao slovenski narod v šoli in cerkvi! Uovolj! Toliko se nam je zdelo potrebno povedati sedaj, ko je zavladal v vladikovini slavnih škofov ljubljanskih sin našega naroda in prijatelj slovenskega učiteljstva, knez iu škof Anton Bonaventura! Vr pozdrav mu kličemo svetopisemske besede: »Benedictus, qui v.enit in nomine Domini!" Dne 25. vel. travna t. 1. se je poklonila deputacija ,,Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani"*) prevzvišenemu gospodu knezu in škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču. Z iskreno doraačnostjo je sprejel vladika deputacijo našega društva. Predsednik, g. Juraj Režek, je predstavil knezoškofu člene deputacije ter ga potem nagovoril tako-le: Presvetli knez i n škof! Premilost Iji vi vladika! Deputacija, poslana iz odbora deželnega BSlovenskega učiteljskega društva v Ljubljani", v katerem se osredotočuje vse slovensko učiteljstvo kranjske dežele, si usoja danes najudaneje pokloniti se Vaši Prevzvišenosti kot svojemu novemu višjemu cerkvenemu poglavarju, svojemu višjerau dušnemu pastirju. Z veliko radostjo je pozdravilo slovensko učiteljstvo preveselo vest, da se povrne Vaša Prevzvišenost v doraovino Svojo na toli odlično, na tako odvažno mesto, ker smo čuli preveseli glas, da je Vaša Prevzvišenost velik in iskren prijatelj mladine naše, prijatelj narodne naše šole in slovenskega učiteljstva, ki je moralo in raora *) V deputaciji so bili gg. Kežek, Dimnik in Gangl. Uredn. še dandanes orati trdo ledino tara, kjer iraajo drugi narodi že bogato obdelano polje. Stara in priznana resnica, katero izkušamo tudi mi dan za dnevom, je, da sta prava vzgoja in uspešen pouk rnogoča le ondi, kjer složno in v najlepši harmoniji delujejo cerkev, šola in dorn. Zal, da se nam ta zadnji, za vzgojo mladine prevažni faktor le prerad odteguje, da mnogokrat celo podira to, kar sta s težkim trudom postavila in sezidala prva dva faktorja — cerkev ii_ šola. Zato pa je toliko bolj živa potreba, da se ta dva faktorja združita tesneje in krepko podpirata drug drugega, da dov\ derao mladino svojo do one prave vzgoje in izomike, po kateri bode srečna ona in po nji srečen ves miii naš slovenski narod. In da bi nam bilo mogoče skupno to doseči v kolikor največji ineri, v to ime se Vara, presvetli knez in škof, še posebe priporočimo. — Z resno zamišljenim licem je poslušal knezoškof te tople besede. Odgovoril je, da ga iskreno veseli, ker je naše društvo med prvimi, ki ga pozdravlja tako presrčno. Prej, za dobe svojega bivanja v Ljubljani, še ni cenil tako visoko delovanja, vpliva, moči in veljave slovenskega učiteljstva kakor ga ceni sedaj, ko je preživel dolgo vrsto let med brati na slovanskem jugu. Tamkaj je šele spoznal, kolikega pomena je za razvitek, za napredek in za bodočnost naroda našega ljudsko šolstvo, ki da otroku ono trdno podlago, na kateri zraste vsa njegova bodočnost. Ta bodočnost človekova pa je zavisna od njegove vzgoje. — Sam je skusil kot učitelj na učiteljišču, koliko znanja je treba učitelju, da more dostojno izvrševati visoko svoje zvanje, a več kot to znanje odlikuje učitelja vzgojni vpliv, ki ga uvršča števrilu onih faktorjev, kateri sami vzgajajo naš mili, naš dragi slovenski narod. — A šola ni važna samo zategadelj, ker da otroku znanja, nego stan učiteljski — katen baš ustvarja ljudsko šolo — je važnejši zato, ker popleraenituje in vzgaja človeška srca. Knez in škof dr. Jeglič je dejal nadalje, da ga je prepričalo bivanje raed bratskim narodorn, da srao učitelji slovenski daleko pred onimi, kivzgajajo narod, ined katerimje deloval doslej. Po svojih močeh — je dostavil vladika — bodem delal na to, da delovanje slovenskega učiteljstva utrga oni sad, katerega bomo veseli vsi, ki imarao srce za slovensko ljudstvo. Daljše moje informacije rne bodo poučile natančneje o delovanju in o razmerah faktorjev, ki delujejo ob vzgoji slovenske mladine.*) To je bilo oficijelno razgovarjanje . . . Potem smo sedli na mehke stole v svetli dvorani višjega svojega pastirja ter smo govorili prav tako domače, kakor bi sedeli svoji med svojirai . . . Dobrodušni — recimo jasno — slovenski in slovanski naš knez in škof se je potem v prijateljskem pogovoru natančno informoval o delovanju našega uciteljskega društva. Deputacija mu je pojasnila, da je ,,Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani" društvo, ki deluje že trideset dolgih let za napredek našega ljudskega šolstva, za povzdigo in ugled našega stanu in da so se porodila iz tega društva druga učiteljska društva, izmed katerih vsako deluje v svojem krogu za blaginjo našega naroda. Deputacija je oraenila »Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta", katerega tendenco je Prevzvišeni odobraval z največjim priznanjem, je omenila nNarodno šolo", ki jo *) Prevzvišeni se je naročil na naš list. Uredn. je knez in škof priznalno pohvalil, a zadivil se je o velikanskem narastku ,,Vdovskega učiteljskega društva". Ko je pa ornenila deputacija dično ,,Zavezo slovenskih učiteljskih društev" ter obrazložila nje bistvo, je vzkliknil Presvetli: ,,To je združena Slovenija!" Tedaj pa so rekli členi deputacije našega društva, da je učiteljski stan na slovenski zeralji edini stan, ki je tako organizovan ter tako krepko združen. Potem srao se prijateljski poslovili ter smo šli . . . Zdelo se nam je, ko srno stopali po tihih hodnikih palače kneza in škofa Antona Bonaventure, kakor da so nam legle na dušo sanje, ki so objele z mehkimi rokami vse bitje naše . . . Ne da bi se laskali, da bi se hlinili: vtisk ob obisku knezoskofa Antona Bonaventure je začrtal globoke znake v naše duše, in v gorko srce nam je priletela nadeja, da bo cerkveni veliki vladika zaljubil dobra dejanja našega društva posebe in učiteljskega stanu sploh, ko se bo razgrnila bistremu očesu njegovemu vsa tridesetletna doba življenja ,,Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani" in ko bo zaznal docela nesebično, plemenito delovanje naših tovarišev iti tovarišic. Preden srao stopili v visoke dvorane njegove, nam je zablestel napis naproti, ki smo ga zapisali na čelo povečanemu, v starosti pomlajenemu svojemu listu ob novem letu, napis, ki pove sam v sebi vse, kar ne more povedati obsežno razmotrivanje — napis, ki bodi najlepši zaključek tem vrsticara: In hoc signo vinces!