Vladimir Levstik: Prošnja.
561
(NB v tem slučaju ista oseba!), nego g. urednik," tako je pisal takrat g. A., iz o stale ga gesla pa vendar niti z besedico ni omenil. In vendar je bila njegova dolžnost —• 'rečenzentova dolžnost, vsaj tedaj še, da bi bil notiral to glavno hibo takozvane krasotne izdaje, kajti redaktor nikakor ne mara uživati dvomljive tiste časti, kakor da bi bil član kake literarne vzajemne zavarovalnice, češ, da ga je recenzent z ozirom na to članstvo pardoniral. Skoraj bi človek mislil, da recenzent niti tedaj še ni bil zasledil tiste glavne hibe krasotne izdaje; če jo je pa — in je vendar molčal, tedaj je vrlo slabo izvrševal recenzentsko svojo dolžnost in izgubil vsako pravico, da bi smel še kdaj vleči na dan nesrečni tisti izostatek Prešernovega gesla — to pa je izgubil tem bolj, ker je urednik takozvane krasotne izdaje ta svoj lapsus, ki pa niti ne sloni edino na njegovi površnosti, v takozvani „izdaji za narod" že sam popravil. — \Za stvar nam bodi, ne samo za reklamni efemerni efekt! —
Taka je torej žalostna resnica in zgodovina nesrečnega iz-ostatka Prešernovega gesla. Da sem jo spravil v Saturi na razgovor, mi bo vkljub vsej kočljivosti njeni g. A. že oprostil, vsaj velja o njej docela oni znani izrek „difficile est saturam non
scribere".-------Nekaj pa končno vendar  moram še'""haglasiti in
v imenu prostosti protestirati proti temu, da bi kdorkoli kogarkoli s kakim „ čudim se, da si upa . . ." gonil v naši literarni sobici takorekoč za vrata, ali da bi s kakim „ revček — ševčik" na-migaval na znani sonet Prešernov o Apelovi podobi, pa da bi, če bi se le kdo izpredrznil ziniti skromno kritikujočo besedo, tistemu namigoma očital, kako se je „na visokem kritičnem stolu razkoračil". Kolikor še nisem — bom skusil še pokazati, da glede teksta vzdrže Bambergove izdaje vsako paralelo z Wagnerjevo (Ničmanovo), Fischerjevo in Schwentnerjevo — in da redaktorji Prešernovi iz 1. 1866, 1896 in 1902 niso še Apeli, jaz pa tudi ne samo kopitarček. —
Prošnja.
J^oj težak je na kolenih!               Daj mi leka, pozabljenja:
Reši moje trudne rame,              spet bi ljubil domovino
reši dušo spon ognjenih,            in Boga. in cilj življenja,
ti, ki si jih vrgla name!              slab tobak in kislo vino!
Vladimir Levstik.
-------------¦-------------
»Ljubljanski Zvon" 9. XXVII. 1907.                                                                                     36