cena o,uu um

6

TIM

Poštnina plačana v gotovini

* \

5 uiisuin*

timova igračka•timova ig a

URA

MATERIAL: kartonska škatla, kos tanjšega kartona, lesena
deščica, kolut od sukanca, plastični pokrovček tube za zobno
pasto, lepilo, barve in čopič

1  — zalepite pokrovček na topi konec svinčnika,

2  — izrežite dva trakova iz tanjšega kartona za kazalca (dol¬

žini naj bosta v razmerju 3 : 4,5),

3  — krajšega prilepite na kolut, tako da ne prekriva luknji¬

ce, daljšega pa na pokrovček,

4  — na škatlo naslikajte številčnico in celo poslikajte s

cvetličnimi ali drugačnimi vzorci,

5  — prilepite škatlo na deščico,

6  — nataknite tulec na svinčnik in potisnite ošiljeni konec

svinčnika natančno skozi središče številčnice.

TIM 6

XIV. letnik
Januar 1976

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
pp 541-X • Tekoči račun: 50103-603-50-480 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Slovenije.

timova pošta

Kot najbrž sami prav dobro veste, je pri
vsaki stvari vedno najtežji začetek in ker
vem, da imate najraje akcijo, vas tokrat
ne bom »moril« z uvodom ampak posegel
kar v jedro zadeve.

Pismo, ki nam ga je poslal Marjan Jereb
iz Stare vasi pri Žireh,  pravi takole:

Obiskujem sedmi razred, vašo revijo pa na¬
ročam drugo leto. TIM mi je na splošno kar
všeč. Zelo sem zadovoljen z naslovno stra¬
njo in upam, da bo tudi v prihodnje ostala
taka kot je. Ni pa mi všeč, da na straneh,
kjer opisujete igrače, opisujete igrače, ki
bi sodile v otroški vrtec. Upam, da boste v
prihodnje opisovali boljše in bolj tehnične
igrače. Kar se tiče načrtov pa se ne mo¬
rem pritoževati.

Zelo mi je všeč rubrika o letalih, saj se
edino na ta način seznanjam z letali doma
in po svetu.

Zadovoljen pa nisem z zadnjo stranjo v
TIMu. To pa zato, ker vedno ponavljate re¬
klame za knjige itd. Raje bi videl, da bi
na to stran natiskali stare avtomobile in
ladje, letala, vlake ali kaj podobnega.

V drugih rečeh pa mi je revija všeč.

Lastna hvala se pod mizo valja, pravi pre¬
govor, zato se ob pohvalah našega dopis¬
nika ne bomo ustavljali, zato pa smo mu
dolžni nekaj pojasnil v zvezi z njegovimi
kritičnimi pripombami. Upamo, da bomo
tako marsikaj pojasnili tudi ostalim bral¬
cem.

Najprej očitek, da opisujemo igrače, ki bi
sodile v vrtec. Ta graja je slej kot prej
pohvala našim prizadevanjem, da bi bil
TIM čimbolj široko naravnan, to namreč
sodi v osnovni koncept revije. Zato se bo¬
mo pravila »za vsakega nekaj« držali tudi
vnaprej, posebej še, ker najnižji stopnji
tako ali tako namenjamo zelo majhen od¬
stotek prostora v reviji.

Zadnja stran ovitka bo do nadaljnjega tudi
ostala taka, kakršna je, to pa zato, ker ima
pri tem svoje prste vmes vsemogočni de¬
nar, s katerim ste se na ta ali oni način

že prav vsi srečali. Če bi namreč hoteli na
tej strani objavljati barvne podobe, ki jih
predlaga Marjan (in s čemer bi bili tudi
v uredništvu zadovoljni bolj, kot smo morda
zdaj), bi to pomenilo tako zvišanje stroškov
natisa, da bi morali zagotovo spremeniti
prodajno ceno revije, tega pa si najbrž
nihče ne želi, saj je že zdaj kar visoka.

Robi Starič  iz Ljubljane piše, da ga zelo
zanima modelarstvo, zlasti večji ladijski
modeli in starinske makete in prosi, da bi
v eni od prihodnjih številk objavili načrt
motorne jahte, dolge od enega do en in
pol metra. Obljublja tudi, da nam bo še
letos poslal načrt makete vikinške ladje,
če mu ga bo uspelo dokončati. Zanima ga,
kje bi dobil načrt za »friziranje« motorčkov.
Pojdimo kar po vrsti:

Za natančno izdelavo modela ali makete je
gotovo zelo pomembno, da je načrt čim
bolj natančen in če se le da v razmerju
1:1.  Zato bomo Robijevi želji poizkušali
ustreči v naši drugi prilogi, ki nam bo
nudila več prostora, kot pa ga je na voljo
na običajnem formatu TIMa. Izšla bo proti
koncu letošnjega letnika. Zato se kar pri¬
poročamo za njegov načrt vikinške ladje.
V zvezi s tako imenovanim friziranjem mo¬
torčkov moram povedati, da žal ne vem,
kje bi bilo moč najti ustrezna navodila,
razen tistih, ki smo jih objavili o vtekanju
in uporabi motorčkov v lanskem letniku.
Vojko Težak iz Poljčan  nam je poslal precej
nabrušeno pismo. Poleg rubrik, ki jih je
pohvalil, pravi, da je v TIMu po njegovem
tudi veliko nepotrebnih. Očita nam, da smo
pozabili na modelarje, »ki niso več ravno
začetniki pa tudi kdove kakšni mojstri ne«.
Pri objavljanju načrtov da smo pozabili tu¬
di na podeželskega modelarja (za kakršne¬
ga se ima tudi sam), ki ne more priti do
ustreznega materiala, predvsem balse. Želi,
da bi čimprej objavili načrt makete mo¬
tornega letala, v katerega bi vgradil mo¬
torček, ki ga ima že dalj časa. Sprašuje
tudi, kako bi prišel do goriva za ta motor¬
ček, to je do metanola, ki ga v lekarni ne
more kupiti brez naročilnice.

Dragi Vojko, hvala za tvoje obsežno pismo,
v katerem zares načenjaš nekaj tehtnih pro¬
blemov, ki prav gotovo pestijo tudi ve¬
čino tvojih vrstnikov s podeželja. Žal mo¬
ram povedati, da modelarstva, zlasti še

TIM 6 • 75|76 241

letalskega, brez balse ni. Le-to imajo na
zalogi v Mladem tehniku na Starem trgu 5
v Ljubljani in jo je moč kupiti tudi po pošti.
Večja težava je z gorivom za motorček,
ker metanol pač ni čisto nedolžna zadeva
in lahko ob neprevidnem ravnanju izzove
tudi nesrečo. Zato bo res najbolje, da se
obrneš na najbližji modelarski klub. Naslo¬
vov razen ljubljanskih žal nimam, zato ti
svetujem, da pišeš na Brodarsko modelar¬
ski klub Ljubljana, Ob Ljubljanici 36.

Peter Bohm  iz Dobove je dijak srednje teh¬
niške šole v Krškem in se nam tokrat ogla¬
ša prvič. TIM mu je všeč, vendar bi si
želel tu in tam nekaj sprememb. Meni, da
v TIM ne sodijo rubrike kot so: Naravo¬
slovci, Varstvo narave in Timova fantastika.
Namesto teh predlaga reportažne zapise z
raznih tekmovanj in opisi pogojev za ude¬
ležbo na le-teh.

O vsem tem je bilo v pošti že precej na¬
pisanega, vendar ne bo odveč, če se po¬
mudimo vsaj ob Petrovem zadnjem pred¬
logu. Koledar tekmovanj v letošnjem letu
nameravamo na vsak način objaviti, kakor
hitro bo na voljo pri Zvezi tehniških orga¬
nizacij Slovenije, ki ga pripravlja. Z repor¬
tažami pa bo nekoliko težje, saj nimamo
profesionalnih novinarjev in fotoreporterjev,
ki bi opravljali to delo.

Pa še dva odgovora ljubiteljem malih že¬
leznic. Nanju je odgovoril avtor teh sestav¬
kov tov. Matjaž Zupan. Gorazdu šerbinerju
iz Maribora odgovarja takole: Kako se na¬
redi hribe in kamnolom si lahko prebral v
TIMu št. 5, o travi, smetišču, rafineriji in
ostalih stvareh pa boš bral v naslednjih
številkah.

Če si maketo že začel izdelovati, boš pora¬
bil še veliko časa za postavljanje tirov,
hribov in mostov, tako da boš prišel do
izdelovanja detajlov takrat, ko bodo opisa¬
ni v TIMu.

Maketa 2 X 3 m je zelo velika. Zato pazi,
da bo dostopna od vseh strani. Stene naj
se dotika le z eno 2 m dolgo stranico. Če
pa bo stala v kotu, naredi nekje blizu sre¬
dine odprtino, skozi katero boš lahko dose¬
gel vse dele makete.

Mavec je slab nadomestek za plastofil, ker
se veliko hitreje trdi. Strdi se v približno
četrt ure, torej ga moraš porabiti v 10
minutah, kar pa zelo hitro mine. Plastofil
pa lahko obdeluješ skoraj eno uro.

Za cene sestavnih delov male železnice se
zanima Srečko Pirc  iz Spodnje Idrije. Po¬
zanimal sem se pri Mehanotehniki v Tav¬
čarjevi 5 v Ljubljani. Cene so take: 90 cm
dolg upogljiv tir 12.— din (vse cene so
v novih dinarjih), 20 cm dolg raven ali kriv
tir 3,60 din, 10 cm raven tir 3.— din, 5 cm
raven ali kriv tir 2.— do 2,50 din, tir z
električnim priključkom 8,20 din. Transfor¬
matorje so dobili konec januarja. Lokomo¬
tive stanejo od 108.— do 195.— din od
dieselske do parne, vagoni od 25.— (to¬
vorni) do 29.— (potniški), posamezna kret¬
nica (leva ali desna) pa 45.— din. Imajo
tudi garniture, ki vsebujejo lokomotivo, va-
gončke, regulator za baterije in 1 meter
dolg tir v obliki elise. Tovorna garnitura
stane 185.— din, potniške pa od 200.—
do 220.— din.

Vse navedene stvari in še mnogo opreme,
kot so hišice, mostovi in podobno lahko
naročite po povzetju na gornji naslov.

Pa še beseda o električnem napajanju. Vse¬
kakor morate imeti transformator, baterij¬
ski pogon je predrag, ker morate pogosto
menjavati baterije. Električne priključke na
tračnice pa si prispajkajte sami, kar je
ceneje.

Menim pa, da bi veljalo še enkrat premi¬
sliti o našem pozivu, ki smo ga naslovili
na vas na začetku tega letnika in v kate¬
rem smo vas vabili, da sodelujete v reviji
z zapisi in fotografijami z razstav in tekmo¬
vanj. Če se spominjate, smo takrat tudi ob¬
javili kratek zapis o srečanju mladih teh¬
nikov Slovenije v Ljubljani, izpod peresa
vaše vrstnice. Ponovno vas vabimo k sode¬
lovanju, saj ne moremo verjeti, da bi med
vami ne bilo nobenega z novinarsko žilico.
Bodi za tokrat dovolj in nasvidenje v pri¬
hodnji številki.

Božidar Grabnar

mali oglas

Prodam skoraj novo električno železnico znam¬
ke MARKLIN: 2 lokomotivi, 8 vagonov, 15 m pro¬
ge, 8 kretnic, 2 križišči, 2 signala, transforma¬
tor, stikala in druge priključke.

Toni j Ramšak
Oražnova 10
61000 Ljubljana
Tei:. (061) 63-419

242  TIM 6 • 75|76

prvi koraki

SKRINJICA
ZA MAMICO

Drago Mehora

Naj vam pomagam pri izbiri darila mami
za dan žena. Gotovo bo najlepše, če ji
boste dati svoj lastni izdelek, pa še naj¬
cenejše bo. Skrinjico za nakit smo v TIMU
že izdelali. To, kar vam danes predlagam,
pa je nekoliko večja skrinjica ali kaseta,
v katero bo mama lahko spravila svoj ši¬
valni pribor; če pa boste v notranjo stran
pokrova pritrdili zrcalce, se bo šivalna
skrinjica spremenila v toaletno skrinjico.
Mama bo v njej hranila glavnike, lasnice,
škatlice in tube in kar pač potrebuje, ka¬
dar se hoče nekoliko naličiti.

Obod skrinjice in pokrova bomo izdelali iz
točno en centimeter debele smrekove de¬
ske. (Lahko uporabimo tudi kak poltrd les.)
Deščice oboda bomo spojili s preprostim
pa dovolj čvrstim spojem — z rogljiči. Kot
vidite na načrtu, so roglji natanko en cen¬
timeter široki In globoki. Tako se bodo
deščice lepo ujemale po vogalih. Oboda
skrinjice in pokrova zlepite. Pazite, da boste
imeli zares pravilne pravokotnike. Zaradi
čvrstejšega zapiranja bomo nalepili na no¬
tranjo stran oboda skrinjice še štiri deščice

Kosovnica

iz tanke vezane plošče. Te notranje stene
segajo 7 mm nad obod škatle. (Držite se
natanko vseh v kosovnici navedenih mer!)
Na izgotovljena oboda nalepite dno, ki sega
na vseh straneh nekoliko čez obod. Vezana
plošča za pokrov je lahko nekoliko tanjša.
Pokrov spojite s skrinjico s kovinskimi te¬
čaji, ki jih kupite v vsaki trgovini z železno
robo za nekaj par. Če ste vse dobro nare¬
dili, se bo skrinjica tudi dobro zapirala,
vendar pa priporočam, da montirate nanjo
še malo zapiralo, če ne morete dobiti pra¬
vega kasetnega zapirala, lahko uporabite
malo trikotno obešalce, kakršne rabimo za
obešanje slik. Obešalce vdelajte v sredino
sprednjega roba pokrova, pri čemer je tre¬
ba rob malce poglobiti in sicer prav toliko,
kolikor je debela pločevina. Nato zaprite
skrinjico in zaznamujte točko, do katere se¬
že vrh obešalca. V to točko zabijte primeren
žebljiček in mu odščipnite glavico tako, da
bo molel dva ali tri milimetre iz deščice.
Kaseto bo treba le še površinsko dodelati.
Če hočete, da les ne bo viden, vzemite
nitrolak, če pa naj se vidi struktura lesa,
kar je tudi najlepše, prepleskajte kaseto
večkrait s kako temno lužno barvo. Po vsa¬
kem pleskanju zbrusite površino s finim
raskavcem. Nazadnje lahko kaseto še la¬
kirate s prozornim, ne preveč bleščečim
lakom.

Z izdelavo toaletne skrinjice boste imeli
še nekaj dodatnega dela. Vsa stvar je v
tem, da je treba na notranjo stran pokrova
pritrditi zrcalo. Zrcalo naj bo tolikšno, da
bo šlo zlahka v pokrov. Odreže naj vam ga
steklar. Zrcalo položite v pokrov in nale¬
pite tesno ob steklu na notranjo stran obo-

število

TIM 6 • 75|76 243

da pokrova štiri drobne letvice iz mehkega
lesa. Sušite pod pritiskom, kot vsako reč,
ki jo lepimo. Letvice bodo zanesljivo držale
zrcalo v pokrovu.

S tem bi bila tudi naša lepotilna skrinji¬
ca gotova, vendar pa bo treba rešiti še
majhen problem. Pokrov z zrcalom mora
med uporabo stati odprt 'in v ustreznem
kotu. Tu je več rešitev, vendar mislim, da

bo najenostavneje, če prilepimo (morda še
malo pribijemo) na zadnjo (steno oboda v
primerni višini letvico kvadratnega preseka
s stranico 1 cm. Letvica mora biti naleplje¬
na v takšni višini, da se bo odprt pokrov
naslonil nanjo tako, da bo oklepal z gor¬
njim robom skrinjice kot 110 do 120°. Pra¬
vilno višino oporne letvice bo treba najti s
poskušanjem.

presek

pokrova

\vez, plošč a
\ zrcalo
letvica

obod pokrova

244 TIM 6 . 75(76

DRŽALO ZA
PRTIČKE

Drago Mehora

Tistim, ki jih veseli delo z rezljačo, predla¬
gam izdelavo enostavnega predmeta, ki bo
domu v okras pa tudi za praktično rabo.
Gre za leseno stojalo ali držalo, v katerega
bomo (zlasti kadar imamo goste) naložili
šop lepo v trikotnik zloženih papirnatih
prtičkov, na naši pisalni mizi pa bo ta reč
služila kot stojalo za pisma.

TIM 6 • 75|76 245

Držalo sestoji iz podstavka in dveh polkrož¬
no oblikovanih platnic. Kot vidite, sem vam
narisal kar štiri različne vzorce, ki se vsi
dajo lepo izrezljati iz 3 ali 4 mm debele
vezane plošče. Na izbiro imate štiri motive,
lahko pa si kajpak še sami izmislite bolj
ali manj preprost ornament iz rastlin, ži¬
vali ali iz geometrijskih likov. Nikakor ni
nujno, da ima držalo obe platnici z istim
motivom. Lahko imate >na primer na eni
strani tulipane, na drugi pa ptička na veji
ali pa na eni platnici Krpana, na drugi pa
vojaka na konju. (To je stara ljudska igrača,
ki smo ji rekli »konjiček, ki v r...  piska«.)
Naše risbice boste "morali prostoročno ali
pa s pomočjo mreže narisati v danem me¬
rilu na vezano ploščo in jih potem izžagati.
S finim raskavcem obrusite vse robove.
Morda bo treba tu in tam pogladiti še z

majhno ploščato pilo. Za podstavek smo
vzeli debelejšo, kar poldrug centimeter de¬
belo desko, da se vsa reč ne bi prevračala.
Podstavek je lahko iz smrekovine ali tudi
iz trdega lesa, seveda bo v tem primeru
malo težje izžagati reže za vstavitev plat¬
nic. širina rež v podstavku naj se ujema z
debelino vezane plošče. Ko bodo izrezljane
stranice res dobro zglajene, jih potisnite v
podstavek in hkrati zalepite.

Izdelano držalo seveda ne bomo poslikali
z različnimi živimi barvicami, pač pa bomo
izdelek prepleskali s kako temno lužno
barvo, na primer črno, temnordeče, temno¬
zeleno ali kako drugače. Pleskajte dvakrat
ali trikrat. Po vsakem pleskanju počakajte,
da se posuši in obrusite površino s finim
raskavcem. Izdelek lahko še lakirate, ven¬
dar to ni nujno.

TRGOVINA
»MLADI TEHNIK«

Ljubljana, Cojzova 2, sporoča, da ima na zalogi:

TRANSISTORJI:
AC 553
AC 555
AC 541
AC 542
AC 551
AD 161
AD 162
AD 457
AD 465
AF 275
BC 226A
BC 216
BC 239
BC 238
BC 107
BC 107B
BC 108A
BC 108B
BC 108C
BC 214
BC 286
BC 307
BC214B
BC214C
BC 212B
BC 219
BD 102
BF 259
BF 258
BF 266
BF 261
BF 272
BF 242
BF 225

8.00 din

23.80 din

7.00 din

10.10 din

9.00 din

60.80 din
53,35 din
46,45 din

8,50 din

17.10 din

12.90 din
16,65 din

13.40 din

12.40 din

13.00 din

11.90 din
11,90 din

12.00 din

14.30 din

21.00 din
13,50 din

15.00 din

15.00 din

13.50 din
16,20 din
77,95 din

26.00 din

21.10 din

15.50 din

19.50 din

21.30 din
10,75 din

15.00 din

ACY 51
BSX 33
2N 3055

10,90 din
16,60 din
56,80 din

INTEGRIRANA VEZJA:
IDT 003
IL 723
IL 741/S

DIODE:

BA 100
BY 238
BY 237
BY 236
BY 34
PY 266 4A
PY 276 6A
PY 274 6A

STIKALA BLED:

2A enopolna izklopna
2A enopolna preklopna
2A dvopolna izklopna
2A dvopolna preklopna
6A enopolna izklopna

KATODNI ELEKTROLITI:
100 jxF
100 [iF
250 jiF
500 uF
1000 pF
1000 liF

KONDENZATORJI:

820 pF
22 NF

40.90 din
121,60 din

81.90 din

10.70 din
5,60 din
4,50 din
3,80 din

41.70 din
21,45 din
28,55 din
24,30 din

22,55 din
23,80 din
25,90 din
28,05 din
47,60 din

12 V 7,20 din

16 V 9,20 din

15 V 11,60 din

25 V 25,30 din

35 V 31,70 din

16 V 23,20 din

400 V 1,60 din

400 V 3,60 din

UNIVERZALNI INSTRUMENT »TRITESTER«:

Tritester A
Tritester B
Tritester C
Tritester D

341.00 din

434.00 din

403.00 din

527.00 din

246  TIM 6 • 75[76

LETVICE

od 1 X 2 mm do 10 X 20 mm od 0,80—6,05 din

JAPONSKI PAPIR bel (23 X 45 cm) 1,00 din

POLYESTRSKA FOLIJA v črni, beli, rdeči, mo¬
dri, rumeni, srebrni in oranžni barvi — cena
96,30 din za eno polo.

Vse našteto blago lahko kupite pri Mladem
tehniku v Ljubljani, Cojzova ul. 2, lahko pa
ga naročite tudi po pošti in plačate po pov¬
zetju. Pri nakupu oziroma naročilu šol s potr¬
jeno naročilnico odpade davek na maloprodajo
v višini 19,35 %.

MALI ČUDEŽI

Obnovite svoje šolsko znanje: topel zrak
je lažji od hladnega, zato se dviga. To
njegovo lastnost boste uporabili za prikaz
dveh malih čudežev, za pogon vetrnice in
spirale.

Za pogon vetrnice potrebujemo: kos lepen¬
ke, buciko s stekleno glavico, vžigalice in
nekaj zglajenih letvic. Na lepenko narišite
krog, ki ga razdelite na osem enakih delov.
Te dele zastrižite do krožca v sredini, nato
zapognite z bočne strani in spnite (tako,
kot je to napravljeno pri običajnih vetrni¬
cah). Buciko, s katero ste speli skupaj
vseh osem delov, zataknite v vžigalico. Iz¬
delajte še nosilno ogrodje, kakršnega kaže
naša slika.

Spiralo, ki je prav tako na sliki, prerišite
na večji krog iz lepenke in izstrižite. Nosil¬
no ogrodje je tokrat žica ali pletilka, pri¬
trjena na lesen podstavek.

Zdaj poiščite navadno svečo, jo prižgite in
postavite pod vetrnico ali spiralo ...

TIM 6  • 75|76 247

modelarji

RAKETA
POLUKS 001

Material:

šeleshamer, baisa ali stiropor, polivinil...

Orodje:

svinčnik, ravnilo, šestilo, modelarski nož,
škarje ...

Raketa: POLUKS 001 je namenjena predvsem
tistim, ki se šele poskušajo v raketnem mode¬
larstvu, saj je izdelava zelo preprosta.

Izdelava:

Začnimo kar s trupom. Naredimo ga iz kosa
šeleshamerja, 270 X 65 mm. Ovijemo ga okoli
palice s premerom 18 mm. Dobro zalepimo in
pustimo, da se posuši, nato pa ga zbrusimo s
finim brusnim papirjem. Sedaj se lotimo sta¬
bilizatorjev, ki jih izrežemo iz balse, debeline
2 mm. Le-te dobro profilno zbrusimo, da bodo
robovi aerodinamični. Robove, ki se drže trupa,
pustimo ravne. Sedaj lahko prilepimo stabili¬
zatorje na trup tako, da tvorijo drug z drugim
kot 90 stopinj. Glavo naredimo iz balse ali pa
iz stiropora po danih merah. S trupom jo zve¬
žemo takole: Iz stare zračnice si izrežemo gu¬
mast trakec širine 3—5 mm in dolžine 150—
—-200 mm. Od vrha trupa odmerimo 15 mm in
napravimo tam zarezo, ki je malo širša kot

trakec. Nato odmerimo še 10 mm od zareze
proti vrhu in spet napravimo enako zarezo.
Trakec nato potegnemo skozi prvo zarezo od
spodaj navzgor in nato isti konec skozi drugo
zarezo od zgoraj navzdol. Trakec na obeh stra¬
neh prilepimo. V glavo zabodemo in prilepimo
kljukico, ki jo dobimo v prazni tubi lepila OHO,
ali pa jo naredimo sami iz žice s premerom
1 mm. Elastike privežemo na to kljukico in

glava ter trup sta spojena.

Preostane nam še vodilo, ki ga naredimo iz

koščka šeleshamerja. Dolgo naj bo 30 mm, pre¬
mer pa naredite takšen, kakršen ustreza pre¬
meru rampe. Prilepimo ga tako, da je zgornji
konec oddaljen od vrha rakete 100 mm. Padalo
naredimo iz polivinila. Ima obliko osmerokot-
nika, ki je v krogu s premerom 300 mm. Na¬
režemo 8 kosov močnega sukanca in jih prile¬
pimo na padalo, na dnu pa jih zvežemo v

vozel in padalo privežemo na glavo rakete.
Izstrelimo jo pod kotom 60—80 stopinj z mo¬
torčki: 5—1—5 ali podobnimi. Raketa bo, če
ste jo napravili natančno, poletela kar lepo vi¬
soko.

248 TIM 6 • 75[76

EPISKOP

Prevedla Anica Cedilnik

V nasprotju z diaskopom (diaprojektorjem)
episkop projicira neprozorne slike — knjižne
ilustracije, slike iz časopisja, fotografije in
jih obenem večkratno povečuje.

Pri tem ima glavno vlogo odbojna svetloba,
s katero predlogo dobro osvetlimo; svetloba
mora biti mnogo močnejša kot pri diapro¬
jektorju, saj pri slednjem svetloba prodira
skozi film ali diapozitiv. Episkop je oprem¬
ljen z dvema 75 W žarnicama, svetlobni
efekt pa povečujeta dva reflektorja iz sijaj¬
ne svetleče pločevine. Reflektorja hkrati
prestrezata toploto žarnic.

Objektiv sestavljata dve brelovi stekli (le¬
či) z dioptrijo + 2 in + 3. Le-te sicer za
projiciranje niso najprimernejše, a drugih
običajno na trgu ne boste dobili. Včasih pa
je mogoče kupiti kar cel objektiv — za epi¬
skop velja ognjiščna razdalja f = 200 mm.
Vendar je prav tako uporaben tudi objektiv
iz dveh brelovih leč, saj z uravnavanjem
lahko korigiramo ostrost in osvetlitev.

Skrinjico episkopa izdelajte iz 5 mm debele
vezane plošče. Iz nje izžagajte dve stranici
A (sl. 1), čelno steno B (sl. 2) z okroglim
okencem za objektiv in zadnjo steno C
(sl. 3) s projiciranim okencem 90 X 120 mm.
Dno D in pokrov imata enake mere: 270 X
X 300 mm, sta tako enostavna, da ne potre¬
bujeta posebne risbe.

V obe stranici izvrtajte nekaj vrst prezra¬
čevalnih odprtin — lukenj, in sicer na mestu,
kjer bo žarnica skrita pod reflektorjem (to
pa zato, da ne bi skozi prezračevalne od¬
prtine pronicala moteča svetloba). Okence
za objektiv v čelni steni B ima za 1 mm
večji premer od tubusa objektiva. Točno na
sredini pod okencem je izrez 10 X 16 mm,
skozi katerega bo vodila gibljiva letev ob¬
jektiva za izostrovanje slik.

Sedaj sestavite skupaj stranski, čelno in
zadnjo steno z dnom. To napravite tako, da
v vogale vložite stebričke E iz kvadratastih
letvic 15X15  mm, dolge 100 mm. Vse to
lahko med seboj spojite z vijaki, z žebljički
ali z lepljenjem (sl. 4). Na dno skrinjice

narišite razdelilno os, ki vodi od sredine
okenca za objektiv do projicirnega okenca.
Glede na to os pritrdite na dno dve pre¬
vodni letvici (F) za pomično letev (G) ob¬
jektiva. Letvi imata mere 10 x 15 mm, dol¬
žina 150 mm, dotikata se čelne stranice B,
med njima pa je 15 mm presledka. Varo¬
valno letev H boste šele pri končni montaži
pritrdili tako, da boste z njo povezali dva
konca letvic F.

Iz pločevine napravite dva držala J, v katera
boste pritrdili žarnici. To sta preprosta vo¬
galčka z dvema odprtinama, ena za elek¬
trični kabel in druga za vijak M3 (dolg
16 mm), s katerim je k vogalčku pritrjena
opora žarnice K (sl. 7 v prerezu). Z risbe
je vidna tudi pripojitev na dovod električ¬
nega toka. Pri montaži to pripojitev še en¬
krat prekontrolirajte. Shemo pripojitve ima¬
te narisano na dnu skrinjice, na sl. 4 a. Fazni
prevodnik je prekinjen z vrvičnim stikalom.
Vrvica, ki prihaja skozi odprtino v dnu, vodi
k spojki, h kateri sta paralelno pripojeni obe
žarnici.

Reflektorja M za žarnici naj predstavljata
dve pločevinki s premerom 85 mm in višino
110 mm, katerih notranjost je zrcalno leske¬
tajoča. Pritrdite ju na dno s koščkom letvice
N (10x15x40  mm) z vijakom M3 (plo¬
ščata glavica vijaka naj bo na notranji strani).
Kadar žarnico menjate, morate najprej od¬
viti vrat, nato pa sneti pločevinko. Slika 4
vam nazorno kaže eno žarnico še brez re¬
flektorja. Notranjo steno reflektorja do po¬
lovice pobarvajte s črno barvo (barva za
cevi), polovico, obrnjeno k projekcijskemu
okencu, pa pustite naravno svetlečo.

TIM 6 • 75I76 249

Tudi pri izdelavi tubusa vam pride prav plo¬
čevinka s premerom 60 mm in višino
100 mm. Snemite z nje pokrov, izrežite dno
in tubus je tu.

Ko boste kupovali brelove leče z dioptrijo
+ 2 in +3, zahtevajte tiste s premerom
56 mm in kar najbolj centrirane. To pomeni,
da je črna pika na izbočeni strani leče kar
najbližja središču.

Notranjost tubusa (pločevinke) med lečami
zapolnimo s krožnimi polnimi pasovi 3 do
4 mm debele gume ali gumijastega lino¬
leja (S). Pasovi so (glede na sl. 6) široki
15, 18, 20, 25 in 5 mm, dolgi pa približno
190 mm. Če je potrebno, dolžino prilagodite
glede na notranji premer tubusa (pločevin¬
ke). Ko te pasove zvijete in jih potisnete
v pločevinko, nastane medkrožje S. Zaslon
naredite iz trdega papirja in ga z obeh stra¬
ni prebarvajte s črnim tušem.

Tubus O pritrdite k letvici P z vijakom M3,
vse skupaj pa s pomočjo vijakov od zunaj
k letvici za zaostrovanje slike G (sl. 5).

250  TIM 6 • 75|76

Nameščanje leč v tubus se prične pri med-
krožju S2. V tem delu napravite odprtino
za matico vijaka M3. Pred lečo vstavite v
odprtino s premerom 32 mm zaslon R1. To
polovico tubusa zaključite z medkrožjem S1.
Z druge strani zataknite lečo + 3 D in za¬
ključite z medkrožjem S5. Pazite, da boste
leče pravilno obrnili.

Vse notranje ploskve in sestavne dele tu¬
busa pobarvajte s črno barvo. Črne so tudi
notranje ploskve skrinjice z izjemo polovice
dna in s tem, ki se dotikajo zadnje stene.
Ta del namažite s srebrno bronzo, da bo
svetloba, ki se bo od njih odbijala, poma¬
gala pni razjasnitvi slik. S črno barvo pa
premažite tudi zunanjost reflektorjev.

Namestite letev za zaostrovanje (G) s tubu-
som v žleb, ki ga tvorita letvi F, nato pa
pritrdite še varovalno deščico H, ki dopu¬
šča le gibanje naprej in nazaj.

Pritrdite pokrov (tudi tega morate od znotraj
pobarvati v večjem delu s črno barvo in
z belo v delu proti zadnji steni skrinjice),
zatemnite prostor, v katerem ste, in že
lahko začnete projicirati. K projicirnem
okencu, ki je na zadnji steni, približajte
narobe obrnjeno sliko, s premikanjem letve
G izostrite sliko na projicirnem platnu (na¬
mesto tega lahko na steno pritrdite velik
kvadrat belega papirja).

Projicirana slika je narobe obrnjena. Da do¬
bite prav postavljeno sliko, je nujno po¬
trebno še zrcalo. Vendar pa bi uporaba
le-tega zgradbo aparata' zelo zakomplici¬
rala.

Na koncu lahko poskrbite tudi za zunanjo
opremo aparata. Od vas samih je odvisno,
kako bo episkop deloval in kako bo izgledal.
In za zaključek še nekaj nasvetov:
Najprimernejša razdalja med episkopom in
projicirnim platnom je 90 do 130 cm. Če
je tako, je slika na platnu velika približno
60 X 45 cm. Objektiv je pri pri tem za 1 cm
pomaknjen iz episkopa. Pri krajši razdalji
se pojavijo na sliki sence, pri daljši razdalji
od zgoraj navedene pa se manjša osvetlje¬
nost slike.

še večjo jasnost in ostrino slike bi lahko
dosegli s tem, da bi vstavili močnejše žar¬
nice, vendar morate potem povečati tudi
zračenje. Spretni modelarji se bodo morda
izkazali s tem, da bodo vgradili zračnik, ki
ga bo poganjal motorček na baterije. Opo¬
zoriti vas moram še na to, da se pri izostro-
vanju večje slike objektiv pomakne v no¬
tranjost episkopa, skozi odprtino za objektiv
pa prodre neprava svetloba žarnic, kar pro¬
jicirano sliko zelo moti. Pomagamo si lahko
le s krožno manšeto z notranje strani, ki
bo to nezaželeno, motečo svetlobo pre¬
stregla.

Z episkopom nikar ne osvetljujte vse od
kraja, raje ga hranite za nujno potrebne re¬
či, sicer se vam bo po nepotrebnem pre¬
greval.

Pomnite! V trgovinah prodajajo mnogo bolj
izpopolnjene, vendar tudi dražje episkope.
Ne smete si domišljati, da bo vaš izdelek
enake kvalitete, sicer boste razočarani.
Vseeno pa ima ta episkop zmogljivosti, ki
jih lahko uspešno izkoristite.

KOSOVNICA

Naziv Material Mere v mm Kosi

A — stranici
B — čelna stran
C — zadnja stran
D — dno, pokrov
E — stebrički
F — vodilna letev
G — izostritvena letev 10
H — varovalna letev
J — držala
K — spojka
M — reflektor
N — nosilec
O — tubus
P — nosilec
R — zaslona
S — medkrožje
T — nožiče

vezana plošča 5 mm
vezana plošča 5 mm
vezana plošča 5 mm
vezana plošča
letev 10 X 15 mm
letev 10 x 15 mm
letev 10 x 15 mm
vezana plošča 5 mm
pločevina 1 mm
bakelit
pločevinka
letev 10 X 15 mm
pločevinka
letev 10 X 15 mm
trd papir
pasovi iz gume
gumijasti zatiči

290 X 100 2

270 X 100 1

270 X 100 1

300 X 270 2

100 4

140 2

230 1

15 X 46 1

80 X 30 2

2

110 X 85 2

40 1

100 X 60 1

40 1

0 56 2

190 5

4

TIM 6 • 75|76 251

MODEL S POGONOM NA GUMO

Marjan Klenovšek

Dragi mladi prijatelji! Pred vami je načrt
modela, ki ga lahko spuščate ali pa ga ima¬
te za okras. Moj, ki ga vidite tudi na sliki,
služi za okras, seveda pa to ne pomeni, da
ne leti. Mislim, da je model dovolj zani¬
miv, da bo marsikoga med vami zamikala
gradnja. Glede na kompliciranost modela
sem načrt pripravil kolikor mogoče jasno,
seveda kolikor mi to dopušča prostor v
reviji ter njen format. Bistveni deli modela
so narisani v merilu 1:1,  ostale pa boste
morali najprej povečati v naravno velikost.

Material za gradnjo je naveden v kosovnici,
od orodja pa potrebujete skalpel, primež,
kladivo, klešče, pile specialke, ravnilo, ste¬
klen papir napet na deščici, ter seveda lok
žagico in šablonsko desko. Lepilo, s kate¬
rim boste najbolje lepili, je UHU hart, ace-
tonsko lepilo pa je prav tako dobro. Za la¬
kiranje uporabljajte nitro lak.

Preden pričnete z gradnjo, si oglejte mon¬
tažno risbo, ki vam bo, tako vsaj upam,
olajšala delo. Vseeno pa bom gradnjo na
kratko opisal.

252 TIM 6 • 75|76

370

Začnimo pri enostavnih delih letala, torej
pri vertikalnem in horizontalnem stabiliza¬
torju, ki ju seveda sestavljamo na šablonski
deski. Opisal bom samo gradnjo horizon¬
talnega stabilizatorja, za vertikalnega je po¬
stopek namreč enak. Iz balse izrežemo s
skalpelom dele 13 in 14, z bucikami pribi¬

jemo na šablonsko desko del 13 ter obenj
prilepimo dela 14. Deska mora biti seveda
pokrita s papirjem, najbolje se obnese pa¬
pir, ki služi kot podloga »DC-fix« tapetam.
Nanj se lepilo ne prime. Ko je lepilo suho,
postavimo na stike delov 13 in 14 ojačitev
15 in s skalpelom izrežemo odvečen mate-

TIM 6 • 75|76 253

254

POGLED C REZ A~A POGLED B

TIM 6 • 75(76 255

254

256  TIM 6 • 75|76

rial ter dela 15 vlepimo v stabilizator. Po¬
dobno lepimo tudi vertikalni stabilizator.
Oba stabilizatorja zgladimo in prelakiramo,
končno pa zalepimo vertikalni stabilizator
na horizontalnega, seveda pod pravim ko¬
tom. Kako lakiramo in gladimo balso, si pre¬
berite v sestavku o »CHUCK GLIDERJU«.
Rep je tako gotov; začnimo z izdelavo krila.
Najprej si izdelamo šablonski rebri poz. 5,
ter si s skalpelom narežimo letvice iz balse.
Šablonski rebri z bucikami spnemo na me¬
stih, kjer prideta bajoneta, ter ju v primežu
obdelamo. Naredimo tudi utore za letvice.
Med gotovi šablonski rebri nato z bucikami
spnemo 16 balsovih ploščic in 2 iz špera,
»sendvič« obdelamo in razstavimo. V rebra
naredimo utore za škatlice, ki služijo za
boljši stik krila z bajoneti ter seveda olaj¬
šujejo sklapljanje krila.

Na papir si sedaj narišemo levo in desno
polovico krila ter v zadnji, trikotni letvici
izdelamo utore za rebra. Z bucikami pribi¬
jemo sprednjo in zadnjo letvico, mednju za¬
lepimo rebra, nato pa v zgornje utore zale¬
pimo še nosilce ter trikotne ojačitve 6. Opo¬
zarjam vas na to, da morata biti prvi rebri
na desni in levi polovici nagnjeni za 9°, za¬
radi »V« loma krila. Ko se lepilo posuši, obe
polovici snamemo in zalepimo spodnja no¬
silca ter zaključke kril 10 z ojačitvenim
trikotnikom 11 in seveda škatlice za bajo¬
nete 7, 8. V korenu krila prilepimo še oja-
čitvena rebra 9, krila obrusimo, prelakiramo
in prekrijemo s tankim japonskim papirjem.
O prekrivanju sem se razpisal v eni izmed
lanskih številk, zato bom tokrat čisto kra¬
tek. Japonski papir prilepimo z razredčenim
nitro lakom na sprednjo in zadnjo letvico,
ter ga napnemo, dokler je lak še moker.
S tankim čopičem prilepimo papir še na
rebra, počakamo, da je lak suh, nato pa krilo
navlažimo z vodo. Da se krilo med napenja¬
njem pri sušenju ne zvije, ga pribijemo na
šablonsko desko. Napet papir nato večkrat
prelakiramo z nitro lakom, med vsakim la¬
kiranjem pa ga pribijemo. Krilo je tako go¬
tovo. Lotimo se trupa. Najprej izdelamo vsa
rebra, ojačitve 27 in obe stranici trupa 23,
24. Iz jeklene žice izdelano podvozje 21 pri¬
vežemo na rebro 20 z bakreno žico
0 0,5 mm, ter spoj zalijemo z lepilom. Med¬
tem, ko se nam suši lepilo na rebru 20,
prilepimo ojačitve 27 na stranici trupa. Trup

sestavimo takole. Rebra 20, 28 in 31 prile¬
pimo najprej na eno stranico trupa, drugo
stran reber namažemo z lepilom in prile¬
pimo še drugo stranico trupa, nato pa vsta¬
vimo rebri 29 in 30. Trup zapremo zgoraj
z delom 32, spodaj z delom 33, kljun pa z
delom 34. Ob trup prilepimo še pozicije
25, 35 in ojačitvena rebra 38 in 26 ter trup
obrusimo in prelakiramo. Rebri 26 morata
biti pravilno postavljeni, zato si pomagajte
z bajonetoma, ki morata biti simetrična gle¬
de na trup. Podvozje opremimo z aerodina¬
mično oblogo 22, ter na trup prilepimo še
kabino in rep. Kabino izdelamo iz 0,5 mm
debelega celuloida, včasih pa lahko tudi
v specializiranih modelarskih trgovinah kupi¬
mo takšno, ki ustreza. Tisti, ki jo boste iz¬
delovali sami, jo lahko naredite na vogale,
kot je to črtkano narisano, ali pa segrejte
celuloid v olju in ga oblikujte na lesenem
modelu kabine. Na podvozje pritrdimo še
kolesa, ter gradnjo trupa zaključimo z vsta¬
vitvijo ostroge 36. Izdelati moramo še glavo
elise. Rebro 40 in 41 zlepimo, zvrtamo luk¬
njo za ležaj in ga vstavimo. Glavo sedaj
vtaknemo v odprtino v trupu in jo obliku¬
jemo s steklenim papirjem, ter seveda pre¬
lakiramo. Vstavimo še os elise, namestimo
podložki 44 in eliso 45, ter zvijemo os spre¬
daj tako, da bo guma poganjala eliso.

Elisa je lahko plastična, od kakšnega odslu¬
ženega kompleta za gumenjake, lahko pa jo
izdelamo tudi iz lipe, oziroma trde balse.
Model je torej gotov, vsaj za večino, kdor
pa se želi še malo pozabavati z njim, mu
svetujem, naj ves model prekrije z barva¬
stim japonskim papirjem. V model vstavimo
gumijast splet s šestimi nitmi namazane
gume 1 x 4 mm, ter mu določimo težišče.
Model je s tem pripravljen za reglažo. Naj¬
prej ga zregliramo za prosti let, brez mo¬
torja. Za reglažo prostega leta velja isti po¬
stopek kot za »CHUCK GLIDER«, v motor¬
nem letu pa si pomagajte s podlaganjem
glave elise. O reglaži gumenjakov si lahko
preberete tudi v eni lanskih številk. Gumo
lahko navijete največ na približno 200 na¬
vojev, raje pa navijajte manj. Kadar guma
poči, poči po navadi tudi trup. Model lahko
štartate s tal npr. z asfalta, lahko pa ga
tudi mečete iz roke.

TIM 6 • 75|76 257

258  TIM 6 • 75[76

RC AVTO
SBA II

Tonij Ramšak

V tej številki TIM-a bom opisal izdelavo
zadnje osi z ležajem in nosilci.

Zadnja os (štev. 12) povezuje zadnja kolesa
in nosi težo avtomobila. Izdelana mora biti
natančno in iz dobrega jekla. Naj nas ne
zavede dimenzija 0 10 oziroma 0 11, kajti
pogosto so se take in še debelejše osi
pošteno zvile. Pri trku ob pločnik ali ne¬
usmiljenem skoku čez kanal, ki ni čisto
v ravnini ceste, se bo slaba os neopazno
zvila. To pa je že dovolj, da model pri polni
hitrosti ne bo dovolj stabilen. Če pa se
boste bolj zaleteli, bo os še kako opazno
zvita. Kot že rečeno, izdelajte jo iz naj¬
boljšega jekla, ki vam je na razpolago. Gle¬
de same izdelave pa morate paziti na to,
da boste konus za pritrditev kolesa izde¬
lali natančno. Tudi premer osi 0  10 je po¬
memben, kajti os ne sme preveč poplesa¬
vati v ležaju.

Ležišče ležaja (štev. 10) izdelamo iz Al-pa-
lice 0  40 mm. Potrebujemo dva kosa. V
ležišče se točno prilega kroglični ležaj. Od¬
prtino za ležaj stružimo 0,02 do 0,03 mm
manj in tako lahko ležaj trdno vtisnemo v
ležišče: ležaj z zunanje strani namažemo
z mastjo in ga vstavimo skupaj z ležiščem
v primež (med čeljusti primeža in ležaj
vstavimo še vezano ploščo, da se ležišče
in ležaj ne bi poškodovala). Ko smo vse
to pripravili (slika 1), začnemo primež pre¬
vidno stiskati, dokler ni ležaj na svojem
mestu (slika 2).

Slika 2

Prav tako izdelamo tudi ležišče ležaja sklop¬
ke (štev. 11).

Nosilec ležaja (štev. 13 in 14) naredimo iz
4 mm aluminija. Najbolje pa bo, če ga bomo
izdelali iz Al-profila, ki je približno takih
mer, kot jih razberemo iz načrta (ca. 20 X
X 50 mm). Pazljivi moramo biti pri izdelavi
lukenj za ležišča ležajev, ki morajo imeti
središčno razdaljo točno 36 mm. Najprej iz-
žagamo z žago za rezljanje luknje bolj
grobo, nato pa jih dodelamo z okroglo pilo.
Luknje 0  2 mm za pritrditev ležišč se mo¬
rajo ujemati z luknjami v ležiščih. Na koncu
izvrtamo še luknje 0  4 mm za pritrditev
nosilcev na podvozje.

VAŽNO: Pred končno obdelavo še preve¬
rimo, če se vsi deli prilegajo, tako kot je
treba.

KOSOVNICA

TIM 6 o 75|76 259

OPOMBA■ <p26pri delu Štev. 10 in <t>19 pr i Štev. 11
stružiti 0 02 do 0 03 mm manj

260  TIM 6 • 75(76

TIM 6 • 75|76 261

daljinsko vodenje

RC SISTEM TIM
V (IV)

Jan Lokovšek

Servomehanizem F

Servomehanizem F, ki smo se ga pravkar
lotili, krmari na prav tak način, kakor pred¬
hodna izvedba E, ima pa dodano možnost
izklopa pogonskega elektromotorja. Ta prob¬
lem lahko rešimo na enak način, kakor pri
izvedbi D. Za manjše modele, kjer je po¬
raba pogonskih elektromotorjev manjša od
0,5 A, lahko res storimo tako. Servomeha¬
nizem sicer izdelamo podobno, kot smo že
večkrat opisali. Poglejmo si ga na sliki 24.

Programska ploščica je iz kaširanega ve-
tronita. Šrafiran del na sliki 24 predstavlja
površino, kjer moramo pustiti bakreno pre- j
vleko. Le-to tudi prispajkamo na os pro- j
gramske ploščice, ki nato predstavlja drsni
kontakt 4. Ostale drsne kontakte napravimo
iz prožne jeklene žice. Na sliki je krmilna
ročica narisana črtkano, da ne kvari pre¬
glednosti slike.

Ker smo krmiljenju posvetili dovolj pozor¬
nosti že pri predhodni izvedbi, iraje poglej¬
mo, kako je z izključevanjem iin vključeva¬
njem pogonskega elektromotorja. Ta toko¬
krog sem narisal z debelejšo črto. Stikalo
S je montirano na modelu. Ko ga vključi¬
mo, se sklene tokokrog (debela črta na
sliki 24): + baterija, drsni kontakt 4, pro¬
gramska ploščica, drsni kontakt 3, stikalo
S, pogonski elektromotor M 2  in — baterija.
Pogonski elektromotor steče in model vozi.
Pri normalni vožnji in krmiljenju prazno
polje Q samo preleti drsni kontakt 3. Takrat
se tokokrog za hip prekine, vendar le za
zelo kratek trenutek, morda desetinko se¬
kunde. To je res tako malo, da se pri vož¬
nji modela sploh ne opazi.

Sl. 24 Servomehanizem F in vezava

krmilna
n ' ročica

262  TIM 6 • 75|76

■

3 bo prišel na polno polje in tokokrog se
bo sklenil.

Nedvomno bodo mnogi modelarji uporabili
enokanalni servomehanizem tudi pri drugih
RC sistemih in večjih modelih. Za vklop
večjih tokov je tak drsni kontakt, kot smo
ga imeli doslej, preslab. Eno rešitev pred¬
stavlja uporaba posredovalnega releja. Ker
je ta možnost manj ugodna iz finančnih raz¬
logov, uporabimo raje mikrostikalo. To iz¬
vedbo prikazuje stika 26.

Izvedba z mikrostikalom trna dve prednosti.
Poleg tega, da preklopi močnejše elektro¬
motorje (tokove do 6 A), tudi galvansko lo¬

če pa pritisnemo na tipko oddajnika le za
kratek hip, se bo tudi programska ploščica
zavrtela le malo. Le-ta je tako narejena, da
v tej legi lahko tudi ostane, izključi pa po¬
gonski elektromotor. Razlaga bo nazornejša,
če pogledamo sliko 25.

Programska ploščica se je malo zavrtela
v desno. Drsni kontakt 3 je ostal na praz¬
nem polju Q in tokokrog se je prekinil. Kr¬
milna ročica se je komaj zaznavno obrnila
v levo.

Pri ponovnem povelju se bo programska
ploščica spet zavrtela naprej, drsni kontakt

Sl. 25 Izklop pogonskega elektromotorja

TIM 6 • 75|76 263

či oba tokokroga. Ker sta tako tokokroga
servomehanizma in pogonskega elektormo-
torja galvansko ločena, so električne motnje
manjše. To je zelo važno pri RC sistemih,
ki so na motnje bolj občutljivi.

Montaža sistema TIM V v ladijski model

Vem, da boste rekli, kaj nam soli pamet
še z montažo v model, saj je to že povedal.
Res je. Vendar pa ima ta RC sistem, ki
uporablja svetlobne žarke, nekaj posebnosti.
Zato mislim, da ne bo odveč bolje opisati
tisti del, 'ki je v neposredni zvezi s pre¬
nosom povelja.

Narišimo si skico modela in poglejmo, kam
naj damo posamezni del naprave za daljin¬
sko vodenje. Posebno pozornost posvetimo
elektronskemu delu.

SL 27 Razporeditev elementov sistema TIM V v
ladijskem modelu

Strnimo to v nekaj točkah:

1. Najtežji deli (elektromotor, baterije) naj
bodo čim niže, po možnosti na dnu mo¬
dela.

2. Os krmila maj bo montirana tako, da
»gleda« nad vodno gladino.

3. Servomehanizem naj bo blizu krmila in
krmilo se mora čim lažje vrteti v ležaju.

Poglejmo si zdaj detajl A (montažo elek¬
tronskega dela) malo bolj natančno na sliki

28.

odprtini za
uglaševanje

šč it ni k

obarvano
s črno
mat barvo

Sl. 28 Detajl montaže vezja sprejemnika

4. Fototransistorja T1 in T2 morata »gledati«
nad streho kabine. Imeti morata »dober
razgled« prav na vse strani, če gledamo
z vrha.

5. Naj bosta ravno na sredini strehe tako,'
da ju ne bodo motiti žarki, ki se odbijejo
od vodne gladine.

6. Nad T1 in T2 naredimo še ščitnik. Ta
skrbi, da vodenja ne moti direktna svet¬
loba iz neba. ščitnik naj bo nad tran-
sistorjema približno 1 cm, okrogel, pre¬
mera 4 do 6 cm.

7. V ščitnik in streho naredimo odprtini
(3 do 4 mm), da bomo lahko z izvijačem
dosegli trimerpotenoiometer P za ogla¬
ševanje.

8. Notranji del ščitnika in streho pobarvaj¬
mo s črno mat barvo (Humbroll).

Dosti navodil, ali ne? No, večina njih so
sama po sebi umevna. Poskrbeti moramo
namreč za pravilno težišče modela 'in se¬
veda še za to, da bomo model vodili sami
in ne igrivi sončni žarki, odbiti na valovih
vodne gladine!

Vožnja

Pred vsako vožnjo moramo napravo uglasiti.
To naredimo s tnimerpotenciometrom P.
Vključimo in zavrtimo P tako, da rele »pri¬
me«. Takrat seveda, ko še ni povelja!
Zavrtimo zdaj os P malo nazaj tako, da
rele »spusti«. S svetilko še preizkusimo de¬
lovanje in model je nared za vožnjo.

Naj ponovim še enkrat. Doseg naprave je
odvisen od moči svetilke. Prav tako je na¬
prava občutljiva na spremembe. Drugače je
v oblačnem in v sončnem vremenu! Ko je
sonce, raje vozimo z »zajčkom«, ker je
le ta nekajkrat močnejši od večine naših
svetilk! Torej res prav pred vsakim startom
napravo uglasite, da ne bo neljubih prese¬
nečenj. Ob tem se seveda zavedajmo, da
sistem TIM V ni namenjen za tekmovanja
temveč bolj igri in zabavi. Če vam bo v
zabavo 'in če se boste ob njem tudi kaj
naučiti, bo njegov namen popolnoma do¬
sežen!

264 TIM 6 • 75]76

radioamaterji

TONSKI

GENERATOR

UTRIPALNIK

METRONOM

Vukadin Ivkovič

Sšika 1

Slika 1 prikazuje tonski generator, ki s kon¬
denzatorji Ci, C 2 , C 3  in s potenciometrom
R, neprekinjeno pokriva frekvenčni obseg
od 7,5 Hz do 20.000 Hz. Oblika izhodnega
signala ni sinusna ampak bolj pravokotna.
Generator lahko uporabimo za preizkušanje
raznih nizkofrekvenčnih ojačeval, radijskih
sprejemnikov, gramofonov in podobno. Ker
ta priprava dela takoj, ko jo vključimo in
ker tudi ni težko priti do sestavnih delov,
jo priporočamo radioamaterjem-začetnikom.
Transistorja T, in T 2  tvorita temeljni osci-
latorski krog. Emiterja obeh transistorjev
sta vezana skupaj in imata skupni upor R 2
nasproti pozitivnemu polu vira napajanja.
Upor R 3  je delovni upor transistorja T 2  (nje¬
govega kolektorja), njegova baza pa je pola¬
rizirana preko delilca napetosti, ki ga tvo¬
rita upora R 4  in R 5 . Elektrolitski konden-
, zator C 4  veže bazo tega transistorja nepo¬
sredno na maso za izmenično napetost,

zaradi česar dela transistor T 2  v spoju z
ozemljeno bazo.

Frekvenco oscilatorja oziroma multiplika-
torja v glavnem določa pozitivna povratna
zveza, ki jo sestavljajo potenciometer R 1t
s katerim se neprekinjeno spreminja frek¬
venca osciliranja multivibratorja in eden
od treh kondenzatorjev (C,, C 2  ali C 3 ), ki jih
izbiramo s preklopnikom S,. Baza transi¬
storja T, dela v spoju z ozemljenim kolek-
torjem.

Oglejmo si sedaj, kako deluje naš rnulti-
vibrator. če se na kolektorju transistorja
T 2  pojavi nek izmenični signal ali impulz,
bo stekel ta signal preko enega od kon¬
denzatorjev (C,, C 2 , C 3 ) na bazo transistorja
Tj, ki ne obrne faze signala. Na emiterju
tega transistorja se bo pojavila izmenična
napetost, ki je po fazi enaka napetosti na
kolektorju T 2 , le s to razliko, da ima ne¬
koliko manjšo amplitudo. Transistor v tem
spoju namreč ne ojačuje napetosti, ampak
jo slabi. Tudi transistor T 2  ne obrača faze
signala, ki ga dovedemo na njegov vhod
med emiterjem in bazo, ker je baza za izme¬
nični signal vezana na drugi konec upora R 2 ,
t. j. na maso. Transistor T 2  daje napetostno
ojačanje s tem, da se na njegovem kolek¬
torju, t. j. na uporu R 3  javlja ojačen signal,
ki je — kot vemo —■ v fazi s tisto izme¬
nično napetostjo, za katero smo predvide¬
vali, da obstaja na tem uporu. Ker je
ojačenje transistorja T 2  mnogo večje od
slabljenja T, in ker so signali v fazi, bo
multivibrator začel delati takoj po vključit¬
vi napetosti.

Izmenična napetost se odvede s kolektorja
transistorja T 2  neposredno na bazo izhod¬
nega transistorja, ki prav tako dela v spoju
z ozemljenim emiterjem in služi kot looilec
oscilatorskega kroga od izhoda.

Potenciometer R 6  je uporabljen kot emiter-
ski upor transistorja T 3 . Z njegovo pomočjo
reguliramo velikost amplitude izhodnega
signala.

Vsi upori morejo imeti moč 1/4 W, elektro¬
liti delovne napetosti pa 15 V. Priporočamo,
da bi imel kondenzator C 5  večjo delovno
napetost (350 do 500 V) zato, da bi tonski
generator lahko služil tudi za preizkušanje
ojačevalcev z elektronkami. Napetost ton¬
skega generatorja znaša 9 V.

TIM 6 • 75I76 265

Slika 2

Slika 3

Multivibrator je sposoben delati v širokem
frekvenčnem krogu, celo na frekvencah
mnogo manjših od enega hertza. Napetost
napajanja se lahko giblje od treh voltov pa
vse do tistih napetosti, ki jih transistorji
še prenesejo. Frekvenca generatorja ni
dosti odvisna od napajanja, kar je vsekakor
ugodno.

Transistorji T,, T 2  in T 3  so lahko katerega¬
koli tipa. Lahko so tipa PNP ali NPN, viso¬
ko ali nizkofrekvenčni. Razume se, da bo
treba pri uporabi transistorjev tipa NPN
obrniti polariteto baterije za napajanje in
elektrolitskih kondenzatorjev. Za transistor
T 2  izberite od obstoječih tistega, ki ima
največje ojačenje. Veličine uporov označe¬
ne na shemi niso posebno kritične in jih
lahko zamenjate z drugimi, katerih vrednost
pa naj ne odstopa več kot 30 do 50 %.
Če uporabimo kot izhodni transistor nek
transistor večje moči, moramo zamenjati
njegov emiterski upor z žarnico. Za povrat¬
no zvezo vzamemo elektrolitski kondenza¬
tor večje kapacitete. Tako smo dobili tran-

sistorski utripalnik, katerega frekvenco
spreminjamo s potenciometrom R,. Napa¬
jalna napetost naj v tem primeru znaša
12 V, žarnica pa naj bo avtomobilska, in
sicer 12 V, 2 W. Če vežemo namesto žar¬
nice upor moči 1 KQ, vzporedno z njim pa
elektrolitski kondenzator 50 gF in zvočnik
40 n, dobimo transistorski metronom s
spremenljivo frekvenco. Spretni amaterji
bodo našli še druge variante te priprave.
Sliki 2 in 3 kažeta ostali dve varianti.

Kot že rečeno, je mogoče ta generator
uporabiti za preizkušanje nizkofrekvenčnih
ojačeval, kot modulator telekomandnih na¬
prav ipd.

Brnilec za razvedrilo

Za vaje v telegrafiranju si lahko 'izdelate
brnilec iz ogljenega mikrofona, slušalk, tip¬
kala in baterije. Mikrofon in slušalko po¬
stavite — kot vidite na sliki — v takšno
oddaljenost, v kateri boste slišali najpri¬
jetnejši ton in ju povežite v vrsto z bateri¬
jo in tipkalom. S pritiskom na tipkalo
(tasterj začne sistem oscilirati zaradi aku¬
stične povratne zveze. Frekvenca tega osoi-
liranja je odvisna od razdalje med mem¬
brano mikrofona in membrano slušalke.
Ton, ki ga slišimo, je dovolj močan za
manjši prostor, vendar ne toliko močan, da
bi motil okolico. Mikrofon in slušalke vze¬
mite iz starega telefona. Ker je ta slušalka
nizkoohmska, ima z baterijo 4,5 V odličen
zvok. Če pa imate navadne visokoohmske
slušalke, lahko uporabite baterijo 2 X 4,5 V,
kar je odvisno od kvalitete mikrofona.

B (4,5 V )

Slika 4

266  TIM 6 « 75|76

ELEKTRONSKI

GUGALNICI

Zlatko Mastnak

Opisani gugalnici sta zanimivi igrački, ki
na zunaj dajeta vtis nekakšnega perpetuum
mobila — naprave, ki se, enkrat pognana,
nikoli ne ustavi. Poleg zanimivosti pa je
takšno gugalnico prav enostavno zgraditi.
Pri gradnji si pridobite tudi nekaj izkušenj
v ravnanju z elektronskimi sestavnimi ele¬
menti.

Princip delovanja takšne gugalnice je pri¬
kazan na slikah 1a in 1b in ima za osno¬

vo vzajemno delovanje trajnega magneta in
elektromagneta. Trajni magnet je pritrjen
na gibajočem se delu gugalnice, medtem
ko je elektromagnet vgrajen v podstavek
gugalnice nasproti stalnemu magnetu in
napajan z impulzi toka iz elektronskega
vezja (sl. 2). Ko se v navitju elektromagne¬
ta pojavi tok, nastane okrog njegovega je¬
dra magnetno polje, ki pa, v odvisnosti od
smeri toka, privlači stalni magnet in s tem
gibljivi del gugalnice, ali pa ga, ob drugačni
smeri toka, odbija.

Rezultat tega je, da*igračka oživi — lutke
se prično gugati!

Navitja elektromagnetov napajamo z impul¬
zi toka pravokotne oblike, ki jih daje multi-
vibrator, zgrajen s transistorjema T1 In T2.

Slika 1a Slika 1b

Dl, 02 - B Y 238 (ISKRA)

Tl - T5 - AC 550 (Ei )

TIM 6 • 75|76 267

Frekvenco ponavljanja impulzov multivibra-
torja (od 20 do 60 na minuto) lahko menja-
■ mo s potenciometrom R3. Tokovne impulze
ojačuje transistor T3. Ojačene impulze spe¬
ljemo s kolektorskega upora R6 prek R7 in
R9 na transistorja T4 in T5, ki krmilita vsak
svoj rele. Ko rele vklopi napajanje elektro¬
magneta, se v jedru zbudi magnetno polje,
ki deluje na stalni magnet v gibljivem delu
gugalnice.

V elektronskem vezju lahko uporabimo po¬
ljubne nizkofrekvenčne transistorje, le da
imajo koeficient ojačenja toka 10-krat ali
več. Diodi D1 in D2’ varujeta transistorja
pred velikimi napetostnimi sunki, ki nasto¬
pijo v navitju relejev. Upori so 0,25 W ali
več, releja pa sta tipa PR 10, ki jih izdeluje
Iskra — seveda pa bo deloval tudi vsak
drug podoben rele. Vse elemente lahko
montirate na primerno ploščico dimenzij
50 X 100 mm, ki jo vstavite v podstavek
gugalnice. Lahko pa vezje izdelate tudi na
bolj sodoben način, to je na tiskanem
vezju. O tem ste verjetno že večkrat sli¬
šali, pa vas je bilo mogoče nekoliko strah,
da dela ne boste zmogli. Zdaj imate mož¬
nost, da spoznate, kako zanimiva in eno¬
stavna je izdelava tiskanega vezja. Potre¬
bujete ploščico pertinaksa, prevlečenega z
bakreno folijo, solno kislino in vodikov
prekis (oboje lahko kupite tudi v lekarni),
bitumen iz stare baterije in nitro razred¬
čilo. Ko na pertinaks narišete sliko vezja
(z bitumnom raztopljenim v nitro razred¬

čilu), potopite ploščico v mešanico kisline
in prekisa za kakšne tri minute. Ostane vam
še čiščenje ploščice z razredčilom in vrta¬
nje lukenj, nakar lahko elemente prispajkate
in vaša napravica je takorekoč gotova.

Seveda morate pustiti kaj prostora tudi za
9 V baterijo, na podstavku pa izvrtati luknje
za vstavitev stikala S1 in za ročico poten¬
ciometra R3 za regulacijo hitrosti guganja
(glej sliki 3a in 3b). Spodnjo stran gugal¬
nice, na kateri je elektronsko vezje in ba¬
terija, pritrdite z vijaki tako, da boste lahko
menjavali izrabljene baterije.

Figurice so lahko kupljene ali pa jih na¬
redite iz mehkega lipovega lesa, gline ali
drugega primernega materiala. Obe naj
bodo enake teže (10—15 g).

Zdaj pa o izdelavi elektromagnetov. Za je¬
dro elektromagneta uporabite palico iz
železa premera 12—13 mm in dolžine 30
do 35 mm. Stranici navitja sta iz kartona ali
plastike premera 28—30 mm in nalepljeni
na jedro, na katerega navijte 2600 do 2800
navojev lakirane bakrene žice debeline
0,25 mm. Takšno navitje bo imelo ohmsko
upornost okrog 65 ohmov. Tako izdelan
elektromagnet pritrdite v gugalnico pod
točko, kjer se trajni magnet dotakne pod¬
stavka. Da bi bil medsebojni vpliv obeh
magnetov čim večji, mora biti stena pod¬
stavka čim tanjša (2 do 3 mm) in je zato
najbolje, da podstavek izdelate iz pertina¬
ksa, ki je prevlečen z bakreno folijo. To

268  TIM 6 • 75j76

storite tako, da izžagate stranice, jih obr¬
nete z bakreno folijo navznoter in jih na
notranji strani spajkate z močnejšim spaj¬
kalnikom (100 W).

Stalni magneti so kvadratne ali pravokotne
oblike dolžine po 25—30 mm in so skriti v
gibajoči del gugalnice, ki je pri gugalnici
na sliki 3a deščica dolžine 130—150 mm,
širine 15—20 mm in debeline 10—12 mm.
Pri tej gugalnici mora biti deščica urav¬
notežena in mora nihati brez pretiranega
trenja okrog žičnate osi, oddaljene 30 do
35 mm od zgornje ploskve podstavka.

Če se odločite za gradnjo nihajne gugalnice
po sliki 3b, potem potrebujete le en elek¬
tromagnet, odpade pa tudi vezje, ki je na
sliki 2 narisano črtkano. Poleg tega mora

biti elektromagnet montiran pod kotom 45
stopinj na ravnino podstavka. Deščico gu¬
galnice pa pritrdite na preostali del z dve¬
ma ravnima žicama. Da pa bi lahko spravili
gugalnico v nihanje, moramo spreminjati
tudi trajanje tokovnih impulzov. V ta namen
zamenjajte mesta upora R2 in serijske ve¬
zave uporov R3, R4!

In še o delovanju te gugalnice.

V času trajanja impulza se nihajoča plo¬
ščica približa skritemu elektromagnetu, ki
jo pritegne. Ko impulz preneha, zaniha
figurica pod vplivom sile težnosti v na¬
sprotno stran, se vrne, in tako zopet pride
pod vpliv elektromagneta, v katerem se je
pojavil nov impulz. Vse to se ponavlja tako
dolgo, dokler se ne izrabi baterija ali ne
izključimo stikala S1.

TV OJAČEVALNIK

Zlatko Mastnak

Spodaj opisani antenski ojačevalnik je ko¬
risten dodatek k TV anteni povsod tam,
kjer je sprejem TV signala slab in ga niti
dobra antena ne izboljša. Ojačevalnik je
tako imenovanega univerzalnega tipa in ni¬
ma nobenih elementov, ki bi jih bilo treba
dodatno nastavljati, kar je še posebej po¬
membno za samogradnjo v amaterskih
razmerah. Zelo ugodno je tudi to, da lahko
vse sestavne elemente kupite v naših pro¬
dajalnah elektro materiala (transistorje

2N918 lahko naročite po povzetju pri Mla¬
dem tehniku — Cojzova 2, Ljubljana — po
ceni 27,30 din za kos).

Samo vezje (glej sl. 1) predstavlja široko¬
pasovni, ojačevalnik za TV kanale od 5 do
12 in sestoji iz treh enakih ojačevalnih sto¬
penj. Skupno ojačenje je 25 dB pri 180 MHz
(povprečna TV antena: 12 dB) in opade
3 dB pri 150 MHz in 210 MHz. Napajanje je
lahko z napetostjo od 4,5 do 12 V. Transi-
storji 2N918 so visokofrekvenčni in imajo

ZN 918

TIM 6 • 75|76 269

NA TV ANTENO

to

lO

4 priključke, od katerih je eden spojen z
ohišjem. Da se ne bi zmotili pri določeva¬
nju priključkov transistorja, je na sliki 3
prikazana njihova razporeditev. Kako boste
povezali sestavne elemente seveda ni kri¬

FOTOGRAFIRANJE

POZIMI

Boštjan Duhovnik

Zima je tu in iz nje bomo, kot vsako leto,
odnesli nepozabne trenutke z vesele smu¬
ke ali s sprehoda. Zakaj ne bi tudi teh
doživetij zabeležili z fotografsko kamero.
Pozimi slikamo le v soncu. Le-ta da pravi
zimski čar pokrajini. Skoraj obvezno mo¬
ramo pri fotografiranju uporabljati fotograf¬
ski filter, ki naj bo pri črno-beiem filmu
rumen (rumenica), pri coior filmu pa pola-
rizacijski filter. Pri filtrih moramo upoštevati
tudi podaljševal™ faktor, ki je pri rumenem
filtru 2x, pri polarizacijskem filtru pa mi¬

tično, najboljše pa je, da izdelate tiskano
vezje po sliki 2, ki vam ob celih elementih
zagotavlja delovanje ob prvem poskusu.
Ojačevalnik montirajte čim bliže anteni, za
povezavo pa uporabite koaksialni kabel!

nimalen in ga pri fotografiranju ne upošte¬
vamo. Kljub rumenemu filtru pa se moramo
še vedno izogibati osenom in odsevom
snega in ledu.

Pri fotografiranju v snegu lahko osvetliš
kakor v najhujšem poletju. Brez skrbi upo¬
rabljamo 1/60 ali 1/125 sekunde pri za¬
slonki 8. Pri tem predpostavljamo, da ima¬
mo v aparatu pankromatski film normalne
občutljivosti 18 DIN.

Ako hočemo dobiti ostro ospredje in ozad¬
je hkrati, nastavimo metrsko skalo na 8 m.
Za bližnje posnetke pa vzemimo pri isti
zaslonki razdaljo 4 m.

Plastično podan sneg dobiš zgolj dopoldan
in popoldan, torej pri globoki sončni legli.
Sneg je opoldne dolgočasen in brez izraza.
Smučarji: Smučarski skoki zahtevajo re¬
žijo. Izberi si izvrstnega smučarja in poišči
mesto, kjer naj skoči. Najboljša svetloba
je od strani prihajajoča nasprotna sončna
luč. Nastavi ostrino mirno na to mesto. Po
tvojem navodilu naj smučar skoči. Pri tem
ga moraš ujeti čimbolj od spodaj proti

270  TIM 6 • 75|76

nebu. To je pogoj, da dobiš velik pršeč
oblak belega pršečega snega, ki spada k
dobremu posnetku smučarskega skoka.
Slike zasneženih gora ne smejo biti nikdar
»razglednice«. Zopet moramo poskrbeti za
ospredje. Prav lepo ospredje so smučarji,
toda bolje samo eden kakor ves smučarski
tečaj, še nekaj primerov ospredja: stopinje,
smučine, lesen kažipot ati v sneg pokonci
postavljene smuči.

Pravo bogastvo fotografskih strelov nudi
tudi breg, na katerem se vadijo smučarji.
Zabavna je slika smučarke, ki sede v sne¬
ženo kopel. Hitro kamero na 4 m, zaslonko
8, 1/60 sekunde in že je na filmu. Zaslonko
in osvetlitve™ čas imej kar vnaprej stalno
pripravljen. Navadno izbiraš med 8 m oz.
4 m, kar je odvisno od tega, ati slikaš motiv
z ozadjem ali izrazito bližnji motiv.

Zagorele obraze smučarjev ti najbolje poda
višje občutljiv pankromatski film. Tak film
je namenjen za neugodne svetlobne razme¬
re in za umetno luč. Ker je umetna luč iz¬
razito rdečkasta, je tudi film za rdeče tone
pretirano občutljiv in jih poda svetlejše kot
so v resnici. Normalno občutljivi filmi so
za rdeče tone premalo občutljivi. Rdeča
barva je glavna sestavina zagorele polti.
Zato nam normalno občutljivi filmi dajo
črne zamorske obraze. Pankromatski film
z višjo občutljivostjo nam omogoča tudi
zelo kratke osvetlitve. Tako lahko s 27
DIN-skim filmom napravimo zelo hitre
osvetlitve, kot sta 1/500 sek. ali 1/1000 sek.
Sedaj pa film v fotoaparat, ter brž na sneg.
Pa veliko uspeha.

Fotografiranje ponoči

Tudi noč je privlačna za fotografiranje. Po¬
vsod je dosti priložnosti. Tu blestijo ceste
večjega mesta v morju luči, tam sanja tih
kotiček malega mesta v motnem svitu pri¬
letne ulične svetilke. Ponoči dobiš pravljič¬
no lepe slike. Na pozen večerni sprehod se
ti splača vzeti fotoaparat, ker nočno foto¬
grafiranje ni tako težko, kakor se ti zdi.
Ponoči je svetloba le redko tako močna,
da bi dopuščala trenutne osvetlitve. Zato pa
je potreben stativ in nekaj potrpljenja. Na¬
mesto stativa ti zadostuje tudi trda podlaga
zidu ali kakega drugega predmeta. Velika
odprtina zaslonke ni tako važna, ker lahko

dolgo osvetljuješ. Zato so mogoče tudi s
skromno box-kamero nočne slike. Ravno ta¬
ko ni nujno, da bi moral uporabljati skrajno
občutljiv film. Kakršenkoli film imaš v ka¬
meri, vsak je dober tudi za nočne posnetke.
Seveda je boljši pankromatski film, ker je
zelo sprejemljiv za rdeče in rumene žarke
umetne svetlobe. Osvetlitev tudi lahko spre¬
minjaš. Ena ali dve minuti ne škodujeta
mnogo, pač pa se spremeni celotni značaj
slike. Ako predolgo osvetliš, slika ne bo
več močna, temveč bo tako svetla, kot bi
jo slikal podnevi. Ako pa je osvetlitev pre¬
kratka, bo slika zopet pretemna. Ravnaj se
po našsi preizkušeni osvetlitve™ tablici za
nočne posnetke.

Za 20 DIN-ski film so primerne te zaslonke
in časi.

pri zaslonki 3,5 ali 4 1 minuto

pri zaslonki 5,6 2 minuti

pri zaslonki 8 4 miinute

pri zaslonki 11 8 minut

Mišljena je malomestna cesta ali ulica z
običajno cestno svetilko. Svetlo razsvetlje¬
ne ceste večjega ali velikega mesta do¬
voljujejo dvakrat do štirikrat krajše osvet¬
litve. V mraku in snegu vzemi vedno po¬
lovično osvetlitev.

Vedno vzemi s seboj tudi protisvetiobno
zaslonko, ki ni porabna samo v soncu, tem¬
več vedno, kadar imamo poleg močne sve¬
tlobe globoke sence. Mimoidoče osebe pri
fotografiranju ponoči nič ne motijo, ker v
tako kratkem času ne morejo učinkovati na
film. Toda boj se luči avtomobilov, cestne
železnice in kolesarjev. Prav lahko si po¬
magaš: pokrij objektiv z roko ali s klo¬
bukom, dokler vozilo ni odpeljalo mimo.
Zadnje pravilo pa ima izjemo. Ako fotogra¬
firaš ponoči ali zvečer zelo prometno cesto
večjega mesta, po kateri vozijo avtomobili
drug za drugim, pusti objektiv kar odprt in
ga ne pokrivaj. Avtomobilov sicer ne boš
dobil na sliko, pač pa svetle predmete ter
črte njihovih tirov. To so sledovi njihovih
luči. Sredi velikomestne svetlobne reklame
so te svetle črte simbol današnjega pro¬
meta.

Fotograf ima torej s svojo kamero in fil¬
mom nešteto možnosti za snemanje tudi po¬
noči. Od samotne svetilke ob poti do raz¬
košno razsvetljenega mestnega trga, vse
to zmore brez posebnih sredstev in truda.

TIM 6 • 75|76 271

MODEL ENOSTAVNEGA HIDROGLISERJA

272 TIM 6 • 75|76

Štev. det. Sestavni del

Material

Kosov

1

2

3

4

5

6

7

8
9

10

11

12

13

14

pokrov

kobilica

krmilo

rebro

rebro

rebro

rebro

nosilec

držalo

dno

kabina

opora v nosilcu

motor »COX« 0,8 ccm z rezervoarjem
elisa 0  16 cm

vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
vezan les 4 mm
celuloid 0,75 mm
varilna žica 0  2,5 mm

1

1

1

1

1

1

1

2

1

1

1

2

1

1

TIM 6 • 75j76 273

274  TIM 6 • 75]76

št. 5, 7 — servomehanizem, 8 — kabina

drugega pa podobno, le da upoštevamo
črtkani rob, ki ga označuje črka »M«. Ko
rebro namestimo na kobilico, vložimo med
nje varilno žico, kot je označeno na risbi
s puščico »C«. Na izdelano kobilico name¬

stimo rebra. Rebra so označena s številkami
na risbi. Nato položimo zgornji del, ki je
na risbi označen s št. 1, navpično na kobi¬
lico, kjer so že predhodno vložena rebra.
Rebra med seboj povežemo z letvicami
4x4 mm. Ko imamo vse to izgotovljeno,
ga obložimo s furnirjem. Preostane nam še
izdelava kabine in krmila. Za dno kabine
uporabimo vezano ploščo debeline 4 mm,
ki je označena s številko 10. Notranje po¬
končne stene obložimo s furnirjem, ki je
mnogo tanjši in tako pridobimo na prostor¬
nini, ki nam je potrebna za morebitno
vgradnjo elementov za daljinsko vodenje.
Izdelati je treba še zgornji del kabine, ki
je lahko iz prozornega celuloida ali podobne
plastične mase — folie. Plašč pokrova ka¬
bine ni narisan v merilu, le mere so pra¬
vilne (glej risbo št. 11). Preden se lotimo
lakiranja modela izdelamo krmilo št. 3, ka¬
terega pritrdimo na nosilec motorja s »TO-
SANA« lepilnim trakom, ki je istočasno upo¬
gljiv in dopušča, da se krmilo lahko obrača.

■ izumiteljski kotiček

IV

MERJENJE

TEMPERATURE

Marko Drenovec

Vsi poznate običajni termometer za merje¬
nje temperature zraka. Sestoji se iz ste¬
klene cevke, ki je napolnjena z živim sre¬
brom ali alkoholom. Na merilni skali pa
odčitamo višino stebra v stopinjah. Poleg
tega poznate (večinokrat v neugodnih oko¬
liščinah) toplomer za merjenje telesne tem¬
perature. Ta je prvemu zelo podoben, le
da ima v kapilari steklen trn, tako da po
merjenju ostane živosrebrni steber v naj¬
višji točki — pri najvišji temperaturi in ga
zbijemo šele po nekaj zamahih z roko.

Z obema termometroma običajno ne meri¬
mo zelo visokih ali nizkih temperatur. Kako
pa bi potem izmerili višje vrednosti, reci¬
mo nad 100, 1000 ali še več stopinj? Pre¬

den preidemo do odgovora, si še oglejmo, s
kakšnimi stopinjami in skalami zaznamu¬
jemo temperature. Najobičajnejša je Cel-
ziusova skala: ob tlaku 760 mm Hg je pri
ledišču vode 0°C, pri vrelišču vode pa
100° C. Med tema točkama je skala razde¬
ljena na 100 delov.

Med istima točkama (ledišče in vrelišče
vode) je Reaumurjeva skala razdeljena na
80 enot, Fahrenheitova pa na 180 delov.
Pri slednji je ledišče vode označeno z
32° F, vrelišče pa z 212° F. Najnižja tempe¬
ratura, ki jo lahko teoretično določimo, se
imenuje absolutna ničla — 273,16° C ali
0° K (stopinj Kelvina). V tem primeru je
0° C = 273,16° K, denimo 50° C pa je 50 +
+ 273,16 = 323,16° K.

Celzijeva skala

100°C vrelišče
vode

Kelvinova skaia
(absolutna)

Fahrenheitova

skala

■-o't -■■♦ 2 rais # K

M vode u ledrvče vode

Slika 1

Rankinova

skala

37216° K

vrelišče vode

- ■ -212°F vrelišče ■ ■ - 67V69°R
vode

32°F ledilce
vede

49169°R

V nekaterih deželah podajajo še danes
temperaturo v stopinjah Fahrenheita ali
Reaumurja, pa je zato treba take podatke


TIM 6 • 75|76 275

preračunavati v stopinje Celzija, ali pa
obratno. Izračun gre po naslednjih enačbah:

5 5

°C = - R = -(F —32)

4 9

°F = —— C + 32 = 9  R + 32

5 4

4 4

or  - - c = - (F —32)

5 9

Sedaj pa si oglejmo nekaj priprav in nači¬
nov za merjenje temperatur od — 220° C
do + 3500° C.

Za nižje temperature nam še služijo teko¬
činski termometri — kapilara je napolnje¬
na z alkoholom, živim srebrom ali kako
drugo tekočino. Delujejo od — 200° do
4- 800° C.

V istem območju lahko uporabimo tudi ter¬
mometre z bimetalno spiralo.

Spojeni sta dve kovini z različnim toplot¬
nim raztezkom in spirala, na katero je pri¬
trjen kazalec, se pri različnih temperaturah
ukrivlja.

Sledijo električni uporovni termometri.

Štiri upore imamo povezane v t.i. VVheat-
stoneov mostiček. Eden izmed uporov (Rx)
je izpostavljen temperaturi in kazalec na
galvanometru se odkloni iz ničelne lege.
Da ga v to lego vrnemo, spreminjamo upor
R4. Na R4 pa je že merilna skala, tako
da spremembo upora direktno odčitamo v
stopinjah.

V industriji hočemo večkrat izmeriti tem¬
peraturo kakega konstrukcijskega dela, ki
se med obratovanjem segreje, ali merimo !
temperaturo zunanje stene peči. Približno j
lahko tedaj temperaturo določimo s termo-
grafi — to so posebna pisala, podobna kredi
ali voščenim barvicam. Za različne tempe¬
rature imajo različne barve. Barvo (recimo
belo) nanesemo v tanki črti na merilno
mesto. Vemo, da preide bela barva pri
320° C v modro. Torej če ostane črta bela,
je to znak, da še nismo dosegli 320° C,
če pa v trenutku pomodri, potem je tempe¬
ratura že prekoračila 320° C.

Termoelementi: služijo za merjenje še viš¬
jih temperatur, do 1600° C. Če zvarimo dve
žici npr. iz niklja in kroma in zvar izpo¬
stavimo visoki temperaturi, se med pro¬
stima koncema žic pojavi električna nape¬
tost, ki jo merimo z voltmetrom, na kate¬
rem je že skala v stopinjah. Napetosti so
majhne v mV.

bakreni vodniki

~2_mesto hladnega
-J spoja

kompenzacijski

vodnik

glava za priključi«
- termoelement

- zvar

Slika 4

Slika 5

276 TIM 6 • 75l76

Tak termoelement lahko potopimo v sta¬
ljeno kovino in izmerimo njeno tempera¬
turo. Da pa ne bi »pregorel«, zvar in žice
zaščitimo z oblogo, ki se sicer v talini
raztali, vendar pa le zaščiti merilno telo
za dovolj dolg čas.

Zdaj smo že pri temperaturah, kjer trdna
telesa ali taline žarijo. In žarenje je za
vsako temperaturo karakteristično. Pri niž¬
jih temperaturah je barva zamolklo rdeča,
potem pa prehaja v rumeno in končno za¬
žari telo z belim žarom. To lastnost izko¬
riščamo tako, da merimo temperature se¬
vajočih teles s pirometri. Izvedb je veliko
in jih na tem mestu ne bi mogli vseh
opisati.

Ostanimo le pri enem in opišimo njegovo
delovanje.

St-

Slika 6 in slika 7

V ročaj aparata je vdelana običajna bate¬
rija. Pogledamo skozi okular inštrumenta in
s pritiskom na gumb sklenemo tokokrog,
da v našem vidnem polju zažari tanka žica.
Nato inštrument usmerimo na objekt, kate¬
rega temperaturo hočemo izmeriti. Z roko
toliko časa spreminjamo upor-jakost žarenja
žice, da vrh navidezno zgine; tedaj ugotovi¬
mo lego kazalca, ki smo ga premikali ob
spreminjanju upora. Kazalec nam na skali ne¬
posredno pokaže temperaturo v stopinjah.
Za še višje temperature pa imamo postopke
fototermometrije. Z njimi ugotavljajo tem¬
peraturo Sonca ali daljnih zvezd.

Upamo, da smo vsaj skromno prikazali ne¬
katere možnosti merjenja temperatur. Me¬
rilna tehnika prav tako hitro napreduje in
se razvija kot ostala tehnika, saj je slednji
v pomoč in korist.

NAŠ RAZGOVOR

Počitnic je konec in z novim polletjem se
tudi naša rubrika preveša v svojo drugo
polovico. Takrat, ko smo čakali na vaša
pisma, da jih objavimo v tej številki TIMa,
ste morali vso svojo pozornost posvetiti
učenju in si prizadevati za kar najboljši
uspeh v šoli. Tako vam je zmanjkalo časa
tudi za »izumljanje«, pa imamo danes pred
seboj nekoliko manjši kupček pisem kot
običajno. Če upoštevamo zgoraj naštete
razloge, nas to niti ne skrbi preveč, saj
vemo, da je to le začasen pojav. Konec
koncev pa tudi mi v uredništvu lahko za¬
jamemo sapo in si odpočijemo pred na¬
daljnjimi »napori«, ki nas do konca šolskega
leta še čakajo.

Prvo bo na vrsti pismo Lorisa Vižintina iz
Kopra. Najprej je omenjena črpalka, o ka¬
teri smo pisali v eni prejšnjih številk in
prosili pošiljatelja, da nam nadrobneje raz¬
loži delovanje svoje naprave. Na tem me¬
stu bomo izkoristili priložnost, da vas za¬
prosimo za čim bolj natančne risbe in iz¬
črpne komentarje. Risba naj bo narisana
pogumno, po možnosti z različno debelimi
črtami, glede na pomembnost. Če ugoto¬
vite, da zamisli ne boste mogli dovolj jasno
predstaviti na formatu A4, nam lahko po¬
šljete večjo »plahto«, ki jo bomo brez
težav ustrezno pomanjšali.

Zdaj pa se vrnimo k Lorisu, ki se je še
enkrat potrudil za vse nas, da bi ga čin.
bolje razumeli.

Ventil A je brez vzvoda, ventil B pa je z
vzvodom —»gugalnico«. Zob je pri vzvodu.
Ko zob potisnemo navzdol, se prek gugal¬
nice odpre ventil B in hkrati zapre ventil
A. Ko pride zob do vzvoda pri ventilu A,
ki je brez gugalnice, se odpre ventil A in
hkrati zapre ventil B. Upamo, da smo se
sedaj razumeli!

Loris pa ni ostal le pri tem, ampak je
narisal tudi shemo zračne pošte.

TIM 6 • 75|76 277

Delavec vstavi tulec s pošto (8) v cev (2)
in s stikalom (9) vključi kompresor (1).
Zračni tok zagrabi tulec in ga pomika po
cevi. Ko pride tulec do konca cevi, prekine
prehod svetlobe do fotocelice (7). Toko¬
krog se prekine, kompresor preneha delo¬
vati in tulec se ustavi pri naslovniku. Ta
je opozorjen s prižigom signalne lučke (10).
Iz Preske pri Medvodah piše Boštjan Du¬
hovnik. Vse, kar je treba vedeti o njegovi
zračni pošti, lahko razberete iz slike.

1 — sredstvo, ki bi ublažilo ustavljanje doze,
2— pnevmatska cev, 3 — kompresor, 4 — do¬
za za prenos pisem, 5 — pokrov za vstavljanje
doz

Omenili bomo še pismi Marka Kovača iz
Ljubljane in Tomaža Urbancla iz Slovenj
Gradca. Tudi ta dva sta se lotila zadane
naloge in jo po svojih zmožnostih zadovo¬
ljivo rešila, tako da se jima za njun trud
zahvaljujemo in ju še vabimo k sodelo¬
vanju.

Končali pa bomo s pismom Alojza Suha¬
dolnika iz Podpeči. Poslal je izredno, res
lepo sestavljeno in napisano pismo z ob¬
širno razlago zračne pošte. Na hrbtni strani
pisma pa je narisal shemo, ki pa je žal
nekoliko »predrobna«, ker je hotel na maj¬
hnem prostoru prikazati kar precej zaple¬
teno delovanje naprave. Tudi on si naj pre¬
bere kratek odlomek, ki smo ga dodali
Lorisovemu pismu. Ker je zamisel vredna
objave, upamo, da se bo tudi Alojz še
enkrat potrudil, še posebej, če mu skri¬
voma namignemo, da je kandidat za na¬
grado! Te namreč danes ne bomo podelili,
ampak bomo počakali še na nekatere do¬
pise o pnevmatski in zračni pošti.

O Alojzevi pošti pa moramo povedati za¬
enkrat predvsem to, da je namenjena za
vertikalno pošiljanje sporočil (iz enega nad¬
stropja v drugega), medtem ko so bile do
sedaj predlagane zamisli za horizontalni
prenos. Res nas bo veselilo, če se bo
torej Alojz ponovno oglasil.

TIMOVA NALOGA

Doma imate polno stanovanje lepih sobnih
rastlin, ki zahtevajo skrbno nego, predvsem
stalno zalivanje. Količina vlage, ki jo po¬
samezna roža potrebuje, je odvisna od nje¬
ne narave: vodenke so bolj »žejne«, kak¬
tusi pa prenesejo trajnejšo sušo. In pride
trenutek, ko se odpravi cela družina za dva
ali tri tedne na dopust! Kaj bomo storili
z rožami? Jih bomo dali v rejo sosedi, jih
pustili, da ovenejo, jih prekomerno zalili,
potem pa kar bo, pa bo?

O tem vprašanju je že precej napisanega
in rečenega. Razmislite še vi, najmlajši v
družini in priskočite na pomoč s kakšnim
preprostim »izumom«. Uspeh nikakor ne bo
izostal in vaša cena med domačimi bo
neskončno porastla, če bo ob vrnitvi mali
vrt bujen in svež, kot je bil prej in se mu
vaša odsotnost ne bo poznala.

278  TIM 6 • 75|76

PREDORI

Matjaž Zupan

gradnje hriba. Tudi predore gradimo različ¬
no.

Pri prvem načinu, z mavcem, moramo za
predor napraviti nekakšno cev, prek katere
gradimo hrib.

O maketi in hribih sem pisal v prejšnjih
dveh člankih, danes pa nekaj o tem, kako
speljemo progo skozi hrib — torej o pre¬
doru. Pogled na vlak, ki na eni strani hriba
izgine in se prikaže ven na drugi strani,
zelo poživi maketo. Pravzaprav je predor
obvezen element male in tudi velike želez¬
nice.

Tudi pri pravi železnici je predor pogosto
uporabljan, saj je marsikdaj edina pot iz
ene doline v drugo. Pri nas imamo dva
dolga predora — Bohinjski in Karavanški
predor, pa mnogo krajših.

Gradnja

Zgraditi pravi predor je zelo težko in za¬
hteva mnogo znanja, časa, delovne sile in
tehnike. No, pri naši mali železnici pa grad¬
bena dela niso težka. Predvsem moramo
paziti, da bo dovolj visok in širok za vse
lokomotive in vagone. Če hočete zgraditi
predor, ki bo pravilne oblike in v pravem
razmerju pomanjšave, se natanko ravnajte
po merah, ki so navedene na slikah 1, 2,
3. Navedeni so podatki za predor za eno¬
tirno progo za parne lokomotive, za dvotir¬
no progo za parne in za dvotirno progo za
električne lokomotive. Pa še navodilo k
meram: mere so zapisane v milimetrih,
razdalje nanašamo s šestilom, ki ga zabo¬
demo v točke, označene s krožci in začrta¬
mo del krožnice v smeri puščice. Nato dele
krožnic med seboj gladko povežemo.

Preden boste gradili pravi predor, izrežite
iz kartona model in preizkusite, če gredo
skozenj vsi vagoni. To je bistveno na ovin¬
kih, kajti dolgi potniški in tovorni vagoni
ovinke »režejo«. Preizkusite tudi najvišje
vagone — morda žerjav — in električne lo¬
komotive. Če je predor preozek ali prenizek,
ga ustrezno povečajte.

Pa se lotimo gradnje. Predore gradimo se¬
veda hkrati s hribom. Če pogledate prejšnji
članek o mali železnici, vidite več načinov

HO 47,1 22,9 47,4 45,5 137,9

N 25,6 12,5 25,8 24,8 75

HO 37,6 20,1 8,2 17,8 52,9 14,1 69,2103,4

N 20,4 10,9 4,4 9,7 28,8 7,5 37,5 56,3

TIM 6 • 75|76 279

Pri drugi vrsti hribov, ki jih gradimo z ogro¬
djem, pa je 9tvar lažja. Hrib je namreč že
votel, zato naredimo le oba vhoda in del
predora, ki bo zakrival pogled v notranjost.

To kaže slika 4. Vhod v predor postavimo
k ogrodju in prek vsega napnemo papir ali
platno.

Pri tretjem načinu, pri katerem uporablja¬
mo stiropor, pa izrežemo v stiropor luknjo
v obliki predora, in ga od znotraj prebar¬
vamo črno ali v barvi skal. Luknjo izrežemo
tako, da na vsako stran nastavimo šablono
iz kartona ali vezane plošče in izrežemo z
električno žagico.

Kot sem opozoril že v prejšnji številki TIMa,
ne pozabite, da lahko vlak tudi iztiri. To se
lahko zgodi tudi v predoru, zato naj bo
notranjost dostopna.

Pa še en praktičen nasvet: preden gradite
hrib in predor, pokrijte železniško progo s
kosom papirja, če vam slučajno kapne nanjo
lepilo ali plastofil, da ne bo zamazana ozi¬
roma da ne bi rjavela.

Če je predor na takem mestu, da se dobro
vidi notranjost, pa lahko v notranjo steno
vgradite niše, ki služijo progovnim delav¬
cem kot izogibališče.

VHOD

Edini del predora, ki ga dobro vidimo, je
vhod. Zato bomo največ pozornosti posve¬
tili gradnji vhoda. V trgovini Mehanotehni-
ke na Tavčarjevi lahko kupite že narejene
plastične vhode, ki jih samo postavite k
hribu.

Več veselja boste imeli, če boste kupili
posebne kartone, ki so potiskani kot kam¬
nit zid. Žal se jih pri nas zelo redko dobi.
Iz vezane plošče ali stiropora lizrežete vhod
v predor in na to nalepite ta karton. Tako
narejen vhod vidite na sliki 5.

Slika 5

Najlepše pa bo, če boste vse izdelali sami.
Iz stiropora ali vezane plošče izrežite vhod.
Nato ga namažite s plastofilom v barvi skal
ali betona. V to vtisnite koščke skal ali
kamenje, tako da ponazorite obok. Tak vhod
je tudi na moji maketi, kaže ga slika 6. Če
pa boste v plastofil vmešali sivo barvo in
mivko, bo vhod tak, kot bi bil iz betona.
Na koncu vhod na vrhu še počrnimo. To
naredimo tako, da držimo vhod nad svečo.
Saje počrnijo predor, tako da izgleda, kot
da skozenj vozijo parne lokomotive.

Vhod je vedno tako obzidan, da se kamenje
ne more krušiti na progo. Ponavadi je vhod
nekoliko pomaknjen v hrib, tako da nastane
kratek usek. Tudi ta usek mora biti obzi¬
dan, enako kot sam vhod. Če pa je blizu
vhoda strma skalna 9tena, s katere se kruši
kamenje pa je previsoko za obzidavo, na¬
pravimo posebno škarpo, ki bo to kamenje
lovila. To naredimo iz nekaj zobotrebcev, ki
jih navpično zabodemo v stiropor. Druge
pa zabodemo poševno, tako da se stikajo.
Čez tako podporo nalepimo ozke ploščice
iz furnirja, da so videti kot deske. Kako
sem to naredil na moji maketi, lahko vidite
na sliki 7, levo od predora. Zraven stoji
tudi reklamni pano, kakršne pogosto zasle¬
dimo v tujini.

Pred vhodom stoji pogosto ograja, ki naj
bi preprečevala vstop v predor. Naredite

280  TIM 6 • 75)76

tudi to, kajti prav malenkosti napravijo ma¬
keto popolno.

K drobnim malenkostim lahko prištejemo
tudi moža, ki vleče škripec na zidarski
oder na sliki 5. Ta slika predstavlja vhod v
predor, ki ga obnavljajo. Ta zidarski oder
na moji maketi je narejen iz plastičnih
palčk v obliki in barvi jeklenih profiliranih

Slika 6

Slika 7

traverz. Deske so iz furnirja, lestve pa so
prav tako plastične. Žal se komplete takih
traverz ne dobi pri nas. Zato si pomagamo
z lesenimi palčkami, ki jih prebarvamo kot
kovino, škripec je narejen iz tankega su¬
kanca. Vedro pa iz okroglega kosa plastike.
Če boste kupovali plastične sestavljive hi¬
šice, bodo posamezni kosi skupaj na ne¬
kakšnem ogrodju. Iz tega odrežemo tri do
štiri milimetre dolg košček. Vanj zvrtamo
na vrhu z najtanjšim svedrom luknjo, nato
s šivanko, ki smo jo segreli nad plamenom,
naredimo na obeh straneh luknjice za ro¬
čaj. Tega pa naredimo iz zelo tanke žice.

Slika 8

Na sliki 8 pa vidite kar 7 predorov v en
hrib, eden pa je na drugi strani in se ga
ne vidi. To je slika moje makete še pred
zadnjo predelavo. Maketa je sedaj podaljšana
do konca sobe na desno. Vseh delov hriba
in vhodov v predor pa nisva vrgla stran.
Vhod v predor na desni sva postavila na
levo stran — vidite ga na slikah 6 in 7.
Tudi posamezne kose hriba sva porabila in
jih vzidala v nov hrib.

Na maketi bo obvezna tudi cesta. Zato
bomo tudi zanjo naredili predore. Ti bodo
seveda nižji in ožji, sicer pa velja zanje
isto kot za železniške.

Prihodnjič bomo nadaljevali z mostovi.

Če ste se odločili za gradnjo makete, pa
čeprav zelo majhne, ste gotovo naleteli na
kopico problemov. O vseh problemih, teža¬
vah pa tudii novih idejah mi pišite na ured¬
ništvo TIM-a in skušal vam bom odgovoriti.
Žal boste morali nekoliko počakati na
odgovore, ker moram zaradi objektivnih
razlogov oddati članke en mesec vnaprej.

TIM 6 • 75)76 281

varstvo

narave

ŽVEPLENI DUH

Peter Likar

»Nekoč je živel star ribič, ki je imel ženo
in tri otroke« pripoveduje zgodba iz Tisoč
in ene noči. »Bibič je trikrat vrgel mrežo
v vodo in ni nič ujel. Ko se je priporočil
Alahu in je vrgel mrežo še četrtič, se je
v mrežo ujela steklenica iz medi, začeplje¬
na s svinčenim zamaškom. Ko jo je potre¬
sel, je ugotovil, da je polna. Odprl jo je
in na svoje največje začudenje ugotovil,
da se je začel iz grla steklenice sukljati
dim, ki se je nekaj časa vlekel po tleh,
nato pa se je dvignil v nebo.

Ko se je ves dim izkadil, se je začel zopet
zbirati in se zgostil v ogromen oblak in
dobil podobo duha pošasti. Glavo je imel
tolikšno, kot je streha mošeje, roke kot
rogovile, noge kot ladijski jambori. Pepel¬
nati lasje so mu uporno štrleli. Usta so
mu zevala kot votlina, iz katere so štrleli
zobje, veliki kot skalne čeri.«

Tedaj je oblak spregovonil: »Prinašam ti ra¬
dostno novico!«

»Kakšno radostno novico?« je vprašal ribič.
»Da boš pri priči umrl grozovite smrti,«
mu je odgovoril duh.

Starček ga je začel rotiti, naj ga vendarle
pusti živeti in se končno domislil zvijače.
»Kako si mogel biti v steklenici,« ga je
vprašal, »v katero ne gre niti tvoja noga?«
Duh je bil zarad-i takega vprašanja užaljen.
»Jaz zmorem vse,« mu je odvrnil. Dim se
je skrčil in začel lesti v steklenico, dokler
ni v njej popolnoma izginil. Tedaj pa je
ribič zgrabil svinčeni zamašek, začepil grlo
steklenice in zaklical duhu: »Zdaj si pa ti
izberi smrt, kakršno želiš!«

Tisti trenutek, ko je tehnik v tovarni pri¬
tisnil na zadnji gumb, se je iz dimniškega
grla začel sukljati modrikast dim. Nekaj
časa ga je vleklo k tlom, potem pa se je
začel dvigati v nebo. Iz dimnika je bruhal
dim, ki je ves črn in zlohoten zakril modro

nebo. Vsako sekundo je zraste! za stano¬
vanjsko hišo.

Dim se je zgostil v teman oblak in prekril
vso dolino. Smrdel je po žveplu, iz njega
je pršel pepel in so padale mastne črne
saje.

Z rogovilastimi dimnimi rokami se je oprl
na pobočja hribov, ki so obdajali dolino.
Ljudje, ki so se znašli v žveplenem oblaku,
so najprej v ustih občutili sladkoben okus,
potem pa so vzkliknili:

»Ljudje, bežimo, ugonobil nas bo.«

A niso prišli daleč. Kmalu so se morali
ustaviti, žvepleni duh jih je prikoval na
mesto. Začelo jih je peči v grlu. Izbuljile
so se jim oči. Stisnilo jih je v želodcu.
Morali so počepniti. V hudi slabosti so
izbljuvali zelene sline,
žvepleni duh se ni zmenil za življenje, ki
se je zvijalo v njegovem objemu. Z vročim
strupenim jezikom je obliznil travo, rože in
drevje. Bilke in listi so v hipu oveneli.
Obledeli so in čez nekaj časa so se spre¬
menili v prašnat drobir. Drevje je ovenelo
in se posušilo. Prvi vetrc je s koreninami
vred metal po tleh stoletne hraste.

Kot bi imel jeklene zobe, se je duh zagrizel
v trdno naravo. Skale, ki so kljubovale ti¬
sočletjem, je v nekaj tednih razgrizel tako,
da jih je lahko prekucnil otrok in so se
sesule v drobno kamenje. V dolino so tre¬
ščili plazovi kamenja. Zasuli so progo in
reko, porušili hiše.

Žveplo se je združilo z meglo in vodnimi
kapljicami. Na zemljo je začela padati z
dežjem žveplena kislina, žvepleni duh je
poiskal tudi svojega stvaritelja — tehnika.
Ves zaverovan je delal v svojem laborato¬
riju. Gluh in slep za vse, kar se je doga¬
jalo okrog njega v dolini.

Zaskelelo ga je v grlu. V smrtni grozi je
začel preklapljati vzvode in ročice. Seveda
niti pomislil ni, da bi tako kot ribič v
arabski pravljici priklical dim nazaj v dim¬
nik. Le, ko je bilo ogroženo tudi njegovo
življenje, je hotel ustaviti naprave, ki so
skotile ubijalski dim.

Stroji so se ustavili.

Tehnik in vsi ljudje so gledali, kdaj se bo
oblak razkadil in kdaj bo posijalo sonce.
Žvepleni oblak pa je še kar naprej lebdel
nad dolino. Čeprav je bila dimna nit, ki ga

282  TIM 6 • 75|76

je kot popkovina vezala na dimnik in skozi
katero je dobival iiz razžarjene peči vedno
novo In novo moč, pretrgana, se ni raz¬
kadil.

Začel je živeti samostojno življenje. Združil
se je z drugimi neštetimi dimi in dimčki,
povezal se je s strupi, ki jih ljudje brez¬
skrbno pošiljajo v zrak, mikroskopsko
majhnimi azbestnimi delci in z drobirjem
avtomobilskih gum, ki je lebdel v zraku.
Povezal se je z izparinami plavžev, povezal
se je s cementnim prahom in z meglo in
stegnil svoje rogovilaste roke do daljnjih
obzorij.

timova fantastika

Frances Stephens

PROJEKT »S«

Prevedel Vojislav Likar

Milner in Keene sta delala skupaj skoraj
dve leti. Odlično sta se ujemala. Milnerju,
ki je bil srednjih let in postaven, je obi¬
čajno manjkal gumb ali dva na njegovi beli
laboratorijski halji. Njegov odnos do asi¬
stenta Keena je bil skorajda očetovski.
Drug drugega sta tako dobro razumela, da
jima je bilo le poredko treba govoriti.
Keene, suhljat in vdrtih oči, je bil goreče
predan raziskovanju. Oba moža sta bila za¬
poslena v laboratorijih Tehnološkega kom¬
pleksa. Bivalne prostore sta imela v sami
zgradbi. Z zunanjim svetom sta imela bolj
maio stikov. To pa ju ni prav nič skrbelo
ali žalostilo, celo pomilovala sta uboga
bitja, ki so živela v mestih v stalni ne¬
varnosti pred motornimi vozili.

Vse ulice in ceste so bile zdaj zasedene
s temi pošastmi. Bile so kot prenapolnjena
odlagališča starega železa z velikanskimi
kupi neuničljive kovine. Kolona za kolono
vozil je napolnjevala vsak še nezaseden
prostor. V nekaterih mestih so zravnali

cele vrste hiš in na njihovem mestu zgra¬
dili posebne ploščadi za tako primanjku¬
joče parkirne prostore.

Milnerju in Keenu je raziskovalni labora¬
torij pomenil red in zdravje. Združil ju je
projekt Svežina. Desetletja smoda in one¬
snaževanja so povzročila razširjanje bolezni
in bedo. Krivec je bil motorno vozilo s
svojimi strupenimi izpušnimi plini.

Problem je dosegel strašne razsežnosti.
Ohraniti življenje je zdaj pomenilo ali ne¬
prestano bežati ali za vedno uničiti smrto¬
nosne pline. Prilagoditi se ali umreti je
bila edina izbira. Projekt Svežina je bil
blizu uspeha, čez kak teden, največ mesec,
bo treba naznaniti odkritje. Milner in Keene
sta projektirala posebno komoro k pogon¬
skemu motorju, ki naj bi uspešno odstra¬
njevala strupene pline.

Nekega jutra je prišel Milner v laboratorij
in našel Keena na istem mestu, kjer je
stal prejšnji večer, ko ga je zapustil. V
Keenovi sključeni drži je bilo zaznati tak¬
šno potrtost, da je bilo Milnerja skoraj
strah spregovoriti.

»Daj — povej že, dečko.«

Nobenega odgovora.

»Nikar ne stoj tam, kot da bi okamenel.«
Skrb je naredila njegov glas ostrejši, kot
si je želel.

Keene je dvignil svoje temno obrobljene
oči.

»Zadnji preizkus. Bila sva že — tako pre¬
pričana.«

»Kaj vendar govoriš? Preizkus je uspel.«
Milner se je jezno naslonil z dlanjo na le¬
seno mizo.

»Ne!« V Keenovem glasu je bilo čutiti vso
grenkobo razočaranja zaradi zapravljenega
časa.

»Toda —«

Milnerjev gladek otroški obraz se je zdaj
pomračil. Nemočno je strmel v mlajšega
moža. Tako očitna groza je Keena še bolj
spodbodla. Njegov izraz je postal zapet, brez
sledi čustva.

»Nobenega drugega izhoda ni zdaj. Pre¬
izkusila sva vse razen faktorja X.«

Za trenutek sta se njuna pogleda srečala.
Trenutek za tem pa sta bila pri svojem
delu že zaposlena s sklepanjem, presku¬
šanjem, potrjevanjem in zanikovanjem. Sto¬
pila sta proti premični leseni steni, za ka-

TIM 6  • 75|76 283

tero je stal motor. Na izpušno cev je imel
pritrjeno drugo cev, ki je odvajala pline
skozi neko napravo, pritrjeno na steni, na¬
prej v zunanje ozračje.

Keene je položil predenj kos papirja. »Meni
se zdi stvar taka.« Oba moža sta bila po¬
polnoma prevzeta od dela, ko je vstopil v
njun laboratorij neki delavec v zeleni halji.
»Poslal me je Lorimer. Rad bi vama nekaj
povedal in prosi, da se oglasita v njegovem
laboratoriju še danes.«

Milner je delavca hitro odslovil. Mislil si
je, da ima dosti pametnejših opravkov, kot
da bi zabijal čas s poslušanjem Lorimerja.
Mož je bil čudak in nadležnež. Podpirala
ga je neka bogata dobrodelna ustanova in
on je gospodoval nad laboratorijem, ki je
bil opremljen z najsodobnejšo opremo.
Milner je vzdihnil, ko se je spomnil Lori¬
merja, njegovih razmršenih rdečih las in
fanatičnega izraza njegovih svetlih zelenih
oči. Ukvarjal se je z iskanjem tekočine za
trajno konzerviranje zmerom bolj pojema¬
jočih svetovnih zalog hrane.

Morda se je Lorimer imel za nekakšnega
boga in je bil prepričan, da bo samo on
rešil človeški rod pred propadom? Res, da
je bil problem naraščajočega prebivalstva
in kopnečih zalog hrane življenjskega po¬
mena, vendar ga prav jotovo ne bo moglo
rešiti destiliranje nekakšnih zvarkov v po¬
sebnih ceveh. Milner je pihnil, se obrnil k
motorju in pozabil na Lorimerja.

Delala sta prav do polnoči. Keena je pre¬
magoval spanec. Ves izmučen od utruje¬
nosti je Milner predlagal, da nehata delati.
Luči v dolgih hodnikih so ugasnile. Vsi so
že davno končali delo.

Teden dni pozneje sta bila pripravljena na
preizkus. Sta končno uspela? Preizkusne ke¬
mične snovi, skozi katere so prehajali iz¬
pušni plini, so ostale čiste. Torej je neza-
strupljeni zrak zdaj stvarnost?

Po tem, kako se je Keene obnašal, je Mil¬
ner vedel. Zdelo se je, kot da ga je pre¬
tresel električni šok. Roke je imel spušče¬
ne, rame povešene. Uspela sta. Po tako
napornem delu je bilo to kot odrešitev.
Projekt Svežina  je zmagal. Keene je spil
več skodelic kave, Milner je kramljal z
ljudmi, ki so pridrli z vseh strani Komplek¬
sa, ko so zvedeli, da se je zgodilo nekaj
novega. Celo Lorimer si je utrgal trenutek

časa od svojega iskanja dragocene teko¬
čine za konzerviranje.

Bilo je šele sredi popoldneva, toda Milner
je predlagal nekaj dni počitka, saj sta de¬
lala več tednov brez premora.

Keene se je prvi vrnil. Milner, ki je naglo
stopil v laboratorij, ga je zagledal, kako
negibno strmi v nekaj z izrazom popolne
osuplosti. Še več. Odpora. Gnusa.

»Kaj te skrbi?«

»Stopi sem in poglej!«

Posebna cev, ki sta jo znanstvenika pri
poskusu trdno pritrdila na izpuh, je zdaj
prosto visela v zraku. Nekdo ali nekaj jo
je moralo sneti. Milner je nabral čelo in
se stegoval naprej. Na polici pod »sneto«
cevjo je bil razmazan kupček sivo zelen¬
kaste želatine. Celo medtem, ko je neje¬
verno gledal, je iz polomljene cevi lezia
zdrizasta želatina. Kipela je in polzela iz
odprtine kot kaka odurna sluz in potem plju¬
skala v čedalje večjo mlako. Prijateljska
šala, je pomislil. Potegavščina? Le kako
si kdo upa  —?

En sam bežen pogled na Keenov porume¬
neli obraz je zadostoval, da se je Milner
zganil. Odločno je vzel v roke nekaj pa¬
pirja, počistil stvar in vrgel vse skupaj v
koš za odpadke. Nato je očistil robova
cevi in ju trdno spojil skupaj.

»No.« V njegovem glasu je bila odločnost
ko je strmo pogledal asistenta. »Delo ima¬
va. Napisati morava poročila. Preveriti po¬
datke.«

S pisanjem sta bila zaposlena vse do pol¬
dneva. Tedaj je Milner poslal svojega so¬
delavca po kavo. Ko je kavo iz papirnatega
lončka izpil, je stopil h košu, da bi ga
odvrgel. Papir, ki ga je prej vrgel tja, je
bil zdaj popolnoma prekrit s kipečo žela¬
tino. Še zdaj, ko je gledal, je kipela in
rasla.

V kotu je bi! prostor za odpadke. Milner
je pobral koš, ga izpraznil, grobo stresel,
da se je sesula ven zdrizasta vsebina, in
z vso silo zapahnil pokrov zaboja. Nekaj
te odvratne reči mu je umazalo roke. Stopil
je k umivalniku in si jih skrbno opral. Tako,
zdaj je bilo bolje.

Ko se je obrnil, je bil Keene spet pri po¬
lici. Obraz starejšega moža je postal na¬
enkrat zelo utrujen. Le mirno, si je prigo¬
varjal. Si znanstvenik in opravka imaš z
dejstvi, ne s fantazijo. A to ga ni prav nič

284  TIM 6 • 75 76

pomirilo. S Keenom sta lahko videla, da
je cevi spet s silo razgnalo narazen nekaj,
kar je bilo znotraj, neka tresoča se masa
žive sivo zelene snovi. Mlaka je bila to¬
krat še večja.

Milner se je skoraj ustrašil divjega Keeno-
vega pogleda. Odpustil je vse ostalo oseb¬
je. Moža sta ostala sama.

Keene je dvignil divji pogled.

»Veš kaj sva storila?«

Milner se je trudil, da bi ostal miren.
»Seveda vem. Uspel nama je velik podvig.
Izpušni plini brez strupenih snovi.«

»Povej resnico, mož. Priznaj!«

Keenov glas je bil poln obupa. Oči so bile
vročične, kakor besede, ki jih je izgovarjal.
»V izpušnih plinih se nahajajo kisik, ogljik,
dušik in vodik — vse prvine, potrebne za
ustvarjanje življenja. Midva  sva dodala še
druge — primesi, ki so vzbudile to pošast-
no drstenje.«

Mladeničeva roka se je tresla, ko jo je
približal polici in jo potem odmaknil, kot
da bi se bal dotika. Milner je zamižal,
čeprav je vedel, da ni ničesar, kar bi moglo
odstraniti to moro. S strašno neogibnostjo
se bo vsaka celica te želatinaste snovi raz¬
delila na dvoje, potem dve na štiri, štiri
na osem in tako naprej — nenehoma in
brez prestanka.

Medtem ko je še vedno poskušal svoje
misli urediti, je pomislil, da ta proces
vendar ne more potekati tako hitro, da to
vendar teče precej počasi. Ne  takole, ne
da se množi in raste pred njunimi očmi.
»Faktor X,« je zašepetal Keene in v tre¬
nutku se je vse ujemalo. Nenamerno sta
ustvarila življenje, ki se bo delilo in mno¬
žilo. Faktor X pa je ves proces miiijonkrat
pospešil.

»Kako naj ustaviva to?«

»Ne vem. Preprosto ne vem —«

V Milnerjevem glasu je bilo čutiti brezup.
Ves ponos ob uspehu je bil zdaj zbrisan
s tem grozotnim odkritjem.

»Nekaj pa vem zagotovo. Tega ne bova
nikomur omenila. Nikomur,  razumeš?«

»Jaz — ne počutim se dobro.«

Keene si je položil roko na prsi in stopil
naprej. Preden pa je Milner lahko sprego¬
voril, so se laboratorijska vrata sunkoma
odprla in Lorimer je privihral noter. Nje¬
govi rdeči lasje so bili še bolj skuštrani
kot ponavadi.

»Zdaj sem pa jaz na vrsti za čestitke. Vidva
sta že požela svoj delež hvale, ampak rekel
sem vam, da bom našel nekaj.«

Keene je topo zrl predse. Milner se je
skušal zbrati.

»Si ... kaj odkril?«

»Vsi ste se mi smejali, ali ne?« V Lori-
merjevem glasu pa ni bilo zlobe. »No, pa
mi je uspelo. Moja TTK — tekočina za
trajno konzerviranje. Iznašel sem jo!«

V roki je držal epruveto s srebrnkasto te¬
kočino.

Šele zdaj se je Lorimer zavedel negibnih
obrazov pred sabo.

Njegov obraz je postal vprašujoč, ko je s
svojimi svetlikajočimi očmi potoval od pr¬
vega do drugega moža.

»Kaj? Sem morda storil kaj narobe?«
Milner se je pomaknil na stran z namenom,
da bi Lorimerju zakril pogled, kajti rdečelasi
znanstvenik bi brez dvoma zelo hitro uganil
za kaj gre. Nobena razlaga mu ne bi bila
potrebna.

Lorimer je zožil oči.

»Se igrata, kaj? Ampak jaz nisem tako
zelen, da —«

Keene, ki je bil zmeden zaradi nedavnih
spoznanj, se je postavil v bran, ko je hotel
Lorimer stopiti naprej.

»Kaj za vraga —?«

Samo sekundo je bilo treba, da je Lorimer-
jev ostri pogled ujel mlako želatine, ki je
že skoraj prekrila polico.

»Pojdi proč. Nimaš pravice — pojdi proč!«
Lorimerjevo presenečenje je bilo skoraj
smešno, potem pa sta se oba moža zdrz¬
nila ob njegovem kriku.

»Norca! Samo poglejta, kaj sta naredila!«
Keenov obraz je bil kot maska groze. Lo¬
rimer je pogledal na svojo epruveto, ki jo
je še zmeraj držal v roki. Nekaj kapljic
tekočine je padlo na sivo zeleno maso, ko
se je zadel ob Keena. Vse skupaj je tra¬
jalo le nekaj sekund. Milner je skušal zbrati
zadnje ostanke svojega dostojanstva.
»Oprosti,« je rekel skrušeno. »Oprosti,
vendar — imava problem, kot vidiš.«
»Problem?« je počasi rekel Lorimer. »Od¬
hajam, da bosta rešila svoj problem,  če ga
bosta mogla!«

Odkorakal je iz laboratorija. Vse je bilo
tiho, kajti noben od njiju ni mogel sprego¬
voriti. Kot hipnotiziran je Keene strmel v
kipečo, rastočo maso. Ves čas je narašča-

TIM 6 • 75|76 285

la, se delila in množila. Ta tekoča sluz je
imela kot kaka ogabna lava življenjsko
silo, ki ne bo ničemur pustila stati na svoji
poti. Z vsako sekundo se je njena snov
večala in postajala močnejša. Milner in
Keene sta ustvarila živo snov, ki bo lahko
samo rasla in rasla.

»To je neznosno!«

Z vsem svojim odporom v glasu je Keene
brezupno zrl v Milnerja, kot da bi priča¬
koval tolažbe, obljube. •

Milner se je v zadnjih desetih minutah

postaral. Segel je po robcu.

»Ta — problem. Imava snov, ki bo zelo

kmalu narasla do mere, ko je ne bo več
mogoče nadzorovati. In zdaj bi — s pomo¬
čjo najinega prijatelja Lorimerja —«

»To ne bo nikoli umrlo.«

Keenov glas je bil krčevit, skoraj ihteč.
»Morava uničiti to. Morava. Morava!«
»Kako?« je hladno in trdo rekel Milner.
»Dve leti sva rabila, da sva dosegla tole.
Koliko let bova rabila zdaj, da najdeva

rešitev: dve? ... tri? .... pet...?«

»Kislina?« je nenadoma izbruhnil Keene.
»Kislina bo to sežgala in uničila.«

Navdan s strahom je brez običajne previd¬
nosti stekel k omari in izvlekel veliko de¬
belo steklenico. V trenutku je bil pri polici
in izlil vsebino naokrog. Potem je negotovo
obstal, s prazno steklenico v roki.

»Moja roka,« je kriknil in kot otrok strmel
v majhne packe, kjer je kislina načela kožo.
»Pojdi z mano.«

Milner je spet prevzel poveljstvo. Keene
je imel beden obraz.

»Stori, kar ti pravim. Imaš resne opekline.«
Keene je začel drgetati. Bil je v šoku.
Milner je zaklenil laboratorij in odvedel
mladega pomočnika proti medicinskemu od¬
delku. Zdaj, ko je zapustil nesrečno prizo¬
rišče, se mu je sploh upiralo pomisliti na
to, kaj je za tistimi zaklenjenimi vrati. V
Milnerjevi glavi je bila praznina.

Nekaj časa je trajalo, da so mu izprali in
povezali roko, nato je dobil injekcijo po¬
mirjevala. Milner ga je pospremil v nje¬
govo sobo.

Po! ure se je razvleklo v uro, Milner pa je
še vedno odlašal. Ves ta čas je odlagal
neogibni trenutek, ko se bo moral vrniti
k mori, ki jo je sam ustvaril.

Končno se je dvignil. Keene je zdaj poči¬
val. Kot bi bil obsojen na vislice, je počasi

stopal proti laboratoriju. Majhna vznemir¬
jena skupina se je zbrala pred vrati, kjer
je bilo mogoče skozi steklo opazovati, kaj
se je dogajalo znotraj,
živa gora sivo zelenkaste zdrizaste snovi
je napolnila že skoraj pol sobe. Police in
pohištvo je bilo že skoraj vse oblepljeno.
Sluzasti kup se je razlezel po tleh kot
kakšne mokre gobe. Gomazeča smrt.
Milner se je obrnil k možu, ki mu je lahko
zaupal.

»Dick — zberi vse ljudi, kar jih moreš.
Rabili bomo lopate in vedra. Potem bomo
s tovornjakom zapeljali na zapuščen kraj
in zakopali vse skupaj kolikor globoko bo¬
mo mogli.«

Delali so kot prikazni. Pozno ponoči je Mil¬
ner stal v laboratoriju, ki je bil izpraznjen,
pomit in čist. Nova mlaka želatine se je
že začela širiti.

Ozri se je navzgor proti Lorimerju, ki se
je znašel za njim.

»Vem, da si mislil uničiti stroj, a je pre¬
pozno, mar ne?«

Rdečelasi mož je govoril tiho.

»Da, prepozno je.«

Stavek je izzvenel, kot da bi izrekel smrtno
obsodbo. Kajti Milner je vedel, da ni ni¬
česar, kar bi uničilo to kugo. Zakopana v
zemlji bo privrela na dan s strašno, nad¬
človeško močjo. Nič je ne bo moglo usta¬
viti.

Na škornjih in čevljih so jo odnesli proč
dobro hoteči pomagači. Hodniki, prehodi,
ceste in polja so okužena.

Celo Milner si je čisto nedolžno umil roke
tu v laboratoriju. Kali so zdaj že v vodo¬
vodnih ceveh, v odtočnih ceveh. Nič jih
ne bo ubilo. Odtekle bodo v reke in se
prilepile na vsak kamen in vsak košček
zemlje, kjer se bodo širile kot bolezen.
Delile in množile. Nič jih ne bo ustavilo in
nič jih ne bo uničilo. Ta poguba se bo širi¬
la, rasla, napredovala. Neusmiljeno. Tako
da bo na koncu zadušila, podavila in po¬
morila vse drugo življenje na površini
Zemlje.

Lorimer se mu je zdel kot duh.

»Moram deliti odgovornost,« je rekel od¬
krito.

Milner se je ozrl naokrog in videl, da se
jima je pridružil Keene.

»Projekt S,« je rekel grenko Keene. »Pro¬
jekt Smrt.«

286  TIM 6 • 75|76

PREMIKALNICA

REBUS V STRIPU

KOLCANJE

POLST

NAIROBI

DRMEŽ

ROKOKO

MINEVANJE

Gornje besede premikaj v levo in desno
toliko časa, da boš v treh zaporednih stolp¬
cih istočasno prebral priimke treh piscev
znanstvene fantastike. V pomoč navajamo
imena in po eno delo: Jack, »železna peta«
— Arthur, »Planet treh sonc« — Isaac, »Dru¬
ga vlada galaktične države«.

POSETNICA

GORAN TOPOL

Goran je znanstvenik, ki proučuje razvoj
človekovih telesnih in duševnih značilnosti.
Kaj je?

SKRIT PREGOVOR

.TELO — ARIJA — BREZA — PRVAK —
SENJ — REKA — UKOR — KOLOS — BREG
— ZOB — SIN

V vsaki gornji besedi prečrtaj po eno črko,
ostale pa beri po vrsti in prebral boš slo¬
venski ljudski pregovor.

SLIKOVNICA

Ugani, kaj prikazujejo sličice v okviru in
prave besede vpiši nad sličice. Nato od teh
besed upoštevaj črke, ki jih kažejo številke
pod posamezno sličico. Te črke si izpiši pod
številke.

Ob pravilni rešitvi sestavljajo po vrsti brane
izločene črke misel sovjetskega fizika Pjotra
Kapice.

POSETNICA

SKRITA MISEL

MARE R. KOR
PAG

Dalmatinka Mare se je zaposlila v računal¬
niškem centru. Kaj je?

PREMEŠANE ČRKE

I, MERI DAN!

To ravno ne, je pa to namišljen krog, ki
gre skozi tečaja in veže vse točke na po¬
vršju Zemlje, ki imajo istočasno poldne!

PREMEŠANI REBUS

Najprej ugotovi besedi, ki ju prikazuje re¬
bus, nato pa primešaj črke tako, kot kažejo
številke v spodnjem robu rebusa, in prebral
boš rešitev.

NASPROTJA

ODDALJENOST.. . .

KRČENJE.

SINKLINALA..

DOBIČEK.

DELAVNOST.

RESNICA.

RAZNOBARVNOST .

Vsem besedam v stolpcu na levi poišči be¬
sede nasprotnega pomena. Primer: LJUBE¬
ZEN — SOVRAŠTVO. Nove besede vpiši na
pikčaste črte. Ob pravilni rešitvi dajo nav¬
pično brane začetnice besed nasprotnega po¬
mena priimek francoskega učitelja slepih,
ki je bil tudi sam slep. Izumil je abecedo
za slepe, sestavljeno iz šestih točk, navpič¬
no razporejenih v dva stolpca po tri točke.
Kombinacije izbočenih črk sestavljajo posa¬
mezne črke, ki jih slepi s tipom (blazinica
desnega kazalca) berejo z leve proti desni,
pišejo pa v obratni smeri. Izumitelju je bilo
ime Louis, živel pa je v obdobju od 1809
do 1852.

PROTIN — SLON — VIJ — ESTER — TO¬
RIJ — ORJEN — MAJ — OBOL — JEZA —
NIMŠ — IVKO.

Vsaki gornji besedi prečrtaj po eno črko —
katera črka je to, moraš ugotoviti sam —
preostale pa beri po vrsti in prebral boš
misel velikega sovjetskega fizika Pjotra Ka¬
pice.

REŠITVE UGANK IZ 5. ŠTEVILKE

Nagradna križanka. Vodoravno: Super (Starfigh-
ter), rtina, Apo, psiha, EK, variete, kri, trioda,
krog, Oto, rokopis, cink, FP, meja, ET, Zois,
arak, sum, KG, trebuh, AA, ost, ES, NDR, raz¬
mere, aparat, iastreb, roka, anilin, kader, korala,

SATOVNICA V DESNO IN LEVO: 1. trikot, 2.
kremen, 3. monter, 4. kompot, 5. premog, 6.
mikser, 7. komora, 8. ostrog, 9. rikšar.

DVE ZA BISTRE GLAVE: 1. Da bi imela enako
število značk, bi moral dati Jože Marku 5 svo¬
jih značk. 2. Tiskar potrebuje za označitev 372
strani 1008 številk.

OPISNI REBUS: Arktika — ar K tika.

OBRNJENE BESEDE: Palindromi z dvema pome¬
noma so: ogel, šapa, klop, sir, tla, cekar, kip.
Končna rešitev: Galilej. Ime: Galileo. Ostali
paiindromi so: radar, kajak, cepec, bob, oko,
vrv, tat in monom.

REBUS: kalij — Ka lij.

IZPOLNJEVANKA: 1. pecivo, 2. pokrov, 3. hru¬
ška, 4. slavec, 5. mnenje. Končna rešitev:
ekran.

KOMBINACIJA: Beno — nebo, etan — Ante,
Rant — nart, Isar — Sari, Nela — elan, Gana
— Naga. Končni rešitvi: Bering, Nansen.

NAGRAJENCI IZ 5. ŠTEVILKE

1. Darko Molan, Kremen 36, 68270 Krško

2. Stanko Vrščaj, Cankarjeva 6, 61330 Kočevje

3. Miodrag Nikolič, Ljubljanska 31, 63000 Celje

288  TIM 6 • 75|76