Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXXVI. - Štev. 32 (1814) Gorica - četrtek, 9. avgusta 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 Kak. Je z naš. narodno zarastjo? y]ada jn ZaŠČita matljŠill »Slovenec sem, tako je mati djala, ko toliko demokristjanov, toliko komunistov, »Slovenec sem, tako je mati d’jala, ko me je dete pestovala«. Pesem je nastala v preteklem stoletju in je potem spremljala v prikupnem napevu naše ljudi do danes. Kolikokrat smo jo že slišali ob raznih priložnostih! Vendar še vedno prema- lo, ker premnogim ni še prišlo v zavest, da je v javnem življenju in zlasti še v politiki prva zahteva ravno pričevanje svoje narodne identitete, svoje narodne pripadnosti. Ni res, da je prvo delavska zavest, zavest pripadnosti proletariatu, kot menijo slovenski marksisti, temveč prvo je narodna zavest, zavest pripadnosti neki določeni kulturni in jezikovni skupnosti. O tem se lahko prepričamo pri vseh velikih narodih. VELIKI NARODI NE ZATAJIJO, KAJ SO Nemec ne bo zatajil svoje nemške pripadnosti, četudi je komunist. Prav tako Italijan. Zato se nazivajo Italijanska komunistična partija, pa nemška, francoska itd. Naziv jim ni samo ime, temveč jim pomeni tudi narodno pripadnost. Palmiro Togliatti, ki je preživel v Sovjetski zvezi vso dobo stalinistične diktature in drugo svetovno vojno, je italijanski partiji zarisal samostojno pot v socializem, pot, ki naj bo italijanska ne samo v iskanju političnih rešitev, ampak tudi v ohranjevanju narodne biti in istovetnosti ter neodvisnosti. Togliatti ni hotel, da italijanski komunisti postanejo intemacionalisti, ampak naj ostanejo Italijani. Saj se je zavedal, da internacionalizem pomeni službo majhnih velikim, zlasti službo majhnih veliki Sovjetski zvezi. SLOVENCI NA VOLITVAH RADI ZATAJIMO, KAJ SMO To drži za partije velikih narodov. Pri majhnih narodih pa je na žalost drugače, posebno še pri naših slovenskih levičarjih. Ti so si vtepli v glavo, da morajo služiti internacionalizmu, češ da je poudarjanje narodne zavesti izdaja nad delavskim razredom, izdaja marksizma. Vsled tega smo jih videli v Sloveniji, da so se borili za Sovjete med revolucijo, pri nas v zamejstvu pa da so se odločili za italijansko partijo. Danes PCI nima zvestejših pristašev kot so njeni slovenski volivci. Tega se PCI zaveda, zato jim v zameno ponudi kakega slovenskega kandidata ob volitvah in celo pošlje slovenskega partijca v rimski parlament: nagrada, ker kot Slovenci volijo italijansko partijo. Toda takšna miselnost ni zajela samo prepričanih slovenskih partijcev, temveč zajema vedno bolj tudi premnoge druge rojake. To se je letos izkazalo zlasti pri volitvah v evropskih parlament. Koliko Slovencev je na evropskih volitvah izpričalo, da so Slovenci in so volili listo narodnih manjšin? V julijski številki Mladike je Ivo Jev-nikar analiziral izide volitev v evropski parlament. Glede na Slovence pravi: »Ni si mogoče zakrivati resnega osipa tradicionalnih glasov (ki navadno glasujejo za Slovensko skupnost). Saj ga je bilo pričakovati, vendar ne v taki meri. V tržaški pokrajini je lista prejela 3.461 glasov, v goriški 1.719, v videmski • 2.311. V občini Trst je prejela 2.362 glasov, v občini Gorica pa 889 glasov. Naj pa povemo, da je v Beneški Sloveniji, kjer v videmski pokrajini živi največ Slovencev, za manjšinsko listo glasovalo le 71 volivcev. Ob volitvah v rimski parlament so izidi dokaj boljši; veliko več volivcev se izreče v volilni kabini, da so Slovenci in glasujejo za slovensko stranko. Zakaj so se pri evropskih volitvah premislili in glasovali drugače? Pravijo, da je bilo dne 20. maja na goriškem Travniku 10 tisoč rna-nifestantov; vsi so bili Slovenci. Če bi se bili vsi ti in še drugi z njimi izrekli na volitvah za evropski parlament, da so Slovenci in bi glasovali za manjšinsko listo, bi vsa Evropa vedela, da je v deželi Furlanija-Julijska krajina toliko tisoč Slovencev, tako pa moramo reči le, da je toliko demokristjanov, toliko komunistov toliko raznih drugih strank, Slovencev za Evropo narodov pa je samo tako malo. EZOPOVA BASEN O MUHI IN VOLU Kaj naj človek reče? To, da se upamo postaviti za slovenstvo na goriškem Travniku, tu pa tam v šoli ali na kaki kulturni manifestaciji, zelo pa odpovemo na volitvah, čeprav so le-te najbolj upoštevan pokazatelj narodne zavesti. Kadar gredo na volitve, premnogi Slovenci pozabijo na to, kar jih je mati učila: »Slovenec sem, tako je mati _d’jala«. Dokler se ne bomo bolj osvestili, politično osvestili, nam tudi zaščitni zakoni ne bodo kaj prida pomagali. Zaključujem z Ezopovo basnijo: Na njivi je vol oral. Pa prileti muha in sede volu na rog. Mimo prifrči soseda in vpraša muho: »Kaj delaš?« »Orjemo!« odgovori ponosno. Slovenec, ki na volitvah voli vsedržavne stranke, je podoben tej muhi, ki je z volom orala. Lažen ponos! K. H. miiiiiiiiiiimiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiH Z današnjo številko 9. avgusta gre Katoliški glas na poletne počitnice. Znova redno izidemo v četrtek 30. avgusta. Tudi vsem sotrudnikom in bralcem želimo prijeten oddih. ll!l!lllllllllllllllllllirilll!!!llll!lllillllllllllll!IIIII!IIIIIIIIIIIIIll!lllIIIIIII!ll!lllil!IIIIIII V pasjih dneh V teh pasjih dneh je bilo veliko nesreč na cestah, v planinah in tudi razni atentati in ugrabitve letal. Vročina je za marsikoga pogubna. Poletje navadno prinaša s seboj večjo ali manjšo politično premirje — ali pa tudi narobe. Marsikdaj se je že zgodilo (posebej v Italiji), da je prav v najhujšesn poletju izbruhnila kaika vladna kriza. Nastopile so nekake »kopališke« vlade, ki so trajale do hladnejših jesenskih mesecev, ko se tudi stranke in politiki trezneje spoprijemajo s stvarnostjo. Letos v Italiji ni še pravega poletnega premora. Zaenkrat se je verjetno rešila kriza v zvezi z afero lože P 2, zlasti potem ko je odstopil s tem v zvezi najbolj prizadeti minister, Pietro Longo, ki je o-benem vsedržavni tajnik PSDI. Mala vladna kriza se je rešila, Longovo mesto je prevzel njegov strankarski tovariš poslanec Romita, dosedanji minister za dežele, na njegovo mesto pa je prišel mlajši predstavnik PSDI posl. Vizzini. Zamenjava ministra Romite z Vizzini-jem pa nas tu posebej nekoliko bolj zanima. Zakaj pa? Minister za dežele je bil do sedaj v vladi tudi zadolžen za vprašanja manjšin in zaščitne ukrepe v njih prid. Zamenjava v tem ministrstvu bo lahko spet za dalj časa zavlekla reševanje teh vprašanj, ki se itak že predolgo vlečejo. Sicer pa si stvari nekoliko po-bliže oglejmo. NAČRTI ZA JEZIKOVNE MANJŠINE Malo pred zamenjavo na teh mestih je minister Romita orisal vladne pobude za okvirni zakon o jezikovnih ter etničnih manjšinah v Italiji. Sem pa ne sodi problem slovenske manjšine, ki ima svojo zakonodajno pot. Minister je v bistvu dejal, da namerava vlada izdati zaščitne norme za vse neita-lijanske jezikovne skupnosti v državi. Med te spadajo med drugim furlanska, sardinska, okcitanska, albanska, grška, hr-vatska, franjkoprovensalska in delno nemška etnična skupnost. Za vse te naj bi vlada pripravila okvirni načrt, po katerem bi sicer furlanski in sardinski priznali jezikovno vlogo, za druge pa naj bi bilo govora o krajevni govorici. V bistvu pa je Romita kategorično izključil kakršno koli dvojezičnost v šolah ali v javnih uradih. Že na prvi pogled se zdi tako stališče ministra — in torej vlade — zelo omejujoče. Težko si je predstavljati pojem zaščite, ki ne nudi jeziku neke določene vloge, zlasti v šolah, pa tudi v uradnem poslovanju. Kot znano, je medtem že v ustavni komisiji poslanske zbornice, kjer teče razprava o tem, prišlo do določenih izboljševalnih sprememb od strani posameznih strank. Ni pa še mogoče z gotovostjo trditi, kako bo stvar šla naprej. Ustavna komisija je sedaj iz raznih osnutkov izdelala skupen predlog, ki obsega nekatere skupne značilnosti: Pouk bo zajemal 'šole, kjer te manjšine živijo. Podrobnosti bo uredilo ministrstvo za šolstvo. Nadalje bodo pripadniki teh skupnosti smeli uporabljati svoj jezik v uradnih odnosih (izvoljene skupščine oz. sveti, sodni in drugi javni uradi, toponomastika, radiotelevizijski programi, itd.). Vse to pa le zgovorno priča, da sedanja Craxijeva vlada ni sploh občutljiva za Resnica si utira pot Neki zgodovinar je glede francoske revolucije zapisal, da revolucija žre svoje otroke. To velja za vsako revolucijo. Veljalo je za rusko, ko je Stalin v tridesetih letih postrelil skoro vso staro gardo revolucionarjev, Leninovih tovarišev. Velja pa tudi za revolucijo na Slovenskem, ki je prav tako požrla lepo število svojih otrok, zlasti v dobi stalinizma. Med temi izstopajo danes posebno tisti, ki so postali žrtve dachauskih procesov. O tem smo že nekaj povedali v članku Odmev na krivične procese dne 17. julija. V reviji Mentor 1984, št. 5, ki izhaja v Ljubljani, je pa izšel članek, ki jasneje osvetljuje te procese; članek je napisal Marko Jenšterle. Ker članek osvetljuje dobo in razmere, ko so se odigrali še drugi slični procesi v Ljubljani, objavljamo glavne misli. (Ured.) Nekje na začetku osemdesetih let so jugoslovanski književniki prvič začeli odkrivati Goli otok. O informbiroju je prej sicer izšlo nekaj knjig (najprej roman Miška Kranjca Zgubljena vera, leta 1954), toda Goli otok je tako rekoč še do danes ostal tabu. Jasno je bilo, da tudi tako imenovani dachauski procesi ne bodo mogli večno ostati zakriti v tančico in da bo mladi generaciji slej ko prej treba več povedati tudi o tem. Dve knjigi sta sedaj pred nami. Tretji del spominov I-vana Krefta z naslovom Spori in spopadi in roman Igorja Torkarja Umiranje na obroke. DACHAUSKI PROCESI Kratka je zgodba o dachauskih procesih: V letu 1948 je bilo v Sloveniji več procesov proti ljudem, obloženih sodelovanja z gestapom. Obsojenih je bilo precej ljudi, ki so se živi vrnili iz Hitlerjevih koncentracijskih taborišč. Tu gre na prvem mestu za Dachau, po katerem so ti nesrečni procesi dobili tudi ime. Danes ni več nobenega dvoma, da so bili obsojeni nedolžni in da so bile sodbe določene že vnaprej. Zanimivo je, da so skoraj vsi obsojenci krivde priznali, vendar je to razumljivo, če vemo, da so jih pred tem mučili, psihično in fizično. Vse ob- tožbe so temeljile na izsiljenih priznanjih, brez resnično verodostojnih dokumentov (če so dokumenti že bili, so bili ponarejeni). S pravne strani so bili dachauski procesi velika zmota. Na prvem procesu, aprila 1948, je bilo izrečenih tudi enajst smrtnih kazni, od katerih so jih deset tudi uresničili. Tudi na drugem procesu, avgusta istega leta, so tožniki izrekli smrtne kazni, vendar so bile te kasneje zamenjane najprej z dosmrtnimi ječami, nato z dvajsetletnimi zapornimi kaznimi. Ko danes listamo strani Slovenskega poročevalca, nam je toliko bolj jasno, zakaj si preživeli obsojenci toliko prizadevajo za popolno rehabilitacijo. V času procesov je tisk o sojenju poročal na veliko, po Ljubljani so sojenje prenašali prek zvočnikov. Ko pa je nato leta 1971 in 1976 prišlo do rehabilitacije, sta bili objavljeni le dve kratki suhoparni pojasnili, v katerih 'je bilo javnosti sporočeno, da je šlo za sodno zmoto in da so ti ljudje sedaj rehabilitirani. V primerjavi z nekdanjo publiciteto in napihnjenostjo — kaplja v morje. Da so obsojenci samo pravno rehabilitirani, dokazujejo tudi najnovejši primeri pisanja in reakcije ob že omenjenih knjigah. Milan Meden v svojem članku (v Delu) še danes govori o morebitni krivdi, morebitni zmoti ipd. IZSILJENA PRIZNANJA Dachauski procesi so resda bili sodna zmota, toda ali res tudi družbena pomota? Nekdo je namreč ves čas moral vedeti, da gre za nedolžne ljudi, saj je bilo tudi preiskovalcem naročeno, da iz žrtev izvlečejo priznanja. Nesporno je tudi, da so bili ti procesi verodostojna kopija stalinističnih procesov, česar pa naša oblast danes nikakor noče priznati. Tako je bila tudi v zadnjem hipu iz romana Umiranje na obroke umaknjena anketa, v kateri so nekateri slovenski javni delavci vsi po vrsti trdili, da je šlo za stalinizem in nič drugega. Eno od vprašanj, ki se logično ponuja, je tudi: Ali je šlo za obračun z ljudmi, ki so bili nevarni oblasti? Odgovora nanj seveda ni, jasno pa je nekaj — od vseh obsojencev je bil »politično najmočnejši« Mirko Košir, ki je poleg Ludvika Mrzela (za katerega vse kaže, da so mu istočasno sodili tudi kot informbirojevcu), edini prestajal kazen na Golem otoku. Tu je tudi umrl, ko je podlegel kamenjanju. Vendar je treba omeniti, da tudi Košir ni mogel biti politično nevaren, razen če ni šlo pri njem še za obračunavanje starih »grehov« iz predvojnega spora na levici. O TEH PROCESIH SE NE SME RAZPRAVLJATI Ugibanja o vsem tem so toliko bolj nujna, ker trenutno o dachauskih procesih še ni izšla nobena poglobljena analiza, ker se o tej temi v glavnem ne more oziroma ne sme pisati. Do sedaj je bila ena od možnosti za take analize uresničena na tiskovni konferenci ob Kreftovi knjigi, vendar je takih priložnosti na vsak način premalo, da bi lahko takoj prišli do nekih ključnih rešitev. Pa tudi zapiranje tiska pred tem problemom vsej stvari prej škodi, kot koristi, saj je jasno, da bo vsa stvar enkrat vendarle prišla na dan. Toda, ali je resnično potrebna neka zgodovinska distanca? Ali ni morda preteklo že dovolj let od tedaj? Mar ne moremo sedaj na vso stvar gledati manj čustveno in bolj zgodovinsko? Deset po nedolžnem mrtvih, v času, ko je bila vojna že več let končana, dovolj glasno kliče po nujni obravnavi teh vprašanj. Jugoslovanska zgodovina se ni začela na začetku in končala na koncu druge svetovne vojne, če jo hočemo čim bolj resnično predstaviti mladim generacijam, moramo obdelali tudi spor na književni levici pred vojno in dachauske procese po njej. Ti dve temi navajam samo kot primera, saj je podobnih tabujev še več.« Zgodovinske resnice si torej počasi, čeprav s težavo vtirajo pot v zavest slovenskih ljudi. Igor Torkar je psevdonim. Pisateljevo pravo ime je Boris Fakin. Na »dachauskem procesu« je bil obsojen na 8 let ječe. manjšinske probleme, pa naj gre za vse razne jezikovne skupnosti na splošno ali pa posebej za vprašanje zaščite slovenske manjšine. KDAJ SLOVENSKA ZAŠČITA? To je še vedno odprto vprašanje. Zaenkrat lahko le beležimo posamezna dejstva, kar kažejo razni bolj ali manj določeni znaki. V senatu (kjer se je formalno že začela razprava v komisiji) je zaenkrat vse na mrtvi točki. Pred jesenjo prav gotovo ne bo prišlo do novih razpletov. Znano je, da je imel prav dosedanji minister Romita v pripravi tudi vladni zakonski osnutek za Slovence. Nedavno so se z njim sestali v Rimu tudi deželni predstavniki vladnih strank. Ni pa znano, kaj se je tu obravnavalo. Verjetno se je hotela vlada posvetovati s svojimi deželnimi strankarskimi predstavniki, da bi tako laže slišala tudi krajevne odmeve. Lahko pa si je tudi predstavljati, kakšni so ali bi lahko bili taki odmevi... Nikoli ni bilo prav zelo jasno, kaj misli vlada s svojimi zakonskimi osnutki. Kaže sicer, da se misli opreti na zaključke, ki jih je iznesla znana Cassandrova komisija. Ni pa znano, ali namerava rimska vlada pri tem upoštevati le večinsko mnenje ali pa sprejeti tudi mnenje slovenskih članov takratne vladne komisije, ki je bilo prav nasprotno večinskemu. Zamenjava ministra verjetno ne bo pri tem igrala kake odločilne vloge. Res bo gotovo treba nekaj časa, da se bo novi minister za dežele podrobneje seznanil s tem vprašanjem. Res pa je tudi, da je Vizzini prav tako član vladne stranke PSDI kot prej Romita. Prav tako je tudi res, da bodo tu imele platno in škarje vse vladne stranke, zlasti DC in PSI. Zato bo najbolje, da z vsako sodbo še nekoliko počakamo... DEŽELA IN NAŠA ZAŠČITA Večkrat se sprašujemo, kakšno vlogo lahko igra deželna uprava pri vsej tej zadevi. Sedanja večina in sam deželni odbor, ki je nje izraz, sta večkrat prav v tej mandatni novi dobi že ponovno poudarila zahtevo po zaščitnem zakonu. Sama deželna vlada sicer nima neposredne pristojnosti za reševanje manjšinskih vprašanj. Vseeno pa je njeno stališče lahko precej merodajno. Naj na deželni ravni zabeležimo še kratko srečanje, ki sta ga pred kratkim imela deželni predsednik Antonio Comelli ter predsednik Izvršnega sveta republike Slovenije Dušan Šinigoj. Izmenjala sta svoje poglede na vrsto vprašanj, ki zanimajo obe strani. Predsednik Šinigoj je še posebej opozoril na potrebo po skorajšnjem izglasovanju zakona o globalni zaščiti Slovencev v celi deželi Furlaniji-Julijski Benečiji. Na meddeželni ravni pa naj še omenimo zanimivo dejstvo, da je nedavno glas za zaščito Slovencev v Italiji prišel tudi od drugih pomembnih ustanov. Tako je deželni svet Tridentinske-Južne Tirolske izglasoval resolucijo (in to skoraj soglasno), ki poudarja potrebo po hitri zakonski ureditvi vprašanj slovenske manjšine v Italiji. Tak glas pomembne in z zmanj-šinskim vprašanjem dobro izvestne deželne uprave ima gotovo velik moralni pomen. Libanon se pomirja Prvemu ministru Karameju v Libanonu se je posrečilo, da je pomiril glavno mesto Bejrut. Odstranili so pregrado, ki je ločila muslimanski del od krščanskega in je sedaj mesto znova eno. Tudi za bližnje vrhovje Čuf so že našli zadovoljive rešitve. Ostane še, da Izraelci zapustijo južne pokrajine Libanona in da se pomiri mesto Tripoli, kjer so si še vedne v laseh dve nasprotni si stranki muslimanov. Vsekakor so bili doseženi že lepi uspehi po-mirjenja. Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Nedelja, velik in svet dan 400 let sv. pisma v slovenskem jeziku Pastirsko pismo italijanskih škofov GOSPODOV DAN Prvi kristjani so že zgodaj opustili soboto kot dan, ki je posvečen Gospodu za češčenje in počitek. Soboto so nadomestili s prvim dnem po soboti, s prvim dnem v tednu. Pravi Gospodov dan ne bo več tisti, ko je Bog počival po stvarjenju svojih del, ampak dan, ko Bog deluje za življenje in za rešitev človeka. Cerkev, občestvo verujočih v Kristusa, varuhinja nove zaveze v Kristusovi krvi, je izbrala za praznovanje spomina tisti dan, ko je Gospod vstal od mrtvih in se prikazal apostolom ter je lomil kruh za dva učenca v Emavsu. Sam je namreč posvetil tedensko spominjanje tega dne, ko se je osmi dan ponovno prikazal apostolom, zbranim na istem kraju. Od tedaj kristjani ne morejo več živeti, ne da bi praznovali isti dan in obhajali isto skrivnost. Kristjan potrebuje nedeljo. More se izogniti cerkveni zapovedi, ne pa potrebi po nedelji. DAN CERKVE Cerkev pomeni občestvo, skupnost. Cerkev živi in se uresničuje predvsem takrat, ko jo k zbiranju kliče vstali Kristus in je zbrana v njegovem Duhu. Zato je Gospodov dan tudi dan Cerkve. Skupnost, ki je zbrana v veri in ljubezni, v ponižnem, a pravem znamenju edinosti, je prvi zakrament Gospodove prisotnosti. Ko je zbrana množica enega srca in enega duha, se razodeva enotnost skrivnostnega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Zbranost kristjanov, ki je zakrament Kristusove prisotnosti v svetu, se mora izražati: — v ljubeznivem medsebojnem sprejemanju, ki napravlja iz vseh prisotnih e-dinost; — v goreči molitvi, ki obsega vse brate po veri in tudi oddaljene; — v velikodušni krščanski ljubezni, ki se zavzema za potrebe vseh ubogih in potrebnih, katerih klic prihaja iz vseh delov sveta; — v različnosti služb; — in končno, da zna izraziti vse bogastvo darov, ki jih Sveti Duh daje svoji Cerkvi, in različnosti nalog, ki jih občestvo zaupa svojim članom. SKUPNA MIZA ZA VSE Najpopolneje se skupnost uresničuje, kadar je zbrana ob svojem škofu ali ob tistih, ki so z njimi združeni po mašni-škem posvečenju in ga zakonito predstavljajo v posameznih delih božjega ljudstva, v župnijah. Ta polnost je taka, da iina v sebi vse darove in vse posebne službe. Skupine ali gibanja sama po sebi niso skupnost; so le del nedeljske skupnosti, kakor so le del Cerkve. Za vse velja priporočilo prvotne Cerkve, naj se ne zmanjšuje Cerkev in naj se ne zmanjšuje Kristusovo telo zaradi odsotnih udov. Kristusovo telo pa ni osiromašeno samo zaradi tistih, ki niso prisotni v skupnosti, ampak tudi zaradi o-nih, ki se izogibljejo skupne mize. Želijo sedati k bolj zbrani in bogati mizi. Zato so podobni tistim kristjanom v Ko- rintu, ki so odklanjali, da bi delili svoje bogate jedi pri skupni mizi z ubogimi. Če je Evharistija delitev, ki jo izraža lomljenje kruha po zgledu Njega, ki ni prihranil ničesar zase, potem mora tisti, ki je več prejel, biti pripravljen dati več tudi takrat, kadar se zdi, da pomeni darovati izgubiti. DAN EVHARISTIJE Od vsega začetka je Cerkev slavila Gospodov dan z lomljenjem kruha, z oznanjevanjem božje besede, z deli krščanske ljubezni. Zgled je dal Učenik. Na sam dan svojega vstajenja je lomil kruh za učenca v Emavsu, potem ko ju je vzpodbujal na dolgi poti s svojo prisotnostjo in svojo besedo z razlaganjem vsega tistega, kar se v svetem pismu nanaša nanj. Od tedaj dalje je Cerkev vedno posvečevala Gospodov dan z obhajanjem spomina na njegovo daritev, z oznanjevanjem božje besede, z lomljenjem kruha in s služenjem v ljubezni, kar je vse notranje združeno. Na ta način se ohranja prisotnost vstalega Kristusa v njegovem trojnem daru: v besedi, v zakramentu in v službi. V prvi Cerkvi so bili ti trije vidiki tesno združeni. Gotovo ni bila koristna kasnejša praksa, ki je vse skrčila na o-bred, na zakrament. V kristjanovi zavesti postaja vse to vedno bolj jasno. Če je nedelja dan Evharistije, ni to samo zato, ker se na ta dan udeležujemo svete maše, ampak mnogo bolj zato, ker se kristjan trudi, da bi iz svojega življenja napravil dar, duhovno žrtev, prijetno Bogu, v posnemanju Kristusa, ki je z žrtvijo svojega življenja napravil dar Očetu in bratom. Božja beseda, ki oznanja in predlaga v dar samo sebe, zakrament, ki ga izraža lomljenje kruha kot pripravljenost služenja, ki izvira naravnost iz Kristusove ljubezni: tako življenje je evharistično. V to mora biti usmerjeno dušnopastir-stvo in nedeljsko obhajanje Evharistije. Zadovoljiti se samo s tem, da se na vsak način in za vsako ceno vsem zagotovi možnost, da zadostijo cerkveni zapovedi, bi bila zelo revna stvar. Cerkvena zapoved bo upoštevana predvsem takrat, kadar bo doumela stvarni in celotni pomen nedeljske Evharistije. (se nadaljuje) V uvodniku Knjiga vseh knjig dne 14. junija tega leta je Jože Kunčič lepo prikazal pomen sv. pisma in potrebo, da ga čim bolje poznamo in beremo. S tem v zvezi povejmo, da letos poteka 400 let, odkar smo Slovenci dobili to »knjigo vseh knjig« v našem slovenskem jeziku. Leta 1584 je namreč Jurij Dalmatin izdal prvi prevod sv. pisma v slovenščini. Ta važni jubilej za našo kulturo so ovrednotili v Ljubljani na mednarodnem simpoziju od 27. do 30. junija. Na simpoziju so pa posvetili pozornost ne samo Dalmatinovi Bibliji, temveč celotni kulturni ustvarjalnosti protstantizma na Slovenskem od Primoža Trubarja dalje. Naj bo ta članek majhen spomin na ta jubilej, ki mu bo gotovo treba posvetiti še več pozornosti. O sv. pismu piše ap. Pavel Timoteju: »Od detinstva poznaš sv. pismo, ki ti more dati modrost za zveličanje po veri v Kristusa Jezusa. Vse od Boga navdihnjeno pismo je tudi koristno za pouk, za prepričevanje in za vzgojo v pravičnosti.« Vsled tega so od apostolskih časov dalje pri evharistični daritvi brali pisma apostolov in prerokov ter je odlomke predstojnik razlagal. Ta običaj se je ohranil v vseh Cerkvah do danes. Toda polagoma je nastala v zahodni Cerkvi neka nedoslednost. Ko so se namreč krstila razna germanska ljudstva, so v liturgiji ohranili latinski jezik, ki ga je ljudstvo vedno manj razumelo. Mi matere eri eisateliih Smo že kdaj pomislili, kako osebni materinski zgled pogojuje celotno dejanje človeškega bivanja? Pomen toplega človeškega materinskega zgleda za pravo rast posameznika in družbe je neprecenljiv. Dobre matere so stebri družin, a tudi vzpodbudni mehanizmi pri naši rasti iz zasebnega v odgovorno družbeno življenje. Pri marsikaterem velikem svetovnem umetniku se splet simboličnih vizij o materah razrašča v posebno duhovno nadstavbo. Znana je podoba revolucionarne matere' izpod peresa socialnorealističnega ruskega pisatelja Maksima Gorkega in lik vse težave premagujoče matere Korajže, kot ga je zasnoval Nemec Bertold Brecht. Mati italijanske pisateljice Grazie Deledde prerašča zemljepisni in socialni prostor prav zaradi mitološke zavezanosti življenju. Ste že kdaj pomislili, kako zelo je naše mišljenje tudi na simboličen način povezano z zgledom in vlogo mater, saj govorimo o materah učiteljicah in voditeljicah, tolažnicah in priprošnjicah? Slovenski pesniki in pisatelji so na posebno globok način posvetili spomin na matere. Najlepše jih je počastil veliki I-van Cankar. Pisatelj je materinski motiv na mojstrski način povezal s trpkimi spomini na mladost in z izpraševanjem lastne vesti. Nekaj svetopisemskega je v teh klasično preprostih umetnikovih tekstih. V črticah »Moje življenje« opisuje utrinke iz mladih dni. V enem izmed tekstov Nekaj določil novega konkordata Pretekli teden je rimski senat z veliko večino glasov odobril novi konkordat, ki sta ga sklenila Italijanska republika in Vatikan. Zanj so glasovali tudi komunisti. Ob tem dogodku, ki so ga nekateri oklicali za »zgodovinski dogodek«, so časopisi posvetili največ pozornosti ureditvi finančnih zadev med Cerkvijo in državo. To po pravici, saj vnaša ta del konkordata največ novosti v dosedanje odnose med italijansko Cerkvijo in državo. Zadeva je pa kratko tale: V konkordatu iz leta 1929 je bilo sklenjeno, da država prispeva k vzdrževanju Iz življenja Slovencev v Parizu Slovenci so v Parizu in okolici precej številni. Raztresenost, velike razdalje in neenaka zavzetost posameznikov večkrat omejujejo kulturno delovanje. Vendar je Društvu Slovencev, ki že skoraj 30 let skrbi za kulturno rast slovenske skupnosti v Parizu (naj omenimo, da je bilo letos junija ustanovljeno še eno slovensko društvo, Lipa, ki ima trenutno sedež na Jugoslovanskem kulturnem centru v Parizu), poleg zabavnih srečanj uspelo uresničiti tudi več kulturnih zamisli; zadnja je bila slikarska razstava slovenske umetnice Marjance Savinšek, ki že dolgo živi in ustvarja v Parizu. S to razstavo se je umetnica prvič uradno predstavila slovenski publiki v francoski prestolnici, saj je bila razstava postavljena v prostorih Slovenskega doma v Parizu od 31. maja do 18. junija. Umetnica, doma z Gorenjske, se je po začetnih zasebnih študijah pri slikarjih R. Kogeju, F. Tratniku in F. Pavlovcu izselila v Francijo in v Parizu obiskovala likovni akademiji Grande Chaumiere in Julienne. Na razstavi v Slovenskem domu je predstavila izbor del od leta 1970 do danes (tihožitja, krajine, figuralne kompozicije, religiozni motivi, portreti). Razstava je znova potrdila u-gled, ki ga slikarka uživa pri francoski likovni kritiki. Njena dela, iz katerih diha osnovno ekspresionistično razpoloženje, razkrivajo zelo tenkočutno slikaričino dušo, ki najmanjšo zaznavo spremeni v globoko občuteno doživetje. Ves čas razstave je bila tudi na prodaj knjiga o Savinškovi. Publikacija, ki jo je letos februarja izdalo Društvo Slovencev v Parizu, obsega poleg reprodukcij tudi krajše besedilo francoskega likovnega kritika Andreja Webra v francoščini in nemščini; na začetku je še povzetek v slovenščini. Od 1. do 14. junija pa je v pariški galeriji BIMC razstavljal koroški slikar Drago Druškovič. To ime je pri nas verjetno še neznano, saj je do sedaj Druškovič, ki spada v mlajšo generacijo avstrijskih umetnikov, v glavnem razstavljal po Avstriji, nekajkrat tudi v Sloveniji, Nemčiji in Franciji. Predstavil je zanimive slike na steklu in risbe, ki se močno navdihujejo pri indijski umetnosti. Slikarja namreč privlačuje indijski duhovni svet, v katerega se je z vso vnemo poglobil. Njegova dela žarijo v izredno živih barvah, ki poleg indijskih znakov in simbolov prevzamejo izrazito vlogo sporočilnosti. Obe razstavi sta pomembni, saj nam je ena prikazala delovanje Slovencev, ki živijo v Parizu, druga pa uspeh in prodor v tujino zamejskih Slovencev. v. č. cerkvenih služabnikov in bogoslužnih prostorov. Določili so tako zvano plačo oz. kongruo škofom, župnikom in kaplanom. Prav tako tudi neko določeno vsoto za vzdrževanje bogoslužnih prostorov. Po novem konkordatu bo to odpravljeno od leta 1990 dalje. Od tega leta naprej ne bo država nič več prispevala za vzdrževanje duhovnikov in škofov; za njih vzdrževanje in tudi za vse ostale potrebe Cerkve in bogoslužja naj prispevajo verniki sami. Država pa bo to upoštevala in odbila pri davkih do enega milijona lir na leto tistim, ki bodo prispevali za cerkvene potrebe. Verniki bodo torej smeli odbiti pri davčnih prijavah prispevke za cerkvene potrebe, dočim tega sedaj ne smejo. Poleg tega se država od leta 1990 dalje ne bo več vmešavala v gospodarske zadeve Cerkve. Ta bo svoje premoženje upravljala na svojo odgovornost. Dočim sedaj ni tako: cerkvena imovina ali tako zvani beneficiji so tudi pod kontrolo države oz. prefekture. Za boljše vodenje svoje imo-vine in za bolj pravično delitev cerkvenih dohodkov bodo v škofijah ustanovili posebno gospodarsko ustanovo, ki bo upravljala celotno cerkveno posest v škofiji. Z novimi določbami bo Cerkev pridobila na svoji neodvisnosti in samostojnosti, država pa bo dobila večji poudarek na svoji laičnosti, to je nepovezanosti na katerekoli vere in ideologije, saj se bodo določila konkordata raztegnila tudi na vse ostale verske skupnosti (judje, protestanti, jehovci idr.). Verniki bodo odslej poklicani k še večji odgovornosti za rast božjega kraljestva na zemlji. Tako kot je že bilo nekoč: neodvisna Cerkev v svobodni demokratični družbi. stopi pred pisateljevim odhodom v Ljubljano mati čez prag in mu reče, da bo večerjal. Za Cankarja je to preprosto sporočilo bilo, kakor da bi rekla: »Mojo kri in moje solze boš večerjal, jaz ne bom večerjala.« .Še v zrelih letih pekli pisatelja spomin na siromašno mladost in tisto »poslednjo večerjo« na Vrhniki, ko je dopustil, dajati ni večerjala, medtem ko se je sam do sitega najedel. Cankarjeva mati je resnični mojster življenja. Rešiti namreč zna nerešljive in čudne uganke. Pripraviti recimo zna kosilo za osmero ljudi, čeprav ni niti groša v hiši in čeprav ne da štacunar niti soli na upanje! Mati zna dati na mizo skodelico dišeče kave, poleg skodelice zna na mizo postaviti bel kruh. Za Cankarja je mati resnična nositelji-ca življenja. Toda ji ta njen vsakodnevni trud tudi zares poplačamo? V črtici »Skodelica kave« je pisateljeva misel na mater obtežena s krivico, ki jo je pisatelj bi! storil: »Prišla je mati, stopila je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave... Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Vsa nebeška luč je odsevala iz njenih oči... Jaz pa sem rekel z zlobnim glasom: Pustite me na miru! Ne maram zdaj!« Matere so nas prve na previden način vodile v življenje. Oblikovale so našo notranjo podobo. Bile so nam vzor in tista prava veličina, ki je drugje ne bomo srečali. Vrt slovenske in mednarodne literature je posejan s cvetjem materinskih spominov. Na Slovenskem so jih poleg klasičnega Cankarja na izviren način opisali Prežihov Voranc, Ksaver Meško, Josip Stritar, Alojz Gradnik in drugi. Besede, ki so jih pisatelji posvetili spominu mater, so prave knjige življenja, vir naših pravih dejanj in vzpodbudnih misli. Lev Detela Papež med italijanskimi ribiči V nedeljo 12. avgusta bo sv. oče v mestu Fano ob jadranski obali. Poročila pravijo, da bo prišlo do množičnega srečanja z italijanskimi ribiči. Sv. mašo bo daroval na ladji, nekoliko od obale, verniki pa bodo zbrani na obali. Z ribiškim čolnom se bo potem popeljal daleč na morje, potem pa se bo udeležil večerje na odprtem v družbi več sto ribičev. Pametna žena čedno dekle se je zaljubilo v pijanca. Res je delal v tovarni, a je le bil pijanec. Vsi so bili zoper to, da bi ga dekle poročilo, a zaman. »Poznam ga,« je trdila, »in vem, da ima dobro srce, zato upam, da ga bom spreobrnila.« Njeni so majali z glavami; zanje je držal rek, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. A dekle ni popustilo in prišlo je do poroke. Vsi so pomilovali mlado ženo. Mož se je kmalu po poroki vrnil na delo, toda že prvi dan je po končanem delu naletel pred tovarno na ženo, ki se je delala, kot bi čisto slučajno šla tam mimo. Malo nerodno je bilo možu, ker bi tako rad zavil v gostilno na kozarec kot ponavadi. Žena pa mu je rekla: »Ni treba; boš pil doma, sem že kupila vino.« In res doma ga je na mizi čakala steklenica. Mož ni vedel, kako bi se rešil ženine skrbi, a zaman. Vsak dan ga je po delu, kot slučajno, čakala kje na cesti, da sta šla skupaj domov. Le kako bi se ji na lep način izmuznil? Nekega dne ji reče: »Grem po tobak.« In ona? »Ni treba, sem ti ga že jaz prinesla.« Prve dni je bilo res težko, posebno še, ker so mu njegovi vinski bratci oponašali, da ga »komandira« baba. Počasi pa se je navadil na novo življenje ter postal res soliden mož. Onim, ki so ga kdaj spominjali na prejšnje razdrto življenje, je odgovarjal smeje: »Le njeni prijaznosti se imam zahvaliti, ker, če bi bila trda z menoj, bi tega nikdar ne dosegla. Da, prav zadovoljen sem z njo in tudi s samim seboj: moji otročiči res ne bodo mogli reči, da jim dajem slab zgled.« Julče Gorjan Tudi sv. pismo so brali le v latinščini, prav tako so psalme peli v latinščini ne samo v samostanih, ampak tudi preprosto ljudstvo. Sv. pismo, brano v latinščini, je ostalo za preproste kristjane zapečatena knjiga, ki je niso več razumeli. Na Vzhodu je bilo drugače. Tam so že zelo zgodaj začeli prevajati sv. pismo iz grščine in hebrejščine v jezike vernikov. Tako so nastali prevodi v sirski, koptski, armenski jezik in nazadnje še v staro slovanski jezik, ki je delo sv. bratov Cirila in Metoda. Na Vzhodu so torej imeli liturgijo in so brali sv. pismo v ljudstvu razumljivih jezikih. V zahodni Cerkvi je ostala latinščina do Martina Lutra. Ta je v svoji verski vnemi živo občutil dejstvo, da ljudstvo ni razumelo sv. pisma, ki so mu ga brali v latinščini. Luter je to tem bolj čutil, ker je svojo versko reformo zasnoval na prepričanju, da je samo sv. pismo vir razodetja in da Sv. Duh navdihuje vsakega posameznega vernika, kako je treba razumeti božjo besedo. Vsled tega se je lotil prevajati sv. pismo na nemški jezik. Njegov prevod je potem postal temeljni prevod za vse ostale prevajalce tistega časa, ki so sledili njegovemu zgledu. Pri Slovencih je bil prvi Primož Trubar, ki je leta 1555 izdal v slovenščini evangelij sv. Matevža. Pozneje je Trubar prevedel še nekatere druge svetopisemske knjige. Njegov učenec Jurij Dalmatin je pa sklenil, da prevede na slovensko celotno sv. pismo. V nekaj letih je to delo opravil. Ko je šlo za tiskanje knjige, je najprej pridobil kranjske in štajerske, potem koroške deželne stanove (plemiče), da so prevzeli finančne stroške. Nato je poiskal tiskarno. Najboljše pogoje je nudila tiskarna v Witembergu na Nemškem. V petih mesecih so knjigo postavili in natisni- li. »Postavili« so jo, ker so stavili na roko, in »natisnili«, ker so tiskali posamezne liste podobno kot so nekoč stiskali tropine. Natisnili so 1500 izvodov velikega formata z raznimi uvodi. Se danes se moramo čuditi, da so v tako kratkem času utegnili opraviti tako obsežno in zahtevno tiskarsko delo. Jurij Dalmatin je biblijo prevedel in izdal predvsem iz verskih razlogov, da bi se nova protestantska vera ob branju sv. pisma lažje širila med slovenskim ljudstvom. Pri tem je pa Dalmatin opravil tudi za nas Slovence velevažno kulturno delo, saj je njegova Biblija postala vogelni kamen slovenskega književnega jezika in osnova vsem nadaljnjim prevodom sv. pisma v slovenščino. Jurij Dalmatin je prevajal iz latinščine in je imel pred očmi tudi Lutrov prevod v nemščino. Sedaj za 400-letnico njegove Biblije se pa pripravlja nov prevod sv. pisma v slovenščino. To pot prevajajo naravnost iz originalnih jezikov, to je iz hebrejščine in grščine. Prevod nove zaveze bi moral biti gotov že letos, kot o-betajo v Ljubljani. To bo gotovo najdo-stojnejši spomenik ob 400-letnici Dalmatinove Biblije. K. H. Kamenčki Kaj človek doživi za pasje dni V nedeljo popoldne sem šel na Sv. goro; peljal sem se z avtom, ker je bila prehuda vročina. Cesta je obupna, sprana od deževja. Na povratku sem gumo pre-piškal. Na gori srečam znanko: »Gospod, jaz vam bom zavila vrat.« »Zakaj?« »Zaradi članka o Medjugorju v KG.« Pred dnevi se je namreč vrnila iz Medju-gorja. Toda vratu mi ni zavila, saj sva potem z njeno družino sedela v gostilni v mirnem razgovoru. Pred cerkvijo se pozdraviva s starejšim duhovnikom iz Slovenije. »Danes je velik dan,« mi veselo pove. »Danes (5. avgusta) je rojstni dan Marije Device. Tako je razodela vidcem v Medjugorju. Dva tisoč let je od njenega rojstva.« »Če te to veseli, lahko verjameš, mu odvrnem, od mene pa tega ne zahtevaj.« V ponedeljek pa še nekaj. Povedo mi, da je prejšnji dan (v nedeljo) neki duhovnik, tudi on povratnik iz Medjugorja, ves jezen pokazal KG: »Ali se tako piše o Medjugorju? Nikoli več v mojo cerkev tak časopis!« In ga je raztrgal. Vidite, kaj vse človek lahko doživi za pasje dni. Isti dan sem pri poročilih na prvi tv mreži videl prizore iz Medjugorja: romarje, cerkev, vidce. Iz Trsta pa je prišlo zelo kritično pismo na račun poročanja o Medjugorju v »Katoliškem glasu«. (r + r) 3. SZS jamboree - Globasnica ’84 Slovenski koroški skavti praznujejo letos 25-letnico skavtskega delovanja. V praznovanje tega jubileja je bil organiziran 3. SZS jamboree. Težko smo se odločili za ta jamboree, posebno goriški in tržaški skavti, saj ni bilo dovolj časa za primerno pripravo, vendar smo se pri odločnem vztrajanju Korošcev le vdali. Sprejeli smo njihov predlog, da bi se 3. SZS jamboree odvijal na Koroškem (1. je bil namreč leta 76 v Italiji, v Pinedu, 2. leta 79 v Jugoslaviji, v Logu pod Mangartom) in to predvsem zaradi narodno političnih razlogov. Geslo tega jamboreeja je bilo »Pogumno zvesti izročilu«. Glede tega gesla je Maks Domej, načelnik koroških skavtov, v uvodniku časopisa, ki je izšel na taboru, takole napisal: »Naše geslo, "Pogumno zvesti izročilu”, je za nas, dragi prijatelji, živo jedro, ki nam bo omogočalo rasti v prave osebnosti, ki naj se zavedajo poslanstva, ki nam ga narekuje naše človeško in narodno dostojanstvo.« O vsem tem, o besedah gesla smo skavti razmišljali in kako velik odjek so imele te besede pri vsakem od nas, dokazujejo izdelki, monologi, dialogi, skupinske scene, ki so jih posamezni vodi pripravili še pred prihodom na tabor. Najboljše od teh smo v nedeljo, ki je bila posvečena obiskom, uprizorili in nagradili. Celoten jamboree so spremljale duhovne misli, ki smo jih izmenično pripravljali Korošci, Tržačani in Goričani. Na teh mislih, ki jih je skupina izrazila z besedami ali slikami in ki so bile potem razobešene na skupno razglasno desko, so temeljili jutranji razgovori in maše. PRIHOD NA TABORJENJE Ce je kdo obiskal Globasnico v nedeljo 15. julija, je opazil, da je ritem življenja v vasici tak kot po navadi. Šele okrog 14. ure je kak dober opazovalec morda zapazil skupino utrujenih, a še vedno glasnih skavtov. Bila je to skupina tržaških roverjev in popotnic, ki se je ravnokar vračala s štiridnevnega potovalnega tabora po Koroški. Njihov potovalni tabor se je seveda zaključil prav v Globasnici, kjer so skupno z nami zaživeli v 14-dnevnem sožitju. začela s postavljanjem najnujnejših objektov na taboru. Pravo morje ljudi pa se je iz štirih avtobusov vlilo na Globasnico 17. julija. Krasen mir, ki sta ga skušala obdržati goriška in tržaška skupina starejših skavtov, je bil dokončno prelomljen. Voditeljem je kljub veliki razigranosti, ki se je polastila prav vseh, uspelo pomiriti eksplozivno atmosfero in spraviti vse k delu. V kratkem je tako v Globasnici stalo že lepo število šotorov tako, da je stara ženica vse to definirala kot: »Nova Globasnica, zgrajena iz šotorov«. Goriški skavti smo si svoje šotore postavili na zelo lepem kraju, ki pa je bil »čisto malček« oddaljen od ostalih pod-taborov. V sredo 18. julija je bil program precej naporen. Vodi so takoj poprijeli za delo in skopali stranišče, jamo za odpadke, postavili so oltar, razglasno desko in res gosposki vhod z jamborom ob strani. Tako smo v nenehnem in vztrajnem delu dočakali večer, ko se je z uradnim slovesnim odprtjem pričel jamboree. SLOVESEN ZAČETEK Na kraju, kjer je stal mogočen skupni jambor in oltar, se nas je zbrala velika množica; okrog 350 nas je bilo, in vsakdo od nas je na prsih nosil eno izmed črk, ki sestavljajo geslo »Pogumno zvesti izročilu«. Ob osmih se je začela sv. maša, pri kateri so somaševali trije duhovniki. Svoj vrhunec je maša dosegla, ko smo se ob Pozdravu miru vsi skavti pomešali med seboj, tako da smo s črkami sestavili dolge verige, vsaika z geslom »Pogumno zvesti izročilu«. Nastal je ogromen pravokotnik, v katerem se je nenehno ponavljalo naše geslo in mi smo v bistvu bili živi nositelji teh besed... Po maši so sledili govori vseh treh načelnikov; v imenu goriškrh skavtov je spregovoril Mauro Leban, tržaških Marjan Jevnikar, koroških pa Maks Domej. Med Pozdravi so koroške skavtinje vsakemu izmed nas razdelile svečke in vsakdo jo je Prižgal svojemu sosedu ob zvokih trobente in saksofona v ozadju. Težko je °Pisati, kaj je vsakdo doživljal v teh trenutkih, mislim pa, da bo za vsakega ostal nepozabno doživetje skupnosti in edino-sti, ki ga je osvetljeval siklenjen krog 350-tih svečk... Po teh trenutkih zbranosti smo v vese- lem razpoloženju začeli peti. Tu smo tudi spoznali pesem »Ob reki Dravci«, ki je nehote postala naša himna. VESELO NADALJEVANJE Po tem zelo slovesnem in originalno zamišljenem začetku taborjenja je življenje na taboru sledilo prej začrtanemu programu. Vsak dan je imel kaj novega. Na vrsto je prišla pionieristika (19. jul.), izražanje. (20. jul.), celodnevna igra in priprava na akademijo za starše in goste (21. jul.), dan staršev (nedelja 22. jul.), ki smo o njem že pisali. Vsako leto je važen del programa na taboru športni dan, ki je bil v ponedeljek 22. julija. Letos je bil dan poudarek tistim športnim panogam, ki zahtevajo množično udeležbo. Najhujši dan je bil torek 23. jul. ko je bil skupen pohod na Peco. Vzdihovanja in jamranja je bilo na vseh koncih in ikrajih, a smo kljub temu Peco le osvojili. (Peca je najvišji vrh v Karavankah). Sledil je orientacijski pohod in v četrtek 25. julija dan zbranosti na temo: Skavtski zakoni in božje zapovedi. Ta dan nas je obiskal mariborski škof msgr. Fr. Kramberger, ki je prinesel tudi pozdrave ljubljanskega nadškofa A. Šuštarja. Zvečer je bil pri tabornem ognju »Goriški večer«, ki je žel obilo uspeha. V petek smo imeli »bivak«, ko se posamezni vodi podajo na pot in si morajo za vse sami poskrbeti. Sobota 27. julija se je zaključila s »Koroškim večerom« ob tabornem ognju. Večer je bil res dobro izpeljan, najbolj pa nas je pretresla resnost, s katero so Korošci izvedli zaključni del svojega programa, ki je bil zelo ganljiv. In prišla je zadnja nedelja, ko so se po maši poslovili od nas prijatelji Korošci. Sneli smo zastavo 3. jamboreeja SZS, ki je 12 dni plapolala na najvišjem jamboru. V ponedeljek smo si Goričani z avtobusom ogledali Koroško do Gospe Svete, v torek 31. julija pa skupaj s Tržačani pospravili šotore in se popoldne s štirimi avtobusi odpeljali domov. Prepričana sem, da je v avtobusu vsakdo podoživljal nepozabne trenutke 14-dnevnega skupnega bivanja z zavestjo, »da se bomo videli V avgustu bo minilo sto let od rojstva dr. Mihaela Toroša, apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Rodil se je namreč 12. avgusta 1884 v Medani v Goriških Brdih. V duhovnika je bil posvečen 18. julija 1909 v Gorici. V Rimu je dosegel doktorat iz civilnega in cerkvenega prava; papež Benedikt XV. ga je odlikoval z zlato svetinjo. Dolgo let je bil profesor cerkvenega prava in občasno tudi cerkvene zgodovine. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, je imenovan najprej za apostolskega administratorja poreško-puljske škofije, 28. februarja 1948 pa še jugoslovanskega dela goriške nadškofije z vsemi pravicami in dolžnostmi rezidencialnega škofa. 28. septembra 1955 je od škofa Antona Vovka prevzel še upravo slovenskega dela trža-ško-koprske Škofije v Sloveniji. Ta del je 12. julija 1961 prepustil msgr. Albinu Kju-dru, župniku in dekanu v Tomaju. Tako je msgr. Mihael Toroš zadržal pod svojo upravo samo jugoslovanski del goriške nadškofije. Službo apostolskega administratorja tega dela je opravljal vse do smrti. Novembra 1949 se je iz Poreča preselil v Novo Gorico (na Kapelo), kjer Openski pevci v Mozartovi domovini Vsako leto kam — po nove vtise in na oddih, pa seveda s pesmijo in v prijateljskem razpoloženju. To je »izletniška politika« cerkvenega pevskega zbora »Sveti Jernej« z Opčin pri Trstu, ki je bil za letošnji zadnji julijski vveekend v Salzburgu. Pot tridnevnega izleta z avtobusom je vodila najprej do Trbiža in Beljaka, nato pa proti zahodu do Spittala in potem čedalje severneje, skozi znamenita predora pod Turami do cilja. Ob povratku je šla pot do Zeli am See, Mittersilla, skozi Felbertauerntunnel čez prelaz Plo-ckenpass spet v Italijo ter po Furlaniji do doma. Izletniška baza je bila v Niederlamu, kakih devet kilometrov od Salzburga. Tam je bila tudi nedeljska maša v krasni podeželski cerkvici. Daroval jo je openski župnik g. Žerjal, člani zbora pa so pri tem imeli enega svojih popotnih koncertov, ki je vzbudil ganotje in občudovanje med redkimi prisotnimi domačini. Ti so izrekli glasno obžalovanje, da niso vnaprej vedeli za to izredno službo božjo s tako ubranim petjem. Salzburg je openske izletnike sprejel z zastavami in svečanim razpoloženjem mesta, ki je v tem času malo manj kot svetovna glasbena prestolnica s svojimi znamenitimi Festspiele. Zal pa jih je sprejel tudi z dežjem, ki ga kar ni maralo biti konec. Vseeno pa muhasto vreme ni moglo zakriti lepote te romantične prestolnice solnograške dežele, polne prič o kulturi in zgodovinskih pomembnostih. Tudi izpod dežnikov je človek lahko dobil vtis o lepotah, od parka Mirabell do impozantnega gradu, od starodavnih hiš vzdolž reke Salzach do mogočne stolnice, pred katero igrajo na prostem »Slehernika«, od Karajanove vile