tranje duševne drame, ki jo razvija drobna »popevka« Pod oknom; tiste drame, ki se obrne že koj v sami samki navzdol ter prične, ko je v njej dosegla svoj vrh, koj tik za tistim avtentično Prešernovim porai-šljajem, ki je arhitektonsko znamenje, strmo padati —  v katastrofo:  »počlo bo serce«.
Sklepam: Da ima proemialka »Luna sije« to tako notranjo formo, formo slonečo na dvojici strof kot temeljni arhitektonski enotki, — je vpliv gorenje Schleglove pesmi z isto strofo, z isto skupino iz dveh strof kot enotko kompozicije. Da pa ima Prešernova spesnitev kot celota še formo na sorazmerje 2/3 ; l/3, s povdarkom arhitektonske zareze v tisti peti strofi-samki, — je posledica samostojnega umetniškega akta, samobitne umetniške ideje Prešernove, ki je ž njo samotvorno prežel in preosnoval iz Schlegla prejeti vpliv; ideje, ki je ž njo tudi v tej pesmici svoji udejstvil tisto vseobčo tendenco svoje umetnosti Prešeren: spoj umetniških principov grške antike z umetniškimi principi moderne v umetniški praksi sadanjosti. »Minerva« -\- »Apolon« = principi moderne -J- principi antike! Schlegel je v svoji pesmi pripojil le neko starodavno tradicijo daljnih davnin neskaljeno — v moderni »centrum« romantike ter s tem realiziral en princip njen, — po maksfmi: »der Bildung [= vtelešanja in formiranja] Strahlen aH' in Eins zu fassen«, kakor je rekel njegov brat Friedrich ; Prešeren pa je v svoji ustvaritvi zadostil sicer tudi isti zahtevi kakor Schlegel, a poleg ega tudi še oni drugi, mnogo težavnejši, — in sicer
KNJIŽEVNOST.
Engelbert Gangl: Moje obzorje. Učiteljska Tiskarna- Ljubljana 1914. Knjiga stane 3 K, po pošti 20 vinarjev več.
Moje obzorje je zbirka pesmi. Zbirka obsega 153 strani, ki so velike in zelo ekonomično izrabljene. Tehnična stran govori potemtakem za veliko obzorje. A drugače?   Drugače je to obzorje majhno, ozko.
Nič ne dam »prsta na čelo«, ko pišem te vrste, in vnaprej povem, da »kar je pod solncem, vse mi je po misli, ne lovim se za vejice in pike, in kjer so te, ne bom robantil in svetoval« (cf. Kritikom, str. 71) — samo kar mislim, povem.
Leta 1914. človek težko prebere to zbirko od začetka pa do zadnje strani, in če jo — potem gotovo zmučen vzdihne: Kaj pa je vas treba bilo — v tej množini!
Ljubezenska lirika je naivna in povrhu še pogreta. Citiral bi lahko za primer »Iz veselih mladih dni« 1., 3., 5., in še to in ono tu in tam in zraven postavil Prešerna, Ketteja, Aleksandrova in še druge — a ne maram biti dolg, še manj žaliti Prešerna, Ketteja in Aleksandrova.
Sonate in soneti so, recimo, dobri, dasi ni posebne globokosti v njih.   In prožnosti tudi ne.
Zadnji — VI, — oddelek je epičen. Povečini je verzificirana proza in obdeluje socialna vprašanja, »Prvi pozdrav«  bo, kakor je kratek, najboljši:
zadostil jej ravno s tisto sedmerodelno, po principu tretjinsko arhitektoniko, ki jo je vstvaril s tako malenkostno, navidez tako neznatno izpremembo Schleglove kompozicije v svojem spevu. In kaj je posledica? Dolgovezno enakomerni, dolgočasni dih Schleglove kompozicije je prav vsled te umetniške ideje — izginil v Prešernovi umetnini, ki v njej valovi' krepko, dramatično,  umetniški napeto  življenje!
Podal sem s tem drugi mejnik v zgodovini tiste posebne strofe, ki je strofa Prešernove, daleč takraj Julijine dobe in Čopove smrti nekako 1, 1842 ob prirejanju »Poezij« nastale, za uvod, za progrnialko »Julijini« dobi vstvarjene Podoknice; tisti mejnik, ki je direktno vplival na Prešerna samega. Stoletja so med obema mejama, med »ritmi« nemške opatinje Herrad in pa to Schleglovo pesmico; in ta stoletja krijejo za celo biblioteko dokumentov o literarnem življenju te strofe med raznimi narodi, v nemški, italijanski, francoski literaturi. Leta dela bodo potrebna, da bo vse to zistematično zbrano in dovršeno pred nami! Majhno in kratko je življenje človeka-posamnika, dolgo in težavno je delo raziskovanja. Dobrodošli torej — resnični prispevki, odkoderkoli, ter tudi najmanjši! Rezultat pa bo zaobsegel vso zapadno Evropo, velik kos svetovne literature, ter ga presadil v našo ozko literaturico —  ob Prešernu!
Ljubljana, 20. julija 1914.
Marko Šaš spe v domovino — ves izmučen, ves izžet; kar imel je sil najjačjih, vse mu vzel je tuji svet,
»Zdrava žemljica domača!« pesem v duši zaigra, dvigne se , . , Že zagluši jo bron mrtvaškega zvona.
Tudi »Rodovinska sreča« (str, 145) zasluži klicaj, »Dogodek na vasi« (str, 101) in »Soror Alma« (str, 133) sta motiva, ki sta znana tudi narodni pesmi — le da ju je narodni pevec bogve kdaj že podal vse lepše ko Gangl, »Krvavi krst« (str. 147) ponavlja sonato o življenju.
Summa summarum: 1. Manj bi ne škodilo; 2. dikcija je okorna od kraja do konca; 3, dobra stran: pesmi so umljive od prve do zadnje po vseh pravilih, tako da bo Pavel in Peter zadovoljen ž njimi. In to je danes, ko kličemo »Več luči!«, že dosti.           Jos. Lovrenčič.
Izobraževalna knjižnica, I. zvezek. Kranj 1914. Cena 40 vin. — »Tiskovno društvo« v Kranju je do-sedaj izdalo 20 zvezkov »Gorenjske knjižnice«, ki je obsegala večidel leposlovne sestavke iz »Gorenjca«, sedaj pa se je to podjetje izpremenilo v »Izobraževalno knjižnico«. Prvi zvezek obsega šest zgodovinskih spisov kranjskega dekana A,  Koblarja,   prinaša njegovo
«s»    276     «§»
sliko in seznam vseh njegovih zgodovinskih spisov, ki ga je sestavil Peter Bohinjec, tako je ta zvezek obenem majhen spomin na šestdesetletnico A, Koblarja, katerega delovanje je za preiskavanje naše ožje zgodovine velike važnosti, — Spisi, ki jih prinaša 1. zvezek, so z malo izjemo vsi lokalnokranjskega značaja, opirajoči se na gradivo, ki ga hrani župnijski arhiv v Kranju, Najvažnejši in najzanimivejši je spis o 1 u t e -ranih v Kranju, ki nam zanimivo riše boje in posledice bojev med luteranstvom in katoličanstvom v malem kranjskem mestu. Pogosto se spomnimo na analogne dogodke v političnem in idejnem življenju sedanjega časa. Važna in zanimiva sta tudi spisa »Slikarji v Kranju« in »Kostniška kapela (Karner) v Kranju«, — Hvalevredno je, da se te knjižice prodajajo za malenkostno ceno 40 vinarjev,                        Fr. Štele.
Spomin na Gospesvetsko polje. — Ob petstoletnici zadnjega slovenskega umeščenja koroških vojvod poklanja prijateljem koroških Slovencev dr. Valentin Rožič, Celovec 1914. Natisnila Družba sv. Mohorja, (Posamezni izvod stane 50 vinarjev.) — Brošura ima na 24 straneh razen osem lepih ilustracij zbrana v glavnih potezah najvažnejša data o početku slovenske vojvodine in njenih vladarjih. Staroslovanska zadruga, župe in župani so bili prvi važnejši državni organizmi, ki so s tem, da so se vedno bolj združevali v enoto vsled pritiska zunanjih sovražnikov, povzročili postanek slovenske vojvodske oblasti in slovenskih vojvod. Po majhni zgodovinski skici, kjer se omenjajo najvažnejši slovenski vojvode in pokristjanjenje Slovencev, prehaja pisatelj na obred ustoličenja, ki ga obširno opisuje in tudi razloži pomen posameznih delov obreda. Ob tej priliki izvemo natančno razliko med knežjim kamnom pri Krnskem gradu, na katerem se je vršilo državnopravno tako važno ustoličenje — in vojvod-skim prestolom na Gosposvetskem polju, kjer je knez prvič javno vršil svojo državno oblast. Nadalje dobimo tudi zanimive podatke o rodbini Edlingerjev, ki so imeli pravico vojvode umeščati, in o par drugih dvor-janskih službah onega časa. — V dodatku nam pisatelj opisuje znamenitosti Gospe Svete, Celovca in njegove okolice. Knjižica je sestavljena zelo vestno in jo prav toplo priporočamo vsakemu izobražencu. Služila bo dobro tudi profesorjem pri slovenski razlagi; zato bo tudi seznam virov posebno dobrodošel,      /. Mazovec.
Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetno-sti. Knjiga 19 9. Razredi historičko-filologički i filo-zofičko-juridički, 8°. U Zagrebu 1913. Knjižara jugoslav. akademije  (Dioničke tiskare),  Gjuro  Trpinac.   236 str.
Med tremi razpravami tega zvezka stoji na prvem mestu (str. 1—66) V. Klaičeva »Plemiči S v e -tački ili Nobiles de Zempche« (997—1719). Klaič govori v njej o plemiškem rodu, ki izhaja iz Štajerskega (Pfannberg) in ki je izginil med mohame-danci v Bosni, Ena veja se je namreč leta 1540. potur-čila in odšla po osvobojenju Slavonije izpod Turkov v Bosno in se omenja zadnjič leta 1719., dočim je krščanska veja izumrla že 1601. Zadnji potomci begov Sveta č k i h so morda člani mohamedanske rodbine Evli-jičev (turški evlija — svetec), ki se je po aneksiji Bosne preselila v okolico Soluna.
Drugo razpravo je napisal Rudolf Strohal: Dijalekat grada Vrbnika na otoku Krkuu prošlim vijekovima uporeden sa  današnjim (str. 67—152). Viri za to razpravo so
<*©>    2
mu bili v prvi vrsti povečini že izdani, nekaj pa tudi še nepriobčeni juridični spisi starih časov (Acta croatica, vrbanski zakon in razne notarske knjige), v drugi vrsti (za živi jezik) pa Ivana Žica folkloristična razprava »V r b n i k« v »Zborniku za nar, život i običaje Južnih Slavena«, in I. Milčetičeva razprava »Čakavština Kvarnerskih otoka« (Rad knj. 121), — Metoda je pri Strohalu že znana, zastarela: avtor namreč primerja narečje povsem mehanično s štokav-ščino, temelj mu je narečje, (N, pr, »Samoglasno a [ozir, e, i, o, u] dolazi drukčije no u današnjem štokav-skom narječju u ovim slučajevima« [str, 72 si,] ali »Ove se imenice razlikuju u sklonidbi od istovrsnih imenica u štokavskom narječju u ovim padežima« [str. 103].) To postopanje se mi zdi preveč rokodelsko, premalo znanstveno. Avtor naj bi bil po zgodovinsko-primer-jalni metodi pokazal, kako se je narečje razvilo iz najstarejših, torej skupno slovanskih glasov in oblik, kako daleč je hodilo skupno z ostalimi najbolj sorodnimi dialektičnimi skupinami (tukaj torej s čakavščino) in kaj ima posebnega, svojega nasproti tem (tukaj torej nasproti čakavščini, ne pa štokavščini) in v koliko se v tem oziru naslanja morda na kaka prehodna narečja (istrsko-hrvaška in slovenska). A tudi zahtev moderne fonetične šole ne vpošteva Strohal nikjer; povsod samo mehanično registrira, nikjer ne razlaga, niti tam, kjer je razlaga fonetično zelo lahka. V koliko je avtor dosegel v svoji razpravi praktični namen, da bi dal »kasnijim proučavateljima hrvatske glagolske knjige pripomočno djelo« (str. 68), o tem zdaj še ne moremo soditi. Prav pa je, da je avtor dodal na koncu razprave kot zgled jezika in sloga »Tištament Andrija Tolaniča« (str. 151—152), ki ga je vzel iz notarske knjige vrhniškega notarja Ivana Stašiča.
»Utjecaj grčkih i rimskih pjesnika na dubrovačku liričku poesiju« je naslov razprave, katere je izšel zaenkrat prvi del (str. 153 do 236); v njem dokazuje dr. Ivan Kasumovič vpliv antičnih lirikov na Šiška Menčetiča in Dore Držiča. Dokazi za ta vpliv so zelo različne vrednosti. Samo uporaba antične mitologije in imen zgodovinskih osebnosti za pesniške trope, stalni izrazi o rani, o ognju ljubezni, o njenih bolečinah, mrežah in sponah ter druge podobne metafore ne dokazujejo čisto ničesar, ker se lahko razlože brez neposrednega stika po vplivu trubadurske poezije, ki ima vse to tudi. Pa tudi primerjanje motivov čestokrat nima dosti dokazilne vrednosti. Pesmi, o kateri Menčetič (V. 27, 265—276) toži, da ga zjutraj zarja (solnce) loči od ljube (str. 192), ni treba primerjati s podobno situacijo pri Meleagru, Ovidiju ali Properciju, ker je to vsesplošno znan motiv srednjeveške trubadurske lirike (provansalska 1'alba, nem. tageliet). Pač pa brez-dvomno drži primerjanje Držičeve 5 1. pesmi z Ovidijevo heroido Sappho Phaonu (str. 205—207), Žal, da maloštevilni brezdvomno trdni dokazi skoro izginejo med takimi paralelami, ki ne dokazujejo ničesar. Epitete plavi lasje, belo lice, čelo, grlo, vrat, prsi in roke, rdeča usta, vroče in mrzlo, oziroma trdo srce, sladki poljubi itd,, itd. se nahajajo v ljubavni literaturi vseh časov in narodov. Da so taki dokazi zelo nedostatni, kaže Kasumovič sam, ko na zelo mnogih mestih navaja kot dokaz odvisnosti kar po več citatov iz različnih antičnih pesnikov (str. 174, 175, 177, 185 itd., itd,).   Ali so
'      ¦©¦                                                                                                          37