208
Fran Ilešič: Božji jezik.
Bo ž j i jezi k.
Spisal Fran Ilešič. I.
Apoteoza junaka Herakleja.
ilo vam je to takrat, ko so imeli vesoljno oblast črez ves svet Olimpovci, stolujoči v nedoglednih višinah Olimpovih, skriti v tmino neprozornih oblakov; Heraklej se je na gori Eti bas odpravljal s tega sveta, trdno prepričan, da ga bogovi sprejmo v svojo sredino: Trudil se je bil pošteno celo življenje, zemeljsko potovanje sklenil v pobožni službi nesmrtnih Olimpovcev, in naj bi mu bil zdaj, po teh težkih izkušnjah, zaprt vhod v bivališča nebeških »1 ahk o živcev« ? Že je imel naneseno grmado drv, da na njih sežge, kar ga ni bilo za olimpovske salone, vzel škatljico žveplenk »podpornega društva za mlade plemiče-junakoviče«, zažgal — in črez nekaj minut Herakleja ni bilo več v dolini  solz.
Na vrtoglavem robu visokega olimpovskega vrha pa je sedela Heba, lahkokrila nebeška natakarica. Zapustila je bila zborovalnico bogov in boginj, ki so ji ta dan prepovedali točiti opojni sok nektarjev, češ, da imajo trezno poslušati izvirno razpravo jezikoslovca Herma (Merkurija) o najnovejših pojavih jezikovnega razvoja. Ker sama ni čutila zanimanja za take učene reči, je ostavila dvorano ter sedla na bližnji vrh, da se vda veličastnemu razgledu po širnem svetu. Kako si pa tudi lep, ti Zenov svet, ves vreden, da te občuduje boginja! . . .
Toda kaj pa je bilo to? Tam spodaj na obronku je nekaj za-šumelo — grmovje se giblje, vejevje poka, kamenje se udira, in krvavo razpraskan stopi pred njo junak ogromne postave — Heraklej! V ognju očiščenega ga je nesla neznana sila z gore Ete proti Olimpu, a padel je bil prenizko — najhujšo strmino je moral preplezati s silnim naporom in si pot sam utreti; kajti človeška noga še tod ni hodila.
»Da, Olimp trpi silo!« tako je vzkliknil Heraklej, stoječ na trdnih tleh poleg Hebe, ter jo je vljudno pozdravil. Nato je sledil lep odzdrav, lep nasmeh, in   Herakleja, starega častivca ženskih,
»Skrbi je konec, žalosti, nesreče, Se trese od veselja spet mu žila,
209
Kar gleda ji v obličje tak cvetečc; Naj brije v rane mu viharjev sila, Naj po telesu spotenem mu vleče: Ni njemu mar, kar se godi na sveti, Ak' smejo srečne jo roke objeti.
In v njega roke mu pada počasi božja natakarica — toda
Naj pevec drug vam srečo opisuje, Ki tako hitro je vzcvetla obema, Pijanost njuno, ki tak hitro mine, Pregnana od jezikov razdaljine —
Heba in Heraklej se namreč žalibog nista prav umela, ko sta jela med seboj kramljati, ker je vsaki govoril svoj jezik. Heba je sklenila, da tujca brž Zenu prijavi.
Medtem je Merkurij, zgovorni vnuk Atlantov, v veliki olimpovski dvorani približno takole govoril: »Zbrane boginje, zbrani bogovi! Niti za minuto se še ni pomaknil kazavec olimpovske večne ure, odkar smo v neizmerni svoji ljubezni razdelili Zemljanom vsaki svoje darove; kar sem zmogel najboljšega, svoj lastni najlepši umotvor, bogov govorico, jezika neprecenljivi dar sem poklonil jaz temu prej »nememu in grdemu zarodu« 1), ne samo, da bi na mesto sovraštva in vojske stopili sprava in mirna pogodba, da bi ljudje mogli občevati med seboj ter si na ta način omikati naravo2), ampak posebno tudi radi tega, da bi oni umevali nas, bogove, in mi njih. Vi vsi bogovi ste mi bili hvaležni, da sem ustvaril ta »teoantropovski« (bogočloveški) jezik, ki bi naj obsegal vse kote nebes in zemlje; odtlej ste se s tem sredstvom lahko bližali ljubeznivim devam po-zemeljskim; saj še veš, Zen, kako si rad zahajal na zemljo »v vas«, kako si brez ovir potoval po zemlji liki po Olimpu, občujoč z ljudmi, srkajoč z dimom pečenega mesa tudi njih vroče molitve. Pojdi dandanašnji na svet ti, Zen, ki zmoreš vse; mar misliš, da še najdeš ljudi z razumljivo govorico? Ne; človeški govor se je povsod izpremenil. Kot vaš poslanec hodim z Olimpa na zemljo in pod zemljo ter se prepričam vsakikrat, da ljudje vedno bolj mešajo jezik, da govore po svoje, Olimpovcu težko umljivo, po pokrajinah različno . . .«
Zdajci vstopi Heba, steče po gladkem parketu k predsedniškemu stolu mogočnega Žena ter mu tiho nekaj na uho pove. Videti je bilo, da so ga vznemirile njene besede; pozorno je pogledal na svojo soprogo strogega očesa, na boginjo Hero, potem pa izpre-voril, da se je Olimp stresel:   »Naj vstopi!«    Merkurij je bil ob tem
*) Horacij, sat. I, 3. ž) Horacij, carm. I, 10.
Fran Ilešič: Božji jezik.
210
Fran Ilešič: Božji jezik.
prizoru umolknil,   smrtna tišina je zavladala po nesmrtni  dvorani — Hcba pa privede Herakleja.
Zen se zgane, ko ugleda svojega in Alkmeninega nezakonskega sina, ter se iznova ozre po častitljivi svoji soprogi, pričakujoč od nje »ognja in žvepla« ob ti živi priči svoje zakonske nezvestobe. Toda — čudo veliko! bojevita Hera se takrat ni vnela kakor o drugih podobnih prilikah; stvar je pač bila že nekoliko zastarela, nadalje ji je junak izredno krepkih udov ugajal, potem pa se ji je Zen zadnje dni, pripravljaje jo na ta dogodek, znal nenavadno prikupiti, da mu je prizanesla to in ono —¦ in jezikoslovna točka dnevnega reda ji je pomirila srce toliko, da ji ob pogledu Heraklejevem ni vzkipelo, če je tudi kuhalo in močno vrelo.
Priveden pred Žena, je začel Heraklej govoriti — a zdaj je 'nastal krohot po Olimpu, »homerski« smeh: nihče ni razumel te ko-lobocije razen Herma, jezikoslovca, ki je bil preromal mnogo zemlje. Le-ta se je brž zavedel lepe prilike nazornega pouka ter jel svojim tovarišem ad oculos dokazovati resnico svojih prejšnjih besed, češ, da ljudje ne govore več kakor bogovi; Heraklej je bil za to trditev jasen dokaz. »Ti Heraklej«, je nadaljeval Herm, »nisi prepotoval manj sveta nego jaz — Gade so te videle in Lacija in Mala Azija — ti mi boš pritrdil, da ljudje različno govore po svetu. Kar je pri Grkih in Latincih fero (bhero, phero), to je v Indiji bharami, pri Germanih biru, pri Slovanih berom (bera); kar je na Grškem d"j|xo;, v Italiji fumus, je v Indiji dhumas, po slovanskem svetu dymi>; grški (5Lo; je latinski vivos, sanskrtski (indijski) živas, slovanski živi.. Toda te besede so si vsaj toliko podobne, da se jim vidi skupni vir — Grki, Italci, Kelti, Germani, Slovani, Armenci, Perzijci, Indi, vsi ti narodi imajo sorodno govorico, imenujejo se Arijci ali Indoevropci — ali kako si umeval, Heraklej, prebivavce iberskega polotoka? kako Egipčane, Babilonce?«
»Ti so mi govorili barbarski neumljivo«, je odgovoril Heraklej, »ti niso sorodniki Grkov; Semiti so, Egipčani pa Kamiti«  . . .
Zenu je bilo že več nego dovolj te jezikoslovne razprave; srce mu je zavzemala druga misel: bo-li možno Herakleju priboriti prostor med bogovi? Sicer bi ga bil po svoji vrhovni oblasti lahko povzdignil do časti iz lastne moči, sam s svojim odlokom, ne meneč se za druge bogove; ali kaj bi bilo Herakleju pomagalo življenje med zavidnimi in sovražnimi mu tovariši? Zato se je odločil Zen Heraklej evo prošnjo spraviti pred zbor ter jo deti na debato.
Fran Ilcšič: Božji jezik.                                        211
V  tajni seji — Heraklej je medtem s strahom čakal v veži ter se v skrbeh niti s Hebo ni utegnil meniti —- se je pred vsemi drugimi oglasil za besedo Merkurij; kar naj topleje je priporočal prošnjo, poudarjajoč, da si lepšega zgleda jezikovnega novotarstva ne more misliti, nego je baš Heraklej, ta živi vir zemeljskih narečij; odslej da se bo šele nadejati bujnejšega razcvita jezikoslovnih študij v Olimpu, kajti brez dialektnih izprememb   jezikoslovcem   ni  obstanka.
Razen Palade, ki je mirno in resno poslušala govor Merku-rijev, drugi bogovi o ti stvari niso umeli mnogo; tem več pa je bilo slišati nerazločnega godrnjanja, dokler ni vstal Ares (Mart), polkovnik nebeških vojaških krdel: s sabljo bijoč po mizi je dajal važnost svojim besedam, češ, da je treba v armadi enote, da pa se tale ruši s sprejemanjem eksotnih bitij, sploh pa da je Heraklej za častniško družbo preneotesan hrust.
Ker se je za svojega ljubimca potegnila tudi Heba, nebeška natakarica, ki je bila draga vsem bogovom in jim je posebno v tem odločilnem trenotku namenoma mamila um z izredno ljubkostjo in lepimi očmi, je naposled obveljal predlog Merkurijev, da se naj Heraklej sprejme v nebo kot »exemplar humanarum linguarum«, vendar s pristavkom boga Marta: 1.) da je v Olimpu edino veljaven božji jezik, 2.) da se je ogibati vseh vplivov Heraklejevega narečja, ker bi to skrunilo čistost božjega jezika, 3.) da se nikdar nihče več ne sprejme v Olimp, če ni popolnoma zmožen božjega jezika, 4.) te določbo se morejo in smejo le enoglasno izpremeniti.
V  ti obliki je bil predlog enoglasno sprejet.
II.                  -      ;
Cesarja Avgusta razprava  o božjem jeziku.
»Ab excessu divi Augusti nox prima« — po smrti blaženega Avgusta noč prva (od 19.—20. avgusta 1. 14. po Kr.) — to je bil naslov posebnega odstavka v dnevniku vestnega paznika palatinske knjižnice v starem Rimu; z grozo si bral pod tem zaglavjem, kako je strašilo ono noč v teh sicer le Muzam posvečenih prostorih.
»Pozno je že bilo . . . psi so bili že umolknili, jaz sem bil legel spat; a komaj me je zazibal prvi sen, kar so zaškripala vrata glavnega vhoda —¦ kaj je to ob ti uri? Vlekel sem na uho, a zdaj začutim, kakor da bi potegnil ob meni dih hladne sape, in sosedna glavna dvorana, polna knjig, se je razsvetlila; slišim, kako nekdo poriva knjige, jih premetava, kako knjige padajo . . . znoj  mi je po-
212                                        Fran Ilešič: Božji jezik.
lival čelo, ko sem na rahlo odprl duri . . . o joj, tam zgoraj na stolici je stala ob knjigah bleda podoba njegove blaženosti, cesarja Avgusta samega: premetaval je in listal, listal in'listal, iskal in zbiral, dokler ni zapel petelin . . . Torej tudi tvoja glava, blaženi Avgust, ni bila učenosti dovolj polna za oni svet? tudi tam še čislaš človeško modrost? — Nisem zatisnil več očesa, smrtna duška me je dušila . . . Drugega dne sem pogrešal več Homerjevih izdaj, vse znamenite komentarje od Aristarha počenši . . .  Avgust Homerist?«
Toliko tisti čudni dnevnik; pojasnjuje ga zapisnik seje bogov z dne 19. avgusta 14 po Kr. Onega dne se je bil namreč v Olimpu oglasil Avgust s prošnjo, da mu dado sedaj, ko je zapustil zemljo, prostor v svoji sredini. Ni dvomil o svoji vrednosti niti o gotovem sprejemu, dokler ni zvedel ob nebeških vratih, da je ondi treba znati — božji jezik. Ta novica ga je presenetila; nikdar v svojem življenju ni mislil o tem, v katerem jeziku bo  govoril z bogovi — sitnost!
Radi dobre volje, ki jo je kazal na zemlji do bogov, z vna-njimi sredstvi pospešujoč njih češčenje, gradeč jim svetišča, dasi le mrzle, neme zidine, kjer ni nikdar izlivalo gorko človeško srce svojih čuvstev —• zategadelj so mu bogovi obljubili nebesa, ako prouči vse, kar je v posvetnem slovstvu znano o božji govorici, ter predloži o tem primerno razpravo bogovom v presojo . . .
v
Se isti večer se je odpravil Avgust na palatinski grič v knjižnico, si odnesel odtod potrebno literaturo za svojo nalogo in drugi dan »po straži mirno gor' in dol', korakaš mi, August; ne vidiš nič, ne slišiš nič, kot bil bi filozof«, popravljajoč v predvežju olimpovskem, kar si bil zamudil v življenju, proučujoč za pokoro grške pesnike. Zasledil je v -Homerju tele sledove božjega jezika: v Ilijade prvem spevu tele vrstice (399—404):
»Zvezati Žena nekdaj so zakleti bogovi hoteli,
Hera, Pozejdon, celo rojenka mu Palas Atena,
Ti si mu prišla v pomoč, razvezala spone mu udov,
Ter si storočnika brž v široki Olimp poklicala,
Ki Briarej ga Olimp, Egeon pa zemlja ga zove« . . .
V   Ilijade drugem spevu (811—-814) imenujejo višek,
»Ki ga ljudje Batieia zovo, nesmrtri bogovi Brze Mvrine gomilo . . .«
V  Ilijade štirinajstem spevu pošlje boginja Hera Morfeja spanca
na goro Ido poleg Troje, in (286—291):
»Spanec ustavi se tam, Kronida oko ga ne spazi, Jelki na vrh ti je sedel, ki v gori najvišja je bila,
Fran Ilešič: Božji jezik.
213
Kvišku moleča v sopar obnebja košate mladike,
Ondi sedi skrit v vejah široko razraščene jelke,
Ptici enak ves zvočni, ki glasno po gorah si poje,
Khalkis jo zove Olimp, ljudem kot Kymindis je znana« . . .
Huda je borba med Ahajci in Trojanci; vsi bogovi posežejo vmes (spev 20., 73—74):
»Z ognjem Hefajstom se sprime globokovrtinčasta voda, Ksantos jo kliče Olimp, Skamandros pa zove jo zemlja« . . .
Samo božja beseda brez dodejanega prevoda iz človeškega govora se imenuje v Odiseje desetem spevu (302—305); čarovnica Kirka je Odiseju tovariše izpremenila v živali, Odiseja samega je te usode obvaroval bog Herm, pokazavši mu čarovno rastlino, »koren lečen«: »moly bogovi mu pravijo«. V dvanajstem spevu pa pripoveduje ista Kirka Odiseju, da bo mu treba dalje pluti mimo silno nevarnih pečin, »Planktai jim je ime pri srečnih bogovih v Olimpu«   (61) . . .
Avgust se je pri svoji preiskavi teh sledov božjega jezika pred vsem in najprej obrnil do očeta Homerja, dobro vedoč, da je Homer Grkom ustvaril bogove, in vsled tega pričakujoč od njega tudi kaj podatkov o božjem jeziku. In ni se motil. Toda zdaj mu je ob tem gradivu nastala sledeča zadača:
1.) Ker so si po splošnem in neovržnem mnenju izumili jezik bogovi sami, odkod ima Homer poročilo o božjem jeziku?
2.) Po čem se razločuje božji jezik od človeškega? po starosti? So li one božje besede prastarine?
Ko je Avgust pregledal vso primerno literaturo, je o prvem vprašanju konstatiral sledeče podmene: 1) nekaterniki so mislili, da so duhovniki te besede božjega jezika slišali neposredno od bogov, zmislili se jih v zamaknjenih trenotkih; 2) nekaterniki so ugibali, niso li tega jezika nekdaj rabili omikanci, govoreč kakor bogovi; 3) muza, prijateljica Homerjeva, je ovadila Homerju kakor druge božje tajnosti tudi skrivnosti božjega jezika.
Zadnja podmena se je zdela Avgustu najbolj  verjetna.
O drugem vprašanju je cesar Avgust po dolgem raziskovanju tole spravil na dan: božjim besedam kakor Briarej, Khalkis, Ksantos je še videti etimološki vir, po vrsti pomenijo silnega obra, medeno-barvnega ptiča, rumenobarvno reko; ali pa najdemo tudi pri vzporednih človeških besedah: Ajgajon, Batieia, , Skamander, Kvmindis ono prozornost? In baš prvotna prozornost daje onim izrazom pesniško slikovitost, lepoto, vredno božjega očesa, ki le nazirajoče misli!
»Ljubljanski Zvon« 4. XIX. 1899.                                                                                                  15
214                                        Fran Ilešič: Božji jezik.
Ne radi starosti ima Homer te besede za božje, ne radi tajne ne-umljivosti in pokvarjenosti, ki nastane s starostjo — bas narobe, radi mladeniške jasnosti . .*.
Tako je torej ugibal in pisal Avgust, prav kakor da bi bil vedel, da pride za njim dobrih 1800 let filolog Kvičala ter zapiše sledeče besede: »Jako bohove lepši jsou a dokonalejši a močnejši než lide, jako krme i napoj jich jest lepši, tak pfirozenym zpusobem i mluva jich jest lepši než lidska«. (Listy filologicke a paedagogicke 1877, O reči lidske a božske.)
V tem mnenju je utrdil Avgusta sam bog Apolon, ki je bil cesarju naklonjen radi novega svetišča, ki mu ga je bil postavil cesar Avgust na Palatinskem griču. In Apolon je vdahnil cesarju-filologu misel na Pindarjevo odo (»otoku Delu«), kjer znani grški lirik proslavlja Apolona in Diane, Latoninih otrok, rojstni otok, navadno imenovan Del, z drugim imenom Asteria: »Zdravstvuj, otok, od bogov ustavljen« J), otrokom bleskokose Latone mičnomila klica, morja sin, širne zemlje sveto čudo, ki te smrtniki imenujejo Delos, blaženi bogovi v Olimpu   pa   temne   zemlje   daleč   svetečo zvezdo«.2)
»In ti, grški Eros, naš Amor«, je vzkliknil Avgust, »ti, ki si najstarejši med bogovi, ki vladaš i ljudi i bogove, ki imaš najlepšo bodočnost — saj »ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko ljudi na svetu in sveta   ne   bo — tudi   ti   nimaš v nebesih istega   imena kakor na
zemlji!
»Smrtniki zovejo jo3) Erota, krilatega boga, Radi krilate pa sile nesmrtniki boga Pterota«. —
Tako berem v Platonu (Phaedros, 252 B), in grški p ter on pomeni perut. —¦ Bogovi, vi čutite ljubezni naglo moč in ste jo s pravim imenom imenovali!«   . . .
To disertacijo je vložil pri božjem zboru Avgust, da bi dosegel časti in pravice božanstva; nebeška komisija jo je z zadovoljstvom sprejela ter kandidata v slovesni seji proglasila za boga. Z vznesenim glasom je bral promotor Mart, bog »boja klicatelj«, znano formulo, ki se sliši pri doktorskih promocijah in krokarskih izpitih:
»Mi, Jupiter Saturnovič, večni rector magnificus tovarištva božjega;
Merkurij, Jupitrovič, večni dekan človeški;
Mart, Jupitrovič,
J) Otok Del po pripovedki sprva ni imel trdnega, stalnega mesta, doklcr mu ga niso odločili bogovi v zahvalo za dobroto, izkazano Latoni. 2) t. j. Asteria; prim. aster = zvezda. ;i) namreč ljubezen.
Aleksandrov: Oj dobro jutro, hišna mati.
215
večni   promotor,  redno postavljen, priznavamo s tem pismom in hočemo izpričati, da je bil
Gaj Julij Cezar Oktavijan Avgust, porojen v Rimu, po dobro prestanem izpitu v navzočnosti vseli bogov na slovesen način povz-dignjen v čast božjo in so mu bile podane pravice in predpravice božje. V zagotovilo te časti in teh pravic smo podpisali svoja imena in pritisnili nebeški pečat«  . . .
(Dalje prihodnjič.)
Oj dobro jutro, hišna mati.
vJj  dobro jutro, hišna mati, oj  dobro jutro Bog vam daj! Namenil sem se v trg pogledat, kjer velika bo maša zdaj.
Vsi  drugi, mati, tak prešerno z očmi me, mati,  pikajo, in rožmarine za klobuke vsi drugi, mati, vtikajo.
A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si jo pripnem,
Ah takrat kri vzkipi mi, mati, na srce žalost leže mi —
a glejte, nimam, nimam družbe,     Jaz fantič mlad sem, bolj kot noži da z njo po cesti beli grem.         pogled njih v srce reže mi . . .
Jaz fantič mlad sem, čujte,   mati, mlado, ah, hčerko dajte mi . . .    . Hej, žalost in vsi ti sosedje, ne enega več blizu ni!
Aleksandrov.
Visoka molitev.
A?
V
ečni Bog,
pred tebe pokleknem tja
in prosim te sklenjenih rok
in iz vsega srca:
Obvaruj  me blamaž, kristjana udanega, nepotrebnih fraz in vsega dognanega, obvaruj me barbarstva
in vsega neblagega, varuj  me varstva prijatla predrazega . . . ah, in daj  mi moči, premagati blesk oči in sebe premagati vsaki čas, daj  okusa mi  pravega in usmili se mene, vihravega vsem ljubim ljudem na rovaš Aleksandrov.
15*
270
Fran Uešič: Božji jezik.
Bo ž j i jezik.
Spisal Fran Ilešič. III.
Lucija Aneja  Seneke  satira o smrti Cezarja Klavdija
(41—58 po Kr.):
Cezarja Klavdija apokolokintoza ali pobučenje.
islim vam sporočiti, kaj se je dogodilo v nebesih dne 13. oktobra za konzulov Azinija Marcela in Acilija Aviole, onega leta, ki je bilo začetek presrečnega Ne-ronovega veka (58 po Kr.). Niti sovraštvo niti ljubezen ne bo govorila iz mene, a če me kdo popraša, odkod da vem vse tako gotovo, no, nato ne bom nič odgovoril, nič, če se mi ne bo hotelo. Kdo me naj prisili ? Saj vem, da sem postal svoboden mož, odkar je zapustil svet oni, ki je bil uresničil rek, da mora človek biti rojen ali kot mogotec ali kot norec. Ce se mi bo pa zljubilo odgovoriti, bom rekel, kar mi bo prišlo ravno na jezik. Kdo je kdaj od zgodovinarja zahteval prisege, kdo zapriseženih prič ? Ako pa bi kljubu temu trebalo navesti vir, pa vprašajte onega, ki je videl, kako je šla v nebesa Družila, sestra in obenem ljubica Cezarja Kaligule; vprašajte onega srečnega senatorja Livija Gemina, ki je za to pričanje dobil od Kaligule lepo plačilo 250000 denarjev. Isti mož bo rekel, da je videl tudi Klavdija, kako je šel v nebesa, seveda šepaje, ne z odmerjenimi koraki. Hočeš, nočeš, oni mož mora videti vse, kar se godi v nebesih; saj je nadzornik Apijeve ceste, ki drži od večnega Rima mimo še bolj večnih grobov rimskih mogočnežev črez Kapuo v Brundizij, po kateri je šel med bogove, kakor je znano, tudi blaženi Avgust in Tiberij Cezar. Vendar ti bo ta mož odgovarjal na takšna vprašanja le na samem, javno ne bo nikdar zinil o teh rečeh; kajti odkar je v senatu prisegel, da je videl Družilo v nebesa iti, a mu v zahvalo za to divno poročilo ni nihče verjel novice, se je s svečanimi besedami zaklel, da ne bo črhnil besedice, če bo tudi na očitnem mestu videl koga pobijati . . . Vse, kar sem slišal od tega moža, hočem zanesljivo in jasno povedati —- prisegam na njegovo neskaljeno srečo, ki mu jo želim . . .
»Phoebus je bog po krajših poteh že kazal se zemlji, Temnemu Snu da odstopi časa vrhovno poveljstvo;
Fran Ilešič: Božji jezik.
271
Že je državo si bratu na škodo razširila Luna, Zima ostudna je trgala kras bogate jeseni; Ker se je Bakh,   nam dragi gospod še dražjega vina, Staral, paberke redke pobiral je pozni trgavec«
Mislim, da me boste bolje umeli, če povem, da je bilo meseca
oktobra, dne  13. oktobra. Ure vam   natanko   ne morem povedati —
lažje   se   bodo   filozofi   zedinili   nego ure — toda recimo, da je bilo
med šesto in sedmo uro.  »Topa je predebelo!«  mi pravite,  »pesniki
se trudijo in potijo, opisujoč solnčni vzhod in zahod, in ne puste niti
poldneva v miru; ti pa hočeš na ta način preskočiti to nesrečno uro ?«
»Že je bil v dve polovici razdelil bog Phoebus neba pot In bližajoč se noči je tresel utrujene uzde, Doli poševno vozeč, poševne pošiljal je žarke.«
Klavdija je jela dušica siliti, a izhoda ni našla. Tedaj je poklical Merkurij, ki se je vedno izredno veselil bistroumnosti njegove, eno izmed treh Rojenic Sojenic k sebi ter ji rekel: »Ti kruta ženska, kaj pa pustiš trpeti siromaka, ki ni zaslužil tako dolgotrajnih muk ! Ze 64. leto se bori s svojo drago mu dušo — dušico. Zakaj ga sovražiš ! Dovoli vendar, da jo vsaj enkrat pogode astrologi — ve-deževavci, ki ga zaman pokopujejo vsaki mesec, odkar je postal vladar. In vendar se ni čuditi, če mu ne morejo določiti smrtne ure, saj nihče ne ve za njegovo rojstno uro. Kdo je namreč kdaj sploh mislil, da je bil kot človek rojen? niti njegova mati ne. Stori svojo
dolžnost:
»Smrti ga daj: prestol naj zasede boljši naslednik!«
Toda rojenica Kloto je odgovorila: »Hotela sem mu, zares pri Herakleju, še dodati malo časa, da bi obdaril z državljanstvom i ono malo število tistih, ki ga še nimajo. Sklenil je bil namreč, da hoče v togi videti vse Grke, Galce, Hispanjole, Britance. A ker je z druge strani dobro, da ostane vsaj za seme nekaj tujcev (= nedržavljanov), pa se naj zgodi, kar želiš.« In vzela je zaboj ter potegnila iz njega tri vretena, eno je bilo neumnega Avgurina, drugo blaznega Babe, tretje pa Klavdijevo. »Te tri«, je rekla, »hočem vse v enem letu v kratkih presledkih izročiti smrti, da ne poj de Klavdij sam na drugi svet. Bilo bi namreč zelo neprimerno, če bi ga hipoma pustila samega, ko jih je še ravnokar videl toliko tisoč za seboj, pred seboj, okoli sebe; toda ta dva tovariša mu bosta za zdaj  dovolj.«
»Rekši besede, je zvila z vretena umazane niti, Z njimi kraljeve prestrigla je Klavdiju čase življenja. Lahesis pa — nebeške lase ji prepletajo rože, Celo, sence lavorika si svoji, pierska rastlina —
272
Fran Ilešič: Božji jezik.
Suče bleščečo se nit iz volne ko sneg se bleščeče, S srečno roko predoč, a spredena nit, glej, dobiva Novo brž barvq: obe se ti preji čudita sestri. Volna še ravnokar bela spreminja v zlato se rdeče: Zlatega veka sijaj že z niti se širi po zemlji. Nič ne prenehajo: blažene sreče saj predejo runo, Polne roke so veselje jim, preja uspešna veselje. Samo od sebe hiti jim delo, se suče vreteno, Gladka jim vije se nit izpod prstov brez vsakega truda. Leta Titona presegajo, Nestorja leta množijo . . . Phoebus veselo pomaga, pojoč o časih bodočih: Zdaj jim živahen ves strune udarja, zdaj volno podaja; Vse so zavzete njegovega petja, ne  čutijo truda. Bratove strune slaveč, od srca slaveč njega pesmi Spredle so več nego s'cer:  človeško usodo presega Slavij eno delo. »Nikarte nehati«, jim pravi Apolon, »Zmaga naj bridko usodo, ki smrtnikom žuga se smrtjo, On, ki je meni podoben po licih, podoben po diki, Niti je slabši po petju niti po glasu:   Zemljanom Blažene čase bo dal, zakonov molčanje prekinil. Kakor razžene danica zaran bežeče zvezdice Ali se hesperus dviga, ko vračajo spet se zvezdice, Kakor se solnca veliko oko ogleduje po svetu, Kadar je zora zmagavka ovila ga z rožnatim dnevom — — Ravno so zlata kolesa zdrčala iz zlatih zatvornic — Tako se bliža že Cezar, Nerona že takšnega vidi Roma; sijajni obraz se mu sveti v blisku pogleda, Gosti mu kodri se vijejo s temena v tilnik.«
Tako je pel Apolon, Lahesis pa je storila, kar je pel on, ker je tudi ona bila naklonjena temu vrlemu možu; s polno roko je za-predla ter še posebej Neronu obilo let podarila. Klavdija pa, tako vele vse tri sestre, naj ljudje spremljajo k zadnjemu počitku, kličoč: »Zdravstvuj! hvala bogu!« In on je res globino svoje dušice izčrpal ter s tem končal svoje laži-življenje. Izdihnil je, komedijante slušajoč — komedija je bila zanj pri kraju! — —- —• — —- — —¦ — —• Zadnje besede, ki so jih ljudje slišali iz njegovih ust, so bile: »V blatu se valjati«.
Kaj se je pozneje godilo na zemlji, to bi bilo odveč pripovedovati. Saj veste to le predobro: kar je splošno veselje vtisnilo spominu, to se ne pozabi. Nihče ne žabi svoje sreče. Pač pa slišite, kaj  se je godilo v nebesih: za resnico jamči poročevavec.
Jupitru se je naznanilo, da je prišel nekdo, mož dokaj lepe postave, precej siv, da pa se kreta neprestano, kakor da bi komu pretil:   neprenehoma   da   namreč   giblje  z   glavo  in  nerodno  vzdiga
Fran Ilešič: Božji jezik.                                        273
desno nogo. Vprašali da so ga, katere narodnosti je, a da je odgovoril nerazločno in zmešano: njegovega jezika da ni umeti, da ga ne ume ni Heraklej ni Avgust.
Tedaj je ukazal Jupiter Herakleju, da naj gre iznova spoznavat, katere narodnosti da je tujec. Herakleja je bil prvi pogled hudo zmedel, tistega Herakleja, ki se ni bal niti najhujših nestvorov: ko je videl ta neznani obraz, nenavadno hojo, slišal glas, ki ga ni slišati od nobenega bitja na kopnem (le pri pomorskih zverinah ga čuješ), ta votli in pritrti glas, je mislil, da mu je zdajci prestati trinajsti trud. Ko pajga je zdaj natančneje opazoval, se mu je vendar zdel človek. Približal se mu je torej ter mu grški — bilo je to lahko umljivo Klavdiju kot grkoljubu, ki je v grškem jeziku spisal dvajset knjig tirenske,   osem kartaške  zgodovine — to-le rekel:
»Kterim ljudem si rojak, in ktero ti rodno je mesto?« Ob teh besedah se je Klavdij močno, močno razveselil; bili so mu znani glasovi, dočim prej božjega jezika ni nič razumel; tudi se je nadejal, da bo i ondi kaj Grkov, mož — filologov, katerim bo lahko prodajal svojo črkarsko znanost, in da bo kaj zanimanja za njegovo zgodovino. Zato se je takisto učeno s Homerjevim verzom predstavil  rekoč:
»S Troje me mesta vihar je zagnal na Kikonov obrežje.«
Resničnejši pa bi bil sledeči verz, ki je tudi Homerjev: »Trojo sem mesto razdjal, pogubil sem nje prebivavce.«
In uveljavil bi se bil Herakleju, temu ravnodušnemu, odkritosrčnemu človeku, če ne bi bila prisotna Mrzlica, ki je bila prišla z njim: vse druge bogove je bil pustil v Rimu. »Ta človek«, pravi Mrzlica, »ti pripoveduje gole laži. Jaz ti to pravim, ki sem živela z njim toliko let: v Lugdunu je rojen, Lugdunca zreš; šestnajst milj daleč od Viene je rojen, pravi Galec je. Zato je — kot Galec tega ni smel opustiti — razdejal Rim. Ta mož je sin mesta Lugduna, kjer je dolgo vladal Licinij, ki je bil po rodu Galec in je ondi tiranski postopal. Ti pa, Heraklej, ki si več sveta potlačil, nego katerikoli mulogonec ali »tlakotlak«, gotovo Lugdunce poznaš in veš, da je mnogo milj med Ksantom in Rodanora.«
Zdaj je vzkipel Klavdij in mrmraje — kajti le mrmrati je mogel — dal duška svoji jezi. Kaj pa je hotel pravzaprav reči, tega ni nihče razumel: tako nejasno so doneli njegovi glasovi božjim ušesom. V resnici je ukazoval, naj odvedejo Mrzlico na smrt, in sicer z ono kretnjo svoje hrome,   le za ta posel  dovolj močne roke, s katero je
274
Fran Ilešič: Božji jezik.
imel   navado   kot cesar  obglavljati   ljudi.   Zaukazal je, da se ji vrat prereže, a živa duša se ni zmenila za njegov ukaz.
Tedaj je rekel Heraklej: »Poslušaj me in pusti bedarije; pri nas glojejo miši morilno orožje. Brž z resnico na dan, da ti ne iz-tepem iz glave teh neumnih muh.«
Te besede je govoril Heraklej precej osorno in ostro, a vendar ni imel toliko odločnosti, da bi bil založil norcu kakšno črez pleča. Sicer pa je bila že postava silnega junaka dovolj grozna za Klavdija, da je pozabil šal ter spoznal, da tu v Olimpu mu bode pogrešati vpliva, ki ga je imel v Rimu kot »petelin«,') ki največ premore na gnoju; kolikor se je sploh moglo razumeti, je izpregovoril to-le:
»Nadejal sem se, da se boš ti, Heraklej, najpogumnejši izmed bogov, pri drugih zame potegnil: in če bi me kdo, sem si mislil, vprašal po znancu, ki bi me mogel priporočiti, sem namerjal tebe imenovati, ker me vrlo dobro poznaš«  . . .
Heraklej je v tem hipu čutil, kako sladko je biti na glasu vplivnega moža, četudi le priporočitelja pri vsemogočnih bogovih; prijel je šepastega klijenta ter ropotaje z njim udaril v nebeško dvorano. 2)
»Kolosalno!« se je zdajci zadri Ares, ki drugega ropota ni maral slišati nego rožljanje svoje bridke sablje. »Robatost! Da se mi prestraši tankoživčna Venera, ki ljubi mir in  tihoto ljubezni.«
»No, seveda, Heraklej, od tebe ni nič boljšega pričakovati — ne čudim se, da si ti tako udri v zborovalnico; saj tebi ni nikdar nič dovolj zaklenjeno — nikdar še nisi kazal olike, vsega se lotiš robato, s silo; vidi se ti pač, odkod da si — parvenu!« In Ares se je zopet približal s čuvstvom  misleči Veneri.
Nato izpregovori ves ogorčen bog Merkurij: »Je li res, da bi ta človek rad postal bog, ki še nikdar ni pravilno izgovoril nobenega stavka? Tako željo se drzne gojiti —- a izreči je sam ne more? Bog mora biti samostalen, sam svoj odvetnik, od drugih neodvisen, absoluten govornik ... Vse življenje je prebil, zabil v svoji spalnici; ker ne ve več, kaj bi ondi počel, iztika zdaj po nebeških kotih ter hoče postati bog; premalo mu je svetišče v Britaniji, kjer ga barbari častijo in molijo kot boga —«
Zdaj pa je posegel Jupiter vmes; prišlo mu je na misel, kako nedostojno da je, vpričo neposvečenih oseb zborovati. »Dovolil sem vam«, je dejal,  »da ga izprašujete,   vi pa ste govorili kakor v zboru
*) Latinska beseda gallus pomeni Galca (= Klavdija) in petelina. 2) Tu je latinski tekst pokvarjen, ima večjo vrzel; ta izmišljeni stavek jo naj  izpolni.
Fran Ilešič: Božji jezik.
275
v
— le bolj divje, tako kakor v gostilnicah. Želel bi, da se držite discipline. Kakršenkoli je ta mož — kaj bo si mislil o vas!«
Da Klavdij ne bi slišal zborovanja, so mu veleli odstopiti. Nato je prvi govoril oče Jan: silno pameten bog , ker gleda obenem »naprej in nazaj« — s svojima dvema obrazoma. Ta je mnogo lepega povedal in sicer z zgovornostjo, ki si jo je mogel pridobiti le na rimskem foru, kjer je iz svojega svetišča poslušal vse javne obravnave; zapisnikar mu kar ni mogel slediti; zato jaz tudi nimam namena njegovih besed doslovno sporočiti. Dosti je govoril o veličini bogov: da ne sme ta čast postati vsakdanje blago. »Nekdaj«, tako po priliki je dejal, »je bila velika reč, postati bog; dandanašnji ji gine vrednost . . . Toda želeč, naj se ne bi videlo, da govorim le zoper osebo in ne za stvar, predlagam, da sploh nihče več ne postane bog izmed njih, ki »zemlje uživajo sadež«, ali izmed njih, ki jih redi »žitorodna zemlja«. Kdor bo zoper ta sklep božjega starešinstva kot bog izklesan ali slikan, tega sem že zapisal peklenskim pošastim in glasujem za to, da ga damo med sužnji   pošteno bičati.«
Nato vpraša Jupiter za mnenje sina Vice Pote, ki je bil sicer bog »minorum gentium«. Ta je ljubil denar, živel od dobička, rad prodajal občine in (male) državice. Njemu se je spodobno približal Heraklej in se mu taknil uhlja. Zato pa je sin Vice Pote govoril tako-le: »Ker si je divni Klavdij po krvi v sorodu z blaženim Avgustom, takisto z blaženo Avgusto, katero je povzdignil sam med bogove, in ker prekaša isti Klavdij vse smrtnike daleč v modrosti, zato sem teh misli, da bodi divni Klavdij odslej bog — bog po vsi resnici in pravici, in da se ta božanska izprememba pristavi »Meta-morfozam«  Ovidijevim«  . . .
Različni so bili predlogi, in zdelo se je, da zmaga Klavdij. Heraklej namreč, videč, da je njegovo železo v ognju, je tekal semtertja ter govoril: »Svet stoji na prošnjah, dobroto za dobroto! Sedaj gre za mojo reč, ki sem se zanjo zastavil; če boš ti kdaj česa želel, bom ti v zahvalo vse storil: roka roko umiva.«
Tedaj se je vzdignil blaženi Avgust, da pove svoje mnenje, in je govoril velezgovorno: »Zbrani očetje, vi ste mi priče, da še nisem govoril, odkar sem postal bog. Vedno opravljam mirno le svoje posle. Toda zdaj ne morem več molčati in skrivati svoje nejevolje, ki jo še vikša stid.
Ali sem zato na kopnem in na morju naredil mir ? ali sem zato udušil državljanske vojske? zato z zakoni mestu Rimu dal trdno podlago,  zato  jo   s   stavbami   okrasil,   da   se   mi   sedaj   naklanja   tolika
276
Fran Ilešič: Božji jezik.
sramota?! Ne najdem primernega izraza, zbrani očetje: vse besede zaostajajo daleč za mojo sveto jezo! Ta človek, zbrani očetje, ki, se zdi, da ne more niti muhe spoditi, je ljudi tako' izlahka moril kakor muhe: koliko jih je umoril samo v svoji in moji lastni rodovini — da ne govorim o premnogih imenitnih možeh, ki jih ima na svoji vesti. Tale človek, ki ga tam vidite, ki se je toliko let skrival za mojim imenom, se mi je za vse to zahvalil s tem, da je dve Juliji, moji pravnukinji umoril, eno z mečem, drugo z lakoto, potem pra-vnuka Lucija Silana. Povej mi, blaženi Klavdij, zakaj si te-le umoril, predno si preiskal njih krivdo ? Ti si tudi ubil soprogo Mesalino, ki sem ji ravno tako praded kakor tebi. »Ne vem nič o tem«, praviš ali bi pravil, če bi znal rabiti vsaj človeški jezik — zlodej te vzemi! Da nič o tem ne veš, to je grše nego, da si moje in svoje sorodnike pobijal!
Premislite zdaj, zbrani očetje, kak nestvor bi bil rad sprejet med bogove. Poglejte vendar njegove telo! zares bogovi so bili slabe volje, ko so ga poklonili svetu.
Kdo naj tega človeka časti kot boga ? kdo naj vanj verjame ? Naposled niti o vas nihče ne bo več mislil, da ste bogovi, ako bodete jemali take ljudi medse.
Sklep: zbrani očetje, če sem častno zavzemal svoje mesto, če nisem nikomur nikdar trdo odgovarjal, maščujte meni storjeno krivico! Predlagam sledeče —• bral je svoj  pisani predlog — :
Ker je blaženi Klavdij umoril dva zeta, Lucija Silana in Krasa Velikega, Skribonijo, taščo svoje hčere, Mesalino, svojo soprogo, in druge brezštevilne poštenjake, zato predlagam, da se strogo postopa zoper njega, da se mu ne dovoli priziv, da se brž ko mogoče spravi s pota, da nebo zapusti v tridesetih dneh, Olimp v treh dneh.«
Klavdij se je hotel sicer braniti, a ker ga nihče ni razumel, se je brž glasovalo; večina je bila za Avgustov predlog.  In takoj gaje Merkurij zgrabil za vrat ter ga vlekel v spodnji svet —¦ pekel — »Tjakaj, od koder se, pravijo, nihče ne vrne.«
Ko sta stopala Merkurij in Klavdij v Rimu po Sveti cesti, je vprašal Merkurij nekoga izmed ljudstva, kaj da pomeni oni hrup in ono tekanje, ali je morda Klavdijev pogreb. In res, bil je Cezarja Klavdija pogreb, velika sijajnost; kajti ščedeli niso niti denarja niti skrbi, in videti je bilo, kakor da pokopujejo boga. Flavtistov, tro-bivcev in vsakovrstnih piskačev je bilo toliko, da je ta dirindaj slišal celo Klavdij. Vse je bilo veselo, jasnega obraza; rimsko ljudstvo se je izprehajalo, radujoč se svobode.   Samo Agaton se je jokal in nekaj
Fran Ilešič: Božji jezik.
277
drugih sebičnih odvetnikov, ki so za Klavdija tako dobro ribarili v kalni struji . . . Ko je svoj pogreb ugledal Klavdij, tedaj je spoznal, da je mrtev. A veselil se je te proslave svoje osebe in bi bil najraje še dalje gledal veličastno-ginljivi prizor svojega pogreba. Toda prijel ga je božji sel Merkurij in ga vlekel črez Martovo polje — s prikrito glavo, da bi ga kdo ne spoznal; in med Tibero in Sveto cesto, ondi, kjer je Veliki kanal in so »vrata smeti«, sta se spustila v dolenji svet.
Prej pa je bil že tja dospel po bližnjici Narcis, njegov opro-ščenec, da lahko dostojno sprejme svojega milostnega gospoda, in mu je zdaj prišel nasproti, fino umit in načičkan, kakor da je ravno prišel iz kopeli, ter dejal: »Kaj, bogovi prihajajo k ljudem?!« —• »Teci, teci«, mu reče Merkurij, »ter naznani naju prihod.« Oni pa je hotel svojemu gospodu še več laskavih ljubeznivosti povedati, a Merkurij mu je iznova ukazal, naj hiti, in ko se je Narcis obotavljal, ga je izpodbodel s svojo šibo. Narcis se je brž spustil v tek. Ker vodi tu pot neprestano navzdol, zato je prišel tudi Klavdij, dasi ves protinast, hipoma k vratom Plutonovim: tu je ležala, kakor pravi Horacij, stoglava zverina, ki je gibajoč se strašno tresla svojo grivo; malo je vznemirilo Klavdija, ko je zagledal črnega, grivastega psa — vajen je bil le svojega ljubljenčka, belega psička. In z mogočnim glasom je izpregovoril:   »Klavdij  Cezar prihaja.«
In glej, ploskaje z rokami, se prikaže takoj zbor pevcev, pojoč: »Evo ga, veselimo se! veselimo se!« Bili so to: Gaj Silij, designovan konzul, Junij Pretorij, Sekst Tral, Mark Helvij, Trog, Kota, Tekt, Valent, Fabij, rimski vitez —• ki jih je bil dal nekdaj Narcis v smrt odvesti. V sredi te skupine pojočih mož je bil pantomim Mnester, ki ga je bil Klavdij svoje dni radi lepšega okrajšal za eno glavo.
Novica o Klavdijevem prihodu se je hitro raznesla, celo do Mesaline tja v ženski oddelek. Kar usuli so se proti oni strani, odkoder je prihajal Klavdij, najprej oproščenci Polibij, Miron, Har-pokrat, Amfej in Feronakt, ki jih je bi Klavdij naprej poslal v spodnji svet, da mu pripravijo pot; za njimi sta prišla dva prefekta, Just Katonij in Ruf, Pompejev sin, potem prijatelji Saturnij Lucij in Pedo Pompej, Lup in Celer Azinij, bivši konzuli, nato dve nečakinji, zet, tast, tašča, sploh vsi sorodniki. In zabranili so mu pot kakor prava vojaška četa. Ko jih je Klavdij ugledal, je vzkliknil: »Vse polno prijateljev! Kako pa ste vi sem prišli?«
Tedaj pa je rekel Pedo Pompej: »Kaj praviš, krutež vseh kru-težev? Ti še vprašaš, kako smo sem prišli? Kdo nas je sem spravil,
»Ljubljanski Zvon« 5. XIX.  1899.                                                                                                  19
278
Fran Ilešič: Božji jezik.
ali ne ti, morivec svojih sorodnikov in prijateljev? Hajdi na pravico! Jaz tebi tukaj pokažem sodnikov  stolice!«
Po teh besedah ' ga šiloma odvede k tribunalu podzemskega sodnika Eaka; ta je preiskoval po zakonu Kornelijevem o zavratnih morivcih; Pedo je obtožil Klavdija kot zločinca, ki je umoril: trideset senatorjev, tristo in petnajst rimskih vitezov, navadnih ljudi pa več, nego je listja in trave.
Prestrašen se je oziral Klavdij okrog, iščoč kakega zagovornika, toda ni ga našel prijatelja. Naposled je stopil izmed množice Pavel Petronij, stari njegov pivski brat, zgovoren baš kakor Klavdij, ter zahteval, da bode on zagovornik; toda niso mu ugodili. Zdaj je prebral Pedo Pompej pismeno tožbo med velikim hrupom in rabuko. Petronij je poskušal ugovarjati, toda Eak, mož pravice, mu je za-branil ter obsodil Klavdija, ne da bi bil zaslišal drugo stranko, češ: »Kakor on drugim, mi njemu — uživa naj isto pravico«.
Nastala je smrtna tišina. Vsi so strmeli radi tega nenavadnega postopanja; rekali so, da se še kaj takega ni nikdar zgodilo. Klavdiju se je seveda zdela ta njegova obsodba bolj krivična nego nova. Dolgo so se nato prepirali, kako kazen mu prisodijo ... Po dolgem ukrepanju so sklenili, da je treba za Klavdija izmisliti novo kazen, da mu je odkazati kako neuspešno, neplodno delo, ki izvira iz kake strasti ter le-to strast zopet neti — delo brez konca in utehe. Tedaj je Eak razsodil, da mora igrati s kockami v kupici brez dna. In res je začel Klavdij takoj zbirati kocke, ki pa so mu letele skozi kupico na vse strani, in mučil se je z brezuspešnim  delom.
Kar se prikaže Gaj Cezar Kaligula in si jame lastiti Klavdija za sužnja; privedel je tudi priče, ki so videle, kako je on Klavdija z bičem, s šibami tepel in klofutal ... In res so podzemeljski sodniki Klavdija izročili kot sužnja Gaju, Gaj pa ga je izročil svojemu opro-ščencu Menandru, da mu  pomaga v pravnih vprašanjih.
V prostih urah pa goji Klavdij z Menandrom, učenim Grkom, gla-soslovje božjega jezika — žal, da tega ni storil poprej — ter išče najprimernejše abecede za božji jezik, pričakujoč, da se s temi raziskavami bolj proslavi, nego se je proslavil z novimi črkami, ki jih je bil izumel na zemlji za človeški latinski jezik.l) Skladnje se pa nista lotila; zato bi bila morala za božji jezik imeti čuvstvo.
*) Cesar Klavdij je uvedel v latinski pravopis tri nove črke, ki so se rabile  za njegove vlade: _| = v, -^ = bs, ps, j— — polglasnik med i in u.
(Dalje prihodnjič.)
Ivan Šorli: Idealisti.
279
Idealisti.
X'am pri mizi obloženi štirje gostje mi sedijo, pijejo mi rujno vince, sladko mi jedo pecivo, govore o tem in onem, kaj lepo je, poezija . . . Domačin je zdaj govorec, slušajo ga gostje štirje, kimajo mu zadovoljno. —
v
Cujte,  kaj jim je povedal, kaka bistra to je glava; tudi vi mu pritrjujte, z glavo včasih prikimujte!  . . . Govoril pa jim tako je: »Slišal v svoji sem mladosti, da se pesnik vsak izpoje, in da s prvim sivim lasom mu pojema moč prvotna. Slišal sem, a verovati nisem hotel  praznim  marnjam; mislil sem, da pesnik  srednji bi utegnil se izpeti, a nikdar ne velik pesnik, kakor Orel je na primer, ta naš divni,  slavni pevec . . . A sedaj pa le verujem, vidim, da je res,   kar čul sem; i naš Orel je opešal, dasi v letih je najboljših! Res, nekteri govorijo: »Vedno  večji je ta Orel, vedno više se povzpenja, in obzorje se mu širi, in veliko njega  srce svet vesoljni že objemlje, vse človeštvo brez. izjeme.« Toda čujte me, gospoda: Pevca vendar je naloga,
da nam kaže  ideale, da nas drami, navdušuje za vse lepo, blago,  sveto! . . . To storil je pesnik Orel v prejšnjih časih s polno mero, ko ljubezen je opeval v svojih sladkih slavčjih tožbah, ko nam pomlad je opeval v nedosežnih svojih odah, ko je pesmi pel  večerne, vzbujal sladko hrepenenje, da si   jokal,   pa se smejal . . . In ti zlati vzori, vzori!  . . . In sedaj kaj poje neki ? Le vzemimo zadnje pesmi: Opisuje nam uboštvo, bedo, jad, smrt, glad, nagoto, vodi nas po bornih kočah, v gnusna vodi nas predmestja, grde slika nam beznice, pa propadlost po teh krajih . . . To res z vedno isto silo, Da jo vidiš to golazen, kako gnete se pred tabo, naga, lačna,  zapuščena, kako vzdiha, joče,  kolne . . . Vprašam pa, je to umetnik, ki nam nudi te prizore? So li kmetje, so berači, ti kvartači, ti pijanci, kak predmet za poezijo, za to čisto   božjo hčerko ? . . . Nam blaže li srca morda, dvigajo jih proti nebu, ganejo li dušo našo? . . . Ha, gospoda, smešno, jeli? Smešno, to je, pa nevarno! . . . Vsa mladina ga že čita,
19*
280
Ivan Cankar: Noč.
vse se zanj že navdušuje . . . Peša vera, peša nravnost . . . Žalostni so vam ti časi, časi struje te  »moderne«, teh »modernih« pevcev časi! . . Toda kaj bi se jezili, dajte, pijte no, gospoda! Trčimo na zdravje, dragi!
Bog jih živi pevce prave, Bog jih živi ideale, jasne, svetle ideale!« Zazveneli so kozarci, trčili so štirje pivci, dvignili kozarce polne, srkali v se ideale, jasne, svetle ideale . . .
Ivan Sorli,
il
Noč,
X.oč prihaja v mojo tiho sobo; luč umira pred menoj na mizi, v zadnjih iskrah že trepeče
plamen — noč prihaja v moje trudno srce.
In na stenah  vstajajo počasi temne sence z bledimi obrazi, vame gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke . . .
Izsušena že so moja lica, in izpraznjena je moja   duša .. . . vse raztrosil sem bogastvo svoje, vse do dna izpraznil svojo dušo —
Zdaj je tukaj  veliki bankrot . . . Luč umira pred menoj na mizi, vame gledajo oči globoke, bližajo se mrtve mi roke.
Ivan Cankar.
L
Resignacija.
a mojo pot ne trosi rož duhtečih —¦ temna in strašna pred menoj leži; cvetovi jasni vsi bi oveneli, v režeče maske bi okameneli smehljaji tvoji sredi te noči.
Oj Anica, vse moje lepe sanje razpadle so že davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril, vse zlagano — pod haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival svoje duše blazni strah.
Pred mano hodi smrt s korakom tihim, polaga mi na pot svoj temni prt — in luč umira, moje cvetje vene . . . Oj ne žaluj — odvrni se od mene, ti ljubica — pred mano hodi smrt! . . .
Ivan Cankar.
374
Fran Uešič: Božji jezik.
Božji jezik.
Spisal Fran Ilešič.
(Konec.)
IV.
Ognjeni jeziki.
akor Klavdij tako tudi ves takratni svet ni več utnel bogov, bogovi pa niso umevali sveta, in zastalo je občevanje med Olimpom in zemljo, ker ni bilo občila; zemlja je bila brez skrbnih gospodarjev, Olimp pa dvor brez gospodarstva. Imena bogov je svet pač izgovarjal, a molil bogov ni več.
Bogovi niso čutili tega razmerja. Bivali so mirno v Olimpu ter se brez skrbi za svet vdajali svojim epikurejsko-lahkoživim željam. In miren stan je res bil Olimp, zavit v gosto meglo, katere ni prodrlo radovedno človeško oko. —
»Joj meni, moje oči!« je zavpil nekega dne bog Zen. »Blešči se mi od silne luči tam na vzhodu!«
Golgata je bila vsa v živem ognju. Topel vetrič je vel od nje in razpršil oblake ob vrhovih olimpovskih; gol je bil prvič Olimp, golote svoje pa so se strašili Olimpovci. Kamor je bil doslej zrl človek s svetim strahom in spoštovanjem, sluteč za temnimi oblaki božjo tajnost, tja je posijala luč resnice — Kristove vere — krinka je padla bogovom raz obraz.
Ognjeni jeziki so petdeset dni pozneje plavali nad Jeruzalemom kot vidno znamenje svetega duha, ki ga je poslal Kristus svojim apostolom; v vseh jezikih je govoril Bog prvi binkoštni praznik vsem narodom, in ves svet je iznova  umeval božjo besedo.
Sram pa je bilo Olimpovce pred svetom svoje nagote. Da bi bili izpostavljeni pogledom nizkotnega človeštva?! Nikdar! Apolon je zagodel stari marš: »Odi profanum vulgus et arceo«, in vsi bogovi so se kakor eden mož vzdignili, da se preselijo u Olimpa na sever h germanskim in slovanskim svojim bratom. Ondi so se naselili po visokih gorah, v zraku in oblakih, lovili volkove z germanskim Vuo-tanom, se solnčili okoli slovanskega Svaroga in strele metali s Pe-runom. Središče jim je bila germanska Valhala in slovanski Nav (raj).
Toda tudi tod jim je človek drzno »posvetil« v obraz z ono lučjo z vzhoda; pač se je trudila Klopstockova, Goethejeva in Schil-
Fran Ilešič: Božji jezik.
375
lerjeva muza, da bi jim s svojimi zvoki osladila življenje vsaj tam zgoraj v najvišjih višavah, pač je češki glosist v latinskem slovarju »Mater verborum« svojim rojakom vsiljeval slovanske bogove, in Srb Milojevič je še 1. 1869. pričaral vesoljnemu svetu živo sliko slovanskega Olimpa (glej Krek, Einleitung, str. 587;1> 840), prilviške malike je nekdo zakopal v zemljo, da bi tem bolj zanimalo svet njih vstajenje (Krek, str. 4062) — zaman: odklenkalo jim je.
Tiste čase je Jupiter nekoč tako-le bridko potožil Vuotanu in Perunu: »Kako lahko smo živeli takrat, ko še niso stikali po vseh koteh hribolazci, ta vražja zalega, ampak je človeška druhal prepuščala obronke kuščarjem, kačam in drugi golazni, vrhove pa nesmrtnim bogovom. Sans gene sem se takrat splazil skozi grmovje naših gora k lepim zemljankam, ali dandanes te po teh lepih potih, ki so si jih napravili povsod hribolazci, izpazi pri vsakem koraku kako človeče, ki stopa z gorjačo v roki na vrh in se zamakne v vsak kažipot — kje je potem še majesteta, če nas opazujejo na tajnih poteh navadni ljudje? in pa ljubosumni  možje če bi te ti natepli!« —
Valhala in Nav sta se preselila daleč na sever, tja v Ledeno morje.
V.
Oton  se uči v Valhali božjega jezika.
Dne tridesetega julija meseca 1. 1898. je sfrfotala duša Otonova iz gradu friedrichsruhskega ob obali Severnega morja v bližnje hrastje. Nemirno se je ozirala okoli, češ, kam pa zdaj ? V Berlin ne smem, v Pariz ne smem; v Gradec? Tam pa bi me iz ljubezni pojedli, ostane le severna stran, torej  črez širno morje!
Brunhilda, krepka, životna deva, s katero se je bil dal nekdaj v Gasteinu fotografirati, ga je vzela pod pazduho ter ga odnesla v Valhalo.
Kako je osupnil Oton, ko je zaslišal posamezne sinove matere Germanije, pravzaprav današnjih germanskih dežel, govoriti slovanski! Že je hotel namočiti pero, da ukrene z razpisom vse potrebno zoper to zlo, misleč, da je i ondi vsemogočni cancellarius, kar mu zadoni s predsedniškega stola neumljiva oficialna govorica; mar ni tu in povsod pruski žargon oficialni jezik ?
Pravi bogovi so govorili le svoj uradni jezik, »poboženi« veljaki pa so umevali tudi druge jezike. Oton je bil v začetku ves zmešan, a brž je spoznal, da ne kaže nič drugega nego   se naučiti tega urad-
376
Fran Ilešič: Božji jezik.
nega jezika.   Za  učitelja si najme  najboljšega  jezikoslovca, ki je bil tam, Jakoba Grimma.
Grimm ga sprejme za učenca ter mu začne, držeč se zdravega vzgojnega in poučnega načela, razlagati stvari, o katerih je mislil, da so morebiti učencu znane.
»Si bral »Nordsko Eddo«, ono skandinavsko zbirko raznih junaških pripovedk, ki ima svojo vzporednico v nemški »Nibelunški sili« ?«  ga vpraša Grimm.
»Ne,«  odgovori Oton.
»Obžalujem,« reče nato učenjak; »tam bi se bil naučil, da pivu ne pravija povsod čl, ampak da mu pravijo na primer velikani —-obri: hreina log (— čista tekočina), peklenščaki miodh (slov. med) —«
»O,« ga prekine Oton, »to vem še iz burševskih let, ko sem pil po vseh svetovih, z angeli, hudiči, bil pijan v nebesih in v peklu, po vseh devetih nadstropjih —¦ jeli, biorr zovejo bogovi pivo?«
»Pogodil si!« reče Grimm. »To bo dobra podlaga. Z načelnega stališča ni zabiti, da ima vsak svet svoj jezik; v peklu drugače govore nego v nebesih . . .«
Nadaljnji pouk je kazal, da se je Oton sicer privadil božjim besedam, da pa je vedno pruski  izgovarjal . . .
VI. Grimm in Miklošič pred nebesi.
Mrzlo je bilo v Valhali, mrzlo, da so bogovom in polubogovom šklepetali zobje; odkod naj bi prihajala toplota? Otonu je že še pokadil kak volkodlak ali Wolf, a Grimmu, ki je imel v svojih razpravah jezike za enakopravne, kateri rojak bi njemu kadil?
Ves zmrzel se je napotil Grimm iz Valhale, da bi našel gorkote svojemu skoro otrplemu srcu.
Iz nejasnega, meglenega slovanskega Raja, kjer so brej živ-ljenske toplote švigale sence bogov kakor Svaroga, Peruna i. dr., je hrepenel Miklošič, da bi ugledal enkrat — žarko solne e.
Srečala sta se na izprehodu Grimm in Miklošič. Pogovor ju je kmalu napeljal na vprašanje, kako bi kaj bilo s primerjalno slovnico vseh jezikov vseh svetov. Baš sta govorila o tem, da po sanskritskih knjigah pravijo ljudje antilopskim kožam čarma, bogovi pa garma (Kvičala, Listy 1877, str. 8.), kar prideta — vroča želja je bila dovolj, da se jima je uresničila — pred krščanska nebesa; na zlatih stebrih,
Fran Ilešič: Božji jezik.
377
pred vhodom je bilo napisano: »Naj ne vstopi, kdor ne ve, kateri jezik se govori v raju!«
Tega vprašanja sta se učenjaka lotila z vso vnemo. Metodo sta
v
brž pogodila: »Ce bi vedeli, kateri jezik so govorili ob stvarjenju v raju na zemlji, bi poznali tudi jezik, ki ga govore tu v nebesih.« Glede na to je bilo rešiti najprej jezikovno-zgodovinsko vprašanje o jeziku Adamovem. —
Bogato literaturo sta našla o tem predmetu. Izprva so imeli hebrejščino za prajezik ali rajski jezik. Cerkveni očetje o tem niso dvomili. Sv. Hieronim piše: »Da je prajezik bil hebrejski jezik, ki je v njem pisan stari vek, in da so se naši jeziki razvili iz hebrejščine, to nam je izporočila vsa starodavnost.« In zopet: »Skoro vseh jezikov besede ima hebrejščina.« Origenes pa pravi: »Prvotni Adamov jezik —¦ mislimo hebrejskega —¦ je ostal v oni deželi, ki ni bila delež kakega angela, ampak Boga samega.« Učenjak Guichard (okoli 1600) pa si je stavil vprašanje: »Hebrejščina je brez dvoma prajezik — kako pa si naj razlagamo druge jezike iz nje?« Grščino si je tolmačil tako-le: Ker se bere hebrejščina od desne na levo, grščina pa od leve na desno, ti je treba hebrejske besede le obrniti, in brž imaš grščino. — Že v 10. stoletju pa je ugovarjal hebrejščini slavni črno-rizec Hraber, ki pravi v svojem spisu o pismenih: »Nestb bogi. srb-tvorilh židovbska jezvka prežde, ni rimbska, ni jelinbska, nb sirbskyj, imbže i adanrb glagola, i otb adama do potopa, i otb potopa, donbdeže bogi. razdeli jezyky pri stlbpotvorenii.«
Hebrejščini se je popolnoma omajalo stališče, ko je izdal 1. 1580. Gorupius na Nizozemskem velevažno knjigo, v kateri je dokazoval, da se je v raju govorilo nizozemski ali holandski. An dre Kempe pa je bil prepričan, da je Bog z Adamom govoril švedski, da mu je Adam odgovarjal danski, kača pa da se je z Evo razgovarjala francoski.   Toda  zaman  je  pisal svojo knjigo   Perzom, ki mislijo, da je
v
kača govorila arabski, Adam in Eva perzovski, Gabriel pa turški. Se manj mu je verjel   oni domoljubno navdušeni Madžar, kateremu sta
v
bila Adam in Eva Madžara, ali oni Spanjol, ki je še 1. 1814. trdil, da je Adam   dvoranil Evi v jeziku  pirenejskih  Baskov;   seveda  je le-ta
v
Spanj ol našel svoji tezi jasnih dokazov v zapisniku metropolitanskega kapitelja v Pampeluni, ki je bil 150 let pred njim sklenil sledeče: 1.) Ali je bil baški jezik prajezik človeštva? Učeni članovi kapiteljski priznavajo, da si ne upajo tega kar naravnost zatrjevati, dasi so v srcu globoko prepričani o tej resnici. 2.) Ali je bila baščina edini jezik,  ki  sta ga  Adam   in  Eva  govorila v raju?   O tem   se niti za
»Ljubljanski Zvon« 6. XIX. 1899.                                                                                                  26
378
Fran Ilešič: Božji jezik.
trenotek ne budi dvom v našem duhu, in nihče ne more temu kaj pametnega ugovarjati. (Vorlesungen iiber die Wissenschaft derSprache. Von Max Mttller. I. Serie. p. 111.)
Vse to so bile le duhovite znanstvene igrače; učenjaki so govorili o prazgodovinski dobi, ne da bi se bili ozirali na sledove, ki jih je zapustila v zgodovini, o prajeziku, ne glede na zgodovinske jezike; baš iz današnjih in iz zgodovinski znanih jezikov lahko sklepamo na starejše jezikovne dobe.
To je izprevidel že Leibnitz; zato je prvi opozoril jezikoslovce, da si morajo pridobiti empirske podlage, ter priganjal ruskega carja Petra Velikega, naj da popisati vse mnogobrojne jezike svoje velike države; in res imamo izza carice Katarine II. prvi »sravniteljnvj slovar«.
Tem začetkom sta sledili v našem veku primerjajoča in zgodovinska slovnica. Oni sta nam pokazali, da so takozvani indogermanski jeziki kakor sorodniki poleg njim tujih semitskih (hebrejskega, arabskega itd.) ali uraloaltajskih, da so si sicer jeziki teh skupin tem bolj podobni, v čim starejši obliki jih primerjamo, da se da že do neke meje rekonstruirati indogermanski prajezik, da pa so doslej še zaman iskali ožjih vezi med skupinami samimi, na pr. med indoger-manskimi in semitskimi jeziki.
Adam, tvoj jezik se nam umika kakor varljiva mavrica, dokler se nam ne posreči med vsemi jeziki cele zemlje zaslediti sorodnosti, ki bi nas vedla k skupnemu jeziku, človeškemu prajeziku.
»V nebesih govore . . .« — le negativen odgovor imamo na to vprašanje: nobenega izmed živih ali znanih jezikov, pač pa njih skupni prajezik, a tega ne poznamo. »V nebesih govore« — kateri jezik? Kadarkoli hočem kaj zapisati, vselej se mi upre roka kakor Faustu, ko je hotel razložiti tajnost svetih besed: »V začetku je bila beseda«!
Zdaj pristopi jasnih lic, jasnega pogleda poljski mesijanist Mic-kiewicz, propovednik splošne krščanske ljubezni, ter s trdnim, ali vendar milim glasom reče te besede: »Res je, da se v nebesih ne govori noben izmed zgodovinskih človeških jezikov, a vsi so ondi enako spoštovani, enakopravni. Zaman je Pilat na Kristovem križu odlikoval židovski, grški in latinski jezik, kakor je Friderik, pruski kralj, dajal neprimerno prednost latinščini, ki mu je bila občilo z Bogom, mimo francoščine, v kateri je občeval z ljudmi, in mimo nemščine, v kateri se je pogovarjal s konji; zaman so se zbrali v Benetkah   proti sv. Konstantinu filozofu   (Cirilu):   jepiskupi i popove
E. Gangl: Lilija bela . . .
379
i črbnorizbci, jako i vrani na sokola, i vbzdigoše trijezyčnuju jeresb, glagoljušte: ». . . my že tri tbkmo jezyky vemy, imiže do-stoitb vb knigah slaviti boga, jevrejskyj, jelinbskyj i latinskyj«; kajti sveti Ciril jim je odgovoril: »Ne idetb li dbždb otb boga na vbse ravbno ? ili slbnbce takožde ne sijajetb li na vbse? ni li ne dyhajenib na ajerb ravbno vbsi ? i kako vy ne stydite se, tri jezyky menešte tbčiju, a pročiimr, vbsemi. jezykomb i plemenemb slepomb velešte i gluhomb byti ? . .. Davidb bo  vbpijetb, glagolje:   pojte   gospodu, vr>sa
zemlja, pojte gospodevi pesni. novu.------------«  (Vita Sti. Constantini,
ed. Miklošič, Denkschriften der Wiener Akademie, hist. - phil. CL, 1870, p. 227).
Preiskava vama je obtičala, ker hočeta z razumom pojmiti nebeški govor, a ga ne čutita! Nebeški govor čuti vsak, komur je srce vneto svete ljubezni, kajti to je govor ljubezni, umljiv in rabljiv vsemu človeštvu. Slovan še ni lastil svojemu jeziku časti nebeškega jezika, ker je sprejel v svojo kri bistvo Kristove ljubezni, ki se je kazala o prvih binkoštih apostolom v podobi jezikov, da bi jo ume-vali — vsi narodi.
Ljubezen — božječloveški, teoantropovski jezik.   —
T
Lilija bela . . .
Lilija bela, srce mi mre, kadar oko te moje zre . . . Oh, kaj nisem bil tebi enak ? Zdaj pa sem tak, sam Bog ve, kak
Ko precvitaš na solnčnih tleh, lepe zemlje še lepši nasmeh, ležem ob tebi na mehka tla, duša je meni mračna vsa.
Doli pod tabo črviček spi, da ga vroče solnce zbudi — Meni se smeje pomladni dan, v zraku plava mi — črni vran . . .
E. Gangl.
26*