Poezija
IZTOK OSOJNIK
Tennessee Waltz
Rick's cottage
V hiši stanujeta človek in ptič z rumenim kamnom na glavi.
Ptič je zahteven, in tudi če si je človek že izuril um
in z lahkoto drsa po kolektivnih kanalih podobe, ptič ne
popusti. Človek kleše stavke in se strinja. Če hočemo zdravo prevlado rumenega, je treba še enkrat čez stavek in potem še enkrat. Besede niso baterije zadovoljstva, ampak akupunkturne igle, ob katerih se reka simfonično zavrtinči v opekice. Na stavke je treba gledati likovno. Z očmi slikarja, ki poslika notranje obličje pesmi. Zgodovinarji se sicer kislo držijo, tudi železničarji niso
najbolj navdušeni, ampak kdor je dal skozi šolo umnega
rokodelstva, se ne meni za prave kote mize ali uporabnost stolov, čeprav bo najbrž nekaj podobnega nekoč predaval na
fakulteti. Ptič je neizprosen, on rabi mraz. Človek se mu na videz upira, ampak dobro ve, da mora sam dvigniti kamen.
Kar se samo ponudi, pride prehitro. Zato bo, še preden bo sodba izrečena, odšlo.
Včasih je dovolj posebna oblika obsekanega kamna. Včasih zadostuje stanje duha.
Sodobnost 2000 I 1327
Poezija
Visiting writer
Moja verodostojnost se pogreza v metafizično praznino,
vendar moje delo posega drugam.
Prve besede sicer spregovorim na njenem robu,
ampak glas se olušči in razcefra v zraku
kot roj metuljev.
Na obrazu mi zaigra senca,
Dognala iz žalosti in molka.
Človek ponudi sebe, svoj temni pečat,
zgovornost in meščansko divjost misleca,
kije rasel v predmestju, sestavljenem iz zelenih in rdečih
kvadratov. Oglata zrna predstavljajo mero časa. Treba je biti natančen. Jutri bom bral pred neko kongregacijo. Srečal se bom s poslušalcem, stal na odprtem. Treba bo pokazati najmočnejšo karto. To bo štelo. Zato sem že zdaj miren. V besedah zaveje vonj hiše. Rdeči robin je točen kot ura. Ampak danes sem ga prehitel. Preden je zapel, sem napisal tri pesmi. Njemu je vseeno. Njega muči dež.
Teološka
Bog, mislim, da ne obstajaš. Že od samega začetka te ni bilo. Nekoč se je pojavil neki človek in pod svoje neznanje
napisal besedo Bog. Bil je zidar temeljnega kamna metafizične nemoči. Obred ponavlja še danes. Jutro za jutrom, ko se zbuja. Ampak obstaja molk, zaradi katerega se v celicah zapenijo potoki zelenjave. Opeko obrašča bršljan, na lesenem opažu odpada barva. Človek je krepek tudi v smrti. Človek je čvrst ob uri svoje smrti in zato imajo stavki
smisel. Zato ima tudi hiša Richarda Jacksona neki smisel in tudi
pisanje pesmi
Sodobnost 2000 I 1328
Poezija
neobritega Jacka Kerouaca ali rahlo debelušnega poznavalca
belega vina Johna Ashberrvja ga ima.
Ali onega prestrašenega in pomrzlega ljubitelja gozdnega
roba, Frosta. Vse ima neki smisel, ki ni samo oseben. Prijateljstvo se z zdravimi prsti dotakne človeka, da da od sebe najboljši kos.
Njegovo zdravje je steklo vanj iz Kleinove steklenice mrzlega ^ jutra. Človek se veseli. Pot je neznana, tu. Vabi in razkriva
skrivnosti. Človek pa je skromen in vzame vse. Tako živi on, tako živi hiša. Tako se pesniško pogovarja človek s človekom.
Sodobnost 2000 I 1329
Poezija
Duh pesmi
Pomemben je duh pesmi. Sproščen in temačen hkrati. lb
je dobro povedano. Stavki iz dveh treh besed. Duh človeka prevzame. Splazi se mu v um, ovije ga okoli prsta
in dnevi se po navpičnici podaljšajo navznoter. Giblje se kot vranec.
Ali kot ameriška jadrnica na močnem vetru. Pesem poskušam tako krmariti, da bi se vanjo ujel ptič z modrimi krili. En tak skače okoli Richardove hiše. Razmišljam o Becky in se spomnim njenih silikonskih prsi. Možno, da nas bo v kratkem zajel tornado. Vesel sem, da sem se lotil temeljitega branja Mallarmeja. lb ima nejasno zvezo z vsakodnevno plitkostjo. Gre za dvakrat preganjeno podobo: vsakdanjost se udre zaradi Mallarmeja. Tbda v istem trenutku sama udrtina postane del vsakdanjosti. In potemtakem vsakdanje plitka. Ampak tudi zahtevno globoka. Je mogoče, da se človek ne ponovi? Ideje so stanje stanje sveta, ki ga živim.
Nastanek pesmi
Končno sem odkril, da pesem nastane, če pesnik ne razkrije, kaj je hotel povedati. Zadostujejo hiša, dva ptiča, vidra, ki sem jo božal v sanjah (še vedno čutim njeno čvrsto in spolzko telo, njen vprašujoči in jasni pogled). Pesnik je kot človek, ki dela shujševalno kuro. Stiska trebuh, poln zvezd, in bere Wordswortha. Na skale prilepljen led in sneg na vzpetinah v Lake Districtu. V zahajajočem soncu rdijo lišaji. Človeka grize mraz. Vonj drv. Večerni dotik vlage.
Sodobnost 2000 I 1330
Poezija
Po nasipu korak škornjev, pod katerimi
se ruši grušč. To je rumeno, to!
Človek prečka ravnino, poraslo
s skalami in orumenelo kozjo brado.
Človek diha z dvema srcema na dveh celinah.
Nekaj se rahlo spušča. Dolgo kot odmev.
Kot rečeno, ne gre za nič osebnega.
Čas postavitve osebnih reči na stran.
Mero človeku postavijo ptiči.
Človek postane ptič, a ne neha biti človek.
Živi kot človek, toda je ptič.
Okoli njega se zbirajo besede in on jih zoblje.
Alpharetta
Neverjetno! Svetlomodro in rumeno.
Ležim med morskimi kamni in strmim
v strop. l\i je vse belo kot v bolnišnici.
Na koncu vsega štejejo ideje, je rekla
Becky. V njej se utrujenost bojuje
z ravnodušjem. Prebila sva se čez mokro
svilo tornada. Čutim, da se je hudournik
umiril. V bistri vodi je razločno videti
oživele diamante in žabe na dnu.
Ne bom opisoval tesnobe, ki me je zagrabila.
Tb s kratkimi stavki ni slabo. Nikakor ne.
Vedno sem preveč govoril. Če je to ars poetica,
potem zadostuje, da neham, še preden sem končal.
Sodobnost 2000 I 1331
Poezija
Spalnica
Trenutek je tako močen, da bi moralo zadostovati. Barve, barve! Ležim na rumeno-modri rjuhi, pokrit z modro-rumeno prešito odejo. Položaj obvladuje precej nejasna povezava z Dylanonx Mislim, da gre za generacijski ključ. Človek je vraščen v svoj čas. Govorica kože nadomesti samoglasnike z nežnostjo, soglasnike z granitom. Noč dehti po dežju. Videti je nedolžna, av resnici se bližajo tornado in poplave. Če človek mišic ne uporabi, zaspijo. Pesem moramo videti kot vrt, sestavljen iz delčkov. Naštejmo nekaj dvojic! Zvedavost in prepih uma. Toliko opevana rumena barva kamna in škripanje kljuke na vratih. Ali nekaj, kar ostane kot spomin in trden nadzor. Amerika te posrka vase tako globoko, da se zbudiš šele jutri.
Sodobnost 2000 I 1332
Poezij a
Becky
V sanjah sem se spomnil starih časov. Tb, mislim, je najmanj, kar lahko storim. Nenadoma sem zelo odkrit. Stal sem pod
slapom, debel curek vode mi je tleskal na glavo kot perilo po deski. Nato sem se zaporedoma znašel v spalnicah različnih barv. Ozračje je bilo nabito z erotiko. Po sobah so letali ptiči. Pred vrati je ležala psica in renčala. V popolno tišino ovita hiša je bila polna šumov in pokov. Ugotovil sem, da skrbno
nadzoruje vsak naš korak. Česa takega še nisem doživel. Nobena
bolnišnica ni bolj brezhibna. Odgrnil sem se. Jutri bom spal gol. Stopil sem na vrt. Noč je po nebu preganjala oblake. Drevesa so bila
zravnane ulične svetilke teme. Kot po navadi tudi od teh sanj ni ostalo
mnogo. Neki občutek kože, utrujena sladkost na meji prehlada.
Klici arktičnih ptic po dotikih kože. Videti so kot obet svobode, v njih pa čepi
zmešnjava. Ampak človek se jim približa zjasnim pogledom. In laže spi.
Sodobnost 2000 I 1333