pŽJruzinsk fcdnik. IlUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO iB li iMi ,Bi^ Številka 43 Leto vil Posamezna itevilka po 2 Din *haja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, *yrseva cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal °tev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. Ljubljana, 31. oktobra 1935 Naročnina u četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, ▼ Franciji 50 frankov, v Ameriki dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko. {im % Par dni je tega, ko je neka starejša žena, ki si s težavo služi svoj vsakdanji kruh, ki mora sama preživljati, oblačiti in šolati otroke, Je njen mož brez zaslužke — ta zena mi je tedaj rekla: »Več gospodinjskih pomočnic sem ze slišala, kako se pritožujejo, ker jih v propagandnem letaku o zdravniškem romanu »Za človeško življenje« postavili v čudno luč. Gotovo ne veste, gospod urednik, sako težko življenje imajo ta debeta; ne toliko zato, ker morajo opravljati naj neprijetnejša dela, Se bolj zato, ker se nadnje izliva vsa jeza, vsa slaba volja njihovih gospodinj. Ne, gospod urednik, te-6a niso zaslužile; zdaj jim bodo Njihove milostljive še bolj očitale «> pa ono — a največkrat čisto P° nedolžnem.« »čudno se mi zdi, gospod urednik,« mi je še rekla dobra ženica, »kako da ste takšno reč napisali ravno Vi, ki o Vas vsi vedo, da se s srcem zavzemate za male ljudi, za ljudi, ki žive od žuljev svojih rok, za tiste, ki so najbolj potrebni zaščite.« , Poslušal sem ženico, potem sem Ji pa odkrito in iskreno odgovoril. Prav tako odkrito mislim tudi na tem mestu odgovoriti vsem tistim, ki so si morda enako mislili kakor dobra ženica, še več; porabil bom Priložnost, da povem svojo sodbo o Perečem problemu, ki reže toliko ftaših deklet v živo meso — o živ-, ni en ju služkinj in gospodinjskih Pomočnic, o tistem sloju naroda, ki javnost tako nerada o njem go vori. Najprej, v našo opravičbo: tisto | mesto iz knjige zdravnika dr. I L°bla, ki ga je imela ona ženica v mislih, govori o velemestnih razmerah na Nemškem in v Avstriji, ne o naših. Drugo: »Za člo veško življenje« nismo mi napisali, mi smo ga samo prevedli po nemškem izvirniku; v prevodu pa ne smemo ničesar pripisati ne izpustiti. Tudi ni namen tega dela komurkoli karkoli očitati. Moje stališče do problema samega je pa tole: Služkinje so danes — ne samo Pri nas, tudi drugod — žal še zmerom tisti stan, ki mora opravljati najnižja dela. Tudi za to mora nekdo biti, boste rekli; prav. Toda razen telesnega trpljenja morajo le prepogosto prenašati tudi duševno gorje, poniževanje in prezir. Spomnim se, da sem že večkrat v beograjskih časnikih, v dunajskih, praških, pariških srečal kratke beležke in članke o služkinjah. A zmerom je bilo to branje žalostno, zmerom mi je pustilo grenak občutek. Spomnim se neke afere iz Beograda. Neka odlična gospa je svojo služkinjo tako pretepla, da so jo morali z rešilnim avtom odpeljati v bolnišnico. Drugi služkinji, ki je prišla k tej gospe, se ni nič bolje godilo. Imenitna dama je tako nezaslišano ravnala s svojimi služkinjami, da ni nobena strpela pri njej dalje kakor par dni. To se je godilo tako dolgo, dokler niso sosedje vstali zoper prostaško »damo« in jo je morala policija naučiti ravnanja z ljudmi. Bral sem tudi o primerih, ko je morala služkinja postati ljubica svojega gospodarja ali njegovega dičnega sina. Stvar je kdaj pa kdaj prišla na dan pred sodiščem, ko je mlada nezakonska mati, prepuščena sama sebi, iskala svoje pravice. Vse to dobro vem in vsakdo ve, kdor ima le malo srca in človeškega čuvstva. A prav tako vemo, da se takšne reči dogajajo tudi med nami in da te umazane in žalostne stvari prikrivajo, saj so le prevečkrat po sredi ugledne družine, saj gre vendar za to, da se ne bi preprosto ljudstvo pohujšalo, saj gre za škandale, ki ne smejo na dan, saj gre Za »zakonsko« srečo tako imenovanih boljših ljudi. Kdo se bo potem zmenil za takole siroto, ki je Prišla iz bogve katere zaplankane slovenske vasi služit zase in za svojce! Da, naše nepokvarjeno dekle, ki Je prišlo iz »zaplankane« gorenjske. notranjske ali dolenjske vasi! Zakaj si prišlo, dekle? O, vem! A bolje bi bilo storilo, stokrat bolje, Sueški prekop. »lata jama mednarodnega kapitala U. C. Pariz, v oktobru. Temu polni vojna žepe, drugemu prazni blagajno. Tako je to menda od pamtiveka. Na svetu je mnogo rudnikov, kjer kopljejo zlato, Sueški prekop je pa tako čudovit rudnik, da v njem zlata še kopati ni treba. Dlan odpiraš, pa se steka zlato vanjo. Leta 1869 je francoski inženjer Ferdinand Lesseps dokončal Sueški prekop s francoskim denarjem in pod francosko upravo. Angleška je sprva sicer na vse kriplje nagajala, na koncu je pa morala vendar priznati, da je to ogromno no znižala prevozne pristojbine. Više so pa še zmerom za 25 odstotkov ko pristojbine, ki jih pobira ameriška država za prevoz skozi Panamski prekop. Pripomniti moramo, da je vožnja po Panamskem prekopu zelo težavna, zakaj ladje morajo skozi nešteto zapornic, ker je vodna gladina na več mestih različna. Družba, lastnica Sueškega prekopa, zahteva za vsakega človeka 140 dinarjev prevoznine, za vsako tono pa še posebej 80 dinarjev. Recimo, da ima neki parnik 20 tisoč ton in da vozi 5.000 vojakov; zanj mora plačati država približno po noči najstrože prepovedana. Družba je seveda imela svoje vzroke za to, zakaj kaj lahko bi se primerila nesreča, pa bi obtičal kak parnik sredi prekopa. Preden bi ga izvlekli, bi minilo lepo število dni, in vse te dni bi blagajna ostala prazna. Današnji dan ni več take nevarnosti: prekop je razširjen in ponoči tako dobro razsvetljen, da je plovba tudi v nočnih urah mogoča. Količkaj hitra ladja potrebuje zdaj samo 13 ur od Port-Saida do Sueza. Vsako ladjo spremlja poseben vodnik, da je družba zastran nesreče brez skrbi. Vzdolž prekopa dela neprenehoma 2.500 ljudi. Ti poglabljajo prekop in čistijo bregove od peska, ki ga nanesejo viharji. Izdelovanje brodovja z leta v leto napreduje in ustvarja prave pravcate vodne velikane, zato mora družba zmerom širiti prekop in ga poglabljati. Prekop je bil ob svojem rojstvu komaj 22 m širok, današnji dan pa meri ponekod že 60 m, poglobili so ga pa z 8 m kar na 11 m in še bolj. Velikim ladjam seveda ne ustrezata niti širina niti globina, zato ima družba v načrtu, da prekop še bolj razširi in poglobi. Francozi in Nemci Ahilova peta Evrope »Družinski tednik« piše in razpravlja o vsem, kar zanima široke plasti njegove čitateljske občine. Le o nečem ne piše, prepričan, da velika večina njegovih prijateljev to odobrava: za vsakdanje politične senzacije in malenkostne osebne prepire v njegovih stolpcih ni prostora. Toda zgrešeno bi bilo, ce bi kdo zato sklepal, da je politika že sama po sebi stvar, s katero preprost človek v današnji pokvarjeni dobi ne bi smel izgubljati svojega dragocenega časa. Zakulisje baš mednarodne politike je tako bogato z dramatiko, skrivnostnim početjem in po navadi žal le preusodnim intri-gantstvom, da bi grešili, če ne bi od časa do časa pomagali svojim bralcem odpreti okno tudi v ta svet. Marsikaj jim tako utegne postati jasno, kar jim je bilo dotlej zavito v neprodirno meglo. Francozi in Nemci! Osrednji problem evropske politike preteklih stoletij,koliko bolj pa šele povojne dobe, je zajet s tema dvema besedama. Ali ste že kdaj razmiš- _ _____ ___________ _________ ljali, kako bi se bili razvili do- Leta 1932, torej v letu najiiujše! godki v Evropi in sploh na svetu, krize, so znašali dohodki družbe 1 ce si ne bi bila ta dva velika na-834 milijonov francoskih frankov, j roda toli nespravljiva sovražnika? izdatki pa samo 290 milijonov. Pro- ! Ali ste že razmišljali, kdo neki ima Londonska borza, največje kupčijsko središče sveta delo tehnike, ki ga je sprva imenovala »zakotni blatni jarek«, za evropsko plovbo neprecenljive važnosti. Tedanji predsednik angleške vlade Disraeli je pokazal Angležem pravo pot. Leta 1875 je namreč zvedel, da namerava egipt-ski kediv prodati svojih 176.000 delnic, ker je bil pred polomom. Umni Anglež je zavohal dobro kupčijo, pa je s posredovanjem Rotschil-dove banke kupil vse te vrednostne papirje za 4 milijone funtov šterlingov. Seveda je šlo to na račun angleške države. Da je imela Angleška od tega nakupa ogromne gmotne koristi, zgovorno dokazujejo številke: delnice, ki jih je Anglija kupila za piškave 4 milijone funtov šterlingov, so danes vredne 72 milijonov. Že same dividende, ki jih je angleška državna blagajna vnovčila od leta 1875 do danes, znašajo 40 milijonov funtov šterlingov. Angleška ima sicer 46 odstotkov, skoraj polovico vseh delnic, pa vendar nima kljub veliki udeležbi nič več vpliva kakor drugi delničarji. Pravila družbe namreč pravijo, da ne more en sam lastnik delnic, pa naj jih ima kolikor koli, imeti več ko deset glasov na občnem zboru. Zaradi tega tudi Angleška nima več ko deset glasov. Drugi delničarji so zvečine Francozi in zaradi tega je tudi njihov glas odločilen. Družba šteje 32 ravnateljev, ki so s šefi oddelkov vred od leta 1922 prejeli na plačah in nagradah 12 milijard naših dinarjev, dočim je ves prekop stal samo 6 in pol milijard današnjih dinarjev. Družbi sicer očitajo, da je njen edini cilj zbiranje denarja; zato so pred leti angleške parniške družbe zahtevale znižanje prevoznih pristojbin, hkratu so pa grozile, da bodo same zgradile nov prekop za svoje ladje. Družba se je te pretnje tako ustrašila, da je znat- 2 milijona 300 tisoč naših dinarjev prevoznine, če bi hoteli izraču-niti, koliko parnikov je že šlo po prekopu in koliko jih bo še šlo, pa bi se nam pri milijonih kar zmešalo. Sueška družba dobro služi denar. Uradni podatki pravijo, da je samo v poslednjih treh mesecih plačala Italija za svoje parnike in za prevoz svojih ljudi okoli 430 milijonov dinarjev. Milijoni se z dneva v dan stekajo v nenasitno blagajno družbe, in to daje njenim mogočnikom vso pravico za hvalisanje, da bo letošnje leto najplo-donosnejše med vsemi, še celo bogatejše od leta 1929., ko je plulo po prekopu 6.274 parnikov s skupaj 33,466.014 tonami. Družba ustreza svojim »klientom« kolikor pač najbolj more. Saj je nekoč potreboval parnik za 161 km dolgo pot skoraj 3 dni. Vožnja je bila takrat fit družbe je presegal pol milijarde frankov. Razdelili so si ga pa kajpada gospodje ravnatelji in delničarji. Na vsako delnico, ki ji je nominalna vrednost 250 frankov, so dobili njihovi lastniki po 387 frankov dividend, čeprav je družba že prej radodarno razdelila preostali denar po postavkah, ki so pri vseh delniških družbah v navadi. Od čistega dobička so vrgli 17'/s"/i) na obresti in dolg, 9»/0 na izgubo in rezervo, 2'/s% ravnateljem in njihovim pomočnikom, nazadnje šele deničarjem 71%, največjo korist od tega sovraštva? Ali vam ni še nikoli prišlo na um, da niso bili Angleži v novejši zgodovini nikoli zavezniki obojih, Nemcev in Francozov, nego so stali vselej na strani tistega, kdor je bil takrat pač slabši? Iz idealizma? Politika ne pozna idealizma. Politika je višja matematika in Angleži obvladajo to stroko računstva kakor nihče drugi. Brez sentimentalnosti so tik pred svetovno vojno koketirali z Nemci in dajali Viljemu II. vzpodbudo . . . vse dotlej, dokler se niso Nemci Sueški prekop drži čez egiptsko i zasanjali v nadoblast na morju in ozemlje; takrat, ko so družbo usta- ! .Hm začeli postajati nevarni. V sve-novili, sta po pogodbi dobivala i Lovnl v°Jni so se borili na strani egiptski vladar in država določen del dohodkov. Ker je pa egiptska država siromašna, je bila prisiljena prodati svojo soudeležbo, torej vse svoje delnice in pravice, saj smo že povedali, da jih je prevzela deloma angleška vlada, nekaj pa leta 1880 Credit Foncier, ki je odkupil od egiptske vlade dobiček 15°/» vseh delnic za 22 milijonov fran-koy. V poslednjih petih letih je Credit Foncier pobral samo na teh 15°/o 100 milijonov frankov na leto. Vojna je strašna reč, nekaterim pa zelo prav pride. Družba sueškega prekopa, ki jo varuje angleški lev, si prav gotovo zadovoljno mane roke. (Po »Politik!«.) Žalostna usoda velikega igralca Buster Keaton v umobolnici -00- Iz Los-Angelesa je prejšnji teden prišel glas, da so morali filmskega komika Bustra Keatona na lepem odpeljati v umobolnico. Poročilo je na kratko javilo, da je še pred nekaj leti toli slavni igralec zašel v hudo denarno stisko, zraven je pa doživel s svojo drugo, med tem že ločeno ženo tolikšno razočaranje, da njegov od bolezni oslabljeni organizem ni bil kos živčnemu napadu in se mu je omračil um. da si ostalo doma, če ti je bilo še tako težko. Res da oblečeš — v nedeljo! — poceni crepe de Chine, toda tvoj obraz je bled, ovenel in bolan. Morda imaš še svoj ideal, lepega in zdravega fanta — a koliko jih je, ki so jim tudi ta ideal ubili... Nekatere gospodinjske pomočnice so organizirane, druge ne... A ne glede na to je dolžnost vsakega kulturnega človeka, da vidi v njih ljudi in da jim pomaga, kjer jim le more. Pomaga ne samo z besedo, nego tudi z dejanjem. Haka. Buster Keaton je eden izmed tistih mnogoštevilnih umetnikov, ki jim je glasni film izpodrezal živ-ljenski živec. Sicer je zadnje čase še zmerom nastopal, a videlo se je, da ni več tisti, kakor je bil. Kdo se pač ne spomni njegovega »Navigatorja«, »Zakona gostoljubnosti« in »Generala« — da omenimo samo par njegovih najboljših del? Komik z odrevenelim obrazom, ki se ni sam nikoli smejal, a so se mu zato tem bolj od srca nasmejali milijoni in milijoni njegovih občudovalcev; igralec, ki so ga v Ameriki zmerom imenovali v isti sapi s Chaplinom in Harol-dom Lloydom — ta otožni drobni mož nas ne bo nikoli več spravljal v dobro voljo... Keaton je bil dolgo poročen z Natalijo Talmadgevo, sestro znanih filmskih igralk Norme in Con-stance. Pred dvema letoma, ko mu je že slabo šlo, sta se razšla. Njegova druga žena je te dni dobila s sodišča razsodbo o ločitvi. Naj-brže je ta novica zadala komiku poslednji sunek. Ironija usode: Ko je žena izvedela, da so njenega moža odpeljali v umobolnico, je takoj prijokala in hotela na vso silo k Bustru Kea-tonu, da mu bo stregla in mu pomagala ozdraveti. Rekla je, da ne mara nobene vzdrževalnine od njega, in prisegla, da bo ostala za zmerom pri njem, samo ozdravi naj in jo spet vzame k sebi... Qu. Francozov; da ,iim niso Nemci čez Belgijo pogledali v Dover, bi bili ostali nevtralni. .. In po vojni? Francozi so se opomogli, N' -ci so ležali na tleh in Angleži so bili prvi. ki so jim dali roko — ne iz germanskega solidarnostnega čuta, nego iz strahu, da jim ne bi Francozi preveč zrasli čez glavo. Francozi in Nemci so se pred nekaj leti hoteli zares pobotati — pa je vse skup padlo v vodo. Ali se spomnite, kdo je bil takrat posredovalec med njimi? Ali sedaj razumete, zakaj je sporazum moral propasti? O razmerju med Francijo in Nemčijo kramlja članek, ki ga spodaj priobčujemo. Napisan je v obliki razgovora med Parižanom in Siegfriedom (simbol Nemca; Siegfried je največji nemški pravljični junak), članek je izšel v francoskem poluradnem »Tempsu«, to se pravi, da ni brez zveze s francosko vlado; napisal ga je ugledni francoski diplomatski žurnalist Vladimir d'Ormesson. Priobčujemo ga v pbširnem izvlečku, pod črto smo pa dodali nekatera pojasnila, tako da ga bo lahko tudi preprost bralec s pridom bral. Pogovor med Parižanom in Sieplriedom R. Q. Pariz, oktobra SIEGFRIED: Nu, kako vam gre, Parižan?... PARIŽAN: Pa vam. Siegfried?... SIEGFRIED: Komičen položaj, se vam ne zdi?... PARIŽAN: Komičen? Ne, mučen in... resen. SIEGFRIED: Komičen vzlic vsemu — vsaj zame, ki opazujem z balkona.1 PARIŽAN: Ne zanašajte se preveč, Siegfried! Razen če se vam morda ne zdi ‘ razmišljanje tako komično... SIEGFRIED: Saj to 1e tisto... Ko razmišljam, se mi tako komično zdi. Pravim sl: Glej, glej, kje je zdaj ona proslula francoska ljubezen do Zveze narodov, kje je nekdanie toli glasno zgražanje nad slehernim napadom, naj že pride 1 Naiiiigftviinje na to, d« »toji Nemfiji prt ltalljmjKko-abt^inukem sporu ob ttrani in int> opazuje potek (iosodko*. Francozi in Nemci 'Nadaljevanje s 1. strani ■d koderkoli?... Vse je skopnelo!... In ko berem članke v vaših listih, |k nehote izprašujem, zakaj ste toliko kričali, ko smo rekli zbogom vaši ženevski tetki5... Nikoli si be bi bil mislil, da bo naš fiihrer jdobil med varni v tako ■ aiuicu, feasu toliko pridnih učencev... PARIŽAN: Le ne prenaglo, Siegfried, zaleteli se boste! Francoski bar o d je v veliki večini še zmerom ■vest paktu Zveze narodov3, lahko mi verjamete. Sicer pa, ali mi^ ne bi rajši povedali, v čem po vašem bismo izpolnili svojih obveznosti v {tej krizi?« SIEGFRIED: Oči imam, Parižan, Ida vidim, ušesa, da slišim, in... PARIŽAN: Kar ste brali in sli-i, je samo to: Mi vsi na Fran-ikem smo si edini — izjem je ;o malo, da le potrjujejo pralo — da je treba pakt spoštovati, to smo tudi z dejanji pokazali, la mnenja smo, da ni vsako pito za vsak čevelj. Italijansko- iesinski spor je na koncu koncev ▼ bistvu kolonijska zadeva in v iAbesiniji ne gre gledati suvereno (državo. Napravili smo napako, ko to jo sprejeli v Zvezo narodov, In napako bi bilo treba nekako po-jpraviti. Dokaz so vam plemena, ki he brez boja vdajajo Italijanom. Idil bi si mogli kaj takega drugod predstavljati? 8IEGRIED: To se pravi, premeteni moj Parižan, da merite z dvema vatloma. Z enim merite tedaj, cadar gre za Evropo, z drugim pa, tadar gre za Afriko. Ali z drugimi »esedami, ki pa isto povedo: z mim vatlom merite Italijane, z Jrugim pa nas. O, to sem že zdavnaj slutil. Toda nikar se ne slepite, dobro razumem, kaj takšno govoričenje pomeni. Vem pa tudi, da ste si temeljito pokvarili svoje postojanke in da bodo Angleži... PARIŽAN: Angleži se baš najbolj zavzemajo za pakt. Ne razu- Kem, zakaj bi vam to šlo tako v čune?... SIEGFRIED: Veseli me to, da so Angleži izpregledali vašo dvoličnost n si pravijo: Francozi so neodjen-jivi, kadar jim to kaže, in manj neodjenljivi, kadar jim ne kaže. Vidite, baš prerekanje med vami E Angleži nas veseli, ker bomo od ga mi imeli korist. PARIŽAN: Vi? Kako? O, dobri feaoj Siegfried, nikar naj vas videz me vara! če že hočete imeti dober »auk iz te zadeve, si zapišite ne-mavadno ostro in naglo reakcijo (Angležev, kadar se kdo le od daleč dotakne njihovih interesov... Pa idenimo, da bi si vi res pridobili pri njih globlje prijateljstvo. Potem vam, da bo trajalo samo dotlej, dokler boste pametni. Ali mi jttar česa drugega zahtevamo od kakor pameti? Toda kadar bole za palec prekoračili mero, tudi vašega prijateljstva z An-konec. Ali naj vas spomnim, iko dobri ste bili z njimi 1, 1912.? vendar nista minili niti dve 1, ko so šli v boj zoper vas! Jaz ▼ažem mestu, Siegfried, še zda-ne bi mirno spal, nego bi mi ska politika v abesinski za-hudo, hudo glavo belila. Da mi angleški temperament, ve, ali ne bi bili vnovič zasedli ija... Zavedati se morate, Sieg- fried, da smo mi Francozi vzlic vsemu dobrodušni botri... SIEGFRIED: Dobrodušni botri... hm! Saj nam povsod mečete polena pod noge! Toda poslej se boste že morali malo preorientirati. Veste, kaj me najbolj veseli? Ker vidim, v kakšno zagato vas je spravil Mussolini, ker je zveza med vami in njim taka, da on jaše, vi ste mu pa za konja; ker vidim, da se je vaša fronta z Angleži in Italijani razbila in ker nam daje vaša politika tehten adut, da bomo lahko tudi mi terjali kolonije... PARIŽAN: Kolonije? SIEGFRIED: Menda! Saj tudi nas duši! Vi vidite samo pri Italiji, da ji manjka zemlje. Mi potrebujemo kolonij, da jih obljudimo z našimi ljudmi in da si dobimo sirovin, vi pa samo italijan- sko tezo zagovarjate... Ne bojte se, doživeli boste še, ko bomo prišli s svojimi zahtevami. Kaj boste takrat rekli? že zdaj se veselim, kakšen obraz boste napravili! še nikoli v življenju se nisem tako nasmejal, kakor se bom takrat. PARIŽAN: Nikar preveč smeha, Siegfried! Pred vsem prav dobro veste, da zavijate resnico, če se delate kakor da bi mislili, da smo mi igrali prvo violino pri delitvi kolonij po končani vojni. Mi Francozi se nismo veselili, ko ste izgubili kolonije. In morda boste tisti dan, ko boste načeli to vprašanje, doživeli kakšno majhno razočaranje zastran Angležev.4 Recite ven- * Levji delež nemSkih kolonij po končani ▼ojni je dobila Anglija, ostanek so si pa v glavnem razdelili Japonci in Francozi. dar v Londonu, da naj vam vrnejo Vzhodno Afriko, povejte jim, da vam gredo kolonije, ki so danes pod mandatom južnoafriškega do-miniona... SIEGFRIED: Saj so še druge pokrajine primerne za kolonizacijo. Ne vem. zakaj ne bi tisto, kar velja za Italijane, veljalo tudi za Nemce, to se pravi... PARIŽAN: Ali ne bi dela šalo na stran in se rajši resno pogovorila? SIEGFRIED: To bi ravno hotel! Saj se že od nekdaj zavzemam za resen pogovor z vami. PARIŽAN: V veliki zmoti ste, Siegfried, če mislite, da mi ne vidimo vašega problema preoblju-denosti in da si zapiramo oči pred resnico. Sicer se pa na tihem sami tega zavedate. Ni naša krivda, če Senčna stran ljubezni Ali je ljubosumnost bolezenski pojav? * Intop Nemttje I« Zvete »»rodov pred jCremu letoma. , * P»kt Zvere narodov obvemje članice k Matopu »oper tluto driavo, članico Zveae, ki ■a prekril, t. J. napade katero državo. 1. O. Dunaj, oktobra Skoraj ga ni duševno-bolezen-skega pojava, ki ga ne bi vsaj v kali srečali tudi pri sicer zdravih ljudeh. Tako je tudi ljubosumnost docela normalen pojav, saj izvira iz naravne potrebe po ohranitvi lastnine in po zaščiti pred drugimi. Toda treba je ločiti med upravičeno in bolezensko ljubosumnostjo. Nekoč sem zapisaJ, da je ljubosumnost nekaka projekcija lastne nezadostnosti na drugega človeka. Kdor sam vase zaupa, ima zaupanje tudi v tisto, ji jo ljubi, in narobe: kdor dvomi o samem sebi, bo neizogibno dvomil tudi o ljubezni in zvestobi ljubljenega bitja. Iz tega logično sledi, da je bolna ljubosumnost posledica danes toli razširjene duševne bolezni, ki Jo imenujemo nejevernostno nevrozo. Proučevanje ljubosumnostnih pojavov v primerih, kjer je to čuvstvo pognalo korenine, utegne biti zelo težavno. Spomnim se še, kako me je začudilo, ko sem prvič odkril, da zna biti koren bolne ljubosumnosti zatiranje spolnega nagona. Dobro mi je še v spominu doživljaj nekega slavnega zdravnika za ženske bolezni. Njegova žena je bila strašno ljubosumna nanj in je hotela na vsak način prisostvovati njegovi ordinaciji. Mož ji je hočeš nočeš dovolil. A še tedaj ga je ljubosumnica trpinčila in zahtevala, da opusti ženske pacientke. Zdravnik se je tedaj obrnil do mene in mi je poslal svojo ženo, da jo preiščem. Na moje vprašanje mi je ljubosumnica priznala, da ve, da ji je mož nezvest v mislih, ker je popolnoma prepričana, da sistematsko zatira v sebi spolno poželenje, ki ga pacientke zbujajo v njem. Z veliko težavo sem Jo prepričal, da njeno početje ni nič drugega kakor podtikanje lastnega spolnega poželenja možu. Drugi primer, še prljemljivejši: K meni je prišla neka 701etnica in tožila svojega moža, da se peča x vzgojiteljico, čudno: tudi njene tri hčere so očetu očitale isti greh, čeprav niso imele niti trohice dokaza. Predlagal sem jim, da naj vendar vzgojiteljico odslove, a glej: vse po vrsti so se uprle, iska-Je vseh mogočih pretvez, da bi jo obdržale. Takšno početje se mi je zdelo sumljivo. Preiskal sem zadevo natančneje in dognal, da so bile vse Štiri ženske — pač čuden pripetljaj kolektivne homoseksualnosti — zaljubljene v vzgojiteljico, mlado in ljubko dekle, in so svoje skrivno poželenje podtikale očetu, oziroma možu. še en primer, ki bi ga spreten dramatik lahko porabil za imenitno komedijo. Lepega dne je neka moja pacientka našla v žepu svojega moža, znanega industrijca, ljubavno pisemce. Seveda je bila tisti dan nevihta v hiši; rekla je možu, da vidi samo en način, kako bi mogel popraviti krivico, ki ji jo je storil: če ji pokaže njeno srečnejšo tekmico, da ji dopove, kako grdo se je ponašala proti njej, zakoniti ženi. Mož se je nekaj časa upiral, a ker žena ni hotela in ni hotela odnehati, je pristal. Toda na tihem se je sklenil zateči k zvijači. Med delavkami v njegovi tovarni je bila tudi neka mlada ženska, tako grda, da je človeka kar odbijalo. Tovarnar ji je obljubil lepo nagrado, če bi hotela pred ženo igrati njegovo ljubimko. Delavko je zamikal denar in se je dala pregovoriti. Toda tovarnar je slabo naletel. Razočarana in v svojem samoljubju užaljena mu je bridko očitala, zakaj si ni bil izbral vsaj lepše in zapeljivejše ljubimke, če jo je že hotel varati. Možu ni kazalo drugega, kakor da ji prizna podtak-nitev, toda vse njegovo zatrjevanje je bilo zaman, žena mu ni verjela; prepričana je bila, da je njen mož perverzen — ali bi se Banka Baruch 11, Rue Auber, PAR1S (9e) Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje iu po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najbulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst: Francija št. 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice bil sicer spečal s toli odurno delavko? — in od tistih dob je postalo njuno zakonsko sožitje pravcat pekel. * Prav tako kakor rak je tudi takšna ljubosumnost v svojih početkih ozdravljiva. Kakor hitro pa požene korenine v duši, je zdravljenje silno težavno in komplicirano. Mimo grede naj povem, da nekatere ženske sploh srečne niso v ljubezni, če ne vedo, da so druge nanje vprav bolno ljubosumne. V njihovi ljubosumnosti vidijo šele dokaz, da jih mož resnično ljubi. Pač odveč bi bilo zatrjevanje, da je takšno modrovanje docela krivo: med ljubosumnostjo in čuv-stveno gorečnostjo ni nikake zveze. Prava ljubezen ne pozna dvomov; prava ljubezen temelji na neomajni skali vere in zaupanja. (Profesor W. Stekel v »N. F. Presse«) Ali gremo v A? A je ime nekega kraja v Švici in je prav gotovo prvo mestece na svetu po abecedi. Na drugem mestu je Aa, neznaten kraj v Belgiji, blizu Bruslja. A a se pa imenuje tudi devetnajst rek in rečic v Rusiji, na Nemškem in Francoskem. Beseda je germanskega izvira in pomeni vodo. K enočrkovnim imenom spada tudi pokrajina O na Francoskem. Tam stoji znamenit starinski grad, last markija d’0. Priimek O je na Francoskem in v Belgiji dokaj običajen. Pravijo, da je živel neki nepismen kmet tega imena. Nekoč je moral podpisati neko notarsko listino. Čeprav ni znal pisati, se je podpisati vendarle znal — kako tudi ne? Krog zna pač vsakdo narisati! — in je hotel pravilno »naslikati« svoj podpis. Toda notar mu ni dovolil; paragrafi pravijo, da se morajo nepismeni ljudje podpisati s križem. Tako se je kmet prav za prav podpisal z »X«, čeprav se je pisal O. Med kratkimi zemljepisnimi imeni velja omeniti še mestece U v kitajski pokrajini Honanu in mesto Y takisto na Kitajskem, v pokrajini Cantungu. T. z. se naše razmerje pred nekaj 16“ ni znatno popravilo. Tudi tega se zavedamo, da je vprašanje preob-ljudenosti — prav tako kakor Prl Italijanih — edini pravi probleni ki bi se morala Evropa z njip1 ukvarjati, če bi bila pametna *" bi znala gledati v bodočnost. Toda prepričani smo, da je treba to vprašanje načeti z druge strani; v tem pogledu ste na krivi poti. Veni. kolonijski imperij je lepa reč. Tudi bogastva ustvarja. Toda problem? preobljudenosti vendarle ne ure"1- Samo britanski imperij poglejte-Največji je na svetu. In vendar vleče za seboj že petnajst let dva milijona nezaposlenih. Poglejte Holandsko. Prostrane in bogate kolonije ima. In vendar je morala *z' sušiti Zuidersko jezero, ker njej*a zemlja ne redi vseh ljudi. Pogl®ir Belgijo. Kongo ima. In vendar le gostota njenega prebivalstva večjo ko pri vas5. A koliko je Francoze* v Maroku, čeprav je ta naša kolonija zelo rodovitna in bogata? Komaj 20.000... Naš veliki poznavalec kolonij Pierre Mille je dejan Kolonij ne napraviš z ljudmi, "a' praviš jih z denarjem. Denimo, °a Italija popolnoma doseže svoj i*a' men, da izpremeni bogate deže" ravninske Abesinije v kolonije za naseljevanje svojih ljudi. Deni***?' da naseli tam tri sto tisoč Ital*' janov — ali mislite, da bo to rešil0 problem? Ne. V modernem svetu imamo samo eno zdravilo, če hočemo ne odstraniti zlo, ki nas tez* (docela odstranili ga ne bomo nikoli) nego ga vsaj zmanjšati: to zdravilo je kroženje blaga. A zaka) blago ne kroži? Zaradi krize, to pravi, zaradi posledic vojne? G°' tovo. Toda to stanje se popravi!0, svetovno gospodarstvo je na P°*u okrevanja. Ne, tisto kar ne da, **a bi kri začela spet svoj normalo* obtok in poživljati telo, ki je vsakdo izmed nas samo skromen organ v njem, je vznemirjenost, ki na5 vse tlači ko mora. In če so dane5 (kakor vidite, se drznem to povedati) Italijani kaj krivi naraščanja naših težav, ste tudi vi, Siegfried, s svojo kovačnico, ki zadnja tri leta kuje meč za mečem, s svojim kričanjem, s svojo razbesnel0 ideologijo, s svojo sfanatiziran0 mladino takisto odgovorni za zmedo, v kateri živimo. SIEGFRIED: če se ne bi bili P?' stavili na lastne noge, bi nas bil* še poteptali. PARIŽAN: Nihče vas ne bi bij poteptal, Siegfried. A če ne bi bil* izzivali druaih, bi vaš narod dane5 jedel tečnejši kruh... Zato bi bil° boljše, da se ne rogate s svojega balkona, da se rajši učite iz krize, ki tare nas vse, in iznrevidite. v kakšen kaos pridemo, če rabite si- lo namestu pameti, udarec s pestjo namestu mirnega razgovora, če podcenjujete mednarodno sožit’e in se rajši zaklepate v blestečo osamljenost. Ko se že hočete veseliti, se veselite poskusa, ki va"* utee-ne biti prihranjen, če si bost® vzeli k srcu hrup. ki se je iz njega rodil. Hrup. ki je pa v ostalem bol) navidezen kakor resničen. Zakaj* vse, kar je v Evropi temeljnega-bo ostalo neizpremenjeno Siegfried... STEGFRTED: To se pravi? PARIŽAN: To se nravi, da b° razvoj evropske politike odviseh od vas. od vaše modrosti in sp°' dobnosti. SIEGFRIED: Ali se mar zadn'° čase ne obnašam spodobno* Parižan? PARIŽAN: Ali ni mar ta spodobnost samo taktika, Siegfried? Ni neokusnejšega oblizka od pogretega ženskega srca. Bulwer. * Belgija meri .'MM4» km* in ima g.STfl.U01! ljudi, t. j. 272 na km*; akupAj g Kongom ? 2,470.000 km* in fileje 22 :;(hukiO ljudi. t. j. ' na km*. — Gostnln X- mri je je x41 na kB'- • 01. pripombo pod *! le zamerite - Napisal Mihael Trenk V eobi gospe Ele je zazvonil te-fon. Ležala je zleknjena na di-au, kadila cigareto in prebirala li roman. Zdolgočaseno je prišla za slušalko telefonskega apa-ki je stal na majhni mizici poleg ležalnika. , »Halo?« je vprašala. ; Lep moški glas -je odgovoril: f »Pozdravljena, Rozika! Kako ti jpe, srček?« Ela se za vprašanje še zmenila M in je dejala: >S kom bi pa radi govorili?« Moški se je zasmejal in rekel: >Ali se greš mance, Jurček ti neumni?« Tedaj se je gospe Eli zdelo, da t treba po vsaki ceni odložiti slu-lko. In tako je tudi storila. Spr-»a -je bila sicer nekoliko ogorčena Nastran nadlegovanja, potlej se je >a spet poglobila v branje. Vnovič je zabrnel telefon; mlada gospa se je zdela nekam slabe volje, zakaj pravkar je brala prelestno ljubavno dogodivščino. Nič ji ni bilo všeč, da je ne more v miru prebrati do konca. O, šmen-ta, pa vendar ni šivilja? Saj danes jo mora vendar poklicati zastran poskušnje. Toda ko je radovedno dvignila slušalko, se je spet oglasil tisti moški glas; zdel se je že nekam nestrpen: »Rozika, res ne utegnem, zalo te prosim, ne bodi tako smešna...« Gospe Eli je šlo kar na smeh, hkratu je bila pa malce jezna. Neprijazno je rekla v telefon: »Bržčas ste poklicali napačno številko! Tu je telefon gospe Ele Južničeve...« »Saj ni mogoče!« se je oglasil moški na drugem koncu žice. »Prepričan sem bil, da govorim s svojo malo prijateljico Roziko! Srčkana plavolaska je, in smeje se ko vražec...« »Ne, tukaj govori kostanjelasa dama, ki -je prav huda, da jo zmerom in zmerom motite pri branju!« je odgovorila gospa Ela. Pomota jo je pričela kar nekam zabavati. »Prisegel bi, da je ta kostanjelasa dama, ki čita ljubezenski roman, najmanj tako zala...« je pričel gospod, Ela mu je pa skočila v besedo in ga radovedno vprašala: »Kako pa to veste?« »Slišim,« je odvrnil moški glas s prav trdim poudarkom. »Ženski glas je zmerom odraz njenega bitja in njene zunanjosti. Lepe dame imajo zmerom lep glas, vsaj drugačnega ko grde...« Tedaj se je Ela — ničemurnost je pač ženska čednost — hitro pogledala v svoje ročno ogledalce; seveda se je prepričala, da ima neznanec prav in še kako prav! Čeprav bi se ne bila smela zabavati z neznancem, pa se ji zdaj kar ni dalo pretrgati ta zanimivi pogovor, /ato ie še dodala: ,»Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati" 1 kdor jih pokusi, trdi vsaki. »Rekla bi, da ste zdaj prepričani, da ste klicali napačno številko; torej lahko končava. Zbogom!« Prav za prav ji je bilo žal, da je tako nepremišljeno prekinila zvezo. Neznanec je utegnil biti zanimiv, vesel in zastaven fant. Nič več ni mogla brati; globoko se je zamislila... Če bi bila saina s seboj iskrena, bi si kar lepo priznala, da bi ji ne bilo nevšeč, ako bi ta neznanec še enkrat pozvonil. Ko je telefon v tretje zabrnel, res ni več mislila na šiviljo; kar nadejala se je, da je vendarle mogoče spet on... In res! Ko je nežno vprašala: »Kdo tam?« se je moški z lepim glasom predstavil za dr. Maksa Vesela. Ela je premišljevala, ali naj odloži slušalko ali naj pa stori, kakor ji notranji glas veleva. Odločila se je — naj bo že potlej kakor hoče — in vprašala: »Že spet ste vi? Kakšno številko pa prav za prav želite?« »92-11,c je odgovoril vprašanec. »Za božjo voljo! Moja številka je vendar 83-71,« je že skoraj prijazno dejala gospa Ela. »Ali je mar res?« je razigran0 vprašal neznanec in pričel nat° besedičiti o škratu, ki jo tako zagode naročnikom avtomatski?#3 telefona. Meni nič tebi nič je prC' šel na splošen pogovor: »Tako zelo sem hvaležen slučaj"* da sem se smel seznaniti z zare3 srčkano damo.« »Prvič: spoznali me niste,« ga j® prekinila, uživaje njegove !askav'e besede. »Drugič; ne morete vede* ti, da sem srčkana. Kaj pa Če g°' vorite s kako staro zamrzlo d«' vico?« »Zastran tega se prav nič n® bojim,« je odvrnil Maks. »Saj sel" vam že rekel, da spoznam žensk0 po glasu. Mladi ste, lepi, elegan*' ni, srednje veliki, na divami 1°: žite in nič več nist.e tako hud* name, ko vas motim v branju.« »O, domišljavost domišljava!« je vzkliknila Ela. Hkratu se ji je P3 zdelo prav, da bi zdaj končala p0" govor; zato je rekla: »Ne zamerite, toda klic šivilj® pričakujem. Torej do svidenja, g°' spod...« »Vesel...« je dodal nevidni he' Kaj beremo in slišimo drugod Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod Politikova hvaležnost U. N. London, oktobra Sir Artur Henderson, ki je prejšnji teden umrl, ni bil baš na glasu Priljudnega moža. Po naravi osoren in nepristopen, je vendar imel toplo srce; kdor ga je znal pogoditi na občutljivem mestu, je njegovo zunanjo nepristopnost z lahkoto razorožil. Njegovo občutljivo mesto je bil njegov sin, junak, ki je padel na francoskem bojišču. Nekoč je Stan-ley Baldwin, predsednik angleške vlade in politični nasprotnik velikega pokojnika, prinesel s seboj z romanja na nekdanje francosko bojišče cvetko, utrgano na grobu Hendersonovega edinca, in jo poklonil socialističnemu voditelju. Hendersona je ta pozornost tako genila, da se je od tistih dob v svojih političnih govorih vzdržal slehernega osebnega napada na svojega konservativnega nasprotnika. Deset nemških zapovedi š. Y. Nemško ministrstvo za ljudsko zdravje je izdalo za dekleta, ki se mislijo poročiti, tehle deset zapovedi: 1. Nikoli ne pozabi, da si Nemka. 2. če si zdrava, imej otroke. 3. Pazi na snago svojega telesa. 4. Glej, da bodo tvoji nameni čisti in duša nepokvarjena. 5. Izberi si za moža Nemca ali vsaj severnjaka. 6. Pazi na poreklo svojega moža. Ne pozabi, da se, ko ga vzameš, omožiš tudi z vsemi njegovimi predniki. 7. Zdravje je prvi pogoj za lepoto. 8. Poroči se samo iz ljubezni. Denar sme odločati šele v drugi vrsti. 9. Ustvari si iz svojega moža živ-ljenskega tovariša. 10 Tmej kar največ otrok. (»Matin«, Pariz) Narobe svet U. P. Pariz, oktobra. Kratka novica iz tukajšnjih časnikov: Gospoda Z., kolesarja, je povozil avtomobil. Morali so ga odpeljati v bolnišnico; ležal je več tedeov, preden se je izlizal. Ko je vstal, je dobil pošto s sodnije: avtomobilist ga je tožil, ker mu je pri .povože-nju‘ odluščil lak na novi limuzini, ka-li... Humor? Ali cinizem? Bankrot in bankrot O. R. Pariz, oktobra. Včeraj sem tole doživel: Na cesti se srečata dva prijatelja. »Kaj ti je vendar?« vpraša prvi drugega. »Nekam pobit se mi zdiš!« »Kaj ne bi bil!« vzdihne drugi. »Na kant sem prišel!« »Nerodna reč, a naposled... tako obupno pa to spet ni! Ali si poročen?« »Sem.« »Ali si del na ime svoje žene kaj denarja ,na stran1?« »Ne!« »Imaš otroke?« »Da.« »Ali si vsaj zanje kaj rešil? Saj me razumeš!« »Nisem!« »Potem si pa vsaj par tisočakov spravil čez mejo na varno?« »Kje neki!« Tedaj se je prijatelju milo storilo in sočutno je dejal: »Siromak, saj potem nisi na kantu — uničen si, ubožec, uničen!« (Po »Marianni«) Krzno in značaj O. N., Filadelfija, oktobra Neki filadelfijski psiholog trdi, da ima krzno zaznaven vpliv na značaj ženske, ki ga nosi. Po tej teoriji ustvarja herme-1 i n pozabljenje, p o n o r e c domotožje, vidra dela žensko ošabno, astrahan jo nagiba k filozofiranju, sobolj pa drami v njej umetniške sposobnosti. Leopardov kožuh ustvarja lažnivost, opičji pa megalomanijo. Zastran krzna srebrne lisice pravi globokoumni Američan, da dela ženske zaljubljene, zato jih pa po drugi strani nedolžni dolgo-uhec zajček sili v iznevero. Družba za obujanje spomina U. N. London, oktobra. Nerodna reč, če človek pozabi kakšen pomemben datum, posebno ako ne gre za zapadlost menice, nego za kakšno prijetnejšo zadevo. Londončanom bodo takšne nevšečnosti poslej prihranjene. Več iznajdljivih finančnikov je namreč ustanovilo družbo, ki nima druge naloge kakor obujati elanom spomin in jih o pravem času opozoriti, da jim bo tega in tega dne poslal krojač račun, ali pa da se bliža 100. rojstni dan njihove tašče, članarina ni pretirana: 60 dinarjev na leto; ko jo odrineš, lahko mirne vesti pozabiš vse datume — še dan svojega godu, če ti preveč bremeni spomin. Humorja Angležem res ne manjka! Tudi rekord V. N. London, oktobra V nekem časniku beremo statistiko o umetnikih, ki so največkrat umrli... na deskah. Rekord ima slavna francoska igralka Sara Bernhardtova (1844—1923): več ko tisočkrat se je zastrupila, sedemkrat je skočila v Seino, z revolverjem si je pa »vzela« življenje več ko pet tisočkrat! časa imajo nekateri ljudje res dosti, da nas »bogate« s takimi zveličavnimi dognanji. »Hulate janadada and jatal« Kakor vsak državni poglavar, ki kaj nase da, ima tudi abesinski cesar svoje geslo. Njegovo geslo je star amarinjajski pregovor, ki ga pozna pač sleherni Abesinec. Kako se glasi v abesinščini, pove naslov teh vrstic; po naše bi se to reklo: »Kdor bi hotel dve stvari obenem, ne dobi nobene.« (O. R.) znanec. »Zelo ste ljubeznivi, a kdaj?« »Kako kdaj?« je začudeno vprašala. Maks ji je pa pojasnil: »Do svidenja ste vendar rekli...< Kar je rekla, je rekla; ne da se več popraviti! Zato je neznancu dovolila, da jo jutri spet pokliče. Ko je tisti večer zazvonil telefon, si je gospa Ela že oblačila plašč, da bi odšla na sprehod. Gospodu Maksu se ni bilo treba preveč truditi, da jo je pregovoril, da se dobita čez dobro uro v kavarni. V kavarni sta se kar koj vnela drug za drugega, zato bi bilo skoraj odveč, da bi zdaj na dolgo in široko popisovali, kako se je slučajno znanstvo dalje razvilo. Gospa Ela je bila neodvisna in še premožna vdova povrh; Maks je bil mlad, imel je dobro službo in nič kaj dosti vode ni preteklo, pa sta že sporočila svojim znancem, da sta se zaročila. Cez nekaj mesecev ju je župnik za vekomaj zvezal in mlada zakonca sta se odpeljala na morje. Ko sta nekega večera tesno prižeta drug k drugemu sedela na balkonu velikega hotela in sanjavo zrla po gladini bučečega morja, je Ela tiho in blaženo dejala: »Joj, kako sem srečna, da si takrat poklical napačno Številko...« Maks se je zvonko zasmejal in rekel: »Ali mar res misliš, da so taki slučaji mogoči? Hočeš, da ti po pravici povem?« »Kar reci, srček!« »Veš, pol ure preden sem te poklical, sem te videl v tramvaju. Tako sem se navdušil zate, da sem jo kar za teboj ubral in vprašal vratarja, kako se pišeš. Vse drugo je bilo igrača. Ali se kaj huduješ name?« Z dolgim poljiibom mu je zagotovila, da mu vsa presrečna odpušča. (P-1.*) Negotovost »Oprostite, prosim, ali je tu številka dve?« »Ne, temveč dva in dvajset.« »Najlepša hvala; torej sem vendarle trezen!« Indijančeva spreobrnitev V. W. Quebec, oktobra Vsa Kanada pozna Greya Owla, poglavarja indijanskega plemena Irokezov (komu ne pridejo ob tem imenu na um srečni časi mladosti, ko smo požirali »indijanarice«?) Trideset let je brez usmiljenja pobijal divjačino in zveri — nobena žival ni bila varna pred njegovo puško. Dokler se ni nekega dne zgodil čudež: iz sovražnika živali je postal njihov zaščitnik in prijatelj; gorje tistemu, kdor je hotel kateri kaj žalega storiti! Vsa Kanada pozna velikega ljubitelja živali in nihče mu ne reče drugače ko »zavetnik divjadi«. Kako se je Grey Owl spreobrnil? Nekoč je bil po stari navadi spet na preži. Izsledil je tropo srnjakov. Neusmiljeno je pokala puška, druga za drugo so cepale živali po tleh. En sam srnjak je še ostal, poslednji iz trope. A glej: namestu da bi se bil skušal z obupnim begom rešiti, se je zatekel k njemu v okrilje. Ali mar ni vedel, da išče zavetja pri krvniku? Staremu Indijancu se je pobesila puška. Pogladil je od strahu vso drgečočo žival in jo sam odpeljal na varno, da je ne bi kdo drugi ubil. Potem je zagnal puško v skalovje in se zaklel, da ne bo nobene živali več ubil. Grey je držal besedo. Prelomil je ni niti tedaj, ko je imel zaradi svoje prisege umreti od lakote; zakaj divjad mu je bila edina hrana in edini zaslužek. Tedaj je pa kanadska vlada, boječ se, da ne bi lovci popolnoma iztrebili divjačine, izdala zakon o zaščiti gozdnih živali. In ker je vedela, da pozna Grey Owl kakor nihče drugi lovišča v deželi, in je tudi do nje prodrl glas o Indijan-čevi veliki ljubezni do divjadi, mu je poverila nalogo, da pazi, da ne bodo lovci kršili novega zakona. Danes je Grey Owl kot vrhovni zaščitnik divjačine gospodar prostranega okrožja Saskačevana. Tfofkoa ^6 fihafočcsesaHursi 'ftcututnam čchicht0'’ RADION Schichtov RADION pere sam Praktični zoboderi U. N. Newyork, oktobra. Neki ameriški starinoslovec je dognal, kako so Azteki (prastari mehiški narod) pulili zobe. Bolnik je moral po »doktorjevem« receptu požreti neko vrsto gobe; komaj jo je pojedel, je že omrtvel in ni čutil nič bolečin. Zoboder je zato imel lahko delo... Stvar je preprosta — a kaj, če ni bilo gobe pri roki? Stari Egipčani so poznali boljšo metodo. Vteknili so bolniku glavč v nekako leseno čelado in potem tako dolgo udrihali po čeladi, dokler ni siromak omedlel. Kajpada ni bila potlej nikaka težava izdreti škrbino. Neustrašen hotelir V. N. Pariz, oktobra V Adisu Abebi živi mož, ki si je znal ohraniti dobro voljo, čeprav prihajajo z vseh strani slabe novice. Ta mož je Jurij Mendrakos, lastnik hotela »Imperiala« — edinega napol spodobnega hotela v abesinski prestolnici. Zadnjih deset let je bil hotelir večkrat lačen ko sit; vesel je bil lahko, če je za silo pokril svoje izdatke s pičlimi dohodki. Zdaj ko je vojna, si pa mož mane roke: z vseh vetrov so se zgrnili k njemu žurnalisti, tako da jih niti kam spraviti ne more. čeprav šteje njegov hotel samo devetnajst sob, stanuje v njih nič manj ko šestdeset poročevalcev. Ali ni g. Mendraka nič strah pred bombami? Prav nič! Zakaj ne? Vsakomur, kdor ga le hofie V kratkem izide v slovenskem prevoda ^EPOHALNA KNJIGA NEREŠENI PROBLEM AFRIKE Cena broS. liin 30"—, vet. Din 40'— Naroča *e pri Mloibl: „DOM“, LJUBLJANA esinija Dobra roba se hvali sama, zato Dr. OETKER-Ju ni potrebna reklama * poslušati, hotelir rade volje razloži: »Moj hotel ni zavarovan, čemu neki? Nikoli se me ne bodo Italijani upali bombardirati — nastalo bi sicer preveč diplomatskih zapletljajev. Gospodje žurnalisti so moja najboljša zavarovalna polica.« (»Journal«) Za piparje U. N. London, oktobra, žene, pipe in ure ne posojaj, pravi pregovor. Zakaj tudi pipe, ne vem prav, a najbrže bo že tako, da ji posojanje škodi. Toda o tem nisem imel namena govoriti. Nego o siru Anselmu Gui-su, Škotu, ki trdi, da sta »1 nadarjenost i izkustvo še tako dobrega kadilca brez moči proti grenkobi nove pipe in njenemu .slabemu vlečenju"«. In tako je umni Škot šel in izumil pripravo, ki naredi pipo »užitno« že v pol ure. Kako je to napravil, mož zastonj ne pove — Škot je! — nego priporoča kadilcem, da se obrnejo do njega in prilože par šilingov. Pravi, da jim ne bo žal. Pasterizacija mleka X. k. London, septembra Na Angleškem je problem pasterizacije mleka zelo pereč, časopis »Nature« razpravlja obširno o njem in primerja prednosti pasterizacije z njenimi slabimi stranmi. Res je, da temeljito pasteriziranje uniči razne kužne klice, ki jih utegne mleko prenašati, kakor tuberkulozo, tifus, škrlatinko, davico Itd. Slaba stran sodobne dobave in razdelitve mleka je v tem, da ga po velemestih prevažajo v velikih posodah; zakaj dovolj je, da je vmes ena sama ročka okuženega mleka, pa se vse mleko pokvari in postane zdravju nevarno. Po drugi strani pa pasterizacija oslabi vitamine, kalcij in fosfor in tudi hranivost mleka zato pade. Zato bi bilo prav, če bi otrokom, ki uživajo samo pasterizirano mleko, posebej dajali vitaminov in rudninskih soli. (Po »Pr. Tagblattu«) Zamenjane vloge V. N. Newyork, oktobra Nežni spol, tudi slabotni imenovan, si je v Združenih državah že lep čas je tega izsilil nadmoč nad močnim: saj je znana reč, da sl nič koliko »zapeljanih« deklet ln žena kuje lepe denarce lz resničnih ali pa izmišljenih moških obljub o poroki, iz »okrutnega« ravnanj* svojih mož hi iz ločitev, izsiljenih po »krivdi« slabših polovic. Povemo naj samo, da je v zadnjih desetih letih plačalo okoli 1,800.000 Amei-ičanov svojim ločenim ženam milijardo dolarje^ (približno 45 milijard Din) vdrže-c valnine. To izmozgavanje je tako imenovanemu močnejšemu spolu vendarle odprlo oči. V državah Indiani in Newyorku so se ločenci združili in ustanovili »družbo za zaščito moških pravic«. In uspeh ni izostal: dosegli so namreč, da sodišča ne bodo več preganjala »hudodelcev«, ki so kateri obljubili zakon, razen če gre za izrazito sleparijo; tudi vzdrževalnine ločenkam ne bodo več kakor doslej slepo prisojali po zahtevah »osleparjenk«, temveč v pravičnem razmerju z moževim imetjem. Vpoštevala bodo pa tudi to, ali takale ločenka ne dobiva vzdrževalnine že od katerega drugega kratkotrajnega moža ali pa celo od več izmed njih. Prav je tako! Zakaj kolikor imajo v večini držav ženske premalo pravic, toliko jih imajo v Ameriki preveč. Da to ni dobro, pač najbolje dokazuje strahotno veliko število ločitev v USA, zdaleč največje na svetu. Stavimo kaj, da se bo zdaj obrnilo na boljše — vsaj v Indiani In Newyorku, kjer je izmozgavani »močnejši« spol vendar že poslal gangstre ▼ krilih tja, kamor spadajo. Zagovoril ga je »še nikoli nisem videl, da bi bili odprli usta na seji,« je mened strupeno Piškur. »Res?« je krotko odgovoril Dre-muh. »Saj se zmerom nazeham, kadar vas poslušam.« Hfci # # Šivalni stroji 2e preko Mr M d. JL JL 75 let le kakovost! Na ugodna meseina odplačila! IGN. VOK LJUBLJANA, TAVČARJEVA UL. 7. PODRUŽNICE: Kranj, Novo mesto, Celje: MikloSiieva 2 Dr. Josef Lobel Za človeško Detektivski roman Iz zgodovine medicine. — Prvi del: Sladkor Drugo poglavje: Znanost se podi po vsej Evropi ta zdravilom Kratka vsebina prvega poglavja Asistenta dr. Minkowskega s strasbourške univerze je prosil njegov kolega, naj izreže nekemu psu trebušno slinavko, da se bo videlo, kako to vpliva na prebavo maščobe ... Minkowski je to storil in dognal, da je pes zaradi operacije postal — sladkorno bolan. Operiral je še več psov: uspeh je bil povsod isti. Pri delu mu je pomagal lamulus Weller, nadobuden študent iz Amerike. o-------- Dvajset let pozneje... 6 stolnice, z uršulinske cerkve, s karmeličanske cerkve, z vseh neštevilnih zvonikov s cerkvami blagoslovljenega mesta Vratislave so zazvonili večerni zvonovi. Sicer je bilo šele pol sedmih; toda ta jesenski dan se Je že precej zgodaj zmračilo. Poslednji obiskovalki, ki ju je sprejel redni profesor vratislavske univerze, profesor Minkowski, sta bili mati in hčerka, neka še mlada dama z desetletno punčko. Nerodno in lenokrvno je sedel otrok na ročnem naslonilu fotelja, mati je bila pa skočila pokonci to je stala tik zdravnika, ko si je umival roke in jo vljudno poslušal. »Seveda nič ne razumem o medicini,« je hitela pripovedovati razburjeno in živahno, »toda po mojem neodločilnem mnenju je temu kriva samo otrokova prenagla rast. Pokonci se drži, Emi! Ne morete si misliti, dragi gospod profesor, kako vam je dekle leno! Kar gledati je ne morem, ko imam pa sama že od nekdaj živo srebro v žilah_ Kako je pomehkužena! Kako je zanikrna! Drži se vendar pokonci. Emi, kaj ne slišiš?« Desetletna diabetka Profesor si je že kar predolgo umival roke, ves za-topljen v svoje misli. Dekletce je bil sistematično in metodično preiskal, preskusil ji je srce, pljuča in obisti. Našel je, da njegov strašni sum na žalost, na veliko žalost drži: EmiCina »lenoba«, njena »večna utrujenost« in »pomehkuženost« — so imele pač le pretehten vzrok. Desetletna punčka je imela sladkorno bolezen. , Počasi si je Minkowski otiral roke in med tem preudarjal. Ali naj tej neobrzdani, cepetljivi in površni materi pove, kaj je dognal? Ali naj ji razgali resnico, njej, ki prav gotovo niti zdaleč ne bo doumela daljno-sežnosti takega sporočila? Ne! Rajši bo jutri povabil otrokovega očeta; njemu bo laglje natočil čistega vina. Ogibal se je, da bi pogledal gospe v oči, ko je dejal: »Sprva bomo Emico še malce opazovali, preden se odločimo za zdravljenje.« Mati je bila nekam razočarana. »Pa nič recepta, gospod profesor?« je vprašala z grajajočim glasom. »Nobenih navodil?« »Za zdaj nič.« In ko sta se obiskovalki poslavljali, je profesor sočutno in nežno pobožal Emico po plavi glavici. Po tej ljubi plavi otroški glavici, ki je neizprosno zapisana smrti! Ubogi, ubogi otrok, je razmišljal zdravnik, deset let ti je komaj, pa imaš že sladkorno bolezen! Očitno neka motnja v »otočju« trebušne slinavke — bržčas konstitucijska napaka — jutri bo dal očetu stroga navodila zastran diete — navodila . sploh 0 vsem, kako naj živi — toda kaj bo le s tem dosegel? Ni poznal primera, vsaj do zdaj še ne, da bi se posrečilo rešiti sladkorno bolnega otroka. Profesor Minkowski je stopil k oknu in strmel skozenj. Ob tej uri zgodnjega mraka so električne luči migljale, ko da so s kopreno ovite, osvetljene okenske šipe so se zdele, ko da visijo nad prepadom, dovodni locni tramvajskih vozov so kresali fosforno sinje iskre. Bilo je ob uri, ko se praznijo vse pisarne, ko se zdi, da se ves trgovski svet seli iz mestnega središča. živa in strnjena gmota se je valila po obcestnih hodnikih in vanjo zagozden neki mož štiridesetih le«. Obisk iz Amerike Nekaj se je zdelo profesorju znano na tem možu, ki se je bil zdaj pred hišo ustavil, pazljivo študiral mali črni izvesek z zlatimi črkami in potem vstopil. Toda ko je trenutek kesneje zabrnel zvonec na stanovanjskih vratih in je prčcej nato prinesel služabnik posetnico, ni Minkowski prav vedel, kam m del kesnega obiskovalca. Charles Weller M. D. Cleveland (Ohio), je bilo natisnjeno na posetnici. Sele ko se je zazrl prišlecu v umne, živahne oči, mu je posvetilo v spominu. »Weller!« je vzkliknil. »Moj famulus iz Strasbourga. Mister! človek božji, odkod ste se pa vzeli?« »Torej me res še poznate, po dvajsetih letih skoraj?« Obiskovalec je od veselja pošteno zardel. »Od kod sem se vzel? Prav iz Amerike prihajam in naravnost k vam, gospod profesor!« Minkowski je bil resnično vesel. Oživela so v njem lepa strasbourškh leta in zlepa mu ni bilo zadosti obujanja spominov o slednji podrobnosti njunega skupnega dela. Potem je pa hotel vedeti, kaj je Weller postal, kako živi v Clevelandu in ali je zdaj fiziolog ali klinik? »Oh, Bogu bodi potoženo, ne to nisem ne ono,« je vzdihnil doktor Weller. »Prčcej nato, ko sem doktoriral, sem se oženil, z revnim dekletom povrh, s hčerko svoje strasbourške gospodinje; zato sem moral brž misliti na to, da si zaslužim denarja. Naselil sem se torej v svoji domovini kot praktični zdravnik, kot prav preprost poljski, gozdni in senožetni zdravnik.« »Pa ste zadovoljni?« »Moj Bog, postal sem pač pravi ,doc', kakor pri nas pravijo, ko pa še toliko ne utegnejo, da bi celega .doktorja* izgovorili.« Američan Je smeje se skomignil z rameni. še zmerom stari »Toda moja prikrita ljubezen,« je nadaljeval, »velja že od takrat, ko sem smel pokukati v raziskovalno delavnico, samo njej, edino in samo znanosti. Vseh dolgih dvajset let sem sanjal o tem, da bom smel spet nekoč vdihavati osrečujoči zrak nemških univerz, in presrečen sem, da sem zdaj vendar že to učakal; toliko sem si prihranil, da bom lahko z ženo leto in dan potoval po Nemškem. Drugi moji rojaki se vozijo iz muzeja v muzej, jaz bom pa romal z medicinske fakultete na drugo, obujal stare spomine in si nabiral novih vtisov. Z Vratislavo sem začel; ali bolje, z vami, gospod profesor.« »če vam bom mogel biti kot vodnik na vašem krožnem popotovanju po medicini kakorkoli na roko, sem Profesor je sočutno in nežno pobožal Emico po plavi glavici vam seveda z velikim veseljem na razpolago,« je toplo odvrnil Minkowski. »Ali vam je, dragi kolega, kakšna panoga ali kakšen predmet prav posebno pri srcu?« »To pač,« je odgovoril Weller, »to pač! Tudi jaz jašem svojega konjiča. Bržčas je sleherni rimski dninar, ki je smel Michelangelu donašati kamen pri zgradbi šentpeterske cerkve, čutil svoj živ dan neko prav posebno in osebno razmerje do katedrale, ki se mu je zdela malce vsaj njegovo lastno delo. Pri meni je ista pesem: od tistih slavnih strasbourških dni, ko sem užival veliko srečo, da sem vam smel čeprav samo kot neznaten strežnik pomagati pri raziskovanju; od takrat je ni stvari, ki bi mi bila bolj pri srcu in bliže mislim kakor raziskovanje sladkorne bolezni. Kakor pregnanec iz raja hodim venomer lukat skoz plot v izgubljeni vrt Eden, da vidim, kaj se notri dogaja. Toda Bog sam si ga vedi: ali je plot tako gost, ali pa živim tako daleč od ognjišč znanosti — naj bo kakor že hoče, v teh dvajsetih letih sem o napredku zatiranja sladkorne bolezni presneto malo opazil. Nemara tiči prav v tem glavni vzrok, da me je GM igralci monnnienlalaega Uti nega Ulma »Devica Orleanska*1 M tako Vleklo' v Evropo; v zibelko samo sem prišel gledat, zakaj se v njej nič ne gane.« »Nu, tako hudo malo, kakor bi človek moral sklepati po vašem govorjenju, se pa spet ni zgodilo,« je dejal profesor Minkowski z drobnim nasmeškom. »Ker se za te reči tako posebno zanimate, vam gotovo ni ušla novica, da so kmalu nato, ko sva midva našla .pankreasov diabetes*, odkrili še .soobistni diabetes*...« Weller je prikimal. »...Torej tudi veste, da nič več ne naprtujemo odgovornosti za sladkorno bolezen pomanjkljivemu delovanju ene same žleze, kakor za naših strasbour-skih časov, temveč pred vsem porušenemu ravnotežju med vsemi žlezami, neubranosti njihovega sozvočja, da tako povem. Sok trebušne slinavke se zdi torej v gonilu tega kolesja samo zavora, nekako .udrževalo* za tisti sladkor, kar ga je preveč.« »Pač, pač, ta novica se je raznesla celč do mene na divji zapad,« je hitro pritrdil dr. Weller. »Toda prav zato, ker je stvar tako na dlani, mi ne gre v glavo, zakaj ni to spoznanje vendar že rodilo posledic, če ste pribili, da se pojavi obolenje, kjer tega krotilca ni, zakaj ga ne vstavite, da bo napravil red? Zakaj niste šli po svoji poti do konca?« »Le še tehniško vprašanje« »Zakaj nisem šel po poti do konca?« Profesor se je zamišljeno zleknil v stolu. »Najbrže zato ne, ker... ni bila moja pot! Meni je bilo sojeno odkriti znanstveno plat problema, in ta je zdaj popolnoma razčiščena. Neurejeno je kvečjemu zgolj tehniško vprašanje.« »Zgolj tehniško vprašanje!« je vzkliknil Weller. »Saj na koncu, gospod profesor, vendar ni medicina za to, da bi zbirala in urejala znanstvene zapiske; na koncu koncev je pač njen cilj zatrtje bolezni, če komu manjka solne kisline v želodcu, mu je daste po kapljicah, ali mar ne? Zakaj bi še soka trebušne slinavke ne dajali, če ga kje primanjkuje? Oboje je zdravilo, zakaj ne bi tudi soka slinavke pridobivali?« »Ali mar mislite, da nisem poskušal?« je odvrnil Minkowski. »že leta — čakajte — kdaj ste bili vi v Strasbourgu? 1889? — da, torej že štiri leta kesneje, 1893, sem nekemu psu vbrizgnil ekstrakt iz pankreasa; toda edini učinek je bil ta, da so se kužku tam, kjer sem mu iglo vbodel, napravili tvori. In tako sem polagoma vse skup opustil.« Američan je s komaj prikritim začudenjem pogledal profesorja. Ali je mar mogoče? Tale mož je steknil zlat sloj in se je hotel zadovoljiti s tem, da ga zaljubljeno ogleduje, namestu da bi ga obrnil v prid. V mirnem, stvarnem pomenku obeh mož sta trem dve svetovni naziranji drugo ob drugo. Novi nazor Američana, ki ni mogel razumeti, da se lahko človek peča z znanostjo tudi sicer, ne samo zaradi njene izrabe v praksi; ki mu ni šlo v glavo, da neka stvar ne bi morala šele tedaj postati središče zanimanja, kadar gre za njeno tehniško obdelavo. In stari svetovni nazor nemškega, evropskega učenjaka, ki ga je mikal samo »zakaj«, samo nagon po spoznanju, samo veselje z odkritjem resnice. Nemška teoretičnost in ameriška praktičnost Vznesena gorečnost clevelandskega »doca« pa ni ostala brez odmeva v srcu vratislavskega klinika. Zlasti ker so besede ameriškega zdravnika padle v profesorjevi duši na rodovitna tla, saj jih je malo prej zorala žalostna usoda male plavolase Emice, sladkorno bolnega otroka. Ali nima prav za prav ta »doc« s svojo praktičnostjo popolnoma prav? se je moral vprašati Minkowski. Ali ni mar res malce smešno, pribijati pravilne domneve, zraven njih pa puščati ljudi, da jih mirno kosi smrt? Ali ni mar tisočkrat važnejše rešiti desetletno plavolaso Emico, ko pa zapisovati učena in premetena razmišljanja o odvisnosti soobisti in trebušne slinavke? Res je, teorija je za večne čase pribita. Da bedi sok slinavke nad preosnovo sladkorja, to zdaj vemo, p tudi to vemo, da je na svetu še zmerom milijon diabetikov in da jih vsako leto po sto tisoč umre. Ali n mar skrajnji čas, da obrnemo spoznanje končno ze človeštvu v prid? Kako preprosto je bil že ta poljski, gozdni in senožetni zdravnik dejal: »če komu manjka v želodcu solne kisline, mu je daste v kapljicah; zakaj bi še soka trebušne slinavke ne dajali, če ga je kje pre mse°veda, takšnemu, ameriškemu praktičnemu zdravniku je lahko govoriti! Bržčas misli, da je stvar tako preprosta, kakor če solno kislino P^pravhaš. kuhmj-sko sol zmešaš z žvepleno kislino, pa dobiš toliko soln kisline kolikor le hočeš. Naivnemu »docu« bo tieba malo posvetiti, kakšne težave so s pripravo porabnega izvlečka iz pankreasa. _ . Profesor Minkowski se je nasmehnil. Piavkai se je bil nečesa domislil. . Nekai bi »čujte, dragi gospod kolega,« je dejaL h vam predlagal. Pričnite svoje medansko:popot;ova .1 z Wiesbadnom in spremite mene tjakaj, čez nekaj dni se bo tam začel kongres za notranjo medicin , mislim da bodo ob tej priložnosti prav mnogo g vorili o sladkorni bolezni. Sodim, da boste marsikaj izvedeli, kar vas zanima.« .„,„1 Weller je povabilo takoj in z veseljem spi j Dalje prihodnjič | Heinrich George Angela Saloker Gustav Grundgens Vse pravice slovenskega prevoda pridržane. Ponatis, tudi v izvlečku, prepovedan. Napisala BEATRICE FABER po filmu Metro-Goldwy n' Mayerja KINO SLOG4 Ljubljanski dvor Tel. 27-30 E Od 29. oktobra do vključno 1. novembra Barkarola Omamljiva pesem beneških gondoljerjev, čar karnevalske noči, pesem sreče in ljubezni iz » Hoffmanovih pripovedk«. V tem filmu vam bomo predstavili najnovejši ljubavni par GUSTAVA FROHLICHA in LIDO BAAROVO Najnovejši velefilm Ufe! Premiera ! Prvikrat v Ljubljani! 010 Od 2. novembra do vključno 5. novembra_________________ Premiera krasnega, nepozabnega filma POSLEDNJI VALČEK Glasba: OSKAR STRAUSS v glavnih vlogah: CAM1LLA HORN in SVETISLAV PETROVIČ Sodelujejo: Adela Sandrock Hans Junkermann, Tibor Halmay in drugi i Pri vseh predstavah najno- J1 vejši zvočni tednik s slikami iz Abesinije kot dopolnilo . Predstave ob delavnikih ob 16., 19.15 in 21.15 uri, ob ne- r deljah in praznikih ob 15., r 17., 19. in 21. uri Ni- ke cene 4‘50,6'.M1 »in 11 Din Razkošno opremljen in moderno preurejen kino z najboljšo zvočno aparaturo! :! r Ji Premiera monumentalnega Ufinega velefilma C Q Iti A Q lllli Triumf filmske umetnosti! Nad 3000 sodelujočih OulllU U Ulil DEVICA ORLEANSKAM aS V glavnih vlogah: Gustav Griindgens, Heinrich George, Rene Deltgen, Hans Brausewetter in drugi_. QH Šlager sezone! GITTA ALPAR v razkošni opereti h —■ ples V SAVO JU Bfe 6. novembra ■ ■ #*nt m feuksjBiessan Glasba: PAUL ABRAHAM 0tto Wallbura Pri vseh teh sporedih predvajamo še najnovejši zvočni tednik s posnetki z abe-sinskega bojišča. Padec Adue, italijansko-abesinska fronta itd., itd.__________________ Najelegantnejši kino — najnižje cene Predstave ob delavnikih ob 16", 1915 in 21'15 uri ob nedeljah in praznikih ob 15*, 17’, 19‘ in 21' uri KINO UNIONTEUF0N 2221 prirejenem po romanu „Mallbu“ pisatelja V. J. Hoyta Vsebina prvih šestih poglavij : Na počitnicah v gorah Bierre Nevade je Toni Martinova s pomočjo mladega gozdarja Boba Aldena rešila dva mladiča, mladega jelena Malibuja in pumjega mladiča Gata. Deklica ju misli *kupaj odgojiti, njen oče pa piše knjigo o tem zanimivem poskusu. Tedaj opazi gozdar Alden, da Gato skrivaj krade kure in mlade pra-Siče. Zato mora Toni obe živali Izpustiti. — Ko se čez dve leti spet vrne v gore, sreča Malibuja in Gata. Za Malibujem steče po sledi tedaj pa z grozo opazi, da se je Jelen ujel v Bergmanovo past. Sedmo poglavje REŠITEV Toni je stala ukopana od groze, *aj se je sama komaj umeknila težkim vratom, ki so se zaprla za Malibujem. Obupno je klicala Malibuja in z naporom vseh svojih sil skušala dvigniti težka vrata. Seveda je to bilo jalovo početje za slabotno žensko. Malibu se je približal vratom, ko je zavohal svojo gospodarico. Toni ga je skozi letve gladila in mu prigovarjala: »Ne boj se; te bom že rešila!« Besno se je lotila močnih letev in hrabrila Malibuja z nežnimi besedami. Tedaj sta se nenadoma prikazala pred kočo Bergman in Joe. Krenila sta po obronku navzdol, Toni je pa vsa obupana dajala Malibuju poguma. Njene bodrilne besede so dosegle želen uspeh. Malibu je skočil nekaj korakov nazaj, se vzpel in se pripravil na skok v svobodo. »Malibu, korajžo, le skoči kolikor moreš,« je glasno vzklikala Toni. Tedaj se je Malibu zaletel in v Prekrasnem loku preskočil ograjo. Bil je rešen. Toni se je oko zasolzilo od sreče, že trenutek nato se je pa hrabro obrnila k prihajajočima. Bergmanu se je zelo mudilo. Komaj je prišel v Tonino bližino, je izstrelil kroglo iz risanke. Seveda jo je bil namenil Malibuju, vendar je zgrešil svoj cilj, ker ga je Toni mahnila po roki. »Izgini!« se je zadrl Bergman nanjo. Toda komaj je izrekel sirovo besedo, se je že zaslišal obupen klic: »Obrni se, človek božji!« je zavpil Joe, ki mu je strah šel do kosti. Toni in Bergman sta se obrnila in opazila na bližnji skali prežečega Gata. še trenutek, pa bi bil skočil Toni na pomoč. Toni se ni prav nič ustrašila; kakor vajen poveljnik je ukazala: »Zdaj pa storita, kar vama bom velela, sicer je po vaju. Mogoče vaju še rešim!« Gato je divje renčal, trdno pripravljen, da razkosa sovražnika, ki sta ogražala Toni in Malibuja. Polagoma, korak za korakom sta se oba moška zadenski vračala h koči. »Kaj naj storiva?« je vprašal suho Bergman; v obraz je bil rdeč ko kuhan rak, ko se je prepričal, da je izprožil iz risanke poslednji naboj. »V kočo se vrnita,« je Toni kratko ukazala. Zadenski sta delala velike korake in ko sta bila že nekoliko oddaljena od hropečega leva, sta se olajšano oddehnila. Gato ni več renčal, miren pa vendar še ni bil. V lepem loku je zdajci skočil s skale in jo ubral proti možema. Bergman je kakor brez uma zakrilil z rokami, stekel do koče in kričal: »Pusti me pri miru! Pojdi mi s poti!« Odrinil Je tovariša in skočil k vratom. Joe mu Je sledil za petami. Gato se je potlej še nekaj minut plazil okoli koče, potem je pa, zadovoljen, da je napadalca prestrašil, zbežal v goščavo. Se tisto noč se je Malibu spet sprehajal po zasneženem gozdu, zdrav in veličanstveno vzravnan... * Nekaj dni kesneje Je sedelo v gozdarjevi koči kakih šest ljudi udobno kraj velike peči, v kateri je živahno plapolal plamen. Nenadoma je potrkalo. Na pragu se je pojavila Toni in vsi možje so planili pokonci, veseleč se, da jih je ljubezniva Toni spet obi-skala »Toni!« je vzkliknil Alden in si s komolci utrl pot do nje. »Kako sem srečen, da vas spet vidim! Kaj vas je prineslo v naše gore?« je vprašal in Jo zaljubljeno objel z očmi. »Rada bi — vsaj za minuto — govorila z vami!« »Prosim!« Pograbil je klobuk in plašč in krenil s Toni k vratom. V tišini zimske pokrajine sta se sprehajala z roko v roki, pod nogami jima je pa škripal sneg. »Več novic imam za vas, Alden,« je začela Toni brez uvoda. »Najin prijatelj Bergman že spet lovi jelene v svoji ogradi.« »že spet ta Bergman,« je obupano izdavil Alden. »Ali morava zares spet o njem govoriti?« Toni je prikimala. »Da! Malibuja je ujel.« Ta novica je zbudila Aldenovo pozornost. »Ali ste ga mar vi našli v Bergmanovi pasti?« je razburjeno vprašal. »Da!« je zmagoslavno pritrdila. »Pa sem ga pregovorila, da je preskočil ograjo.« »To zadevo moram razčistiti. Lov na divje jelene je resna kršitev postave.« Bob Alden je toplo prijel Toni za roko. »Povejte mi vendar, kako to, da nisem nič vedel o vaši vrnitvi? Kje je pa vaš oče? In njegova knjiga?« Toni se je vedro zasmejala, ko so pa tako vrela iz Boba vprašanja. »Oče je zdrav, njegova knjiga je pa žela ogromen uspeh. Zdaj namerava spisati še dodatek.« »Od srca mu privoščim uspeh; rad bi ga že videl, še rajši bi pa vas spremil do doma.« Toni ga je ljubeznivo pogledala. »Res? Hočete?« Alden je globoko vzdihnil: »Pa še kako!« Srečno se smehljaje sta odšla mlada človeka proti Tonini koči. Nekaj tednov kesneje je stal Malibu ob cvetočem grmu. Nenadoma je uzrl celo čredo košut, brhkih in razigranih, mladih ko jutrnja rosa: Radovedno so pogledovale novega ljubimca, ki je prišel k njim v vas. Ponosno je obrnil Malibu glavo k njim in s hrepenečim očesom pregledal brhke nevestice letošnje pomladi. Negotovo je stopil korak naprej. Košute so se spre- družbe in krenila k Malibuju. Ostale košute so razigrano gledale za podjetno tovarišico. Tedaj je pa nenadno presekalo tišino hrzajoče rjovenje. Mogočen jelen, gospodar košutje črede, je pritekel z brega in zbral okrog sebe svoje varovanke, zakaj mladi stasiti jelen se mu je zdel prenevaren tekmec. Malibu je stopil korak naprej in čakal, da se mu izzivalec približa. Stari jelen je imel krvavo podplute oči; sovražno je gledal Malibuja. Zdajci se je z besnim rjovenjem zaletel v Malibuja... Rogovi so se zapletli v rogove. Razvil se je boj na življenje in smrt. Malibujeva košuta je stala ob strani in preplašeno gledala, kaj bo. Hrepeneče je pričakovala, da bi njen izvoljenec zmagal. Nenadoma se je zdelo, da je Malibu izgubljen. Veliki jelen, dvakrat težji od Malibuja, ga je z vso silo obdelaval. Z upognjeno glavo se je zaletel vanj ko slon, kadar ruši drevo. Prisilil ga je na umik. Stari jelen je tedaj stopil dva koraka nazaj in se pripravil na usodni napad. Dalje prihodnjič. Kini prinaSajo KINO UNION Telefon 22-21 predvaja od 80. oktobra do 1. novembra »DEVICA ORLEANSKA« ▼ glavnih vlogah Angela Baloker — Gustav Grtindgena — Heinrich George — Rene Deltgen — Hans Brause- wetter Od 2. do 0. novembra »PLES V SAVOJU« ▼ glavnih vlogah Gitta Alpar — Hans Jaray — Rose Barsony — Willi Stell-ner — Feliks Bressart Otto Walburg Glasba Paul Abraham Predstava ob delavnikih ob 16., 19.16 In 21.16 uri, ob nedeljah in prašnikih ob IB., 17., 19. in 21. uri SOKOLSKI DOM ŠIŠKA telefon 33-87 predvaja 1„ 2., 3. in 4. novembra »MASKERADOc v glavni vlogi Paula Wessely — režija Willy Forst Dno 5., 0. in 7. novembra »30 DNI PRINCESA« v glavnih vlogah Silvia Sidney in Gary Cooper Predstave ob delavnikih ob 19. in 21. uri, ob nedeljah in praznikih ob 16., 17., 19. in 21. uri KINO MOSTE predvaja v soboto ob 8., nedeljo ob 8., 6. in 8., ponedeljek ob 8. priljubljeno opereto Oskarja Nedbala POLJSKA KRI z ljubko Anny Ondro in Svetislavom Petrovičem. Bogat dopolnilni program Pride! Pride! MASKERADA hajale in z neprikritim občudovanjem ogledovale svojega brhkega ženina. Med njimi je bila mlada košuta, prav nežna, ljubka in prekrasna v telo... Zagledala se je v Malibuja in se obračala ko vrtalka, hoteč pokazati ljubčku vse svoje čare. Oči so ji zaljubljeno objemale Malibuja. Zdajci se je izločila iz svoje SKLADATELJ, KI KOMPONIRA 2A JEANO HARLOW Jerome Kern, starosta ameriških skladateljev, je doživel posebno odlikovanje: »komponiral bo namreč skoraj vse Šlagerje za senzacionalni film Jeane Harlow »Lahkomiselna«. Njena partnerja sta Wilham Powell in Franchot Tone. Ravno tako je Kern z Oskarjem Hanimcr-Bteinom II. skomponiral tudi glavno pesem tega filma, šlager »Recfcless«, ki je zaradi razkošnega plesnega ansambla in mnogoštevil- nih plesalk in pevk eden od najboljših v filmu. Film »Lahkomiseln a«, ki žanje velike uspehe v Ameriki in Evropi, bo glasbena senzacija prve vrste. Pokazal nam bo zapeljivo Jeano Harlovv v drugi luči, kakor smo jo vajeni gledati v njenih dogedjuijih filmih. Sla-gerji, ki jih je Jerome Kern, kakor -mo tc omenili, zložil nalašč za ta film, so ie preplavili skoraj ves svet in ni dvoma, da se bodo tudi našemu občinstvu priljubili. Po sebne omembe vredno je tudi to, da nastopa v posebno posrečenem plesnem prizoru v teni filmu črna zvezda Nina Maec MeKlnney. Poravnajte naročnino! KINO SLOGA predvaja od 29. oktobra do vključno 1. novembra »BARCAROLA« KINO TALIJA KRANJ bo predvajal 31. X. ob 20.30 uri in 1. novembra ob 10., 18. in 20.30 uri »TROPSKE NOČI« v glavnih vlogah Elisa Landi — Alexander Kirkland in Paul Lukas Dne 2. novembra ob 20.30 uri in 3. novembra ob 10., 18. in 20.30 uri »POROČIM SVOJO 21NO« v glavnih vlogah Ralph Artur Roberts, Lissi Holzschuh — Victor de Kowa i. t. d. Zal DINAR dobite tableto Aspirina Varujte se ponaredbi Na vsaki tableti je ut is n j en R) Bayerjev kril ASPIRIN OfUs le m« ». •». 11X* • « It/Vlil 161» kritike o filmu »BENCALI« O velikem Paramountovem filmu »Bengali« smo že mnogo pisali, čitateljl so se lahko sami prepričali, da je vsebina flma vseskoz zanimiva in nenavadna. Filmska družba jamči za to, da so vsa snetja pristna in filmana res v Indiji. V tujini so vrteli in Še današnji dan vrte ta film z velikim uspehom, zato bo prav gotovo tudi naše čitatelje zanimalo, kaj pravijo o filmu ugledni kritiki, ki so film že videli; ■ ... , »Ta Paramountov kolonijski fdm je šel svojo zmagoslavno pot iz Amerike čez Angleško v Nemčijo. Ce bi ne bil nikjer žel uspehov, bi jih bil prav gotovo v Nemčiji.« .i n;l.< OiihnAi ftArlin »Sele takrat, ko bo Paramountov film .Bengali* nekaj dni na platnu naših kinematografov, bo postal predmet pogovorov vsega Du- naja. O njem govdri današnji dan že ves svet. Ta film pomeni mednaroden uspeh brez primere, zato bo žel gotovo prav takšen uspeh tudi na Dunaju. Ko ga bo videl kritik, ki mu ne teko superlativi kar z jezika, bo moral po pravici priznati, da še ni videl filma, ki bi ga bolj prevzel ko ,Bengali*.« »Neues Wiener Journal« »Paramount vrti film, ki je fotografski in tehniški na vrhuncu. Ta filmska umetnija pa ugaja zaradi svoje notranje sile in zaradi napete vsebine.« »Reichspost«, Wien »Najznačilnejši film lega tedna in najznačilnejši film \eč tednov je »Bengali*.« »Daily Mail« »Po dolgem času res zabaven film . . . najboljši film, kar jih Je zagledalo luč sveta v Paramountovih študijih, odkar pišem filmske ki itike « »Evening Standard« * »Najveličastnejši zabavni film, kar jih je ustvarila človeška roka. Hitite, oglejte si ga, uživali boste!« »Daily Telegraph« * »Ta film si velja ogledati, se o njem po-razgovoriti in si ga spet ogledati . . . Naj-krasnejši pustolovski film od .Beau-Gesta* do danes.« »Sunday Dispatch« * »,Bengali* je najboljši film, ki ga je Para-mount ustvaril. V resnici velik film letošnjega leta in preteklih let.« »The Hollywood Reporter« »Ce zamudite ta film, boste zamudili najboljši film. kar nam jih je poslal liolly\vood in sploh katerakoli filmska družba.« Star« Telefon 27-30 ▼ glavnih vlogah Gustav Frdhlich in Lida Baarova Od 2. novembra do vključno 6. novembra »POSLEDNJI VALČEK« v glavnih vlogah Camilla Horn —Sve-tislav Petrovič. Glasba Oskar Strauss Predstave ob delavnikih ob 10., 19.16 In 21.16, V nedeljo ob 10.80, 16., 17„ 19. in 21. uri KINO RADIO, JESENICE predvaja od 1. do 3. novembra ob 8. uri zvečer (v nedeljo tudi ob 3. uri pop.) največji Špijonažni film iz svetove vojne »NEVIDNA FRONTA« (Gospodična Doktor) z Mirno Loy in Georgom Brentom v glavni vlogi Kot dodatek poleg najnovejšega tednika še risan film »Plavamo^v medu« MATINEJA v petek dne 1. nov. in v nedeljo dne 3. nov. tl. ob pol 11. uri dop. za odrasle, v soboto ob 3. uri pop. za mladino za male in velike »MICKY IN SILLV ČUDEŽNA REVIJA« Osem krasnih filmov, med njimi polovica barvanih. Cene Din 4‘— in Din 2’— ne glede na prostor KINO »DOM« NOVO MESTO v Sokolskem domu predvaja v petek, 1. novembra ob 10. in 20.15, v soboto, 2. novembra ob 20.15 uri in v nedeljo, 8. novembra ob 15., 18. in 20.15 uri zvočni film »AHASVER« (Večni Žid) V glavni vlogi Conrad Veidt. Predigra: Paramountov zvočni tednik ; ?*=- uč1"' y~. Tljena mtika ljubezen PO FRANCOŠČINI PRI REDI L B.P. I/saUadeuna ima drugačno postavo, zato si mora naročiti steznik in nedrček po meri pri I. Salaj salo-tt Ko sera nekega dne molila v cerkvi, je prišel mimo mlad novo poročen par. Nevesta, ljubka plavka bolj majhne postave, je bila oblečena silno razkošno, on je bil pa hudo velik in zelo suh ... Ce bi ju zdajle spet videla, bi ju pri priči spoznala. In ker se mi je ona zdela vsa srečna, on pa zelo resen, sem sklenila moliti zanju. Tako nenavaden par sta se mi zdela, da me je obšel čuden občutek: ta dva človeka pač ne bosta srečna v zakonu, sem si dejala na tihem.« Pridušila sem glas. Čudna misel mi je zletela po glavi. Kakor bi govorila sama s seboj, sem zamrmrala: »Kdo ve, ali nisem bila takrat priča pri poroki Arturja Wintertona?« Notar je odkimal. Zanj so veljala samo dejstva; njegov pravniški duh je zavrgel vse, kar je le od daleč dišalo po domišljiji. »Ce bi bilo tako, bi morali domnevati, da gre za zamenjavo oseb in da je vaš varuh imel pri tem prste vmes.« »To se mi skoraj ne zdi neverjetno.« »Nikar tako naglo, otrok! Poprej moramo videti...« »O, vem. Videti moramo... Vedeti hočem... Rotim vas, gospod notar, pomagajte mi! Ko sem danes prišla k vam, sem bila polna upanja...« »Sami vidite, da ne vem niti trohice več kakor zadnjič.« »Kaj naj tedaj storim?« »Razmišljal sem že nekoliko o tem...« Naslonil se je v naslanjaču in sklenil roke. »Tu pri nas ne bova ničesar več opravila. Po zakonu ste Win-tertonova žena; vaše listine so v redu — česa naj torej še iščeva pri naši gosposki? V London morate!« »Ce moram, bom šla.« »Morate. Tam boste poiskali onega odvetnika, on vas bo pa seznanil z mistrom Winterto-nom. Tako se boste vsaj lahko sami z njim pomenili, potem boste pa že videli, kako in kaj.« »Doslej še ne vidim težav, zakaj ne bi storila po vašem nasvetu.« »Ena težava bi utegnila biti.« »Katera?« »Kaj, če srečate pri Mr. Win-tertonu ženo, ki bi vam vrgla v obraz, da nosite ime, ki vam ne gre?« »Res je... Kako naj dokažem, da sem res Renata Morandova in da je vse drugo laž in sleparija?« »Mislil sem na to možnost, četudi se mi ne zdi prav verjetna. Zakaj, če pošilja Artur Winter-ton svoji ženi vzdrževalnino, Je to dokaz, da ne živi pri njem. Toda zgodilo bi se lahko, da bi druge priče hotele ovreči vaše trditve. Zato sem dal napisati pismo za Mr. Bennetta.« »Kaj mu pišete?« »Da pride te dni moja kllent-ka Renata Morandova k njemu, ker bi rada dognala, kaj je z njeno poroko z Arturjem Win-tertonom, češ da ga sploh ne pozna.« »To je gola resnica.« »Dokler niste Wintertona videli, ne morete trditi, da ga ne poznate. Kdo ve, ah vam ni na oko znan?« »Naj bo, pojdiva dalje. Kaj mu še pišete?« »Da je zastran osebe moje kli-entke sleherni dvom odveč: da vam je res Renata Morandova ime in da ste rojeni tam in tisti dan, kakor se bere v poročnem listu...« »To drži.« »Na koncu ga prosim, naj vam pomaga razjasniti to zadevo.« »To ste lepo storili, gospod notar!« Na obrazu se mi je videlo, kako sem hvaležna vrlemu možu, da se je tako nesebično zavzel zame. Toda stari gospod se mi je očetovsko nasmehnil: »Zahvaljevali se ml boste, ko bo vse urejeno — bojim se pa, da še ne bo tako brž! Dotlej p* kar nič ne odlašajte in se prej ko mogoče odpeljite v London. Zbral sem vse vaše listine, tako da ste zastran legitimiranja lahko brez skrbi. Potrebna ml je le še vaša slika ,c podpisom, vse skup mora pa policija potrditi. Ce imate slučajno kakšno novejšo sliko s seboj, pojdeta dva moja pisarja ko j zdajle i vami h komisarju, da uredite tudi to stvar.« Na srečo sem imela v torbici najmanj deset slik; napravila ml jih je bila šele pred nekaj dnevi gospa Narbonnova. Notar sl je izbral eno od njih in jo prilepil na neko listino. »Zdaj pride pa druga reč: za vožnjo v London je treba denarja.« »Dva tisoč frankov imam,« sem rekla nekoliko ▼ zadregi zaradi svojega siromaštva. »Premalo bo,« je zmajal notar z glavo. »Z dr. Bordetom sva s« dogovorila, da vam izplačava do nadaljnjega teh 60.000 frankov, ki jih je Merheim sprejel za vas, pa ne veva, kaj naj z njimi napraviva.« »Tega denarja ne morem vzeti! Namenjen je Wintertono- vi ženi, a to nisem jaz.« »Zastran tega se pomenite « svojim možem. Po zakonu ste madame Winterton in moja dolžnost je, da vam ta denar izročim.« »Ce je tako, se ga zdaj raja ne dotaknem.« »Kakor mislite. Lahko ml pa napišete pobotnico za 15.000 frankov, ki sem jih dobil te dni za vas in vam jih nameravam takoj odšteti; mislim, da ta denar lahko z mirno vestjo spravite.« Kar vrtelo se mi je pred očmi; nisem mu mogla verjeti. »Ali res mislite, da smem vzeti ta denar?« »Menda! Saj je vaš!« »In s katerim imenom naj M podpiSem na pobotnici?« »S svojim.« 'Prr v.« Odločila sem se: vzela sem pobotnico, ki mi jo je ponudil notar, in se podpisala: Renata Morandova. »Ali ne boste dodali: žena Arturja Wintertona?« se je nasmehnil stari gospod. »Nikoli!« sem zavpila in sko« čila pokonci. Toda notar me je smeje s* potolažil. »Pri navadni pobotnici je rea vseeno.« Pomel si Je roke: »9a Jaz sem strašno radoveden, kako boste v Londonu opravili. Čudna reč, zelo čudna!...« »Pisala vam bom.« »Zanesem se.« Ker sem vstala in se pripravila za odhod, j« tudi on vstal: »Se tale svčt bi vam rad dal: Nič strahu pred Angleži in ne dajte, da bi vas ugnali s svojo redkobesednostjo.« Poslovila sem se in vzela petnajst tisoč frankov, toda bila mi je, kakor da bi jih bila ukradla. Nisem se mogla spri- Za god in praznik mati dobro ve, otroci se Dr. OETKER~jevih kolačev vesele! značaj in da ni pozabila prijetnih uric, ki sva jih skupaj prebili na gradu. Bilo mi je, kakor da bi se bl- Izvrsten ie Dr. OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vasi Pismo sem odprla sel« v vleku. Toda namesto liso? frankov, kolikor mi jih bila gospa ?SarboMoia dolina, sem zagledala dvakrat toliko... jazniti z mislijo, da bi bil ta denar res moj. Od notarja sem šla na policijo; notarjeva pisarja sta. me spremila. V dvanajstih minutah je bilo vse urejeno, listine potrjene, fotografija overovljena. Dva dni nato sem že plula proti Londonu. Renata spozna svojega »moža« Vožnja je hitro minila. Tako sem bila zaverovana v svoje misli in prečudno prigodo, ki mi jo je usoda pripravila, da še vedela nisem, kdaj je ladja pristala na angleškem obrežju. V Croydonu me je vprašal železniški uradnik, na kateri londonski postaji želim izstopiti. Na Viktorijini, sem odgovorila. šele to vprašanje me je obudilo v resničnost; šele takrat sem se zavedela, da > sem na koncu svojega potovanja. Ob sedmih zvečer je bilo, ko sem stopila na londonska tla. Mesto se mi je zdelo za to uro silno živo in razgibano; Vtis sem imela, da je prijazno ln gostoljubno. že med vožnjo sem bila naročila sobo v hotelu blizu Picca-dillyja, ki mi ga je priporočil moj hotelir v Louviersu. Tako mi ni bilo treba begati po mestu za stanovanjem. Čakala me je že dobra večerja in — tega sem bila bolj vesela — mehka in vabljiva postelja za prvo noč. Drugi dan ni bilo še deset, ko sem potrkala pri Mr. Bennettu. Sprejel me je mlad pisar in V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svellolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna IOS. REICH LJUBLJANA va vročica, da bi tudi njega čim prej spoznala. Ko sem bila zunaj, sem pomignila naj bližjemu šoferju in mu povedala naslov. Baker-Street je velika in široka, z drevjem zasajena cesta. Hiša številka 132 je bila skrita v ozadju majhnega tlakovanega preddvorja; ker so bila vrata na cesto odprta, bi si jo bila lahko po mili volji ogledala, toda vročična nestrpnost mi ni dala, da bi stala pri miru. Saj se mi je za temi zidovi obetal ključ do skrivnosti mojega ,zakona”! Pogledala sem na uro. Ali smem že zdaj potrkati pri siru Wintertonu? Ura je bila šele pol enajstih. Sama pri sebi sem si rekla, da utegne biti ta čas primeren za obisk. Zavila sem torej skozi velika vrata na dvorišče. Na levi, v garaži, je neki uslužbenec snažil avtomobil. šla sem k njemu in ga po angleško vprašala, ali je mister Artur Winterton doma. Možak se je vzravnal in mi počasi in brez besede pokazal na glavna hišna vrata. široke predvežne stopnice so držale tja. Pritisnila sem na zvonec. Takoj je prihitel star služabnik. Toda odprl je vrata le za špranjo, toliko da me je lahko premeril od nog do glave. Vljudno sem ponovila svoje vprašanje. »Dogovorjen sestanek?« je dejal kratko. »Ne,« sem odgovorila. »Pismeno!« Hotel je zapreti vrata, pa sem bila že potisnila nogo v špranjo; moral jih je pustiti odprta in me poslušati. »Prihajam po naročilu mistra Bennetta,« sem se zlagala brez sramu. »M o r a m videti sira Wintertona! Odnesite mu mojo posetnico: prepričana sem, da me bo sprejel.« »Dvomim,« je dejal lakonsko kakor prej. Kljub temu je iztegnil roko: »Prosim.« Dala sem mu posetnico. Seveda je bilo na njej natisnjeno samo moje dekliško ime. S svinčnikom sem bila pa že prej dopisala tri vrstice: »Prosim gospoda Arturja Win-tertona, da mi blagovoli žrtvovati nekaj minut v važni zadevi.« Stari sluga je odšel in zaprl vrata za seboj. Tako sem morala ostati zunaj v veži. Nazaj ga ni bilo najmanj deset minut, že sem se začela bati, da me ni pozabil; ravno sem premišljala, ali bi še enkrat pozvonila, ali bi pa kratko in malo odšla, ko sem zaslišala njegove korake. Prihodnji mah so se vrata odprla. »Vstopite!« je na kratko dejal stari služabnik. Parlament „Družinskega tednika4* Zakaj se tako množe nesrečni zakoni in ločitve? mi povedal, da gospoda ni doma: »že pred dvema dnevoma je moral zaradi neke važne zadeve v Brighton.« »Kdaj se pa vrne?« sem vprašala razočarano. »Najbrže šele konec tedna.« Takrat je bila sreda. »Morda bi govorili z njegovim tajnikom?« Zamislila sem se. Tako dolgo čakanje mi je šlo navzkriž. Toda tajnik mi pač ne bo mogel nič povedati. »Počakala bom vseeno rajši Mr. Bennetta,« sem odvrnila. '»Rada bi z njim samim govorila.« »Kakor želite, gospa.« »Dotlej bi vas pa prosila naslova gospoda Arturja Winter-tona; on in mister Bennett se gotovo dobro poznata, ne?« Pisar ni maral z besedo na dan. »Prišla sem od gospoda Du-ponta, notarja v Louviersu,« sem povzela, ne čakaj e njegovega odgovora. »Rekel mi je, da je te dni pisal vašemu gospodu.« Mladi mož je skomignil z rameni; o tem ni nič vedel. »O siru Arturju Wintertonu vam pač nimam ničesar prikrivati. Gospod je pisatelj in ga ves London pozna; dobili ga boste ' najlaže v katerem uredništvu.« Sama pri sebi sem si zapisala v spomin dragoceno novost: mo-1 jega ,moža‘ ljudje poznajo! Vzela sem iz torbice zapisnico. »Da se ne izgubim v teh vaših ulicah s tujimi imeni, si bom njegov naslov rajši zapisala. Kako ste rekli? Sir Artur Win-terton...« »Baker-Street štev. 132,« je odgovoril pisar. Kakor bi se bal, da mu ne bi pozneje njegov gospod oponašal blebetavosti, je ko j nato dodal: »Ali bi smel tudi vas, gospa, prositi za naslov? Morda bo imel mister Bennett kakšno sporočilo za vas.« Ustregla sem njegovi želji in ga prosila, da me takoj po telefonu obvesti, kadar se bo njegov gospod vrnil. Zdaj ko sem vedela Winter-tonov naslov, me Je prijela pra- Kaj pravi kmetica Da je po vojni toliko nesrečnih zakonov in razporok, je vzrok: 1. Ker manjka morale in 2. medsebojnega resničnega spoštovanja, ljubezni, zvestobe in potrpežljivosti. A. Z., kmetica * Kako sodi delavčeva žena Kaj je vzrok ločitev zakonov? 1. Preplitvo medsebojno spoznavanje pred zakonom; 2. Prerahlo vsajena cvetka ljubezni, ki jo zlomi ali izruje sapica najmanjšega prepira; 3. Ker se grade zakoni le preveč na nestalnih tleh denarnih vprašanj. M. Š., delavčeva žena * Samo do moževe službe jim je Nesrečnih zakonov je zato čedalje več, ker so današnja dekleta taka, da gre vsaka samo za tem, da dobi lepega moža na visoki stopnji in nič ne misli na njegovo duševnost. Mož mora imeti čim večjo plačo, mora znati vse športe, jo mora voditi po vseh zabavah in plesih. Po mojem prepričanju so žene največkrat same vzrok ločitev zakonov. Na primer: dekle iz srednjega sloja dobi bogatega ženina in se poroči, zato ker je lepa. Gospodinjiti ne zna, kuhati pa tudi ne. Razvajena vsega se pridno šminka, barva nohte in se pudra. Tako napravljena gre kakor lutka. Mozu razmetava denar, živi razkošno in tako imetje kopni od dne do dne. Mož in žena se začneta prepirati in tudi pretepati. Mož očita zenl, da ni znala gospodinjiti; žena zahteva ločitev zakona, ker jo moz pretepa in sirovo ravna ž njo. Ne pomisli pa, da je ona sama to zakrivila. Naj vam navedem še tale resnični primer: dekle je staro trideset let (nekaj ur manj ali več ne igra vloge) in ima tele lastnosti: kuhati še vode ne zna, pridno kadi, pri vincu se nazaj drži, oblečena hoče biti po zadnji modi, četudi to njeni dohodki ne dovolijo, fantiče rada lovi... ali bo vesel, kateri jo dobi! Največje zlo, katero povzroči lo-čitev zakonov, je da žena ne zna gospodinjiti! E. K., lesni delavec * Poroke zaradi denarja Da je danes toliko razporok, je vzrok: 1. Ker se večina poroči le zaradi denarja, potem je pa tako kakor pravi pregovor: dota se zmota, štor mu pa ostane. 2. Nekaterim gre bolj trda za boljšo polovico, pa že ne gleda toliko ali bo za njo ali njega, 1 e samo to je poglavitno, da se poroči. 3. Zdaj po vojni je vse moderno in zato je tudi zakon dobil svojo modo. Kjer ni ločitve, tudi modernega zakona ni. Gorenjka II. Posledica vojne Mladina je v vojni rasla v popolni svobodi. Očetje so bili na frontah, matere pa preobložene z delom. Tudi v šolah ni bilo pravega reda. Ta mladina je dorasla in postala godna za ženitev. Toda kakšna je? Podobna je drevesu, ki je kljubovalo vsakemu viharju in ki se ne umakne niti za ped. Kaj sledi iz tega? Nagle, nepremišljene poroke, nato prebujenje in razočaranje. potem še bolj neumestna ločitev in kmalu kesanje in obup. Treba bi pa bilo vpoštevati tudi to: ne glej samo gnezda, glej rajši ptiča, kakšen je. Vse to se pa godi bolj po mestih, ker po vasčh je ljudstvo bolj mirno in nepokvarjeno. v. O., moški »Gorenjka« pravi: Zakon ravnotežja je: Po velikem pomanjkanju, skrbeh, žalosti in stiski si človek nehote zaželi druge skrajnosti: veselja, sproščen ja vseh vezi, brezskrbnosti. Zgodovina nas uči, da je po vsaki večji vojni najbujneje zacvetelo zanikavanje vsake dolžnosti in občečloveških zakonov, da se je do viška razpasla lahkomiselnost, razuzdanost, da so se množili umori in tatvine. Tudi svetovna vojna je pokazala svoje slabe posledice. Rusko pojmovanje »zakonske svobode« je zašlo v vse evropske dežele. Ljudje prezirajo naravne vezi, zato pa s tem večjo vnemo iščejo umetnih. Preveč se je razvilo samoljubje. Največ je zakoncev, ki so se poročili zaradi udobja in denarja ali zaradi drugih ugodnosti. Kvečjemu še slepa strast je bila po sredi. Ko je vse to minulo, je bilo tudi zakonskih vezi konec. Mnogo je kriva tudi dvojna morala moža. ki si ZA VSI SVETE! h Za mamico: Damski šport double plašč Din 390 do 490 Damski zimski plašč . . . Din 590 do 1090 Nepremočljiv hubertus . . . Din 320. Za očka: Obleke za delovne dni . . Din 170 do 240 Boljše obleke..............Din 290 do 390 Kamgarn obleke.............Din 490 do 690 Hlače......................Din 75 do 160 Raglani ...................Din 320 do 790 Paletoji...................Din 590 Nepremočljiv hubertus . . . Din 320 Športne čepice.............Din 12 do 20 Za deklice: Sekica oblekce.............Din 90 do 130 Športni plašči ............Din 190 do 290 Nepremočljiv hubertus . . . Din 260 Za dečke: Otroške obleke.............Din 60 do 160 Dečje obleke ..............Din 160 do 240 Dečji raglani..............Din 170 do 290 Boy plaščki................Din 240 do 320 Pump hlačke................Din 45 do 60 Športne čepice.............Din 10 do 14 Nepremočljivi hubertusi . . Din 160 do 220 Poleg tega bogata izbira raznih oblek, cenene in dobre kvalitete. POSETITE NAS! TIVAR OBLEKE Nekaj novega za naše gospodinje Naše čitateljice so gotovo že kaj slišale o Radion-poslovalnici, ki se nahaja v Ljubljani na Mestnem trgu št. 23. nasproti rotovža. V tej poslovalnici se dajejo navodila, kako se pere belo in pisano perilo, pa tudi volna in svila. Ne samo to! Tam lahko sami operete pod strokovnim nadzorstvom razne svilene in volnene predmete, električna centrifuga Vam jih takoj posuši. Na razpolago so likalniki in v komaj pol ure je perilo, jumper, svilena bluza, obleka in slično spet lepo čisto in kakor novo. To poslovalnico je ustanovila tvrdka Schicht, da svojim odjemalcem praktično pokaže pravilno uporabo Radiona. Zato se priporoča, da vsaka gospodinja to poslovalnico osebno obišče. Opozarjamo naše cenj. čitateljice na Radio poslovalnico, ki pomeni v teh težkih časih za naše gospodinje veliko pridobitev. Mnogo stvari, za katere ste že mislili, da jih morate zavreči, si tam lahko spet operete in zlikate. Prednost je tudi v tem, da dela ta poslovalnica popolnoma zastonj. privošči vse mogoče, a zahteva od | žene absolutno zvestobo. No, pa tudi žene so jih začele posnemati! O vsem tem je bilo govora v »Njenih sanjah« in ne bom ponavljala. Le to bom omenila, da je mnogo premalo notranjega skladja med njimi. Zakon pomeni žrtvovanje obeh, moža in žene. Iz ljubezni se je treba odreči vsem mogočim lastnim kapricam, zatajiti svoje čisto osebne želje, potrpeti z zakonskim drugom, živeti zanj, ga razumeti, mu brezpogojno zaupati! Vsega tega pa danes zakonci ne znajo. Vsak je sam sebi prvi, otroci so le nepotreben balast. Najhujše je pa, da danes ljudje ne znajo več odpuščati. Ne poznajo več prelepih naukov Kristusovih, ki je celo svojim morilcem odpustil. Gorenjka Trije glavni vzroki Da je toliko nesrečnih zakonov, bi se dalo navesti mnogo vzrokov. Tu jih pa navedem le par: X. Dekleta so vajena, da si sama služijo kruh, torej so neodvisna. Kaj čuda, da se v zakonu le težko ali se pa sploh ne podvržejo možu. Ne marajo biti od nikogar odvisna. Mož pa to neodvisnost žene zopet težko prenaša. 2. Mnogo poročenih žena je primoranih še hoditi v službo. Ko pride mož ves izmučen od celodnevnega dela v pisarni domov, si želi pač skrbne nege svoje vedre, vesele ženice. Kako naj mu pa zena vse to da, če je pa sama še bolj izmučena in potrebna nege! Nič čudnega, da si mož potem išče razvedrila drugje. 3. Zaradi krize so le premnogi zakonski kandidati primorani ženiti se po denarju in ne po srcu. Da tak zakon ni srečen, je več ko gotovo. Končno nam je današnji vrtoglavi čas prinesel vse preveč nervoze, katere časih nismo poznali. M. Z. (ženska) * Moralna pokvarjenost Vzrok nesrečnih zakonov in pogostih razporok je nesoglasje moralno pokvarjenih zakoncev, vsled česar se začnejo prepirati in končno pride v takih primerih največkrat do ločitve. I, O., delavec drž. žel. Poroke na ukaz Nič čudnega ni danes, če slišiš, da se bo prijateljica ali prijatelj ločil. Zakaj? Zato, ker so naju poročili starši, boš dobil odgovor. Ali: Ker se ne razumeva. Nekaj časa sta bila še skupaj, sedaj sta se pa naveličala in se kratkomalo ločita. Nič čudnega, saj se vse modernizira, zakaj se ne bi tudi to? Sprememba, če so v drugih rečeh ljudje avtomati, po mojem v zakonu niso, saj ne bo nihče ostal tam, kamor ga bodo drugi porinili. Z. M. (dekle) Zaradi pomanjkanja prostora smo morali mnogo odgovorov odložiti na prihodnjo številko. Zato danes samo ponovimo vprašanje, ki smo ga že prejšnji teden objavili: Kaj bi Vi storili za omiljenje nezaposlenosti? Odgovori na to vprašanje morajo biti v naših rokah najkasneje do 10. novembra J Tyrševa c. 29 i Hiša Gospodarske zveze j Obiščite nas! MALI OGLASI •POVERJENIKE SPREJMEMO ▼ vseh krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Lep po stranski zaslužek«. Prodam Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. »MERKUR«, VELETRGOVINA PAPIRJA, pisarniških in šolskih potrebščin. Lastna naklada božičnih razglednic, a tudi ostale slavnostne papirnate servljete, krep-papir, svileni papir in ostale papirnate izdelke, ki spadajo v to stroko, imam na skladišču. Cene in pogoji povoljni. Vladimir Jagarič, Zagreb, Jelačičev trg 15, telefon 81-94. NE RAZMETAVAJTE DENARJA Kupujte pri nas Otomane od.......................Din 410*— Couoh sofe od....................Din 1200*— spalni couch od..................Din 1700’— afrik modroci od.................Din 210’— TAPETNIŠTVO ZAKRAJŠEK, Ljubljana, Poljanska cesta 17. PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina s kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva c. 25. MAKULATURNI PAPIR na prodaj. Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«. OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograjice, triciklji itd. solidno izdelano in poceni pri 8. Rebolj & drug, Ljubljana, Gosposvetska cesta 13. Kolizej._______ BELO GOSJE ČESANO PERJE prvovrstne kakovosti, izbrano in mešano s puhom prodam po Din 120*— kilogram. Vprašanja naslovite na M. P. v upravo »Družinskega tednika«. PREPROSTO DRUŽINSKO HIŠO v Stenjevcu blizu Zagreba, tik železniške postaje prodam za 90.000 Din, 3 sobe, pritikline, vrt. Ponudbe Zdunič Račkoga ul. 5, Zagreb. Kozmetika Vsaka beseda 50 par. Davek 1*50 Din. Za Šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. BELE ROKE, kljub temu, da gojite šport in opravljate gospodinjska dela, boste dobili ali si ohranili z uporabo preizkušene »Creme je fais blanc«. Tuba Din 10’—. Naroča se pri: Nobilior-parfumerija, Zagreb, Iliča 34. ŠPANSKI BEZEG, chypre, šmarnica so cvetlice, ki krasno dišč. Parfum iz njih, izredne kakovosti, dobite v lepih luksusnih stekleni-čicah. Cena steklenički Din 30.—. Naroča se pri: Nobilior-parfumerija, Zagreb, Iliča 34. ESENCA IZ KOPRIV Je že davno preizkušeno najboljše in najzancsljivejše sredstvo proti prhljajem in izpadanju las. Slabi in zanemarjeni lasje dobe v najkrajšem času mladostno bujnost in lesk. Steklenica z navodilom Din 30’—. — Naroča se pri: Nobilior-parfumeriji, Zagreb, Iliča 34. NEPOTREBNIH DLAČIC na obrazu, rokah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo »Erbol praška«, To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15*—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.___________________ Vsaka beseda 1 Din. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. LEPE MAČICE. Prosi se ljubitelj lepih mačic, da se oglasi in jih vzame, da Jih ne bo treba ubiti. Pošta Blanca. POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov Rudolf Zore, Ljubljana, Gledališka ulica štev. 12, telefon 38-10. Pismeni odgovor 3 Din v znamkah. Kupim Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. ŽUPANČIČEVE ZBIRKE »V zarje Vidove«, »Čaša opojnosti« in »Samogovori« kupim nevezane. Ponudbe s ceno na upravo lista pod šifro »Župančič«. DOBRO OHRANJENA LETNIKA »ROMANA« 1929 in 1930, nevezana, kupim. Ponudbe z navedbo cene pod »Roman 1929« na upravo lista. LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem »Eau de Lahore«. 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40’—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. Jenifve Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. Z GOSPODIČNO 19—25 LET, dobro in pridno gospodinjo, ki ima 10—20.000 Din prihrankov, bi se rad poročil. Imam stalno službo pri T. P. D. Dopise s sliko na upravo lista pod šifro »Srečen zakon«. dopisovanje Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. INTELIGENTNO gospodično z dežele, najrajši z Gorenjskega, bi hotel ob čtrtkih ali sobotah spremljati na plesne vaje. Dopise pod »Sorodna duša« na upravo »Družinskega tednika«. Dopisujte po našem malem oglasniku! Kupujte po našem malem oglasniku ! Prodajajte po našem malem oglasniku! pr\V\aiarn° GOSPODIČNO, staro 17 do 22 let, čedne zunanjosti, neoinadeževane preteklosti in idealnih nazorov, želi spoznati uradnik. — Dopis pošljite na upravo »Družinskega tednika« pod značko »Idealist«. POZOR GOSPODINJE! Najceneje ste postreženi s KURIVOM pri tvrdki RUDOLF VELEPIČ trgovina s kurivom LJUBLJANA Vi. Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708 Prvi poskus stalni odjem! KATERI SLOVENEC (SLOVENKA) iz tujine bi hotel dopisovati iz filatelističnih ozirov? Pogoj: frankiranje pisem z brezhibnimi, po možnosti najnovejšimi in čim bolj različnimi znamkami. Ponudbe na upravo lista pod »Filatelist«. _______ _______________________ Vabimo Vas K nakupu v najceneJSi obiatllnici UL greslieg Sv. 9elva cesta Vk Zs* mal’ d’narja dost’ muzLeI Plošče - gramofone izposojamo, zamenjavamo, prodajamo in kupujemo ,.ELEKTROTON“ d. Z O. 'L. pasaža nebotičnika HAM U FAKTUR MA VELETRGOVINA A. &E. SKABERNE L J II B L J A M A * MESTMI TRG BENGALI Male oglase socialnega značaja računamo po 25 par za besedo, trgovske in podobne pa po 50 par za besedo. Preklici in trgovsko-obrt* niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas je treba še posebej plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali če ima oglas šifro, mora doplačati še 3 Din. — Mali o lasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po pot :ni nakaznici, po poštni položnici na ček. ra‘ un »Družinski tednik« uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znamkah obenem z naročilom. Službe Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za Šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed. IŠČEM POTNIKA za Slovenijo, eventualno zastopnika. ki zastopa že kateri drugi predmet. Vladimir Jagarič, »Merkur«, veletrgovina papirja, Zagreb, Jelačičev trg 15. _________________ IM.ETNO DEKLE s 3 razredi meščanske šole išče primerne službe. Nastopi takoj. damske fdašcc in fttaške ssukttie za jeseiB in zimo nudi ugodno — državnim uradnikom tudi na obroke OBLMlLNiCA Indija z dvema obrazoma: romantična dežela „1001 čudeža", zibelka zahrbtnih zarot in krvavih bojev Pustolovščine in romantika, mistični čari Indije; Indija, ki se zabava in krvavo bojuje; borba na življenje in smrt, a vendar mnogo šale in humorja Velikanski film, kakršnega še ni ustvarila človeška roka, kakršen se vidi samo enkrat v sto letih V glavni vlogi: GARY COOPER V NEMŠKEM JEZIKU BENGALI ETE V ELITNEM MATKI Izdaja za konzorcij »Družinskega tednikac K. feratuža, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek, vsi v Ljubljani.