Saška, Šlezija in severna Češka, to je bilo v začetku 19. stoletja žarišče industrijske revolucije v srednji Evropi. V drugi polovici stoletja se je te­ žišče industrijske proizvodnje premaknilo na druga srednjeevropska področja, predvsem tja, kjer sta železna ruda in premog omogočila razvoj metalurške in strojne industrije. Politično je bilo velikega pomena dejstvo, da se je do 40. let poglavitno težišče industrije V čeških deželah, premaknilo s severa, ki je bil močno nemški, v narodnostno češka področja. Kljub nemškemu značaju kapitala je širokim plastem češkega prebivalstva bila dana priložnost, da se intenzivno udeležujejo strukturalnih sprememb, ki so peljale k nastanku in­ dustrijske družbe. Gospodarski pomen čeških dežel se je v zadnjih letih mo­ narhije utrjeval predvsem na račun alpskih dežel. Kljub temu, da je celo v poglavitnih industrijskih področjih rast industrije počasnejša kot na indu^ strijskem zahodu-Evrope, se tudi tukaj kažejo podobne poteze v razvoju 'družbe. Avtorica vidi vzrok temu predvsem v močno razviti obrtni in roko­ delski proizvodnji v dobi manufakture in začetkov industrijske >revolu- cije. Iz dobe manufakture vodi neposredna zveza k; številu priložnosti za za­ poslitev in h gostoti prebivalstva. K tej gostoti v prvi polovici stoletja migra­ cije, še zelo malo prispevajo. Bistven je bil naravni prirastek iz družin formalno samostojnih proizvajalcev, ki pa so bili še zvezani z malo kmečko posestjo in ki zelo malo kupujejo živil in industrijskega blaga. Odločilna za nastanek sodobne industrijske družbe je šele migracijska privlačnost mestnih indu­ strijskih središč in rudarskih revirjev, kjer je prebivalstvo docela odtrgano od poljedelske baze in si vse življenjske potrebe pokriva s posredovanjem tržišča. Čeprav je masa formalno samostojnih proizvajalcev močno gospodar­ sko diferencirana, je za to kategorijo odločilno, da gre za prebivalstvo, ki je pretežno starejše od 30 let, večidel za oženjene družinske poglavarje. Odtod pomen te kategorije za družbeno stabilnost in odtod njegova politična usme­ ritev. Temu nasproti stoji delavstvo najrazličnejših vrst v delovnem razmerju. Med njim je več kot polovica mlajša od 30 let; možnost, ustanoviti si družino ima v poprečju pozneje kot pa samostojni. Poročenih žena je v tovarnah le desetina vseh tamkaj zaposlenih žensk. Razvoj tovarniške proizvodnje učin- Toije na rast prebivalstva v nasprotnem smislu kot nekoč nastanek razpršene manufakture in začetkov tovarn. Okrepitev poUtičnega delavskega gibanja prinaša tudi učinke gospodarskih dosežkov tega boja. Vedno številnejši del prebivalstva prehaja med tiste, ki jim življenjske zahteve naraščajo. Indu­ strijska središča postajajo na začetku 20. stoletja žarišča t. i. drugega obdobja demografske revolucije, ki. v njem plodnost prebivalstva pada, ker postaja številnost družine ovira za zaželeno povišanje življenjske ravni širokih plasti. Hkrati nastopi tudi relativno upadanje števila tovarniškega proletariats, ki je šele včeraj, postal po številu vodilna plast industrijskega prebivalstva. Za­ čenjajo se oblikovati nove družbene plasti, ki ' niso več neposredno vezane z ročno proizvodnjo, ki pa so gospodarsko odvisne, podobno kot delavci. Delež neposrednih proizvajalcev v industriji začne počasi, a nenehno upadati v pri­ merjavi s sektorjem terciarnih dejavnosti. — To je nekaj sklepov iz avtori­ čine podrobne in domiselne razčlembe in primerjave obsežnega statističnega gradiva. Knjiga je opremljena s stvarnim in osebnim kazalom in pa s po­ vzetkom v francoskem jeziku. Janko Pleterski Milada Paulovâ, Tajny vybor (MAFFIE) a spoluprâce s Jihoslovany v letech 1916—1918. Academia, Praha 1968, str. 626. Knjiga o češkem tajnem odboru in njegovem sodelovanju z Jugoslovani v letih 1916 do 1918 pomeni prav gotovo vrhunec velikanskega in trdega znanstveno raziskovalnega dela Milade Paulove, dela, ki je zahtevalo več kot štiri desetletja. Velika odlika knjige ni samo široko poznanje in obvladanje problemov "prve svetovne vojne in osvobodilnih gibanj narodov habsburške monarhije, ampak tudi obilica težko ugotovljivega in dostopnega, a uspešno 160 odkritega gradiva, tako da je, prava zakladnica doslej neznanih ali slabo zna­ nih dejstev in dokumentov, hkrati pa je bralcu in nadaljevalcu raziskoval­ nega dela zanesljiv vodnik skozi zapleteno javno in tajno politično dogajanje y habsburški, monarhiji sami in. v njenih zunanjih odnosa jih. M. Paulova je izčrpala vse, kar je bilo najti v javnih in osebnih arhivih na Češkoslovaškem sploh, v Jugoslaviji pa do druge svetovna vojne. Od jugoslovanskega gradiva so posebno, pomembni' zapisi sporočil posameznih politikov, opravljenih, kot že omenjeno, v prvih letih. To so zlasti izjave, ki so jih dali A. Pavelič, I: Lorković, J. Smodlaka, F. Barac, A. Korošec, M. Brezigatf, J. Hacin, G. Žer­ jav, B. Borštnik, I. Kavčič, A. Kramer, V. Ribnikar, R. Giunio. Jugoslovan­ sko gradivo,, ki "je bilo odkrito ali postalo dostopno po drugi svetovni vojni, je avtorici znano po objavah.4 Samostojno ga ni obdelala, kar najbrž ni'le nasledek njenih osebnih možnosti, ampak predvsem velikega zastoja v stikih med Češkoslovaško in Jugoslavijo, ki ga je vsiiila informbirojevska politika. Podobno,si je moči razložiti okoliščino, da tudi dunajski viri nastopajo le po­ sredno.' Med viri, ki bi jih avtorici morda še bilo mogoče pritegniti, pogrešamo zlasti zapisnike skupne avstro-ogrske vlade (izdaja M. Komjathy, Budimpe­ šta 1966), med avstrijskimi publikacijami pa monografiji F. Höglingerja o Clamu Martinicu in H. Rumplerja o Maxu Hussareku. Veliko dokumentarno tehtnost zagotavljajo knjigi takšni viri kot so steho- grafski zapiski predsednika češkega tajnega odbora dr. Pfemysla Šamala, izpiski iz izgubljenega vojnega dnevnika dr. Zdenëka ' Tobolke, zapiski Karle Rašinove, akti dunajskih uradnih mest, kolikor se hranijo v praških arhivih, zlasti presidiami spisi dunajskega ministrstva za notranje zadeve' in številni drugi zbrani unikatni dokumenti. Le okoliščini, da avtorica po tej vojni ni mogla sama raziskovati v naših arhivih, moramo pripisati njeno obžalovanje v uvodu, da ni mogla najti zapisnikov Jugoslovanskega kluba. Taki zapisniki doslej sicer res niso bili še odkriti, a obstajajo dovolj porabni osebni zapiski s klubovih sej v zapuščini Vjekoslava Spinčića v Arhivu Hrvatske v Zagrebu, deloma objavljeni v razpravah Dragovana Šepića. V uvodu opozarja M. Paulovâ, da ni namen knjige dokončno razrešiti za­ motano vprašanje razpada habsburške monarhije. Po njenem mnenju je to problematika, katere končna rešitev še vedno terja časovnega odmika in je zato naloga, ki čaka, poznejši zgodovinarski rod. »Pričujoči spis«, piše M. Pau­ lovâ, »si postavlja nalogo seznaniti javnost in zlasti zgodovinarje raziskovalce z novim tehtnim gradivom, ki ga je avtorica zbrala v dolgoletnih hevrističnih naporih, in z akcijo obeh tajnih odborov, češkega in jugoslovanskega, s češko jugoslovanskimi stiki in. sodelovanjem med prvo svetovno vojno znotraj mo­ narhije, pri čemer je dokončno vrednotenje te odporniške sestavine tudi pre­ puščeno prihodnosti. Prizadevanje,, a gotovo tudi pravica- avtorice je bila, in­ terpretirati te akcije po momentih tedaj danega položaja, tj. vsega tistega, kar je bilo ali bi; moglo in moralo biti znano akterjem v danem trenutku iz tiska, javnega življenja, političnega zakulisja, predvsem pa iz tajnih aktov in poro­ čil obeh tajnih; odborov. Spis je izrecno namenjen tudi v informacijo jugo­ slovanskih raziskovalcev sodelovanja z nami med vojno.« Nobenega dvoma hi, da je avtorica, s knjigo svoj namen dosegla. In tako je bilo popolnoma upravičeno, dà je pokojni prof. dr. Jorjo Tadič na znan­ stvenem zborovanju, ki ga je ob 50-letnici nastanka Jugoslavije priredila JAZU v Zagrebu,- opozoril navzoče na novo knjigo M. Paulove kot ha delo> ki rešuje marsikatero v razpravah med jugoslovanskimi'zgodovinarji še od­ prto vprašanje. ' " • Tri'desetletja,'ki'so minila med, izidom druge knjige o mafiji in knjige o tajnem odboru, v pisanje M. Paulòve, kar zadeva jugoslovansko vprašanje, niso prinesla bistveno novih izhodišč. Gotovo pa jé vpliv tega časa prinesel, da je'avtorica delovanje političnih subjektov poskušala prikazati na širšem ozadju socialnih gibanj. To se ji je posrečilo največ za češke dežele, medtem ko se je za naša tla morala - bolj omejevati. Podoba, ki je tako nastala,'še vedno utrjuje vtis o vodilni vlogi meščanske politike in izobraženstva v gibanju 11 Zgodovinski časopis 161 5Än£S?S2?- l^T^i^' k5je °tedanji dobi naPisai <&w ponroiog K.arel Pomaizl, pripadnik tistega rodu, ki mu M Paulové m-enušra nt°^Jdmfa^ SOdbo:, >>V položaju ****^ ohromitve detavlegf^ba- na zarad! izdajalska socialne demokracije je'poseben pomen dobivalo Sba- ne zatiranih narodov... V položaju, ko proletariat še ^i bil Csoben raz- plameneti revolucijo in ko je šele zbkal moči po porazu, ki gale pStroel 5Ж CSÄ^ÄE* ""%** iWaJivSto temeïïelL^riSA aîmfeS;ë kl Podpirajo in spodbujajo njegovo akcijo. Dejstvo, da je konec koncev Jugoslovanski klub skoraj neokrnjen odigral vlogo zgido- hfh4wa^Partnerja.-ČeŠkega tajnega 0dbora pri likvidaciji avstrijski polovice habsburške, monarhije, je prav gotovo pomembno za oceno njegovega delova­ nja. Sele knjiga M. Paulove nam odpira ta pogled na slovensko politiko med vZ иГ1"Г°: ReS РЛ£ da nam ga 0dpira Povsem z bogatim grad^ vom, ki ga podaja in ne toliko v svojih sodbah in sklepih. Dve oviri se ji Kn d^stvom ° Sl0venski politiki> ki bi b0«e ustrezala ugotov- Najprej" je tu okoliščina, da M. Paulovâ ne zaznava tiste specif ike sloven­ skega narodnega položaja in narodne samoodločbe, ki nastaja zaradi splošnega imperialističnega značaja vojne, zlasti ko je z londonskim paktom meddr­ žavno razkosanje slovenskega narodnega ozemlja postalo tako rekoč del vojnih ciljev Antante. Zato za ocenjevanje slovenske politike oportunizem ali ne- oportumzem glede na podpiranje Antante proti Avstro-Ogrski ni ustrezno me­ rilo. Dejansko je M. Paulovâ ob to problematiko trčila že v svoji prvi knjigi o jugoslovanskem vprašanju (1. 1923), a jo že tedaj z vidika teze o nujnosti, da Antanta vojno konca z zmago nad centralnimi državami, vključno nad Avsfro-Ogrsko, nekako odrinila. Tedaj je po opozorilu, da je italijanska vlada v 1. 1917 preprečevala sklenitev separatnega miru z Avstro-Ogrsko zaradi' stra­ hu, da bi potem ne prišlo da zadovoljitve italijanskih želja, zapisala: »Nesre­ ča Jugoslovanov — londonski pakt — je po naključju okoliščin postala sreča za nas vse. Sonnino je 1. 1917 faktično — rešil položaj za nas.« (Diplomatič­ ka hra o Jihoslovany..., str. 98.) Ta »sreča za nas vse« je odtlej in tudi v zadnji knjigi M. Paulove — in ne samo njej — nekako preprečevala, da. bi slovensko politiko pogledala tudi z vidika razrešitve slovenskega narodnega vprašanja. Druga okoliščina pa je, da ob vsej konkretnosti pri rekonstruiranju po­ litičnih akcij.Jugoslovanskega kluba, M. Paulovâ opazuje razvoj, jugoslovan­ skega gibanja pri Slovencih vendarle bolj formalno, tj. j. zanima jo najbolj, koliko se to gibanje oddaljuje od besedila majniške deklaracije k odkritemu (deklariranemu) protiavstrijstvu. Notranja logika, politična širina in družbena 162 globina tega gibanja, ki je kot takšno na jugu monarhije edinstveno, ostaja v ozadju. Od številnih novih osvetlitev, ki jih knjiga podaja, naj naštejemo le nekaj posebno zanimivih. Naravnost dramatičen je prikaz okoliščin izjave Jugoslo­ vanskega kluba 30. maja 1971. Nova pričevanja omogočajo M. Paulovi sodbo: »Poglavitno sporno mnenje, da je deklaracija 'delo dunajskega dvora', ki bi v njej gledal korak k uresničevanju trializma, oz. da je nastala na migljaj dunajske vlade, ki da je zanjo vedela, ni podprto z ničemer v historičnih virih in tudi ne ustreza celotnemu razvoju dogodkov. Pritisk Clama Martini­ ca, ministrov, tudi češkega (Trnke), še v zadnjem hipu, naj se klubi odrečejo izjavam, je dokazan ne samo s trditvijo dr. Korošca, ampak predvsem s pri­ čevanjem dr. J. Smodlake; na češki strani pa s pričevanjem J. Hajšmana in Z. Tobolke« (str. 249). — Pomemben je podatek, da je predsednik Jugoslovan­ skega kluba dr. Korošec prišel 26. in 27. oktobra 1917 na pogovore s predstav­ niki češkega tajnega odbora v Prago in da so ga le-ti obvestili o svoji in emi­ grantski akciji za ustanovitev samostojne Češkoslovaške in izrazili željo, ustvariti z Jugoslovani enotno, fronto. Korošec je v smislu te želje potrdil, da bo Jugoslovanski klub vztrajal na opozicijskem stališču. .Dejansko je s tem da ni ustregel želji cesarja, naj sestavi program zahtev Slovencev in Hrvatov, ki bi bile postopoma uresničljive v okviru monarhije, onemogočil »novi kurz« dvora (str. 333—340). — Pomembna sta prikaza takoimenovanega' kongresa zatiranih narodov Avstro-Ogrske 17. maja 1918 v Pragi (str. 454—465) in slo­ vanskih dni 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani (str. 505—509). — Tudi raz­ člemba okoliščin, ki sta v njih 26. oktobra 1918 potovali v Ženevo jugoslovan­ ska (Korošec, Cingrija, Žerjav) in češka delegacija, razpršuje sumničenja, ki se v naši historiografiji ponavljajo v zvezi z dejstvom, da so potna dovoljenja izdale avstrijske oblasti (str. 532—535). Od zmotnih navedb v lčnjigi bi bilo treba popraviti, domnevo, da je bro­ šura Gregorja Žerjava o narodnostni razmejitvi na jugu ostala v rokopisu (str. 240). Dejansko je izšla še jeseni 1917 v Zagrebu in povzročila vihar nem­ ških protestov, posebno na Štajerskem in Koroškem. Lepo opremljeni knjigi je dodanih 39 izbranih dokumentov, seznam virov in literature in pa register oseb. Janko Pleterski 163