KUNST VILIM: Naša šola in radio. Zgodovina pedagogike nam kaže, da je zaznamovati napredek — rekel bi: skok v napredku v kulturnem razvoju posameznih narodov tik za tem, ko so se uvedle v občo vzgojo take moderne pridobitve, ki so omogočale širjenje kulture in napredka. Da ne omenimo knjige, ki je daries poleg žive be= sede, ki pa je črpana spet iz knjig, najvaž* nejši steber pedagogike, steber, na katerega se opira po eni strani slika, po drugi pa živa beseda predavatelja. Tem trem glavnim nositeljem kulture: knjigi, sliki in živi besedi se je v zadnjem času pridružil še radio To je nekaka knjiga — v živi besedi, ki omogoča, da se v našem svetu domišljije rišejo čudno privlačne slike, ki jih z -duševnimi očmi vidimo — v njih uži= vamo in jih obdržimo v spominu. Če je znala pedagogika v preteklosti uvi* deti važnost tiskane besede in slike, če je znala ceniti sugestivno moč dobrega govor* nika, in je vse troje znala pritegniti v službo vzgoje in kulturne povzdige naroda, potom šole in potom javnosti, ne sme današnja moderna pedagogika, ne sme učitelj našega časa, v katerem iščemo vzgoji in pouku novih poti, prezreti važnosti epohalnega izuma: radia. In čim te važnosti vzgojitelj ne prezre, mora z vsemi štirimi delati na to, da radio čim prej spravi v službo vzgoje in pouka, pri tem pa mora imeti prijetno zavest, da so tudi merodajni faktorji, oblast in razne korporacije z njim istega mnenja, da ga bodo pri njegovem delu podpirali, ga navduševali, da bodo spremljali njegovo delo z istim zanimanjem, ki ga delo tudi zasluži. Ne da bi čakali pobude od drugod, ne da bi kopirali vzglede drugih narodov — saj bi lahko bilo teh kopij že enkrat konec — bi morali mi, čim smo dobili lastno postajo, zanesti aparat v sleherno vas. v šole, da bi tako ustvarili zveze z našimi kulturnimi centri. Nezanimanje, lastno in tuje nas je ovis ralo, da smo pozabili, da'je radio del šole in vzgoje. Zopet smo se morali pri Nemcih in Angležih tega šele naučiti. Kljub dejstvu, da se morda v srcih zave=  damo, da je živa potreba organizirati šolski radio, drži večina roke navzkriž. Čemu? Da nas soseska k temu prisili? Mar še ni izginil duh, ko smo bili vajeni delati le na komando? Kdor se zaveda važnosti, kdor čuti v srcu potrebo in sluti koristi, ki jih bo imela šola od tega, na plan, na noge! Ne oziraje se niti na desno niti na lepo, ustvarimo svojo radio šolo, (Pri izrazu radiošola prenapeti modernisti ne smejo misliti na nov tip šoie, kakor je n. pr. delovna šola, temveč na se* stavni del delovne šole, v kolikor ista ob* stoja.) ki jo zahteva razvoj pedagogike, ki jo zahteva duh časa, v katerem živimo. Čim smo privolili v uvedbo šolskega radia, se moramo ozreti po onih komponen* tah, ki uvedbo podpirajo in po onih, ki jo ovirajo. Na podlagi tega bomo skušali prve ojačiti, druge pa omiliti in na dobljenem kompromisu zgraditi načrt, po katerem bo* mo s smotrenim delom stavili kamen na ka= men, da položimo temelje za palačo, ki jo bodo dogradili naši nasledniki. Glavni moment, ki je doslej oviral uvedbo šolskega radia, je nezanimanje za aparat sploh in za šolski aparat posebej. To pa s strani šolskih odborov, ki jim je zadnji drobec veselja, ki jim ga je morda vcepil učitelj, vzela misel, da ga bo treba kupiti, da bo treba vstaviti v proračun novo precej visoko postavko, od katere šola »ne bo imela niče* sar« V drugi vrsti pa nam manjka šolskib prenosov, česar pa seveda ni kriva oddajna postaja, temveč šola sama. Gledati bomo mo= rali torej predvsem na to, da zainteresiramo prva dva činitelja, t. j. šolo, oziroma učiteljstvo in gospodarsko stran, šolski odbor. Za« interesirati prvega ne bo težko, iker je, hvala Bogu, velika večina našega učiteljstva tako idealna in spremlja vsakdanje dogodke s to< likim zanimanjem, da mu važnosti uvedbe šolskega radia ne bo treba posebej priporos čati. Težje bo s šolskimi odbori, ki se bodo izogibali uvedbe, predvsem iz finančnih raz= logov. Saj je pa tudi njih skrb, da občine ne preobteže. Po drugi strani morajo pa zopet pomisliti, koliko stanejo knjige, ki jih potre« buje šola le v enem letu, pa se v istem snov izčrpa, knjiga ostane nezanimiva, med tem, ko radio živi vedno in vedno nov. Tudi življenje aparata trkja primeroma dolgo. Primera med knjigo in iradijskim aparatom bi znala možem vcepiti toliko veselja, da bi  znali iz lastnega nagiba, kar bi bilo prav, vstaviti v proračun potrebno postavko. Da je oblast na čistem, spoznamo iz lanskoletnega odloka in iz letošnje iniciative za osnovanje radio^odbora pri JIJU in obdrža^  nje prvega radio=tečaja za naše učiteljstvo. Razveseljivo je, da se je tega tečaja udeležilo toliko učiteljstva in upamo, da bo v Prihodnjcm proračunu imela vsaka šola, pa Prav vsaka, postavko za radio aparat, ker le v tem slučaju smemo računati na uspeh, ki ga pričakujemo. Čim bodo šolske blagajne imele na razpolago potreben denar za nabavo aparata, bo led prebit, ustvarjena bo podlaga za radio^šolo, za katero pa je treba še nekaj predpriprav, tako pri sprejemni, kot pri oddajni postaji. Pred vsem je misliti na to, da bo treba pri izbiri aparata paziti, da bo ta ustrezal v metodično=didaktičnem pravcu, t. j da bo grajen tako pregledno, da ga lahko na višji stopnji uporabimo kot model — kot učilo. Ker na današnjem trgu takega aparata ni najti, ga bo treba ustvariti. Po drugi strani pa bo treba uvesti učiteljstvo v rokovanje in metodično razčlenbo aparata, kar bi se zgodilo najlažje na učiteljskih zborovanjih in to na podlagi referatov, ki bi jih sestavili me> todiki in bi oblast odbrala najboljše. V ta namen bi radio — odbor razpisal natečaj za najboljši referat pod naslovom: »Metodičnodidaktična stran radio^aparata«. Odbrnni predavatelji naj bi predavali v društvih, najbolj* ši referat pa naj bi prinesel »Popotnik«, ali Slov. Šolska Matica. Mimogrede naj se pomudim še pri davku na šolske aparate. Čuje se namreč mnenje, da naj se šdle teh dajatev oproste. Pomisliti pa je treba, da bo oddajna postaja, oziroma korporacija, ki jo ima v zakupu, z uvedbo šolskega radia še bolj obtežena in so njeni glavni viri baš v davku; zaradi tega naj se šole tega davka ne oproste. Ko bodo imele vse šole, in sicer vse hkrati aparate, bo lahko postaja pričela z rednimi prenosi za šole. Postaja pa bo brez dvoma morala misliti na razširitev energije na najmanj 5 Kw, ker le v tem slučaju bo mogoče pritegniti vse šole Dravske banovine. Kaj naj program obsega in kako naj bo razdeljen, je težko povedati s par besedami. V prvi vrsti se bo treba ozirati na to, da bo program v skladu z učnim načrtom. Upoštevati bo treba prenose za vse šole, dalje za posamezne vrste in skupine šol Glavna paž^ nja mora biti posvečena seve narodni šoti, ki je najbolj potrebna žive zveze s kuiturnimi centri. Med prenosi bomo imeli take, ki so sestavljeni za leto naprej in prenose ob izrednih prilikah. Redni prenosi naj zadevajo vse predmete osnovne šole. V glavnein ucni jezik, jezikovni pouk sploh, predavanje priznanih strokovnjakov iz vseh panog osnovno* šolskih predmetov, koncerti, mikroreportaie ob priliki manifestacij, tekem, obiski v raz* nih tovarnah itd. Prezreti ne smemo sistematske glasbene vzgoje, ki naj sloni predvsem na spoznavanju in uživanju narodne muzike. Lahka glasba domačih in tujih postaj služi kot razvedrilo na hodniku, v odmoru na dvorišču, med ročnim delom in morda pri risanju. Naj omenim še uro za obrtno*nadaljevalno šolstvo . Mikroreportaže iz te stroke bi vzpodbujale našo obrtno mladež in bi ji krepile voljo do dela in jim ugiajala pot do cilja. Šolski aiparat bi služil tudi javnosti ob svečanih prilikah. Privlačna točka, da se dom in šola tesneje združita. Prezreti ne smeino dnevnih novic in poročil, predvsem iz lastne države. Nastopi naših malih znanstvenikov in umetnikov bi privlačevali male poslušalce. Pester in zanimiv program domačih postaj. srečno izbran program tujih postaj in metodični uvod učencev v to lepo panogo znano sti bi privzgojili učencem višje stopnie to« liko veselje do radia, da bi izstopivši iz šole in deloma že v šoli, sami poskušali sestavljati sprejemne aparate in bi tako ostajali v stalni zvezi s kulturnimi središči, pa tudi s šolo in učiteljstvom — morda bi tudi ta korak pru pomogel do zbližanja šole in doma, ki sta si danes, če odkrito priznamo, v sorodu Ie v okvirju zakona. Navedel sem nekaj drobnih momentov, koliko novih bi se odkrilo za temi, le sluti« mo, zatorej pričnimo — vsi h krati, vsi: oblast, učiteljstvo, oddajna postaja in vsi, ki jim je mar narodna prosveta. Vsi, ki so poklicani, da delajo za boljšo bodočnost našega naroda Pri tem iprvem koraku je treba poguma, treba idealizma, treba nesebičnega dela, pa bomo v tem imeli garancijo i za srečno ¦rojstvo i za dober razvitek deteta.