iVovc pridobitve
MAŠINCA ZA KORUZO SJAT
Sejalnika za koruzo - "mašinci za koruzo sjat" sta ena izmed letošnjih novih pridobitev Slovenskega etnografskega muzeja. Muzej ju je pridobil kot donaeiji Martina Novoseliča in Ivana Kvartuha iz Kontnega, p. Jesenice na Dolenjskem v oktobru, teden dni pred rokom oddaje prispevkov za Etnologa. Članek zato ne osvetljuje v celoti geografske in Časovne razširjenosti sejalnikov za koruzo niti verjetno različnih tipov teh strojev'. Pri pisanju sem se namreč opirala na informacije, ki sem jih dobila v vasi Koritno, in na hitro dosegljive vire v muzeju - terenske zapise in ostalo dokumentarno gradivo tim. Orlovih ekip, na izdaje Etnoloških topografij slovenskega ciničnega ozemlja ter na drugo osnovno literaturo s področja gospodarstva in poljedelstva. Kljub vsemu upam, da bo prispevek v pomoč bodočim raziskovalcem poljedelstva in poljedelskih strojev.
Setev koruze je do vsesplošne uveljavitve traktorskih priključkov za sejanje v različnih delih Slovenije potekala na različne načine. Najstarejši in najbolj razširjen način je biia setev "pod brazdo", ko so koruzno seme posejali po njivi in jo Šele nato preoraii in pobranali. Pri takem načinu je šlo mnogo semena v nič, ker je bila koruza lahko posejana pregosto ali pregloboko. Drugi način je bilo sejanje v brazdo narejeno s plugom na že zorano in pobranano njivo; tako so sejali v težko, ilovnato zemljo. Setev "pod brazdo" je bila v mnogih krajih uveljavljena še v času raziskovanja Orlovih ekip. Tak način setve je narekovala kakovost zemlje, ko zaradi plitkosti niso mogli koruze osipati z osipalnikom (Gradež)", ali pa velikost površin, posejanih s koruzo, zaradi česar bi bila saditev prezamudna in pretežka (Mala vas, Tinjan}!.
Saditev koruze je setev marsikje popolnoma nadomestila ali pa so koruzo sadili le na določeni vrsti zemlje kot vmesno kulturo, npr. med trtami, kot samostojno kulturo pa so jo še vedno sejali (Tinjan)1. Pri saditvi koruze so običajno s črtalom pripravili po zorani in zbranani njivi redi, v katere so za "čevelj" (Koritno)5 ah za "en komovc"
1 Menda so üiislajali Ludi sejalniki. pri kalerih seje odpirala "lopntka". ki je spuščala /rnjr v y.cml[o. i sina in formacija Fanci Sari', 12.10.1999.
1   Terenski zapis. Teren 21, Škocjan: 1964. Arhiv SEM.
1   Terenski zapis. Tiren 1, Sentjnrij - Skoejan, IMS in leren 3. Dekani, [949. Arhiv SEM.
1   Terenski zapis. Teren 3. Dekani, 1949. Arfiiv SEM.
1   Terenski zapis, 1999. Arhiv SEM.
[V ovc pridojaitve
Martin Novo soli č 7, ''mnsinco" iz Kurilnega (foto Alenka Similiic. oktober 1999. lololeka SEM).
(Vin p olje)6 široko z motiko oz. sadilnim klinom napravili jamice, v katere so dali gnoj ter 5 do 6 koruznih semen (Skrljevac)'. Jamice so ali zakrili z nogo (Gorenja vas}*1 ali pa, kar je bilo bolj običajno, zagrebli z grabljami. Izpričano pa je lud i sajenje z okopalnikom. s pomočjo katerega so naredili plitve jamice, kamor so nato nametali zrnje (Veliko Lipljene}'1.
Sejalniki za koruzo so v literaturi omenjeni že leta 1875, v Umnem kmetovalcu, ki gaje izdala družba sv. Mohora v Celovcu, kot "stroji, Id seme v kupčkih sejejo''"1. Omenjen in upodobljen je tudi v knjižici Viljema Rob rmana "Poljedelstvo, slovenskim gospodarjem v pouk", kije izšla v Celovcu leta 1898"; gre za stroj, kije bil prirojen v& setev v dveh vrstah, vendar sta njegova oblika in princip delovanja enaka kot pri strojih, ki jih še danes najdemo na terenu in so bili izdelani in v uporabi še do pred nekaj leti.
Kje vse je bil stroj razširjen in od kdaj, bi v tem trenutku zaradi pomanjkanja podatkov težko govorili. V izdajah Etnoloških topografij slovenskega etničnega ozemlja je v poglavju tLljvajanje novosti v kmečko gospodarstvo" navadno nerazvidno, za kakšne vrste sejalnikov gre, oz. ni jasno, aliso ti sejalniki samostojni stroji, kijih je vlekla žival, ali pa so to že priključki za traktor. Nedvoumna uporaba sejainikov za koruzo je omenjena
''   Terenski zapis. Teren 9, Šentjernej, 1952. Arliiv SEM.
7   Terenski zapisi. Teren 4. Marezige, 1950. Arhiv SEM.
"   Terenski zapis. Teren 6, Mokronog, 1951. Arliiv SEM,
"   Terenski zapis. Teren 21, Skocjan, 1964. Arhiv SEM.
"'  Frane Povše, Umni kmetovalec, I. snopič, Celovec 1875. str. 84.
"  Viljem Rohrman, Poljedelstvo. Slovenskim gospodarjem v pouk, II. snopič, Celovec 1898, str. 182,
Nove pridi j bi Ive
Grniška "mašinca^ (folo Alenka Simikič, julij 1999. fototeka SEM).
le v topografijah ohčin Gornja Radgona, Lendava in Sevnica1-. V terenskih zapisih Orlovih ekip je nporaha "mašince za koruzo sjat" zabeležena v zvezkih 5. ekipe {Šentvid pri Stični), 6. ekipe (Mokronog) in 9. ekipe (Šentjernej). Obstaja tudi fotografija sejalnika iz 13. ekipe (Kostanjevica). Verjetno lahko pritrdimo Inji Smerdel, da je širjenje strojev pogojevala tako geografska lega posameznih slovenskih predelov ter soseščina razvitejših dežel kot tudi kakovost zemlje13. V Krogu pri Murski Soboti naj bi namreč sejalnik uporabljali že leta 1880 M, sejalnik, ki ga hrani muzej, pa je prav tako iz Prekmurja, iz Veržeja, in ima letnico 1881. Tudi podatek, da je "mašinca", ki jo je v Krški vasi pri Brežicah naredil kovač, stala 13 goldinarjev1', govori v prid tej tezi. Sejalnild za koruzo so se po dosedaj znanih podatkih močneje razširili v tridesetih letih oz. v času pred drugo svetovno vojno, kar bi lahko bila posledica agrarne reforme1''.
Ze omenjeni sejalnik za koruzo, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, ima inventarno številko EM 8325. Pridohljen je bi] leta 1957. Muzej ga je kupil od Jakoba Pasa. [Naredil gaj« prodajalcev stric Jože Horvat skupaj z bratom, ki je tak stroj videl na
B Fanči Sarf, Gornja Radgona, 1902, str. 68, Fanci Sarf, Lendava, 1988, str. 119. Mojca Terčelj. Sevnica. 1989. str. 116.
11 lnja Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stol. na Slovenskem, SE XXXIIL-XXXIV., 1988 -1990. str. 55.
11 Terenski zapis, 1960. Arhiv SEM.
I:> Terenski zapis. Teren 9. Šentjernej, 1952, Arhiv SEM.
"' Terenski zapisi, komentarji ob fotografijah v fototeki SEM. .Arhiv SEM.
_______Now pritlohilvo__________________________________________
grofovskem posestvu v Beltincih''. Zaradi primerjave z "mašincu za koruzo sjat", ki jo je muzeju podaril Martin Novoselič, Koritno 13, povzemamo inventaini zapis, ki ga je naredila Fanči Sari'leta 1958.
"Sejalnik za koruzo z letnico 1881. Narejen je i/ dveh koles, osi, zaboja za koruzo in dveh ročic. Ročici, ki na sredi stojita na d veli nogah, se spredaj stikata, zadaj pa sta 54 cm narazen. Dolgi sta 1,77 m. Spredaj sta okovani, nanju je pritrjen železen kavelj, "hakelj", ki rabi za vprego. Ročici slonita na osi. Skoznje in skozi os je pretaknjen pločevinast lijak, po katerem gre koruza. Pred lijakom je spodaj pritrjen nekakšen majhen lemež, "molika", ki dela v zemlji red. Os je na sredini spremenjena v valj s štirimi luknjami, skozi katere pada koruza. Valj se vrti vzporedno s kolesi. Nad lijakom je "kišta" ali "grud", narejen iz štirih desk, zgoraj širši, spodaj ožji. Sejalnik je bil zeleno pobarvan, na grodu zadaj je s Črno barvo napisana letnica 1881. Premer koles 61 cm, širina med kolesi 70 cm, dolžina sejalnika 177 cm."
NovoseliČeva "mašinca za koruzo sjat" je bila narejena šele leta 1959, torej v času, koje muzej že hranil sejalnik iz Veržeja. "Mašinca1' ima na sprednjem delu "rudice", Id je dolga 79 cm, železen kavelj, za njem pa luknjo, skozi katero so pritrdili prvo kolo "kolca", katerega so po potrebi uporabljali tudi za "lanero" (črtalo). Višina kolesa sc je lahko prilagajala potrebni globini sejanja. Na "rudici" sta tudi 32 cm dolg "nož", Id je rezal zemljo, in "rvač", na katerega je pritrjen "rorček". Dolžina "rvača" je 34 cm, "rorčka" 20 cm. Zadnja kolesa, "kolca", so povezana z "valčkom", ki nadomešča os, v katerem je pet luknjic. Razdalja med kolesom je 60 cm, premer koles 57 cm, dolžina "valčka" 17 cm, razdalja med luknjicami 3 cm, premer luknjic 1 cm. Na koncu "rudice'1 je 56 cm visoka "kišta" z odprtino 26 x 26 cm in 81 cm dolgi "ročki". Leseni deli -"rafiea", zadnja "kolea" in "valček" so iz hruškovega lesa, "kišta" iz pocinkane pločevine, ostali deli so kovani, železni.
Sejalnika se torej ne razlikujeta bistveno med seboj. Veržejskemu manjka le sprednje kolo, dodani sta dve nogi, ročici pa nadomeščata "rudico", kar kaže le na malo preprostejšo izdelavo. Razlika je tudi v številu luknjic v valju, posledica cesarje drugačen razmik med vsajenimi zrni. Princip delovanja je enak.
Sejalnik je vlekla živina po zorani, zbranani zemlji. V "kišto" so nasuli koruzno zrnje, ki je z vsakim vrtljajem kolesa padalo eno po eno v luknjico in nato skozi "rorček" v zemljo. Preprost izračun pokaže, da je glede na obseg kolesa in število lukujic "mašinec" iz Koritnega na vsakih 36 cm padlo v zemljo eno koruzno zrno. Ker je bila razdalja med kolesi 60 cm, so tako posejali koruzo v razmaku 36 cm v vrstah, ki so bile 60 cm narazen. Na ta uaein posejano koruzo je bilo lahko okopavati in osipavati.
Ce se povrnemo k "zgodbama" naših dveh "mašinc za koruzo sjat", naj povemo, da je bila NovoseliČeva prva "mašinca" v vasi. Zemlja na Koritnem je težka, ilovuata in so zato pred tem sejali koruzo "pod brazdo", kasneje pa so jo sadili z motikami na način, ki sem ga v uvodu že opisala. S prihodom "ta mlade" iz sosednje vasi Cirnik pa je prišla v vas tudi "mašinca". Na Cirniku so "mašince" začeli uporabljati že v tridesetih letih, ko so Cirnčani po agrarni reformi dobili nekaj zemlje v dolini, v okolici Čateža, ki
L'  7. iiiveularna knjiga predmetov.
__________________________________________.Nove pridobitve______________________________________
je bila boljša in lažja za obdelovanje. Že omenjeni podatek, da je kovač v Krški vasi pri Brežicah naredil "mašino" za 13 goldinarjev, pa nam da misliti, da je bil v tem delu Slovenije scjalnik za koruzo že zgodaj v uporabi ter pred drugo svetovno vojno, po informacijah, ki sem jih dobila na terenu, razširjen skoraj v vseh vaseh k.o. Velika Dolina. Da ni bila vzrok pozne uporabe v Koritnem samo kakovost zemlje, bi nam dala misliti tudi izjava Novoseličevega soseda, starejšega kmeta, ki je ob prvi uporabi "mašince'1 dejal: "Petraki, vi pa letos ne boste kruha jcli." Razširjenosti strojev je poleg geografske lege in kakovosti zemlje vsekakor botrovala tudi naprednost kmetov.
Ko je Novoseličev tast videl, kako se trudijo s saditvijo koruze s pomočjo motike, pri čemer je najbolj trpel hrbet, je svojo "mašinco" pripeljal iz Cirnika na posodo -enkrat, dvakrat - nato pa so se Novoseličevi odločili, da dajo narediti svojo. Lesene dele je naredil kolar Andrej Požgaj iz Laz, kovane kovač Frane Lazanski iz Nove vasi, pločevinasto škatlo pa Frane Boguveič iz Laz. "Mašinco" so kasneje tudi posojali. Z njo pa niso sejali samo koruze, temveč tudi repo in peso. Pri tem sejanju so seme pomalem spuščali v "kišto" ali pa so ga zmešali s fino, drobno zemljo. "Mašinco" so uporabljali do leta 1979, ko so kupili priključek za traktor.
"Mašinca", ki jo je podaril Ivan Kvartuh, Koritno 12, je ena od "vzornic" "niašinc" na Koritnem. Tudi tuje začetek zgodbe podoben kot pri Novoseličevih. Ivan Kvartuh se je leta 1962 poročil s Karolino Cajič iz Cirnika in "mašinca" je romala iz Cirnika na Koritno in nazaj tri leta, dokler niso leta 1965 dali delati svoje. CirniŠka "mašinca" je bila narejena pred drugo svetovno vojno, saj se Karolina Kvartuh spomni, kako presenečen je bil oče ob vrnitvi iz izgnanstva, ko je videl, daje ob sicer izropani domačiji "mašinca" še vedno doma. V uporabi je bila še do pred petimi leti, in sicer za sejanje repe, kolerabe in pese, koruzo pa so z njo prenehali sejati pred desetimi leti.
Za muzej sta oba sejalnika dragocena pridobitev, saj ob vsesplošni mehanizaciji hitro izginjajo predmeti, ki so še do nedavnega bili v uporabi in so lajšali delo svojim lastnikom. Oba sejalnika in tisti, ki ga muzej že hrani, pomenijo, temelj nove, sedaj sicer maloštevilne zbirke, a želimo in upamo, dajo bomo lahko dopolnili s sejalmki iz drugih delov Slovenije. S prenehanjem uporabe se namreč vse pogosteje dogaja, da predmeti pristanejo v peči ali na smetišču; prič naše, še ne tako davne preteklosti, je tako žal vse manj.
Alenka Simikič