

—1

AVE MARIA g

Nabožni mesečnik za verno slovensko ljudstvo

Februar, 1948

Izdajajo

Slovenski frančiškani
v Združenih državah Amerike

Naslov ■— Address:

AVE MARIA

Box 608

Lemont, Illinois

Telefon: Lemont 494

Naročnina—Subscripiion raie:

U.S.A., $2.50 letno

Izven U.S.A., $3.00

Naročnina Tvoja je dar v
podporo ubožnejšim sloven¬
skim fantom, ki se izobražuje¬
jo za slovenske duhovnike v
lemontskem semenišču.

Naročnikov in dobrotnikov
se spominjamo v lemontskem
samostanu v svojih molitvah,
pri sv. mašah, in pri drugih
duhovnih opravilih. Opravimo
pa zanje tudi sv. mašo in sicer
vsako prvo sredo v mesecu.

Urednik — Editor:

FR. MARTIN STEPANICH, o.f.m.

Upravnik — Business Manager:

FR. CYRIL SHIRCEL, o.f.m.

Pomožni upravnik—Ass’t manager

BRO. ROBERT HOCHEVAR, o.f.m.

Printed by

CROATIAN FRANCISCAN PRESS
4851 Drexel Blvd.
Chicago 15, Illinois



Lemont, Illinois Letnik 40

VSEBINA:

Stran

Evangeljski prizori            J.
Marijini dnevi. — P. Alojzij, o.f.m  3
Misijonski namen za februar  . 4

Misel. —■ Valiant  .  4

Prikazovanja in napovedi  . 5

Samotna pesem. — R. Vodeb   6
Moja nevesta. — E. Kovačič  7
Premišljevanje o postu. — P. Anton

Soklič, c.m  . 9

Lilija iz raja. — K  . 12

Nova “Večna molitev”. — K  14
Na pot v Damask. — Dr. L Cesnik    15
Križem kraljestva križa.—P. Martin, o.f.m. 18
S križem in sidrom  . 20

Iskanje. — Janko   22
Nocoj. — V. Kos   23
V senci tujine. — Fr. Bazilij, o.f.m .. 24

Lemontski odmevi. — Samostanski firber.... 25
Kramljanje na zapečku   28



Published monthly — except October, when publishea
semi-monthly — by the Slovene Franciscan Fathers of
Lemont, Illinois, in the interests of the Slovene Fran¬
ciscan Commissariat of the Holy Cross.

Entered as a second class matter at the post office of
Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Ac-
ceptance of mailing at special rate of postage provided
for in section 1103, act of October 3, 1917. Authorized
July 14, 1945.

Februar, 1948

AVE MARIA

Letnik 40

Evangeljski prizori

Z A prvorojence je bila posebna zapoved v Mojzesovi postavi. V Egiptu je bil Gospo¬
dov angel zadnjo noč pred izhodom Izraelcev vse egiptovske prvorojence pokončal z
mečem, a Izraelcem, ki so imeli na vratih znamenja krvi velikonočnega jagnjeta, je pa
prizanesel. Od onega časa naprej je Gospod Bog na poseben način sprejemal v svojo last
vse izraelske prvorojence. Vsak prvorojenec bi namreč moral biti posvečen božji službi,
kar se je tudi res godilo v dobi očakov. Pozneje pa je Bog odločil le Le vi jev rod za božjo
službo. Od takrat so starši drugih rodov morali svoje prvorojence prinesti v tempel, jih
Bogu darovati, in jih potem odkupiti tako rekoč od Boga z gotovim darom.

Marija je torej prinesla svojega prvorojenega Sina v tempel, da bi ga Bogu daro¬
vala. Jezus je bil seveda nad vsako postavo, vendar je hotel izpolniti Mojzesovo postavo,
“da bi odrešil one, ki so bili pod postavo (Gal. 4:4).” S tem je nam dal zgled ponižnosti
in pokore, kar je tudi Marija storila, ko se je podvrgla obredu očiščevanja, četudi je bila
brezmadežna, milosti polna, in ni potrebovala nobenega očiščevanja.

Marija je ohranila vse svoje skrivnosti v svojem srcu in jih ni razodevala drugim,
ker se ni hotela po zunanje nikakor ločiti od drugih mater. Zato je polna svete pobož¬
nosti prinesla svojega Sina poleg golgotskega griča proti templju, kateremu nasproti se
je dvigala Oljska gora.. Nihče ni slutil, kdo je ono Dete, ki ga je v naročju nosila. Nihče
ni vedel, kaj se bo triintrideset let pozneje z njim zgodilo ravno na tej golgotski gori, mi¬
mo katere ga je zdaj nosila.

V templju je Marija ponižno dala v roke duhovniku svojega Sina in mu zraven izro¬
čila zapovedane darove. Po duhovniku se je potem prvič vidno daroval Sin božji svoje¬
mu Očetu. Duhovnik je umoril prvega goloba in poškropil s krvjo o 11 a r j e V e stene.
Noben ni mislil, da bo s krvjo Marijinega Deteta enkrat odrešen ves človeški rod. Nato
je duhovnik še drugega goloba umoril in ga vsega požgal na žgavnem oltarju. Ni bilo še
žgavne daritve, ki bi bila Bogu prijetnejša od te daritve.

Bodi nam pozdravljena, o nebes Kraljica,
nikdar dosti slavljena, Mati in Devica!
Čista vsa brez madeža bila si spočeta,
greh in pekel zmagala, v hipu prvem sveta.

Venec rajske zdaj časti Ti opleta glavo,
k Tebi rado vse hiti, vse Ti daje slavo.
Milostno poglej na nas, Mati Bogu mila,
dobra bodi nam ves čas, kot dozdaj si bila.

AVE MARIA

3

RED devetdesetimi leti
se je prikazala prebla-
žena Devica Marija v
duplini massabielske
skale ob vznožju fran¬
coskih Pirenej. Prvi¬

krat se je namreč prikazala na današ¬
nji dan, t. j. 11. februarja, štirinajst¬
letni deklici, Bernardki Soubirous. Pa¬
pež Pij IX. je bil leta 185 4 slovesno pro¬
glasil versko resnico, da je bila Devica
Marija spočeta brez madeža izvirnega
greha. Štiri leta pozneje (l. 1858) je
Marija sama potrdila nauk sv. očeta,
ko je Bernardki odgovorila na vpraša¬
nje, kdo da je: “Jaz sem Brezmadežno
Spočetje!”

Mrzel dan sredi zime je bil 11. febru¬
arja 1858. Siromašna Soubiroujeva
družina ni imela kurjave. Tako se je
prigodilo, da sta Bernardka in njena
sestra Tončka šla nabirat suhih vej. So¬
seda, Ivanka Abadije, se je jima pri¬
družila. Šle so ob kanalu Sabijevega
mlina do massabielske pečine. Pri vo¬
tlini se je stekal kanal v reko Gave.
Tukaj so morale kanal prebresti. Ton¬
čka in Ivanka nista imeli nobene teža¬
ve. Bernardka, ker je bila bolehna, se
je pa ustrašila ledene vode. Prosila je
Ivanko, da bi se vrnila po njo in jo pre¬
nesla, a njena prošnja ni bila uslišana.

Poskušala je, kako bi prišla čez ka¬

nal. Vrgla je vanj nekoliko kamenov,
da bi na nje stopila in tako posuhem čez
prišla. Ni pa imela sreče. Začela si
je sezuvati nogavice, ko je začula mo¬
čan veter. “Zmotila sem se,” je mislila
sama pri sebi, ko je opazila, da nobena
veja na topolih ob reki se ni zganila. Pa
je zopet začula šum. Prestrašena je
skočila pokonci in zagledala, da se grm
ob duplini maje kot v močnem vetru.

Tedaj se je prikazal iz dupline obla¬
ček, za njim pa gospa, “mlada in lepa,
o lepa tako, da nisem nikdar take vide¬
la,” je pozneje Bernardka pojasnila.
“Pogledala me je, se mi nasmehnila in
mi dala znamenje, naj grem bliže, ka¬
kor da je moja mati. Strah me je mi¬
nil, pa zdelo se mi je, da kar ne vem, kje
sem. Kakor nevede sem vzela v roke
rožni venec in pokleknila. Gospa mi je
prikimala in tudi sama spustila med
svoje prste rožni venec, ki ga je nosila
na desni roki. Pustila me je pa, da sem
molila sama. Le ob koncu vsake vrsti¬
ce je ponavljala z menoj vred besede:
“Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu
Duhu.”

Po zadnjem “Čast bodi” je Gospa iz¬
ginila in z njo vred je izginil tudi oblak.
Bernardka je bila še na kolenih, ko sta
se vrnili njena sestra in soseda k votli¬
ni. Povezale so nabrane veje in se vr¬
nile v mesto. Med potjo je Bernardka

4

AVE MARIA

vprašala, če sta kaj videli v votlini. Pa
nista nič izvanrednega opazili. Pri ve¬
černi molitvi jo je pa spomin na lepo
prikazen tako prevzel, da je začela jo¬
kati. Tedaj je pravila celo zgodbo svoji
materi.

Prikazen se je večkrat ponovila:
osemnajstkrat se ji je Marija prikaza¬
la. Večkrat je izpregovorila. Obljubi¬
la je Bernardki: “Osrečila te bom, pa
ne tukaj, marveč v nebesih.” Na tri¬
kratno prošjno deklice, kdo da je, je
končno odgovorila: “Jaz sem Brezma-
, dežno Spočetje.”

Marija je čudovito znamenje na nebu
našega stoletja, ki se je prikazalo tam.
ob pirenejskih gorah, je čudovita žena,
obdana s soncem, ki ima luno pod noga¬
mi, žena brezmadežna, ki se je prikaza¬
la, da bi ubogim človeškim otrokom no¬
vih milosti delila.

O mila Mati božja, ki si ostala brez¬
madežna in brez greha do zadnega tre¬
nutka življenja, prosi za nas uboge
grešnike. O Tebi je pirčal sv. Duh:
“Pri meni je vsa milost življenja
in resnice, pri meni je vse upanje življe¬
nja in čednosti. Pridite k meni vsi, ka¬
teri me želite, in nasitite se mojega sa¬
du. Zakaj moj duh je slajši, kakor
med, in moja deležnina čez med in sa¬
tovje. Kateri mene uživajo, so še lačni,
in ki mene pij o, jih še žeja.”

O brezmadežna, prečista Kraljica ve¬
soljnega sveta, najvarnejše pristanišče
obupajočih, naša najkrasnejša Gospa,

naše zdravje in rešenje, pod plaščem
Tvoje ljubezni in Tvojega usmiljenja
nas varuj in brani sedaj in ob naši
smrtni uri!

Priredil p. Alojzij, o.f.m.

-fe-

MISEL

Le kdaj mi bo misel
kot čoln, ki orje
večerno morje
in jadra obrača,
kjer stran je domača?

Le kdaj mi bo misel
šla s ptičev jato
na pot vihrato?

K domači samoti
neso jih peroti.

že dolgo umiram
po gajih borov,
krog tujih dvorov,
pod krono polkrožnih
pinij otožnih.

Z menoj so spomini
v večerni tišini;

dih južnih vetrov
gre z mano domov
le v sanjah, le v sanjah . . .

Valiant

Molitev je moč človeka in slabost Boga.

— Sv. Avguštin

—

j MISIJONSKI NAMENI ZA LETO 1948

FEBRUAR:

’ Da bi krščanska vera rastla na Japonskem.  j

j

AVE MARIA

5

PRIKAZOVANJA IN NAPOVEDI

(Sledeča poročila o prikazovanjih Marije in Kristusa in o napovedih glede usode človeštva v bodoč¬
nosti so bila natisnjena v brošurici, ki je izšla lansko leto, menda v Tristachu. Zaradi prošnje, da bi več
naših slovenskih ljudi vedelo o teh prikazovanjih, so ta poročila zdaj objavljena v tem listu. Ameriški
katoliški časopisi in listi so tudi poročali o tem.)

(Nadaljevanje)

3. Napovedi v preteklosti.

Te Kristusove napovedi imajo svoje
potrdilo tudi v raznih napovedih svet¬
nikov, ki se s sedanjimi napovedmi Kri¬
stusovimi popolnoma ujemajo. Nekate¬
ri svetniki so napovedali sedanje težke
čase, kakor tudi posebne božje moči v
sedanje stiske sveta.

Po teh napovedih so današnji časi ti¬
sti, v katerih hoče Kristus pokazati
svetu svojo moč.

Od teh naj omenimo zlasti napovedi
Ane Marije Taigi (1796—1837) in pa
Katarine Emmerich (1774—1820).

Ana Marija Taigi

Govorila je svojemu duhovnemu vo¬
ditelju večkrat o preganjanju Cerkve,
kjer bo veliko uglednih ljudi odvrglo
svojo masko. Vprašala je večkrat Boga,
kateri se bodo mogli ustavljati ti straš¬
ni preskušnji. Dobila je odgovor: “Ti¬
sti, katerim bom dal duha ponižnosti.”

Nekoč je molila vsa solzna, darujoč
Bogu svoje trpljenje za spreobrnenje
grešnikov, uničenje greha, za božjo čast
in razširjenje njegovega svetega ime¬
na. Bog ji je razodel ob tej priliki straš¬
ne napake vseh ljudi, vseh stanov, šte¬
vilo in velikost vseh grehov, ki se bodo
na svetu dogodili. Potem je občutila ve¬
liko bolečino in rekla: “Ljubi Gospod,
kako bi mogla vse te pregrehe zabra-
niti?”

Dobila je odgovor: “Hči moja, moj

Oče in jaz bova dobila sredstvo za vse,
kajti po kaznovanju . . . bodejo ti, . . .
ki so počivali, tako živeli . . (Kar
manjka, se ni smelo objaviti zaradi
svetniškega procesa.)

Nato pa nadaljuje: “Potem sem vi¬
dela neštevilno množico spreobrnjenih
krivovercev, ki so se vračali v naročje
Cerkve, videla njih zgledno življenje
kakor tudi pobožnost drugih katoli¬
čanov.”

Katarina Emmerich

Ona pravi: “Videla sem razlivati se
vojne trume, videla sem mnogo pomor¬
jenih. Videla sem, kako so župnike pre¬
ganjali iz župnišč, videla sem svete na
njih mesta stopati, dokler drugi niso
zavzeli njih mest. Bilo je čudovito zbi¬
ranje. Ljudje so bili zelo tenki in ču¬
dila sem se, ko sem videla mnogo moč¬
nih mož, pobitih in odvzetih, medtem
ko so stari in slabi ostali. Videla sem
pa tudi dalno mladino rasti, ki je do¬
polnila vrzeli. Vse to sem videla poseb¬
no z ozirom na pastirsko službo. Vide¬
la sem pa tudi mnoge po trpljenju spre¬
obrnjene, ki so se vračali k Očetu. Vide¬
la sem mnpgo izgubljenih sinov, ki so
se vračali k Materi Cerkvi, ki so jo bolj
razveselili in potolažili, kakor stari si¬
novi, ki so bili zbujeni z spanja in zado¬
voljnosti, bili so izbrani. Videla sem
podobo posledic vojska, ki so bile bolj
strašne kot vojske same. Bila je to ža¬
lostna slika, ki je pa končala s prazni¬
kom obnove Cerkve.”

€

AVE MARIA

Na drugem mestu zopet pravi: “Vi¬
dela sem cerkev sv. Petra in silno veliko
množico ljudi, ki so se trudili, da bi jo
podrli, pa tudi druge, ki so popravljali.
Zveze prvih so se vlekle okrog sveta in
čudila sem se zvezi med njimi. Mnogi
so podirali in odstranjevali cele kose,
pri tem je bilo mnogo sektantov in od¬
padnikov. Kakor po načrtu in pravilu
pa so delali ljudje, ki so imeli bele, z vi¬
joličastim trakom obrobljene predpas¬
nike z žepom in zidarsko kelo za pasom.
Imeli so obleke vsake vrste in so bili ve¬
liki, debeli, imetnitni ljudje v unifor¬
mah z zvezdami, ki pa sami niso nič de¬
lali, ampak s kelo samo zaznamovali
mesta, ki naj bi se podrla in kako. Na
moje veliko začudenje so bili tudi kato¬
liški duhovniki zraven. Večkrat so se
pa, ker niso takoj vedeli, kako podirati,
približali enemu svojemu, ki je imel ve¬
liko knjigo, kakor bi bil v njej narisan

SAMOTNA PESEM

Nikogar več ne čaka
v meni Tvoja tihota.
Vsi so odšli.

V večeru gori
bridko razov etena samota.

Od vseh zapuščen sem v žalosti
kot Tvoje solze v Getzemani.

Le Marija bo še prišla,
prežalostna,
in se nadme sklonila.

Njen obraz bo ves bel,
ko bom pod oljkami dolgo, dolgo ihtel
v rob njenega krila.

Rafko Vodeb

načrt zgradbe in opis podiranja. In po¬
tem je zaznamoval neko mesto čisto na¬
tančno, ki naj se podere. To se je pa
tudi hitro zgodilo. Ti ljudje so podira¬
li čisto mirno in z gotovostjo, vendar
pa nekako boječe, skrivnostno in opa¬
zujoče. Papeža sem videla moliti . . .
Videla sem majhnega, črnega, svetne¬
ga možička v veliki delavnosti proti
Cerkvi.

“Medtem, ko so eni na eni strani po¬
dirali, so pa drugi na drugi strani zo¬
pet zidali, pa ne prav vneto. Videla
sem duhovnike . . . Zdelo se mi je, da
nimajo nobenega zaupanja, nobenega
veselja, nobenih navodil, ki niso vedeli,
za kaj gre.

“Slišati je bilo stokanje. Že je bil po¬
drt prednji del cerkve, samo najsvetej¬
še je še stalo. Bila sem žalostna in po¬
trta in vedno sem mislila, kje je stal
mož, ki je sicer v rdeči obleki z belo za¬
stavo rešujoč stal na cerkvi. Potem
sem pa zagledala mogočno ženo na ve¬
likem trgu pred cerkvijo. Z obema ro¬
kama je držala široki plašč in lahno
plavala v zraku. Stopila je na kupolo in
razprostrla čez ves prostor plašč, ki se
je bleščal od zlata. Podirajoči so malo
prenehali. Hoteli so priti zopet bližje,
pa se nikakor niso mogli približati pro¬
storu pod plaščem. Na drugi strani pa
je popravljanju nastala velika delav¬
nost. Prišli so stari, kruljavi in pohab¬
ljeni možje in mnogo učenih in mladih
ljudi, žena in otrok, duhovnikov in svet¬
nih, in stavba je bila kmalu poprav¬
ljena.

“Videla sem prihajati množice ange-
procesiji. Ta je bil mlajši in strožji
kot prejšnji. Bil je dvojni velik praz¬
nik, popolni jubilej in prenovljena cer¬
kev. Predno je papež pričel slovesnosti,

AVE MARIA

7

je pripravil še svoje ljudi, ki so popol¬
noma brez ugovora odstranili množico
imenitnih in preprostih duhovnikov in
jih zapodili. Videla sem, da so z jezo
in godrnanjem zapustili množico. In
vzel je popolnoma druge ljudi v službo,
duhovnike in tudi svetne. In začela se
je slovesnost v cerkvi sv. Petra. Tisti
v belih predpasnikih so pa odslej delali
na tihem z obzirnostjo, s strahom opre¬
zujoč, če jih drugi ne gledajo.”

Na drugem mestu pa pravi: “Videla
sem sliko velikanske vojske, vse polje
je bilo polno dima, povsod so streljali iz
grmov, ki so bili polni vojakov. Kraj je
bil nizek,-v daljavi so bila velika mesta.

“Videla sem prihajati množice ange¬
lov, ki so vojskujoče razkropili. To se
bo šele zgodilo, ko se bo zdelo, da je vse
izgubljeno. Neki voditelj bo poklical
sv. Mihaela in potem pride zmaga.

“Oborožena Devica je stala pri boju
na griču, hitela sem k njej, priporočila
ji domovino in one kraje, za katere mo¬
ram moliti. Ona je bila popolnoma tu¬
ja pomenjajoče oborožena: s čelado,
ščitom in oklepom.

“Ljudje pa, ki so vodili vojsko, so bi¬
li pa napravljeni kot naši vojaki. Bila
je strašna vojska in na koncu je bilo
malo dobromislečih.”

“Cerkev je v veliki nevarnosti. Jaz
moram na povelje vsakega, ki pride k
meni, prositi za en očenaš v ta namen.
Prositi moramo, da papež ne zapusti
Rima, ker bi sicer vsled tega nastala
velika škoda. Če bi papež zapustil Rim,
bi sovražniki Cerkve dobili premoč. Vi¬
dim, kako spodkopujejo in duše vero v
tem mestu. Toda teh ne morejo dobiti:
cerkve sv. Petra, Marijo snežno in sv.
Mihaela. Zopet in zopet jih napadajo,

pa jih ne morejo dobiti. Ti morajo zo¬
pet hitro zidati. Podirajo celo duhov¬
niki. Pride veliko opustošenje.”

“Vidim Cerkev popolnoma samo. Zdi
se, kakor bi se ji vsi izogibali. Vse
okrog nje se podira. Povsod vidim ve¬
liko stisko in sovraštvo, izdajstvo in za¬
grenjenost. Iz temne sredine vidim po¬
šiljati poslance, ki tam nekaj naznanja¬
jo, ki črno prihaja iz njih ust, ki pade
na vse poslušalce in jih zbudi. Vneto
molim za vse stiskane. Nad nekateri¬
mi kraji, kjer molijo, vidim svetlobo,
nad drugimi temo. Stanje je strašno.
Jaz sem zelo molila. Bog se mora usmi¬
liti. O mesto, mesto (Rim?), kaj ti
grozi! Vihar je blizu! Pazi! Upam, da
boš ostalo trdno.”

To je napovedala Katarina Emme-
rich malo pred letom 1820.

MOJA NEVESTA

Kot seme sem, ki v zemlji bo segnilo,
da kdaj iz njega zrasla bo cvetlica,
pač človek sem, ki mu je polovica
življenja vzeta, da bo drugim vzklilo.

Ne vem, če kdaj ljubeče bo sklenilo
srce z menoj se in bo kdaj resnica,
da bodo v smehu ji žarela lica
in bo oko od sreče se iskrilo.

Moj Bog, čemu le trnje mi poganja,
in me dosedaj neznana bol preganja,
čemu se zdi mi, da sem kakor mrtev?

Ko k Tebi, Bog moj, za rešitev molim,
spoznavam glas Tvoj, da si naj izvolim
nevesto dobro mi poznano — žrtev.

Erik Kovačič

8

AVE MARIA

4- Kdaj se bodo napovedi izpolnile?

Kristus je rekel bi. Ani Mariji Taigi
(umrla 1837): “Najprej bodo prišli
mnogi zemski udarci. Ti bodo strašni,
vendar bodo zaradi molitve in pokore
mnogih svetih ljudi omiljeni in skraj¬
šani. Velike vojske bodo, v katerih bo
mnogo milijonov ljudi usmrčenih z oro¬
žjem. Po teh zemskih bičih pride božja
šiba, ki bo zadela samo in edino nespo-
korjene.  Ta bič bo še mnogo strašnej-
ši. Nič ne bo omiljen, nastopil bo v
vsej svoji grozoti. Kakšen bo ta božji
bič? Tega Bog še ni nikomur razodel,
niti svojim najbolj zaupnim prijate¬
ljem.” (Iz zapiskov svetniškega pro¬
cesa.)

Koliko časa je še, da to nastopi? Go¬
tovo ne desetletja, kvečjemu nekaj let.
Pride morda ta šiba že to ali prihodnje
leto? Tega ne vemo. Navadno Bog
pri takih napovedih ne naznani niti le¬
ta, kajti napovedi so samo pogojne, to
se pravi, če delajo ljudje pokoro in se
poboljšajo, se morejo napovedane kazni
ustaviti ali celo izostati. Božje napo¬
vedi nimajo namena, streči človeški ra¬
dovednosti, temveč pospeševati dušni
blagor. Drugače bi kdo vse popustil
usodi in si mislil: “Kar mora priti, pri¬
de tako ali tako, parv nič ne pomaga.”
Ne, molitev in pokora vedno pomagata!

Da bodo prišle velike kazni in še v
tem stoletju in celo kmalu, spoznamo
iz božieffa razodetja blaženi Ani Mariii
Taigi. tem razodetiu je pokazal Kri¬
stus veliko zmago svoie Cerkve, ki jo
čaka. Kristus je rekel: “Naiprei mo¬
ra pasti net velikih dreves, da bo mogla
priti vplika zmaga. Teh pet dreves je
pet velikih krivih naukov.”

Nato ie dejala božja služabnica: “Da

se bo to zgodilo, bo komaj zadostovalo
dvesto let.”

Gospod je pa odgovoril: “Ne bo tako
dolgo trajalo, kot ti misliš.”

Od smrti Ane Marije Taigi je pre¬
teklo že več kot 100 let (umrla 1837).
Če ne bo torej po Zveličarjevih besedah
trajalo 200 let do prerokovanega povi¬
šanja prave Cerkve božje, potem mora¬
jo ti predhodni dogodki kmalu nastopi¬
ti. Deloma so se že odigrali: namreč
dve svetovni vojski v tem času (Abisi-
nija, Španija, Urugvaj, Paragvaj). Do¬
volj strašne so bile te zemske šibe, kot
jih je Gospod sam imenoval, in vendar
so bile te zemske šibe omiljene po mo¬
litvi svetih. Kaj bi človeštvo še zaslu¬
žilo za svoje, mnoge grehe? In zasluži
šele sedaj po tolikih božjih milostih, po
prikazovanjih, opominih, svarilih, ču¬
dežih in znamenjih, ki niso bila nikdar
tako številna kot v današnjem času.

Kdor prezira vsa znamenja, presliši
opomine, ne zgrabi rešilne vrvi, ki jo
Bog nudi v svojem neskončnem usmi¬
ljenju, ta zasluži najtežjo kazen, ki ne
bo izostala. Torej ne bi smel nihče re¬
či : “Kako more Bog dopuščati, da člo¬
veštvo toliko trpi.”

Tako govore tisti, ki pozabljajo, da
Bog ni samo neskončno usmiljen, am¬
pak tudi pravičen. Izvršil pa bo pra¬
vično kazen šele potem, če bodo njegovo
usmiljenost trdovratno zavračali. Bo¬
žje usmiljenje čaka, opominja, svari,
vabi k odpuščanju, ki naj ga iščemo v
pokori in molitvi. Če pa prevzetni (ali
nedopovedljivo lahkomiselni) ljudje
enostavno zavržejo usmiljenje in izzo¬
vejo božjo pravičnost, jih bo zadela bo¬
žja sodba v vsej svoji grozoti. Bog no¬
če naše nesreče, toda ne more pustiti,

AVE MARIA

9

da bi se z njim igrali. Z večno sodbo se
sploh ne smemo igrati in kdor to dela,
ta zaigra vse. Bog nas je že pred izbru¬
hom druge svetovne vojne z mnogimi
prikazovanji opominjal in svaril, da bi
mu sledili; če bi poslušali in se po tem
ravnali, bi bilo svetu prihranjeno mor¬
je gorja, trpljenja in solza. Tako pa
postajajo opomini in svarila vedno bolj
pogostna, nujnejša, resnejša, ko je pri¬
pravljen že drugi “nebeški” bič. Kak¬
šen bo, ne vemo. Tudi drugi blaženi pri¬
povedujejo o tem, da bo popolnoma no¬
va strašna stiska, kakršne še ni bilo. O
tej vemo samo to, da bo še strašnejša,
še bolj boleča, kot vse dosedanje nadlo¬
ge tega stoletja, da ne bo nič omiljena,
ampak bo nastopila z vso ostrostjo. V
njej bo Bog izlil svojo jezo in sicer sa¬
mo nad nespokorjenimi.

Četudi so bila dosedanja božja obis¬
kanja zelo težka, so bila poslana po bo¬
žjem usmiljenju, da bi prebudila člo¬
veštvo k pokori. Toda prihodnjo kazen
bo poslala samo božja jeza in božja pra¬
vičnost. Kako se moramo bati tega
biča in kako bi se moralo človeštvo dvig¬
niti, da bi se izognilo temu trpljenju!

Značilno je tudi, da je v nekaterih
razodetjih povedano, da bo to zadnji
bič popolnoma nov, strašen, toda kra¬
tek in neposredno mu bo sledila velika
zmaga božje Cerkve. Velik del člove¬
štva bo po tej kazni pometen! In drugi,
ki bodo ostali, bodo živeli v velikem
strahu božjem.

Časi so resni. To nam dokazuje na¬
poved v Heedu. Mnogim je še mogoče,
da se obvarujejo teh grozot. Zato vsi
veliko moljmo! (Konec)

PREMIŠLJEVANJE 0 POSTU

P. Anton Soklič, c.m.

J^/JORDA se zdi kakemu katoličanu
cerkvena zapoved posta malo čud¬
na in modernim časom neprimerna. Le
kaj se Cerkev vtika v to, kaj jem? Cer¬
kev naj uči krščanski nauk; pusti pa
naj, da vsakdo je po svoji pameti. Ali
ni vseeno, če jem meso v četrtek ali pe¬
tek? Tako ali podobno morda kdo gle¬
da na postno zapoved, ker ne razume
dovolj globljega pomena.

A vendar — Cerkev ima pravico na¬
ložiti svojim vernikom nekatere ome¬
jitve v hrani. Seveda takoj pribijemo,
da Cerkev s to zapovedjo noče nikomur
škodovati na zdravju in je pripravlje¬
na oprostiti posta vse tiste, ki imajo za
to resne razloge. Saj smo videli, kako
zelo je Cerkev omilila postno zapoved

med vojno, ko je bilo v mnogih deželah
vprašanje hrane zelo težko in so ljudje
že tako stradali.

Zakaj ima Cerkev pravico prepove¬
dati nekatere dni mesne jedi in naložiti
tudi pritrganje v jedi?

Zato, ker ima Cerkev duhovno oblast
nad vsemi verniki v vsem, kar zadeva
njihovo duhovno življenje in zveličanje.
Če je torej Cerkev že od naj starejših
časov upeljala navado posta, je to zna¬
menje, da mora biti post velikega po¬
mena za naše duhovno življenje.

In to tudi je. Če le nekoliko premisli¬
mo, kaj je post v svoji naravi in kakšne
so njegove koristi, bomo morali reči,
da ni vseeno, ali kdo Cerkev uboga v
tej točki ali ne.

10

AVE MARIA

Kaj je post v svoji naravi? Po svoji
zunanji naravi je post neka omejitev v
hrani: v petek in še nekatere druge dni
katoličani ne smejo jesti mesa, oziroma
mesnih jedi, in nekaj dni v letu, poseb¬
no v času štiridesetdanskega posta, se
smejo do sitega najesti samo enkrat na
dan, kaj malega pa smejo vzeti tudi
zjutraj in zvečer, oziroma opoldne, če
hočejo prestaviti glavni obed na večer.
Če bi gledali post samo po njegovi zu¬
nanji naravi, bi res rekli, da je vseeno,
kdaj jem meso in kdaj ne, kdaj jem ne¬
koliko več in kdaj ne. Daši zdravniki
priznavajo, da za ljudi, ki so običajno
dobro hranjeni, ni brez koristi, če si
včasih nekoliko omeje prehrano. Mno¬
go bolezni pride ravno od preobilne hra¬
ne in zdravilo je včasih ravno post, vsaj
za kako določeno stvar.

Toda Cerkev ne misli, toliko na naše

"Poberi se, satan: pisano je nameč: 'Gospoda
svojega Boga moli in njemu samemu služi'."
(Mi. 4:10)

telesno življenje, ko nam nalaga zapo¬
ved posta. Cerkev ima v očeh pred¬
vsem duhovno naravo posta. Uvedla je
post predvsem zato, ker je post po svoji
naravi velikega pomena za naše duhov¬
no življenje.

Kajti po svoji duhovni naravi je post
eno izmed dobrih del. To se pravi, da
je Bogu všeč in, če smo z Bogom združe¬
ni po posvečujoči milosti, je tudi za ne¬
besa zaslužno dobro delo. Vsak dan
posta nam postane kakor kapital zapi¬
san v knjigi večnega življenja in čim
višji bo kapital ob naši smrti, tem več¬
jega poveličanja se bomo veselili v on¬
stranskem življenju.

Krščanski post je že sam po sebi do¬
bro delo, tudi če ga Cerkev ne bi ukaza¬
la. Post je namreč zmaga nad samim
seboj, oziroma nad teženjem po hrani,
ki ga vsi nosimo v sebi. S postom člo¬
vek na posebno odličen način izpriča
svojo svobodno voljo in svojo duhovno
zvišenost nad snovjo. Pes, ki je lačen
in vidi jed, se ne more postiti, ker nima
svobodne volje in se nujno mora poko¬
riti naravnemu gonu. Človek pa ta gon
lahko obvlada. Ker je post zmaga nad
naravnimi težnjami, je seveda tudi boj
in zato tudi žrtev. Ker je pa žrtev,
sprejeta v duhu vere, zato je kakor ne¬
kaka duhovna daritev v božjo čast in
zadoščenje za grehe, lastne in tuje. Za¬
to post po vsej pravici štejemo med kr¬
ščanska dobra dela, kakor štejemo med¬
nje molitev in dejanja ljubezni do bliž¬
njega.

A sedaj, ko je Cerkev post tudi izreč¬
no naložila svojim vernikom, post po¬
meni tudi dejanje pokorščine do Cer¬
kve, ki predstavlja božjo oblast. Zato
je post tudi pod tem vidikom nadnarav¬
no zaslužno dejanje. Kdor vas posluša,

AVE MARIA

11

mene posluša! (Lk. 10:16) — tako je
Kristus govoril prvim predstavnikom
cerkvene oblasti. In to velja tudi za
postno zapoved.

Če je post po svoji naravi izraz člo¬
vekove svobodne volje, zmaga nad sa¬
mim seboj. Bogu prijetna žrtev, nad¬
naravno zaslužno delo, je prav lahko
razumeti, kako velikega pomena je tudi
za naše duhovno življenje.

Kaj more biti bolj učinkovito — pra¬
vi sv. papež Leon — kot post, ki se z
njimi približamo Bogu, se ustavljamo
hudiču in premagamo vabljivost pre¬
grehe? Post je bil vedno hranivo kre¬
posti. Kajti iz vzdržnosti izvirajo neo¬
porečne misli, pametne težnje, zdravi
nasveti. In s prostovoljnimi omejitva¬
mi ugasnejo poželjenja v telesu, se po¬
živijo kreposti duha.

Kako velikega pomena je post za kr¬
ščansko življenje, moremo sklepati tu¬
di že samo iz tega, da ga priporoča Bog
sam v sv. pismu. Že Judje v stari za¬
vezi so se postili. Postil se je Kristusov
neposredni predhodnik, Janez Krstnik,
in oznanjal pokoro. Postil se je Kristus
sam, da bi nam dal za vse čase zgled.
Postili so se apostoli, postili so se prvi
kristjani. Z eno besedo — lahko reče¬
mo, da je krščanski post tako star, ka¬
kor je stara Cerkev. In skozi vsa sto¬
letja, odkar stoji Cerkev, je v navadi
tudi post. Da, še več! Post ni v nava¬
di samo v katoliški Cerkvi. Poznajo in
nalagajo ga tudi druge vere, in morda
še strožjega, kot pa je v navadi med ka¬
toličani. Muslimani n. pr. ves tako
zvani sveti mesec “ramadan” ne smejo
od sončnega vzhoda do zahoda zavžiti
nobene stvari, vzeti niti kapljice vode
in niti kaditi. In treba je reči, da po
veliki večini drže to težko omejitev. Ker

ta mesec v naših časih pade ravno v po¬
letni čas, je ta žrtev v afriški vročini še
dosti občutnejša. Kar mislite si, da to¬
plomer kaže vsaj okoli 45 stopinj C. v
senci, in poskusite vstrajati dvanajst
ur brez kapljice vode! Skoraj nas je
lahko malo sram.

Zato lahko zaključimo, da post tudi
v našem času ni nekaj neprimernega in
pretežkega, dasi moderno življenje
morda zahteva od katoličanov večjih
naporov. Saj je Cerkev to zapoved v
našem času tako omejila, da zaradi nje
ni treba nikamor trpeti škode na zdrav¬
ju in zaradi nje vsakdo lahko vrši svoje
stanovske -posle. Prvo, kar nam Cer¬
kev tudi v našem času skuša navdihniti
s to skron^io omejitvijo, je duh pokore.
In ta duh skrušenosti pred Bogom in
pripravljenosti, s kako malo žrtvijo po¬
kazati Bogu dobro voljo, nam je potre¬
ben v našem času prav tako, kot je bil
potreben v času apostolov in kakor bo
potreben katoličanom do konca sveta,
če bodo hoteli biti dobri katoličani.

Zato v tem duhu glejmo na postno
zapoved in v tem duhu skušajmo poko¬
riti se Cerkvi, kolikor nam dopušča
zdravje in poklicno delo. Zavedajmo
se, da kolikor s prostovoljno žrtvijo in v
duhu vere odrečemo telesu, toliko da¬
mo Bogu, oziroma svoji duši. Kar pa
damo Bogu, bo naše za vso večnost.

Resnično kesanje je poseben božji dar
in presega naše moči. Zategadelj moramo
prositi pomoči usmiljenega Samarijana, da
pride k nama s svojim usmiljenjem, vlije v
rane našega srca pekočega, toda zdravil¬
nega rezkega vina obžalovanja ter nas po¬
vede v gostišče zašlih in izroči svojemu na¬
mestniku, da nas popolnoma ozdravi — Sv.
Ambrož

12

AVE MARIA

19. Velika krvava oporoka ljubezni.

B™ je eno trpljenje v dveh srcih, v
Jezusovem in Marijinem, oboje
strašno, neizmerno, da je celo sonce na
nebesnem oboku otemnelo, ker ji ni mo¬
glo razsvetljevati s svojimi žarki; da
se je vsa narava zagrnila v tužen mrak,
kakor v žalno kopreno, da je ni gledala,
in v strašni bolečini, da je bil vanjo za-
saden križ, na katerem umira njen
Stvarnik. Dolge minute, slednjič tudi
ure so se vendar počasi izmikale druga
drugi, da, počasi vendar stalno. Molk
je zagrnil Kalvarijo. Samo bolečinsko
hropenje treh umirajočih na križih je
motilo to tišino.

Mati Marija je samo tiho stala pod
križem z očmi uprtimi v obraz trpečega
Sina. Bolečina ji je izžgala vse solze
iz oči.

Bilo je že proti tretji uri tega straš¬
nega umiranja, ko križani Sin počasi z
bolečinami obrne svojo glavo proti Ma¬
teri na desni in jo živo pogleda. Oči se
vjamejo in obe srci zatrepečeti. Počasi
odpre od bolečin izsušena usta in slabo¬
ten glas se sliši.

“žena, glej, Tvoj sin!” ji pravi. Oči
njegove se pa obrnejo proti Janezu na
levi strani.

Marija lahno pokima v znamenje, da
ga razume, pa da razume njegovo krva¬
vo oporoko, katero ji govori in s katero
ji izroča svoj odkupljeni človeški rod.

Tudi za Janeza so bili ti trenutki
strašni, ko je gledal svojega tolikanj
ljubljenega Učenika tako strašno umi¬

rati. Tudi njemu se je srce krčilo v
prsih. Vendar, ko zasliši ljubeče bese¬
de Učitelja, ga strese. Razume njego¬
ve besede tudi on. Svojo Mater mu za¬
pušča kot svojo dedščino. Neka blaže¬
nost mu napolni srce in bolečina se po¬
meša s to blaženostjo v nerazumljiv ob¬
čutek. Joka, trpi, pa vendar ta sreča!
Toraj še sedaj v svojem umiranju misli
nanj, ga ljubi! Zapušča mu, kar mu
je najdražje na svetu — svojo Mater.
Upre svoje oči v Jezusove, ki ga gleda¬
jo sicer tako izmučeno, vendar tako lju¬
beče. Nehote poklekne na tla pred križ,
sklone globoko svojo glavo in mu polju-
bi/krvave noge. Ljubeč poljub naj mu
bo dokaz, da razume besede njegove
oporoke, da jih sprejme, da mu je ne¬
izmerno hvaležen zanje. To je bil edi¬
ni dokaz hvaležnosti, ki mu ga lahko da
v teh tako strašnih razmerah. Zato pa
izlije v ta poljub nog vso svojo prisrčno
ljubezen do Učenika. Pove mu naj, da
jo bo ljubil, kakor je njega ljubil. “Go¬
spod, bom, bom ljubil Tvojo do sedaj, od
zdaj pa mojo Mater Marijo!” mu hoče
povedati. “Skrbel bom za njo kot sin,
ko Te ne bo več! Ko bo sama ostala.”
Rad bi bil to povedal Jezusu z beseda¬
mi, pa kako? Saj mu ne gre beseda iz
ust. Bolečina in blaženost v srcu mu
stiskata grlo, da ne gre iz njega beseda.
Preveliko je ginjen je.

O, blagor ti, apostol! Veliko, veliko
si dobil. Kako si srečan!

Pa saj nisi dobil te Matere samo za¬
se. Ne, ne! Stal si ob umirajočem
Zveličarju kot zastopnik tudi — moj,

AVE MARIA

13

zastopnik vsega odrešenega človeštva,
vseh, ki bodo verovali v Jezusa in bodo
tako po veri njegovi.

“Žena, glej, Tvoj sin!” ne samo Ja¬
nez, temveč vsi ljubljenci in ljubitelji,
tudi jaz nesrečni grešnik!

O, zato pa blagor tudi meni! Vsem
učencem Jezusovim! vsakemu krščan¬
skemu srcu! Mater smo dobili. O, Ja¬
nez poklekni tudi zame pod križ! Tudi
zame poljubi svete krvaveče noge Boga
ljubezni, in mu povej isto, kar si mu za¬
se povedal: “Gospod, bom, bom ljubil
Tvojo, od sedaj mojo Mater Marijo!”

Sv. Janez vstane mirno in počasi s še
vedno uprtimi očmi v Jezusa.

Po malem molku, ko je iskal novih
moči v svojem zmučenem, umirajočem
telesu, Jezus počasi obrne svojo glavo
proti Janezu. S skrajnimi silami pre¬
maga bolečine in ga pogleda z ljubečim
očesom, da je Janeza zazeblo v dušo.

“Sin, glej, tvoja Mati!” mu počasi
pravi razločno. Dal sem tebe Materi,
njen otrok si od sedaj. Pa to še ni za¬
dosti, da bo mogla biti res tvoja prava
Mati. Tudi ti moraš postati njen otrok.
Potreboval jo boš. Veliko zakladov bo¬
žjih milosti sprejema sedajle za ves člo¬
veški rod. Toda ne bo se nikomur usi-
Ijevala. Dajala jih bo samo tistim, ki
jo bodo sprejeli za svojo Mater, to je,
ki bodo njeni otroci hoteli biti, njeni
otroci v ljubezni do nje, v njih češčenju
in otroškem zaupanju.

Janez iznova poklekne pred noge Je¬
zusove in jih vnovič poljubi, da mu s po¬
ljubom pove, da ga razume in da tudi
ta del njegove velike krvave oporoke
sprejema v vsem njenem obsegu in po¬
menu. Takoj na to pa poljubi rob Ma¬
rijinega oblačila. Tudi njej hoče pove¬
dati, da razume Jezusovo oporoko in jo

prosi, da jo sprejme tudi ona, da ga
sprejme za svojega otroka. S poljubom
roba obleke ji pove, da jo bo sprejel za
svojo Mater, za njo skrbel kot sin.

O, Mati Marija, tudi jaz z Janezom
poljubljam Tvoje oblačilo prav z istim
namenom. Mati, Tvoj sem! Ne zapu¬
sti me!

Kratek je bil ta prizor pri povzdigo¬
vanju velike maše človeškega rodu na
Kalvariji, vendar — večen je! Ne sa¬
mo Jezus je s človeškim rodom tedaj
sklenil novo zavezo, temveč tudi Mari¬
ja, njegova Mati je sklenila z njim novo
zavezo večne materinske in sinovske
ljubezni, pa tudi večne pomoči člove¬
škemu rodu po njenih rokah.

Človeško srce bo na svoji Kalvariji,
morda na križu velikega in težkega trp¬
ljenja, sramotenja, zaničevanja, prezi¬
ranja, bolezni. “Mati, glej, Tvoj Sin!”
ji bo govoril Sin s križa do konca sve¬
ta! “Sin, glej, tvoja Mati!” bo govoril
človeškemu srcu. In solze se bodo po¬
sušile v očesih. Srce se bo pomirilo in
vdano trpelo.

Človeško srce bo v skušnjavah in du¬
hovnih bojih, dušnem trpljenju. Nikjer
tolažbe, nikjer pomoči. Pa se bo nepre¬
stano glasila krvava oporoka s križa
“Mati, glej, Tvoj sin” in “Sin, glej, tvo-

HOJA ZA KRISTUSOM

Največ in nabolje zna, kdor sam sebe
prav spozna in prezira.

Zelo moder in popoln je, kdor sam sebe
nič ne ceni, o drugih pa vedno dobro in
veliko misli.

In če bi tudi videl, da kdo drugi očitno
greši in kaj hudega stori, vendar nikar ne
misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo
boš ostal dober.

Vsi smo slabi, vendar vedno misli, da
najslabši med vsemi si ti sam.

14

AVE MARIA

ja Mati!” In viharji se bodo pomirili
v duši in nastala bo tišina miru in to¬
lažbe.

Človeški otroci bodo ležali na smrtni
postelji in umirali v strašnih dušnih in
telesnih bridkostih. Pa se bo vsakemu
s križa oglasila beseda te krvave večne
oporoke: “Mati, glej, Tvoj sin!” Pridi

mu na pomoč! In “Sin, glej, tvoja Ma¬
ti! Ne boj se smrti. Mati je pri tebi, ki
bo šla s teboj v večnost! Zaupaj!”

O, v resnici velika krvava oporoka s
Križa tisti veliki petek! O, blagor mi,
da sem jo tudi jaz dobil! Mati, bodi mo¬
ja! Jaz bom pa Tvoj otrok v življenju
in smrti. K.

NOVA "VEČNA MOLITEV

Apostolski škof Jeglič je takoj, ko je
prišel v škofijo, vpeljal po svojih duhovni¬
kih po celi Sloveniji celourno češčenje
presv. Rešnjega Telesa. Po vseh sloven¬
skih cerkvah so se te ure molitve opravlja¬
le vsako nedeljo, po nekaterih vsako nede¬
ljo celi dan od petih zjutraj do petih po¬
poldne, nekod vsak dan, skupina faranov
za skupino. Vsi starejši ameriški Sloven¬
ci se tega še dobro spominjamo, saj smo se
jih sami udeleževali več ali manj.

Za te ure molitve so pa ljublanski bogo¬
slovci takrat priredili posebno molitveno
knjigo “Večno molitev” z raznimi urami
za vse večje praznike celega leta in za raz¬
ne prilike in potrebe. Iz te knjige so častil¬
ci presv. zakramenta skupno glasno o-
pravljali te ure. Bile so lepe in podučne,
da smo jih radi imeli.

Tudi po ameriških slovenskih cerkvah
so se v začetku te ure marsikje vpeljale z
veliko udeležbo, ponekod vsaki teden, ali
vsaj vsaki mesec. Iz Evrope došli prejšni
častilci presv. zakramenta so to uro molit¬
ve tako radi imeli, da so jo hoteli imeti tu¬
di tukaj. Dandanes se zlasti te ure pridno
opravljj H v Clevelandu po članicah Zve¬
ze oltarnih društev.

Toda tik pred drugo svetovno vojno je
knjiga pošla, dasi je bila tiskana v veliko
stotisočih izvodih, v najmanj desetih izda¬
jah. Nove med vojno ni bilo mogoče tis¬
kati radi razmer doma. Vendar jih je pa
še toliko med Slovenci, ki bi jo radi imeli.
Zlasti slovenski begunci po svojih kampah,
kjer so imeli svoje kapelice, toliko časa na

razpolago, bi jo bili silno radi opravljali,
ko bi knjigo imeli. Bila bi jim v veliko to¬
lažbo v težkih razmerah, v katerih so.

Pa se je v Trstu begunski profesor dr.
Ivan Vrečar odločil, da jo poskusi izdati v
novi zalogi vkljub sedanjim težkim razme¬
ram. Ta gospod je izdal lani tudi manjši
molitvenik “Kristus, kraljuj!” Pogovoril
se je s škofom Rožmanom in sta se dome¬
nila, da naj bo to nova, moderna, novim
potrebam, novim časom in jezikom primer¬
no predelana in preurejena izdaja. Veliko
ga je stalo to delo, vendar dovršil ga je.
Ko je imel pa rokopis sestavljen, nastalo
je vprašanje, kje dobiti potrebni denar za
kritje stroškov tiskarne, ki so danes
ogromni ?

Pa se je gospod dr. Vrečar zaupno obr¬
nil na ameriške Slovence za pomoč, in, ka¬
kor vselej, tudi sedaj ne zastonj. Posrečilo
se mu je spraviti toliko denarja skupaj, da
je bilo vsaj za polovico stroškov, za drugo
je zaupal na pomoč Gospoda v taberna¬
klju samega. Med glavnimi dobrotniki, ki
so omogočili natis te nove “Večne molitve”
so bili med drugimi, Mr. John Potokar,
Rev. Anton Schiffrer, Mrs. Jordan-Kosak,
Mrs. Zaller in Zveza oltarnih društev v
Clevelandu.

Knjiga je izšla že novembra in je že v
Ameriki. Mrs. Roberts v Clevelandu jo je
že kar lepo število razpečala. Dobiva se
tudi pri “Ave Maria” in stane $3.50, ker je
velika, ima nad 900 strani. Vezana je jako
lično, res lepo. Vsak jo bo že zato vesel.

Vse razne molitve, kakor tudi vse ure so

AVE MARIA

15

mojstersko lepo sestavljene. Kar vžgo sr¬
ce, z neko nebeško toplino pobožnosti na¬
polnijo dušo, ko jih človek opravlja. Tu
ni nič prisiljenega, nič nepotrebnih besedi,
vse tako prisrčno, res, prava molitev. Malo
je tudi angleških molitvenikov, ki bi bili
tako lepi. Kdor jo bo naročil in rabil, jo bo
vzljubil. Tako lepega molitvenika Sloven¬
ci do sedaj še nismo imeli.

Kjer se dobe duše, ki bi rade prebile ka¬
ko uro v lepi molitvi pred Zveličarjem v
presv. Rešnjem Telesu, kaj ko bi se jih
zbralo vsaj nekoliko, bi si dobile to knjigo
in opravljale ure molitve vsaj enkrat na
mesec? Posebno v sedanjih težkih časih,
ko je toliko hudega in zla na svetu, h ko¬
mu drugemu naj gremo, kakor tja h Gospo¬
du, da kličemo: “Reši nas, Gospod, druga¬
če bomo poginili vsi skupaj!”

Omenili smo, da stane molitvenik “Več¬
na molitev” $3.50. Vendar, ker ima g. dr.
Vrečar velik dolg pri tiskarni, bo hvaležen
za vsako preplačilo, kar bo smatral za dar
Gospodu v tabernaklju, za katerega čast
gre.

Da pa ne bo nepotrebnega povpraševa¬
nja, naj povemo, da je knjiga tiskana z
navadnimi črkami, ne z debelimi, kar pa
nikogar ne bo motilo, ko se bo knjige na¬
vadil in jo bo vsakdo rad imel.

Ameriški Slovenci, sezite po tej lepi knji¬
gi “Večna molitev”.

Pri priliki bomo spregovorili še kaj o
vsebini sami. K.

—s—

NA POTU V DAMASK

Na potu v Damask se je preganjalec pr¬
vega krščanstva Savel spremenil v Pavla,
najvnetejšega borca za Kristusa. Po nje¬
govi poti je šlo v vseh stoletjih veliko du¬
hov, veiikih in znamenitih mož.

V zadnjem času je šel po tej poti 80-let-
ni Benedetto Croce, znani svobodomiselni
kulturni filozof in ustanovitelj novoideali-
stične italijanske filozofije. Napisal je ne¬
davno knjigo “Politika in morala”. V njej
je zavrgel francosko pojmovanje zgodovi¬

ne, ki naj bi bila le zgodovina civilizacije.
Ravno tako je zavrgel pojmovanje svojega
učitelja Spaventa o državi, ki jo je smatral
po Heglu za vsemogočno in po nikomer in
ničemer omejeno v oblasti. Od svobodomi¬
selstva se je obrnil k veri o nadnaravnem
življenju in prepričanju o razvoju od zno¬
traj navzven, ki je sad izražanja duhovnih
sil. Zanimivo dokazuje, da avtoritativen
režim — misli na fašizem — ki je bil pre¬
magan in odstranjen, ne more nikdar več
vstati v svoji veljavi in obliki.

Croce piše o nepremagljivosti verske mi¬
sli takole: “So dobe, ko se zdi, da so sila in
politika, doslednost in delo vse; so dobe
bede in stiske ali neomejenega mamoni-
zma, tiranije in suženjstva. V takih časih
more verski in nravni duh tako malo uspe¬
vati kakor pesništvo in modroslovje. A duh
vedno deluje in se udejstvuje. Celo preiz¬
kušena nadvlada političnega elementa ali
države — to je politike nad Cerkvijo, to¬
rej nad etiko — se mora smatrati za tvor¬
bo elementa, ki hoče zmagujočo Cerkev
uporabljati za svoje namene. Zato se
umevno črnogledi zgodovinski pisatelji
vedno motijo. Ti niso prav za prav nikaki
zgodovinarji. Iz zgodovinskega vidika je
nespametno trditi, da je moralni plamen,
ki gori v človeškem srcu, kdaj ugasnil, ali
da ga je mogel kdo ugasiti. To je plamen,
ki zgodovinarju resnično sveti, da razume
zgodovino.”

Croce je došel do prepričanja, da je
etično pojmovanje zgodovine pravilno in
da mora biti resnična človeška zgodovina
religiozno pojmovana. Pri tem se ne opira
na kakšno katoliško avtoriteto, temveč na
Goethe-ja, ki pravi: “Edini resnični in naj¬
globlji problem svetovne zgodovine in člo¬
veštva, problem, ki so mu vsi drugi podre¬
jeni, je boj med vero in nevero.”

Dr. I. Česnik

Sveta vera bodi vam luč, materni jezik
bodi vam ključ do veličanske narodne omi¬
ke. — Škof Anton Slomšek

NAČINI POTOVANJA V MISIJONSKIH DEŽELAH. — Katoliški misijonarji v po
raznih krajih sveta se morajo posluževati raznih popotovalnih sredstev, da pridejo ka
do svojih "faranov". Na prvi sliki (zgoraj na levi) vidite angleškega frančiškana, de
ki se v južni Indiji pelje na vozičku, ki mu ga vleče "človeški konj"; druga slika ža
kaže italijanskega misijonarja v Abisiniji v Afriki, ko se v čolničku odpravlja na

NOVE VATIKANSKE ZNAMKE. — Tri nove zračne
poštne znamke (na levi), ki -so zelo zanimive, je izdal poštni
urad v Vatikanu. Prva znamka (gornja) predstavlja goloba
miru, ki z oljsko vejico v kljunu iz Vatikana odhaja ven na
svet; druga (srednja) kaže angele, ko nosijo sveto hišico sv.
družine iz Nazareta v Loreto v Italiji; tretja (spodnja) pa ka¬
že velik svetel križ, ki se nahaja vrha obeliska, ki stoji pred
cerkvijo sv. Petra v Rimu.

društvo. Pridigar, ki ga vidite spodaj na levi, je Most Rev. William A. Scully, pomožni škof iz škofije Albany,

HRANA ZA TELO IN ZA DUŠO. — V New Yorku v spodnji kapeli cerkve sv. Andreja so vpeljali nekaj novega v vers:
oziru. Vsak prvi petek opoldne se delavci in delavke iz bliž njih uradov in javnih poslopij zbero v tej kapeli, Ua me
šilom poslušajo pridigo. Za kosilo si ti ljudje kupijo sendviče in kavo ali mleko, katere pri vratih prodaja nek| katc

nji v pot do druge misijonske postaje; na tretji sliki stoji duhovnik pri svoji kameli, po
ridejo kateri se prevaža od enega do drugega kraja v južni Afriki; mlad dominikanec (na
kana« desni) pa je čisto moderen, ker ima aeroplan, da hitro preleta nevarne kraje v dr-
slika žavi Peru ▼ Južni Ameriki.

ja na

KATOLIŠKI PREDSEDNIK.

— Švica ima sedaj katoliške-
ga predsednika, dr. Enrico

Celio, ki ga na gornji sliki vi-

ODLIKOVALA STA SE. — Na desni je španski škof
Fogued, ki že 19 let misiionari na Kitajskem, na levi pa mlad
indijski duhovnik Raphael Sah, jezuit, ki je na indijski jezik
prestavil življenjepis sv. Terezike in zdaj prestavlja novi tes¬
tament.

KITAJSKO KRŠČANSKO UMETNI- |
ŠTVO. — Kitajska Madame Ching-Chih |
Yee, ki jo vidite spodaj na sredi slike, je |
naslikala Marijo in Jezusa po kitajskem |
načinu in podarila slike katoliški univer- |
zi v Washingtonu. Prva podoba, pri kateri |
stoji Madame Yee, predstavlja Marijo kot |

"Mater beguncev", druga pa (na desni)
Jezusa kot "Dobrega pastirja". Slike gle¬
data kitajski nadškof Paul Yu Pin iz Nan¬
kinga in monsignor McCormick, rektor
katoliške univerze.

dite. Švica ni katoliška deže¬
la, pa ima vendar katoliške¬
ga poglavarja.

18

AVE MARIA

K ardinalovi čevlji. — V

Budapešti je neki ubo¬
gi katoliški žurnalist iz A-
merike dobil en par lepih
črnih čevljev, ki niso bili si¬
cer novi, vendar še prav do¬
bri. Čevlji so bili v paketu,
ki je bil eden izmed tisočih,
ki jih redno v Evropo poši¬
lja narodna katoliška dobro¬
delna organizacija v Wash-
ingtonu Ko je mislil čevlje
obuti, je zapazil v enem čev¬
lju listek, na katerem je bilo
nekaj napisano. Vzel je lis¬
tek, ga pogledal in bral ime
“Cardinal Spellman”. Torej
čevlje je bil oddal za uboge
sam kardinal Spellman, nad¬
škof v New Yorku. Oni žur¬
nalist je pa zdaj tako pono¬
sen na svoje čevlje, da bi jih
ne zamenjal za celo najbolj¬
še nove čevlje.

Kardinal Spellman je to¬
rej med onimi, ki ne samo
drugih navdušujejo k dobro¬
delnosti, marveč sam daje
dober zgled.

Poglavarjev dober zgled.
--V Afriki v belgijskem
Kongu so pred meseci oblju¬
be v redovniškem življenju
delali nekateri zamorci. Med
njimi je bil sin nekega za¬
morskega poglavarja kakor
tudi hči istega.

Poglavar sam še ni pristo¬
pil v katoliško vero, če kdaj
sploh bo. Zato ga je katoli¬
ški misijonar izpraševal, ka¬
ko je to, da more on, ki sam
ni katoličan, dati svoje otro¬
ke Bogu. Poglavar pa je od¬
govoril, “Jaz sem poglavar
in moram dajati dober
zgled. Ako bi jaz ne dovo¬
lil, da se moji otroci Bogu

P. Mariin, o.f.m.

posvetijo, kako bi mogli od
katerega drugega to priča¬
kovati?”

Če lahko poglavar divjih
afriških zamorcev daje do¬
ber zgled, zakaj bi ne mogli
mi, ki spadamo med tako
zvanimi civiliziranimi ljud¬
mi?

Grob sv. Petra bi poiskali.
— Pod baziliko sv. Petra v
Rimu že več let na nov na¬
čin urejujejo grobove pokoj¬
nih papežev in drugih odlič¬
nih oseb, čigar trupla so bi¬
la tamle pokopana. Po tem
delu bi bilo mnogoštevilnim
romarjem lažje obiskati o-
menjene grobove, posebno
leta 1950, ko bo sv. oče na-
klical sveto leto.

Daljši namen tega dela pa
je to, da bi izkopali in našli
grob sv. Petra apostola, kaj¬
ti ta grob je že dolgo časa
pod baziliko zgubljen. Grob
sv. Petra je sicer pod vati¬
kansko baziliko, a natančen
kraj ni znan.

Zopet nove Marijine pri¬
kazni. — V sedanji dobi
smo že precej brali in slišali
o raznih prikaznih Marije in

Kristusa. Saj ste ravno v ja¬
nuarski številki tega lista
lahko brali, kako sta se Ma¬
rija in Jezus večkrat^prika-
zala v Heedu na Nemškem.

Poročilo o novih Marijinih
prikaznih pa prihaja iz
majhne evropejske države
Luxemburga, ki leži med
Francijo in Nemčijo. Prikaz¬
ni so se dogodile v majhni
vasi Kayl blizu grote ali vo¬
tline, ki je posvečena Mariji
kot Materi vse tolažbe. Oko¬
li te votline je še sedem
manjših votlin, ki so raznim
svetnikom posvečene.

Lanske jeseni je na vernih
duš dan šla desetletna Emi-
lie Winaudy k omenjeni vo¬
tlini molit za svojega očeta,
ki je bil ravno takrat v Švici
nevarno zbolel. Ko je prišla
domov v hišo svoje stare ma¬
tere, s katero je tedaj stano¬
vala, je rekla, da je videla
Mater božjo pri prvi izmed
manjših votlin.

Pozneje istega dne je šla
zopet k votlini, a ta čas s
svojim mlajšim bratom in
osemletnim bratrancem. Vsi
trije so doma pripovedovali,
kako so videli lepo Gospo,
ki ni mogla biti nobena dru¬
ga kot Mati božja sama.
Dva dni nato je k votlini šel
z otroki še drug bratranec,
mlajši brat pa je v hiši ostal,
ker je bil videl Kristusa s
krvjo oblitega in križ nose¬
čega in se je bal iti nazaj k
votlini

Ljudje so hitro izvedeli
za prikazni, dasiravno je do-
tična družina skušala sebi
pridržati sveto tajnost. V ve¬
likih trumah so prihajali k
votlini, z upanjem da bodo

AVE MARIA

sami videli prikazni. Toliko
ljudi je bilo, da je bilo mest¬
ni policiji treba dobiti po¬
moči.

Katoliška Cerkev še ni ni¬
česar določila o teh prikaz¬
nih. Zdravniške preiskave
kažejo, da so omenjeni otro¬
ci čisto normalni in zdravi.

Sveto pismo za Eskime.—
Eskimi, ki žive na ledenem
severu na onem ogromnem
prostoru severnoameriške o-
bali od Baffinove zemlje do
Alaske, so končno dobili
prevod svetega pisma nove
zaveze v svojem domačem
jeziku. Napravil ga je neki
p. Lionel Ducharme, ki se je
trudil z njim celih 25 let.
Treba je bilo sestaviti tudi
posebna pismena znamenja
in Eskime priučiti nanje, pa
zato je tako dolgo vzelo.

Pater Ducharme izdaja
tudi druge knjige za Eski¬
me, potrebne za vsakdanje
življenje. Zanimivo je, da se
število Eskimov in raznih
indijanskih rodov v Kanadi,
ki so zadnja desetletja izu¬
mirali. zopet množi, za kar
imajo največ zaslug katoli¬
ški misijonarji.

Angleške katoliške kralji¬
ce — Kraljeva rodbina, ki
zadnja stoletja vlada Ang¬
lijo in vsa njena številna po¬
sestva, je nemškega izvora
in seveda ni katoliška. Pre¬
den pa je ta rodbina zavze¬
la angleško vlado, so angle¬
ški kralji iskali svoje kralje¬
ve soproge v katoliških de¬
želah. Te odlične žene so bi¬
le katoliške in so veliko do¬
brega storile za Anglijo, ta¬
ko da je Anglija deloma po

njih prizadevanju postala
svetovna velesila.

Kraljica Eleanora, n a
Španskem rojena, je ukaza¬
la v Anglijo vpeljati poseb¬
no vrsto španskih ovac, iz
katerih so Angleži polago¬
ma razvili prvovrstne ovce,
od katerih so dobivali ono
volno, ki je bila tolike vred¬
nosti na svetovnih trgovi¬
nah. Prodaja te volne je po¬
stala za Anglijo vir ogrom¬
nega bogastva.

Kraljica Filipa (doma iz
Belgije) je v Anglijo priva¬
bila veliko število belgijskih
tkalcev, ki so Angleže nau¬
čili delati najboljšo tkanino,
ki je tudi postala vir velike¬
ga bogastva za Anglijo. Zra¬
ven tega je ta kraljica tudi
zelo vzpodbujala premogar-
stvo v britanskem kralje¬
stvu.

To so seveda samo neka¬
teri slučaji, ko so katoliške
osebe toliko Angliji koristi¬
le. In vse to je zdaj tako za¬
nimivo, ker se je pred nekaj
meseci toliko slišalo in vide¬
lo in bralo glede poroke ang¬
leške princese Elizabete.
Angleži menda ne pomislijo
na to, da je Elizabeta po¬
tomka katoliške kraljice
Marije, “kraljice Škotov”,
ki je bila radi svoje katoli¬
ške vere obglavljena v šest¬
najstem stoletju.

Angleške postave že od
nekdaj prepovedujejo kato¬
ličanu ali katoličanki pre¬
vzeti angleško vlado. Če bi
se torej princeza Elizabeta
hotela vrniti v vero svojih
katoliških pradedov, bi ta¬
koj zgubila pravico do ang¬
leškega kraljevskega pre¬

it

stola, do katerega ima sedaj
pravico.

Tako se godi v deželi, ki
se hoče bahati s svojo demo¬
kracijo.

Romanja v Lurd. — Leta
1947 je okoli en milijon in
pol romarjev obiskalo sve¬
tovno znano Marijino sveti¬
šče v Lurdu. Več kot polovi¬
ca teh je prišlo na posebnih
rezerviranih vlakih. Nad 120
tisoč izmed teh se je kopalo
v lurški vodi pred votlino,
kjer se je Brezmadežna
Bernardki prikazala.

Mimogrede lahko omeni¬
mo, da je praznik lurške
Matere božje 11. februarja,
kajti na ta dan leta 1858 se
je Mati božja prvič deklici
Bernardki prikazala.

Živa vera. — Kitajske
družine iz neke vasi na juž¬
nem Kitajskem vsako leto
za božič hodijo 40 milj, da
se smejo udeležiti polnočne
svete maše v misijonski cer¬
kvi v Kwangsiu. Na pot se
spravijo zjutraj pred zoro
na božično vigilijo in pride¬
jo v Kwangsi šele pozno
zvečer. Po polnočnici ne gre¬
do takoj domov, temveč o-
stanejo še za tri druge sv.
maše na božičen dan. Kma¬
lu po zadnji maši odpotuje¬
jo proti svoji domači vasi.
Misijonarju obljubijo, da se
bodo vrnili za veliki teden.

Hočeš li, da te ne kaznuje
Bog, se kaznuj ti sam. Pre¬
hiti Gospoda Boga! Greh
mora biti kaznovan — ali
od Boga ali od tebe. — Sv.
Avguštin

20

AVE MARIA

S križem
in sidrom

ZGODBA FRIDERIKA BARAGE

OB GORNJEM JEZERU

□

Spisal James K. Jamison

□

Prestavil p. Bernard, o.f.m.

ENAJSTO POGLAVJE

pOLETJE 1838 je prineslo misijo¬
narju Baragi nove in zapletene na¬
loge. Čipevanci so spet začeli vojno z
Indijanci rodu Sioux. Po večini je voj¬
na zajela le mlade ljudi, vendar je bilo
opaziti splošno razburjenje med Indi¬
janci vse ob obali Gornjega jezera.

Tisto poletje je tudi prišla k njemu
sestra Antonija, da bi mu bila v pomoč.

Ko je šlo poletje že na jesen, se je na¬
bralo v La Pointu več ko tri tisoč Indi¬
jancev od vsepovsod, ki so prišli tja
radi izplačevanja dolgov washington-
ske vlade.

Končno je tisto poletje Baragova cer¬
kev prvič videla škofa, ki se je bil po¬
trudil tako daleč in ji dal svoj blago¬
slov. V pričakovanju tistega slavnost¬
nega dne je Baraga razširil cerkev in

zvezal svojo stanovanjsko hišo ž njo v
eno samo poslopje.'

Prizor izplačevanja vladne podpore
Indijancem ni bil za našega misijonar¬
ja nič novega. Vajen je bil tega že z
otoka Mackinac in tudi iz časa svojega
bivanja v Grand Riverju. V La Pointu
se je to leto stvar vršila ponovno v av¬
gustu. Mnogo dni prej so se začeli
grinjati Indijanci v La Pointe. Baraga
je zvedel, da jih je nekaj med njimi, ki
so napravili tisoč milj dolgo potovanje.
Osebno jih je le malo poznal. Veselil se
je te lepe priložnosti, da se seznani še z
drugimi in oni ž njim. Bolelo ga je,
ko je kmalu videl, da so rdečekožci iz
oddaljenih krajev še vse bolj siromašni
kot njihovi bratje ob Gornjem jezeru.
Napram njemu osebno so kazali ali očit¬
no sovraštvo ali pa pasjo ponižnost.
Oboje se je Baragi enako upiralo.

AVE MARIA

21

Tri tisoč Indijancev je taborilo v La
Pointu in to ni bila majhna reč. 0 ka¬
kem redu ni bilo sledu. Indijanec, ki
je prišel v kak kraj poleti in le za nekaj
dni ali tednov, naj bi mislil na red in
snago? Šotori so bili torej le nekaj za¬
silnega, toliko da je bila streha nad gla¬
vo. Nekatere indijanske družine se pa
še toliko niso potrudile. Majhno ognji¬
šče nekje pod milim nebom, to jim je
bilo dovolj. Pospali so pa zvečer kar
na slepo srečo, kamorkoli se je dala po¬
ložiti glava.

Vlada je imela stroge odredbe, da no¬
ben Indijanec ni mogel dobiti izplačila,
če ga ni prejel čisto osebno. Naj je bil
moški, ženska ali otrok, vsak je moral
iztegniti svojo dlan, da so mu odšteli
denar. Če kdo ni bil tam, ko so klicali
njegovo ime, so ga mirno prešli. Zato
ni čudno, da se jih je bila nabrala tako
pisana družba. Med njimi so bili star- -
ši visokih let, pa tudi otročiči na ma¬
terinem hrbtu. Da bi bila družba še
bolj pisana, je bilo videti, da je imel
vsak Indijanec s seboj tudi svojega psa.

Psi so imeli neprestano vojno. Nagih
otrok je bila polna vsa okolica. Ženske
so pušile svoje pipe in se brez zadrege
sukale okoli domačih opravkov. Mladci
so klicali drug drugega na korajžo in
razkazovali svojo objestno moč. Drugič
so posedli k igram za denar, ki so jih
držale v napeti molčečnosti. Indijanec
ljubi igro “pagessan”, ki je nekaka
kombinacija šaha in kocke. Starci so
posedali v lenih kolobarjih, malo govo¬
rili, veliko kadili in dremljali.

Krajevni glavar Buffalo je uredil za
Barago, da se je sestal z vodilnimi mož¬
mi teh indijanskih prišlekov. Za take
prilike so bili zgradili na jezerski obali
prilično lopo. V njej so imeli možje

svoja posvetovanja, v njej so opravljali
svoje poganske ceremonije, bolj ali
manj skrivne.

Baraga je vstopil v lopo. Vodilni
možje so bili zbrani v njej. Misijonar
jih je na kratko nagovoril. Do konca
življenja bi rad ostal med Indijanci, jih
je zagotovil. Najrajši bi potoval od v^-
si do vasi, ako bi bilo le mogoče. Prosil
je za dovoljenje, da bi smel pripovedo¬
vati o Bogu njihovim otrokom, ni pa
pozabil dodati, da mora Boga častiti
vsak človek, pa naj bo mlad ali star.
Tudi to je poudaril, da živi v siromaš¬
tvu in nima zanje pripravljenih nobe¬
nih darov. Kar pa ima, z veseljem deli
ž njimi, ako treba, saj zanj osebno je
kar dobro tako siromašno življenje kot
ga žive Indijanci. Rad bi šel ž njimi
ali vsaj za njimi, ko se vrnejo na svoje
domove, ampak to pač ne bo mogoče 1 .
Zato naj vedo, da so iskreno povabljeni
k njemu na stanovanje, dokler se mude
v La Pointu. V sklepnih besedah jim
je pokazal križ, ki ga je nosil na prsih*,
in jim je v kratkih besedah razložil nje¬
gov pomen.

Toliko in nič več je oče Baraga spre¬
govoril na zboru. Ko je pozneje sreča¬
val može okoli taborišča, se mu je zdelo,
da so se njihovi prejšnji sovražni pogle¬
di nekaj omilili. V vsakem “bu-zu”, ki
ga je dobil v pozdrav od Indijancev, je
zvenelo precej več prijaznosti nego po¬
prej. Nekaj vodilnih mož je celo res
sprejelo njegovo povabilo. Prišli so ga
obiskat na stanovanje in prosili, naj
jim razkaže cerkev. Najbolj so se zalju¬
bili v njen zvon. Ko so se poslavljali,
so vabili Barago, naj pride o priliki k
njim tja v one daljne vasi in jim kaj
več pove o Bogu in njegovem Sinu.

Šele po dolgih dneh čakanja se je pri-

22

AVE MARIA

kazal vladni agent s svojim sprem¬
stvom. Indijansko taborišče se je še
bolj razburkalo.' Ker je bilo vreme
prav lepo, so za kraj izplačevanja dolo¬
čili prostorni trg med kompanijskimi
trgovskimi poslopji. Tam so razposta¬
vili mize in jih obložili z denarjem in
blagom, ki je imelo biti razdeljeno med
Indijance.

Indjianski značaj ljubi premišljeno
ceremonijalnost, zato je šlo delo le po¬
časi od rok. Vladni agent je imel dolg
nagovor. Za njim so govorili in govo-
rančili glavarji indijanskih rodov. Do¬
povedovali so agentu, kako siromašni
so in da nobeden nič nima. Nihče ni
znal biti kratek. Ves tisti dan in še ne¬
kaj ur naslednjega so govorančili kakor
za stavo.

Preden se je začelo izplačevanje, je
bilo treba prirediti “narodni” ples. In¬
dijanci so imeli na sebi večinoma le ne¬
kake predpasnike, vse drugo je ostalo
golo na njih. Koža po telesu in obrazu
jim je bila poslikana čudovito pošastno.
Barve so bile bele, črne in modre. Ta
in oni je imel pol obraza namažanega z
eno samo barvo, drugega pol s kako
drugo. Na tej podlagi so bile naslika¬
ne v drugih barvah čudno zverižene in
kar mogoče pošastne oblike. Oglasili
so se preprosti bobni in napovedali ples.

ISKANJE

Višnjeva noč je spila vso svetlobo.
Kot kaplje zvezde padajo z neba.
Le čakam: morda kakšna pade v sobo.
N.a steni čista lučka sama sebi pije:
v. krvavih barvah lipov križ gori
in kri rosi, da luč ne ugasne v sanje.
Prinas doma je večno darovanje.

Janko

Počasen in enoličen ritem so tokli. Po
dva ali trije plesavci so se spustili na
plesišče in krivili svoja jeguljasta tele¬
sa v skoro nemogočih krivuljah. Ple¬
salci in gledalci so dajali duška globo¬
kemu zanosu v piskajočih vzklikih.
Zdaj pa zdaj so pretrgali ples in poedin-
ci so nastopali kot govorniki. V dolgo¬
veznih popisovanjih so navajali čudovi¬
te dogodivščine, ki so jih bili kdaj do¬
živeli. Nekatere so bile neverjetno
krute in polne krvi. V dokaz resnice
so razkazovali, koliko skalpov še zme¬
rom lahko postavijo na razstavo. Res,
morale so biti silno krvave bitke.

Oče Baraga je stal ob strani in vle¬
kel na ušesa. Groza mu je lezla po udih.
Videti je bilo, da ne bo konca straho¬
tam. Indijanci so pa uživali ob teh
zgodbah kot bi jim bila na uho najlepša
godba. Kakor na povelje so od časa do
časa enoglasno dali od sebe svoj znani
“ho-ho”, ki je imel povedati, kako všeč
jim je vsaka zgodba.

Končno je prišlo do pravega sporeda
— začelo se je izplačevanje. Vladna na-
redba je predpisovala in Indijanci so
imeli to za veliko čast, da je vsak pre¬
jemnik držal za agentovo pero, ko je
vpisoval v knjigo dotičnemu izplačano
svoto. Vodilni možje so smeli celo sami
vzeti v roko pero in napraviti z njim
znamenje v knjigi. Vladni agent je
skušal pospešiti delo na ta način, da je
manj pomembnim Indijancem samo po¬
molil pero preko mize in se dotaknil ž
njim njihovih rok.

V izplačevalni komisiji so sedeli tudi
naši znanci: dr. Borup, Mr. Oakes ali
Mr. Agnew. Bili so predstavniki Ame¬
riške kožne kompanije. Ti možje so
imeli pred seboj račune, koliko kdo med
Indijanci dolguje kompaniji. Ko je

AVE MARIA

23

prišel na vrsto kak njihov dolžnik, so
mu ko j tam odtrgali od vladnih prejem¬
kov, kolikor je bil kompaniji dolžan. In¬
dijanci se niso skoraj nič pritoževali,
celo če je kdo moral ves prejeti denar
kar tam prepustiti kompaniji, si ni nič
napravil iz tega. Marsikdo je še po
vsem tem ostal kompanijski dolžnik.
Vladni agent ga je pa prav tako oplazil
s peresom po roki in vpisal izplačano
svoto.

Denarna izplačila so bila v srebru.
Komur je bilo odločeno izplačilo v bla¬
gu, je prejel nekaj modrega platna za
obleko, kak klobuk ali kapo. Vrhu te¬
ga je imel agent s seboj tudi nekaj mo¬
drih jopičev s svetlimi gumbi. Izplačila
v denarju so bila po štiri dolarje na
osebo.

Misijonar je imel ob teh prizorih
mnogo premišljevati. Po tisoč milj da¬
leč so bili prišli ti ljudje, v življenjski
nevarnosti so bili večkrat na poti —
zdaj pa prejemajo to malenkost v de¬
narju, v blagu pa cunje brez vrednosti!
Morda bi se bil kdo drug iz srca smejal,
ko bi videl, kako so si Indijanci nade¬
vali jopiče s svetlimi gumbi na golo te¬
lo in se ponosno petelinili z njimi med
množico. Baraga je tudi videl, pa se
mu je zdel ves prizor prav radi tega še
toliko bolj žalosten. En tak jopič je po¬
tipal in si ga od  blizu ogledal. Takoj
je videl, da je iz najbolj zanikernega
blaga. Početje vladnih agentov je bilo
po Baragovem mnenju nečloveško in
vnebovpijoče. Še toliko bolj, ko so bili
Indijanci tako silno otročji in jim še na
misel ni prihajalo, kako jih vlada izže-
ma. Moža božjega je vse to do mozga
pretreslo in globoko potrt se je obrnil
proti domu.

Dobro, da ni videl, kako so Indijanci

po končanem izplačevanju zapravljali
denar in blago z nevarnim igranjem.
Tudi ni videl, kako se je pojavila med
njimi “ognjena voda”, ki je našla svojo
zahrbtno pot v La Pointe tisti dan. Do¬
volj je pa bilo, da je misijonar slišal ti¬
sti večer pijane izbruhe indijanskih
grl, ki so odmevali prav do njegovega
doma. Mraz mu je stisnil srce, ko je po¬
mislil, kaj vse lahko to pomeni za te ne¬
srečne ljudi.

Tako je torej poteklo zopet eno izpla¬
čevanje dolga, ki si ga je bila naložila
ameriška vlada za odkup indijanske
zemlje. Toda odkupljena zemlja je le¬
žala neizrabljena. Ponujala je Ameriki
svoje rudninske zaklade, svoj še nedo¬
taknjen les, svojo vodno silo. Ponujala
je, pa še ni bil čas, da bi beli človek se¬
gel po njej. Vendar ni bil več daleč.

Kmalu po tistem izplačevanju je do¬
spela v La Pointe Antonija. Oče Bara¬
ga je bil vesel, da sestra ni videla muč¬
nih prizorov. Njegovi lastni Indijanci
domačini v La Pointu se niso dali po¬
kvariti prišlekom od daleč. Sploh so se
kar dobro držali. Samo radi njih Ba¬
raga ni izgubil poguma. Neprestano
je moral na tihem opominjati samega
sebe, naj se nikar ne vdaja malodušno¬
sti, češ, saj ni nikjer zapisano, da se

NOCOJ

Nocoj se pa zvezde prijazno smehljajo
v molčečo zamaknjeno noč.

Gozdovi o tajnah zemlje šepetajo,
vode so vrtinec pojoč.

Nocoj mi leskeče življenja zrcalo,
glej, v srcu je veliki — mir!

Ob smehu je cvetje med trnjem pognalo
umolknil je mračni skovir.

Vladko Kos

24

AVE MARIA

mora kar čez noč pokazati sijajen
uspeh! Niti ne gre za kako leto ali dve.
yse življenje ima ostati v teh krajih in
naj bo končni uspeh še tako majhen,
zadovoljen naj bo!

Namenil si je pa, da takih svojih mi¬
sli ne bo nikoli razkrival sestri Anto¬
niji.

Pričakal jo je bil v pristanišču in jo
pozdravil z nežno ljubeznivostjo, kakor
more pač brat pozdraviti sestro. Po
pravici povedano, njen prihod je bil
zanj dogodek, ki mu je zmehčal srce.
Skoraj bi ga bilo vrglo in duševnega
ravnotežja.

Antonija je bila vdova. Pred mnogi¬
mi leti jo je bil Friderik zvezal v zakon
s postavnim vitezom Svetega Rimske¬
ga Cesarstva, gospodom Feliksom von
Hoeffern. Tisti obred je bil eden pr¬
vih, ki jih je bil opravil Baraga po svoji
novi maši 1824. Za zmerom mu je
ostal v spominu sestrin tedanji lepi
drobni obraz, ki mu je zrl naproti iz ne¬
vestinega pajčolana.

V svojih pismih Antoniji in Amaliji
se je bil močno potrudil, da bi se Anto¬
nija ne odpravila za njim v misijone.
Popisoval jima je v vseh podrobnostih
strahotno zimo ob Gornjem jezeru, ki
jo mora človek prebiti v slabem stano¬
vanju, dosti slabšem kot so grajski hle¬
vi v Sloveniji. Opisoval jima je slabo
hrano teh krajev, ki bi ne šla v slast,
ako bi je goli glad ne zabelil. Ni prikri¬
val samotnosti v teh krajih in umaza¬
nosti in kričečega siromaštva, ki ga je
obdajalo od vseh plati. “O, moja mala
Antonija, ljuba tovarišica mojih mla¬
dostnih dni, ne smeš siliti sem!” Tako
in enako je včasih zapisal.

Ali Antonija se ni dala oplašiti. Ko
je Baraga končno uvidel, da je ves trud

zastonj, se je polagoma vdal. Uredil je
za sestro, da je prišla in se najprej
ustavila v Baltimoru in Filadelfiji za
nekoliko šolanja. Potem je za nekaj ča¬
sa odšla na Mackinac Island, zakaj pod¬
nebje tam ni bilo tako’ostro in odbija¬
joče.

No, končno je dospela k njemu v La
Pointe. V šoli ga bo lahko močno raz¬
bremenila. Ni bila brez vsake izkušnje
v tej stroki, zlasti na otoku Mackinac
je videla, kako se vodijo indijanske šole.

Začetkom septembra je obiskal La
Pointe še škof Rese iz Detroita. Obšir¬
na je bila njegova škofija, La Pointe je
bil najbolj oddaljen. O priliki tega
obiska je škof posvetil cerkev sv. Jože¬
fa in birmal 120 spreobrnjencev.

(Dalje prihodnjič)

V SENCI TUJINE

Peroti črne se nad mano pno,
zastirajo nebesne mi jasnine,
da videl bi v naročje domovine .. .
Pritiskajo na tujo me zemljo.

Upiram se in dvigam roke v pest,
se bijem, upam, smejem se in plakam
in razprostrtih rok ljubezni čakam,
pobiram prah iz mrkih tujih cest.

Gospod, le tepi, naj za narod svoj,
na tujih tleh mladost mi vsa odteče,
ljubezni ogenj naj me v živo peče:
Srce trpeče spravni dar je moj ...

Fr. Bazilij, o.f.m.

Kdor premišljuje trpečega Gospoda, mu
zagori v duši ogenj velike ljubezni do nje¬

ga. — Sv. Alfonz ligvorski

AVE MARIA

25

Nekateri ste se pa res hi¬
tro odzvali našemu apelu za
nove naročnike ob štiridese¬
ti obletnici lista Ave Maria.
Takoj v prvem tednu mese¬
ca januarja smo dobili kar
deset novih naročnikov.

Kot veste, je februar me¬
sec katoliškega tiska. Tudi
iz tega ozira lahko nagovar¬
jate sorodnike in prijatelje,
naj se naročijo na edini slo¬
venski nabožni list v Ameri¬
ki. Tako boste delali za do¬
bro katoliško stvar, za raz¬
širjenje katoliške resnice.
To bo prava katoliška akci¬
ja. Ne pozabite tudi, da je
vsak novi naročnik dobrodo¬
šel, ker se z vsakim podalj¬

šuje življenje tega Marijine¬
ga lista.

Ker smo ravno zadnji me¬
sec pisali o naši podobi Ma¬
rije Pomagaj, ki jo vidite
na sprednji platnici tega li¬
sta, naj pa kar še malo na¬
pišemo o njej. Nekaterim bo
to že stara reč, zanimivo bo
pa vseeno.

Kot je bilo že omenjeno,
je originalno podobo Marije
Pomagaj na slovenskih Brez¬
jah naslikal Lajler okoli le¬
ta 1815. Našo podobo Mari¬
je Pomagaj, ki jo imamo tu¬
kaj v Lemontu na glavnem
oltarju, je pa naslikal znani
umetnik p. Blaž Farčnik,

o. f.m. Pater Blaž je seveda
posnel našo podobo po brez¬
janski čudodelni podobi. Po¬
menljivo pa je tudi, da je po
končanem delu brezjansko
podobo dotaknil z našo po¬
dobo. Tako torej ni naša
Marija Pomagaj samo po¬
snetek ali kopija brezjan¬
ske Marije Pomagaj, mar¬
več se je tudi dotaknila one
čudodelne podobe.

Našo podobo Marije Po¬
magaj je leta 1924 naročil

p. Hugo Bren, o.f.m., ki je
bil takrat komisar lemont-
skega komisarijata. Ko jo je
p. Blaž zgotovil, jo je pred¬
stojnik ljubljanskega fran¬
čiškanskega samostana iz¬
ročil p. Johnu Ferlinu, ki se
je ravno takrat pripravljal
na potovanje v Ameriko.
Father John pravi, da so se
bile barve komaj posušile,
ko je vzel podobo s seboj.
Se razume, da je Father
John jako ponosen na to
čast, da je smel V Ameriko
prinesti Marijo Pomagaj, ki

>6

AVE MARIA

mu je na poti bila nebeška
spremljevalka. Kdo pa bi ne
bil ponosen na to? Se lahko
zdaj tudi omeni, da je Fa-
ther John obenem s seboj
prinesel krasen, dragocen
kelih, ki ga rabimo za večje
praznike in slovesnosti.

•

Zdaj pa naj malo povemo
o p. Blažu samem. Rojen je
bil v Ljubljani dne 6. mar¬
ca, leta 1879. Med prvo sve¬
tovno vojno je bil interniran
na otoku Sardiniji, ki je Ita¬
liji spadal. Tam ga je škof
predstavil svojim duhovni¬
kom kot vzor mašnika. Lju¬
dje so ga sploh imenovali
“R Santo”, po našem “svet¬
nik”. Bil je v resnici zgle¬
den redovnik in duhovnik. V
Italiji se je nalezel tako hu¬
dega revmatizma, da je bil
kar ves sključen. Umrl pa
je šele predlanskim, nam¬
reč leta 1946 in sicer v Tro-
giru v Dalmaciji, kjer je sli¬
kal neko cerkev.

V slikarstvu je bil p. Blaž
akademično izšolan. Tako

dobro se je izvežbal pri tem
umetništvu, da je daleč na¬
okoli slovel kot prvovrsten
slikar. Na Kranjskem je več
cerkva naslikal, kakor n. pr.
v Novi Štifti, na Viču, v Ši¬
ški pri Ljubljani, itd. Mno¬
go podob je naslikal. Za A-
meriko ni samo naše Marije
Pomagaj naslikal, temveč
tudi podobo sv. Cirila in Me¬
toda za glavni oltar v slo¬
venski cerkvi sv. Cirila in
Metoda v Lorainu, Ohio. V
Novem mestu na Dolenj¬
skem je naslikal krasen bo¬
žji grob. Naslovne slike li¬
sta Ave Maria za prve let¬
nike je tudi on naslikal.
Njegovo slikanje je sploh
izvanredno lepo delo, kakrš¬
nega je težko kje dobiti.

•

Nekateri ste tu in tam pi¬
sali, da ne morete dobre spo¬
vedi opravljati, ker nimate
slovenskega duhovnika v
svoji fari, ali pa vsaj vas
skrbi, če je bila vaša spoved
angleškemu duhovniku do¬

Takole je z romarskim domom pozimi. Kar vidiie, je sprednji del
romarskega doma, namreč porč in sprejemna soba. Kuhinje, ki je
bila tudi začeta, pa ne vidiie na sliki, ker je na drugem koncu do¬
ma. V daljavi se lahko vidi naš samostan.

bra ali ne. Dobili ste seveda
pojasnilo od gospoda uprav¬
nika, ki odgovarja na vaša
pisma, vendar se zdi nam
dobro, če vam damo kar tu¬
kaj malo poduka.

Splošno je seveda potreb¬
no za dobro in veljavno spo¬
ved, da človek pove spoved¬
niku vse svoje smrtne grehe.
Saj to dobro Veste.

Pogosto pa ni mogoče spo¬
vedati se tako, kakor zahte¬
va cerkvena postava. Tako
je v vašem slučaju, če ne
znate dovolj angleščine. Sv.
Cerkev pa upošteva vaš po¬
ložaj in rada omiluje svoje
postave, kadar to vaš dušni
blagor zahteva.

Torej, če se ne znate v
angleškem jeziku spovedati
prav čisto in dobro, kot se
zahteva, potem zadostuje,
da se obtožite svojih smrt¬
nih grehov z besedami ali
znamenji, kolikor se more¬
te. Spovednik sme vam po¬
tem dati odvezo za vse vaše
grehe.

Imeti pa morate voljo, da
boste, ko in če bo to vam
mogoče, povedali slovenske¬
mu duhovniku vse one smrt¬
ne grehe, ki jih niste znali
angleškemu duhovniku po¬
vedati. Ponekod se zgodi,
da pride k vam slovenski du¬
hovnik enkrat ali dvakrat
na leto, in torej njemu se
lahko pravilno spovedate.

Večinoma pa že znate za¬
dosti angleščine za dobro
angleško spoved. Vaša ang¬
leščina je mogoče malo ne¬
rodna ,ampak spovednik že
vas razume. Torej bodite
brez skrbi v tem slučaju.

AVE MARIA

Monsignor Zryd iz škofi¬
je Marquette, Mich., je bil
uradno od Rima določen za
zagovornika za Baragovo
beatifikacijo.

Za Baragovo slavnost, ki
se bo meseca junija vršila v
katedralni cerkvi v Marqu-
ette, Michiganu, bo pridigal
škof Haas iz škofije Grand
Rapids, Michigan.

Ob tej priliki lahko ome¬
nimo, da je ravno v mestu
Grand Rapids, leta 1833,
Friderik Baraga daroval
svojo prvo sv. mašo kot mi¬
sijonar Indijancev. Spomin
na to so katoličani v Grand
Rapids-u obhajali leta 1933,
ko je bila stoletnica tega po¬
membnega dogodka. In prav
za prav ni bila ta maša sa¬
mo za Barago prva maša na
misijonskem polju, marveč

je bila sploh prva maša ka¬
teregakoli katoliškega du¬
hovnika v onem okraju.
Tamle je Baraga tudi usta¬
novil prvo katoliško faro.
Zanimivo je, da je Baraga
kar na prvi dan svojega pri¬
hoda krstil 100 Indijancev,
dočim je neki protestantski
misijonar za svojo cerkev
pridobil le 10 Indijancev v
devetih letih, v katerih je
tamkaj deloval pred Bara¬
govim prihodom.

Slovenci ste naprošeni, da
se udeležite Baragove slav¬
nosti v Marquette-u junija
meseca, ako bo to vam le
mogoče. Marketski škof
Noa pričakuje veliko Slo¬
vencev pri oni slavnosti, vi
pa pokažite, koliko se zani¬
mate za škofa Barago in za
njegovo beatifikacijo. Rav¬

no na katero nedeljo v juni¬
ju bo ta slavnost, bo pozne¬
je oznanjeno.

Ko je Father Alojzij de¬
cembra meseca vodil sv. mi¬
sijon v Barbertonu, mu je
med misijonom pomagal Fa¬
ther Raphael Stražišar in si¬
cer pri spovedovanju, pri
pridiganju in pri pobožno¬
stih.

Ta mesec, 24. februarja,
obhaja Matija Pleše svoj
devetinšestdeseti rojstni dan.
Tukaj v Lemontu je že v
starih časih delal in skrbo-
val za naše prašiče. Veliko
let je nosil svojo košato rde¬
čo brado, a pred nekaj leti
si jo je dal odstriči.

—Samostanski firbec

SLOVENSKI STARŠI!

Ako želi Vaš sin služiti
Bogu kot DUHOVNIK ali
SAMOSTANSKI BRAT v
redu sv. Frančiška asiške¬
ga, povejte mu, da lahko
izpolni svojo željo pri slo¬
venskih frančiškanih v Le¬
montu. Pokažite mu to
oznanilo, ki je tudi v ang¬
leškem jeziku napisano,
da ga bo lahko sam bral.
Najlepša Vam hvala.

Y0UNG  MEN  &  B0YS

of Slovene nationality,
who feel the call to serve
God as PRIESTS or LAY
BROTHERS in the Fran-
ciscan Order, founded by
St. Francis of Assisi, are
invited to make their de-
sires known to the Slovene
Franciscans in Lemont.
For full particulars, write
to

Very Rev. Commissary-
Provincial

St. Mary’s Seminary
Lemont, Illinois

2?

AVE MARIA

CLEVELAND, O. — Piše Justine Velič:
Častiti oče! Prosim, denite to večerno mo¬
litev v list Ave Maria, da se jo bodo še dru¬
gi-naučili moliti:

V prvi uri se priporočim, moj Bog, mojo
dušo in telo, ki mi jih je ustvaril; v drugi
uri se priporočim, moj Bog, mojo dušo in
telo mojemu angelu varuhu in mojemu pa-
tronu; v tretji uri se priporočim, moj Bog,
mojo dušo in telo preljubeznivi presv. Tro¬
jici; v četrti uri se priporočim, moj Bog,
mojo dušo in telo svetim ranam Jezusovim;
v šesti uri se priporočim, moj Bog, mojo
dušo in telo svetemu Frančišku in vernim
dušam v vicah; v sedmi uri se priporočim,
rrioj Bog, mojo dušo in telo Mariji prečisti
Devici sedem žalosti; v osmi uri se pripo¬
ročim, moj Bog, mojo dušo in telo sv. Jo¬
žefu in sv. Antonu padovanskemu; v deve¬
ti; uri se priporočim, moj Bog, mojo dušo in
telo devetim korom angelov; v deseti uri
se priporočim, moj Bog, mojo dušo in telo
sv. Ani in vsem svetnikom in svetnicam bo¬
žjim; v enajsti uri se priporočim, moj Bog,
niojo dušo in telo dvanajstim apostolom
Jezusovim; v dvanajsti uri se priporočim,
njo j Bog, mojo dušo in telo prečistemu in
presladkemu Imenu Jezusovemu.

J Potem se naredi križ na čelu in se reče:
Nia mojem čelu bodi zapisano in ne bodi
nikdar izbrisano, o Jezus, Kralj teh udov.
Prečastitljiv bodi ta sveti križ, ko Ti mene
cipi položiš, da trdno zaspim, da svoje gre¬
hi^ na strani pustim, da črni pekel bodi za¬
pit in sv. raj bodi odprt in kamor se ga-
n0m, gori ali doli, na vse strani. Sv. krst in

sv. birma, obvarujte me dopoldne in po¬
poldne in sv. Mihael nadangel do velikega
dne, dokler moja duša se ne bo ločila od
mojega telesa. O Jezus, pelji jo v sveta ne¬
besa. Amen.

Prečastiti, oprostite moji slabi pisavi.
To molitev sem imela zmeraj v spominu,
da bi jo deli v list Ave Maria. Ko sem bila
še mlada, so me moj oče naučili jo moliti.

Se Vam lepo zahvalim za med, ki ste mi
ga poslali.

EUCLID, O. — Piše Ivana Sintič: Spo¬
štovani urednik! Prosim, ne zamerite, ker
se tako pozno zahvaljujem za med. Pa ve¬
ste kaj, ravno sem se pripravljala za poti¬
ce peči za piknik. Veste, SŽZ smo napra¬
vile skupaj denarja cel tavžent za Ligo.
Saj ste že o tem slišali. Kar smo dobile čez,
pa še šparamo, da še kaj naberemo, tudi
za Ligo. Torej lepa hvala. Bile so res poti¬
ce tako dobre. Prav vsi so jih hvalili. Torej
še enkrat hvala.

Sedaj pa lepa hvala za knjižico “Barago
na oltar!” Kako je lepo branje!

Veste kaj, jaz imam soseda v starem
kraju, to je duhovnik Frank Rožnik, sedaj
Father Hugo M. Rožnik. Ker si dopisuje¬
mo in tudi večkrat pošljem kakšen paket
za njegove farane, za uboge, pa bi mu ra¬
da poslala eno knjižicb. In tudi ima sestro
Micko v Ljubljani, ki služi v gospodinjski
šoli za kuharico, pa bi tudi njej rada eno
knjižico poslala. Torej prosim, kadar bo¬
ste še kaj meni pisali, še za eno tako knji¬
žico.

AVE MARIA

Ker mi večkrat piše ta moj sosed in vse¬
lej naroči, naj pozdravim vse njegove pri¬
jatelje, bi prosila, da denete v Zapeček, če
je mogoče, njegov pozdrav. Saj ga pozna¬
te, ker je bil v Lemontu pri Vas.

CLEVELAND, O. — Piše neimenovana:
Prečastiti fantje v Lemontu! Oprostite,
ker nisem prej sporočila, da sem dobila
dve kanglici medu. Prav lepa hvala, ker
je bil tako okusen in sladak.

Sedaj se pa pridružim Pet-dolarskemu
klubu. Prosim, molite za nas. Se že naprej
zahvalim. Bodite najlepše pozdravljeni,
vsa lemontska družina.

WEST VIEW, PA. — Piše Uršula Mu¬
ren: Cenjeni očetje! Najprej Vas lepo po¬
zdravim in prav lepa hvala za molitveno
knjižico “Kraljica mučenikov”.

Tukaj Vam pošiljam en košček “Glasi¬
la”, ki ima o prikazni na Ogrskem. Prosim
Vas, da bi Vi to v Ave Maria deli. Prosim,
naj to več ljudi vidi. Sledeče je bilo v “Gla¬
silu” :

Iz Ogrskega so prišla pisma, ki pripove¬
dujejo o neki veliki božji skrivnosti, ki se
je zgodila v neki mali vasi poleg “Misko-
liz varaša”. V hiši nekega poljedelca se je
dogodilo. Okoli polnoči je žena čula za
zaprtimi vrati glas: “Vstanita!” Žena se
je seveda zelo prestrašila. Še naprej se je
čul glas: “Ne boj se, žena. Obudi moža in
pojdita ven!” Žena je obudila moža in oba
prestrašena gresta iz hiše ven. Ko prideta
ven, jim glas pravi: “Glejta proti onemu
grmu.” Ko sta pogledala, sta videla Mari¬
jo v črni obleki oblečeno. Marija jima je
rekla: “‘Ne bojta se. Razglasita vse, kar
sta videla in slišala. Bodite potrpežljivi in
dobri. Če boste prej sejali, boste tudi želi.
Če pa ne boste dobri in potrpežljivi — kot
ste — boste sejali, ampak ne boste želi,
tudi če bo vsaki dan dež.” Marija je po¬
tem šla gor v nebeški raj. Onadva gledata
gor proti nebesom in vidita, da so nebesa
odprta in da Marija sedi z božjim Dete¬
tom v naročju, in tudi sv. Jožefa videta, ko
gre gor v nebeški raj. Nato so se nebesa
zaprla.

29

CLEVELAND, O. — Piše Agnes Pierce:
Cenjeni! Bi me morali pa že en malo po-
kregati, ker sem tako pozabljiva, da poza¬
bim poslati za naročnino Ave Maria, ki bi
ga težko pogrešala. Ta list je res vseni
nam, ki ga beremo, v veliko dobro, ker naš
utrjuje v veri in nam budi zaupanje v vseh
težavah. Bodite vsi srčno pozdravljeni v
Gospodu.

i

LISBON, O. — Piše Frank Kroteč (nov
naročnik) : Tukaj podpisani, Frank Kro¬
teč, sem dobil od Vas časopis Ave Mariaj
pa mi se dopade in tudi ker stane $2.50 na
leto. Tukaj Vam pošljem mani oder, pa mi
za naprej pošiljajte ta list. Mi se dopade*
jo tiste štorije, ki jih notri pišete.

PAINESVILLE, O. — Piše Math Hribar
(nov naročnik) : Častiti p. Šircelj, uprav¬
nik Ave Marije! Prejel sem Ave Marijo, ki
ste mi jo poslali in sem jo že tudi prebral;
od konca do konca. Prav dopade se mi ta¬
ko lepo pobožno berilo in pa tako potreb-j
no v današnjih razburjenih časih. Zato pri-!
lagam za celoletno naročilo money order.;
Pa še več, jaz dobro vem, koliko se Vi tru-!
dite in koliko dobrega Vi storite za naše,
uboge begunce. Imam sam sorodnike v be-;
gunstvu v Spittalu ob Dravi, za katere mo-!
ram skrbeti s paketi in živili, da mi od gla-J
du ne pomrjejo in od mraza ne zmrznejo.;
So mi gmotno težko breme, pa vendar z|
veseljem storim, kolikor morem, kakor toi
leto ste tudi Vi, za kar se Vam tisočkrat!
zahvalim. Bog blagoslovi Vaše dobro delo.!

MADRID, ŠPANIJA. — Piše Franc Ko¬
ren:  Častiti g. p. Martin Stepanich! Vče¬
raj sem prejel Vaše vrstice in sem Vami

VEČNI POPOTNIK

Še ta mesec bo brat Antonin naročnine
pobiral po mestih in vaseh v državi OHIO.
Torej ga lahko pričakujete vsi vi v Cleve¬
landu, Euclidu, Barbertonu, Lorainu, itd.
Kakor je razvidno iz pisem v Kramljanju,
ga sploh radi imate med seboj. Pa Bog vam
poplačaj za vsako uslugo njemu storjeno.

30

AVE MARIA

-hvaležen zanje. Nisem Vam mogel te dni
ničesar napisati za list, ker sem imel veli¬
ko študija. Sredi oktobra (1947) enkrat
pa bomo tu Slovenci imeli manjšo sloves¬
nost: podarili bomo kolegiju prekrasno
podobo Marije Pomagaj iz Brezij, ki jo je
naslikal mladi slikar Bogdan Koritnik v
Bologni (Italia) in so jo novi fantje, ki so
sem prišli, s seboj prinesli. Ob tisti prili¬
ki pa Vam gotovo napišem poročilo, ki bo
zanimivo za Vas in za ostale Slovence.

Za “Ave Maria” Vam moram povedati,
da smo dobili že dve številki in smo jih bili
zelo veseli. Priporočamo se upravi, da
nam jih pošilja še naprej. Ker pač ne mo¬
remo plačati z denarjem, bomo od časa do
časa za list kaj napisali.

S toplimi pozdravi Vam in vsem, ki slo¬
vensko čutijo in za narod Boga prosijo.

1' w , w , w , u*w , >i*w , h , h , w , ii‘m , w‘Wu , h‘>i , w‘u*ii , i» , u , w 1 w , u , u , »i»w‘w , u*w , u‘u , u , w*u*wu*u 1 w‘u‘  £
j PET-DOLARSKI KLUB  j
< za one, ki darujejo pet dolarjev, :■
? ali več za ?

Baragov Romarski Dom

;= Pretekli mesec so se pridružili temu =;
? klubu sledeči: 5

| MARY YENC, Euclid, O. 1

:= MRS. ANTON LUŽAR, Cleveland, O.

1 JOHN & MARY SEVER, Chicago, 111. 1

| MR. MRS. ANTON ZALAR, Cleveland, O.

■= THER. POTOCHNIK, Rock Springs, Wyo. =:
| JOHN ŠIMEC, Chicago, 111. j

I JOSEPH MIHELICH, Hines, 111. :■

1 JENNIE SAMICH, Cleveland, O.

| FRANCES PLAVTZ, Detroit, Mich.

I URŠULA ŠTRUBEL, Detroit, Mich.

•: MARY BIZJAK, Los Angeles, Calif.

| FRANK KOREN, Chicago, 111.

| N. N., Waukegan, 111.

: ANTON GUBANC, Cleveland, O.

i MARGARET VESELICH, Kansas City, Kan. \
JOHANA PETERNEL, Meadow Lands, Pa.

I MARY TOMŠIČ, Strabane, Pa.

■ FRANCES JALOVEC, Argo, 111.

q ANTON GRDINA, Cleveland, O.

,«i.n,7i,n,n77r.h.n.H.n. ?

BIWABIK, MINN. — Piše Mrs. Louis
Delak: Častiti očetje frančiškani! Bi Vam
bila že prej poslala naročnino, pa sem ča¬
kala, da bi prišel brat Antonin. Mislila
sem, da s tem ga bom primorala, da me bo
obiskal, ker mu bom dolžna. Pa ga vseeno
ni bilo. Ko je bil zadnjič pri nas z Mrs.
Pregled, smo se vse sorte pogovarjali. Ob¬
enem je tudi povedal, da vse rad je, samo
krompir z rajžem mu ne gre in ne gre doli.
“Ha, ha,” sem rekla, “ako boš še prišel, Ti
ga bom skuhala.” Mrs. Pregled je rekla,
“Čakaj, že jutri bo na mizi.” Se razume,
da to so bile le šale. No, potem ga ni bilo
več na obisk, čeravno bi rada, da bi prišel.
On je jako družaben. Pozdrav od družine
Delakove.

HOLTON, MICH.—Piše Mary Deblock:
Cenjena družina v Lemontu! Najprvo
sprejmite naše pozdrave iz farme. Seveda
danes smo dobili dež, če ne bo kmalu sneg.
Zgleda vse jesensko vreme in tudi bolj
mrzlo piha. Celo leto smo bili zelo bizij,
samo kadar je prišel list Ave Maria, takrat
se je vse končalo, posebno zvečer, da ga
preberem. Res nekaj lepega berila je, sa¬
mo zame je premalo, ki tako rada berem.
Vem, da sem že nekaj zaostala, zatorej
danes pošiljam mani order za list Ave Ma¬
ria in tudi Koledar mi pošljite. Bodite srč¬
no pozdravljeni, listu pa želim mnogo
uspeha.

MADISON, O. — Piše Katie Tisovec:
Očetje frančiškani! Prosim, da mi ne za¬
merite, ker se Vam nisem mogla zahvaliti
za med, ki ste mi ga poslali. Me je roka bo¬
lela, pa nisem mogla pisati. Tudi še zdaj
nimam zdrave roke, pa hvala Bogu, je že
boljša. Torej srčna hvala Mariji Pomagaj,
ker sem bila uslišana.

LEMONT, ILLINOIS. — Miklavžu piše
brat Antonin: Dragi Senti Klos! Prosim,
da mi prineseš kaj orehov, pa ne kakšen
škrep. Jaz se poznam na orehe, saj sem
jih že toliko pojedel, da jih nobeden tren
ne pelje. Tudi lahko dodaš kaj vina, ker,
če orehe jem, sem vedno žejen. Pa tudi

AVE MARIA

31

na vino se razumem. Kislice ne maram,
šnopsa pa nočem, zakaj potem bi bil moj
sosed vedno pri meni, kar pa jaz nimam
rad. Če mi boš vse dobro prinesel, bom pri¬
den agent. Moj atres je zadnja soba, kor-
ner P. J. next from P. Michael.

TALMAGE, CALIF. — Piše John Dra-
govan: Častitljivi frančiškani! To Vas
prosim, da mi pošljite bukvice od Barage
in to Vas prosim, da denete to v Zapeček,
kar Vam napišem.

To je bilo v starem kraju v zadnji sve¬
tovni vojni. So vse zvone pobrali pri cerkvi
sv. Urbana na Grabrovcu in potem so nove
kupili za 300,000 kron. Mi smo dali doma
4000 kron. Ko so šli po zvone v Metliko, so
jih peljali na Grabrovec, pa smo prepeva¬
li: “Zagorski zvonovi prav milo pojo!” Ko
so jih gor k cerkvi pripeljali in so gospod
gor šli iz Metlike in so zvone poškropili,
smo ponoči zvone stražili, da jih ne bi kdo
odpeljal. Smo ogenj kurili in vino pili in
smo se veselili zvonov, kako bodo lepo peli.

BAY SHORE, N. Y. — Piše Margaret
Grzeta: Spoštovani očetje frančiškani!
Prejela sem Koledar Ave Maria, ki ste ga
poslali, in se Vam lepo zahvalim. Sem ga
jako vesela in tudi one priloge vsak mesec.
Se mi jako dopade in jo želim za vselej . . .
Prosim Vas, priporočite me v Vaših mo¬
litvah; sem pri slabem zdravju.

Oprostite za slabo pisavo, zakaj pišem
po hrvaško, pa probam pisati po slovensko.

CLEVELAND, O. — Piše Mrs. John
Zaman: Častito uredništvo Ave Marije!
Prejela sem Koledar Ave Marije, kar Vam
Bog plačaj za tako lepo branje in tako le¬
po močni tisk, da lahko človek pri luči be¬
re. Vsako leto je lepši ta Koledar. Vsaka
slovenska družina bi ga morala imeti . . .
Sem že lansko leto pisala, da je bil dan 8.
decembra zame najsrečnejši. Vem, da ste
brali v Am. Domovini iz 20. novembra, ko
tisti fant opisuje svojo nesrečo sestrični, da
je gluhonem. To tudi jaz zdaj poskušam.
Res je hudo, pa če človek nič ne vidi, je pa
še hujše. Sliši se govoriti,, pa ne vidi člove¬

ka. Se lahko v obraz smeje, pa ne vidiš,
kdo se smeje. To vse jaz poskušam.

(Ce ne veste, o čem govori ta dobra že¬
na, poglejte v lansko februarsko številko
na stran 32, kjer se najde njeno pismo. Pi¬
še, kako je po treh mesecih slepote v očeh
zopet na 8. dec. zagledala lučko pri Mariji
v ljubljanski bolnišnici za slepe. Po Mari¬
jini priprošnji je spet dobila vid.)

DENVER, COLO. — Piše Johana Šuš¬
taršič: Častiti frančiškani! Prav zanimiv
je Koledar Ave Maria letos. Posebno rada
berem Kramljanje na zapečku in tudi lepa
hvala za med. Samo tiste kangljice so pre¬
majhne, med je bil pa res dober.

CLEVELAND, O. — Piše Tončka JeV-
nik: Častiti očetje frančiškani! Prav lepo
se Vam zahvalim za poslani Koledar Ave

za nase pokojne naročnike:

FRANK FLAJNIK, New Brigton, Pa.
IVAN VUKOVICH, Los Angeles, Calif.
MARY SMREKAR, Cleveland, Ohio
I MARGARET AGNICH, Ely, Minn.

GERTRUDE KREINER, Cleveland, Ohio
AGNES MARKELIC, Joliei, 111.
JULIA TOMAŽIČ, Chicago, 111.
MARTIN PIRNAT, Norih Bergen, N. J.
MRS. B. ZANKAR, Cleveland, Ohio
WILLIAM R. PROSNICK, Hibbing, Minn.
AMALIJA NEISWENDER, Rockdale, 111.
MARY CIK, BROOKLYN, N. Y.
ALOJZIJA VRČEK, Cleveland, Ohio
LOUIS JUDNIC, Cresied Butte, Colo.
ANDREW KOREN, Chicago, 111.
MARY BERDEK, Pittsburgh, Pa.
MARTIN MATJAŠIČ, So. Chicago, 111.
MARY MAJDIČ, Brooklyn, N. Y.
JOHANA SUMIC, Pittsburgh, Pa.
JOHN KREK, Presto, Pa.
MARY PUNČAR, Joliet, 111.
BARBARA NEMANICH, Johnstown, Pa.

*

NAJ POČIVAJO V MIRU!

92

AVE MARIA

Maria. Ravno sem mislila, da Vam bom
pisala, da bi mi ga poslali. No, pa ste ga.
Hvala lepa, da se spomnite še na mene . . .
Eno prošnjo imam do Vas. Ako je sestra
Krištofina tam, kjer je bila, Vas prosim,
da bi ji sporočili, da jo srčno pozdravljam
in da želim od nje par besedi . . .

CLEVELAND, O. — Piše Marija Krese-
vic: Častiti oo. frančiškani! Dobila sem ko-
lendar in lepe božične karte. Bog plačaj
za Vaš trud tisočkrat. Kmalu bi bila poza¬
bila za sladki med. Še enkrat: Bog pla¬
čaj ! Ce je sposobno, pa denite v Zapeček.
Pozdrav.

WAUKEGAN, ILL. — Piše Mrs. Frank
Mivšek: Spoštovani frančiškani! Tukaj
Vam pošljem tolar za Koledar Ave Maria.
Se mi jako dopade, posebno povest “Oče
gre v Ameriko”. Jaz sem jih osebno pozna¬
la. Bili so moj sosed v starem kraju.

: CLEVELAND, O. — Piše Joe Mišmaš:
Dragi gospod Ferlin! Sporočim Vam, da
sem dobil strd (med). Povem Vam, da
Sem bil presenečen, ko sem prišel iz dela,
pa so mi pokazali toliko medu. Kar verjeti
ne morem, da bi bila prišla moja številka.
Ne bom Vas nadlegoval s pisanjem, povem
pa Vam, dragi gospod, da sem kupil veliko
srečk (tiketov), pa nisem še nikoli nič do¬
bil. Sedaj je prvič, kar sem dobil v Le-
montu. Bog Vam povrni in Mati božja ter
da bi bile še bolj pridne Vaše čebelice pri¬
hodnje leto.

Prilagam Vam dva dolarja za stroške,
ki ste jih imeli s pošiljanjem. Tudi ta male
dve kantice smo dobili. Hvala.

‘ Pozdrav vsem duhovnikom in bratom
liemontskim, posebno pa bratu Antoninu,
da se skoraj vidimo.

| LA SALLE, ILL. — Piše Mary Bild-
hauer: Predragi očetje frančiškani! Pre¬
jela sem poslani med od Vas in se prav le-
$0 zahvalim, ker to je bila pa res sreča,
lj:er tega pa nisem pričakovala. Prej bi se
t^ila smrti troštala kakor pa tej sreči. Se
Vam prav prisrčno zahvalim za poslani
iped. Bo glih prav prišel za božične praz¬

nike za potico in pa tudi za medecine. Prav
lepa hvala Vam vsem frančiškanom. Bog
Vam plačaj!

SAN FRANCISCO, CALIF. — Piše John
Bartol: Cenjeni urednik Ave Maria! Ali
niste zelo površni, g. urednik? Kako ste
mogli izpustiti Los Angeles nadškofijo,
škofije San Diego, Fresno in tudi Monte-
rey? Ce se ne motim te škofije spadajo vse
v Los Angeles.

San Francisco nadškofija je največja po
obsegu teritorija. To so Sacramento, Calif.,
Reno, Nev., Salt Lake City, Utah, Honolu¬
lu, Hawaii, Guam. To ozemlje je največje
na svetu. Los Angeles je pa največja po
številu katoličanov.

Tudi Baragovo Pratiko sem opozoril na
pomoto. So izpustili ime Rev. Vital Vodu¬
šek.

(Urednik tega lista ni obenem tudi ured¬
nik Koledarja. Koledar je v drugih ro¬
kah.)

V BLAG SPOMIN

*

Dan po božiču je v San Francisco,
Calif., preminula MRS. ANNA
STEPHAN, vdova pokojnega George
Stephana. Sporočilo sem prejel od J.
Bartol. Bila je globoko verna žena,
ki je vzgojila veliko družino. Bila je
velika podpornica katoliških publi¬
kacij. Pred leti je precej naročnikov
dobila za Ave Maria v državi Utah,
za kar ji naj bodita Bog in Marija
plačnika. Brat Antonin

Boff plačaj, dobrotniki .

ZA ROMARSKI DOM — Po $10: J. & M. Se¬
ver, A. Grdina. — Po $8: Mrs. A. Luzar. — Po
$5: M. Tomšič, J. Peternel, M. Veselich, A. Gu¬
bane, N. N., F. Koren, F. Jalovec, Mrs. M. Biz¬
jak, U. Strubel, F. Plautz, Mrs. J. Samich, T.
Potočnik, J. Simec, J. Mihelich, Mr. Mrs. A. Za¬
lar, M. Yenc. — Po $4: M. Skalar. — Po $2.50:
Mrs. Warsek. — Po $2: J. Ferlin, A. Tre ven, L.
Pavšek, M. Pogan, N. Janchan. — Po $1.25:
Mrs. V. Krajc. — Po $1: J. Kerzic, K. Pristavec,
I. Seršen, J. Budan.

BOG  PLAČAJ,  DOBROTNIKI  £

£


Mr. Mrs. P.


F.

F.

R.

. ZA DAR LISTU — Po $3: J. Peterka. — Po
$1.50: M. Prebelich. — Po $1: J. Suscha, L Bis-
chan, M. Peschel. — Po 50c: U. Taucher, E. Ko¬
ren, Mrs. F. Snellar, A. Koritnik.

ZA SEMENIŠČE IN DRUGO -
Po $100.00: Mrs. A. Bogovich. — Po $25.00: F.
Kosmach. — Po $10: A. Orazem, N. N., A. Gr¬
dina, F. Gorenc. — Po $5: M. Yenc, J. Yenc, V.
Yenc, M. Simonisek, J. Flajnik, F. Flajnik, C.
Shanahan, R. Koporc, A. Korošec, J. Mihelich,
Mrs. A. Kučan, Mrs. J. Habijan, F. Koren, M.
Cuk. — Po $3: J. Fraus, J. Kaluža. — Po $2: C.
Boncha, M. Mohorčič, F. Drašler, M. Cimper¬
man, F. Sellak, B. Zankar, R. Balažič, A. Sus-
man, Mrs. A. Bukovec, U. Ahlin. — Po $1.50: L.
Bucer, A. Borsnik, M. Mohorčič, M. Yarnevic,
Mrs. J. Samich, R. Rojer. — Po $1: J. Ozanich,
J. Pintar, L. Gradishar, T. Hren, D. Petkovič,
A. Ray, M. Loushin, R. Balkovec, S. Zupančič,
A. Schwab, K. Lopič, M. Kozjan, J. Budan, J.
Zabukovec, Mrs. Erlach, M. Mihelich, M. Ku¬
har, S. Jurčič, J. Leskovitz, F. Hren, Mrs. J. No¬
vak, M. Haffner, M. Kostansek, A. O'Korn, H.
Brisky, J. O'Korn, B. Žagar, F. Sever. — Po 50c:

L. Gerbeck, M. Petelin, R. Cie, F. Oblak, A.
Stiglitz, Mrs. M. Safran.

ZA BARAGOVO ZVEZO — Po $2: Oltarno
Društvo, Calumet, Mich. — Po $1: P. Lavrič,

M. Lovshin, F. Skubic, J. Škufca.

ZA LUČKE — Po $10: Mrs. F. Koprivnik. —
Po $5.50: N. N., Waukegan. — Po $5: G. Krie-
ner, M. Kuhel. — Po $3: A. Kozel, J. Hočevar.
— Po $2: C. Klaus, M. Fink, J. Mramor, Mrs.
Schmuk, E. Jereb, T. Urankar. — Po $1.50: R.
Bohar, G. Opeka, K. Krapec, L. Bozzich. — Po
$1: A. Zakrajšek, H. Weber, A. Možina, M. Mo¬
žina, M. Marino, F. Shega, M. Trusnik, A. Pel-
cic, B. Hunter, J. Knaus, M. R. Tometz, Mrs. A.
Luzar, M. Lovshin, F. Meitzen, Mrs. A. Samp-
son, J. Marolt, J. Heraver, Mrs. J. Rogel, Mrs.
M. Struna, Mrs. F. Selak, I Budan, F. Rebolj,
P. Ožbolt, Mrs. J. Urbančič, Mrs. Erlach, M. Je-
larcic, Mrs. S. Usnik, Mr. Mrs. A. Trepal, J.
Trunkel, M. Petrič, F. Hren, T. Habijan, P. Pod¬
gornik, Mrs. Dolmovich, Mrs. F. Kasunic, M. A.
Hochevar, Mr. Lavsh, T. Pizani, J. Ožbolt, F.
Gosar, F. Kasiigar. — Po 50c: M. Hafner, K. Pri¬
stavec, K. Triller, Mrs. Teringer, V. Jelenc, M.
Smith, Mrs. M. Erchul, Mrs. M. Safran, Mrs. M.
Seitz. — Po 25c: M. Marosh. — Po 20c: J. Ser-
cek.

ZA APOSTOLAT SV. FRANČIŠKA — Po
$30: A. Franciskovic. — Po $20: J. Patrick, Mrs.
M. Bizjak, M. Starc. — Po $10: J. Rojer, R. Ov¬
ca, F. Košir. — Po $5: J. Stampfel, F. Rogina,
J. Skorensek. — Po 50c: Mrs. M. Safran.

ZA SV MAŠE — Uo $300: M. Legait. — Po
$45: Mrs. Colman, A. Tomažič, B. Zankar. —
Po $25: A. Braeger. — Po $22: U. Zabukovec.

Zahvale

Zahvaljujejo se Bogu, presv. Srcu Jezusove¬
mu, Mariji, Materi Božji, Mariji Pomagaj, sv.
Antonu za pridobljene milosti:

M. Petrič, A. Premetz, M. Dolinšek, J. Ray,
R. Balzic.

Po $20: F. Flajnik, M. Starc, A. Fink. — Po $15:
F. Košir, A. Novak, J. Meglen. — Po $12: Mrs.
M. Rebek. — Po $10: G. Novak, K. Hladnik, A.
Arko, F. Prosnick, I. Miklich, Mrs. J. Poles, J.
Kadunc. — Po $9: L. Kosnik. — Po $7: J. Mla¬
kar. — Po $6: G. Simič, K. Clarett, Mrs. J.
Spech. — Po-$5: B. Vraničar, F. Mali, L. Gre-
gorich. M, Kuhar, G. Vukonich, M. Draz, M.
Potochnik, T. Archul, J. Slabe, M. Bojc, Mrs. J.
Lipersich, Mrs. A. Bukovec, Mrs. F. Koprivnik,
F. Tekavec, J. Krištof, Mrs. J. Kostelic, Mrs. F.
Stergas, J. Shircel, Dunns, M. Skubic, F. Ven-
de. — Po $4: J. SavoL J. Orazem, M. Oblak, P.
Brajkovich, J. Adamič, Mrs. C. Pristow, A. Pri¬
možič, M. Svete, F. Pajk, J. Glivar, P. Lavrič,
F. Žnidaršič, A. Lesca. — Po $3: A. Rozman, M.
A. Hochevar, L. Strnad, J. Knaus, Mrs. Fale, P.
Cezamar, A. Kozjek, Mrs. Plese, V. Bole, F. O-
paskar, M. Ortar, M. Hochevar, A. Sterk, A.
Gardishar, B. Zupančič. — Po $2.50: R. Zalek.
— Po $2: M. Petrič, Mrs. Bizjak, C. Turk, Mrs.
M. Balkovec, Mrs. J. Zemlan, Mrs. M. Grum,
R. Cie. F. Cercek, Sindelar & Zvolensky, L.
Moril, J. Jalovec, A. Bencan, M. Cimperman,
M. Slak, H. Nowawkowswkiw, Windisek Fam.,
A. Gudac, M. Hochevar, Mrs. M. Prhne, Mrs. J.
Oblak, A. Pelko, J. c'ik, L. Polje, Mr. Jakše,
K. Žlogar, J. Janežič, 7. Bole, M. Oblak, M.
Blatnik, F. Štraus, M. 1 Butcher, J. Kaluža, A.
Kozel, Mrs. A. Srebernak mer, A. Keller.
M. Mihelich, B. Holtman, J. Nemanich, T. Ko¬
delja. — Po $1.50: M. Prostor L. Samsa, K. Pe-
trovcich, Mrs. L. Rupert, F. Ožbolt, A. Ray, A.
Hočevar, M. Intihar. — Po $1: J. Budan, J. Ma¬
kovec, A. Planinc, J. Smrekar, J. Vlasich, F.
Mihalek, A. Rogel, F. Spelich, A. Plut, JMrs. C.
Gersich, F. Plauiz, Mr. Mrs. A. Trepal, Mrs.
M. Safran, Mrs. F. Snellar, M. Vilar, A. Stuber,
Miss M. A. Moskon, F. Tomšič, M. Šircelj, J.
Peterka, N. N., N. N., Waukegan, M. Polajnar,
Kastigar, F. Radez, J. Mauer, A. Bradach,
Lever, K. Rudman, M. Blighi, L. Gradishar,
Ujcic, M. Nainiger, M. Bulich, M. Grshich,
Pipan, F. Mahkovec, J. Nemanich, J. Hoče¬

var, A. Blachari, N. N., J. Ozanich, S. Pina-
monti, M. Kastelec, M. R. Tometz, L. Gerbeck,
J. Korosich, A. Miller, M. Loushin, A. Vogrič,
A. Preglet, A. Pucel, J. Mramor, M. Babic, M.
Furar, A. Treven, A. Kaplan, A. Ribnicar, M.
Mohorčič, A. Glad, A. Peterlin,
Drolc.

Kakor je že vsem znano, lemontski frančiškani zidamo dolgo
zaželjeni romarski dom. Delo smo kar sami prevzeli, ker bi bili
stroški preveliki, ako bi to delo izročili kontraktorju ali kakšni
zidarski kompaniji.

Zgornja slika kaže prvotni načrt za romarski dom. Sedanji
načrt je precej spremenjen, ker bo stavba dvakrat večja kot pa
smo jo od začetka v mislih imeli.

Romarski dom bo obsegal dve nadstropji s štiridesetimi pri¬
vatnimi sobami. V sili bodo lahko štirje ljudje spali v eni sobi.
Zraven privatnih sob bodo še dve večji spalni sobi, vsaka z dvaj¬
setimi posteljami.

Ravno na sredi romarskega doma bo velika dvorana, ki bo
lahko služila za obednico, za razne seje, shode, duhovne vaje, itd.
Po dolžini bo ta dvorana devetdeset čevljev, po širini petdeset
čevljev, visoko pa bo dvaintrideset čevljev. Zraven te dvorane bo
kuhinja.

Blizu vrat bo sprejemna soba, v kateri bodo na prodaj razni
nabožni predmeti, kakor na primer rožni venci, molitveniki, sve-
tince, kipi, itd. Torej teh reči ne bomo več prodajali v Ave Maria
ofisu.

Romarski dom bo zidan z opeko, ki bo iste barve, kot je naš
samostan.

LEMONTSKI FRANČIŠKANI.