vmmsm
RIMSKI
OSMI TEČAJ
VRE.IU.IK IX IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ
profesor bogoslovja
V GORICI
IIII, M t IJ A N S K A TIS K A H N A 18!)«
Mulju vsak tretji mesec. Velja eet tečaj t! glil
KATOLIK
Na znanje.
Vse gg. naročnike Rimskega Katolika" . prosimo, naj hi nam brž, ko prejmejo I. zvezek, blagovolili poslati naročnino, ■da nam jo ne bo treba vodno izterjevati, kakor druga leta. Tudi so nekateri sc zdaj na dolgu za pretekla leta.
S 1. zvezkom smo ob enem razposlali tudi -1. štev. lanskega letnika akademiške „ZoreV Naznanjemo, da odslej so bo „Zora," dobivala neposredno z Dunaja. Nekaj malo naročnikov nam je poslalo v že naročnino za. drugi letnik MZorc“, katero pa odrajtamo vpravništvu tega lista na Dunaji. Izvrstno vrejuva.no glasilo kat. slov. akademikov prav toplo priporočamo v obilno natočho.
Gospode slovenske bogoslovce opozarjamo' na „prilogo*, v kateri se bodo priobčevali njih spisi. Želimo, da bi se razpravljala, kar mogoče, znanstvena in tilozofična vprašanja.
Gospode sotrudnike prosimo, da bi nam svoje spise dopošiljali najpozneje do 10. dne tistega meseca, v katerem izide list.; drugače smo prisiljeni, spis odložiti za prihod no številko.
Naročnina., katera za celo listo znaša dva (jo/dinarja, naj se pošilja rpmvniMvn „ Minskega Katolika“ v Gorici, Nunska ulica, šla v. 10.
Gospode somišljenike, posebno častite duhovnike, vljudno prosimo, da bi širili list mej izobraženci, posebno tudi mej lajiki, katerim zna veliko pripomoči; da si versko prepričanje ohranijo ali omajeno zopet, v trdijo. Mi bomo skušali ostati v svojih načelih vselej trdni in dosledni do zadnje pičice. Ker je „R. K." edin slovenski filozofičen list, bi se moral nahajati v rokah vsakega omikanega Slovenca, prijatelja in neprijntelja ; prvi naj se uči, časovna vprašanja načelno razreševati, kakor se spodobi za modrega ; poslednji pa naj se uči, nas in stvar, ki jo zagovarjamo, bolje poznavati ; propi-čani sinu, da marisikedo bi potem začel vse drugače soditi o „ Rimskem Katoliku" in njega v redniku, ker sovraži se nas najbolj tam, kjer se nas najmanj ali nikakor ne bere.
Listnica vredništva.
0. T. n. D. — Odpustite vender ! Imeli smo vedno »smolo*. Morda se reč obrne na bolje. — Podedovani naš greh je, da niti dva Slovenca ne moreta biti enih misli. To bi bila prava Itabilonija — združena Slovenija, ko še v mali Goriški imamo tri ali ne vetu koliko strank ! No pa veste, nekaterim se vse od-
Metafizično ozadje politiških metamorfoz.
„l)vo radikalni sili, ki brez vsakega polovičarstva, brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri, vladati danes Časovni duh in določujeti s tem tok zgodovine. . . . prva je ultramontanskn cerkev, druga socijalna demokracija".
Dr. Schultze: Btr Zeitgcist in Deutschland.
I. Pomen našega vprašanja.
Današnji vek se po pravici zove vek politiškega strankarstva. Dan na dan se porajajo nove stranke; ena z drugo tekmuje za vodstvo, ena drugo spodriva, dokler ne zadene vseh ista vsoda — razpad.
Koliko politiških strank imamo vže v Avstriji! Vsak klub v državnem zboru zastopa svojo. In vsaka teh strank izpoveda svoja načela, vsaka teži po svojih smotrih, vsaka ima svojo taktiko ! .Nič boljše ni drugje.
V toliki zmedi politiške gonje je človeku pač težko, z jasnim, mirnim duhom motriti in razsojati javne zadeve ali z določeno namero vanje posegati. Zatorej se marsikedo, ki ga je volja volivcev ali druga sila iz privatnega življenja pahnila v javnost, rad vda breznačelnosti in brezsmotre-liosti; politiko vanje poistoveti z gonjo po vspehu, načelo izključi iz politike, edino vodilo mu jo koristnost. Drugi se •dajo voditi srcu ; snujejo stranke ali se vže osnovanim pridružujejo iz sočustva ali drugačnih osebnostnih ozirov. Ne vodijo jih umstveni razlogi, vse prepuščajo slučaju. Marsikedo se pridruži stranki, ki je nezmožna doseči to, kar si je postavil za svoj politiški ideal. Predno se zave, stranka razpad«' — spodrine jo druga, čvrstejša. Prehajanje od stranke do stranke, nedoločno omahovanje je danes navadna prikazen v parlainentaričnem življenji. Zatorej se zdi drugim bolje k nobeni stranki pristopiti, nobene barve izpožnavati: izpovedajo raji politiško „divjaštvo
Po naših mislih si mora pravi mož v politiki obvarovati vedno jascu pogled ter zavestno, vstrajuo težiti za določenim smotrom, a nikakor ne sme sebe in svojo delavnost prepustiti trenotnemu slučaju ali čustvu. Varno, v svesti svojega smotra pa hodi v politiki le tisti, ki pozna zakone, po katerih se vrši politiški proces, po katerih se politiške stranke snujejo pa razsnavljajo.
Da, kakor se naravna presnova (proces) v fizičnem svetu vrši po določenih, nespremenljivih zakonih, kakor naravne sile vselej tako delujejo, pa uepogrešno proizvedejo določeno tvorbo, tako se nahajajo zakoni tudi za sile delujoče v javnem - življenji; seveda sile so tukaj moralične, in zakoni, ki tu gospodujejo, so zakoni etični. Človeku je sicer prosto, tem zakonom se pokoriti ali ne ; toda ali človek to-hoče ali noče — v obeh slučajih doseže Bog svoj smoter — poveličanje samega sebe. Nasledke pokorščine ali nepokorščine nosi le človek: ako se prosto podvrže, doseže v tem svoj blagor in srečo, ako se upira, mora trpeti kazen, s katero ga pokori Bog, pravični zakonodajeo.
Mi namerjavamo v pričujoči razpravi izsledovati one stalne zakone, po katerih se vrši proces politiškega presnavljanja po raznih strankah. Hočemo osvetiti sedanji politiški „tohu-vabohu“, ki vlada ne le pri nas, ampak več ali manj po vsi Evropi, osvetiti ga v žaru metafizičnega razmotriva-nja. Tu velja znani pesnikov rek : „Felix, qui potuit rerum eognoscere causas“. Bodi luč! da nam bo mogoče v toliki zmešnjavi varno hoditi, da vsakcdo ve, česa so ima v politiki ogibati, česa se poprijeti, ako noče brezvspešno svoje moči gubiti ter svoj cilj zgrešiti.
N. Pclitika ni nravstveno in versko indiferentna.
Polje politiško je etiško polje, ker na njem deluje a prosto voljo obdarjeni človek. Politika se sestavlja iz človeških dejanj, ki se javno izvršujejo.
Nravoslovje uči, da nobeno človeško dejanje ni indiferentno, ampak je ali dobro ali slabo. Dobroto ali slaboto dejan j pa določuje Božji zakon, ki je izraz Božje volje: dobro je, kar se ž njim zlaga, slabo, kar se mu protivi.
Zakon Božji so pa človeku razodeva po razumu, katerega glas za posamezna dejanja se zove vest. Kar delamo v soglasji z razumom ali vestjo, je dobro; kar čini mo v nasprotji ž njima, jo slabo.
Potemtakem stopi človek z vsakim dejanjem v neko razmerje z Bogom, ali v prijateljsko ali v nasprotno ; recimo: vsako človeško dejanje dobi nekak verski znak. V dobrem dejanju se dejanski izraža pokorščina do Boga, češčenje; v slabem nasprotno : nepokorščina, zaničevanje. Z dobrini dejanjem se človek obrača k Bogu in se mu bliža, se slabim se od njega odvrača, oddaljuje.
Dosledno, vstrajno delovanje po zakonu Božjem, po vesti vtrjuje človeka v ljubezni do Boga ; kedor pa deluje proti vesti in zakonu, se vjačuje v njem sovraštvo do Boga.
Akoravno razum vodi voljo, vender tudi volja vpliva na razum : sili ga iskati opravičevalnih razlogov za to, po čemer teži. Človek nima miru, dokler ne najde pri razumu opravičbe za svoja dela. Volja, ki se noče pokoriti Božjemu zakonu, ki Boga sovraži, sili razum vstvariti in vtemeljiti naziranje, katero da človeku mirno nadaljevati pregrešno življenje. Kedor trajno Boga sovraži, ne miruje, dokler ga ni razum — vsaj navidezno prepričal, da ali Boga ni ali da ni tak, da bi se ga moral bati, ali pa da človek nima proste volje, tako da bi bil odgovoren za svoja dejanja ; v kratkem : da to, kar se zove vera, jo prazen strah, izmišljotina.
Iz volje se porajajo verski in filozofičui nazori: človek si s tv a rja Boga in vero po željah svojega srca. V slabem dejanji vstrajajoča volja prisili razum, da ji odstrani Boga; praktični ateizem pelje k teoretičnemu ; ravno tako tirja v dobrem vstrajajoča volja od razuma, da ji teoretično ali umstveno vtemelji resnico o Božjem bivanji. Dejanje vleče ali k Bogu ali od Boga, k veri ali ateizmu, potem, kakor je dobro ali slabo. Vse politiške evolucije se skoučavajo pri Bogu, dobivajo konečno rešitev v verskem vprašanji, bodisi v veri vgodnem ali nasprotnem smislu.
Nekatera politiška vprašanja se zdijo sicer nasproti veri povsem indiferentna; a vender reč ni tako. Bes morebiti, da se tako blizo ne dotikajo vere kakor druga, pa konečno
zahtevajo veuder, da jih odnašamo na vero. Som spadajo-narodno-gospodarstvena vprašanja. Tu jc n. pr. v novejšem času obveljalo načelo prostega, brezbrzduega tekmovanja. Kedor se hoče vstrajno, dosledno do skrajne meje držati tega načela in je zagovarjati, mora priti do trditve, da člo-je na vse strani popolnoma neodvisen, ter da sme vse, kar se mu izljubi, brez ozira na Boga in na bližnjega, t. j. mora tajiti zakon Božji in njega obvezavnost; kakor hitro pa prizna, da človek se mora pokoriti Božjemu zakonu ter pri teženji po zemeljskih dobrotah ozirati se na Boga in na bližnjega, ki je vstvarjen po Božji podobi, bo moral ono načelo obsoditi kot napačno. Misel o Bogu, verski razlog je-torej, ki konečno določuje tudi tukaj.
Po politiških dejanjih torej, kakor po vsakatenh drugih stopa človek v nekako razmerje z Bogom, bodi da se tudi s početka tega jasno ne zaveda. Do spoznanja tega razmerja pridejo narodi prej ali kasneje, in ko pridejo, se morajo odločiti za Boga ali proti Bogu, za yero ali proti veri. Božja ali verska ideja konečno duhove razspaja in loči; o Božji ideji se vrši ločilni proces, razsodba, vsled katere se ljudje razdražijo: eni na desno, drugi na levo. Oni, ki ljubijo dobro, se odločijo za Boga; kedor ljubi slabo, se odloči proti Bogu. Vsi, ki ljubijo dobro, se ob verski misli čutijo sorodne ter se združijo ; oni pa, ki ljubijo slabo, se združijo ob Bogu sovražni misli. Najočitniši dokaz za to resnico imamo pač v dejstvu, da pri spajanji in razspajanji politiških strank konečno ne odločujejo niti gospodarstvene niti celo narodnostne koristi, celo pri takih ne, ki baje narodnost stavijo nad vse drugo, ampak verstvena ideja. Liberalci ali radikalci vseh narodov, tudi naši slovenski, ako-ravno se ustijo za narodne nad vse, pozabljajo vender na narodnost in se čutijo sorodniše z narodnimi nasprotniki, kakor z domačini, ko gre za sovraštvo proti cerkvi in du-hovstvu ali za obrambo nenarodnih liberalnih načel. Slovenski liberalci so dosledno prišli do tega, da se zavezujejo z nemškimi liberalci, da bi z njih pomočjo tlačili slovensko katoličane. Seveda ravno tako — ni nas sram izpovedati — so tudi nam po duhu sorodniši in ljubši katoliški Nemci
nego liberalni Slovenci. Verska misel nadvladuje, razsoja in loči tudi v politiki!
Verska ideja ostane tudi dandanes mej vsemi vprašanji najvažniša. „Ni ga časovnega vprašanja, ki bi se glede važnosti dalo primerjati verskemu . . .“ Zopet: „Katero vprašanje sploh se nahaja, ki bi ne bilo v najožjiši zvezi z verskim ? Res sicer, da se hočemo pri reševanji vsakega časovnega vprašanja s posebno boječnostjo, ako le mogoče, izogniti razpravljanju važne verske strani. Ker se bojimo, stvari priti do dna, se veči del časovnih vprašanj od naših teoretikov in praktikov razpravlja nezadostno". Ni mož našega mišljenja, ki tako piše, a mož je zdravega razuma, mož, ki zna ceniti, kolike važnosti je za človeštvo vprašanje vseh vprašanj — vprašanje versko. Mož je Nemec, ki se ne klanja pozitivnemu krščanstvu, a vender odreka filozofiji in vedi zmožnost, človeštvu stvariti nazirnnje, ki bi moglo nadomeščati vero. „ Znanstveno svetovno naziranje, ne more zadovoljiti človeškega duha, ker se tudi ono izogiblje razpravljanju najvišjih vprašanj “. Ta ,, naj višja “ so verska vprašanja.1)
111.	Vsoda tako zvanih srednjih strank.
Ločilni proces — smo rekli — sc vrši v politiki oh verski misli. Bog je znamenje, kateremu se vporeka, on je vsemogočni ločilni princip. Lcliko se potemtakem razume, da ta ločilni proces se vrši na dvojo stran : za Boga in proti Bogu. Zatorej se konečno in dosledno vse politiške stranke razločijo in razpeljejo na dve : na stranko dobrih in na stranko slabih. Razlog te razdvojbe se nahaja v tem, da je vsako dejanje in tedaj vsaka politiška smer ali Bogu prijazna ali njemu nasprotna, dobra ali slaba; verstvene indiferentnostmi v politiki ni.
Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela
’) Dr. W. Heinrieli: Dio religioae Frngo die ivichtigste aller Zeitfragen.
liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.
Srednje stranke, ali bolje — ljudje, ki jim pripadajo, se navadno no zavedajo teh prekoslovij. Spojitev takih strank omogočajo tedaj prvič negativen faktor — nevednost. Ne spajajo jih jasno vpoznana načela; kajti ako bi ljudje vzidi načelnostim nezmiselnost, na kateri slonijo take stranke, bi se pač težko družili. Vri spajanji srednjih strank delujejo pa tudi pozitivni razlogi. Sem spada pred vsem tre notna korist, ki si jo ljudje obetajo od združenja; druge nagiblje mejse-bojno sočustvo ; drugi se zopet zavezujejo po narodnih skupinah : merodajen je jezik ali krvna sorodnost.
Toda ker Božja ideja kot najvišji razlog vse presega in razločuje, zato se tudi srednje stranke raztapljajo pod vplivom te ideje. Sila logične doslednosti jih zavleče ali na desno ali na levo, potem kakor prevaguje v njih dobri ali slabi element. Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo ; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvi-dcvati logično nezmisel takih strankarskih spojb ; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanjc, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.
Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče ; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero V Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiskega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nczmiselnosti zainrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita na-
proti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist.
IV.	To resnico potrjuje zgodovina.
Francoska revolucija je po svojem izvoru izhajala pravzaprav iz popačenih gospodarstvenih in socijalnih razmer francoskega društva. In vender je tudi ona dobila eminentno verski (antikristjanski) značaj. Čim dalje se je razvijala, tem bolj je pokazovala sovraštvo proti cerkvi in krščanstvu, in dospevši do vrhunca svojega razvoja, je vradno odpravila krščanstvo in oklicala vero čiste človečnosti. Z izrečnim ateizmom je tedaj venčala svoje delo. Ravno tako se jo pričel obrat francoske revolucije z verskim činom. Ko se je uvidelo, da se družba ne more vzdržati na podlagi ateizma, je Rob-bespierre vradno oklical bivanje najvišjega bitja. Torej je zopet verska ideja zgodovino Francoske spravila v drug tok. Francija in ž njo Evropa ste si tem bolj politično pomirili in vtrdili, čim bolj ste se vračali k „stari* veri.
„Sveta alijanca*, ki je imela po revoluciji razrušeni svet znova vrediti, je postavila za podlago me j narodnih od-nošajev in politike naravno pravo, katero se izraža v dekalogu. Toda mislila ni na to, da bi ob enem izrula iz src tedanjega roda predkrščanske nazore, ki jih je bila zasejala revolucija. Radikalstvo Kristusu in cerkvi sovražnih sil je segalo globo-kejše kakor radikalstvo „svete aljance*, ki ni razumela, da Antikrista more zmagati le Kristus t. j, njegova cerkev. Da celo tej cerkvi so skrbno povezali roke in jo še dalje držali uklonjeno v jarem državnega birokratizma. Državo in društvo naj bi pa obranil dekalog, ki je brez Kristu-a mrtva črka 1 Zatorej so se sovražne, radikalne sile prosto razraščale, kajti: krotiti more take sile le cerkev — dokler niso vsega razrile; pride leto 1848, in revolucija bruhne zopet na dan. Bila je to socijalno-politična revolucija. Zmajati, podreti je hotela vladarske prestole ter vstvariti nov političen in socijalen red.. A tudi ta revolucija ni mogla potajiti svojega protiverskega značaja. Tudi ona je iskala v višjih razlogih, v razlogih, ki se tičejo Boga in vere, umstvene vtemeljitve in opravičbe za to, kar je namerjala in počenjala. Najvišji razlog, od katerega
se je (lala voditi, iz katerega je zajemala krepost in vstraj-nost, ji je navdihoval oni, ki je nasprotnik Božji od početka. „Zdelo se je, da je Satan in ves pekel strl svoje verige ob koncu 18. veka, in skoro vsi zgodovinopisci irancozke prekucije so čutili, da v onem veku je vladala neka vsodna sila; sami katoliški zgodovinarji, zdi se, da niso spoznali onega duha; oni dolžijo zdaj to, zdaj ono dejstvo; toda zveze ne najdejo in vse ostane skrivnost. Iste prikazni so se opazovale 1. 1848, povsod se je kazala neka nevidna
oblast, ki je vidno delovala Ne recimo, kakor bi vsi tisti
prekucuhi bili vtelešeni hudiči . . . Slabo je vspevalo, ne da iii se vedelo, kako in kje, zdelo se je, da duh prekucuštva, kakor je bilo res, se podi po zraku. Brez mene in mojih zaveznikov — ne boste razumeli 1. 1848.') Delala je neka oblast, iz katere so si „veliki duhoviu norce brili, ki jo je veda tajila ... v katero so sami duhovni komaj še verovali; bila je oblast tistega, ki sc je nekedaj predrzni! Vsemogočnemu kratiti gospodstvo nebes, ki se je o vseh časih z val satan, ki ga kristjani imenujejo hudobnega in človekoljubi dobrega . . . Francija in Evropa ste bili magnetizovani. Tako je bilo 1. 1 848 “Z)
„Yladarji so iztirali Kristusa iz politike, sprijeni narodi so vanjo vpeljali satana11.'1)
Bogotajni filozof Proudhon, glavni apostelj revolucije 1848, je te misli očitno izpovedal : smoter te revolucije ni drug, kakor Boga vreči s prestola in razdejali njegovo kraljestvo, a na njega mesto postaviti satana. Te misli razvija v delu o ekonomičnih prekoslovjih. V svesti si je bil, da ne more razrušiti starih gospodarstveniki in socijalnih razmer, ako prej ne vniči Boga in vero. Tedaj tudi sem sega verska ideja ! Proudhon pozdravlja satana kot prijatelja, katerega so duhovni in kralji obrekavali; satan oploja delo, od njega prihaja človeštvu ves blagoslov. Bogu pa se roga: Bog je bedarija, Bog je tiranstvo in beda, Bog jc zlo! Zatorej proč ž njim ! (Jospodstvo tiče satanu !4)
p Tako govori tluh tvkavoc (Klopfgeist) pri: Brorvson : L’Esprit frap* peur, cliap. II.
“) llrorvson ibi.
a) Balan, Cont. d. Storia univ. d. Chiesa catt. I.
Systenie (les contradictions dconomhjues c. (J !».
Kič drugačnega lica ne kaže najnovejša faza socijalne revolucije, ki se javlja pod raznimi imeni: demokratični so-cijalizem, komunizem, anarhizem. Socijalizem sicer vero večkrat proglaša še za privatno zadevo, a v resnici jo popolnoma izključuje. Ateizem, izrečno sovraštvo do Boga označuje vse socijalistične težnje. V imenu socijalistov naj govori eden njih glavarjev, Bakunin: „. . . Ka naši strani stoji revolucija, stojijo drzni tajivci Boga, nadnaravnega reda, avktori-tetnega principa ... On (Mazzini) nam očita, da smo ma-terijalisti in ateisti ; nimamo ničesar odgovoriti, ker taki smo v resnici in se ponašamo, da smo................Da bo naša re-
forma trdna, mora povsod do zadnjega sledu izbrisati spomin na božanstvo . . . mora vničiti avktoritetni princip z vsemi verskimi, političnimi, ekonomičnimi, socijulnimiposledicami, da zamore na njegovem mestu razvijati se človeška prostost le na podlagi vzajemnega dela, znanstva, mejsebojnega spoštovanja, pravice in enakosti. “') Zatorej se ost soeijalističnih napadov povsod obrača proti katoliški cerkvi, katera je edina nositeljica avktoritetnega principa, slonečega na pozitivnem razodenji Božp m ; v svesti so si, da si podvržejo svet, kakor brž se jim posreči, cerkev razdajati. „Mi socijalisti imamo enega samega nasprotnika — katolicizem “ — besede Ledru llollina.2)
Socijalizem in komunizem imata navidezno versko indiferentno lice, kajti ona težita najpred po socijalni in politični reformi ; a po konečnem smotru sta bolj ko vsak drug sistem protiverska in ant krščanska; dii, ravno to antikrščanstvo je nju smoter, iz katerega jima prihaja moč in življenje. Antikrščanstvo pa izpoznavajo socijalisti zato, ker je krščanstvo v vsem dijametralno nasprotno njih nameram. A ravno to nam zopet potrjuje gorenjo resnico, da je versko vprašanje merodajno in odločilno tudi v politiki in se njegovemu vplivu nič ne more odtegniti.
Kajnovejši dokaz za to resnico nam daje komunistična revolucija 1. 1871. v Parizu za časa nemškega obsedanja,
‘) La theologie politiijue de Mazzini et la Internationale. Prem. part. p. 4 ss.
2) I.onghaye : Suis-je frangais? p. 114.
katera je tudi svoje delo venčala s preganjanjem in moritvijo nadškofa, jezuitov in drugih duhovnov.
Nova Italija je sama na sebi čisto politična tvorba. Mislil bi človek, in tako so nekateri kratkovidncži dolgo časa tudi mislili : kaj ima politika, kaj ima narodno zedinjenje Italijanov v eno državno celoto z vero in cerkvijo opraviti! Toda zgodovina nam kaže, da temu ni tako. Politično gibanje, ki je doseglo svoj cilj v zedinjeni Italiji, je od prvega počctka nase vzelo protiverski znak. Sovraštvo do krščanstva in papeštva je rastlo od leta do leta; vradna Italija je premišljeno in z določenim smotrom vsestransko povspeševala in gojila antikrščanstvo, ateizem; in v kakem razmerji s cerkvijo se nahaja dandanes, je nam vsem znano. Zakaj tako ? Stvariteljem nove Italije je bilo očitno, da pred vero in pred krščanstvom ne morejo zagovarjati svojega dela — zatorej proč z vero, proč z Bogom! Tedaj tudi to je nov dokaz, da vera sega globoko tudi v politiko; in.da torej nobena politika ne more biti indiferentna nasproti Bogu in veri, kakor ni nobeno človeško dejanje indiferentno, ampak je ali dobro .ali slabo.
V.	Katoliški liberalizem.
Kot nekak pravzor srednjih strank smatramo po pravici tako zvani katoliški liberalizem, kateri tudi nekako obsega vse druge srednje stranke. Katoliški liberalizem je zmes krščanskih in liberalnih ali protikrščanskih naukov. Trudi se spojiti resnico z lažjo, Boga s hudičem, katolicizem z idejami francoske revolucije. Zatorej se postavlja v sredo mej obe radikalni stranki, tla bi duhove pomirjal, nasprotstva vblaževal ter obe stranki združeval v skupno, složno delovanje. Ravno zato sprejme od vsake stranke nekaj, od nobene vsega.
Devetnajsti vek se po pravici imenuje vek katoliškega liberalizma, ker se je dal v resnici večinoma od njega vladati. Skoro vsa Evropa, vkolikor je katoliška, se mu je pokorila : Francija, Španija, Belgija, Italija, Avstrija. Nič ni po teh deželah bolj zaviralo prostega razvoja in zmage katoliške ideje kakor katoliški liberalizem. Vstalo je od ča a do časa dovolj odločnih in pogumnih katoliških mož, osnovala se je
marisikatera katoliška stranka s celim, čistim programom, vstanovili so se mnogi listi, ki so z živim ognjem pravega prepričanja in z logično doslednostjo bodrili katoliško zavest; marsikje n. pr. v Franciji, v Belgiji so bili katoličani večkrat blizo popolne zmage nad liberalizmom in prostozidarstvom — toda njih delo, njih vspehe so navadno prekratili liberalno navdihnjeni bratje-katoličani ter Božjo stvar potisnili nazaj za deset, dvajset let. Oni so odločne može sumičili, obrekovali, oni njih načrte izdajali nasprotnikom, oni so premamljali občinstvo z vednim priporočanjem krščanske ljubezni in miru, oni, ko drugače ni šlo, tajno ali očitno se zavezavali z liberalci, zagovarjali njih grehe, opravičevali njih namene. Z eno besedo: kat. liberalci so bili vedno in so prava zavornica katoliške stvari; oni so vselej zavlekavali katoliški voz v blato liberalizma. Zatorej pa katoliška ideja ni mogla uiti v politiki niti sploh v javnem življenji nikjer prodreti.
Še le zadnjih let je začel kat. liberalizem pojemati; to pa posebno, odkar ga je Pij IX obsodil in njegovo pogub-ljivost svetu razkril. Pijevo delo nadaljuje Leon XIII.
Eden glavnih stavkov kat. liberalizma je, da vera se nima mešati s politiko; oblast evangeljskega zakona ne sega v javno življenje, v slovstvo ; tu imajo veljati glasoviti principi leta 1789 ; papež, škofje, cerkev naj se omejijo na svoj strogo cerkveni delokrog! Pri takih naukih gotovo katoliška ideja ni mogla obveljati v politiki in javnem življenji.
A odkar je za Pijem nastopil modri Leon, pojema — rekli smo — gospodstvo kat. liberalizma, in v isti meri zmaguje katoliška ideja. Zakaj ? Ker papež rešuje tudi časovna in svetna vprašanja, kakor je politiško, socijalno. delavsko in druga — z najvišjega t. j. z verskega stališča. Z lučjo verskih resnic osvitljuje javne zadeve, pokazuje, kako ena, nedeljiva resnica, cela, brez primesi liberalne laži, rešuje socijalne in politiške probleme ter odpira narodom pot ne le do večne, ampak tudi do časne, zemeljske sreče. Liberalizem je največa laž, ki nima nič skupnega s katoliško resnico nego slepilen videz; zatorej se moti, kedor si obeta koristi od zveze ž njim ; liberalizem le kvai’i vse dobro, zavira pravi napredek, Te verske logike ne more ovreči nihče, ki hoče veljati še za kristjaua; osramočen ob-
molkne katoliški liberalec. In res, čim bolj prodirajo nauki Leonovi, tein bolj zgiuuje nestvor katoliškega liberalizma: kar je 1 beralnega, odpada na levo, kar je katoliškega, prehaja na desno — sreda ostaje prazna. Da, katoliški liberalizem pojema povsod, oddajaje svojo snov na dve radikalni stranki. Povsod se vjačuje od eno strani antikrščansko ra-dikalstvo, od druge radikalstvo katoliško — kar je v sredi mej obema, skopneva in se izgublja. Kar je v sredi, bo skopnelo!
VI.	Prihodnost verskih in poliliških strank v Evropi. V Avstriji.
Na čelo temu zadnjemu poglavju postavimo nekaj besedij pisatelja, katerega ime smo deli zgorej pod naslov pričujoče razprave. „Dve radikalni sili, kateri brez vsakega polovičarstva, brezobzirno in dosledno, težiti za svojimi smotri, vladati danes časovni duh in določujeti s tern tok zgodovine . . . prva je nltramontanska cerkev, druga sooijalna demokracija. Vse druge stranke so doslej nedosledne in polovičarske; njihova praksa se ne krije z njihovo teorijo; njihovo znanostno mišljenje oporeka njih delovanju; za to razinišljenostjo boleha danes ves protestantski del nemškega ljudstva, bolehajo vse one politi ške, gospodarstvene in verske stranke v njem, katere se ne morejo yjunačiti, da bi z odločnostjo le po starem ali le po novem težile, ampak se, mej obojim omalmvaje in neprenehoma iščoč kompromisov, nepremehoma kmnpromitujejo, ker ne izvršijo nič, kar bi bilo dosledno in trdno, pač pa zapravljajo svojo moč in zaupanje svojih pristašev. Zatorej je brezdvomno, da bo ta polovičarski protestantizem od ultramontanizma še veliko bolj na zid potisnjen, kakor je bil dozdaj, akoravuo mu je vže tesn . Živimo vže dolgo v tej proti duhu protestantstva, proti njegovemu življenju in delom obrnjeni reakciji, ki jo rimska cerkev prireja z največim vspehom ; in ta reakcija se bo v nekoliko desetletjih tako neizmerno razširila, cla bo protestantizmu sapa vhajala. Kot kvarto, na katero mora dobiti, izigrava rimska cerkev socijalizem, ker se postavlja kot edino mogočno zavetje, ki mora braniti prestole . . ... Na to računa in sc ne bo varala v svojem pričakovanji. V
prvi polovici 20. vele a ho katoliška cerkev obhajala najsijajniša zmagoslavja . . .“
Mož, ki tako piše, zopet ni naš ; a mož ta pozna moč logične doslednosti, katera vleče duhove za seboj z neizpros-ljivo silo, pozna moč dvojnega radikalizma, kateri vršiči v dveh absolutno mej seboj se izključujočih skrajnostih, ki ste Bog in satan, resnica in laž. Nam ni do tega, na kateri strani išče resnico: dovolj, kar prerokuje o bodoči vsodi Terskih in politiških strank v Evropi. Mi se v tem popolnoma zlagamo ž njim, in deloma vidimo vže v naših dneh, kako se je začelo to prerokovanje vresničevati.
Resnično je, da srednje strankovstvo v Evropi močno propada in da, ako reč tako napreduje, v malo letih se ne bo moglo več govoriti v „zmernih“ ali o „konscrvativnih“' liberalcih, o „liberalnih katoličanih", o „koalirancih“ itd. V Italiji bo v kratkem izginila ona srednja stranka, kateri so za časa revolucije pripadali malone vsi katoliški možje omikanih stanov, večina katoliških učenjakov in pesnikov, kakor P. Ventura, Rosmmi, Cesare Cantii, Manzoni itd. Kako močno prodira duh radikalnega katoličanstva in umira misel združljivosti katoliških principov z revolucijo, kažejo 11. pr. politiške in administrativne volitve lanskega leta. V Italiji si boste v kratkem nasproti stali dve radikalni stranki: odločno katoliška brez vsake liberalne primesi pod vodstvom papeževim in socijalno-demokratična pod vodstvom prostozidarskih lož.
Katoliški liberalizem na Francoskem je zaprečil, da se ni po veliki nesreči 1. 1870-71 vtrdila katoliška monarhija ; njemu ima radikalstvo zahvaliti svojo zmago. Zdaj še le francoski katoličani uvidevajo, koliko so zamudili sč svojim popuščanjem nasproti idejam 1. 1789. Zatiranje, katero trpi danes katoliška stvar v Franciji, mora provzročiti odločen odpor na katoliški strani ; iz teh stisk bodo izšli katoličani očiščeni liberalnih peg; to bo smrt liberalnega katoličanstva na Francoskem. Kristus in Antikrist si bosta stala nasproti.
Nemški katoličani so vže prebili svoje vice v „kul-turkampfu". Prezreli, premodri so, da bi se dali slepiti od liberalnih puhlic. Pa tudi nemški protestanti imajo svoje vice; od leta do leta rastoči socijalno-demokratični tok jih
žene pred alternativo: ali odpovedati se pozitivnemu krščanstvu ter na milost nemilost vdati se socijalni revoluciji ali vrniti se h katoliški cerkvi. Gotovo je, da odkar se jo rodila reformacija, niso resno misleči duhovi na Nemškem nikedar bolj kot sedaj vpoznali netrdnosti polovičarskega protestantstva nasproti radikalnim silam. Polovičarstvo izgublja tla tudi na Nemškem ; tudi tam se vrši duhovni proces v smislu dvoskrajnostnega radikalizma.
Kaj pa pri nas v Avstriji?
Avstrija je po svojem početku, po svojih narodih in po poklicu katoliška. Liberalizem, ki ga je zasejal Jožef II in je pod varstvom birokratičnega krščanstva životaril do L 1848, ta liberalizem je imel odpraviti se sv. Stolico 1. 1855 sklenjeni konkordat. Toda 1. 1868 jo Avstrija pretrgala vez,, ki jo je prijateljski vezala s cerkvijo : nehala je biti katoliška država, ker je zopet vpeljala liberalizem v svoje zakonodajstvo. S početka so avstrijski katoličani precej pokorno se podvrgli gospodstvu liberalnega zakona. Papež in škofje so sicer krepko povzdignili glas — a ta glas ni našel odmeva pri katoliških možeh, ki so bili poklicani delovati na politiškem polji. Katoliška Avstrija je ostala brez katoliške stranke v javnem življenji. Liberalizem se je prosto na vso strani, navzgor in navzdol, razvil in razraste!. Se le za nekaj let se je pojavila nekaka konservativna stranka, na koji so se dale zapaziti pač tudi nekatere krščanske poteze. Ta stranka je dobila konkretno obliko v llohenvvartevem klubu. Katoliške odločnosti in načelnostne čistosti ni bilo v tej stranki nikedar, dasi so se posamezniki od časa do časa unemali za katoliško stvar. Stranka kot taka je bila zmes iz liberalnih in krščanskih snovij, in se da pač najbolje primerjati s katoliško-liberalnimi skupinami drugih narodov. Še pred kratkim, v koaliciji, se je ta stranka formalno zavezala z liberalno, potisnivši v kot vsa vprašanja načelnostne važnosti!
Toda ločilni proces se je pričel tudi v Avstriji. Iz liberalizma se je izločila radikalna stranka, izvajajoč skrajnostne posledice iz liberalnih doktrin. Tudi v organizma deškega konservatizma, ki je bil vtelešen v tako zvani staro-česki stranki, je začelo vreti: iz staročestva seje porodilo-liberalno mladočestvo, ki je očeta umorilo in pokopalo; iz
•mladočestva samega pa se je zopet porodila češka radikalna -stranka, katera se krepko razrašča in včvrščuje. Enako se vrši proces tudi po družili avstrijskih pokrajinah. Konservativni stranki stoji povsod nasproti liberalna, a iz poslednje same sc poraja radikalna vklubujoč svoji materi. Tako se je zgodilo tudi na Slovenskem: radikalstvo v nas rapidno napreduje.
Pa kaj se ho zgodilo? Sila logike bo zmagala. Srednje, polovičarske stranke se morajo razdružiti, izginiti. Tako je vže razpadla staročeslca stranka; razpadla bo v kratkem tudi stranka Hohenvvartovega konservatizma. Nobena moč je ne bo rešila! Potem pride na vrsto zmernejši liberalizem: pogoltnil ga bo radikalizem. Mladočestvo se bo potopilo v češkem radikalstvu. Tako bo tudi liberalizem slovenskih narodnjakov vtonil v radikalni politiki »Slovanskega Sveta*. V kratkem bodo naši liberalci poslušni sluge Podgornikovi; »Slovanski Svet" in »Edinost" imata politiško prihodnost.
Pa tudi na desno stran se izvršuje radikalni proces. Iz srednje konservativne stranke so izišli krščanski socijalisti. Previdnost Božja jim je izročila nalogo, streti židovski liberalizem. Ta stranka ni pa povsem čista, ima na sebi marsikaj, kar se ne zlaga s katoliškim načelom. Zatorej ni ona vzor-stranka; je le prehodna. Kar je v njej liberalnega, odpasti mora na levo, kar je katoliškega, se mora približati, se mora pridružiti višji, vzorniŠi, radikalno katoliški stranki, Ta sama ima prihodnost. Nje porod pozdravljamo v novi katoliški ljudski stranki. Nje geslo je: Bog in vera nad vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljudstvu vstajenje. Kakor verujemo v Boga, tako verujemo v zmago stranke, ki izpoznava in dejanski izvaja ta načela. Stranka s takim programom mora nase povleči duhove, ki so vdani Bogu in Avstriji. Avstrija — ali vstane s to stranko, ali ne vstane nikedar!
Slovenci smo liberalizem vže vkrotili; a drug nasprotnik se vzdiguje proti nam: radikalizem. Njegove korenike segajo globokejše kakor korenike liberalizma, on je krepkeji, huji nasprotnik. Ce ga hočemo torej vkrotili, streti, moramo tudi mi globokejše zajeti: postati moramo do skrajne meje dosledni, brezobzirni katoliški radikalci. Na Dunaji in doma
se moramo odkrižati polovičarske, kompromisne politike-Hohemvartovega breznačelnega, gnjilega konservatizma. Poprijeti se moramo celih načel. Radikalstvo se dtl zmagati le z radikalstvom ; Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci, ali pa ne bomo nikoli zmagali — v večno sramoto se bomo pokorili našim nasprotnikom.
Cliristus venit—discedite! Dii, sodba se bliža, Sodnik-Kristus stoji pred vrati: ločimo se! Naj li odstopijo na levo-liberalci, po katerih družbi nas glava in vest boli; a mi stopimo na desno, pod zastavo Onega, katerega načelo-je Resnica. Sem nas neodoljivo vleče logika naravnega razuma in logika krščanske vere. Tu je naša prihodnost, naša zmaga, naše vstajenje!
Razpravica ni nastala brez povoda.
Rodoljub je pred nedavnim pisal slovečemu krščanskemu socijologu. Razkril mu je položaj Slovencev, opisal gibanje in načrt delovanja, ter poprašal, kaj meni o njem. Odgovor se je glasil, da Slovenci nimajo bodočnosti.
Ta sodba iz ust moža, ki sluje kot izvrsten poznavalec so-cijalnih razmer, pač zasluži, da se tudi presodi, da, naravnost izziva, da se preiskuje, ali Slovencem res nič ne obeta bodočnost. Ali nedostaje pri nas vodilne ideje, prave volje, resnega delovanja ? Povsod na svetu so razmere zamotane in žalostne in težko bi našli dandanašnji narod, ki bi se mogel imenovati srečen. Pa vsi upajo boljše bodočnosti. Trudijo se, zboljšati si sedanjost, priboriti bodočnost. Ali smo samo Slovenci obsojeni, da opustimo vsako misel na lepšo bobočnost in s kratka — obupamo ? Vse to so prašanja, ki zahtevajo odgovora.
Slovenci nimajo bodočnosti! Kaj je menil z besedo bodočnost mož, Čegar velike zasluge za krščansko stvar sicer priznavamo radovoljnim srcem ?
Ali je imel v mislih bodočnost nenavadnih političnih zmag
Dr. Mahnič.
Naša bodočnost.
I.	Zakaj se gre ?
in bojne slave, da bi Slovenci s slavo svojega imena polnili Evropo ?
Ali bodočnost slovenskega kapitala in denarnega gospod-stva, nenavadnega napredka v obrtniji in trgovini, bodočnost svetovnih iznajdeb in židovskega bogastva ?
Ali morebiti bodočnost v kraljestvu duha, nenavaden razvoj vede in umetelnosti, ki bi nas mahom potisnil v vrsto prvih narodov ?
Če je menil tako bodočnost, sodil je prav. Nihče mu ne more vgovarjati. Bojna slava nas ne čaka, tudi ne hrepenimo po nji. Slovenski narod je bil hraber v vseh časih in radovoljno žrtvoval kri za vzore. Pa nikedar ni želel, gospodovati z mečem. Take lavorike so dvomljive vrednosti in ne prineso sreče.
Jednako nihče ne pričakuje, da Slovencem bodočnost prisodi neizmerno bogastvo in nadvlado kapitala. Za to nimamo-zmožnostij, pa tudi še nismo padli tako globoko, da bi le v brezmejnem bogastvu iskali sreče.
Resnično je tudi, da bodočnost ne prinese Slovencem nenavadnega razvoja v vedi in umetelnosti. Veda in umetelnost se ne razvije nakrat sama iz sebe. Imeti mora vgodna tla. Najprej korenina, potem stebelce, nazadnje cvet. In sama veda in umetelnost tudi ne osreči naroda. «Rokava nisem mogel zakrpati z odo, in lakote nisem mogel utešiti sč stihi,» pravi ponesrečeni literat pri pisatelju VVaslnngtonu Irvingu.
V tem oziru se nam res ne obeta sijajna bodočnost, in če je tako menil socijolog, sodil je prav. A če je menil, da slovenski narod ne more upati gmotnega in duševnega napredka v okviru mu od Boga danih meja; če je menil, da slovenski narod ne more doseči sreče tu na zemlji, kakeršna je sploh vsojena zemljanom; če je menil, da si slovenski narod ne more zboljšati sedanjih razmer in priboriti boljših — motil se je. Do sedaj še nismo obupali nad bodočnostjo slovenskega naroda.
Kaj je bodočnost slovenskega naroda ? Njegov dušni in gmotni napredek po krščanskih načelih. Vzor krščanske družbe je družba, ki se razvija v dušnem in gmotnem oziru enakomerno-in soglasno, kjer posamezni udje spolnjujejo nalogo, za katero so v najprvo stvarjeni, poleg tega pa tudi žive v zadovoljnih gmotnih razmerah, ki jih ne odtegujejo večnim resnicam, ampak zanje unemajo, ali drugače, družba, ki se veseli življenja tu na svetu, pa tudi ne zabi večnega.
Pčrin pravi, da je tisti narod najkrepkejši, ki ima kreposti, ki vlivajo v dušo vstrajnost in velikost; narod, čegar posamezni udje spoštujejo višji moralni red; narod, ki ima toliko premoženja, da mu zadostuje za prve, vsakedanje potrebe, in da se veseli delo plačila ter uživa sad svojega potu. Narodi, katere vodi krščanštvo, se ne trudijo zato za brezmejno bogastvo. Kar iščejo z mirnim, vstrajnim delom, to je svoboda, moč, sreča, ka-
tero daje srednje premoženje. To tvori po krščanskih načelih moč, pa tudi srečo naroda. ')
To moč in srečo naj prinese bodočnost tudi slovenskemu narodu. Prinese naj v gmotnem stanju srednje blagostanje, ka-koršno svetujejo krščanska načela, blagostanje, ki je bilo vzor najplemenitiših državnikov in katero velja tudi kot gospodarsko načelo sv. pisma. «Hudo življenje je, vlačiti se od hiše oo kise.»2) «Ne dajaj mi uboštva, ne bogastva, podeli mi le, kolikor mi je v živež treba * 3) Srednja pot, najboljša pot. In to pot v gmotnem oziru želimo tudi slovenskemu narodu. V srednjih razmerah blagostanja poteka življenje 'varno in mirno, človeka ne vničuje napor, pa tudi ne vabi bogastvo k uživanju, ki razjeda telesne moči. Delo se veseli žuljev, vse stanove veže vez dela in kreposti in jim daje čustvo celoskupnosti. Tu se rodč narodu možje, ki se odlikujejo v vedi in umetelnosti, vojaki, ki se ne boje sovražnika, apostoli, ki žrtvujejo življenje za resnico. Take naj bodo gmotne razmere slovenskega naroda v bodočnosti. Njegova moč pa bodi in ostani v kreposti, ali recimo določnejše — v veri. Narod, ki je jedin v verskem prepričanju in neomahljiv v krepostih, narod, kateremu velja dana beseda več ko denar in kjer veljajo več lepe šege ko drugod postave, ta narod moramo imenovati velik in srečen, Če živi tudi v majhnih razmerah. Verske ideje ga vodijo in tako uživa dobrote omike brez slabih posledic.
Tako socijalno stanje je bodočnost slovenskega naroda. To je njegov socijalni program. Visoko ne leta in skromen je v zahtevah. Pa če si pribori bodočnost v omenjenem smislu, dosegel je dovolj. Srečen bo. Visoka politika ne osreči. Blagi Ivan Mtiller pravi: «Ich biti vormals iiber die verschicdenen Regierungsformen vici eijriger gewesen, ehe ich erkannt habe, dass in diesem kur zen Aufenthalte auf Erden alle die Obrigkeiten gut genug sind, unter zvelchen man cin stil/es Leben fuhren kanu in Gottseligkeit utid Ehrbarkeit.V)
Ali pa tako socijalno stanje ni samo vzor, ki se dejansko ne more doseči ? Vsako človeško delo je nepopolno. Tudi vzora socijalne sreče ne more človek do cela vresničiti, pač pa se mu more precejšno približati.
Pred leti je učenjak Marmier slavil v francozki akademiji srečo malega naroda v Južni Ameriki. Ondi stanujejo Indijani, ki stavijo koče na kole v jezero Maracaibo. Gozd jim daje gradiva za koče, iz rastlin ovijalk si pleto vrvi, strehe si napravljajo
') Perin, Uber den Reichthum in der christlichen Gesellscliaft I. str. 38
et sq.
“) Sir. 29, 31.
3) Pfeg- 30 8.
4) Johannes Miiller, siimmtliche Werke V. 3.
iz palmovih dreves. Ne poznajo snega in mrzlih vetrov. Debelih zidov ne potrebujejo, da se varujejo dežja. Brez posebnih težav si pridobivajo potrebnih stvari za življenje. Gora in voda s svojimi prebivalci jih živita. Mirno žive v svojih kočah. Olikanim narodom jih nihče ne prišteva. Nimajo dnevnikov in železnic. Borznih iger ne poznajo in zborničnih debat. Pa španjski misijonarji so jih spreobrnili h katoliški veri. Sredi selišča se dviga mala cerkvica, tudi na kolčh. Križ odseva v čisti jezerski gladini in zvonček vabi k molitvi v tej samoti. Ko pride ura službe Božje, se zbero prebivalci v čolnih pred kapelico in pobožno molijo.........
Ti ljudje ne uživajo dobrot zunanje omike, pa so gotovo volj srečni, in stoje višje, ko marsikateri narodi, ki se ne menijo za Boga. Socijalna sreča ne zahteva zunanjega bleska in vseh dobrot najvisjega napredka — a skromnost, krepost, strah Božji pa mrvica blagostanja, ki izklučuje pomanjkanje, jo tvori!
Ali je Slovenci ne moremo doseči ? Ali je preosnova v tem smislu nemožna ?
2.	Ali smemo upali l
Smemo, ker preosnova v tem smislu je ložja pri nas, kakor drugod. Često se povdarja, da so Slovenci maloštevilni. To je neki vzrok, da so zgodaj zgubili politično neodvisnost, da nimajo sijajne zgodovine s svetovnimi deli, da niso toliko napredovali, kolikor močnejši sosedje. Ne da se tajiti, da nam ta vzrok pojasnjuje marsikaj, pa upa na bodočnost nam ne sme vzeti 1 V nekem oziru nas malo število ne straši, pač pa ojačuje. Pri majhnem narodu je odločna in načelna preosnova gotovo ložja. Manjše testo se prej prekvasi. Majhen narod je v svojih delih bolj enovit. Značaj med posameznimi kraji ni tako različen, nasprotja med stanovi niso tako velika. Vsi deli imajo več ali manj isto zgodovino in iste skušnje. Rane so povsod več ali manj jednake, potrebe podobne, duh povsod preosnovi jednako dostopen. Nove ideje se morajo zato naravno hitreje širiti in preje vdomačiti, preosnova jednakomerno napredovati. Duhoviti socijolog P. Adal-bert Weiss je nekje zapisal misel, da naj se s preosnovo človeške družbe naenkrat prične na mnogih krajih. Kjer so delavni in uneti možje, bi pričeli po svojih močeh v svojem krogu. Tako bi bila taka pališča resnega dela nasejana po celi deželi. Ko bi se množila in naraščala, bi se krogi bolj in bolj bližali, sklepali in se naposled strmili v ene sam krog, ki bi objel celo deželo. Ko bi se tudi na slovenski zemlji po vseh naravnih pališčih, po vseh župnijah pričelo tako delovanje, kako hitro bi poseglo tudi v najskrivnejši gorski kotiček in naposled preplavilo vse slovenske pokrajine ! Vzgled nam bodi mala Belgija, kjer je ka-
toliška organizacija toliko napredovala v primerno kratkem času. Mnogo činiteljev je pač sodelovalo. Med njimi pa gotovo ni brez pomena ta, da je Belgija primeroma mala deželica. Ko bi bila del obširne francozke zemlje, bi bilo gotovo drugi manj probujeni in versko nebrižni okraji ovirali gibanje, ali vsaj zabra-nili, da bi se bilo vklonilo verski ideji zakonodajalstvo in vlada.
Druga misel, ki nam daje nadejo boljše bodočnosti, je tudi ta, da imamo še nekaj tal pod nogami. Kapital slovenskega naroda še ni izčrpan do dna. Naložen ni v vrednostnih papirjih, v obširnih zemljiščih, v zlatonosnih rudnikih in svetovnih podjetjih — v vernosti, poštenosti, skromnosti, v bistrem umu in zdravem telesu. Pogubilo se je sicer tudi že mnogo vrlin. Moloh sedanjega časa jih je tirjal. Gospodarski propad je spravil že na stotine slovenskih družin na beraško palico in je poslal za kruhom čez morje. Premnogim krajem se je kot znak zadnja leta včrtala revščina in z njo vred domače — ne židovsko — ode-ruštvo. Stara skromnost se je umaknila bahavosti in gizdavosti. Nezmernost je narasla skoro v narodno zlo. Zavladalo je le preveč nebrzdano hlepenje po užitku. Zgubilo se je čustvo celo-skupnosti, tudi po kmetih, in z njim ona srečna poštenost in skromnost, ki ne pozna sebičnosti in dela človeka zadovoljnega •z malim. V mlado slovstvo se je prikral materijalizem in z njim vse druge dvomljive, novodobne duševne «pridobitve«, seveda v manjših, posebnih izdajah. A še vedno imamo dokaj zdravega, nepokvarjenega jedra v narodu. Se obdeluje ljudstvo v ogromni večini rodno zemljo ter tako, če tudi težko, vzdržuje glavni steber obstanku svojemu. Manj razvita velika obrtnija še ni povsod razdrobila ljudstva v atome in vstvarila tiste socijalne bčde, ki tira drugod že bogtite dežele v pogin. Se velja pristnemu Slovencu poštena beseda, čistosti ne sramoti. Rad sluša svoje vodnike in jih spoštuje. Že samo dejstvo, da čuti potrebo, da si zboljša stanje in da še ni zgubil upa boljših časov, navdajati nas mora s pogumom. Kar pa nas najbolj tolaži, je to, da še ni pozabil svojega Stvarnika. Slovenskemu narodu se v ogromni večini ne more očitati, kar velja dandanašnji celim deželam: «Mene, studenec žive vode, so zapustili in si izkopali kapnice, kapnice predrte, ki ne morejo držati vode«. ') Slovensko ljudstvo je v večini še vdano veri, katero čuva kot dragoceno zapuščino pradedov, katerih vrline je nehotč tako lepo opisal odpadnik Trubar. «Und ist ein gut, ehrbar, treu, wahrhaft, gehorsam, gastfrei und mildes Volk, das sich gegen allen Fremden und Jederman freundlich und wohl haltet und erzeigt. Aber zu viel und zu gross aber-glaubisch (v Truberjevem smislu) wallfahrten gar oft gen Rom, Loretto, Čtting, gen St. Wolfgang ins Baierland und allvveg iiber
‘) Jerem. II, 13.
7 Jahr bis gen Aachen ins Niederland. Und haben gebaut und bauen noch neben ihren Pfarrkirchen schier auf allen Hohen, Bergen und schonen Ebenen, in Waldern und Holzern grosse Kirchen, oft zwo bei einander, dass in vieien Pfarren bei 24 und mehr Nebenkirchen und Kapellen erbaut sind.»
Se ni vse zgubljeno! Telo, ki še ne nosi smrtne kali v sebi, se še ozdravi, če tudi bolehajo udje. Novo zidati na starem, ohraniti, kar je dobrega, ostraniti, kar je nezdravega, organizem poživiti, je še vedno mogoče ! Storila pa hode to ideja katoliška !
Vodilne ideje potrebujemo. Brez idej iti življenja, ni delovanja. Med idejami pa ni druge tako obsežne, globoke, plodovite, bodrilne kakor je verska, ali recimo — katoliška. Se pred kratkim je izključno vodila Evropo narodnostna ideja. Pa že je zastarela in povsod zgublja moč, s katero je pričetkom ogrevala narode. 'Tudi nas je vseskozi vodila. Upali smo, da zasije Slovencem zlata doba, ko si slovenščina zopet pribori opravičeno veljavo, ko se jezik razvije in obogati slovensko slovstvo. Ne tajimo lepih vspehov, in vsega dobrega, kar se je storilo za to idejo. Pa bodimo odkritosrčni! Narodnostna ideja slovenskega naroda vendar ni — osrečila. Pota ni vbranila pogubnim modernim idejam in ne odvrnila narodno gospodarskih težkoč. Zakaj ? Razven verske ideje je vsaka druga premalo splošna, kreoskosrcna in enostranska, kmalu sc obrabi in zastari. Katoliška ideja ostane vedno mlada. Kje so časi, ko je bodrila mladeniške narode za pravo omiko in še vedno navdušuje najplemenitejše duše ! Male narode je zbrala in očvrstila, velike ohranila. Najlepše in najsijajniše dobe svetovne zgodovine so dobe živega verskega življenja, dobe katoliške ideje. Vera in versko prepričanje zadeva celega človeka. Zato pa tudi narod na vseh straneh njegovega življenja. Na življenje narodov res vplivajo tudi zunanje razmere : podnebje, način življenja, sosedje, občevanje z njimi i. t. d., a pred vsem vodi človeka njegovo razmerje do večnih resnic, njegovo versko prepričanje. ■) Kakor v človeškem telesu vzdržuje življenje in gibanje krvni obtok, ki izhaja iz srca, tako vodi tudi narod v vseh ne-številnih pojavih življenja utripanje narodnega srca, versko prepričanje. To je moč verske ideje. In to blagodejno silo katoliške ideje bodemo okusili tudi mi. Kaj nam je že do zdaj prinesla ?
Osvetila je slovstvene razmere in določila smer pravi slovenski književnosti.
Načelnosti je zahtevala tudi na političnem polju.
Porodila pa je tudi novo gibanje na gospodarskem polji.
Nehotč so se strnila prašanja književnega, političnega življenja s prašanji narodnega gospodarstva. Katoliška ideja je postala — socijalna. Sedaj jo imamo. Dejstvo je. Oni sami, ki so
’) Prim. II. Leo (protestant). Vorlesungen iiber die Geschichte des deu-sclien Volkes und Reiches. 1854. str. 4.
prvi povdarjali in zahtevali zanjo veljavo v javnosti, niso pričakovali tolike obsežnosti in moči od nje. Skoro nismo vedeli, kako-se je zbudila, pa jasno je pokazala, kako praktična so načelna prašanja, če se tudi pričenjajo z metafiziko !
Katoliška ideja nas bode rešila in nam prinesla boljšo bodočnost. Ofrttinimo se le sv. cerkve in njenih naukov, v njih je naša rešitev. Res, pred vsem smo poklicani za večno življenje in v ta namen je tudi vstanovljena sv. cerkev. Pa krščanska vera, katera navidezno nima druge naloge, kot zagotoviti srečo na onem svetu, je tudi že v tem življenju povsod prinesla in vstanovila srečo, pravi Montesquieu. «Res se je cerkev, zvesta svojemu učeniku, ki je rekel: Iščite najprej božje besede (Matevž, 6. 33), najprej in pred vsem prizadevala za čast božjo in zveličanje duš; res je presojala časne stvari le s stališča večnosti, pa vir, kateri se ji je odprl v Kristusu, se je razlil tudi na zunanje življenje in je napojil vse zemeljske razmere z nebeškim blagoslovom.« ') Naj-veči slavitelji cerkve niso zadostno ocenili njenih zaslug. Kar je prinesla drugim narodom, pokloni tudi nam, ker ni cerkev posameznih, izvoljenih narodov, ampak človeštva. Tu ne dela razločka. Katoliška je.
Da, katoliška ideja bo v življenje in delovanje slovenskega naroda prinesla oni vzvišeni duh in polet, kateri zahteva Platon v dobro vrejeni državi, da se lepo razvija in procvita. V tem bodemo lahko tekmovali z drugimi narodi. Prekosili so nas v umetelnosti in v delih državne modrosti. Komaj nas poznajo. Pa skušajmo se z njimi v ljubezni in vdanosti do sv. vere. Pod to zastavo se borimo za časno in večno srečo. To bodi naša čast. V uvodu k Prešernovim poezijam se povdarja tudi misel, da se Slovencem že samo radi teh lepih leposlovnih proizvodov ni treba sramovati drugih narodov. Ko se bodo zbrali narodi, bode stopil med nje tudi maloštevilni slovenski in pokazal drobno knjižico: «Prešernove poezije«. Vsakedo po svojem ! Mi pa pravimo, če drugega ni storil slovenski narod, kakor to, da je prvi med slovanskimi rodovi pi ijel za katoliško bandero in se prti z vso-navdušenostjo posvetil katoliški ideji, je storil veliko. Pokazal je, da razume čas in njegove potrebe, da ni pozabil prošlosti in da si hoče zagotoviti bodočnost!
j. Naša bodočnost — v naših in v božjih rokah.
Katoliški narodi imajo bodočnost. Časi se spreminjajo. Začetkom 18. stoletja so menili prostomišljaki, da konec stoletja prinese tudi konec cerkvi in veri. Pa obrnilo se je drugače. Nenavadno hitro se je katoliška cerkev dvignila iz osamelosti in
‘) llettinger. Apologie des Christenthums. III. 182.
zaničevanja. Zopet je slavna, in slavniša kakor nekedaj. Narodi jo spoštujejo, ali, če tega nočejo — boje se je. Vsi čutijo, kako rase njen vpliv. Zopet se vrača svet trumoma k njenim načelom. Cerkve se polnijo. Povsod, kamor segajo njeni nauki, se je pro-budilo nenavadno delovanje in požrtvovalnost. Novo življenje klije in se razcvita v najstarejši, pa tudi najmogočnejši vstanovi na svetu. Tudi protestantje to uvidevajo. Že pred 40 leti je pisal protestant W. Menzel: «Po dolgo trajajoči dobi, ko je gospodovala nevera in verska brezbrižnost, se je zopet obrnilo neštevilno duš vseh veroizpovedanj k cerkvi. Cerkev je zopet postala sila, kar na eni strani napolnjuje bojazljiva srca z neskončnim upanjem, in na drugi vzbuja strah, da se povrne srednjeveška hijer-arhija. Vsekako se kaže v tej novi pomladi cerkve, o kateri so mnogi mislili, da ne bo več oživela, roka onega, ki je zasadil križ na svet in vstanovil cerkev na veke.» ') ln vender zgodovinar še ni poznal papeža Leona III. in njegovega delovanja, ki objema svet! Da, katoliški narodi imajo bodočnost. Navdušeni katoliški prvoboritelji naravnost pravijo, da bode prihodnje stoletje — katoliško. Baron Haulleville sklepa svojo zanimivo in duhovito knjižico «Bodočnost katoliških narodov« z besedami: »»Katoliškim narodom ni bilo obljubljeno bogastvo in trajni politični vspehi, pa v tem oziru jim ni treba zavidati drugih narodov, starih in modernih. Če so iskali kraljestva božjega in njegove pravice, prejeli so v izobilju vsega, kar so mogli pričakovati kot modri in razumni ljudje pred smrtjo. Katoliška cerkev ni bila samo mati prave omike skoro skozi 2000 let, ona ni samo ohranila krščansko resnico čisto in neoskrunjeno, bila je tudi čisto ozračje, v katerem ostane človeška pamet nepoškodovana. Katoličani so gojili vede in umetelnosti v časih, ko se sploh nihče drug ni menil zanje, ko so bile te nebeške cvetke nepoznate ostalemu človeštvu. Tudi če sodimo prav človeški, je katoliška cerkev največja in najvzvišenejša naprava, katero pozna zgodovina in dandanašnji je ni druge, ki bi stala trdnejše. — V vseh časih je svetila svetu z vero in deli in verniki niso bili samo v božjih, ampak tudi v človeških vedah prvi. Kakor drugi narodi, poznajo tudi katoliški važnost kapitala in vrednost dela, pa mej tema dvema činiteljema bogastva imajo kot neprecenljivega posrednika neizčrpen zaklad svoje cerkve. Če je gospodarski razvoj novega časa sploh možen v mejah pravičnosti, bodite uverjeni, da rešitve ni drugje, kot na prsih matere cerkve. Prihodnje veliko stoletje bode katoliško !» 2)
Da, kot katoliški narod pričakujemo tudi Slovenci — bo-
') \Volfang Menzel, Gescliichte Iiuropas vom Sturze Napoleons bis auf die Gegemvart. str. VI.
!) Die Zukunft der katliolischen Volker. Von Baron von Haulleville Aus •dem Franzosischen. str. 215, 216.
dočnosti. Katoliška ideja bode združila delovanje, ki se ža/ibog tako prsi na vse strani. Le v katoliški ideji bode našel slovenski narod trdne opore v viharnih časih, ki še čakajo človeštvo. Ce smemo verjeti 'možem, ki so radi duhovitosti in obsežne omike globlje presojali čas, se bližajo evropskim narodom hudi časi. Ze leta 1809 je pisal Ivan Miiller bratu :	«V dogodkih našega
časa sem že davno opazil roko Božjo, ki hoče prevzročiti popolno novo preobrazbo človeških razmer«. Podobno napoveduje Niebuhr. Že frivolni Heine je slutil prekucije. «Ko politični petelin zapoje v tretje, pojdejo mnogi vladarji ven in britko zaplačejo, kakor sv. Peter, pa radi zgube svoj.h prestolov.« Pesnik Jean Richter je menil, da mora Evropa prej pretrpeti hude vice, predno dospe v nebesa vernosti. Roscher pravi, da imamo pričakovati katastrofe, podobne oni 16. stoletja, če svet ostane na potu, po katerem hodi. Ali je morebiti slučaj, da se s sodbo teh mož vjemajo opazke svetih duš, katerim je Bog za trenotek odgrnil tu in tam prihodnjost? Le katoliški narodi bodo našli v teh viharn.h časih, če nastopijo, trdne opore, ker imajo sv. cerkev. Katoliška cerkev je prestala še hujše čase. Protestantski učenjak je pred par leti katoliško cerkev primerjal trdnjavi, kamor se katoličani zatekajo v času nevarnosti. Taka trdnjava je tudi slovenskemu narodu katoliška cerkev, kjer zbira svoje moči, se krepi in poživlja za boljšo bodočnost. Le v katoliški ideji je naša bodočnost, v delu katoliškem. Vse druge lepe besede in ideje liberalizma nas ne bodo rešile. Ves njihov sad je, da govorimo z Valvazorjem — «in centro impossibilitatis et in abysso invisibilitatis.« —
Bodočnost Slovencev pa je tudi v božjih rokah. Bog vodi narode. Ne vodijo jih samo mogočni vladarji, politične stranke, visoko nadarjeni državniki, ideje, ampak nazadnje le božja previdnost. To je katoliško načelo v zgodovini. Brez njega je svetovna povestnica nerazumljiva. To načelo je staro toliko, kolikor krščanstvo. Že sv. Iifrem je zapisal lepe besede : «Kcdor trdi, da se vse na svetu dogaja slučajno, taji Boga. Videl sem hiše in zpoznal, da vsako vodi gospodar ; videl sem svet in spoznal in spoznal previdnost božjo. Videl sem ladijo, kako se je potopila brez krmarja, in uvidel sem, da so dela človeška brez Boga zaman. Opazoval sem različna mesta in države, ki so lepo vrav-nane, in spoznal sem, da ima vse le obstanek po božjem navodilu in ukazu. Od pastirja je zavisna sreča črede in po Bogu raste vse in vspeva, kar je na zemlji. Od kralja je odvisen red v vojski, in od Boga dobra vravnava in obstanek stvarij«. In bolj, kakor nekedaj se kaže božja roka v zgodovini najnovejšega časa. Se nikoli ni bilo ljudstvo tako razdeljeno, nasprotja tako napeta. Se nikoli ni bilo človeško upanje tako nagloma goljufano, in še nikedar ni sledil največemu pričakovanju tako nagel poraz. Veliko evropsko politiko vodi po izreku Clarendona neviden nagon..
'Človek obrača, Bog obrne. In isti Bog, ki vodi srca kraljev kakor potoke, spreminja čase in dobe, prestavlja kraljestva in vtrjuje (Dan. 2, 21.), je tudi Bog slovenskega naroda. Tudi njemu je odločil nalogo. Brez pomena nismo med drugimi narodi. Kakor ima v prečudni sestavi stvarstva tudi najneznatnejša živalica svojo če tudi človeškim očem prikrito nalogo, tako tudi majhni narodi v veliki narodni družini. Morebiti smo že dovršili svoj poklic ? Ali pa se še pripravljamo nanj ?
Najbližji smo med Slovani središču krščanstva in najbližje vrelcu katoliške zavesti. Morebiti smo poklicani, da sprejmemo z vso silo mladeniškega ognja katoliško idejo, ter jo oddamo drugim, močnejšim bratom, katerim je Stvarnik ravno v katoliški cerkvi odločil sijajnejšo bodočnost. Čudovita so pota Božja previdnosti. Mala Irska je prinesla seme krščanske omike večji, sosedni Britaniji in obsežna Nemčija se zahvaljuje za dobrote krščanstva dokaj manjši Angležki.
V tem oziru je naša bodočnost v Božjih rokah. Božja je. Pa tudi naša je : zavisno je od naše dobre volje, vstrajnega dela in zvestobe v spolnovanju večnih zapovedij. Po besedah modrega državnika Washingtona je nerazdružljiva vez mej krepostjo in srečo, dolžnostjo in dobroto in nebo ne gleda milostno na ljudstvo, ki prezira večne postave reda in prava.1) Ali da govorimo še odločnejše : bodočnosti Slovencev veljajo besede, katere je zapisal koncu življenja socijalog, ki je leta in leta razmotrival socijalno prašanje : »narodi, ki spolnjujejo deset Božjih zapovedij, vspevajo; narodi, ki jih prelamljajo, ginejo : narodi, ki jih zataje, zginejo ».
Te misli naj nam bodo v tolažbo in bodrilo za bodočnost! Morebiti kedo ve boljših ? Ego palpavi, non fodi parietem.2)
A. M. Levi enih.
') NVeiss, \VeUgescliiclite. XIV. 334. *) Sv. Bernard.
Osnovni zakoni estetike in lepe umetnosti.
Uvod.
O lepoti se piše dandanes veliko. Nahajajo se obsežne-knjige, v katerih se nadrobno raziskuje, kaj je iepo, katero je razmerje mej lepim in umetnostjo, kaj je idealizem, kaj reaii-zem v lepi umetnosti, ali je umetnost absolutno neodvisna od nravstvenega zakona, ali je sama sebi namen itd. Mi smo, še preden je začel izhajati „Rimski Katolik", vprašanje o lepoti razpravljali v pozebe izdani knjigi „Dvanajst večerov11. Tudi v »Rimskem Katoliku11 smo tu pa tam, posebno pri ocenjevanju slov. pesnikov in leposlovcev, razvili marsikatero misel, ki spada v lepoznanstvo.
Vedeli smo pač vže naprej, da naši nazori ne bodo vgajali ljudem, kateri prisegajo na resničnost novejše filozofije. Lepo-znaustvena načela te filozofije je mej Slovenci vdomačil Stritarjev „Zvon“. Naravno, da se je mej nami in njim unela polemika ; da, prav 011 nam je dal povod, da smo spisali »Dvanajst večerov11 ; polemika sama pa se je dognala do konca v I. letniku »Rimskega Katolika11.
Od tistega časa smo imeli se Stritarjem mir; a začelo se je od drugih stranij objedati nas ter smešiti naša načela. Omeniti nam je g. Selaka v Zagrebu, ki je v nekaterih nemških, listih priobčil manjše razprave, da bi pobijal naše estetiške nauke. Tudi se nam je od istega gospoda obetalo epohalno filozofične delo, kakoršnega baje nimajo niti sami Nemci, delo, v katerem bi se konečno rešil problem o lepoti! Toda pričakovali smo ga zaman. Pač pa je predlanskim prinesla „Vesna“, tedaj glasilo slov. radikalnih akademikov, dolgo razpravo pod naslovom : „Ne-kaj o lepem11 — katera je naperjena v prvi vrsti proti nam in našim leposlovuim načelom.
Prav ta razprava nas je napotila, da smo sklenili v svojem listu znova razviti svoje nazore o lepoti in lepi umetnosti. V tem spisu hočemo čitateljem ne le podati jedro zgorej omenjene knjige, ampak mislimo tudi svoje nazore obširniše vteme-Ijiti dodavši nekaj novih, zanimivih poglavij. S tem namerjamo-v prvi vrsti onim, ki se zanimajo za leposlovje, v pregledni, lehko umljivi obliki podati osnovna načela o lepoti in umetnosti; ob enem pa bodi pričujoča razprava stvaren odgovor vsem, katerim se zdijo naša načela neprava ter se trudijo slovenskemu razumništvu vcepiti lepoznanstvene nazore, ki se posredno ali neposredno izvajajo iz moderne. neprave filozofije. Nam se ne zdi
vse euo, kako se misli o osnovnih zakonih estetike ; ker po teh zakonih se ravna leposlovje, a leposlovje je bilo od nekedaj in je posebno v naših časih ena glavnih izobraženih sil v duševnem življenji narodov.
Lepota: nje subjektivna stran.
Pred vsem nam je treba pojasniti idejo o lepem ; kajti po tem, kakor določimo to idejo, se sezida poslopje celega lepo-znanstva; ako je naša določba trdna, neovrgljiva, bo takošno tudi naše lepoznanstvo.
Kaj je, lepo? Mnogi si mislijo, ko slišijo to besedo, nekako samovlastuo bitje. Na tako predstavljanje vpliva pri nas največ noveji nemški idealizem, kateremu je lastno, pojmove in ideje poosebljati in nekako obožavati. Nekaj podobnega temu se nahaja vže pri Platonu, kateri velja kot početnik tilozofičnega idealizma. Platonu so namreč ideje nekaj, kar je samo na sebi resnično ali realno, ne/.avisno od mislečega uma ; vse ideje so skupaj združene v eno kraljestvo idej; mej njimi je tudi ideja lepega. Tako nekako si tudi mi radi predstavljamo lepoto.
Toda to ni prav. Ideje nimajo samolastne realnosti, ampak nahajajo se le v duhu, kateri jih misli. Tako tudi ideja lepega.
Zatorej-moramo dobro ločiti mej lepim samim na sebi pa mej idejo lepega. Ideje lepega nimamo drugod iskati, kakor v mislečem razumu, bodisi končnem ali neskončnem. Lepota pa, ako jo vzamemo objektivno, neodvisno od mislečega razuma, ni tako samovlastna, da bi bila nekaj samo v sebi obstoječega, brez podstave. Ne — ampak lepota se nahaja le na kakem subjektu kot njegova lastnost. Ako si pa lepoto predstavljamo brez subjekta, se kot taka nahaja le v naših mislih, nastala je po abstrakciji z raznih lepih rečij, tako da zunaj naše misli nima objekta.
Lepota je le na lepem bitji. Vse, kar biva, ima tri lastnosti: je resnično, dobro in lepo. To je ona naravna trojica, ki se več ali manj razodeva v vsaki stvari. Resnično, dobro in lepo se na bitji samem stvarno ne razločuje, ampak je prav za prav bitje samo, vkolikor more biti predmet, s katerim se duša različno bavi po svojih različnih vzmožnostih. Eno in isto bitje, vkolikor je predmet razumu, se imenuje resnično, vkolikor je predmet volji, se zove dobro, vkolikor dušo mika, se zove lepo. Ista reč nam je resnična, zato ker jo spoznamo, nam je dobra, ker jo hočemo, in lepa, kar nas mika, ker nam dopade.
Lepo je, kar dopade. To je določba lepote, ako jo vzamemo od subjektivne strani, vkolikor se namreč nahaja v človeku, ki lepoto uživa. Ta določba je prava, ker ima objektiven razlog; niti velja vgovor, da bi po tej določbi lepota bila odvisna
od subjektivnega mnenja in bi ne imela nikake objektivne vrednosti. Ko namreč trdimo, da lepo je, kar dopade, hočemo izraziti, da bitje samo ima nekaj na sebi, kar nas mika, kar nuni' vzbuja dopadenje. Tako tedaj ostane lepota sama na sebi neodvisna od človeka, kateremu dopade ali ima dopasti, kakor je resnica objektivno neodvisna od spoznajočega razuma, akoravno pravimo, da je resnično to, kar spoznamo ; z isto pravico trdimo, da je lepo, kar nam dopade.
Da se pa objektivnost lepote bolj povdarja, smemo navedeno definicijo spopolniti tako-le: lepo je, kar vgledano dopade. Pulchrum est, (piod visum placet. Te definicije se drži sv. Tomaž ; vsled nje je bitje vže pred nami in brez nas to, kar je, namreč takošno, da more v nas obuditi dopadanje; to dopa-danje, ali recimo subjektivna lepota, se. še le po vgledanji bitja v nas porodi.
Sicer pa ne smemo besedo „vgledano“ vzeti le v ožišem pomenu, o čutnem gledanji, kajti po tem bi se omenjena definicija omejevala na telesna bitja, a bi ne veljala tudi za lepoto duhovnih bitij. rGledati,f ali „yideti“, kar je Latincem „videre“, Grkom JdtTv*, Nemcem „sehen“, pomenja tudi „spoznati“. Človek namreč pride do notranjega spoznanja no čutnem gledanji ali zaznavanji. In dasi imamo poleg vida tudi drugih čutov, po katerih zaznavamo reči, vender je vid mej vsemi najplemenitiši ; radi tega je prišlo v navado, da vse zaznavanje, ki nam dohaja po peterih čutih do duše, nazivljemo gledanje ali videnje. Od tod izhaja ona zamena besedij „ videti" ali „gledati“ pa „spo-znati“. Kakor se torej reče: lepo je, kar »vgledno11 dopade, tako se sme tudi reči: lepo je, kar spoznano" dopade — quod „cognitum“ placet. Da se pa od filozofov ni sprejelo v definicijo ,.cognitum“, ampak „visum“, izhaja od tod, ker ima vse naše spoznanje početek v čutnosti: „nihil in intellectu, ipiod non fuerit in sensu“. Kakor skušnja uči, si ničesar, tudi najab-straktniše resnice, ne moremo predstavljati, da bi je čutno ne pripodabljali. Tudi govori človek raji plastično kakor abstraktno ; in, prav to je razlog, zakaj bolje vgaja „visum“ kakor „cogni-tum" v naši defin ciji.
Da pa prava lepota resnično dopade, mora človek imeti zdrave čute in nepokvarjen vkus. To se razume samo ob sebi. Kedor slabo vidi, ne bo prav sodil o sliki, in kedor slabo sliši, ne bo mogel nepristransko ocenjati glasbo ali petje. Pa tudi duh ne sme biti sužen strasti; strast zatemnjuje dušo, da ne vidi čisto in jasno, oskrunja, kar je najlepšega, najsvetejšega.
Ako tedaj gledamo z nekaljenim očesom, ako sodimo z nepokvarjenim vkusom, ni težko razsoditi pravo lepoto od neprave. Da, naravni vkus je prvi in najbolji, rekel bi, nezmotljiv sodnik estetične lepote. Vzemi pesem, beri jo: čedalje bolj se ti odpirajo oči, razklepa se ti duh, nove misli se utrinjajo in ti
ebsijajo dušo, budijo se čuti, srce se ti je ogrelo — odložiš knjigo in mirno se ziblješ v uživanji lepote, do katere ti je pesen odprla pot: pesen je brezdvomno lepa. A pri drugi ostaneš nem, srce se ti ne zgane, in ko si prebral, se čutiš potlačenega/nesposobnega za plemenito delo: pesen ni lepa! Kar je lepo, do-pade, kar pa lepo ni, ti tudi dopadlo ne bo, obračaj je na vse strani. Prava lepota se sama duhu razodeva in priporoča, kar ni lepo, se samo obsoja.
Lepota: nje objektivna stran.
Preidimo k drugemu delu vprašanja: določiti nam je lepoto objektivno. Doslej smo vtemeljevali stavek: lepo je, kar dopade. On nam določuje lepoto sč subjektivne strani, glede včinka, ki ga lep predmet provzroča v uživajočem človeku. Ta določba tedaj ne pove, kaj je prav za prav lepo samo na sebi ali na objektu. Prava definicija ne sme edino le po včinku oznameniti reči, ampak mora jo objektivno določiti, kakšna je sama na sebi. V tem smislu si tedaj zopet stavimo vprašanje: kaj je lepo ?
Kar se tiče odgovora na to vprašanje, se filozofi še zdaj ne zlagajo. Mi se trdno držimo nazora, ki smo ga vtemeljili v zgorej omenjeni knjigi.
Začnimo se vzgledom. Pred nami stoji hiša. Kedaj porečemo, da je lepa ? Ako je visokost sorazmerna z dolgostjo, ako so vrata na svojem mestu, okna v ravni črti primerno razvrščena, sploh — ako najdemo skladnost mej rasnimi drli hiše. Ako je pa hiša petnajst sežnjev visoka, a dolga štiri, ako so okna veča ko vrata in po zidu semtertje neskladno raztresena, eno velikansko, da bi lehko šel slon skozi, a drugo preozko za netopirja — nam ne bo prišlo nikar v glavo, da bi hišo zvali lepo.
Pri prvi hiši nahajamo skladnost mej raznimi deli, zato nam je lepa; pri drugi skladnosti pogrešamo, zatorej ni lepa. Neobhoden pogoj za pravo lepoto je skladnost ali simetrija delov, harmonija.
Pa kaj je prav za prav skladnost ?
V skladnosti se nahaja več delov, torej neka raznovrstnost. Drugič si skladne raznovrstnosti ne moremo misliti brez nečesar, kar razne dele spaja v celoto. V raznovrstnosti, da je skladna, se mora nahajati druživna enota. Vzemimo gorenji vzgled. Hiša ima več delov; te dele veže v celoto nekaj, kar vse obsega, kar določuje vsakemu delu posebej razmerje k celoti, nekaj, brez česar bi del zase izgubil pomen in zanimivost, Kaj je to „nekaj“ P Misel „hiše“, katero je y zidar vtisnil celoti in po nji skladno razredil posamezne dele. Čim bolj bi se zidar oddaljil od te misli ter se približal drugi misli n. pr. misli „stolpa“, tem bolj bi
hiša izgubljala od svoje lepofe, v isti meri. kakor bi izgubljala misel „hiše“ od svoje čistote in enote.
V lepili predmetih se nahaja enota in raznoličnost, in lepota bi se dala potemtakem določiti: raznoličnost o enoti ali enota v raznoličnosti.
To je nauk sv. Avguština. „Vsaki lepoti oblika — tako piše — je enota“. A da je ta enota v različnosti, uči isti Avguštin nadaljujoč: „Zato, ker so si deli skupni in se po jieki zvezi spajajo v eno skladno celoto" — ad linam convenientiam. Po nauku Avguštinovem se torej v lepem predmetu nahajajo razni deli, kateri so pa skladno vrejeni; ta skladnost daje delom enoto, ne delom kot takim, ker ti ostanejo vedno različni, ampak delom, vkolikor so p'> nekem vrejeyalnem ali razvrstdnem načelu spojeni v nekaj višjega, v katerem se, dasi eden od drugega različni, družijo kot v občni celoti. Vsled vredbe prisije namreč mej posamezne dele neki žar, kateri jih obseva, v katerem se vidijo vsi; ta svit je pravzaprav misel ali ideja, po kateri so deli razvrščeni ; kakor brž vpozuamo to idejo, se nam pojavi v raznovrstnosti enota, in to je, kar nas mika, kar nam dopade. Deli se pri tem gledajo ne kot deli, ampak le od tiste strani in vtoliko, vkolikor se prilegajo vrejevalni ideji. „Nič namreč ni vrejeno (ordinatam,), kar bi ne bilo lepo“, uči sv. Avguštin. Oni „ordinatum“ je pa isto, kar smo zgorej določili kot enoto v raznoličnosti ali raznoličnost v enoti. Vzemimo n. pr. sto enakih kamenčkov pa vrzimo jih na en kup, kakor sin-čajno padejo ; nihče ne bo trdil, da je taki kup kamenčkov lep. Vzemi pa kamenčke, razpostavi jih tako, da dobiš podobo zvezde ; kedor bo to podobo vgledal, poreče koj: ti kamenčki so lepo razvrščeni, to je lepo ! Zdaj imamo lepoto, prej je nismo imeli — zakaj ? Zato ker zdaj je več kamenčkov razvrščenih v enotno skupnost, prej niso bili; zdaj se nahaja v raznovrstnosti enota, in ta enota je vrejevalna ali razvrstilna ideja „zvezde.“
Isto uči o objektivnem bistvu lepote sv. Tomaž. Po njegovem nauku je „mnogost ali različnost delov, katere tako zovemo v pravem ali nepravem pomenu, v podrejenosti pod enoto najbolj osnovni atribut lepote; ta različnost v enoti je občni zakon za predmet, vkolikor je lep. Ako premotrimo vrsto predmetov, ki sploh veljajo kot lepi, našli bomo pri vseh neko razmerje ali skladnost mej deli, neko podrejenost delov pod enoto. Bodi ta enota realna ali ne, naj bodejo deli mej seboj realno različni ali ne — to nič ne spremeni na stvari: občni pogoj, občni zakon za lepoto je : raznoličnost združena z enoto". Tako pričuje o sv. Tomažu učen pisatelj.1) In da slišimo njegove besede same, navedemo tu le dve mesti: „Lepota obstoji v pristojnem soraz-
‘) Nolie: Gonzales, Die Pliilosophie d. h. Thomas v. Aqniu I. But.
merji".1) Zopet: „Lepota telesa obstoje v tem, da ima človek ude telesa dobro sporazmerjeneV)
Mej novejšimi filozofi se z Avguštinom in Tomažem Akv. poleg mnogih dragih zlaga Francoz Consin, dasi se ni malo ali nič bavil s sholastiki in se tudi drugače v glavnih točkah filozofije oddaljuje od Akvinata. On piše doslovno.- ,.Najverjetniša teorija o lepoti je brezdvomno ona, po kateri se lepota sestavlja iz dveh protivnih in ob enem nujnih elementov, iz enote in različnosti. Opazujmo li lepo cvetice. Brez dvoma se nahaja v nji enota, red, sorazmerje in celo simetrija . . . I’a ob enem kolika različnost ! kolika živost v barvi! koliko bogastvo v najmanjših delih! Tudi v matematiki ni lepo princip v abstraktnem, ampak ta princip kot tak vleče se seboj veliko verigo posledic . . . . Enota in raznoličnost se vpotrebiti na vse vrste lepote“.:i)
Toda zavrnili nam je tu važen vgovor. Določili smo lepoto kot enoto v raznovrstnosti delov. Zdi se, da ta določba je veljavna le za lepoto telesnih rečij; kajti deli se nahajajo le v telesnosti. Ali pa bi morali reči, da enovita bitja, kakor so duhovi, niso lepa.
Toda to ni tako. Raznovrstnost ali različnost ne zahteva materijalnih delov; različnost se nahaja tudi v enovitem bitji, ker akoprav tako bitje ne more imeti raznih materijalnih delov, zna pa imeti raznotere sposobnosti ali vzmožnosti, s katerimi more raznolično delat'. V taki raznoličnosti je tudi enota ker vse one različne vzmožnosti in čini imajo eden in isti princip ali vir, iz katerega izhajajo: enovito bitje. In vsled te raznolične enote je tudi enovito bitje lepo.
Kaj pa, ako bi enovito bitje sicer imelo razne vzmožnosti,. a bi ne delalo in ne prehajalo iz možnosti v dejstvo? Zdi se, da tako bitje bi ne bilo lepo; pogrešala bi se namreč na njem raznoličnost činov.	—	Toda	tudi v takem bitji bi	vender še
ostala raznoličnost sposobnostij in radi tega tudi vsaj možnost raznoličnih dejanj;	in	kedor	bi tako enovito bitje	popolnoma
proumel, vgledal bi v njem razven raznovrstnih sposobnostij tudi raznoličnost vseh možnih dejanj, katera bi se shajala v enovitem bitji kot v svoji vse vežoči iu spajajoči enoti; in to bi bilo lepo,, to bi dopadalo. „Realno“ se jemlje namreč tudi v širšem pomenu ; in tedaj je realno vse, kav more biti predmet našemu spoznanju. In v tem pomenu realno je tudi vse, kar je možno. Tudi „možno“ zamore naše mišljenje določiti ali od zunaj nanje vplivati, tako da se	po	njem	ravna. Tako je n. pr.	poleg resnično bivajočega sveta	možen	še drug; in tudi ta	svet more
') Pulchrum in debita proportione cousistit. Sum. theol. I. p. qu. 5.
art. 4.
-) . . . membra corporis bene proportionata. Ibi. 2. 2. qu. 145 art. 2.
a)	Glej Nolte op. cit.
biti predmet našemu mišljenju, akoprav v resnici ne biva, kakor biva sedanji. Tudi možnost ima neko objektivnost za naš razum. Tako morejo tudi razna dejanja, katerih je zmožno enovito bitje, biti predmet spoznanju, torej predmet tudi dopadenju. Vsem takim dejanjem pa, katerih možnost ima svoj realen razlog v enovitem bitji, je enovito bitje samo na sebi in v svojih vzmožno-stih spajajoča enota; in razum, ki bi proumel tako bitje, bi vzrl tudi to raznolično možnost spojeno v enoti, vzrl bi lepoto, ki bi mn dopadala.
Ako je pa res, da je lepota raznovrstnost v enoti, sledi iz tega, da mora lepota tem popolniša, tem veča biti, čim mnogo-vrstniša je raznoličnost od ene, a čim trdniša je enota od druge strani.
Vsakedo priznava, da v obče so rastline lepše kot rude. In dasi se nam tudi katera ruda zdi lepša od rastline, prihaja to od tod, ker lepoto navadno sodimo po vidu. Rastlina je pa lepša od rude zato, ker pri prvi je veča raznoličnost združena v trdnišo celoto, kakor se to nahaja pri rudi. In ravno radi tega morajo enovita bitja biti lepša nego materijalna, ker v onih je raznoličnost v enoti veča kakor v teh. Pojasnimo to resnico na bitjih razne popolnosti.
Začnimo pri rečeh, ki so najbolj materijalne. Na najnižji stopinji popolnosti stoji ruda, ker v nji je golo bitje brez vsake rasti in življenja. Zatorej pa tudi raznovrstnosti tukaj ne nahajamo drugačne, nego ono, ki nastaje iz sestave snovnih delov. Vzemimo kamen ; bodi kubus enega metra. Vsakedo poreče : to je en kamen, tu je enota, katera veže posamezne dele v eno bitje. A ta enota, kako netrdna je! Zavihtimo kladvo — - in kamen raztolčemo lehko na sto kosov, katerih vsak bo zopet prav tako kamen, kakor je bil prej celi kamen, iz katerega smo jih dobili sto. Enota v rudi je torej taka, da se da brez konca deliti, in vender vsak del ohrani celo in nepokvarjeno rudninsko bit. V rastlini je pa enota veliko veča in nerazrušljiva. Res sicer, da se da tu pa tam od rastline odčesniti veja ali drug del, kateri, vsajen v zemljo, zopet požene in raste ; tudi je rastlina navadno razdeljiva tako, da deli še ohranijo rastlinsko bit, a ta deljivost je veliko bolj omejena kakor pri rudi. Ruda se da brez konca deliti, ne da bi izgubila svoje biti, rastlina pa le v veče dele, in, ako hočemo te deliti, izgubijo rastlinsko bit in moč in jenjajo biti rastlina. V rastlinstvu je torej enota, ki dele spaja, veliko trdniša nego v rudninstvu.
Isto velja tudi o raznovrstnosti. V rudah se nahaja gola bit brez rasti in življenja. Zatorej pa tudi raznovrstnosti tukaj ni druge, nego ona, katera postane iž atomov dejanih eden poleg drugega; razvrstilna ali vrejevalna moč je tu vklenjena v meje prostorove. Drugače je pa pri rastlinah, kjer se goli biti pridruži rast ali rastlinska moč, katera rastlino od znotraj oživ-
Ija in množi: rastlina se izcimi iz semena, raste, cvete, rodi. Tako se rastlina ne le po prostoru, ampak tudi po času mnogovrstno razvija in sicer vsled bistveno ji vrojene rastne moči. Rastlina ima tedaj nekakor vže svojo zgodovino.
Veči nego v rastlini ste enota in raznoličnost v živali. Rastlina se da, kakor smo videli, .nekako še razkrojiti v dele, katerih vsakateri ohrani rastilno moč, v tem ko pri živalih to ni mogoče ali vsaj redko kedaj. Živalsko telo se ne da razdeliti, tako da bi v posamnih delih ostalo življenje ; ako to storimo, življenje ugasne. Pri živalih je torej enota, ki spaja posamezne dele v skupno telo, veliko veča ko pri rastlinah. Isto velja tudi o raznovrstnosti. Rasti se v živali pridruži čutnost, tako da žival ne le raste vsled lastne notranje moči, ampak se tudi giblje in čuti Zatorej se pri živali raznovrstnost kakor po prostoru, v katerem se giblje, tako tudi po času, v katerem si vsporedno slede spremembe rastočega življa, zelo pomnoži, z njo pa tudi Jepota, ki je raznovrstnost v enoti.
Preidimo na človeka. Človek je mej zemeljskimi stvarmi najlepši. Zakaj ? Zato ker je prvič enota, ki dele veže v celoto, tako nedeljiva, da se človek nikedar ne da v dva ali več delov tako razkrojiti, da bi vsakateri teh delov mogel dalje bivati koc človek, da, niti kot del človeškega telesa. Odreži nogo od telesa — odrezana vže jame nehati biti noga, ker začnejo prvine, iz katerih je sestavljena, koj prehajati v drugo kemično sestav. Pa tudi raznovrstnost je v človeku dosti veča kot v družili zemeljskih bitjih. V človeku se nahaja poleg rastilne in čutne tudi miselna in hotna moč, vsled katere se tudi raznovrstnost neizmerno pomnoži; in sicer prostorno, ker človek se po prostoru veliko prosteje giblje kot žival, pa tudi časovno, ker spremembe, kojih merilo je čas. so v človeku veliko mnogovrstniše in raz-ličniše kot v živali. Človek jma namreč prosto voljo, katera je možna provzročiti brezštevilnih prememb v njem, brez tistih, katere niso neposredno zavisne od proste volje, kakor one, ki prihajajo n. pr. od rastilne moči. Vse to povzdiguje mnogovrstnost v enoti ali lepoto človeške biti rekel bi skoro neskončno nad vsa nižja bitja. Vsa mnogovrstnost delov in sprememb namreč, ki se nahaja v človeku, se shaja v duši kot v svoji enoti ; duša kot vrejevalni princip vse druži, v njej se vidi vse vrejeuo, vse enotno.
Pa lepe niso le telesne reči; lepota je bistven pridevek tudi duhovnih bitij. Tudi glede teh zagovarjamo svojo definicijo lepote : raznoličnost v enoti. Lepota duhovnih bitij je pa tem veča, čim veča je v njih raznoličnost v enoti in enota v raznoličnosti. Poglejmo 1
Enota duhovnih bitij je tako nedeljiva, da se z nobeno naravno silo ne da rušiti; duhovno bitje se ne more razkrojiti,
ker je enovito in nima delov. Tudi ne moreš od njega nič od-krojiti, kakor n. pr. človeku odrežeš nogo, ne da bi nehal biti človek. Duhovno bitje more vničiti le vsemogočnost Božja. A isto tako je tudi raznoličnost delavnosti v čistem duhu mnogo veča nego v človeku. Cisti duh je namreč prost materije in zato ne tako navezan na prostor, in se torej tudi v času hitreje in prosteje, zatorej mnogovrstniše razvija. Njegovi čini so dovrše-niši, ker so delavne moči prostejše, čilejše in gibčniše, kakor moči človeške duše, ki je vklenjena v čutnost; ker so moči gibčniše, zato tildi v istem času izvršijo več, čistejših in popol-niših činov. Reči sodimo mi po vidu, duh doumeva tudi njih notranjost. Zatorej je v čistih duhovih, kakor enota, tako tudi mnogovrstnost veliko veča kot v človeku, tedaj višja tudi lepota.
Tudi Bog je lep. Kako se da naša definicija vporabiti tudi. na lepoto Božjo ?
Enota je v Bogu, in sicer najvišja; ker v njem ni sestav iz delov nikakili, ne fizičnih, ne metafizičnih; vse dovršenosti v njem so on sam. Njegovo spoznanje je ob enem njegova volja in ta je spoznanje: vsak njegov čin je njegovo bistvo, je on sam. Ta najvišja enovitost Božja se izraža najkrajše z definicijo : Bog je najčistejše dejstvo — actus purissimus. — A v Bogu je tudi raznovrstnost. Božje bistvo je namreč jettvo (das Sein) samo ; kot tako se pa da v neskončnem številu bitij posnemati; ko bi Bog vstvaril na tisoče tisoč svetov mimo sedanjega in v vsakem postavil različen red stvarij, bi vender po vseh teh Božje bistvo ne bilo popolnoma posneto ali vpodobljeuo, ker je neskočno in se da kot tako v neskončnih načinih posnemati, a vso večnost ne posneti. Tako izraža tedaj Božje bistvo navzlic svoji absolutni enovitosti vender neskončno mnogovrstnost v končnih bitjih, v katerih se da posnemati. Tej neskočni mnogovrstnosti 'e Božje bistvo središče in najrealniši tvorni vir ali početek. In kedor bi najvišje enovito bitje Božje proumel, bi v tej enotnosti uvidel tudi ono neskočno mnogovrstnost, zrl bi tedaj neskončno lepoto. Kot absolutna, najčistejša enota, ki je realen razlog vse možne raznovrstnosti, je Bog najvišja, neskončna lepota.
Odgovarja se onim, ki stavijo lepoto le v telesnost.
Določili smo bistvo lepote od subjektivne in objektivne strani. Kakor se razvidi iz našega izpeljavanja, se držimo nazora, da je lepota pridevek tudi duhovnih bitij. Vender pa se moramo pri tej točki nekoliko dalje pomuditi, kajti mej novejšimi estetiki, kateri ne izpoznavajo načel peripatetiške filozofije, je sploh zavladal nazor, po katerem je lepota neločljiva od telesnosti ali čutnosti. Lepota ni znak duhovnih bitij in nravstvenih dejanj. V nemško slovstvo je vpeljal ta nazor Schiller. Njemu
Je ideal človeštva ob enem tudi ideal lepote. Iz tega sledi, da po Schillerjevem nauku se more lepota nahajati le v čutnosti. In res, Schiller tudi ne pozna višje lepote nego ono, ki se izraža v umetnosti ; k bistvu umetnosti pa spada čutna oblika. Isti nazor izpovedajo tudi tako zvani	estetični	formalisti, o	katerih spregovorimo pozneje več. Njihov nauk	najdemo	v zgo-
rej omenjeni razpravi o lepem v	„Vesni“.	Naravno	je,	da
lepote ne morejo iskati v duhovnih bitjih oni, ki sploh tajijo bivanje duhovnih substanc ; sem spadajo pred vsem materijalisti. Bnchnerjev materijalizem „sile in snovi“ izpoveda tudi „Vesninu ■estetik, kateremu „duh ni substanca1* in. ..nobena misel ni mogoča brez snoyi“. Kaj se godi s človekom po smrti, njega „nič ne briga, kajti ni ga več“. So pa tudi drugi, ne da bi bili sicer materijalisti, kateri so se pa vender vdali materialističnemu toku, tako da vso lepoto vklepajo v	čutnost.	Menimo	pa,	da
nazor, kakor bi bila vsa lepota omejena na telesnost, nazor, ki odreka duhovnim substancijam lepoto, ni pravzaprav nič drugega kakor Kantov skepticizem vporabljen na estetiko. Po Kantovi filozofiji je objektivno bivanje duhovnih substancij, kakor sta Bog in duša, dvomno •, kakor pa omaje filozofični skepticizem objektivno resničnost, duhovnih substanc, mora porušiti tudi njih lepoto.
Temu nasproti trdimo mi, da je lepota v pravem pomenu ne le znak tudi duhovnosti, ampak imajo celo duhovna bitja lepoto v višji in popolniši meri od neduhovnih.
Pred vsem povprašajmo, kaj so stari filozofi o tem mislili. Sokratov nauk se spozna iz Platonovih spisov. V dijalogu „o zakonih** uči Platon : »Kar se tiče pravičnosti, se pač vsi zlagamo v tem, da se pravični ljudje, kakor tudi mišljenje ali dejanja, v katerih se ta krepost javlja, odlikujejo po lepoti; in ako bi torej kedo hotel trditi, da je človek, ki je pravičen, p.i po telesu grd, ravno po svoji čednosti prav lep, bi nikakor ne govoril napačno*1. Drugje stavi isti filozof Sokratu v usta te-le besede: *Kako bi ne bila, kjer je najvišja modrost, tam tudi najvišja lepota?**
Določno uči Platon, da ..breztelesne reči nadkriljujejo po lepoti vse druge; in kedor hoče prav ravnati, mora lepoto duše višje ceniti nego telesa**.')
Aristoteles piše: „. . . Čednost mora vsekako spadati k lepim rečem . . . kakor ne manj to, kar čednost povspešuje in kar iz nje izhaja, namreč pojavi čednosti in dela“. Mej poslednjimi našteva filozof posebno pogumnost, pravičnost, nesebičnost.2)
Isti nazor o lepoti duhovnih bitij se je predaval v raznih filozofijskih šolali, ki so izvajale svoj početek posredno od So-
‘) Plat. Conv.
-’) Rhet.
krata. V imenu neoplatoncev poslušajmo Plotina. Naštevši razne čutne reči, katerim se pripisuje posebna lepota, preide dalje k lepoti nečutnih. Kakor on uči, je lepa misel, lep je matematičen stavek, teorija ali znanstven sistem ; tudi čednost je lepa, pravičnost, zatajevanje samega sebe, zvestoba. Potem sklepa: „Lepota duše je vsaka čednost, in to je lepota v popolnišem pomenu besede, kakor vse prej navedene reči“.')
Tudi Cieeron pozna nravstveno (etično) lepoto, o kateri trdi, da je s čednostjo ena in ista, obe se razlikujeti le po pojmu.2) Dalje določuje lepoto tako le: „Lepo je, kar se zlaga z visoko dostojnostjo človekovo in z onimi prednostmi njegove narave, po katerih se razlikuje od drugih čutnih bitij".3) Naj-točniše pa se izraža v stavku : „0 “modrem človeku se s pravico trdi, daje lep, kajti lastnosti duha. so lepše, nego telesa".4)
Še dalje je šla v tem Zenonova šola. Stojiki so, kakor spričuje sv. Avguštin, učili, da „le modri je lep".6) Eden naj-znamenitiših misliteljev te šole, lilozof Seneka, piše mej drugim : „Da bi jo mogli videti, dušo dobrega človeka, kako lepa, kako-častitljiva, ob enem kako svitla v svoji dostojnosti in milini bi morala pred nami stati! . . .“G)
Isti nazor zagovarjajo tudi cerkveni očetje in krščanski filozofi prvih stoletij. Klement Aleks, pritrjuje Sokratu, ki je ,učil, da čednost je lepota duše, in naobratno nje grdoba je pregreha". On in drugi očetje nahajajo isti nauk potrjen v sv. pismu v besedah: „0 kako lep je čisti rod v svojem svitu". Najtočniše izraža njegovo misel stavek : „Mož, kateri hoče biti lep, naj kinča to, kar je v človeku najlepše, duha, in naj mu da vsak dan rasti v lepoti11 . . , rtNajvišja lepota je notranja . . Le v duši ima lepota svoj sedež . .“’)
Sv. Gregor Naz. slavi svojo mater: „Druge ženske se ponašajo se svojo lepoto, bodisi da je delo narave ali umetnosti. Ona je poznala le eno lepoto, lepoto duše, teženje, v svojem srcu po močeh podobo Božjo ohraniti ali jo obnoviti ,• lepotičenje je prepuščala gledališčnim igralkam.“ 8)
Eden najglobokejših misliteljev, Origines, učenec Klementov, piše: „Kedor je doumel, kaj je ona lepota neveste, katero ljubi ženin, Sin Božji sam .... se bo sramoval, z istim imenom le-
') Kukkog (isv ovv 4>v%i]g upstr) no.au, nul nuhlog aA^ahvcir«-qov jj tu npoa&sv. De pulehr. o. 1.
2)	De offic.
“) L. c.
4) Sapiens reete etiam puleher appellabitur; aniini enim lineamenta
aunt pulcliriora quam corporis. De finibus 3.
6) Cum pulehros dicant non esse nisi sapientes. De civ. D. 8.
6) Ep. 115.
7) Paedag-.
“) Or. 18.
pote počastiti telesno lepoto žensko, mladeničevo ali moževo, kajti prave lepote ne obsega meso, ki ni nič nego ostudnost1'.1)
Sploh je veljala vsem grškim filozofom poganske in krščanske dobe kot prava, popolna lepota le ena — lepota duhov: t.o lepoto zove Origenes nasproti telesni rd xvqc'goj xdkkog, Bazilij Veliki ti) ovTcog xailov, Klement pa, kakor smo videli, rd dhrjihvdv nullog. Seveda za to lepoto nima naš v materijo zatopljen vek nobene zmisli več !
Nič drugače niso mislili očetje latinske cerkve. V zgled navedemo Avguština in Ambrozija. Prvemu je rvsa lepota duše čednost in modrost" ; Ambroziju pa je ,.lepota duše odkritosrčna čednost, nje kinč spoznanje nebeške resnice".
Lepota mesa pa, katera tako naglo odcvete in odpade,, ravno radi tega. kakor uči sv. Avguštin, ni prava lepota, ampak nečimerna ; v telesnosti se javlja ,najnižja, najspodneja stopinja lepote" ; lepota — „grda v primeri z lepoto duše." 2)
Naravno, da tudi angeljski doktor Tomaž ne more drugače učiti, saj njegova filozofija sloni na podlagi stare Aristotelove in krščanske. Tudi v Bogu je lepota, in sicer najvišja; lepi sp duhovi, lepa tudi čednost in nravstveno dobra dejanja. Da ne bo nihče dvomil o nauku sv. Tomaža, postavimo sem dotično mesto, katero nam v kratkih besedah popolnoma izraža njegov nazor o lepoti. ,.K pojmu lepega spada neki svit in pristno sorazmerje. Potemtakem se Bog imenuje lep kot vzrok vesoljne skladnosti in svitlosti. Zato obstaje lepota telesa v tem, da ima človek svoje ude prav sorazmerjene. Ravno tako obstaje duhovna lepota človekova v tem, da imajo dejanja njegova pristno sorazmerje, katero se jim prilega po luči razumovi. To je pa, kar se zove-nravstvena dobrota, in ta pomeni isto, kar čednost, katera vodi vsa človeška dejanja po razumovih zakonih; zatorej je nravstveno dobro isto z duhovno lepim. Zato pravi Avguštin: „Nrav-stveno dobro (honestatem) imenujem razumovno lepoto, katero mi zovemo pravzaprav duhovno." h) Smisel Tomaževega nauka o lepoti se da v kratkem izraziti: Lepota se nahaja ne le v čutnih rečeh, ampak tudi v duhovnih bitjih, in sicer v poslednjih v veči popolnosti. Nad čutno in snovno lepoto stoji čista in raz-umovna lepota, lepota resnice, čednosti itd., nad vsemi pa lepota Božja, ki je izvornik. vzrok in razlog vsake lepote, vsakei resnice, dobrote in čednosti. ‘)
Pa tudi mej novejšimi filozofi je še dosti takih, kateri“so si ohranili zdrav vkus, da morejo prav soditi o lepoti. Govori naj vže zgorej omenjeni Cousin, kateri, dasi ni nikakor prijazen
De orat. 17.
2) De civ. Dei 15.
’) Sum. theol. 2. 2. qu. 145 art. 2.
1)	Oonzalez, die I kil. <1. h. Thomas etc. I. Bd.
sv. Tomažu in njegovi filozofiji, se vender glede lepoznanstva v vseli glavnih točkah zlaga ž njim. „Akoravno — tako piše — so čutni predmeti, kateri navadno večini ljudij dajo priliko, da sodijo o lepem, vender niso oni sami, ki imajo to predpravico; kraljestvo lepega je širše nego fizični svet, ki se razodeva našim očem, ono obsega celo naravo, dušo in duha človekevega. Pri junaškem dejanji, pri spominu na veliko zatajbo samega sebe, celo pri misli na abstraktne, sistematično mej seboj sklenjene resnice, se pojavi v nas ista prikazen. V vseh teh predmetih, dasi so še toliko različni, zapazimo skupno lastnost, na katero se odnaša sodba; in to lastnost zovemo lepoto." ‘)
Naj zadostujejo ta pričanja starih in novih filozofov, ki smo jih hoteli navesti v potrditev za lepoznanstvo in umetnost toliko važnega stavka; dotična mesta smo posneli večinoma iz Jungmannove estetike. s) Avktoriteti tolikih misliteljev dodamo še nekoliko umstvenih razlogov.
Vzemimo najprej lepoto od subjektivne strani. Lepo je, kar dopade. Kedo bo pač trdil, da predmet dopadenja more biti le čutnost ali telesnost? Ne govorimo tolikokrat o lepi misli? In, ako je kedo krepostno ravnal, da je na pr. blagodušno odpustil svojim razžaljivcem, ko je imel moč se nad njimi zmaščevati, ako je kedo svoje imetje razdelil mej uboge in trpeče, ako je kot hvaležen sin za onemoglo mater skrbel in raji sebi pretr-goval, da bi ona ne trpela pomanjkanja — ko kaj enakega vidimo, ne vskliknemo li: Kako lepo je ravnal ? Nam li ne dopade tako dejanje? In ko je mislitelj po dolgem tuhtanji in raz-lskavanji rešil težaven problem, ko je vzrl notranjo zvezo in razmerje sorodnih resnic ter njih izvod iz enega najvišjega principa — ga li to vziranje ne mika, mu ne dopade, tako da ga vsega očara? In kar se tiče lepote duše — je li res, da je ne moremo videti in občudovati? Odgovarja sv. Krizostom : „ Vidiš jo, kakor brž le hočeš. Kajti kakor si moremo v duhu predstavljati lepe ljudi in jih občudovati, tudi ako niso pričujoči, tako moremo tudi lepoto duše gledati brez telesnih očij. Si nisi še nikoli v duhu naslikal lepo podobo, in se nisi čutil potem od podobe zavzetega ? Tako naslikaj si zdaj tudi lepoto duše in veseli se njene ljubeznivosti. Toda, vgovarjal boš, kar nima telesa, se ne more videti. Pa ravno nasprotno: popolniše gleda naša duša breztelesne reči, kakor telesne. Ne občudujemo li tudi angelje in arhangelje, ka-terih ne vidimo ? Ne občudujemo plemenito srce in krepostno dušo ? Ti sam boš človeka, katerega diči čednost in zatajevanje samega sebe, bolj občudoval nego ono lepo obličje." a)
‘) I/. Gonzalez op. c.
2)	Aestlietik v. Jos. Jungmann 1884. ’) In ep. II. ad (Jor. h. 7.
Zdaj pa vzemimo lepoto po objektivni strani. »Lepota je enota v raznovrstnosti ali raznovrstnost v enoti.“ Kako resnično se ta objektivni znak nahaja ne le v telesnih, ampak tudi, in sicer še višje, v duhovnih bitjih, smo na daleč in široko pojasnili zgorej. V dopolnitev svojega dokaza navedemo tudi še en vzgled. Vzemimo značajnega moža. Gotovo imajo misli, ki jih spočenja in poraja razum, svojo realnost, ker so nekaj, kar si moremo mi, ki smo zunaj mislečega človeka, predstavljati iu od raznih strani preraotrivati. Isto tako imajo svojo objektivnost tudi voljini čini, tudi nje moremo vpoznati in jih presojati po njih raznih odnošajih. Vglobimo se tedaj v mišljenje in v hotenje pa teženje značajne duše. Vse posamezne misli in voljini čini izhajajo iz enega in istega enovitega principa, ki jo duša. Toda misli, dasi so tako raznovrstne in se odnašajo na brezštevilne predmete, se vender ena z drugo soglašajo in ujemajo, ker duša jih podreja enemu najvišjemu principu; nobene misli, nobenega nazora ne sprejme razum v kraljestvo svojih predstav, ki bi se ne prilegal najvišjemu načelu, katero kakor solnce na nebu vse osvitljuje in sebi vpripodablja. Voljini čini pa dejanja ne ravnajo po načelnostnem spoznanji. Nepremično gleda duša proti ko-nečnemu smotru, volja pa neumorno, dosledno teži po smotru ter, sledeč za lučjo spoznanja, sodi dejanja po njem, opustivši vse, kar njega dosege ne pospešuje, a poprijemši se vsega, kar more človeka približati smotru. Tolika raznovrstnost mislij in činov se tedaj, kakor glede delujočega principa, tako glede najvišjega načela in konečnega smotra zvaja povsod na enoto ; ta trojna enota se pa v duši sami shaja v eno samo višjo enoto, katere metafizični razlog je enovitost duše same, koja, sama vse delujoč, se se svojim razumom nepremično drži najvišjega načela, iz katerega vse druge nazore izvaja in po njem preoblikuje, sč svojo voljo pa vsa dejanja krepko vsporeja konečnemu smotru; mnogolična raznovrstnost se v značajni duši spaja v harmonično celoto ; živi vir in princip te harmonije je duša sama, po svojem bistvu enovita. Tu imamo raznovrstnost v enoti, popolno harmonijo, v čemer obstaje bistven znak objektivne lepote; in ke-dor bi se vglobil v gledanje značajne duše, bi videl, kako se vse misli, vsi hotni čini iz nje porajajo ter po nje sili harmonično razvrščujejo.
Dalje.
Dr. Mahnič*
Apologetični razgovori.
Vprašanje o spočetku krščanstva.
Tezus Kristus je bil in bo vedno „ veliko vprašanje" vseh časov. Njegov početek — Icedo tja bo dopovedal? ‘) Kolikokrat se je zdelo, kakor bi bilo to vprašanje za vselej pokopano ... in vender se je vsakrat povrnilo, vsakrat oživelo z novo močjo . .
V 18. veku je veljal za bedaka, kedor je veroval v prihodnost krščanstva; ob koncu istega veka se je menilo, da je se smrtjo Pija VI tudi papeštvu za vse veki; odklenkalo.
In vender ni prišlo tako, kakor se je želelo in prerokovalo. Jezus Kristus še živi! Živi tudi v lb. veku. In z „velikim vprašanjem" si mislitelji še vedno belijo glave. Teh misliteljev v našem veku je nebroj.
V poslednjih desetletjih se je v učenjaški republiki pojavila težnja, vse vednostne stroke, kolikor mogoče, razpravljati po njih zgodovinskem početku in razvoji. Zasledujejo se prvi vzroki prikaznij, premotrujejo se okoliščine, ob katerih vplivanji so se prikazni nadalje preminjale. Ta nova metoda vednostnega razpravljanja se zatorej zove genetika ali embrijologija, ker z nje pomočjo se skuša izslediti spočetek (embryo) rečij. Tudi na bo-goslovske stroke se je začela vporabljati genetiška metoda, iz te vporabe se je porodilo tako zvano primerjevalno bogoslovje. Kristjanska vera se je začela primerjati z drugimi verstvi raz-, ni h dob. Izt.uhtuje so; ali se ne da krščanstvo izvesti iz enega ali drugega teh verstev — vkoliko so ta verstva vplivala na postanek krščanskega nazora. Taka in enaka vprašanja se pojasnjujejo s pomočjo primerjevalne metode. Iz primerjanja se izvajajo razne posledice.
Od kod krščanstvo ? To vprašanje se je postavilo pred nčene glave! In učene glave so odgovarjale in odgovarjajo, vsaka po svoji pameti. Vender se ti odgovori dajo v obče raz-rediti v dve vrsti. Eni se zlagajo v sodbi, da krščanstvo je plod Božje misli, njegov spočetek je nadnaraven ; drugi iščejo krščanstvu početka v človeški misli, ono je plod naravnim potom se vršečega kulturnega procesa.
Poslednji nazor o krščanstvu je racionalističen. Profesor Pavvlicki navaja razne hipoteze, s katerimi se današji racijo/ia-listi trudijo svet uveriti, kako se je krščanstvo splodilo iz enega
>) Iz. 53.
ali drugega starih verstev ali filozofij, tako da mu niso Kristus in apostoli malo ali nič bistvenega dodali.1)
So taki, kateri krščanstvo izvajajo iz starega judovstva. Po -njih mnenji je Kristus učil le to, kar so učili vže preroki ; krščanstvo je vže osemsto let pred njim izmislil prerok Izaija. Kristus je le nauke prerokov prostemu ljudstvu ubral, izvel iz njih praktične posledice, slednjič samega sebe oklical za Mesijo, prerokovanega v stari zavezi!
Drugi iščejo zibel krščanstva v Perziji. To hipotezo zagovarja posebno Ernst Bunsen. Perzijani so baje poznali v jedru vse bistvene resnice krščanske vere. Judje so se za časa babilonske sužnesti seznanili s perzijskimi verskimi nazori. Iz Babilonije so te nazore zanesli v Palestino. Perzijski zoroastrizem se je pri Judih dalje gojil ; njega sledovi se nahajajo pri Pilonu, pri esenih in terapevtih. Kristus sam je -- po Janezu Krstniku, ki je bil tudi esen — doznal skrivnosti perzijskega verstva, katere je pa izročil le bolj izvoljenim apostolom: Petru, Jakobu in Ivanu ; od teh je tajnost podedoval apostelj Pavel, kateri jo je pa zopet zaupal le ožišim krogom, dokler je ni cerkev s četrtim evangelijem svetu ovadila koncem drugega veka!
Drugi zopet hodijo v Indijo iskat zibeli krščanstva. To pot je nastopil v novejšem času Emil Burnouf2) Kristusa identiiikuje z indijskim bogom Agni, ki je personifikacija ognja. Ne taji se sicer historični Kristus, katerega zgodovina je pa popačena in zavita v meglo evangeljskih bajk. Dš, Agni sam je nekedaj bival v človeku Kristusu Zelo podoben je ta nauk nazorom nekaterih gnostikov, posebno Cerintovim. — Tudi Louis Jacolliot3) išče v Indiji vira poglavitnišim verskim in filozofičnitn zistemom — od tod izvaja tudi „vzvišene nauke betlehemskega filozofa111
Z največo zanimivostjo in vstrajnostjo se pa dandanes razpravlja vprašanje o buddliizmu. Moderni brezverci mislijo, da so v buddliizmu konečno našli „kamen modrih11; v raznih oblikah vtemeljujejo nazor, da krščanstvo po svojem bistvu ni nič kakor posebna oblika staroindijskega buddhizma ! To misel je v uče-njaškem svetu staknil vže Schopenhauer; njegov učenec, pesimist Hartmanu, občuduje v buddliizmu vero, ki bi bila celo po-polniša od krščanstva! Tem učenjakom se tedaj zdi, da je krščanska vera posneta iz buddhistične ; poslednjo so baje indijski misijonarji čez Perzijo zanesli v Palestino ali pa naravnost čez morje v Aleksandrijo. Od tod se je buddhizem pod novim imenom krščanstva razširil po zapadnih pokrajinah 1 Da to svoje mnenje potrdijo, se sklicujejo na nekako podobnost, ki se nahaja mej obredi oboje vere, n. pr. spoved, zvonjenje; tudi ne-
') Der Uraprung des Christenthums.
a) La Science des leligions 1876.
3)	Etudes indianistes.
katere naprave n. pr. samostansko življenje, tonžura baje dokazujejo, da se je krščanstvo izplodilo iz Buddhove vere!
Pa s tem ni še konec. So tudi taki, ki zasledujejo rojstvo Kristusove vere v starem Egiptu., Tako amerikanec Draper.1) Njegova misel je, da so od začetka bile tri praoblike krščanstva: hebrejska, gnostiška in afrikanska. Iz teh treh oblik se je sestavilo pristno krščanstvo; vender počasi je afrikanski živelj ostala dva spodrinil; ostalo je le „afrikansko krščanstvo", zvarjeno iz platonske filozofije in egiptovskega malikovavstva. To krščanstvo živi zdaj v katoliški cerkvi!
Pa ne vsi racijonalisti iščejo zibeli kršč; nstva na Ju-trovem ; mej njimi so tudi taki, kateri je izvajajo iz grško-rimske civilizacije. Krščanstvo verstvo izhaja sicer iz Judeje, vender njegovi osnovni elementi so povsem vzeti iz rimske kulturne dobe. Celo etiška stran kiščanstva, katero občudujejo tudi racijonalisti, dasi zametajo dogmo, ni izvirna : Seneka,, Epiktet in Mark Avrel so očetje krščanskega nravoslovja 1
Sicer pa prevladuje dandanes v ,,omikanih" krogih nazor, ki ga je Ernest Renan, pobiraje stopinje nemških racijonalistov, skušal vtemeljiti. Ker se mislimo pri Renanu in njegovih naukih nekaj več pomuditi, hočemo najprej, na podlagi njegovega osnovnega dela, ki ga je naslovil „Življenje Jezusovo",3) označiti njegovo stališče in glavne misli o Jezusu Kristusu in prvem spočetka po njem imenovane krščanske vere.
Poslušajmo Renana !
Jezus se je rodil naravnim zakonom iz Jožefa in Marije. Bil je človek kot mi. Starihi so bili ubožni. Jezus je ostal brez vsake omike in olike. Drugega jezika ni poznal nego svoj neotesani galilejski dijalekt; hebrejščina in grščina ste /nu bili neznani. Ostal je vedno v ozkih mejah svoje domovine ; o daljnem svetu ni imel pojma. Bil je otrok svojega časa, njegovih navad in praznih ver. Ker ni natančniše poznal naravnih zakonov, je menil, da se čudeži gode; tudi v hude duhove je veroval in njih obsedanje.
Pa kako se je v Jezusu spočela misel nove vere ? Kaka je bila njegova prvotna vera ?
Na ta vprašanja odgovarja Renan se samozavestno gotovostjo. Prve verske misli je Jezus spočel iz narave; ta je bila njegova učiteljica; iu prav bi bilo, ako bi se ji ne bil nikedar izneveril! Galileja je bila za Jezusovih časov ena najprijetniših pokrajin. Nad njo se je razpenjalo nebo vedno jasno in modro, zrak je bil premil, po dolinah so se razgrinjali zeleni travniki, obsejani s cveticami; poseben kinč dežele je bilo še jezero Ge-
!) ni,.j Pavvlicki op. uit. -) Vic de Jesns.
nezaret, bistro, ribovito. Taka narava je duhtela poezijo, budila v srcu ljubezen.
In za poezijo, za ljubezen je bil Jezus dovzeten; kajti bil je mehke, rahlo čuteče naravi. Z vsem srcem je zajemal iz naročja matere narave božje skrivnosti. Podobe, ki mu jih je vtiskala narava, je povzarjal in oživljal z bujno domišljijo.
Tu nam je iskati prvega spočetka krščanske vere. Bila. je to vera srca in domišljije, vera notranjega daha in čustva., pred vsem ljubezni, pa prave volje; tedaj vera brez duhovnov, brez žrtev in drugih obredov.
Krščaustvo se je potemtakem spočelo v glavi poetiško navdihnjen ega. sanjača.
Jezus Kristus ni dolgo ostal sam; pridružili so se mn še drugi, iščoč pri njem nove vere. Bili so to Galilejci, ljudje iz nižjih stanov, ubožni, neomikani — pa ljudje nepopačeni, odkritega srca. Galilejci so bili prosti vsa katerih pozemeljskih ali sebičnih pohlepov — bili so najblažji idealisti. Jezus sam jih je nase vlekel se svojo dražestno, prikupljivo zunanjostjo. Sledili so mu, kamor je hotel. Z njimi je potoval po pokrajinah Palestine, z njimi romal v Jeruzalem k judovskim praznikom. Ta prva doba Jezusovega življenja je bila srečna, postlana s cveticami ; zibal se je v prijetnih sanjah mej poetiškimi podobami, ki mu jih je gradila bujna domišljija.
Iz te dobe nam odseva pristno, nepopačeno krščanstvo, katero je vera čiste poezije in krepkega čuta; to krščanstvo seje pozneje zblodilo in pokvarilo. Na krivo pot je Jezusa speljal — Janez Krstniki
Glas o novem preroku je v kratkem došel tudi v Galilejo. Vse je začelo vreti v judejsko puščavo h Krstniku. Tudi Jezus se svojimi tovariši ga obišče, Vtis, ki ga je nanj naredil imenitni puščavnik, ga je premamil, zmedel. Uvidel je, kako mogočno vpliva na veliko množico zunanjost: post. zatajevanje, obredi, kakor je bil krst in spovedovanje grehov. Ravno ta zunanjost je ljudi mikala, da so toliko silili h Krstniku in se dali od njega voditi. Tu se je v Jezusovi glavi prvikrat obudila misel; kaj, ko bi tudi 011 svoji, doslej notranji veri volje in srca, dal zunanjo obliko! Odslej je začel resno misliti, kako bi vstanovil ,.kraljesto Božje“ ali cerkev nekako po podobi vže obstoječe judovske sinagoge. To pa se je dalo tem ložje izvršiti, ker je tudi ljudstvo vže gojilo nado zemeljskega „mesijanskega kraljestva11, katero bi imel vstanoviti prihodnji Mesija. Prihod Mesije, ki je bil prerokovan vže v stari zavezi, se je pa ravno takrat pričakoval. Misel je našla tedaj tla pripravljena. Ne da bi se dolgo pomišljal — zapusti Jezus Janeza in, jahajoč na oslici, obhaja palestinske pokrajine. Njegov obhod je zmagoslaven, vse se mu pridružuje, povsod mu poti posipljejo s cveticami. Pozdravljajo ga s „ho-sana" ! Ljudstvo, ki zanj gori, jame vže čudovite reči pripove-
dovati o njegovem rojstva iz kraljevega rodu Davidovega. Raz-uneta domišljija občudovalcev ga obdaja s poetiškim svitom. Mnogi bolniki ozdravijo vže vsled tega, da se jim spolni goreča želja, videti ga. Pa ozdravljanja se pripisujejo njegovi moči. Tudi se vže raznaša, da ima oblast nad peklenskimi duhovi. Tako in enako se o njem govori — on to ve, a ne da bi vgovarjal, dopuščal, da se ljudstvo vtrjuje v svoji zmoti!
Kolikor ni nevedno ljudstvo pritaknilo, dostavili so zviti aposteljni. Vprizorili so marsikaj, kar se je zdelo čudež; in take čudeže so potem raznašali mej ljudstvo. Sem spada n. pr. obu-jenje Lazarjevo. Lazar je bil močno bolan in bled; vsi so mislili, da je vže umrl. Jezus je prihajal. Tedaj položijo „mrtvecau hitro v grob. Tajno se dogovorijo z Jezusom. Pripeljejo ga pred grob. Jezus pokliče Lazarja; ta se zgane in pride iz groba — seveda — živ, kakor je resnično bil! Pobožna komedija se je posrečila : množica se razide trdno preverjena, da Jezus Kristus obuja mrtve k življenju ! Učenci so se v pest smejali, Jezus sam pa se je resno držal in — molčal!
Toda Jezus je se svojim ^kraljestvom Božjim" zadel ob nepremagljive ovire. Prvi so se mu nasproti postavili zastopniki in služabniki vže obstoječe cerkve judovske duhovni in pismouki. V Jeruzalemu, na središči judovske hijerarhije, se je najprej unelo sovraštvo proti njemu; in to sovraštvo je rastlo v isti meri, kakor je Jezus Kristus bolj in bolj razodeval svoje namere, kakor se je narod zanj ogreval. Njega samega pa se je polastila slepa zagrizenost, tako da je vže bolj iz nasprotlji-vosti čedalje strastniše judovske duhovne in dostojanstveniki napadal pred ljudstvom in javno mnenje proti njim dražil. Moralo je priti do očitnega spora. Jezusa so začeli preganjati, stregli so mu po življenji
Jezus je pač slutil da ga čaka tragičen konec. Zato mu je srce obšla žalost. Mislil je na srečne dni, ki jih je v svoji mladosti preživel v rajski Galileji. In zdaj se je zaplel v taka nasprotstva! Pa svoje nesreče kriv je bil on sam: zapeljala ga je želja po mesijanskem kraljestvu. Toda iz prepada ni bilo več izhoda — vdal se je brezupni melanholiji. V tem smislu se ima razlagati, kar nam evangelisti poročajo o njegovem duševnem boji, ki ga je prestal v vrtu Getsemani. Slednjič pride do katastrofe : Jezusa sovragi zgrabijo in ga tirajo v smrt. Njegovo vstajenje je prazna iznajdba učencev. — To je ob kratkem, kar uči Renan o Jezusu Kristusu in o prvem početku krščanstva.
Zgodovinski razlogi proti Renanovemu nazoru.
Našteli smo razne hipoteze o spočetka krščanstva, katere postavljajo novejši racijonalisti ter jih skušajo vterneljiti. V modernih omikanih krogih, kakor smo vže rekli, je najbolj razširjen nazor Renanov. Ta nazor se na mnoge načine zagovarja ne le v knjigah znanstvenega obsega, ampak izraža in pogreva se tudi v leposlovnih umotvorih. O Jezusu Kristusu se govori spoštljivo, kot o najplemenitišem — človeku. Slavi se krščanstvo kot — vera ljubezni, vera srca. Ne zabi se pa ob enem ožigosati — farizejstvo katoliških duhovnov, kateri toliko povdarjajo verske resnice in stavijo baje bistvo krščanstva v obrede in zunanjost! Vsega tega od začetka Kristus ni poznal; to je sprejel od zunaj, a prav s tem je svoje prvotno, čisto krščanstvo pokvaril! Sploh hočejo naši racijonalisti biti kristjani, a njih Kristus ima biti la človek in krščanstvo njih nekaka negacija vsega, kar je spccijalno katoliško.
Ker je tedaj nazor Renanov toliko razširjen in tolike pomenljivosti za sedanji vek, ga hočemo pred vsemi drugimi pretresti.
Oglejmo si najprej zgodovinsko stran Renanovih trditev. Tu pač ne sloni njegova hipoteza na trdni podlagi.
. Od kod je Renan zvedel, da Jezus Kristus ni od začetka poznal zunanjega lica na Božjem kraljestvu ? Izvzemši njegovo rojstvo nam poroča evangeljska zgodovina iz dobe pred njegovim tridesetim letom, ko je začel javno učiti, en sam dogodek, in še ta ovrguje Renanov nazor: Jezus Kristus, ko je bil dvanajst let star, je šel na praznik v jeruzalemski tempelj, kjer ga najdemo v družbi duhovnov in pismoukov! Tudi je Jezus vže od prvega začetka svoje javne delavnosti opominal k pokori in je delil krst po svojih učencih. Di. še predno je nastopil pot javnega delovanja, je šel v puščavo postit se in molit. Sploh nam vsa poročila pričajo, kako je Jezus Kristus cerkvi najprej postavil viden temelj, potem še le je začel oznanjati svoj evangelij. Od kod je zvedel Renan, da je Jezus pred svojim krstom, ki ga je prejel po Janezu Krstniku, v Galileji učil vero srca in poezije ?
Ravno tako se ne ujema se zgodovinsko resnico, kar Renan dalje trdi, češ, Jezusa so se z mladeniškim ognjem oklenili Ga-lilejci, kakor bi bili poslednji Bog ve kaki idealisti, polni poe-tiškega duha! Jožef Flavij nam pač označuje Galilejce kot močne in hrabre vojake, a nič ne ve o njih milobnosti ali poeti-ški nadarjenosti. Tudi idealisti niso bili ali sanjači, ampak ljudje nad vse praktični, ljudje, ki so vse cenili po dobičku in koristi. Pričakovali so, kakor drugi Judje, zemeljskega Mesijo, kateri bo ustanovil mogočno kraljestvo, »trši silo Rimljanov. Celo njegovi
„bratje“ niso vanj verovali kot v duhovnega Mesijo. Prigovarjali so ga, naj bi javno delal čudeže, da bi zaslul pred svetom in bi ga tako ljudstvo oklicalo za kralja! »Nihče ne dela tajno, in išče biti v javnosti: ako to delaš, pokaži se svetu“. To je bil poetiški idealizem Gaiilejcev! Nič bolj idealitični niso bili njegovi sorodniki v Nazaretu. „Zdravnik, ozdravi samega sebe“ t. j. pomagaj sebi in nam, svojim rojakom, da obogatimo in za-slujemo pred svetom, predno nam oznanjuješ evangelij; kajti »koliko smo slišali, da si storil v Kafarnavmu, stori tudi tu, v svoji domovini". Tako in enako očitanje je moral .Jezus slišali od
svojih !
Pa tudi niegovi lastni učenci in aposteljni, kateri so ven-der mu bili najbližji in bi bili morali ga razumeti, tudi oni niso nič plemenitiše mislili ,,o mesijanskem kraljestvu11. Vedno so na Jezusa pritiskali ter komaj pričakovali ure, da bi nastopil kot judovski kralj, kajti hlepeli so sami po najvišjih dostojanostvih in poslih v novem kraljestvu ! Radi tega so se tolikokrat mej seboj prepirali, kedo bo prvi v mesijanskem kraljestvu. Jakob in Janez sta pa na skrivaj poslala mater do Jezusa s prošnjo, naj bi posadil enega na desno, drugega na levo v svojem kraljestvu ! Peter sam, ki se je vender odlikoval po ljubezni in vdanosti do Jezusa, se kar naravnost obrne nanj :	„Glej»
mi smo zapustili vse in smo te sledili, kak bode tedaj naš delež ?“ Da, še zadnji hip, ko je Gospod odhajal v nebesa, so ga nadlegovali: ,.Gospod, ali boš tisti čas obnovil izraelsko kraljestvo Kenan se tedaj zelo moti, češ, iz galilejskih tal so poganjali fantasti in idealisti; v idealiste, in sicer najplenienitiše» je Galilejce prerodila še le milost sv. Duha. ki so ga po Jezusovem vnebohodu prejeli na binkoštni praznik.
Pa tudi kar se tiče osebe Jezusove, se je Renan zaplel v nerazrešliva nasprotstva. Postavimo se na njegovo stališče!
Renan taji božanstvo Jezusovo, a priznava, da je bil Jezus mej vsemi ljudmi najplemenitiši in najsvetejši, tako da bi se ga smelo res nekak® po božje častiti. Pia v ! A kako se to občudovanje Jezusove svetosti zlaga s trditvijo Renanovo, kakor bi bil Jezus dopuščal, da so aposteljni mej ljudstvom o njem trosili govorico o vsakaterili čudežih in čeznaravnih dogodkih o njem, da, Jezus sam je pozitivno sodeloval, da bi v ljudstvu obudil višje misli o sebi nego je bil v resnici 1 Dovolj, kar smo zgorej rekli o goljufiji pri navideznem obujenji Lazarjevem, s katero je Jezus množico potrdil v misli, kakor bi imel Božjo oblast, obujati mrtve k življenju! On sam bi bil tedaj zakrivil, da so Judje začeli v njem slutiti nadčloveško moč in se je polagoma iz tega izcimila vera v njegovo božanstvo. In v to božanstvo verujejo narodi vže devetnajst vekov! Človeka molijo za Boga — grdo malikovanje! In to vnebovpijočo zmoto bi bil zakrivil Jezus-sam ! In takega človeka, takega sleparja imenuje Renan najple-
menitišega človeka !! Kedo ne vidi tu gorostasnega prekoslovja ? Plemenit, svet bi bil potem vsak slepar, vsak lažnjivec; tem ple-menitiši, čim bolj se mu posreči ljudi preslepiti ! Potem bi morali podpisati stavek: vsako sredstvo, bodi uajpodliše, najostud-niše, posvečuje namen. In ta, vsa človeška dejanja, vso nravnost demoralizujoči stavek bi bil posvetil in v človeštvo uvedel mej ljudmi najplemenitiši — Jezus Kristus !
Pa to je Itenanovili prekoslovij le začetek.
Načela izraženega v tej kitici pokojnega pesnika Mirka Bogoviča, smo se do sedaj in se bomo tudi zanaprej držali v -ocenjevanju lirvatskih zabavnih spisov. O večini novejših in zna-menitiših pesnikov smo pisali v zadnjem tečaju, o ostalih bomo pri drugi priložnosti. Sedaj namerjamo podati blagovoljnemu či-tatelju glavna načela: zdrava in napačna, ki se razodevajo ter šibijo v povestih bratskega naroda. Zakaj pa mislimo pisati ravno o povestih ? Zaradi tega, ker ravno te imajo v današnjem času največi vpliv na manj izobražene v narodu, posebno na mladino. V glasniku družbe sv. Mohorja (Koledar str. 12G) smo brali o pismu nekega kmeta, v katerem zatrjuje, da prosto ljudstvo najprej sega po povestih, kedar mu pridejo v roke njene knjige. Te besede so resnične. Ljudstvo nižjega, pa tudi višjega stanu se sploh ne peča, ali pa oziroma noče mnogo vkvarjati se strogo znanstvenimi spisi. Pri nekaterih je vzrok ta, ker vsega ne razumejo, pri drugih pa, ker se jim ne ljubi preveč misliti. To smemo trditi tudi o mladini. Ker torej znanstveni spisi mnogim ne vgajajo vselej, zato kaj radi segajo po povestih ali romanih, bodisi zavoljo tega, ker so kratkočasni in razumljivi, bodisi, ker menijo, da se tudi v povestih dobi kako zrnce koristno za praktično življenje.
Nadalje, da ljudstvo rado bere povesti, spričuje nam dovelj ravnanje vseh družb, ki imajo namen razširjati knjige mej narodom. „Družba sv. Mohorja41 in »Matica Slovenska44 mej Slo-
Dalje.
0 novejšem hrvatskem leposlovju.
Sto je dobra, hvale vriedna TJ dušmana, priznaj, hvali: Što zla ili neuredna U prijana, kudi, žali.
venci, »Društvo sv. Jeronima" posebno pa »Matica Hrvatska* mej Hrvati, izdajajo vsako leto zraven poučnih spisov tudi zabavnih, kot povesti, oziroma romane, pravljice itd.
Iz omenjenega hrepenenja po zabavnih spisih, iz ravnanja teh in vseh drugih enakih družb tudi pri tujih narodih, kakor tudi iz podlistkov brezštevilnih dnevnikov, časnikov in iz spisov v leposlovnih listih sklepamo, da imajo zabavni spisi velik vpliv V narodu.
Vemo sicer, da nekateri trdijo, da so povesti indiferentne, da mnogo ne koristijo, pa tudi da ne škodujejo. Pravijo namreč: »Povesti se bero samo za kratek čas, brez premišljevanja, či-tatelj komaj čaka (zlasti ako je povest zanimiva), da pride do sklepa, vsled česar bere hitro ter ne stavlja vsakega stavka ali celo besede na tehtnico." Takim vgovorom odgovarjamo: Res je, da nekateri bero povesti za kratek čas, vender o vseh tega ne smemo trditi. In če bi tudi brali iz tega namena, vender se jim potem, ko prebero kako povest, vzbude vesela ali žalostna čustva. Ali se vesele se srečnim izidom povesti, ali pa se jim vzbudi sožalje, kar posebno velja o ljubavnih povestih. Že to priča, da povesti zares vplivajo na človeka. — Nadalje : pisatelji povestij ne opisujejo zgodbe ali dogodkov kakor zgodovinopisci, marveč vpletajo svoje misli, nauke, nazore o naravnih in nadnaravnih rečeh; navajajo izmišljene (vsaj večinoma) pogovore mej osebami o raznih predmetih, resnicah, naukih itd. Vzemimo tedaj, da se misli kakšnega stavka v povesti ne strinjajo z razodeto resnico, z nauki sv. katoliške cerkve, ali se ne bo čitatelj vstavil pri takem stavku ter premišljeval: kaj je pravo in resnično, ali to, kar uči pisatelj, ali to, kar uči sv. cerkev ? Taki nauki ali dvomi prav pridejo malovernim kristjanom, ki niso zadostno vtrjeni v sv. veri ali v krščanskem nauku, ki hočejo vse resnice, celo skrivnosti sv. vere razumeti, potlej še le verovati. Napačni nauki, tudi posamezni stavki, izrazi itd. v povestih so lahko v spod’iko posebno prostemu ljudstvu. »Za razloge svje-tina ne haje — Več tek zvonkoj rieči prednost daje-1, pravi zgoraj omenjeni pesnik.
O leposlovju Slovencev je naš list že večkrat in obširno pisal, o hrvatskem je tudi nekoliko omenil, toda le splošno. Vsled tega bomo y sledečih zvezkih podajali nekatere posameznosti o načelih, katera prešinjajo hrvatsko beletristiko. Glede obsega je hrvatsko leposlovje bogatejše od slovenskega, in vsako leto se silno pomnožuje; povesti in romani kar rasejo kakor gobe po dežju. Ako ni izvirnih, tedaj se prestavljajo iz slovanskih in neslovanskih jezikov brez razločka vsebine ali pisatelja. Da, mej ljudstvom se širijo celo take povesti, ki so na indeksu na pr. Dnmasa mlajšega!
Omenjamo pa že tukaj, da nekateri pisatelji izvirnih povesti premalo ali nič ne pazijo, bodo li dela njihovega peresa
koristila ali škodovala čitateljem. Ut solummodo aliquid praestitisse vel seripsisse videantur! To velja v največi meri o prestavljenih povestih. Mnoge povesti ali romani, ki niso v čast svoji domovini, kjer so nastali, se presajajo v domači hrvatski vrt, kot lepe cvetlice. Vzgled so nekateri tudi leposlovni listi a la „Dom i Sviet..u
Drugi pisatelji ne morejo, da ne bi v poveš'ih opisovali spolne ljubezni strastno in obširno; da ne bi vpletali vmorov, samomorov, dvobojev, nesrečnih zakonov itd. In da bi vsaj omenili, kako je to ali ono pregrešno, da se ne strinja s človeškim namenom — toda čemu to ! povest ni katekizem, ni molitvenik ! — Še hujše ravnajo drugi, ki pišejo tako, da cel spis kaže, ako ne direktno, gotovo indirektno, hvalo in odobravanje kakšnega nemoralnega dejanja.
Nekateri zopet zakrivajo svoje slabosti (! ali zmote v pesniško odejo, tako da se na prvi pogled ne zapazi napačnosti kake misli ali dejanja, temveč se sodi, da je spis skoz in skoz hvale vreden. O takih zvitih in zmešanih spisih, ki zakrivajo svoja načela napačna ali tudi dvomljiva, že paganski filozof Plato piše tako le r „Naj bodo še tako poetični, naj jih še toliko ljudi j rado bere; tim menj jih smemo dajati otrokom v rake, čim bolj so v drugih ozirih estetično popolni. Ker čim bolj je to zadnje vresničeno, tem pogubljiviši bo njih včinek.“ (De republica 3.)
Večina pisateljev hrvatskih (radi priznavamo) ima pri spi-sovanju povesti dober namen, vender mnogokrat ne dosežejo svojega namena, ker vpletajo toliko nepotrebnih ali celo napačnih in neestetičnih reči j, da se skrije vse, kar je v spisu dobrega.
Slednjič omenjamo še eno ne majhno napako v hrvatskem slovstvu. Pesniki in pisatelji povesti (ne sicer vsi, vender večina) priporočajo, opevajo, povišujejo ljubezen do domovine, do naroda, (to jezika, kar je hvale vredno; vender, kar je odveč, ni dobro. Ako se ta ljubezen priporoča pretirano, ako se opisujejo samo slabosti in senčna stran drugih narodov posebno neslovanskih, s tem se indirektno vzbuja neljubezen ali celo mržnja do istih narodov. Prav napačno pa ravna pisatelj v vsakem oziru, ako mu je narodnost prva stvar, vera vsaka dobra, bodisi katoliška, bodisi turška ali judovska, samo da je narodnega mišljenja, ako je le pod zastavo tistih, ki povdarjajo ljubezen do naroda in domovine, ki v veseli družbi napijajo za vzajemnost in složnost proti narodnim sovražnikom, naj bo dotični verskega prepričanja kakoršnega hoče. Kedor predpostavlja narodnost pravi iu edino zveličavni veri, tisti vzbuja in razširja pogubni verski indife-rentizem. Te splošne opombe so se nam zdele potrebne, da se razumemo. Da so pa tudi resnične, bomo se prepričali pri posameznostih pojediuih novejših pisateljev leposlovcev hrvatskega naroda.
Avgust Šenoa.
Življenje in književno delovanje tega znamenitega moža nam je že znano iz zadnjega tečaja našega lista, kjer smo v tretjem zvezku (str. 372) pisali o njegovih pesmih. Sedaj še nekoliko besedij o njegovih romanih in povestih Ocenjevati povesti ali romane Šenoine z verskega stališča nepristransko in resnično, je pač težavno, pa tudi kočljivo za sobrate hryatske krvi, vsaj za večino, ki meni, da ljudstvu ne morejo škodovati spisi, ozaljšani z nejasnimi ali celo napačnimi nauki, kakor tudi z dvomljivimi stavki. Težavno je to delo zaradi tega, ker ni vse jasno v povestih Šenoinih. Večkrat čitatelj ne ve za gotovo, ali so nekateri krivi nazori izraženi v povestih subjektivni t. j. Šino-ini, ali so pa vzeti iz naroda, ter navedeni kot satira. Vsled tega se bomo posluževali probabilizma, ter držali pravil: In du-bio judicandum est ex ordinarie contiugentibus; in: Quilibet praesumitur bonus, nisi probetur malus.
Nadalje: pisati o Šenoi kaj neprijaznega, bo za mnoge razžaljivo, ker Šenoa velja v vseh krogih za prvega in nedosegljivega pisatelja hrvatskih romanov in povesti. Večini pisateljev njegovega življenjepisa in ocenjevateljev njegovega književnega delovanja je šenoa nedotakljiv, njegovim načelom in načinu pisanja ne more nihče oporekati, v njegovih povestih ni ničesar spodtakljivega!
V pojasnilo Šenoine časti in veljave, katero uživa v svojem narodu, navedemo besede Fr Markoviča izrečene po pogrebu pesnikovem:
„Danas smo se s Augustom Senoom za uviek razstali. Od ognja, koji je u njegovu srcu imao posvečen žrtvenik, i koji n njem, prem nekucajočem uviek gori. od ognja ljubavi domovinske, ljubavi obiteljske i ljubavi obče ljudske, od toga svetog ognja u njegovu srcu primimo danas svaki po plamenak i raznosimo ga u sve kraje naš,ega naroda i plemena, od jadranskoga mora do Visle, i tako če August Senoa živjet u cielom svom narodu i plemenu/1 (Iz Pjesme st. IV7.)
Isti pisatelj piše: „Od god. 1869 noče (Šenoa) raditi za „Vienac“, te kao njegov glavni suradnik, a od god. 1874—81 kao urednik razvi se do prvoga hrvatskoga beletriste i romanopisca. Kako svojim pjesmam, tako i pripovjestim cepio je gradje iz hrvatske povjesti — — — i iz života, a prosjavao ih o dušev-Ije njem narodne sviesti i svetinjam etičkih načela. “ (Ib. XIII.)
Se veličastniše so besede dr. Ivana Zaharja pri pogrebu Senoiuem : „Svomu narodu bio je i hit de svečenik i kralj: svečenik, da pomiruje nesložne življe, da blagoslivlje kriepost, a kori nevriednost i da izmoli od neba spas naroda svoga; i kralj, da
posiplje bogastvo ideja i da mu kaznje put u tmini historije. U službi svoga naroda klonule su mu sile, te on u najlepšoj mu-ževnoj dobi s vršit, je svoj zemaljski put. No dužnostim svojim podpuno je zadovoljio : bijaše Ijubezan suprug, do bar otac i vje-ran prijatelj." (Ib. XXIII.)
Zares prekrasne besede ! So li pa popolnoma resnične, blagoslavlja li Šenoa vselej in povsod kreposti svojega naroda, graja li njegove napake in ne male slabosti, to je dingo vprašanje. Ne mis'imo s to oceno napadati besedij teli častivrednih in zaslužnih mož za lirvatsko prosveto, ravno tako ne namerjamo zmanjševati ali spodkopavati veljave in spoštovanja Šenoinega, katero mu priznavajo lastni in drugi slovanski in neslovanski narodi, ki so prestavili mnoge njegove pesmi in povesti v svoj jezik, ker bi nam lahko kedo zakrožil z besedami pesnika Bogoviča :
Kad se grizu živi ljudi,
Nek! kada su takve čudi.
Nu tko mrtvim neda mira,
Ta je gori od vampira —
dasiravno se te besede ozirajo na osebo. Nam pa ni do osebe, temveč do mišljenja in delovanja kakega pesnika ali pisatelja, nam je do resnice. Sploh pa, spodkopavati veljavo moža, katerega vse ceni, katerega ime vsak Hrvat s ponosom imenuje, ki je z jezikoslovnega in narodnega stališča v resnici vzor in neprecenljiv, bilo bi smešno in nečastno. Vsled tega izjavljamo še enkrat, da ne namerjamo napadati Senoo, da ne mislimo zmanjševati njegove Časti; temveč hočemo v poduk mlajšim, ki se pečajo ali bodo pečali vs pisanjem povesti, pojasniti neke dvomljive nazore in napake Henoine, katere se nahajajo — očitno ali skrito - v njegovih povestih in katerih nam njegovi ocenjevatelji, dasiravno osebni prijatelji, ki so ga toraj najbolj poznali, niso pojasnili.
Ker vseh posameznosti, zaradi mnogoštevilnosti in obšir-nosti povesti, ne bomo navajali, podajemo že tukaj nekatere splošne opazke :
1.	Priznavamo drage volje, da je pesnik posnemal govorjenje narodovo, da je pisal prosto in v duhu naiodovem, ter da mu vsled tega moramo marsikaj prizanesti, mnoge izraze drugače razumeti in razlagati, kakor so pisani, ker niso izmišljeni ali novi, ampak res navadni v govorjenju prostega naroda. Toda vsakedo mora priznati, da ni lepo spravljati na dan (posebno v leposlovju) napake in grde navade narodove, ne da bi pisatelj razjasnil ali povedal, da to ali ono ni v čast narodovo, ne da bi mu pokazal pot k čednosti, Icedar navaja grešna dejanja ali govorjenja. V tem Šenoa napačno ravna. Poslužuje se skoraj v vsaki povesti preklinjevanj in zaklinjevanj, ki so žalibog tako yko-
reninjena in razširjena v narodu, da se ne bodo morebiti nikoli zatrla, ne beremo pa nikjer niti besedice, s katero bi grajal ali obsodil to nelepo navado.
2.	Nadalje priznavamo radi, da Senoa ni tak, kakoršni so drugi romanopisci — posebno neslovanski — ki ne poznajo dru-zega predmeta za svoja dela kakor spolno ljubezen, kateri ne morejo spisati povesti ali romana brez grešne ljubezni in nezvestobe zakonske, samomorov itd. Kes, da tega ne pogrešamo v Senoinih povestih, toda splošno tega nikakor ne smemo trditi o Šenoi. Nasprotno ! Nekatere celotne povesti so res v čast njemu in narodu, so v resnici kras hrvatskega leposlovja.
d. Izjavljamo slednjič, da je Šenoa imel pri večini svojih povesti blag in hvalevreden namen : koristiti narodu, podučiti ga v važnih gospodarskih in družbinskih zahtevah ; zato je tudi jemal vsebino iz življenja svojega naroda ; nadalje, da se v vseh njegovih povestih razodeva prava in nesebična ljubezen do domovine, naroda in jezika; vender pri vsem tem smemo trditi, da ne bo vselej dosegel svojega sicer človekoljubnega namena. Vzrok tega so mnogi ne ravno majhni nedostatki, nepotrebni in nejasni govori, ki zmešajo celo povest, ki se tako rekoč lesketajo v povesti ter skrivajo zdrave in krasne misli. Kar je pa slabega, se poprej zapazi, kot tisto, kar je dobrega in posnemanja vrednega. „Um prosviečen, srce plemenito, gdje se sljube, tu je sve čestito.“
Toliko sploh. Ozrimo se sedaj na posameznosti. Da se pa spozna mišljenje, v obče nazori katerega leposlovca, moramo se ozirati na njegovo solnčno in senčno stran. Zavoljo tega boino pojasnili najprej lepe misli in zdrava načela, katera zagovarja Se noa, potem pa njegove slabosti in napake, ki se razodevajo v povestih.
O zaupanju v Boga piše : „Veliki osvanu tjedan, sveto mirovno vrieme, gdje izmučeno tielo Spasa počiva u liladnom, ka-menom grobu, gdje se krščanski narod smjerno i skrušeno nad-nosi nad orno zjalo crne rake, iz koje če do malo dana prhnuti u plavetno nebo poput zlatne golubice posvečeno srdce Božjega Sina, koje kuca jednakim milosrdjem za pravednika i griešnika, jer iz tog srdca izvire prvi — naj viši zakon cieloga svieta —
ljuba v. — Puk kleči pri svetom grobu, sagnute glave, i
šapče kroz suze Božjemu Sinu: Isuse Bože, nisi li izbavio i nas? Nisu li svete rane tvoje odoljele paklenoj sili ?“ (Selj buna str. 279.)
O ljubezni do bližnjega: „Jeli vriedno, da se u ova dva, tri časa, što nam je Bog da o živjeti na svietu, potrošimo toliko žuči, da jedan drugomu klipove pod noge bacamo, mjesto da skupa sjedimo i svojoj se sreči veselimo do božje volje ? Pravda je kuga, velim Vam.“ (Prosjak Luka str. 69.)
In : »Vi pako sinci, okrenu se plemič svojim sinovom, ne-
zaboravite, da ste ljudi, da so svi ljudi brada, pamtite, da je
samo onaj pravi, plemič, n kom bije plemenito srd.ce, da vrlina djeda nije jaka oprat opacine unuiadi. Budite blagi i dobri. Kratak je pat od kolicvke do f/roba, samo jedan ima pat za plemiče i kmeta, a u raju sjedi i car i prosjalc jednako za stolom božjim.“ (Selj. buna 627.)
O smrti: „Liep je sviet, liepo je živjeti, mirno, blago živjeti, huda je smrt, težko je mrieti, zaklopiti naviek odi, prekrstiti naviek ruke i sidi od svjetla božjega dolje u ono crno zjalo, gdje nemila narav raztepe i raztvara za kratak das ono, što je mukom rodjeno, brigom i njegom, suzami i radošdu raslo i doraslo od mladice do stabla.“ (Prosj. Luka 128.)
,,Život je dovjedji u božjoj ruci i nitko nežna, kad li mu dodje skrajni das.“ (Ibid. 129.)
O potrpežljivosti: „Da u Boga se uzdajmo, sinko, rede sta-rac svedeuik mirno ; ostajmo na pravoj mjeri, kad je dobro, a ne-gubimo srdca i pameti, kad je zlo. Slednji je put najbolji. Ima i na njem jama, trnja i kamenja — al u kojem smrtnem životu neima nesrede ? Nu mirna duša zna, da svako dobo, svako zlo ima na ovom svietu kraj, i da svaki dan nepucaju grobovi. Božji je Sin nosio svoj križ, nosimo ga i mi.“ (Selj. buna 158.)
O poklica v duhovski stan: „ Velika je stvar, sveta je stvar služiti vas smrtni viek Bogu — i samo Bogu. Al tomu se hode otde, jakosti, junadtva. Nemože to svatko. Mnogi su pozvani, riedki izabrani.“ (Prijan Lovro 181 )
Vzor krasnih misli in verskega dustva je govor duhovnikov o spravi dveh sosedov, ki sta živela v hudem sovraštvu. V zgled evo nekoliko stavkov: „Bog je vjedna ljubav, veli nam sveti njegov zakon, od njegove ljubavi stvoren je sviet, stvoreni smo mi, njegova djeoa, sa te ljubavi dao je Božji Sin svoj dragocieni život na krstu za nas nevoljnike. I cielomn svietu najvedi, naj-svetiji zakon je ljubav, po kojem se sve liepo slaže i sklada, po kojem u velikom svietu sve ima svoj red, svoj mir, svoje mjesto, sve — a i onaj mali crv, što u prahu gmiže i onaj mali cviet, koj nevidjen pod grmom stoji. Sunce izlazi i zalazi u svoje vrieme, a uz sunce midu se zviezde liepo i složno po nebu, niti jedna drugoj nekrati nebeskog puta. Pa kad se mi božji ljudi ogledamo u toj velikoj kudi, koju nam je božja milost liepo uredila, kad vidimo, da se sve giblje i mide skladno kao kotadidi u kakovej urici, nemoramo li mi ljudi raditi i živjeti po tom zakonu složno i skladno u miru i sredi ? Moramo, i baš mi najviše moramo, jer nam je Bog dao dušu, koja vjekoma žive, i razum, koj nas uzvišava nad zvieri, nau drvlje i kamenje i nad sve zviezde nebeške, da u ovom malom, slabom tielu, koje može skončati jedan nesretan hip, stoji mala božanska iskrica, jer nas je Bog storio na svoju priliku. Sramota bi bila, da tu priliku zaboravimo, da budemo gori od zvieri. Zato nam veli i sveti
zakon : Ljubi Koga nada sve, a bližnjega kao brata svoga. A toj bližnji nije samo otac, majka, brat, zakonska žena i djeca, več svaki čovjelc na ovom svietu. Svakoga valja milovati, svakoma praštati, pa ako nas kačkad svlada zla krv, mora jo pri-mirit razum. — — — — Vidite naš život je kratak, lahko ga je premjeriti, jeli vriedno da si to kratko vrieme trujemo, da potratimo tih nekoliko zemaljskih dana zlobeč sebe i bližnjega svoga ? Nije Mato, nije. Ljubavi i poštenja valja se držati, iz toga sjemena može samo dozoriti prava ljudska sreča itd. (Pros-jak Luka str, 129 — 132.) [Beseda „Bog“ je sicer v celi povesti pisana z majhno začetno črko, vender ker je pisatelj katoličan, gotovo govori o pravem Bogu].
Odvračajoč ljudstvo od dolgov lepo piše : „Svaki dug čo-vjeka peče i lieda mu mira, jei‘ nije Slobodan, nije svoj.“ (Ib. 29.)
Vse hvale vredna in prav podučljiva posebno za gospodarstvo je povest: „Barun Ivica“. Vzgled nekaj vrstic. Oče po-dučuje sina tako le : „Ja sam dosta doživio dobra i zla. Zato me slušaj sinko! Izbrojio sam ti sve naše imanje na prste, da znaš, čim ti gospodariti treba. Al nije to sve. Groš je gladak, pa lahko izpuze iz ruku, ako nesvežeš čvrsto kese. Dobra gospodarstva hoče se pametne glave i poštena srdca, pa če biti i božjega blagoslova. Gdje glave neima, ide sve na komade; gdje neima srdca ni poštenja, pada svako zrno na suh kamen, a božja se ruka stisne itd.“ (Ib str. 20—22.)
Tej enaka je povest: „Ilijina oporuka.“ Pisateljev namen je bil pokazati: kam pripelje nesložnost in zapravljivost v družini in gospodarstvu, kar je izvrstno izvršil. Zgodba je resnična, vzeta iz naroda, polna krasnih in praktičnih naukov.
Šenoa je imel blago srce in živo domišljijo. To nam kažejo mnogi stavki in oddelki raznih povesti. Kako pretresljivo na pr. opisuje ločitev sina od ljube matere in domače hiše : „Jednoga jutra blagoslovi majka Lovru, tisnu mu u ruku dvogrošku, u torbu dva biela sira, a za kumu povjesmo. — Idi sinko, reče maja, da si mi valjan i pošten. U svietu je mnogo zla, al ti mi budi dobar. Pratio te Bog i njegovi augjeli Pa dadne li sreča i milost božja, čitat. češ novu misu pred našim velikim oltarom. Idi pa moli za majku svoja.“
„Lovro je dak ko od svega toga malo razumio. Znao je, da ide u velik grad kumu si. I veselilo ga. Al kad je vidio,. kako je iz majčinih očiju udarila kiša, svilo mu se oko srca, pa udri i on plakati. (Prijan Lovro str. 174; primeri tudi str. 176, 185 itd.)
Kedor bere žalostno stanje hčere Ilijine in ravnanje ne-vsmiljene matere po smrti očetovi v povesti „Ilijina oporoka1* str. 43—44, mora biti ginjen, naj bo še tako trdega srca. Pisatelj je izbral izraze tako primerne, cel dogodek je opisal tako giuljivo-
in pretresljivo, da vsakemu vzbuja sožalje, nekaterim, zlasti tistim, ki so mehkega srca, tudi solze izvabi iz oči.
Za vzbujanje čustev je Šenoa imel postbei dar. Da se či-tatelj o tem prepriča, zadostuje prebrati samo zgodovinski roman : „Seljačka buna.“ Okrutno gospodarstvo Tahijevo opisuje v celi povesti tako natančno in obširno, da cel spis čitatelja pretrese, da nehote pomisli, ali je mogoče, da bi gospodar-kri-stjan tako ravnal sč svojimi podložniki, ker kaj podobnega se bere samo o poganskih in drugih nečloveških tiranih. To natančno opisovanje značaja in ravnanja Tahijevega se bo nekaterim čitateljem zdelo nepotrebno, vender ni tako. Pisatelj je imel namen pokazati, kam pripelje pohlepnost po premožeuju, častilakomnost, sebičnost, krivičnost, nevsmiljenje itd. Da pa Šenoa ve v pravi meri vzbujati blaga in plemenita čustva, priča (razun mnogih drugih povesti) posebno sklep istega romana, kjer se opisuje strašna smrt Matije Gubca, kmečkega kralja.
Gubec, vodja upornikov proti Tahiju, je bil obsojen k smrti in kronan z razbeljeno železno krono na trgu sv. Marka v Zagrebu. Take vdanosti v voljo božjo do zadnjega zdihljeja, sprave z Bogom, molitve za sovražnike itd. ne beremo v nobeni drugi povesti. •— Ta roman, smemo trditi, bil bi biser hrvatskega leposlovja, ako ne bi pisatelj vpletel nekaterih dogodkov ne ravno potrebnih in estetičnih. Primerna razvrstitev pojedinih dogodkov, spremenliivo vzbujanje čustev, je res občudovanja vredno. To je glavni vzrok, da je Šenoa tako priljubljen. Tukaj opisuje nevsmiljeno ravnanje Tahijevo, tamkaj potrpežljivost in zaupanje v Boga zatiranih kmetov. Na eni strani pretrese čitatelja opisovanje trinoštva grajščaka Tahija, na drugi strani ga blaži vera v bodočnost, katera je navdajala kmečka srca v vseh tudi naj-večih zemeljskih britkostih. Sklep povesti je sijajen. Ljudstvo toliko časa zatirano od gospodarjev se je zopet opomoglo, pravičnost je zmagala ter se vinila v domovino. Nasproti pa je izginilo nečloveško gospodstvo nekaterih grajščakov, gradovi — nekedaj veličastni — so sedaj kup kamenja. To je dokaz božje previdnosti in minljivosti vsega posvetnega.
Največo slavo in priljubljenost v narodu si je Šenoa kot pisatelj povesti zaslužil in pridobil z romanom: „Zlatarovo zlato.“ Ta zgodovinski roman, vzet iz domače zgodovine IG. stoletja, je izliv Šenoine ljubezni do domovine, zlasti do Zagreba, svojega rojstnega mesta. Ako ne bi pisatelj tako obširno in strastno opisal ljubezen Klare do Gregorijanca, bi z vsakega stališča postavili ta roman kot vzor povesti, di\, lahko bi rekli: tako naj se pišejo povesti, potem ne bodo žalile ne verskega ne nravnega čuta! Res, škoda je, da je pisatelj to hinavsko in zvijačno prizadevanje Klarino, ki ni ravno potrebno v povesti, tako obširno opisal, ker če bi tega ne bilo, bila bi povest mej vsemi, kar jih je Šenoa spisal, najlepša iu najdostojniša. Delo je drugače izvrstno dovr-
šeno, lepo speljano; pojmi so jasni, načela zdrava in večina dogodkov kaže čitatelju pravo pot v verskem in moralnem življenju. Priča namreč, kam pride človek, ako zgreši pravo pot krepostnega življenja, ako se udalji od namena, zaradi katerega ga je Bog vstvaril; dokazuje prav jasno, da samo uživanje posvetnih dobrot ne pripelje človeka ne k časni ne k večni sreči. Nasproti pa lepo učj, da tisti, ki zaupa v Boga, spolnjuje njegove zapovedi, pride — če tudi po velikih težavah in bridkostih — do svojega namena in sreče. — Vse pa presega pretresljiv in vzvišen pesniški sklep. Če bi se dala omenjena napaka odstraniti, ali tisti pogovori vsaj nekoliko spremeniti, imeli bi prekrasen roman, katerega bi lahko vsakedo bral brez najmanjše nevarnosti, kateremu ne bi mogel najstrožji ocenjevatelj ničesar očitati.
Enako pohvalo zasluži roman: »čuvaj se senjske ruke," ako izvzamemo nekatere preklinjevalne in nepotrebne zaklinje-valne besede.
Poslednje in največe Šenoino delo po obsegu je zgodovinski roman „Kletva“, katerega pa ni sam dovršil, ampak J. E. Tomič po njegovi smrti. Ta roman je mej vsemi Šenoinimi proizvodi najbolj žalosten in pretresljiv razven sklepa, pa tudi najbolj zmešan. Ker je največi glede obsega, vsled tega so v njem zbrane vse napake, ki se v drugih Šenoinih povestih nahajajo' posamezno. Mnogokrat se pazljivemu čitatelju pokaže napačno načelo očitno izraženo na strani 633: »Domovina prvo nam je na svietu." Taki nazori, ki so sedaj močno razširjeni mej hrvatsko mladino, ne bodo koristili ne narodu ne domovini. Hrvatski narod si je slavno ime — antemurale christianitatis — pridobil s tem, da se je bojeval „za krst častni i slobodu zlatim". Da ni bil žrtev sovražnikov, ki so ga hoteli vničiti, mora se zahvaliti svoji stanovitnosti v sv. katoliški veri in zaslugam, katere si je pridobil v boju za krščanstvo. Vsled tega je vera tudi sedaj podlaga njegove boljše in srečniše bodočnosti. Kedor torej spodkopuje narodu to podlago, ta ni njegov prijatelj, teinuč sovražnik, ker mu pripravlja nesrečo in pogin. To potrjuje veleučeni hrvatski pisatelj dr. Fr. Ivaniševič, ko piše: »Dok (ko) svi rodoljubi nasto.je, da raztrgano tielo hrvatskoga naroda sastavi se v jednu cjelinu, dok danas osobito mladi naraštaj goručim srcem vapi za ujedije-njem (združenjem) Hrvatske, ne sm>tnimo nikada s uma (nikoli ne pozabimo), da prva podloga toj formaciji mora biti onaj duh. za hoj im — — — vape danas svi narodi (namreč duh sv. katoliške vere). Dva pojma: vjere i domovine u uzvišenom geslu hrvatskog mecene ne bi se smjela nikada rastaciti. Narod koji se ponosi naslovom „antemurale christianitatisu mora stati uz crkvu Isukrstovn(Gospina Krunica str. 241. God. I).
Nadalje pisatelj te povesti nekaterim osebam (n. pr. škofu zagrebškemu na str. 5C6) pripisuje taka dejanja in govorjenja,, ki so prav neverjetna in nedostojna; sploh pogovori v tej po-
vesti so na mnogih krajih zares pretirani in nespodobni. O drugih napakah ne bomo tukaj govorili, ker se nahajajo v ostalih povestih, o katerih pozneje.
Roman „Kletvo“ je pisatelj narekoval v smrtni bolezni, na smrtni postelji in posamezni deli so se takoj tiskali in prinašali v „Narodnih novinah11; vs'ed tega pisatelj ni ničesar popravljal, tudi ni mogel, ker ga je smrt prehitela. Ivo je pa Tomič sprejel nalogo, nastaviti in dovršiti roman, bi nekatere stavke brez žaljenja veljave Šenoine lahko nekoliko vblažil ali spremenil. To bi se prav lahko storilo pri poznejših izdajah, toda kaj tacega ni nihče upal storiti, tudi sedaj se ne sme o tem misliti, ker je
Šenoa nedotakljiv............
Šenoa je slednjič tudi humorist. Nekatere povesti kot „Vječni Žid u Zagrebu11, „Dusi narodne straže1*, „Pruski kralj*, „Turci idu“ i. t. d. so skoz humoristične, v drugih se pa humor razodeva samo na nekaterih krajih. Moramo pa omeniti, da pisatelj večkrat smeši take reči, kar krščanskemu pisatelju ni v pohvalo, da, včasi se humor spreminja v trivijalnost. O tem pa pozneje.
Toliko o lepoti Šenoinih povesti in romanov. Mogli bi še marsikaj lepega in hvalevrednega pisati, pa bilo bi preobširno. Iz omenjenega spoznamo vsaj nekoliko dobro stran Šenoino. Da se v njegovih povestih razodeva verski značaj, blago srce in domišljija, da mnoge povesti kažejo dober namen, katerega je imel pri njih spisovanjti, da je Šenoa vedel vzbujati — ne sicer vselej, vender večinoma — vzvišena verska in moralna čustva, to prav radi priznavamo in trdimo. Te lepe lastnosti so ga povzdignile do prvega, najznamenitišega, da, najbolj priljubljenega pisatelja povesti v jirvatskem narodu — Pri vsem tem pa moramo radi ali neradi opomniti, da vse povesti niso tako vzorne, vse misli niso tako vzvišene, vza opisovanja, govorjenja i. t. d. niso taka, da di jih smeli postaviti za zgled mlajšim pisateljem, nekatera mesta v povestih mogla bi še škodovati mlademu či-tatelju.
*
❖ *
Vsled tega hočemo pokazati še mično stran Šenoinih povesti. Vsega ne bomo navajali, tudi ni potrebno; opozoriti hočemo samo na poglavitne in očitne napake, kj bijejo v obraz nsvetinji etičkih načela.“
Povest „Prima donna“, vzeta iz življenja talijanskega naroda, se najmanj prilega vencu Šenoinih povesti, katerih vsebina je podučna za narod, katerih predmet so dobre in slabe lastnosti domačega naroda, katerih namen je bil vzbujati čustva ljubezni in stanovnosti v veri pradedov, kakor tudi do domovine, za katero so predniki prelivali svojo kri več stoletij. Čudno je, da je Šenoa šel iskat takih prizorov v tuje dežele, ko je navadno
jemal snovi za svoje povesti iz lastnega naroda. Še bolj čudno-pa je, da je pisatelj, katerega je večinoma nagibal blag namen pisati povesti, podal narodu tak spis, ki ne kaže blagega namena, ne vzbuja plemenitih čustev, ne daje estetičnega vžitka, marveč samo vzbuja strasti. Cela povest opisuje nesramno ljubezen zakonske žene, sklep pa je samomor Če bi pisatelj to spletkarko samo omenil, naj bi še bilo, toda tako obširno in strastno opisovati grešno spolno ljubezen, ni dovoljeno — posebno ne v leposlovju. V zgled nekaj vrstic:
„Ti me ljubiš Julijo . . . al nisi moja čitava i ciela. Sa-stajem se s tobom, grlim te, al samo za časak. Kradomice (skrivno) tek smijem dolaziti k tebi .... Zar misliš, da ja njegovo (namreč pravega moža) milocanje gledati mogu mirnom dušom, da me ne vriedja ljuto, kad se on ponosi pred svietom svojom divnom Ženom ?“
„Jadniče — zar ti ni je dovoljno, kad sam ti poklonila sre svoje srce ? Ti znadeš, da muža svoga nišam ljubila nikad.11
„Nad tobom Julijo neirna mi drazeg na svietu, ti si mi spa-senje, žudjcnjc, milovanje, ti si mi izbavila duša, otvorila raj.“
„ Strast, ljubomornost, pomamljuje me, pa stoga ne mogu riše trpiti stanja, koje nam halja svetu ljubav našu.“ (Str. 65j.
Po smrti moža reče Riego : „Sad si slobodna, sad si moja sva i čitava! — Slučaj, koji nas sastavi, nenadana njegova smrt, koja slomi nenaraski taj savez, svjedoci su nam, s neba, da smo-si sudjenici,“ i. t. d. (str. 69). Primeri tudi str. 13.
Ta povest je splošno tako zmešana in zapletena, da se komaj dobi prava misel; o kakošnem blagem namenu ni mogoče govoriti. Ali je morebiti pisatelj hotel pokazati, da grešno dejanje ne ostane brez kazni, da grešno življenje ne pelje človeka k sreči? Ni mogoče, temu oporeka samomor obeh zaljubljenih. Po smrti moža bi lahko oba živela kot zakonska, čemu toraj tako tragičen sklep ? Z ozirom na to smemo trditi, da povest nima nobene praktične vrednosti za življenje, nobenega koristnega poduka, pač pa lahko škodi mladini. „Kar si človek v mladosti duševno prisvoji, to si prizadeva, neizbrisljivo v svoje srce Vtisniti in svoje nazore za celo življenje določiti. Zaradi tega je vse ležeče na tem, da pesniška dela, s katerimi se peča, v -vsakem oziru, vsem zahtevam — tako morali, kakor veri—popolnoma odgovarjajo* (Plato de republica 2).
Znanost ljude diže, usrečava,
A umjetnost kroti, ublažava;
Dočim glupost i prostola čine,
Da se ljudi snize do živine.
(Bogovič).
Isto, kar	velja o	„Primi donni", velja tudi o povesti: „U
Akvariju.“ Vpleta se ljubosumnost str. 221, 262 ; pregrešna ljubezen zakonske osebe; posebno so nevarni nekateri pogovori, ali tudi vgovori, katerih pa pisatelj ne pobija, kakor bi moial. Res, da	se smejo v	povesti	navajati napačna govorjena ali	tudi verski
vgovori, toda	pisatelj	jih mora ovreči ter dokazati	nasprotno
resnico, drugače bo vsak mislil, da je to njegovo mnenje, da tudi on subjektivno tako sodi. Za vse kar je v povesti, je odgovoren pisatelj, ker povest ali roman ni zgodovina, temuč je mnogo izmišljenega, dodanega, četudi je jedro historično ali resnično. Da bi mogli prav razsoditi vgovore na str. 243 povesti „U Akvariju”, morali bi vprašati pisatelja samega, če bi živel, ker iz govorjenja se ne more določiti: ali je res sam tako mislil, ali tiste besede izražajo satiro, ali pa je hotel pobijati napačno mnenje, pogubne nazore verskih indiferentistov. Ako je poslednje namerjal, se mu ni posrečilo, ker ne najdemo stavka, s katerim bi zadosti pokazal napačnost takih krivih nazorov. Boljše je ne omenjati takih vgovorov, kakor pa neovržene podajati čitatelju, ker lahkomišljene kristjane, ki so polni predsodkov, še bolj potrjujejo v zmotah. Oziroma na versko prepričanje pisateljevo, katero se v drugih povestih prav jasno razodeva, smeli bi trditi, da sam ni tako mislil, temuč da samo navaja krive nazore drugih, katerih pa ni ovrgel. Sploh pa sodbo omenjenih stavkov, zares nejasnih in dvomljivih, prepuščamo blagovoljnemu čitatelju.
Probabilizma se moramo posluževati tudi pri nazorih sledečih stavkov : „Vi draga gospodjo profesorice . . . govorite po njekakvu romanu iz Manlittove, koja opisuje nježne duše, kojili lieima na svietu Dan dan as je (/lavno piti nje za ženska, da prestane biti djevojkom. Radi se samo o tom, da se dobavi zatvorenog sjedala u parteru ljudskoga života. Ta žmitba nije ni najmanja zapreka, da čovjek po svoji volji ljubi, ženitba je dapače najbolji putni list a carstvo Ijnbavi.“ (H. 145).
Pisatelj sam gotovo ni tako mislil, ker je bil „ljubezan su-prug“, ker je vzorno živel v zakonu, tedaj navaja nazore brezvercev, katere bi moral ovreči, kar pa je popolnoma prezrl. — Brez povesti: „Prima donna” in „IJ Akvariju” bi hrvatsko slovstvo, zlasti leposlovje lahko obstalo, in v „Sabranih pripovjestih” bi ju brez najmanjše škode pogrešali, ker je drugih boljših zadosti.
V povesti „Proxjak Luka”, katere vsebina je resnična, beremo na str. 155. besede moralno propadlega pisarja Mikice, s katerimi zaničuje nauke sv. vere, zasmehuje božjo previdnost in pravičnot. Te bogokletne besede ne bodo zmotile pravovernega kristjana, vender niso dostojne v leposlovju, ker žalijo verski čut. Isto velja še bolj o zasmehovanju razpela na str. 121. Prav je, ako pisatelj opisuje v povesti življenje in nazore slabih ljudi, vender v tej povesti bi brez vsake škode opustil taka bogoklet-
stva hudobnega pisarja, ker je njegov moralni značaj, njegovo-hudobno srce zadosti opisal že s teni, da je navedel hudobije in zločinstva, katera je storil ali provzročil.
V opisovanju značajev vseh stanov je Senoa v resnici nedosegljiv, da pa mora tudi 011 v svojih povestih kazati vernikom slabosti duhovnega stanu, spodtikati mu nedovoljeno ljubezen in sicer tako, da si bo marsikateri čitatelj mislil: glej, taki so ! pričajo nam nekatere povesti. Da je „mladi gospodin11 šel v semenišče samo zavoljo tega, ker ni dobil Kovačeve hčerke, katero je če/ vse ljubil, je prav čuden poklic v tisti vzvišeni stan, o katerem sam Šenoa prav lepo piše v povesti „Prijan Lovro11 str. 181. Kolika pač nepremišljenost in nedoslednost!
Da se nekateri bogoslovci povrnejo v svet, ker duhovskemu stanu ni dovoljena spolna ljubezen, je morebiti v katerem slučaju resnično, vender v leposlovju to stvar tako obširno in celo nedostojno opisovati, mislimo, da ni v čast pisatelju, tudi ni potrebno,, ker tisti, ki se posvetijo duhovskemu poklicu, imajo za to postavljene odgojitelje in voditelje, vsled tega jim ni treba poduka od drugih ljudi, najmanj pa od pisateljev povesti.
Kako torej Šenoa piše o tej zadevi, navajamo nekaj vrstic : „Dok su ilovi lonci retoriku mladoga Ištvaniča (bogoslovca) ad absurdum dovadjali, uvjeri se njegov prijatelj, da je -prikladniji za magistra liepih znanosti i umjetnosti, neg za doktora svete teologije. Ne mislim ja ovdje „ideju absolutne ljepote" njemačkih cjepidlačara, več onu pratičku esteti,tu, kojoj u Hrvatskoj sila čestita predmeta imade. Svatko znade, da je to nas djevojačk) sviet. Ova estetička žica javila se dakako s početka same žmireč izpod martnoga pikača svakog četvrka prilikom klerikuške šetnje, uu skoro se očitova činom i to veojna tragikomičkim.
Ferketič bio je zatečen na jednoj tancuski, kako se onda u Zagrebu maškarade zvale, gdje je u prilici šivoga vraga njeku frajlicu veoma neteologički n liepe ustne emoknno, te je dobio zbog toga consilium abeundi t. j. bio je iztjerau.
A Ištvanič ? I on je vidio, da zlatno sjerne njegove retorike u crnoj školi nepada u zemlju plodnicu, neg sve na kamen, i njemu se pričinilo, da če mu zagrebačke djevojke i bukovačka kapljica bolje prejati neg sveti otci i Seminarska juha. Pa kako se je Ferketič rad Ištvaniča zapopio, tako se je Istvanie rad Ferketiča razpopio." (Turop. top. str. 9).
Povest „ Pri jan Lovro“ ima isti smoter, samo da je sklep še bolj tragičen. Lovro je zarad ljubezni zapustil semenišče, toda sreča mu ni bila mila, ni dosegel svojega ideala, ki je bil vzrok, da je spremenil svoj stan. Ko so mu vsi ideali, katere je iskal, splayali po vodi, si je prerezal vrat 7, britvijo. To povest je Šenoa pripovedoval neki gospi in jo potem vprašal : „Jeli to je junak romanu ? Jest, odvrati mi udovica snuždena.“ (Prijan. Lovro 225). Zares lep junak, zgled obupuosti! Ta vdova pa je
imela poseben okns o lepem in vzvišenem. — Isto nahajamo v povesti: „Liepa Anka“ str. 231.
Po katerih pravilih je mogel pisatelj opravičiti ravnanje kapelana „Mladoga gospodina“ pri poroki grofa, ki je vgrabil hčer baronovo in jo se silo odpeljal v svoj grad, ne moremo razumeti. V pojasnilo navajamo celi dogodek:
Grof (raptor) se zagovarja takole: ,.Zakoni vele, da sam otmičar (raptor), duša mi veli. da sam spasitelj: zakoni me svieta mogu osuditi, ali tječni, istinski zakon srdea odobrava moj čin, a vas mile goste i prijatelje pozvali ovamo, da budete svjedoci moga čina, da dokažete svietu što je prava živa istina i zaklinjam Vas evo pred Bogom recite mi, jesam li pravo uradio,
jesam li ogiiešio dušu? Zaklinjem Vas, sudite mi sud!
Pravo, pravo! klikoše gosti u jedan glas“.
Gostje, mati in nevesta so odobravali raptum, trebalo je še pridobiti duhovnika. Grofje poslal svoje ljudi v župnišče, kjer so nanagloma vgrabili duhovnika, ter ga pripeljali v grad. Ko ga je grof silil, da ju poroči, se je branil in razložil, da bo zakon neveljaven ; na zadnje se je vender vdal, pa ne toliko iz strahu pred orožjem, ampak iz ozira ljudskega: „Ne bi h Vas vjenčao, makar me izpržili kao svetoga Lovrinca, da. neznani, da rte ■posten i valjan Čoijek i Vaša zaručnica, da je valjana i poštena, da neznani, da su Vaši i njezini starci bili . . . budale — — stultis-simis stultis stultitiores' Za to Vam velim : Sram Vas bilo i neka Vas voda nosi. Bacite taj tudi samokres ! Dajte brže prstenje. da Vas vjeučam, a biskup i ban neka rade što im drago. Mene ubiti neče, a čega bi se Vi bojali? Vi grof, velik gospodin?' Samo gledajte, da bude matrimonium non solum ratum — sed etiam consumatum !“ (Mladi gospodin 190).
Res, da je to satira in da je pozneje sam kapelan pridobil očeta, da je privolil in odobril ta zakon, vender nadaljnje ravnanje duhovnikovo, njegova zadovoljnost, da jo grofa poročil, kakor beremo str. 191, se ne strinja se svetimi dolžnostmi duhovnikovimi. kateri mora braniti postave svete cerkve in ne odstopati od prave poti zarad zamere pri ljudeh. Če bi pisatelj omenil, da se je vdal samo iz strahu pred orožjem, bi se njegovo ravnanje še dalo opravičiti ali vsaj izgovarjati, toda tako se ne (la. Sploh značaj in obnašanje duhovnika Šenoinega v tej povesti ni značaj duhovnika v duhu sv. cerkve, zlasti njegovo govorjenje se ne strinja z dolžnostmi tako vzvišenega poklica. Tako n. pr. na str. 206 pravi očetu nevestinemu : „Mene su ukrali po noči,, da vjenčam mladog grofa sa Vašom gospodjicom kčerkom. I vjenčao sam ih hvala Bogu.
Vjenčali — vjenčali! proti zakonu griešna dušo.
Istina je proti zakonu, sed matrimonium est ratum et pro-babiliter consumatum.*
Zakrament sv. pokore rabiti kot primero ali podobo nedo-
voljene spolne ljubezni in vasovanja, mislimo, da ni dostojno; vender tako beremo na str. 23G in 241 povesti „Liepa Anka.“
Kje je pisatelj pobral besede: „Ženitbe se sklapaju na nebu, veli sv. pismo,u (Mladi gosp. 170) ne vemo.
Šenoa je „prosjavao svoje povesti svetinjom e tičkih načela," vendor najdemo v njih trivijalnosti, celo gnjili realizem.
V povesti „Prosjak Luka" beremo o pisarju Mikici, da je prišel po noči k ciganki, katera je bila sredstvo njegovih liudo-delnih naklepov.
»Potiše Kato! šapnu pisar p ikazav rukom na spavajučeg cigauina, ne treba mi neg tebe.
Mene ? Vidi! Vidi! Koje čudo ! E da sam mlada, aj ! aj! Ali------------“.	(st.	Gl).
Nadalje v povesti (Mladi gosp. str. 148) beremo : ,,A gle-dajte našega gospodiua velikog župana. Oženio je trgovačku kčer. Prve godine nista, druge godine ništa, treče godine puf! dvojke."
„Ne, ničemo, da budemo živina, da se u naše kmetske utrobe mieša prokleta Tahova krv." (Selj. buna 327).
Alapič ljubi zakonsko ženo krčmarjevo. „Hvala Bogu, uz-dalinu- Gašo, puhlico politica obavib, sad idu privatissima. Sad sam tvoj, Jagice. I zagrli krmaricu." (Ib. 242).
„Vjera i Bog, da ti neodaje plemenito lice iz čije si nikuuo loze, posumnjao bili, da ti je mati, zanosivši te, izdala ložnicu zakonitoga si rnuža." (Zlat. zlato 67).
Grešno občevanje Loličke zakonske žene s tremi drugimi osebami bi pisatelj lahko opustil, ker ni najmanj potrebno za spoznavanje značaja in življenja Tahijevega.
Glede ostudnega počenjanja istega nečloveškega grajščaka, katero se tako obširno opisuje na str. 279, 321—322, mislimo, da bi pisatelj bolje storil, ako tega ne bi niti omenjal. Naj bo dogodek resničen ali ne, tako opisovanje se ne more z nobene strani opravičevati. O drugih podobnih opisovanjih na str. 294, 297 iste povesti, na str. 85 v povesti „Turci idu“; str. 57 „Pruski kralj"; str. 101-102 „Zlatarovo zlato itd. nočemo pisati, naj čitatelj sam presodi, strinjajo li se taka opisovanja z namenom leposlovja.
Šenoa napačno ravna tudi v tem, ker ljubezen (spolno) večkrat mej mladimi, nedoraslimi ljudmi — toraj nedovoljeno — opisuje obširno in kar se da zapeljivo in strastno. Za zgled samo nekaj vrstic:
„Bilo je djevojci, da če vojna popiti očima, a on nadnese svoju glavu nad njenu, spusti ju polagano, njegova usta dodir-nuše se Angjelijine usne —prvi ejelov planu, dva srdca zadrhtaše živo, a lice Majice Božje nasmiešilo »e, red bi od radosti(Kletva 174).	'
»Bojim se gotovo, da sam ljubeč te toliko, uvriedila svoga
/
angjela čuva ra, bojim se da je Ijabomoran na te. P rij e mi se cesto pokazivao u onu, sad ini pokazuje sam samo tebe.* (Ib. ,176).
Primeri tudi str. 260, 262, i.t d. i.t d. iste povesti, „Do tri puta Bog pomaže11 in „Karamfil s plesnikova groba", kjer opisuje ljubavne epizode iz lastne mladosti; n. pr: „Nežin poljubac jo& mi je gorio ustnah.“ (Karamf. s pjesn. groba 43).
Slednjič hočemo omeniti še nekatere posamezne izraze, ki niso v čast ne narodu, ne leposlovju. To so preklinjevanja in zaklinjevanja. Takih izrazov je skoraj brez števila v povesti: „Prosjak Luka", ,.Kletva", pa tudi v drugih jili ne manjka. Da se slabe navade vkoreninjene v narodu smejo rabiti tudi v leposlovju z namenom, da se dokaže njih pogubnost in nedostojnostr ali da se narod od njih skuša odvaditi, to priznava vsak, vender vse, kar se sliši iz ust prostega naroda, posebno neolikane besede, razširjati v leposlovnih knjigah brez opombe, brez vkora, mislimo, da ni prav ni lepo.
Taki stavki so n. pr. „Ne nosi me angjeo, ne nosi me vrag. Ako sam božji, lahak sam kao perce, a tebi torba puna. — Ima hvala Boga. i vragu jošte dosta milostivih glnpaka na svietu." (Pros. Luka str. 5). „Pa onda vrag i tri* ; „Vrag te posudio* ; „Sretan put i pašuš k vragu." »Tko mugajedao? Vrag, vrag! Bog sigurno nije! Al se nedam. tako mi Kristusa nazarenskoga nedam se!“ „Ako je sreče nači čemo ga, pak može i bez banka k svetom Petru ili k vragu" (Ib.), i.t.d. i.t.d.
Brezpotrebna zaklinjevanja:	„Svetca	mi"	;	„Boga mi* ;
„Bog i duša; Broj ti svoje štuke i somove za rana, jer svetoga mi Bartola, mogla bi te voda odnicti." „Tako mi imena Isusova, Jaga mora moja biti." „Živoga mi Boga, svetoga mi Marka, tu se plete prokleta mreža*, /fako vam Boga* i.t.d. in vsa enaka preklinjevanja in zaklinjevanja, ki kar mrgole v povestih: Kletva,. Prosjak Luka, Čuvaj se senjske ruke, Mladi gospodin, Turci idu i.t.d. gotovo ne povišujejo lepote povestim.
Izrazi: „Maži si svoje papke sv. uljem, pa češ dobiti krila" (Selj. buna 281); ,,moglo bi biti, te bi tarski konji Boga molili sred Zagreba* (lb. 134). „Nisam koludrica, Uo triebi sveta kru-nicu, a misli na vraga“; „teži u postelji kao ranjeni Isus" (Zlat. zlato str. 67 ; "234) in drugi enaki ne izražajo humorja, temuč zasmehujejo svete reči.
Sklep.	„
Pokazali smo solčno in senčno stran Šenoinih povesti, razodeli smo dobre in slabe lastnosti „nedotakljivega Šenoe*; celo podobo prvaka hrvatskih pisateljev povesti si iz povedanega lahko čitatelj sam predstavi. Dodamo le nekoliko besedi. Gledamo li Šenoo pri luči: odseva nam njegovo versko prepričanje,
zadostno znanje sv. pisma, blago srce in namen, posebno pa žiya domišljija, ker navadne, vsakdanje reči opisuje kot nekaj nenavadnega, nekaj vzvišenega, ker kaže v naravi iti življenju človeškem božjo previdnost. Zraven tega omenimo lahko njegovo nesebično ljubezen domovine in naroda, kar najbolj povdarjajo njegovi častivci in oceujevatelji.
Z ozirom na korist Šenoinih povesti, smemo trditi, da se v njih — seveda exeeptis excipiendis nahaja marsikatero zruce koristno za časno in večno življenje, mnogi lepi nauk in poduk, kakor tudi jasni zgledi krščanske pravičnosti. Toda ako se bero povesti — kar velja posebno o mladini — za kratek čas, ako se iščejo v njih samo ljubavni prizori, potem se ne zapazi, kar vzbuja strasti. V nekaterih povestih, kakor smo-omenili, se preveč očitno razodeva živinska strast in druge podlosti zgubljenega človeka, zaradi tega niso za mladino. — V drugih povestih pa prevaguje lepota in kar je slabega, je tako skrito, da se mej branjem ne zapazi; vsled tega nismo hoteli vsega na zvon obešati, da ne bomo komu kamen spodtikljeja. Največ nazorov je pa nejasnih ali dvomljivih, tako da se dajo razlagati, kakor komu bolj vgaja. —
H koncu še nekaj o namenu tega spisa. Nismo namerjavali nikogar žaliti, tude ne pobijati mišljenja tistih ocenjevateljev .Šenoinih, ki so sodili Šenoo z jezikoslovnega, ne pa z verskega ali ‘moralnega stališča, ker v tem se popolnoma strinjamo. Ker pa nekateri pisatelji menijo, da tudi s te strani ni mogoče Šenoi ničesar očitati, smo z navedenimi slabostmi dokazali nasprotno. Seveda: Šenoa je bil in bo vedno najbolj priljubljen pisatelj povesti, zaradi tega bi bila vsaka tudi prijazna beseda brez-vspešna, česa ni treba ali se ne bi smelo dajati mladini. Poglaviten namen naš je bil: pokazati mlajšim pisateljem, ki so si vzeli za zgled Šenoo, da ne smejo vsega posnemati. „Nije do-sta učit i učiti — Več je treba znati i lučiti“. — Želimo pa, da bi posnemali Senoo v dobrih lastnostih, zdravih nazorih, potem bodo vzbujali v narodu ne samo občudovanja vredno ljubezen in požrtvovalnost za domovino in narod, katere so krasile njegove pradede, marveč bodo tudi vti'jevali vero, katera je bila njegovim prednikom največa svetinja. — Ko bo pa „Matica Hrvatska“ začela izdajati še druge izvirne in prestavljene spise Šenoine, prosimo jo, naj izdaje izbrane, ne samo zbrane spise. „ Učvrstiti njem, moral u narodu, to če biti najbolje jamstvo za napredak". •(Itud j er Bonghi).
Vničeno življenje.
h zapisnikov ponesrečenega študenta.
„Bog ga je sodil“, tako mi je ponavljal prijatelj, ko sva se ®a večer vračala v mesto od pogreba. „Ivoliko bi lehko koristil domovini D Umrl je !
Jaz sem se ž njim seznanil še le dve leti pred smrtjo. Začel je bil vže hirati. Večkrat se mi je pritožil: „Leta me tlačijo. Pohaja mi sapa. Jaz ne bom živel. Doživel sem preveč. .Želim se odpočiti v grobu. Bodi mi Bog milostljiv!“
Zadnje dni enkrat sem sedel ob njegovi	postelji.
..Se nekaj	bi imel — začne — nekaj bi	Ti imel	izročiti.“
Da mi majhen ključ in mi veli odpreti miznico. Iz miznice privlečem zaboj zapisnih knjižic pa več drugih listov, ki so bili nemarno razmetani po miznici.
„To Ti izročam. Ako se Ti zdi, vredi te listine pa porabi jih, kakor bolje znaš. Morda bi koga mikalo, zvedeti kaj iz mojega življenja. Ne priželel bi takega življenja svojemu najhujšemu neprijateljn. Pa	podučljivo je. Pil sem iz vseh	studencev, katere
naš	vek odpira	po idealih in sreči hlepečemu	mlademu	človeku.
Kar boš tu našel zapisanega, je čista, nepretirana resnica. .Zgodilo se je vse prav tako. Pri mnogih dogodkih najdeš zapisano ime, kraj in dan . . . Vdušilo me je. Jaz umrem . . . .“
In umrl je.
Jaz pa sem imel nekaj dnij dela, preden sem one listine razbral in celotno vredil. Rajnik mi ni rad govoril o svoji preteklosti, do tedaj mi je bila zavita v temo. Zdaj pa mi je iz teh listin kakor iz groba vstal, cel, kakor je živel. Da, zdaj mi je razločno govorila vsaka grba njegovega obraza. Želel bi si bil, še enkrat živemu pogledati v obličje . . .
V naslednjem podajem mlademu svetu, ki drvi za življen-skimi vzori in uživanjem, glavne dogodke iz njegovega tako rano preminolega življenja. Učimo se iz tega, kako neusmiljeno nas vek vničuje mlade, nadepolne eksistence. Bil je morda tudi sam prerahlega srca, prevzemal ga je čut — a razum je prihajal navadno prepozno. Znabiti je bilo deloma tudi to njegova nesreča. Naj mu nihče ne sledi.
Nisem hotel ničesar dodati niti popraviti. Le prvi del: zgodovino njegovih otroških let in dijaškega življenja do vseučilišča — sem sam vredil po podatkih, kakor sem jih našel raztresene po raznih listkih. Listke hranim pri sebi. Pozneje pa, začenši z vseučiliščem, je on sam opisal svoje življenje z not-
ranjimi in zunanjimi boji. Tej avtobiografiji je dal obliko samogovorov, katero sem tudi jaz posnemal pri sestavljanji prvega dela. Govori naj sam, kakor je v življenji mislil in čutil . . .
*
* *
Porodil sem se v slovenski vasi K. Zavesti, da sem Slovenec, nisem izgubil nikoli. Da, ljubil sem domovino tem gore-čiše, čim bolj sem jo videl pozabljeno, zaničevano. In kako bi je ne ljubil? Dala mi je tako skrbne, ljubeznjive roditelje. Oče je bil resen mož; ne spominjam se, da bi ga bil videl kedaj; smejati se. Mislil bi kedo, da je imel neobčutljivo srce. O ne E Slovenski oče ima do otrok malo besedij in tudi te so okorne, puste. Po zunanjem bi sodil, da je mrzel, a notri mu bije gorko srce, tem gorkeje, čim manj oddaje gorkoto na zunaj. Kolikokrat, ko je o nas otrocih zvedel kaj dobrega, mu je solza porosila oko ! Bila je plemenita, ne iz slepe čutnosti, ampak iz duhovne ljubezni izvirajoča solza!
Kaj bi rekel o materi Bila je vzor skrbne, krščanske matere. Kako strastno sem jo ljubil ! Kot otrok sem najraji ž njo hodil v cerkev. Vsako leto, ko je na veliko soboto spekla bel kruh in potice za praznike in je kuhinjsko posodo olikala, se je na večer opravila obiskat Božji grob. Vsakikrat sem se ji pridružil. Klečala sva pred Božjim razpelom v cerkvi in poljubljala Odre-senikove rane. V tem se je oglasilo velikonočno zvonjenje. Kako srečen sem bil! Ko sva se pa domov	vračala	iz- cerkve, je	vsha-
jala izza gore s polnim licem velikonočna	luna. Tako	so	se
eno za drugim vrstila ona prva leta Nisem mislil, da na tem svetu bode kedaj drugače. Pa prišlo je kmalu drugače.
Bilo nas je več bratov. Mene so odločili za šolo. Na vseh duš dan me je peljal oče prvikrat v mesto, kjer sem se pilil in likal od najnižjega razreda c. kr. vadnice do zrelostnega izpita — vsega skupaj dvanajst let.
Ne more mi iz spomina moja prva gospodinja; pravili so ji „šjora Tonina11 ; gospodarju so pa lajali z nič prav lepim imenom „saprm . . . Šjora Tonina je skrbela za dušo in telo svojih rejencev. Zvečer smo se vsi zbirali okol ognjišča molit rožni venec. Po angelskem češčenji so se hišna vrata zaprla, ključ je pa zlezel v žep šjore Tonine.	Dokler	smo bili otroci,	se
nam je vse to zdelo prav in naravno.
Počasi smo pa odrasli, hlače so se nam krajšale in ožile na vse strani. Tedaj smo pa začeli marsikaj tuhtati, mej drugim tudi: ali je neobhodno potrebno, da se ključ hišnih vrat vsak večer tako neločljivo priraste žepa šjore Tonine ?! To nam ni moglo v modre glave. Skušali smo šjoro Tonino premotiti, da bi od časa do časa ključ prepustila nam. A ona ni hotela tega niti slišati. Nam pa so začele rojiti po glavi maščevalne misli; od
tedaj nas šjora Tonina ni več videla okol ognjišča k rožnemu vencu.
Imel sem takrat petnajst let; bil sem v četrti latinski. Tedaj so me začele obhajati čudne misli; postajal sem nemiren, sam se sabo nezadovoljen, kakor bi mi kaj manjkalo. Tiste čase smo prvikrat v šoli slišali govoriti o Prešernu : „Vsak omikan Slovenec bi ga moral znati na pamet!“ Prvi goldinar, ki sem ga dobil od očeta, je šel za ,.poezije Prešernove". Hlastno sem odprl knjigo in	naletel	na „Mornarja“.
Od takrat	sem se	zdel sam sebi ves drug;	bilo mi je, ka-
kor bi me bila obsela demonska moč. Ne da bi mi bilo jasno, kaj pomenijo besede „Mornarjeve" — a globoko v srce so se mi zasadile .... Ponavljal sem jili na vsako stopinjo, deklamoval jih v sanjali. Takrat smo dobili na gimnazij novega ravnatelja. Kakor je .navada mej dijaki, smo tudi mi ugibali, ali in v katerem smislu se bo z novim ravnateljem uvedla kaka prememba v gimnazijski disciplini. Vže od začetka smo zapazili, da novi ravnatelj ne pride nikedar v	cerkev	nego za cesarjev god.	Skušali so	ga
nekateri dijaki	posnemati, začeli so izostajati	ob nedeljah	od
maše — a skupili so jo drago ! Govorilo se je tudi, da se je nekje izrazil v zmislu darvinističnih naukov; drugi so celo hoteli vedeti, da je vpisan v prostozidarsko ložo v mestu I . . . .
Vbiuler nekaj nam je posebno vgajalo, kar smo slišali o njegovih pedagogiških nazorih. Vže prvi mesec se je zaneslo v ■dijaške kroge, da novi vodja se strogo drži načela: profesor poznaj dijaka le v šoli; kaj vganja zunaj šole, mu nima biti mar! D&, pravili so celo, da je profesorja, ki je tožil nekega dijaka radi ponočnega postopanja, ostro zavrnil ter enkrat za vselej prepovedal vsako ogovarjanje dijaške časti! Dijaki so začeli koj izkoriščati pedagogiški nazor novega ravnatelja.
A šjora Tonina ni bila dovzetna za enake nazore; vsak 'večer ji je ključ romal v žep. Meni je čedalje tesneje prihajalo pod njeno vlado. Slednjič, ne da bi naznanil očetu, me kar ni bilo nazaj k šjori Tonini, poiskal sem si bil drugega stanovanja.
Prvi pogoi, ki mi ga je morala nova gospodinja izpolniti, je bila slovesna obljuba, da bom užival popolno prostost po dnevi in po noči — prav tako, kakor se zlaga s pedagogiškimi nazori ravnateljevimi!
Pričelo se je za me fletno življenje. Sploh se je mej dijaki govorilo, da je napočila nova, zlata doba. Nekega dne, ko pridemo zjutraj v gimnazijsko poslopje, najdemo na črni deski „vabilo k plesnim vajam", katero je s posebnim dovoljenjem in podpisom ravnateljevim pribil neki plesni učitelj. Tedaj smo se po dvakrat na teden pridno shajali v plesalni dvorani. Kazali smo za ples posebno nadarjenost, tako da se je naš mojster kar čudil. Tudi gosdodičine so imele svoje plesne vaje. Dva meseca potem — pust je šel h koncu — se je priredila plesna veselica,
s posebnim dovoljenjem. Ravnatelj sam nas je počastil se svojo-navzočnostjo. Kmalu je „stari“ odšel — mi mladi pa smo rajali do ranega jutra sami: mi in „one“ ! Zjutraj smo prišli v šolo vkrvavljenih očij, vsak se svojim šopkom, ki ga je vsakemu »njegova11 pripela na prsi. Sicer pa nismo nikedar več vprašali dovoljenja za ples — saj smo dobro vedeli, kak pedagogiški nazor je obveljal na gimnaziji; vedeli smo tudi, da nas nihče ne sme tožiti! Edina skrb nam je bila, da bi ne prišli navskriž s policijo
Tiste čase smo veliko brali — v šoli in doma. Koliko je name vplivalo čitanje! Imeli smo za šolsko rabo nemško berilo Eggerjevo.') Brali smo iz njega cele ure; le tu pa tam je profesor kaj pripomnil. Mi smo njegove opazke požirali. Vtisi, ki sem jih prejemal v onih urah, so bili neizbrisljivi, vsodni. V berilu smo imeli odlomke iz nemških pisateljev; mej drugim Vossovo pesen, kjer se smešijo odpustki in katoliško verstvo. Pri branji te pesni se je vprvič mogočno zmajala moja verska misel.
Mej drugimi sestavki se je nahajal tudi odlomek iz Her-derjevih pisem rza povspeševanje človečnosti.11 Mi nismo glavne misli razumeli; a profesor nam je kaj navdušeno pojasnjeval, da. ona družba plemenitih človekoljubov, o katerih govori pisatelj, so prostozidarji. Ravno tako smo slišali od drugega gospoda, kako se je prostozidarsko društvo v srednjem veku izcimilo iz stavbarskih zadrug, kako deluje v občen bUujor človeštva in, ako-ravno se nahajajo mej njimi kakor v vseh stanovih skrajnosti, je društvo vender pošteno, tako da ne ve, zakaj jih nekateri imajo v želodcu. V šoli sem se vprvič seznanil z masonstvom in se začel zanje ogrevati.
Ne sicer, kakor bi bile te reči v šoli vsak dan na dnevnem redu! Večina profesorjev so bili resniši in se vsaj niso dotikali stvarij, ki niso spadale v njih stroko. Vender je vse več ali manj pripomoglo k temu, da se je versko čustvo v nas čedalje bolj ohlajalo. V najboljšem slučaji se je o Kristusu, o krščanstvu, o cerkvi molčalo. Krščanstvo se je preziralo kot faktor, ki nima z vedo in šolo nič opraviti. Tako je prišlo v višjih razredih v modo, da so se profesorji in dijaki skrbno izogibali vsega, kar bi spominjalo na vero. Strogo se je grajalo, ako se je kedo toliko spozabil, da je povdarjal z besedo ali v pismu svoje katoliško stališče nasproti drugim verstvom. Nikedar ne bom zabil, koliko jih je moral neki moj součenec preslišati — ko mu je v nalogi izpod peresa ušel stavek izražajoč misel, da je katoliška vera edino prava !
Zanimivo je tudi zvedeti, česa smo se učili pri psihologiji—
‘) Dcutschcs Lela- uiul Losobuch v. Dr. Al. Egger.
Izpovedani, da me je ravno psihologija napeljala — k materi-jalizmu. Ne le, da je šolska knjiga sama tajila prostost volje, da je obujala dvome o duhovnosti in neumrljivosti duše, češ, kaj takega se ne da izvestno dokazati — ampak tudi profesor sam nas je v tem potrjeval, kajti po njegovi razlagi je materijalisti-ški monizem oni nazor, ki ima zase največ znanstvenih razlogov !
Imeli smo tista leta na gimnaziji dvoje ali troje profesorjev, kateri so, kakor se je zdelo, sistematično delali na to, da bi v nas zatrli versko misel. Učil sem se se strastno pridnostjo posebno zgodovine. Zato sem se dotičnemu profesorju v kratkem priljubil; to je mogočno vplivalo na moj duševni razvoj. Profesor je bil odločen racijonalist; a vsaka njegova beseda, je bila zame evangelij. Njegova strastnost, ga je tako slepila, da je večkrat zgodovinsko resnico žrtvoval osebnim predsodkom. Marsikaj je trdil, kar sem pozneje spoznal za zgodovinsko laž ; ali vender so se nazori, ki nam jih je vcepljal se svojim predavanjem, tako globoko zasadili v mojo dušo, da so pozneje določevali vse mišljenje.
Posebno rad je oberal papeže, da bi nam s papeštvom pri-gabil cerkev in vero. Jaz sem njegove razloge večinoma steno-grafoval. V naslednjem navedem nekoliko dotičnih odlomkov — zvesto po stenografičnih zapiskih. V šesti šoli nam je o postanku papeštva (dne 16. febr. 18..) govoril tako-le: „Postanek papeške oblasti in nje važnost posebno za frankovsko državo. V prvih štirih stoletjih se je bila katoliška cerkev osnovala. Nastale so škofije in nadškofije. V 4. stoletji je rimski škof užival višjo veljavo kot drugi. K temu je posebno pripomogel 1. njegov sedež, ker Rim je bil središče krščanskega sveta. Ko se je obhajala neka sinoda (ni povedal, kje, niti kedaj), se je sklenilo, da se mora v vseh verskih zadevah obrniti na škofa v Rimu : kar on reče, mora biti odločilno; 2. njih (papežev) postopanje v verskih in političnih rečeh n. pr. Leonovo proti Atili, Ivana I. proti Teodoriku itd.“
V istem VI. razredu sem (1. maja 18 . .) slišal o Friderika I. razporu s papežem: „Ko je bil Hadrijan IV. 1. 1159 umrl, ste se pri papeževi volitvi osnovali dve stranki, ena nemška in druga protinemška. Pri volitvi so se spoprijeli s 'pestmi. Ko je en papež bil ogrnil škrlatnik, mu ga je drugi potegnil z rame1*.
Sploh ko je imenoval kakega papeža ali omenil kako do-godbo v tesni zvezi s katoliško cerkvijo, je večkrat njegove besede spremljal ciničen posmeh: »Glejte, to je storil sv. oče 1“ Potem pa se je porogljivo zakrohotal: Hi, hi, hi! — in vsa šola se je za njim porogala. On pa je pomenljivo gledal po šoli, in neljubo bi mu bilo, ako bi se kedo ne zmenil za njegovo ironijo. Na zadnje je pa vzdignil prst ter z lahno zapovedujočim „psst“ napravil mir!
Moram izpovedati, da se mi je papeštvo v kratkem pri-
studilo ; pa od tedaj nisem tudi nikedar več vzel v roko knjige katoliškega pisatelja, najmanj zgodovinarja. Katoličani so mi veljali za omejene zaslepljence, kateri ne morejo in ne smejo govoriti resnice!
Neki drug profesor je ravno tako kaj rad prodajal svoje radikalne nazore. Meseca novembra 18 . . se je bil neki dijak vstrelil, a 011 ga je pri naslednji uri pred učenci poveličeval: „Pokazal je, da je bil hraber dečko ; to ni vsakedo. Da bi ne bil prisiljen vstopiti v bogoslovje, je storil to iz prenagljenosti in razdraženosti. Marisikomu dopade svet, solnoe in zraven še ljubica bolj kot bogoslovnioa“.
Tudi dvoboj je zagovarjal pred nami : „Kako naj bi s:cer rešili svojo čast ? Kedor noče dvoboja, naj si mesto orožja obesi žlico !“ Seveda ni zabil konec ure pristaviti : „8icer naj pa vse to ostane mej štirimi zidovi tu v naši sredi."
Mi smo te nauke dejanski izvrševali. Zgodilo se je, da je osmošolec sedmošolcu napovedal dvoboj radi plesalk. Tudi se je tiste čase na gimnaziji zasnoval neki tako zvani „borilni klub". Namen mu je bil, da bi se dijaki vadili v borenji, seveda za pozneje ,,menzure" ali slučajne dvoboje. Udom je bilo naloženo, za razžaljenje tirjati „vitežkega zadoščenja11 (dvoboja); član borilnega kluba, ki je bil pozvan na dvoboj, pa bi ga ne bil sprejel, je postal brezčasten in se je izključil. Število borilcev je bilo znatno.
Cesar ni storila šola, se je dopolnilo zunaj šole Sploh se je tistih let polotila dijaštva posebna bralna manija. Z berilom smo se pa zalagali največ iz posojilne knjižnice, ki se je bila malo prej odprla v mestu. V obilnem številu smo se vanjo vpisa vali. Vedeli smo, da to vgaja ravnatelju. Ena izmej prvih knjig, ki sem si jo izposodil, je bilo ..Jezusovo življenje" od Re-nana. Hlastno sem jo prečital. Zadušila je v meni zadnjo iskro verske misli. Vedel sem sicer, da sem se s tem iz cerkve izobčil — a to me ni najmanj ganilo; saj smo v šoli večkrat slišali se rogati cerkvenim anatemom in strelam! Kenanova misel mi je segla globoko v um in srce; po nji še le, tako sem mislil, sem prišel do pravega, nepokvarjenega krščanstva — brez dogem in obredov. Jezusa Kristusa sem začel občudovati in častiti kot najplemenitišega — človeka! Do solz so me ganile Kenanove besede, s katerimi k sklepu proslavlja Jezusov spomin. Zdel sem se samemu sebi bolj verski, bolj krščanski ko prej !
Kot posebnost omenim še, da sem se tisto dobo seznanil s Schopenhauerjem. Bilo je konec šolskega leta in prosil sem profesorja, naj bi mi dal za počitnice kako fllozoflčno delo, kajti odkar nisem več veroval, sem začutil potrebo po filozofiji. Dal mi je Schopenhauerja. Ta je dokončal delo verske negacije v moji duši. Dasi se nisem mogel ogreti za njegovo mračno nazi-
ranje, mi je vender njegova cinična pisava le še bolj ogrdila krščanstvo.
Nisem bil pa kot brezverec nikakor osamljen. Šola in berilo sta obrajala obilen sad. Drugi dijaki niso bili nič boljši od mene. Da, mnogi so se očitno izrekali za ateizem. Nekateri so tudi imeli svoje posebne govorice, katere so v družbi večkrat ponavljali kot nekaka gesla svoje brezvernosti. Nekaj takih sem si zapisal. Eden : „Jaz kot odločen materijalist verskih neumnosti ne morem verovati11. Drug: „Če crknem, pa crknem! kaj pa če se vstrelim ? Bom poginil kakor pes, saj drugega tako nič ni.8 Zopet drug: „Kako so naši stari bili neumni, ker so mislili, da je res Bog!11 Četrti: „Ako je Bog, naj se jaz zdaj precej v zemljo vderem; vidite — nisem se vdrl: tedaj ni Boga !“ Beti : „Jaz sem bral materijalistične knjige in sem dobil vse drugačne pojme, da se ne more nič več verovati, kar kateheti ali farji pripovedujejo.11
Lehko si potemtakem predstavljate, kake misli so nas obhajale v šoli — pri verski uri! Stalo nas je veliko truda, da smo se zdržavali krohota, ko nam je dotični profesor iz „sv. pisma" dokazoval in razlagal verske ,,resnice11, kakor: da je Bog eden v treh osebah, da je duša neumrljiva, da so nebesa, pekel, sodba itd.! Ko se nismo vže mogli več piemagavati, smo se začeli pomenljivo spogledavati, drugi so pokašljavali. Sicer smo se pa verstvo pridno učili, ker nam je bilo do dobrega reda v spričevalu, tako da je profesor ravno o največih brezvercih vedno obdržal najboljše mnenje !
Kaj pa še le, ko nam je v razred došlo povelje, da moramo — k spovedi ! Hodili smo — oddajat listek; a marsikedo je spovedniku kar naravnost izjavil, da nima nobene vere ! Nekedo je hodil tudi za druge k spovedi, ako so mu plačali . . Da, videl si take celo pri obhajilu. Jaz pa kaj takega nisem storil nikoli, ker se mi je zdelo nepošteno, hliniti vero, katere nisem imel.
Slednjič sem dokončal gimnazij; zrelostni izpit je venčal moje gimnazijske študije. Poslovili smo se od profesorjev. Razrednik nam je dal na pot v življenje to-le epikurejsko pravilo: „Uživajte svet; a uživajte ga zmerno in previdno, da ga boste mogli dolgo uživati.“
Počitnice po maturi sem prebil doma pri stariših. V dveh letih — kako so se spremenili moji nazori! Doma je bilo vse pri starem. Ob nedeljah se je vršila božja služba, zvečer se je, kakor nekedaj, skupno v družini molil rožni venec; k sklepu je oče zapel pobožno pesem, kitico, ki je obsegala osem vrst. Moja mati je cele. ure premolila z molitveno knjigo ali rožnim vencem v rokah. Molila je takrat največ zame. Jaz pa nisem bil več prejšnji. Kmetsko ljudstvo in moji lastni ljudje so se mi zdeli pomilovanja vredni bedaki! In vender sem se moral vesti, ka-
kor bi bil še vedno istih misli z njimi! Nisem liotel materi kazati svojega brezverstva, kajti vedel sem, kako bi ji ogreuil življenje. Proti lastni volji sem pobožnost — hlinil.
Pa kmalu sem na katoliškem bogoslužji iztaknil dobro lastnost, kar mi je omogočilo, krščanstvo vsaj v nekem oziru občudovati. Bilo je neko nedeljo meseca septembra. Pri domači cerkvi je bilo tisti dan posvečevanje, velik shod. Cerkev in vas ste se praznično oblekli; pritrkovanje zvonov je povišavalo slovesnost. Po maši se je po vasi pomikala sijajna procesija. V belo oblečene, se svežim cvetjem ovenčane deklice so dve po dve stopale pred kipom Matere Božje Priprosto domače petje, vonjava po poti potrošenih cvetic in izopa, puht kadila — vse to je delalo prizor tako poetičen, da so se mi ustna uže zbirala k molitvi; skorej bi bil zopet postal veren! Zamaknil sem se v ona prva otroška leta, ko mi je bila molitev tako sladka. Okusil sem zopet rajski užitek, ki ga človeškemu srcu napravlja nedolžna vest in priprosta vera. Toda kmalu sem se zdramil iz teh prijetnih sanj in povrnil se k zdravi razumnosti. Ali od tedaj sem o krščanstvu mileje sodil: občudoval sem njegovo poezijo. Hotel sem zopet postati kristjan, a moje krščanstvo je imelo odslej biti krščanstvo srca, krščanstvo krepkega, gorkega čustva.
Poezija in lepa umetnost — to bodi vir, iz katerega se zopet napije moja tako žejna, prazna duša! Pač, odkar ni bilo Boga v mojem srcu, odkar je molitev usahnila na mojem jeziku, se mi jevzdelo, da nečesar pogrešam: srce je bilo prazno, nesrečno. Čedalje bolj sem spoznaval, da človek ne zadošča sam sebi, da mora imeti nekaj zunaj sebe česar se oklepa, na kar prenaša svoje čute in vzore. In to bodi odslej meni — lepa umetnija Lepa umetnija — moja vera, moja ljubezen, moje vse !
Snoval sem si načrte za bližnjo prihodnost : Na Dunaj pojdem študirat postavo. Dunaj je metropola lepih umetnij. Tu hočem poleg stroge vede gojiti poezijo. Dokončavši študije se pa povrnem v domovino, kjer bom neumorno deloval za oliko narodovo, za njegove ideale!
Simonov.
Časopis.
„Časopis“ je ta pot kratek; kajti iz poslednjih treh mesecev imamo zabeležiti le malo, kar bi bilo načelne važnosti. Keči se razvijajo naprej v smeri, kakor smo vže zadnjič opisali.
V obče moramo konstatovati, da proces ločitve mej duhovi naglo napreduje. Srednje stranke povsod ginejo. Omenimo pred
vsem Belgijo. Dne 17. novembra so v Belgiji volili v občinska zastopstva. Štiri petine vseli občin so volile katoliške zastopnike. Nasprotniki so dobili le eno petino. A nasprotniki niso več liberalci, kateri so popolnoma propadli, ampak — socijalisti. Vsled teli volitev je liberalna stranka v občinskih zastopstvih zlezla na nezna-menito manjšino — quantit6 negligeable. Za njih dedščino se tržeti dve radikalni stranki — katoliška in socijalistična. Na ti pride zdaj vprašanje, katera bo zmagala: Kristus ali Beljal ?
Tudi v Franciji se eno ministerstvo umika drugemu; a vsako poslednje je radikalniše od prejšnjega. Le žal, da tudi katoličani enako z nasprotniki ne napredujejo v katoliškem radikalizmu. Molijo sicer dosti, a premalo delajo, premalo izvršujejo v dejanji modre nasvete Leona XIII. Zopet bo revolucija pahnila Francijo v neizmerno zlo. Ta čas se bliža.
V Nemčiji čedalje bolj umira ortodoksno protestantstvo ; razjeda je logična sila racijonalizma. O tem tožijo protestantje sami. Nedavno se je na luteranskem shodu za brandenburško provincijo predsednik izrekel tako le: »Moderno bogoslovje je antikristjnuska svetovna sila prve vrste. Biblična kritika razdeva sveto pismo, dela se na to, da bi se ljudstvu vzela Božja beseda. Spodkopava se temelj vere ; gre se za to, da bi se odpravila vera. To bogoslovje se polaščuje učnih stolic, propovednic, krščanskega sveta“. DA, isti shod je se žalostjo konstatoval, da na večini evangeljsko-bogoslovskih fakultet v Prusiji velik del profesorjev ne uči več v smislu luterske ali reformirane veroizpovesti javno priznane cerkve ; niti izpoznavajo več »apostolske vere" (simbola); mnogi celo predavajo nauke, kateri so v nasprotji z osnovnimi resnicami krščanstva.
Tem bolj se pa nasproti razpadajočemu luteranstvu vjačuje socijalna demokracija. Nemški cesar je sicer napovedal socija-listom nekako križarsko vojsko. Pa ti so se cesarskim grožnjam krepko odzvali na letnem shodu, ki so ga obhajali dne 4. okt. v Vratislaviji. Vlada je začela razpuščati eno socijalistično društvo za drugim, dokler ni zatrla vseh. Slednjič se je moral raziti še osrednji socijalistični odbor. Zato so vodstvo nemških socijalistov prevzeli socijalno-demokratični državni poslanci, ki so kot taki nedotakljevi. Nemška vlada je s tem policijskim zatiranjem zopet naredila luknjo v vodo. Dosegla je, da so se doslej needine stranke socijalnih demokratov zedinile v skupno obrambo. Socijalizem se je le še bolj ojačil. Ideje se ne dajo zatreti z materijalno silo; kedor to skuša, se vara in doseže ravno nasprotno. Ideje se dajo pobijati z idejami. Socijalistični tok se ne da zajeziti nego le s krepko, odločno propagando katoliške ideje.
Mej anglosaškim plemenom čedalje bolj prodira katoliška misel. Nedavno se je oglasil stari državnik Gladston v nekem pismu, da zedinjenje krščanskih narodov je najveličastniša ideja
ob koncu stoletja; s teni zedinjenjem se bo storil velik korak v napredku vesoljnega človeštva, narodi se bodo pobratili, verski dvomi se bodo rešili in duhovi pomirili. Katoliški letopis angleške cerkve poroča, da biva danes v Angliji sami, brez Irske in drugih pokrajin, vže l'/a milijon katoličanov.
Tudi v Ameriki raste vgled katoliške cerkve. Nedavno se je na katoliškem vseučilišču v Washingtonu vstanovila filozofična fakulteta; odprli so jo tudi indijanskim zamorcem. Ta čin je sv. Očeta Leona močno razveselil, a še bolj ga je veselilo, da je vse časopisje amerikansko, brez razlike strank, o tej priliki slavo pisalo katoliški cerkvi katera z isto ljubeznijo objema vse narode.
Evropa izgublja hegemonijo, bodočnost je Amerike, kajti ta se klanja Bogu, v tem ko ga Evropa zapušča. O novem letu so Amerikanci po stari navadi obhajali tako zvano „hvaležnico“, praznik, ko so se Bogu zahvalili za lani prijete dobrote. Ta praznik ni cerkven, ampak političen ,• a ravno zato nam najbolje priča, koliko se v Ameriki vpošteva verski moment tudi v javnem življenji, od posvetnih oblastnikov. Predsednik Zedinjenih držav se ni sramoval v manifestu, ki ga je izdal o tej priliki, izpovedati svojo živo vero v Boga s temi-le besedami: »Dobrota vsemogočnega Boga, ki se je skazovala preteklo leto amerikauskemn ljudstvu, zahteva odkritosrčno priznanje in ponižno hvaležnost.... Ta dan opustimo svoja navadna opravila, in združimo se v svetiščih, da se zahvalimo Daritelju vsakega dobrega in popolnega daru . . . Zahvaljujoč se mu, prosimo Gospoda, da bi k sebi vodil srce našega ljudstva, da bi nas ne zapustil, da bi nam še dalje naklanjal svojo milost iu skrb, da bi nas navdahnil z duhom pravičnosti iu kreposti, da bi v nas ohranil domovinsko ljubezen svobodnih vstanov, Ta dan spomnimo se posebej ubožnih in potrebnih ljudij. izkazujoč odkritosrčnost svoje hvaležnosti z deli krščanske ljubezni."
Tako je stopila Amerika v novo leto — in Evropa ? S6 samimi škandali, ki pričajo kako gnjilo je vse v njenem drobu! V Italiji so v parlamentu zopet po rokah valjali vmazano perilo Giolittijevega vprašanja, v Franciji je oživela panamska zadeva, poleg tega se dan na dan razkrivajo nove sleparije; na Spanj-skem v Madridu tožijo mestno vpravo radi prevestnega gospodarstva z občinskim premoženjem ; Srbijo in Bolgarijo izsesavajo brezvestni ministri in ljudski tribuni; Avstriji iu Ogerski izpi-vajo židovske pijavke srčno kri! Bog ve, kaj prinese še le bodočnost na dan !
To je sedanja Evropa!
Plvropa stoji na ognjeniku; po njenem drobu razrivajo re-volucijonarne sile, ki si jih je sama vzgojila. Položaj je negotov; danes ne vemo, kaj nam prinese jutrajšnji dan. Vsak teden se govori o novih zvezah mej velevlastni. Ena vlast drugi ne zaupa,
ker vse vedo, da je v politiki vže davno obveljalo lokavstyo in hinavščina. Nič ne moremo prerokovati, kako se bo konečno sestavila politična konstelacija. Govori se celo o zvezi Nemčije s Francijo pa .Rusije s Turčijo ! Le eno je gotovo : Evropa ima slabo vest, ona čuti, da visi nad njo Damoklov meč; Božji prst ji piše sodbo : mane-tekel-fares. Sodba se bliža. Pravična sodba! Kajti stara grešnica ima na vesti oropanje svete cerkve in pa-peštva, iuia na vesti nebroj nedolžnih otrok in mladeničev, katere šiloma poganja v svoje brezverske šole, da jim zadnšuje verski čut, ima na vesti miljarde vgrabljenega cerkvenega premoženja ! Zavrgla je Jezusa Kristusa in njegov evangelij, a sprejela je preroke Antikristove ; cerkev je vklenila v okove, a prostost dala Luciferjevi loži. Bogovi, katere je molila, naj jo rešijo !
Naša Evropa je z lučjo Kristusovega evangelja izgubila zavest krščanskega dostojanstva, ugasnilo je v nji vsako čustvo pravice in ljubezni. Priča temu je najbolj tako zvano armensko vprašanje. To vprašanje je res „veliki škandal človeštva". Našim potomcem se bo zdelo nemogoče, kako je stara Evropa 19. veka tako hladno in mirno gledala mesarsko klanje stotisoč kristjanov. Ako se pomisli, v kako kratkem času se je to mesarjenje izvršilo, morebiti ne bomo našli enakega vzgleda v vsej zgodovini. In to se je zgodilo ob solncu moderne omike in napredka!1) Pa ta Evropa se ponaša z nauki one revolucije, ki si je na zastavo zapisala „bratstvo“, fraternite ! No. ko bi kje enega sameija Žida tako nevsmiljeno zaklali, kakor so Turki poklali stotisoč krščanskih Armencev, bi zagnalo evropsko časopisje krik in vrišč od enega konca do drugega, vsa diplomacija bi bila na nogah, in hitro bi se stvarjala internacijonalna vprašanja !
Ne — nekedo vender ima še gorko srce za zatirani narod armenski — sv. Oče Leon XIII. V svojem ogovoril na kardinale dne 29. nov. je papež krščanski svet opozoril na ubogo Armenijo. To je edina odkritosrčna, iz najčistejše ljubezni izvirajoča, velikodušna beseda, ki se je slišala za zatirani narod. Ko prejde vihar, se bodo Armenci s hvaležnim srcem spominjali očetovske ljubezni papeževe, kateri, sam jetnik, jim ne more drugače priti na pomoč nego da z apostolsko besedo kroti besneče sovražne sile in Evropo opomina njenih krščanskih dolžnosti j.
Poglejmo v domačo hišo. V naši Avstriji smo v zadnjih treh mesecih doživeli marsikaj novega, vender malo, česar bi ne bil misleči človek vže prej pričakoval. V onih dneh, ko smo pisali zadnji „časopis“, je vso pozornost nase obračal novi miui-sterski predsednik grof Badeni, ki je bil malo prej pred državnim zborom razvil svoj „programu. Ta program je bil tako „ja-
9 Itivista internaz. Dic. 1895.
sen" in Badeni sam v besedi tako „odkrit“, da so nas še le Badenijeva „ dejanja," podučila, kako so besede njegove bile — gole fraze. Danes ne more nihče več dvomiti o pravili namerah Badenijevih. Orjersko-poljsko židovstvo v zvezi z nemško-česlcim libe-ralstoom — to je dejanski, „ program" Badenijev. Ta program je začel izvrševati s tem, da je pomilostil češke „omladiniste“, ki so tudi vže začeli pisati in rovati še radikalniše od prej. Odpravil je ob enem zaseduo stanje v Pragi. Razpravljati je začel z Mladočehi ; njim je žrtvoval namestnika Tinina. Zveza z mla-dočesko stranko se sme danes smatrati kot dogotovljena. ‘) Nadalje bo grof Badeni poiskal, kar je še drugih liberalnih elementov, ter tako skušal, ako pojde, blagoslove ogerskega »kul-turkampfaa prenesti tudi na to stran Lifave.
Badeni namerja vničiti krščansko ljudsko gibanje, ki se je začelo tako krepko pojavljati na Dunaji in v raznih avstrijskih pokrajinah — to je negativna stran njegovega dejanskega programa. Zato je preprečil imenovanje dr. Luegerja za dunajskega župana, zato je razpustil dunajsko mestno starešinstvo, zato pritiska na državne vradnike, da bi se ne pridružili krščanski stranki, zato skuša na vse načine vdušiti in paralizovati antisemitsko gibanje.
Koliko je dosegel do zdaj ? Toliko, da zdaj stoji za dr. Luegerjem celi Dunaj kot en mož, ako izvzamemo peščico židovskih mogotcev in njihovih slug. Antisemitski tok narašča. Nobena sila ga ne bo več zajezila. Njegovi vahvi se razlivajo vže daleč v avstrijske pokrajine. Zopet: ideje se ne vničujejo z „ želez n o pestjo"! — Še več. Prav ta „železna pest" je dala povsod, da se je od trohlega Hohemvartovega kluba odcepila nova katoliška ljudska stran':,a — zvezda in up vseh avstrijskih katoličanov. Seveda mogočna gospoda, ki imajo zdaj v rokah vladno krmilo, se ne zmenijo za to stranko ; iščejo raji zaveznikov pri krščenih in nekrščenih Židih in Husitih — toda katoliška stranka, bodisi v sedanji obliki ali v kaki drugi, stranka, ki stavi na prvo mesto Boga in vero, na drugo pravico vsem narodom, ta stranka bo preživela i liberalce i Mladočehe i Žide i Badenija; ta stranka ima avstrijsko bodočnost. Da bi le katoliško misleči možje vseh narodov razumeli, kako nujna potreba je, tej stranki se pridružiti in jo vkrepiti! Več o tem zgoraj v uvodnem članku.
DA, nujno potrebno je avstrijskim narodom združiti se v
*) Nismo pač mislili, da so tako hitro vžo vrcsničijo našo slutnje. Še prej ko jo Badeni ruzvil svoj „progrem , smo pisali v „U. K.'1 naslednjo: „Bog vo, aii ne bodo urugoč vže MladuSelii pa drugi radikalni liberalci vlado primorali, da si načrta nov paralelogram, v kotorom bo dijagonalu inulono v sporedu tokla z njihovimi željami ! Mogoče tudi to ! Da, to jo zdaj ne le ,mogočo“, ampak vžo resnično. Kakor so vid', vender nismo se tako slabi „politiški preroki *, kakor se nas razklicuje z nasprotniške strani !
«no katoliško stranko ! Avstrijo čedalje bolj razdeva liberalizem in — loža. Strup, s katerim je liberalno zakonodajstvo zavdalo avstrijskim narodom, čudovito nadaljuje svoje vničevalno delo. Zdi se, kakor bi velika družina avstrijskih narodov ne mogla več skupno bivati. Edino vez, katera more te narode spajati, vez katoliške vere, je porušil liberalizem ; edini jezik, ki so ga mej seboj razumeli nekedaj tako složni narodi, jezik krščanske ljubezni in bratstva, se je vže tako zmedel, da nikjer več sosed ne razume soseda. To žalostno podobo nam podajejo deželni zbori. Manjšina se kuja povsod, želeč si ločitve od večine. Zakaj ? Ker večina ne pozna več zakona pravičnosti. In kedo je kriv te razdvojenosti ? Prvič — avstrijska vlada, ki je vpeljala v šolo in v javno življenje pogubni liberalizem in ga še vedno brani in neguje. Človek je tak, da mora imeti svoje bogstvo. Ke-dor ne veruje v pravega Boga, mu je bogstvo narodnost. Brez-verstvo poraja nauk absolutne narodnosti; iz te pa izvira narodnostna pretiranost, nestrpnost, zatiranje tajili narodov. Drugič — kriva je zopet vlada, ker je zamudila koj v začetku dejanski izvesti narodno ravnopravnost, katera je vsem avstrijskim narodom zajamčena v zakonu. Za one prve dobe, ko niso narodi še bili toliko okuženi od liberalizma, so imeli tudi več pravnega čuta — in tedaj je bil čas po avstrijskih pokrajinah pisani postavi dati življenje. Zdaj je prekasno. Zdaj se smatra vsaka koncesija v narodnem oziru, bodi še tako pravična, od družili narodnosti za izzivanje Izgubil se je razum za pravico; temu se je pridružila strast in zla volja. Le „železna roka“ bi znala še pomagati. A prav tukaj noče vmes poseči „železna roka“ ; pač pa tem krepkeje vdriha po krščanskih antisemitih! Tretjič — je zopet ista vlada, katera se v«edno še brati in zavezuje z Židi. Židi so glavni voditelji in vzdrževatelji prostozidarskih lož in s temi združenih listov. Prostozidarstvo si je dalo parolo: Delenda est Austria! Avstrija se mora vničiti! In da se Avstrija vniči, treba njene narode lazkristjaniti in razdvojiti. Ta program izvršuje v Avstriji židovstvo s pomočjo prostozidarskih lož in časopisov.
Res, lepe reči smo nedavno brali v nekem italijanskem listu o delavnosti masonskih lož v Avstriji. Ne oziramo se tuna Ogersko, kjer je masonstvo po postavi svobodno; tudi ne govorimo o Hrvatski, kamor se je masonstvo zasejalo iz Ogerske.1) Ne, italijanski list, ki ga pišejo najslavniši katoliški učenjaki
') Nedavno jo „Obzor“ objavil imena zasnovateljev prostozidarsko lože v Zagrebu. Jih je osemnajst. Veliki mojster jo vsoučiliščni profesor Sp. Bru-sina. Pa nihče naj ne misli, da to so le Madjari ali Nemci — ne, Hrvatje so, vsaj po ogromni večini ! To so nam zdi potrebno povdariti radi onih, kateri v svojem slepem „domo)juhji“ še vedno mislijo, da liberalstvo in brezverstvo vspova le mej tujci, a da Slovani so nedovzetni za protikrščansko nauke ! Sanetu simplicitas 1 Sicer je pa »zagrebškim slobodnim zidarom11 prav dobro .in krepko posvetil vrli »Katolički listki ga zdaj vrejuje g. Stjcpan Korenio.
sedanje Italije, znana „C-iviltu Cattolica11, je prinesla vest o ložalv v avstrijskem Primorji. Imamo jih nič manj kot deset. V zvezi so z italijanskim prostozidarstvom, kateremu predseduje glasoviti tripični brat Lemmi. Trst seveda je središče primorskega pro-stozidarstva; ima tri ali štiri lože. Od tod se neti ogenj sovraštva proti cerkvi, od tod se ščuvajo ena proti drugi primorske narodnosti ; od tod se po dobro prevdarjenem načrtu, z določnim smotrom, sistematično demoralizuje Primorje. Skoraj nas mika, da bi govorili bolj na drobno. Marsikaj nam je bilo doslej tajnost. Govorica je raznašala, da bi bil celo srednješolski ravnatelj prostozidar.............Največi	delež pri tem pa ima — Juda.
Izmej desetih lož ste njegovi dve; v ostalih istotako vlada on. Judovski so tudi glavni politiški listi v Primorji, kateri delajo-in vodijo javno mnenje. Tržaški mestni svet se pokori ložininv poveljem. V tržaških ložinih svetiščih se česti lueifer, in vender hočejo isti luciferjani ob enem vkazovati tudi po katoliških cerkvah v Trstu!
Tako je v Primorji, tako v Trentinu. A očitna znamenja kažejo, da ravno tako deluje loža tudi v drugih velikih, posebno v vseučiliščuih mestih, kakor so Dunaj, Praga, Gradec itd. Ke-dor uoče biti slep, mu ne more več ostati tajno, da ne le na Ogerskem, ampak tudi v naši Avstriji židovsko masonstvo spodnaša temelje naše države s tem, da spodkopuje vero, demoralizuje mladino (čigava je večina neke vrste hiš !), razdvaja narode. Voila 1’ ennemi — le Juif! In v obrambo tega sovraga krščanske omike, tega grobokopa katoliške Avstrije se vzdiga železna pest, da vdrilia po krščanskih možeh 1
Slovensko. Deželnozborske volitve na Kranjskem so pokazale, da je ljudstvo na deželi skoz in skoz katoliško, na strani svojega škofa in duhovnov. Zaupnice, ki so se prve mesece po I. kat. shodu z dežele pošiljale škofu, so izhajale iz prepričanja, iz srca. Katoliško ljudstvo na Kranjskem je organizovano, trdno in značajno, in prav to nam je poroštvo boljše bodočnosti. V tem ljudstvu je naše oporišče. Po vzgledu, ki nam ga daje Kranjska, moramo po vseh slov. pokrajinah osnovati katoliško ljudsko stranko. S pomočjo zdravega, katoliško mislečega in živečega ljudstva si moramo prisvojiti mesta, kjer ima sedež takozvana svetna inteligenca. Volitve na Kranjskem so nam znova potrdile, da svetna inteligenca je liberalna. Ni čuda, — svojo hrano zajema iz „Slo-venskega Naroda“ in »Slovanskega Sveta“. Kar se tiče zagrizenosti proti vsemu, kar je katoliško, pa nedostojne, podle pisave, so celo židovski listi nedolžni, ako jih primerjamo z glasili slov. liberalcev in radikalcev. Nemški liberalci imajo vsaj nekaj olike, pišejo vsaj dostojniše, a v naših je liberalstvo vedno združeno s pravo gorjansko surovostjo. Ta surovost je krepko odmevala tudi iz deželno-zborskega zasedanja v Ljubljani. Veseli nas, da se ven-<ler enkrat resno misli sklicati osnovalni shod za »Leonovo družbo1'-
Upamo, da z gojenjem prave vede se bode tudi v prosvitljenih liberalnih glavah zjasnilo in ob enem vblažilo naše zares prerobato slovenstvo !
Kar se tiče verskega vprašanja na vshoclu, imamo zaznameniti •dejstvo velike važnosti. Ekumenični patrijarh grške nezedinjene cerkve je v dolgem pismu odgovoril rimskemu papežu na njegovo predlansko okrožnico „do vseh vladarjev in narodovv kateri je tudi grške razkolnike vabil k pristopu v rimsko mater-cerkev. Prvi del tega „odgovora“ prinašamo vže v tem zvezku; ostalo pride v 2. zvezku, kjer mislimo ob enem dodati kratek komentar k celemu pismu ekumeničnega patrijarha.
„Moja želja in moje teženje je, da bi imeli meni izročeni narodi dobrine časnega življenja, ne da bi izgubili večnih1'. Te besede je govoril naš presvitli cesar 1. 1856. Malo časa potem je pisal avstrijskim škofom: „Rad storim za cerkev, kar morem ; a pomisliti je treba, da imam dolžnosti tudi kot vstavni vladar".
Kedo je torej kriv, da Avstrija ni katoliška ? — Mi sami. Presvitli vladar je izročil narodom del svoje oblasti, a narodi so vstavo rabili za to, da so ovirali vladarja, katoliško mislečega, v odločnem delovanju za katoliško cerkev.
Moramo se torej prebuditi iz dremeža in mrtvičnosti, naša srca mora razuneti katoliška zavest. le tedaj se smemo nadejati, da bode Avstrija, kar je bila, katoliška Avstrija! Vseh katoličanov odločno teženje mora biti : prebuditi narode, vzbuditi v narodih — katoliško zavest. Dokler ne dosežemo tega smotra, ne smemo prekrižati rok, in če izgubimo v metežu politiških vprašanj ta smoter izpred očij, bode vse naše delovanje polovičarstvo.
Ta smoter je pokazal Slovencem prvi slovenski katoliški shod, ki si je pred vsem postavil namen „poživiti versko življenje ter vsestranski prebuditi in okrepiti katoliško zavest v Slovencih". Brez jasne katoliške zavesti se bode narod majal sem ter tja, sedaj volil tako, a potlej tako. Če ne bode narod volil po katoliških načelih, nikedar ne bode izvestno, da dobi narodnih poslancev, ki bi mu priborili pravih dobrin. In prav dandanašnji, ko se je liberalstvo tako razpaslo, da smo skoro vsi bolj ali menj okvašeni ž njim, dandanašnji je težko izvoliti mož, značajnih in vernih, in narod, ki ne voli po trdnih načelih.
Kot integrujoč del pričujočega „časopisa" naj se bere naslednji izvrstni spis:
Stikaj Avstrija ni katoliška ? katoliško zavest!
110 oslanjaje se samo na blesteče obljube, tak narod bode volil ponajvečkrat opolzle visokoslovce, ki mu obetajo cesarskih gradov a potlej na Dunaju upogibajo hrbte, da bi skoro prislužili naslov „hofrata“, ne mene se za svoje obete.
„Toda, oporekali bodo mnogi, ali ni že v našem narodu dovolj katoliške zavesti ? Bodi, da je je drugod premalo, v Slovencih je je dovolj!;‘ „Vi klevetniki, oponesli bodo tudi katoliški liberalci, kaj obrekujete narod? Tako pobožnega, dobrega ljudstva ne najdete nikjer, in vi pravite, da je liberalen ?!“
Prijatelji, le počasi! Kedo pravi, da je naš narod liberalen ? Sedaj smo samo rekli, da mu je treba katoliške zavesti, kakor slepcu vida. In kedo si bo upal to tajiti? Narod, ki nima. zavesti o svojem smotru, ne bode ga tudi nikedar dosegel. Da pa te še nima dovolj, bodemo dokazali.
Ne krivimo pravice, ne tajimo svetle resnice ! Oglejmo si z jasnim očesom naš narod !
Mej omikanci je nekaj mož, ki so vsekako pravi liberalci.. Nekaterim izmed njih tudi ni mnogo do tega, če jim praviš, da so, kar so, liberalci, ki jim ni skrb za vero in verske dobrine. Neumen že ume in slepec vidi, da je res tako. So drugi, ki sicer taje svoje liberalstvo kakor polž rožičke, če ga hočeš zanje potipati, a ne morejo se ni premekniti v političnem življenji, da ne bi pokazali liberalnih rogov- O volitvah posebno so res „tudi-krščeni“, „tudi - katoliki11. A če človek natanje presoja, kaj govore, kaj pišejo, ne more si kaj, da mu ne bi prišle na misel besede tistega moša, ki o njem pravi De Maistre, da „ga je Pariz venčal, a Sodoma bi ga bila kamnjala“, besede Volterja. Možu je kazalo, da je šel k sv. obhajilu. Prijatelji se začudijo. „1 no, pravi Volter, saj veste, kako je tu pri nas. Treba je nekoliko tuliti z volkovi. Ko bi jaz bil na bregovih Ganga,. umrl bi s kravjim repom v roki !“ Še drugi so, naj nam bode dovoljena ta primera, kakor Buridanov osel. Sami ne vedo, na katero plat bi potegnili, tega pa zato ne, ker je na obeh lepega prida za njih mošnjo in ne bi radi pustili ne tega ne onega. Zato jih tare politiški stradež, prav kakor Buridanovega osla, ki je stal mej dvema kupoma bujne detelje, a se ni mogel odločiti, kateri kup bi prej načel, obeh pa zajedno ni mogel, ter je žalostno od gladu poginil. Sicer bi se mogli podvoumiti v čisti domovinski ljubezni tudi pri raznokom drugem rodoljubu
— ..1’amor platonico e raro, pravi prebrisani Massimo d’Azeglio, anche trattandosi d’ amare 1’Italia" — a umejo to slabost bolje prikriti in nima jih tako v oblasti. A o teh junakih velja, kar pravi Boccaccio : „Tutto si ta per amor di Sant’ Aurelio in tassa"
— vse, kar store, store le na ljubo sv. Zlatniku v mošnji.
Ti možje, ki smo doslej o njih govorili, menda vender nimajo preveč ali pa dovolj katoliške zavesti. To bi mogel lcedot-trditi le ob troških svoje resnicoljubnosti.
A so mej omikanci še drugi možje. Ti niso liberalci — vsaj hudo bi nam zamerili, ko bi jim rekli, da so liberalci — a ose-bi(,no jim je, da vedno združujejo in edinijo in propovedujejo mir pa ljubezen. Možje so, ljubeči domovino — hvalimo, kar je hvalnega ! — mislimo, da s čisto, nesebično ljubeznijo, ki jim je do prave sreče našega naroda. Toda njih težnje so pogubne. Zakaj denimo, da se jim posreči, ostvariti svoje vzore, zediniti vse pod praporom ljubezni, ne da bi bili zedinjeni pod praporom resnice in načel, takoj bi se zamotali še ti pojmi, kar nam jih je ostalo, o cerkvi in državi, o veri in narodnosti. To se nam zdi jasno. Zedinili bi radi in pobratili vse. Lepa misel, vredna plemenitih src! A kaj se pravi v politiškem življenji ediniti V Odločiti enoten smoter in pokazati pot, ki je po njej vsem hoditi. A kakšen bodi ta smoter? Zavedni katoliki so spoznali, zgodovina zadnjih desetletij jih je do dobra poučila o tem, da treba dati vsemu javnemu življenju novo podstavo. Naša država ovira cerkev v nje delovanji in to je pogubno za naš narod, pogubno za njega večne, a pogubno tudi za njega časne dobrine. Zato zavedni katoliki teže za tem, da pribore narodu njega staro pravdo, da pribore cerkvi, njega najboljši zaščitnici, sraro svobodo. To je katoliški smoter v politiškem delovanju. In kedor izpodmakne ta, smoter, kedor odvrne naš narod in njega vodnike od tega smotra, potisne ga nazaj v temo, ki ga je bilo vanjo zamotalo jožeiinstvo in liberalstvo. A prav tega smotra liberalci ne marajo, ne samo, da jih ni skrb težili za temi narodnimi napori, liberalci se postavljajo takovemu teženju po robu. Zakaj so zapustili staro geslo: „vse za vero, dom, cesarja", ter skovali novo r „vse za domovino, omiko in svobodo" ? Res, da dr. Razlag v tem geslu ni yidel nobene nevarnosti, zakaj mislil si je ..omiko in svobodo na podlagi in v duhu katoliške vere“.‘) A glasovi: „nič od vere!" so ga vender prisilili, da je povedal, kakšna je ta katoliška vera, namreč vera »napredujočega" katolicizma. In kaj je „napredujoči katolicizem", ve vsak, ki je zasledoval ra-cijonalistiško gibanje našega veka. Naši očitni liberalci se lehko po pravici imenujejo „napreduioče katolike11. Zakaj so liberalci glasovali zoper konfesijonalno šolo ? Zakaj rujejo zoper škofa, zoper tistega škofa, ki ga je imenoval sam Leon XIII. ,,un ec-cellente vesc.ovo“ ? DA, objestna gospoda, veliki Leon, kakor ga tudi vi časi nazivljete, je imenoval ljubljanskega škofa izbornega škofa, a brezsramni izvrgi naše slovenske domovine so mu pisali : Pereat! Tok liberalstva in katoličanstva tečeta drug proti drugemu, kako je torej mogoče združiti v eno strugo ta dva tokova? Le tako je mogoče združiti liberalce s katoliki v politiškem življenji, da postavijo v daljini nov smoter, ne tak ne tak. Za smoter tem možem ne more biti, da le združno hitimo-
‘) Cf. Letopis Matice Slovenske za 1. 1672 in 1878. pag. 40.
k njemu. Slepota! Bolje je torej, če hlastamo skupno za blestečo peno, nego-li da se trudimo za pravo srečo naroda, če tudi jih nekaj odpade; da kažemo piavi smoter, če tudi ga nekateri ne hote videti; da kažemo kriva pota, če tudi nekateri še naprej blodijo po njih ; da se prizadevamo in staramo zediniti se v spoznanji in ljubezni, a ne v slepi ljubezni brez spoznanja?
Zato je politika teh mož, ki so sami o sebi vzoriti in plemeniti, v dejanskem življenji narodu pogubna, prav zato, ker le pospešuje zineto pojmov, in zineta pojmov je najhujše orožje novodobnega liberalizma. Zato so dejanski ti možje sorodni z liberalci in po pravici bi jih imenovali — katoliške liberalce. Vzoriti so, a premotil jih je duh časa. Duh časa, pravi sv. Avguštin, je reka, ki zgrabi časi tudi izredne duhove in plemenita srca ter jih potegne za seboj. A duh našega časa je — liberalen. Tudi ti možje potemtakem nimajo katoliške zavesti. Katoliško zavedna je torej mej omikanci le majhna četa svetnih rodoljubov, ki jih ni premotil duh časa, ki so ostali zvesti svojemu narodu in njega sporočilom, a poleg nje stoje — duhovniki, vsaj s pretežno večino.
Tak je naš narod po svojih omihmcih. lieči se sme, da je — liberalen.
A kakšen je naš preprosti narod ? Ima slabosti, a v obče lehko rečemo, da je veren, pobožen, zvest katoliški cerkvi. Na to tudi liberalci vedno opirajo tisto znano frazo : „vera ni v nevarnosti'. Malodobrna fraza! Nikedar nismo mogli umeti tistih, če tudi v boji za narod osivelih mož, ki jo tako radi ponavljajo. Naš narod je veren — kedo bi tajil ? Torej — — torej kaj ? Dekle je še deviško — torej devištvo ni v nevarnosti ? Ni, če ni nobenega, ki bi je spravil v nevarnost. Tudi vera našega naroda bi ne bila v nevarnosti, ko bi je liberalci ne bili spravili v nevarnost. Proč s frazami 1 Svetla resnica bodi naša družica 1 Naš narod je veren, a vera njegova je v nevarnosti. Koliko nadepolnih sinov je rodil, ki so šli na visoke šole in tam otujili se veri sveti 1 Ti se vračajo mej narod, žive mej njim, in dan za dnevom gledamo, kako se tuj duh vsesava tudi v narodovo mišljenje Preprost mož sede na županski stolec in že misli, da Kristus ni zanj poslal blagovestnikov; pomiluje zre na nje, ki ljubijo z otroško ljubeznijo svoje pastirje ter slušajo njih svete. Klobučar je, gasilno društvo ga izbere za načelnika, in že misli, da je na nebu omike zvezda prve vrste ter o vsaki priliki kaže oholo svojo svobodomiselnost. Hlapec je bil, postane krčmar in hodi za liberalci. In tako dalje, in tako dalje . . . Kedor nalašč ne krivi resnice, ne bode tajil, da se je liberalstvo razpaslo sem ter tam že tudi v narod, posebno mej tako zvane „polomikance“. Naš narod je bil veren in je še, a taki ne redki, žalostni pojavi žalostno pričajo, da nima dovolj verske zavesti. Katoliški je, a nima dovolj katoliške zavesti. In to je dvoje: biti kaj, in zavest imeti, da je, kar je. In prav zato je vera
v nevarnosti. Ivedor se ne zaveda svoje časti, tudi svoje časti ne ceni.
Najpogubnejša zmota liberalizma je misel, da je vera le za preproste ljudi, to se pravi, da je le prevara. Stritar sam slovesno zatrjuje, da ni kratko ni malo ni imel nikedar namena ruvati vere iz srca slovenskega naroda, da nima dati kaj na mesto vere izgubljene — in vender kako pomiluje zre na srečno preproščino, ki veiuje, češ „iz želje vera nam rodi se rada, tako je svet zadobil čut najblažji11; srečen, kedor ima ta čut, a mož, ki je pil iz reke spoznanja, se mu žalostno smehlja. Ta pogubna misel, ki jo je Stritar omočil v svoje svetožalje in tako nekako povzoril, prodira vedno dalje v narod s cinično nagoto in brezsramnostjo. Omikauee poda po volitvah duhovniku roko v spravo ter pravi: „Seveda, vi že morate tako !“ Češ, vere imate tako malo kakor jaz, a kaj se če, vsak po svoje služi kruh ! Polomi-kanec pa na vsa usta pove prav tisto misel: „Prokleti f . . ji, prekleti sleparji !“ In mej preprostim narodom je že marsikedo, ki mu ni več tuja ta misel, le da je še prikrita pod dvomom : „Kaj pa, ko bi res bilo ? Ta je učen in pozna ljudi, on ve, kako se po sveti godi 1“ Ta misel pa je smrt za katoliško zavest, in izcimi se tudi le tam, kjer ne živi živega življenja katoliška zavest. Ker torej to misel sem ter tam lčihko obsledimo že globoko V narodu, je to zopet znak, da naš narod že nima povsod dovolj katoliške zavesti.
In to se kaže zlasti o volitvah. Koliko jih je, ki za griž-ljej prodajo svoj glas in svojo vest! Vsak zaveden katoličan ve, kolikega pomena so dandanašnje volitve tudi za sv. cerkev in za sveto vero, dandanašnji, ko se zbornice često preminjajo malo da ne v cerkvene zbore. Ni zameriti, da preprosti narod tega ne ve, a žalostno je, da mnogokje zlasti po mestih tega noče verovati svojemu škofu. „Škof se ne vtikaj v politiko, duhovnik ostani v cerkvi in na prižnici !“ ta fraza liberalna odmeva že sem ter tam tudi med narodom, in vender ta fraza vsakemu, ki jo izreče, pritisne znak, da nima več žive katoliške zavesti. —
Naš preprosti narod je torej veren, a znamenja kažejo, da nima povsod in vsigdar dovolj katoliške zavesti. Te pa mu je le toliko bolj treba, ker tako imenovani polomikanci sem ter tam nobene verske zavesti ali pa še vere nimajo, mej omikanci pa so celo taki, ki bi strupeno seme liberalizma prej ko prej najrajši zasejali v ves narod.
Če zatorej težimo za tem, da bi rešili Avstrijo, budimo v narodu katoliško zavest. Rujmo iz naroda strupene kali liberalizma ter sadimo žlahtne cepi živega katoliškega prepričanja. Narod spoznaj, kako častno je, če je veren in katoliški ; spoznaj, da vera ni le za preprosto ljudstvo, ampak da so brez nje velikani učenosti nevedni, mogočni kralji nesrečni, a oni omikanci in polomikanci, ki tako radi pomiluje nanj zro, sami najbolj
pomilovanja vredni. Narod spoznaj, da se ta „najblažji čut“ ni rodil iz želje, ampak da je še le sam rodil želje po sreči, ki preseza vso naravo. Vzbudimo v narodu živo zavest, da je sv. vera nezmotna učiteljica in nevstrašna varhinja sveta cerkev po rimskem papežu in škofih. Navdušujmo narod, da naj se z gorko ljubeznijo oklene sv. cerve, papeža, svojega škofa in svojih pastirjev. Papeži in škofje in duhovniki imajo slabosti in grehe, saj je Kristus izvolil grešne ljudi za apostole, a sv. Duh ima dovoij moči, da navzlic grehom in slabostim posameznikov ohrani sv. vero in sv. cerkev veomadeževano. Opominjajmo narod, naj tudi po sveti veri živi, zakaj sicer node drevo spoznanja suho in brez sadu.
če bode v narodu živa katoliška zavest, potem ga liberalizem ne bode mogel tako lahko preslepiti. Zakaj tak narod ne prodaja svoje vesti. Tak narod bode spoznal, kedo mu je pravi prijatelj, a Kedo ne; kedo zares ljubi domovino, a kedo je ne. Tak narod bo spoznal, kako živo resnico je zapisal Silvio Pellico rekoč: „Če kedo malo ceni oltarje, svetost zakona, spodobnost, poštenje, a kliče: domovina, domovina! ne veruj mu, zakaj licemerec rodoljubja je !“ (Dei doveri degli uomini c. 9.} Tak narod se zlasti o volitvah ne bode majal sem ter tja kakor trstika, ampak tvrd, neizprosen, nevstrašen bode stal na strani zvestih svojih katoliških in narodnih vodnikov. Ali nismo videli pretekle dni, kako so se „razumniki“ prodajali za denar ali pa počepali v koruzo, a preprosti kmetič, ki pa ve, kaj je, da je zvest katoličan in iskren rodoljub, je nevstrašno stopil k žarici, ne meneč se za grožnje in roganje liberalcev, ter je volil, kakor je vedel, da je katoličanu voliti ?
Dajmo Avstriji zavedno katoliških narodov, in vstal bo zaželeni dan našemu svetlemu vladarju, ko ga dolžnosti, ki jin ima kot vstavni vladar, ne bodo ovirale v odločnem delovanju za cerkev in nje svobodo, za pravo srečo avstrijskih narodov. Tedaj bode lehko ostvarjal svojo željo in teženje svoje, da bi imeli njemu izročeni narodi dobrine časnega življenja, ne da bi izgubili večnih. Ostvarjal bode svoj prelepi vzor o Avstriji, a narodi se ga bodo le tem tesneje, s tem večo ljubeznijo oklepali in bolj kakor kedaj bo odmevalo po prerojeni katoliški Avstriji: „Vse za vero, dom, cesarja !“
Podkurimo ogenj katoliške zavesti po širni Avstriji, a mi Slovenci podžgimo najprej kresove po sloveuski domovini, žareče kresove sv. blagovestnikov Cirila in Metoda, kresove — katoliške zavesti!
Dr. Aleš TJšeniČnik.
ODGOVOR
vesoljnega Patrijarlia na rimska vabljenja.1)
Patrijarhijska in Sinodalna okrožnica presvetim in predragim bratom v Kristusu : Metropolitom in Škofom, duhovnikom in celemu pravoslavnemu in pobožnemu narodu, najsvetejšega apostolskega in p alt ij arhijs k ega Carigrajskega prestola.
«Spomnite ?.e svojih prednikov, kateri so vam govorili besedo Božjo \ glejte konec njih življenja in ravnajte se po njih veri. Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in vekomaj.»
(llebr. ij, 7-S%
J. Vsaka pobožna in pravoslavna duša, katera si resnično prizadeva za slavo božjo, je z veliko bolestjo napolnjena in globoko vžaljena, ko gleda, da sovražnik dobrega in morivec ljudi, že od začetka napolnjen se zavistjo človeškega zveličanja, nikakor ne preneha sejati različen plevel in kokalj v njivi Gospodovi, ki zaduštije rast žita In v tem (žitu) — v cerkvi Božji — se od ne-kedaj že prikazuje heretiški kokalj, ki je že večkrat oviral in še ovira v Kristusu zveličanje Človeškega rodu, in kateri se, kakor škodljivo seme in kot gnjili del, po pravici seka in odtrguje od zdravega telesa pravoslavne in sinodalne Kristusove cerkve. Tako je v zadnjem času ta zviti demon odcepil od pravoslavne Kristusove cerkve vse narode na zahodu, ko je vcepil rimskim škofom misli, čez mero lažnjive ideje, iz katerih so potem nastale razne novotarije — nepremišljene in nasprotne evangeliju. Pa ne samo to, temveč od časa do časa se trudijo iu mučijo rimski papeži, iskajoč združenja sinodalne Kristusove cerkve na način njim lasten, prost in neosnovau, da bi podvrgli sebi in svojim zmotam pravoslavje na vshodu, katero je nezmotljivo, čisto in tradicijonaluo ohranilo vero.
2.	Tako je tudi sedanji preblaženi rimski papež Leon XIII, ob priliki svojega škofijskega jubileja, razposlal meseca julija preteklega leta po rojstvu Zveličarjevem okrožnico, namenjeno vladarjem in narodom vesoljnega sveta, s katero pozivlje (vabi) tudi našo pravoslavno, sinodalno in apostolsko Kristusovo cerkev, da bi se združila s papeževim prestolom. To združenje pa, misli (papež), more se vresničiti: ako se prizna njegovo vrhovno pr-
Prevod iz srbskega lista : CPBOBPAH.
vaštvo in najvišja duhovna in svetovna oblast nad celo cerkvijo,, ter ako se prizna kot jedini namestnik Kristusov na zemlji in delivec vseh milosti.
3.	Vsako krščansko srce mora želeti to zedinjenje cerkev.. Posebno pa vesoljno pravoslavje, katero je navdihnjeno z resničnim duhom pobožnosti, katero ima pred očmi božji namen, zaradi katerega je cerkev vstanovljeua od Boga-človeka in našega Zveličarja Kristusa, goreče želi to združenje cerkev v enem. pravilu vere in na Osnovi apostolskega in tradicionalnega nauka, kjer je v resnici »poglavitni vogelni kamen sam Jezus Kristus.» ■ (Ef. 2, 20). Vsled tega vsak dan prosi Gospoda v svojih očitnih molitvah, da bi združil razcepljeue in tiste, ki so v zmoti, zopet obruil na pravo pot resnice, katera jedina vodi k življenju vseh t. j. o k ediuorojenemu Sinu in Besedi Božji, Gospodu našemu Jezusu Kristusu.« (Jan. 14, 6). Naša pravoslavna Kristusova cerkev je v soglasju s to sveto željo in po tej poti vedno pripravljena sprejeti vsak predlog o združenju, samo ako rimski papež zavrže enkrat za vselej mnoge in razne protievangeljske samovoljno vpeljane novotarije ki so provzročile žalostno ločitev cerkev — vs-hodDe in zahodne; in ako se povrne na polje sedem svetih občnih zborov, kateri so, izmej vseh zastopnikov svetih Božjih cerkev,, bili zbrani v svetem Duhu zato, da pojasnijo pravo vero in nauke proti heretikom, ki so bili v zmotah, in kateri (zbori) imajo splošno potrdilo in staluost v cerkvi Kristusovi. Pravoslavje je vselej tako se spisi kakor tudi z okrožnicami dokazovalo jasno in odkritosrčno papeževi cericvi, da do tistega časa, dokler ista ostane pri svojih novotarijah, pravoslavna cerkev pa pri božjih in apostolskih naukih, ter pri določbah prvih devet stoletij krščanstva, do katerega časa so bile zahodne cerkve z vshoduimi zdražeue v edinosti in naukih — je vsaka beseda o združenju brezvspešua in prazna. Vsled tega smo tudi mi do sedaj molčali, in ni se nam dozdevalo ozirati se na papeževo okrožnico, o kateri je govor, ker smo menili, da ni koristno govoriti ušesom, katera ne slišijo. Ker pa je papeževa cerkev od nekega časa nastopila pot prepričevanja in pregovarjanja, in ker je na splošno občudovanje in nezapopadljivo začela motiti zavest preprostih pravoslavnih kristjanov z goljufivimi svojimi poslanci, ki se prikazujejo v podobi Kristusovih apostolov (Kor. 11. 11	13), pošiljajoč jih na vshod v
obleki in s kapo na glavi, kakor je to predpisano za pravoslavne duhovnike; in ker rabi mnoga druga in različna sredstva, da bi dosegla svoj prozelitski namen, vsled tega odpošiljamo to patri-jarhijsko in sinodalno okrožnico, ker naša sveta dolžnost je : varovati pravoslavno vero v pravi veri in ker vemo : «da ima resno dolžnost, varovati istinite določbe vsakedo, posebno pa tisti,, ki imajo dolžnost vladati in skrbeti za druge.* (Pismo Fotija. 3, S
4.	Sveta, sinodalna in apostolska Kristusova cerkev ima, ka-
“kor je rečeno, sveto in resnično željo, da bi se združile odcepljene cerkve v jednem kauonu vere; brez tega pa je nemogoča vsaka edinost v veri, nemogoče je vresničenje želje O združenju cerkev, In ko tako stoje stvari, tedaj se po pravici čudimo, da prebla-ženi papež Leon XIII, ko sam prizuava, da je to resnično, samemu sebi očividuo oporeka v tem, da z ene strani izjavlja, da prava, resnična edinost obstoji v istinitern in enem verovanju, z druge strani pa, da more vsaka cerkev tudi po združenju ohraniti in obdržati svoje dogme in kanonske določbe ko bi tudi bile različne od papeževe cerkve, kakor se to razvidi in novejše okrožnice papeževe od 30. nov. 1894 1. Očividna je namreč nasprotnOst V tem, da v eni in tisti cerkvi eden veruje, da sv. Duh izhaja od Očeta, drugi pa, da izhaja od Očeta in Sina ; eden škropi ali obliva (QavTtG[Log), drugi pa trikrat potaplja v vodo ((iaitriGfios) ; eden rabi kvasni kruh v sveti skrivnosti Božje Evharistije (evavpos), drugi pa brezkvasni (ccavfiog) ; eden obhaja ljudstvo iz sv. keliha, drugi to stori samo se sv. Kruhom ; iu v drugem temu podobnem. Kaj torej kaže ta nasprotnost : spoštovanje evangeljskih resnic svete Kristusove cerkve, in ob enem popustljivost in priznanje istih (resnic), ali kaj druzega, o tem ne bomo govorili.
5.	Toda, če bi se kedaj zgodilo, da bi se prišlo do vresni-čenja te pobožne želje, namreč do združenja cerkev, bo pred vsem potrebno, da se določi eno splošno načelo in podlaga; to splošno in gotovo načelo in podlaga pa ne more nič drugega biti, kakor evangeljski nauk iu (nauki) sedem sv. občnih zborov. Držeč se torej teh naukov, ki so splošno veljali za vshodno in zahodno cerkev, moramo z resnično željo in voljo izprašati ter spoznati tole resnico : Kako je tedaj verovala cela na vshodu in zahodu, ena, sveta, siuodalna in pravoslavna apostolska Kristusova cerkev ; iu tega se moramo držati nepopačeno iu uespremenljivo. Vse drugo pa, kar je v poznejših časih dodanega ali zavrženega, je nespremenljiva in sveta dolžnost vsakega, kedor resnično išče slavo božjo več kot lastno, vse to popraviti v duhu pobožnosti iu prave vere, itnajoč pred očmi, da, ako ostane pri svojih zmotah in spreminjevanju resnice, jemlje nase težko odgovornost pred nepodkupljivo sodbo Kristusovo. Ko pa o tem govorimo, nikakor ne mislimo na resnice, ki se ozirajo na svete liturgične določbe iu pesmi, ali na sveto obleko, ali kar je temu enacega, ampak na to, kar se nanaša na od Boga dane verske dogme in na od Boga vstanovljeno kanonsko vpravo cerkev. «V njih (dogmah) vera ni predmet spremembe, pravi sv. Fotij, tudi ni predmet splošne, skupne zavržbe določba, ampak tisto, kar so eni vsta-uovili in pozakonili, drugi pa varovali; iu tem varihom se ne sme delati krivica, in o tistih, ki ne sprejmejo tistega, kar je nasprotno vstanovljenemu, se ne sme govoriti, da so kršili postavo ; in prav bi bilo, če bi vsak mislil in se držal tako, kakor je določeno.® -(Fot. pismo 2, $ 7).
6. In sedaj v tej sveti želji združenja je vshodna pravoslavna in sinodalna Kristusova cerkev pripravljena iz vsega srca sprejeti in priznati, če bi se zgodilo, da je-kaj popačila ali da ne hrani in varuje vsega tega, kar ste pred devetim stoletjem soglasno priznavali vshodna in zahodna cerkev. Ako tedaj iz naukov svetih očetov in v Bogu zbranih občnih zborov dokažejo La-tinci, da se je kedaj pred devetim stoletjem simbol vere bral v pravoslavni takrat zahodni rimski cerkvi z dodatkom, ali da je ista rabila brezkvasni kruh, ali priznavala nauk o ognju vic, obli-vanje namesto potapljanja (ro pavrtffiui avti tov (5ccnTi(>(iciTOs), brezmadežno spočetje vedne Device, svetovno oblast ali nezmotljivost in absolutno gospodarstvo rimskega škofa, tedaj ne bomo imeli kaj reči : mej tem se pa jasno kaže in vidi, kar priznavajo sami Latinci, ljubitelji resnice, da vshodna in pravoslavna sinodalna ICristusoaa cerkev hrani in varuje stare izročene ji dogme, katere so takrat bile splošno priznane na vshodu in zahodu, da jih je pa zahodna spremenila z različnimi novotarijami; in iz tega je jasno tudi majhnim otrokom, da je pripravniša pot k zjedinjenju, ako se zahodna cerkev vrue k staremu dogmatičnemu in vprav-nemu stanju, zato ker vera se ne spreminja s časom ali priložnostmi. ampak ostane vselej in povsod ista, ker oje eno telo, en duh, kakor pravi sv. pismo, kakor ste poklicani v eno upanje svojega poklica ; en Bog iu oče vseh, kateri je čez vse in po vsem in v nas vseh». (Ef. 4, 4. 6).
7. Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedem občnih zborov je torej verovala in dogmatizirala v soglasju z besedami evaugelj'kimi, da sv. Duh izhaja od Očeta, toda na zahodu so že v devetem stoletju začeli napadati in spreminjati sveti simbol vere, sestavljen iu potrjen od občuih zborov, in samovoljno se je začela širiti misel, da sv. Duh izhaja tudi od Sina. Gotovo je znano papežu Leonu XIII, da je njegov pravoslavni prednik in imenjak Leou III leta 809 sinodalno zavrgel in osramotil ta pro-tievangeljsid iu neopravičeni dodatek:	«tudi od Sina* (Filioque) iu da je napisal nespremenljivo in brez kakšnega dodatka sveti simbol I in II občnega zbora na dve zborniški tablici v grščini in latinščini z opombo : To je postavil Leo iz ljubezni iu zarad varnosti pravoslavne vere. (Haec Leo posilit amore et cautela fidei orthodoMae. Glej Anastazija, prezbiterja in bibliotekarja rimskega : »Vita Leonis 111» — življenje Leona III V življenjepisu papežev). A sv. T'otij, ko omenja delovanje pravoslavnega rimskega papeža Leona III proti heretikom, v znanem svojem pismu,, namenjenem metropolitu Akvilejskemu v Italiji, izraža se takole : »Leon, rimski nadduhovnik, starejši in za njim tudi novi Leon sta eno iu isto mislila o sinodalni in apostolski cerkvi, O svetih uadduhovuikih, ki so bili pred njima, in o apostolskih določbah to se spozna iz tega : prvi je mnogo storil, da se zbere četrti1 sveti občni zbor, ko je poslal od svoje strani poslance izmej du-
Lovnikov ia lastno pismo, v katerem graja in obsoja Nestorija in Evtihija, in iz katerega (pisma) se spozna, da sv. Duh izhaja od Očeta, ne pa tudi od Sina. Ravno tako sodi poznejši Leon, enak prvemu glede vere in učenosti. Ta goreči gojitelj pobožnosti ni nikakor in na noben način dopuščal, da bi se vaš pravoverni nauk skrunil z barbarskim jezikom ; na zahodu so, kakor je bilo v začetku rečeno, smeli v grškem jeziku slaviti, dogmatizirati Sveto Trojico. Tega pa ni samo zahteval z besedo in vkazom, ampak je tudi na nekake tablice v obliki uekakošuih stebrov napisal ter pričvrstil na cerkvenih vratih, in tako postavil vsakemu na ogled, da bi vsakemu bilo ložje ohraniti vero in odstraniti način skrivnih in praznovernih, ki skruni p avovernost naših kristjanov; in ne samo da sta ta dva sveta moža izmej tistih, ki so na za-Iiodu svetili s pravo pobožnostjo in nepopačeno vse obvarovali, složna na zahodu, ampak tudi v drugih deželah jih je bilo zadostno število » (Pismo 5,	3). Ker je pa še le v desetem stoletju
ali v začetku enajstega vpeljan tudi v Rimu v sveti simbol vere tisti protievaugeljski iu nedovoljeni dodatek in ker rimska cerkev ostaja pri svojih novotarijah ter se noče vrniti k dogmam občnih zborov, vsled tega jemlje nase popolno odgovornost pred eno, sveto sinodalno in apostolsko Kristusovo cerkvijo katera se trdno -drži starih določeb in v vsem varuje predano ji izročilo vere in tako se tudi pokorava apostolski zapovedi: »Dobro izročilo ohrani po svetem Duhu, kateri v nas prebiva; ogibaj se posvetnih novih besedi' in prepirov napačno tako imeuovaue učenosti, katero nekateri obetajo in so od vere odpadli«. (II. Tim. 1, 14- 15, Tim. <5, 26).
8. Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedem občnih zborov, je krščevala s trikratnim potapljanjem v vodi, in papež Pelagij ponavlja zapoved Gospodovo o trikratnem potapljanju ; in :.še v trinajstem stoletju se je ohranilo krščevanje s trikratnim potapljanjem, kar jasno pričajo same potapljalniče, katere se še nahajajo ohranjene v starejših cerkvah v Italiji. Toda v poznejših časih je vpeljano in sprejeto škropljenje in oblivanje v papeževi cerkvi, katera še ostaja pri tej novotariji in tako bolj in bolj širi vkopani jez — pravoslavni pa ostanejo zvesti apostolskim izročilom in crkvenim določbam sedem občnih zborov, «in se stanovitno borijo za splošno stečevino in za očetovsko blago zdrave vere«.
9. Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedem občnih zborov, je po zgledu našega Zveličarja več kot tisoč let, na vshodu in zahodu oprav’ja!a Božjo Evharistijo s kvasnim kruhom, kar pričajo tudi sami papeževi bogoslovci, ljubitelji resnice ; toda papeževa cerkev je že v 11. stoletju napravila novotarijo v tem, da je v skrivnost Božje Evharistije vpeljala iu rabila brezkvasni kruh.
10. Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedem občnih zborov, je sprejela, da se sveti darovi posvečujejo po molitvi za
klicaDje sv. Duha, toda po dobroti mašuikovi, kakor to trdijo stari) spisi rimski in francozki; toda pozneje je rimska cerkev tudi v tem pokazala svojo novotarijo, ko je samovoljno sprejela, da se posvečevanje svetih darov zgodi z izgovarjanjem Gospodovih besedi' : »Vzemite in jejte, to je moje telo, in pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri.» (Mat. 26, 27).
II.	Ena, sveta, sinodalna in apostolska cerkev sedmerih občnih zborov, držeč se Gospodove zapovedi : »Pijte iz njega vsi» (Mat. 26, 28), je obhajala vse iz sv. keliha ; toda papeževa cerkev je od 9. stoletja naprej tudi v tem oziru vpeljala novotarijo, ko je svetnim ljudem vzela (odrekla) sv. obhajilo iz sv. keliha, kar je nasprotno Gospodovi zapovedi in splošni rabi stare cerkve in čemur so se protivili in to prepovedovali mnogi izmej starejših pravoslavnih rimskih škofov.
Dalje
Dva pojava na polji bogoslovja in modroslovja.
Brez dvojbe stoji v prvi vrsti katoliških univerz na odličnem mestu Universitas Gregoriana v Rimu. Družba Jezusova posvečuje nje razcvetu od prvega početka svoje najboljše moči. In komu niso zadnja desetletja prišla na uho sloveča imena skromnih redovnikov, a mož-učenjakov, kakor so bili vseobsežni Fran-zelin, globokoumni Tarquini, geuijalni Secchi ? Zgodovina to univerze je velik kos zgodovine katoliške vede. A ni nam danes na misli opisavati to zgodovino, ampak opozorili bi le radi slovenske razumnike na dva pojava iz najnovejše dobe.
Kar je 1. 1873. glas okrožnice „Ac-terni Patris“ poklical vse katolike na preučavanje krščanskega modroslovja, a pred vsem modroslovja sv. Tomaža Akvinskega, ki je „kakor solnce z učenostjo svet napolnil“, odzvalo se je častno število katoliških učenjakov temu glasu, dobro vede, da jih prvopastir krščanstva ne kliče brez globokega premisleka na delo. Mej njimi pa niso bili zadnji učitelji gregorijanske univerze. S prečudno trudoljubivostjo, z gorečo unemo 111 mladeniškim navdušenjem so preučavali dela sv. Tomaža. Ne moremo reči, da bi bili položili večji del večletnega truda v knjige — že vrsto let so navduševali mladeniška srca za krščansko modrost, vodili jih v nje hram, in mnogo mnogo mladeničev se jih je z ljubeznijo oklenilo, a malo knjig je pričalo še o njih trudu, le ti mladeniči so hili njih — corona! Sedaj pa jih je pozval višji glas tudi na to
•delo iu lotili so se ga z isto neumorno trudoljubivostjo. Znan je že učenemu svetu kard. Mazzella, poprej profesor te univerze, znan že mnogim P. de Maria. P. de Mandato, a danes nam je govoriti o skromnem, ponižnem možu, ki pa mu gre ime zvezde prve vrste na obnebju pomlajenega sholatiškega modroslovja in bogoslovja. P. Billot je ime temu možu Francozu. Pred nami leže trije zvezki. Niso debeli zvezki -- tega izrednega moža izredna svojstva se ne kažejo v debelini; njega knjige ne vlačijo s seboj na stote prateži iz vseh sv. očetov, citatov iz starih sholastikov, iz vseh sodobnih učenih del, kakor je le-to dandanašnji navada. Zato se tudi današnjim učenjakom te knjige bržčas ne bodo zdele — učena dela. A kedor bi poznal moža globokoumnega ; kedor bi ga motril v njega priprosti delavnici, v nizki celici, zakopanega mej knjige, kako sloni o pultu, podpira glavo in kako mu bistre jasnega duha nepremično zrč v globoko vprašanje, hoteč je dozreti, premotriti, razjasniti, osvetliti do dna — temu bi bilo a priori jasno, da kar osnuje in nasnuje tak mož, ne more biti skrpano delo, če tudi ne vgleda na njem onega, čemur se tako rad čudi dandanašnji svet in čemur pravi — erudicija. In zares ni fraza, ni samo antiteza, če pravimo, da pred nami leže trije skromni zvezki, a veliki; trije preprosti zvezki, a zlati ! Dobe se časi debele knjige, in svet jih imenuje učene, a njih pisatelju vender ni trebalo malone več genija, kakor ga ima častit „compilator“, in dobe se časi drobne knjigi, na videz neučene, ki pa je duh njih pisatelja moral žareti z onim ognjem, ki se le sem ter tam, a ne vsak dan, utrne o ognji večne resnice in luči nedoumne modrosti. In take knjige in suo geuere nam se zde dela P. Billota — na videz neučene, a po resnici čudovite ! Nam se zde take — odločilna sodba pa pristoji možem, ki so sami na glasu učenosti. Evo take sodbe, ki jo je prinesel „L’ Osservatore CattolicoA Pisatelj sam ni podpisan, a kedor se zanimlje za take stvari, ta brez ugibanja ve, da je le-ta sodba potekla izpod peresa možu, ki ima zbog svojega duha toliko častilcev, kolikor je imel učencev in ima znancev.
Ta učenjak torej pravi:
„P. Billot je mož visokega in globokega uma, bistveno metafizik, nedosežno jasen; poleg tega mož študija iu do čista zvest uku sv. Tomaža. P. Billot je eden najlepših biserov, ki je z njimi odičena znamenita — Pontificia Universitas Gregoriana. Njegova dela so odločena, da ostanejo. V njih vlada matematiški red: korak za korakom vodi nas od gotovega in bistrega do menj gotovega, menj jasnega, do prepornega; preprosto, a jasno in razvidno razloži prav oni nauk, ki mu mora pritegniti razum. Še enkrat pravimo : razprave P. Billota so na videz preproste, a če si jih spoznal, ne pozabi jih več, in kolikorkrat jih preučiš, vedno ti bodo všeč, vedno nove, vedno se ti pokažejo nove zveze, nove harmonije, nove lepote — dovolite mi nepretirauo primero,
kakor nam preučevanje narave kaže vedno bolj red, skladje in lepota vesmira“.
Tako sodi o P. Billotu ta odlični učenjak.
Dela P. Billota obsezajo polovico dogmatiškega tečaja: O trojedinem Bogu, o včlovečeui Besedi Božji, o sv. zakramentih, s prilogo o grehu kot uvodon za razpravo, o zakramentu sv. pokore.1)
Kaj naj rečemo o njih? V vseh se kažejo vsa povedana izredna svojstva: vsa so preprosta, jasna in — kar je največ — nevstrašno dosledna, pa čudovito skladna. So včasih učenjaki v tem ali onem vprašanji do zobca dosledni, a kako drzne so njih posledice in pa kako neskladne z drugimi trditvami! In so včasih učenjaki, ki pretezajo logiko po Prokrustovi postelji, da bi le dosegli toli zaželeno skladje. Reci o Billotu, kar se ti zdi — njega doslednost in skladnost njegovih naukov sta velik znak resnice.
Kjer je obče toliko lepih svojstev, ocenjevalec ne more še posebej hvaliti poedinih delov, zakaj izpisati bi moral vse knjige. Vender si ne moremo kaj, da ne bi v vsaki razpravi omenili kakega vprašanja, ki je bila njega rešitev nam, če ne najbolj, pa vender posebno po godi.
V delu „De Deo uno“ nam je posebno všeč razprava : de seientia Dei in pa — kar je v zvezi z njo — de praedestina-tione. „Prid’, bogosiov, se les’ učit’!“ Prav genijalna nam se vidi razprava de preadestinatione. Dva nasprotnika ima, huda nasprotnika, katerih vsak je — armada. Vasquez in Suarez sta to vsak š svojimi. A Billot je dobro vedel, da si najprej ta dva skočita v lase. In zares, Vasquez izborno dokaže, da Suarezov nauk ni pravi; Suarez zopet, da Vasquezov ni pravi. Tedaj pa mirno reče naš mož: „PrijateIja, vrnimo se torej k sv. Tomažu, ki sta mu oba brez potrebe obrnila hrbet!“ Seveda ima tudi Billot svoje nasprotnike, a učenca-nasprotnika mislimo da nima. Morda nas je preslepila njega čudovita logika, če logika slepi ? t. Želeli bi si le še take razprave, prav podobne po načinu, v traktatu „de gratia efiicaci”.
') 1. De Deo uno et trino. Commentarius in primam partem S. Thomao auctore Ludovico Billot S. J. — Tomus primus complectons cjuaostionos do unitate essenliae. — Romae. Ex Typograpbia Polyglotta 1893. pag. 1—314.
. . . Tomas seoundus ... do Trinitate Personorum. pag. 1—320.
2. De verbo Incarnato. Comment. in tortiam partem 9. Thomae. Romae.. Ex Tjpograpliia Forzani et soeii. 1892. pag. 1—454.
3. De Euclesiae sacramentis. Commont. in tortiam partem S. Thomae. Tom. prior, de sacramentis in eommuni, de baptismo, confirmationo et oucha-ristia. Romae. Ex Typ. Polyglotta. 1894. pag. 1—604. Tomus posterior. I8y5_ pag. 1—450.
Disquisitio de natura et ratione peccati personalis. 1894. par. 1—130. Dobč se pa: „A1 direttoro dol Doposito di libri. Via del Seminario. 120.. Itoma.“
V delu „De Deo trino“ ne moremo prečuditi se genijalno izvedeni enoti. Prečitaj samo epilogus pag. 298. et ss., in videl boš, kako naš učenjak podstavi eno razodeto načelo, a iz tega kakor iz zametka razvije celokupni tako lepi nauk o presveti Trojici. Ta enota pa je le mogoča, če kedo z našim učenjakom sledi sv. Tomaža v vprašanji „de relatione“, ki je v tej knjigi razvito od str. 70. nadalje, in čegar svojsko jezgro je zopet povzel na str. 807 : „Relatio manet relatio et non vertitur in ab-solutum“. Imenovali bi to delo njega chef d’ oeuvre, ko bi nam ne bilo tako težko še le na drugo mesto postaviti čudoviti traktat „de sacramentis.11
Kaj naj torej rečemo o zadnjem najvišjem traktatu: „de Ecclesiae sacramentis* ? Podstava in temelj vsemu zopet čudovito enotnemu poslopju je nauk „de instrumentis intentionalibus* ; ne kakor da bi na njem slonela resnica vsake posamezne teze, ampak iz njega poteka enota celokupnega sestava o zakramentih, enota, ki je prav v tem traktatu zaman iščeš drugod. Kar se dostaje poedinih delov, je seveda že naravno posebno lep traktat „de Eucharistia“ in v njem globoki nauk „de transsubstan-tiatione."
Toliko bisernih zrn smo izbrali iz del P. Billota. Koliko jih je še! Vsak bode našel še svojih posebno lepih, a nas so ta najbolj očarala. Vsak bode našel v knjigah P. Billota svojih biserov — a v tem, upamo, da bodemo vsi edini z neimenovanim ocenjevalcem v „Osservatore Cattolico* (1895. št. 180), da je P. Billot sam „eden najlepših biserov, ki je ž njimi odičena — Pon-tilicia Universitas Gregoriana!“
Dalje
D. A. V..
Raznoterosti.
Knjiga za slovenske omikance.
Apologetični razgovori so stalna rubrika v našem listu. Skušnja nas uči, da sedanje razumništvo, ki se izobraža na versko indiferentnih srednjih in višjih šolah, je polno verskih dvomov ; da, v mnogih so dvomi versko misel vže popolnomo vdušili. Katoliškega učenjaka prva dolžnost je torej, vero zagovarjati in vtrjevati z umstvenimi razlogi, kar se zgodi z apologetičnim razpravljanjem verskih resnic. Zato pa nas je tudi zelo veselilo, ko se nam je ob začetku lanskega posta poročalo iz Ljubljane, da je tamošnji velezaslužni in učeni P. Hugolin Sattnef pričel z apologetičnimi govori za krščanske može. Te govore smo nedavno dobili zbrane v posebni knjižici. Tako so govori oteti pogina. In to v resnici tudi zaslužijo. Odlikujejo se pa jasnosti in razločnosti misli. Stavki so kratki, govor, dasi mu je predmet tu pa tam visok in težak, je pri prost, lehko umljiv. Dokazovanje je prepričevalno. Govornik se ozira na duh časa in \mrske predsodke današnjih dni. Teorija se vporablja na življenje. Sploh je govornik pokazal svojo posebno nadarjenost; hvalita ga misel in jezik. Želimo le, da bi se enaki apologetični govori, posebno o postnem času, vsako leto nadaljevali; zgodilo bi se gotovo v največo korist slovenskega razumništva. Prijateljem našega lista pa gorko priporočamo omenjeno knjižico, naj bi jo ne le sami brali, ampak tudi kar mogoče razširjali v omikanih krogih.
Čigav je bil Pestalozzi?
Masouska loža ga je oklicala za svojega. Brat Fichte, znani „Ichheits-Philosoph“, izrečno povdarja, da Pestalozzi-jevo vzgoje-slovje je njih, masonov, vzgojeslovja. No, kedo bi pač tega ne razumel 1 Pestalozzi je sicer prav učil, da je mati prva odgoji-teljica otrokova; a njegova vzor-mati, ki jo slika v svoj „Ger-trud“, nima pozitivne vere; veruje sicer še v Boga, tudi nravnosti ne loči popolnoma od Boga, toda Kristusa, odrešenja, od njega vstanovljene cerkve ne pozna; Pestalozzi-jev učenec raste po vzoru Rousseau-ovega Emila. Osobnost se mora sama iz sebe od znotraj razviti, ne da bi se od zunaj, pozitivnOy vplivalo na gojenca. Tako se v njem osvesti in ojači ..absolutna osobnost,“ kar je konečni smoter masonske vzgoje. Tako vzgojen človek dela dobro brez upa in brez nade, ne da bi se
oziral na plačilo ali na kazen ; nagiblje ga edino le notranje dopadenje nad dobrim .... Prostozidarji imajo tedaj svoje razloge, zakaj slavijo spomin Pestalozzi-jev. On je njih vzgojeslovec. Nemški prostozidarji v Napolji imajo tudi ložo, katero so krstili ne ime Pestalozzi-jevo ....
Tako prostozidarji. Ali je tedaj dostojno, da se pedagog-prostozidar, tajivec Kristusov, proslavlja tudi v slovenskem jeziku? Masouske vzgoje pa vender nočemo !
Sokolstvo — znamenje, v katerem bomo zmagali?!
Znano je, da oče nemških telovadcev je prostozidar Jalin. V društvih, kakor so nemški „Turnvereine“, italijanske „Societa ginnastiche“, veje povsod masonstvu soroden duh. Dejstvo je, da prostozidarji povsod povspešujejo telovadna društva in da v mnogih takih društvih imajo vodstvo javno znani framasoni. Kaj namerjavajo ? Ljudstvo vojaško izvežbati in privaditi orožju, da je bodo o svojem času porabili za veliko socijalno revolucijo, s katero mislijo prevreči sedanji družabni red. To namerjavajo — nič več in nič manj.
Kar se pa tiče sokolstva češkega — smo li vpravičeni, kaj bolje o njem misliti ? Ne vemo, zakaj! Na čelu mu stojijo vsemu svetu znani češki prostozidarji ; znano je, kako se češki Sokoli bratijo s francoskimi, kateri zastopajo v Franciji najradikalniši revolucijoni smer. Znani so čeških Sokolov izleti na Francosko, znani so prostozidarski pozdravi in govori, ki se slišajo o takih priložnostih .... Na Češkem hočejo vse posokoliti. „Naše prizadevanje v za razvoj se prej ne sme smatrati za dovršeno, dokler vsak Čeh ne postane Sokol." Tako piše eden očetov češkega sokolstva, dr. M. Tyrš.
Manija vseobčega posokoljenja se je od Čehov prijela tudi Slovencev. Posokoliti hočejo naši tudi narod po deželi. Kakor da bi kmet ne telovadil celi teden! Ne, še v nedeljo, ki mu je od Boga postavljena v počitek duše in telesa, še v nedeljo vabijo ga iz cerkve in družine k telovadbi, k zabavam, k izletom, k plesom, da ga navadijo tako krvavo pridobljeni denar zapravljati!
Strah Božjo, živa vera in krščansko življenje, varčnost, — to so stebri slovenstva ; sokolska srajca ne bo naroda ne časno ne večno osrečila ! . . . .
Pa mi se le bojimo, da se sčasoma slovenskega ljudstva ne polasti duh, ki oživlja češko sokolstvo . . . Kak duh bi bil tar sodite n. pr. iz naslednjih stavkov, s katerimi vabi najstarejša slovenska pamet') slovenski narod, naj se vstopi pod zastavo slovanskega sokolstva: „Ponos in samozavest narodova, zaupanje
’) „Sloveuski Narod'1 št. 289 1. 1895.
v samega sebe in pogum koreninijo v možatosti sokolskega duha. V vzvišeni ideji sokolskega bratstva leži nas spas, počiva zaklad nravnosti sokolskih društev. Bratski duh sokolski bodi svobodomiseln in demokratičen v najširšem pomenu te besed*; ne poznaj umetnih mej mej stanom in poklicem. Sokol bodi odkritosrčen in resnicoljuben, prisrčen in potrpežljiv, Sokol spoštuj svoje sosokole.
Sokolsko srce bodi prosto ose samoljubnoi, vse dobičkarske sebičnosti. Plamti navdušenja za vse dobro, krasno, plemenito. Sokol imej častihlepnost, toda zdravo in pravo, ki ne išče časti in dobička .za se, ampak za procvit plemenite ideje sokolske, za blagor domovine in naroda.1'
To so res same gole fraze — a fraze pristno masonske!.. . Lože imamo v Trstu, ložo menda v Gorici; a lože tudi v Pragi, v Zagrebu. Pa tista simpatija mej nekaterimi gospodi (tudi ma-soni) iz Prage in Zagreba pa mej nekaterimi liberalci-radikalci slovenskimi — tista simpatija ? 1 V kratkem se bo zjasnilo . . .
Darovi za mlade pisatelje.
Dalje so darovali:
P. 11. g.	Hrovat Pavel, župnik pri Sv. Joštu na Kozjaku f.		2,—
79 j) r>	msgr. Kofol Stefan, korar v Gorici ....	77	10,—
~y> n n	Robič S. . . . 			79	L —
■n ti 79	dr. 'Lesar Josip, prof. bogosl. v Ljubljani . .	tl	4.70
n n r>	Makuc Ivan, c. kr. profesor v Belskem . .	77	1.70
•19 n v?	Hvalica Anton, dekan v Št. Petru pri Gorici.	79	2.—
n n 77	Marinič Frančišek, župnik v Kojskem . . ,	77	L—
-n n 7?	Božič Anton, vikarij v Batah		97	].—
PRILOGA
-»• r r SHS SBSSCSSSSSSSBSSfSSB^SSSSSSt
Slovenskim bogoslovcem.
VII.
Otium sanctum qunerit charitas veritatis, negotium iustum suscipit necessitas charitatis.
Sv. Avguštin. De civ. Del XIX.
V bogoslovnici ni slabo. Živi se bolje ko drugod in živi se brezskrbno. Gospodje ne poznajo mučnega otepanja za vsakedanji kruli. Njim je lahka zapoved Gospodnja: „Ne povprašavajte, kaj boste jeli in kaj boste pili ali s čim se boste oblačili. Iščite najprej kraljestva božjega in vse drugo Vam bo navrženo11. Vaše kraljestvo je resnica in molitev, za vse drugo skrbijo drugi: v bogoslovnici poglavarji, od doma roditelji, kateri so zdaj vže bolj radodarni, ker so svojih sinov veseli.
Veseli me, da ste tudi Vi od začetka občutili, da se Vam dobro godi. Da, res dobro, morda nikoli bolje! To pa nima biti lenobno življenje, to ima biti tiho in samotno življenje, posvečeno učenju in molitvi. Želja in zapoved katoliške cerkve je, da naj za bogoslovce skrbijo drugi, a oni sami naj brez mnogoobraznih poslov in opravil živijo spokojno pri knjigi in altarju. Geslo duhovno odgoje mora biti toraj : „Ločeni od sveta in opravil!“ Dragi moj mladi prijatelj ! Kad bi videl, da bi koj od začetka dobro razumeli in cenili to cerkveno načelo ter se dosledno po njem ravnali. Čas je kratek, treba je takoj začeti.
1.	Samotnost bodi Vam zapoved. Zapovedana je vsem, ki iščejo resnice in hočejo duhovno živeti. Otium sanctum jo imenuje sv. Avguštin. Zlasti pa je zapovedana samotnost mladeničem duhovnim, dokler so še novinci ali vajenci. Samotnost je duša duhovnega življenja, katero se na samoti začenja, gotovi in dovrši.
Pomislite, koliko dela se Vam je napovedalo! Pred seboj imate celo knjižnico bogoslovnih knjig, ki so Vam malo ne popolnoma neznane. Kedaj boste pač proučili vse one tvarine, kako li je temeljito razumeli, ako se ne umaknete od opravil v samoto V Mar-sikedo si pač domišlja, da ob prvem vse ume in ve, da mu ni treba veliko razmišljati in razbirati bogoslovnih tvarin, ali to je le domišljana učenost, kateri pravi učenjaki pravijo površnost. Bogoslovec, ki ne ljubi samote, bo prav gotovo površen v znanju, naj si je še toli bistre glave.
Poleg učenja je Vaše delo molitev in spoznavanje ter spo-polnovanje samega sebe. — Molitev pa je doma na tihi samoti, ne
lia semnju opravil in skrbi. Vtihne naj torej v Vašem obližju in srcu nemir raznoobraznih opravil in robot, ako hočete z zbranim duhom moliti.
Spoznavanje samega sebe je prvo in najimenitniše delo, katerega ne sme nikedo odkladati ali zalenobljati, ker vse naše znanje je prazno, ako sebe ne poznamo. Bilo bi torej res nespametno, ako bi se trudili z nauki in opravili, a sebe ne poštevali. -Toda spoznanje samega sebe ni lahko, ker je kalijo strasti. Modri nas učijo, da je vsako znanje ceneje in lože ko spoznanje samega sebe. Zato pa je treba človeku miru in samote, da s tihim premišljevanjem i 11 izprašavanjem vesti pogleda sebi na dno srca, da ši tako sčisti namene, vblaži duha, zgotovi značaj in voljo vtrdi. To je zdaj Vaša naloga, kateri ste dolžni ves čas in vso moč.
Na samoto torej umaknite se, kjer naj Vas nikedo ne moti. Tudi če Vam pride kedo z dobro stvarjo, ne zanimljite se ž njo, ker ne vtegnete. Vi imate sami s seboj dela črez glavo. Ako Vam porečejo, da je sila, da nedostaje drugih delavcev, da sicer dobra stvar propade, recite: „Naj se zgodi volja božja, jaz ne vtegnem in ne vsmem iz samote11.
Žali Bog! da včasih više cenimo opravilo ko osebo, kakor smo večkrat bolj skrbni za vse drugo na svetu ko za svoje osebno presvečenje in zveličanje. Tako se nam včasih mudijo cerkvena opravila, daje izročamo bogoslovcem, negodnim mladeničem, v škodo osebne popolnosti. To ni modro, ker posvečenje duhovne osebe je veče delo ko vsa druga opravila in ima pravico pred vsemi. Posvečenje duhovne osebe zalenobljeno v mladosti, se kaj rado za vselej odloži. Od tod imate si razlagati, da so bogoslovci včasih za vse ročniv za vse vneti in delavni, pa povsod rajše ko v bogoslovnici; a ke-clar dornsejo in bi imeli z vso moško silo prijeti za delo, se jim več ne ljub>. Delo je ostalo, osebe pa ni! Melius est latere et sni curam gerere quam se neglecto signa facere.
2.	»S(motnost bodi Vam veselje. Upam, da boste kmalu spoznali resnico: ..Oella continuata dulcescit. et male custodita taedium ge-nerat“. Pravo veselje izvira iz srca, ako je mirno, Bogu vdano, zaljubljeno v večno resnico, vtopljeno v rajsko blaženstvo. Srce, ki se lovi za blestečimi penami posvetne radosti, je nemirno in nestanovitno kakor pene njegove sreče.
V samoti je zlata prostost duha, kajti manj ko se z ljudmi bratimo in vežemo, bolj neodvisni smo v mišljenju in izvrševanju svojih dolžnosti. Prijateljstvo je sladka vez, ki nas pa često veže, <la ne moremo svobodno za zapovedanimi opravili.
V samoti vspeva sladko premišljevanje in občevanje z Bogom, ki nima nobene grenkosti. Občevanje se svetom rodi nemir, donese grenko spoznanje, trpko prevaro, žalostne skušnje. Vsega tega ni Vam zdaj treba. Vživajte srečo in mir tihe samote, ker le prenaglo zbeži tudi Vam otiiun sanctum.
Ne bilo bi čudo, ako bi v današnjih nervoznih časih moji
nauki naleteli na vgovor: ,.Bogoslovci niso odločeni za samotno življenje ko puščavniki, marveč za družbo. Treba jim je torej občevanja. poznanja, skušnje, da ne pridejo nerodni v svet“. In res se nekaterim gospodom zelo mudi, da bi najrajše vže v dveh letih zgotovili mlade gospode, a pri tem je vender le obkladali z raznimi strokami. Vse čednosti bi morali imeti, vse videti, vse poznati: zdravilstvo, zidarstvo, kmetijstvo, uradno poslovanje, raču-narstvo, politiko, socijologijo, vzgojeslovje, metodiko i. t. d. i. t. d.
Pozabili smo namreč, da v življenju velja več eno načelo ko cele knjige lepili teorij. Izgubili smo izpred očij zglede svetnikov, ki so navadno premogli ubogo malo onega raznovrstnega znanja, ki diči nas »praktične ljudi11, ampak so bili navadno možje enega načela, katero so dobro razumeli in s celo dušo vsprejeli. To edino načelo je bilo vodilo njih mišljenju in delovanju, to edino načelo je bila moč, kateri se niso mogli vstavljati vsi njih protivniki,1) to edino načelo jim je bila trdna zaslomba v dvoj bali in skušnjavah. V raznovrstnem in »vsestranskem11 znanju pa je mnogo več nečimernosti in površnosti ko učenosti in pobožnosti. Ne bodite torej modrejši ko svetniki, vi vihrasti sinovi XIX. stoletja!
Nočem pa, da hi prezirali katerokoli znanje, ali resnica je, da znanje nebes in zemlje je prazno znanje brez spoznanja samega sebe. Kedor pa hoče samega sebe dobro poznati in zgotoviti, mora se umakniti se semnja vsakedanjega življenja, ker le na tihi samoti se srca odpirajo.
Dobro vem, da zdanji čas mnogo zahteva od nas, ali nekatere zahteve niso opravičene, ker izvirajo iz posvetne nečimernosti. Toda, bodisi da je opravičena raznovrstnost ali temeljitost, samota Vam je zapovedana, ako se hočete za vse pripraviti in se vglobiti v cerkveno znanje in življenje. Zatorej le naglo zginite se semnja v prijazno celico, kjer bivajo blagi duhovi sv. molitve in premišljevanja.
Bodite prepričani, da ste na pravi poti, ako se držite zgledov in svčtov katoliških svetnikov, kateri so se vsi šolali in dovršili na samoti. Ivo so se svetu pokazali, bili so vže popolni možje, vtr-jeni značaji, vsaki se svojo določno idejo, katero so vršili z železno vstrajnostjo. V IV. in V. stoletju n. pr. imamo polno imenitnih in veleumnih vladik, da morebiti nikoli poznej takih, toda poiščite v zgodovini, ali niso vsi prišli iz samote na častni prestol V Kavno isto pravilo najdete v drugih stoletjih: samota je šola svetnikov in velikih mož.
Tudi posvetnih veleumov šola je samota. Le vprašajte pri pravih umetnikih in pesnikih, ali jim ni samota ljubša ko družba? ali bi sploh mogli dovršiti slavna dela, ako hi se izgubljali v
*) Luk. XXL 15.
N
vsakedanji družbi ?! Žalostna izjema je slavljeni nemški pesnik Goethe... katerega so opravila in družba umorila.1)
Tudi vojni veleumi so zgotovili svoje načrte na samoti. O Napoleonu I. pravijo, da je v mladosti ljubil samoto in da je imel polno velikih vojnih načrtov, katere si je na tihem, v mislih snoval in izpeljavah
Tudi veliki politiki se ne šolajo v založenih uradih, kjer vsakega navdaja le ena misel, da reši uloge in s tem sebe! Veliki politiki se pripravljajo na tihem in nastopajo navadno nepričakovano, da se vsi vprek vprašujejo: ,, Kdo je ta mož ?“ —
Dandanes je premagalo nasprotno prepričanje. Kedor hoče priti vojski ali šoli ali politiki na čelo, mora imeti „odlična“ spri-čala od prve ljudske šole do najvišjega vseučiliščnega razreda in potem veliko vaje, ali prakse. Posledica tega načela je, da so naši načelniki nič več in nič menj ko dobri uradniki, brez životvornih idej, brez razuma za umstvene težnje naroda in časa, utrujeni, površni, nepovzetni.
Ni čudo! Kedor ni v mladosti mislil in proučeval idej in potreb svojega veka, v moški dobi ne vtegne več. ker tedaj ni več čas mišljenja, ampak čas dejanja. Kdor je torej dozorel do moža brez idej in misli, mora kot mož robotiti v raznih strokah brez načrta in misli, da se mnogokrat res čudimo, kako li morejo biti visoki gospodje tako mrtvi, omejeni in malostni. Na drugi strani pa se prikažejo včasih „malovredneži“, ki niso mogli šol dovršiti, „lo-povi“, ki so več let presedeli v zaporih, a ko pridejo do svobode in vpliva v občestvu, prebrnejo ministerstva, vlade, sisteme, postave in prestole. Svet se temu čudi in se pohujšuje, ali kedor gleda globeje, poreče: „To je moč ideje, zgotovljene in dozorele v samoti".
Tako je Luter zasnoval svoje nesrečne naklepe v tihem samostanu, Mirabeau načrte za revolucijo v zaporu, nihilisti pletejo
‘) Glej o njem: Alexander Baumgartner, Gothe, sein Leben und 86103» Werke, n. pr. str. 382 — 393. ,.Obwohl Gothe bis zum Jahre 1809, dio Thea-terdirektion und die Berguerkacommission abgerechnet, koinen bestimmtem Yerwnltungskreis iibernainn, ronsulirte und regierte er docli zugleich mit Vo:gt in die vorschiedensten Ver\valtungszweigo hinein, in Steuerangelegen-lieiten, Ilaufrngen, Forst- und Militiiraachen, Apstellungen von Beamten, Po-
lizeimassregeln u. s. w.........So gab es im kleinon Weimar keinen Quarkr.
in vvelchen Gotho seii.e Rase nicht aieokte. Dabei legto er wohl praktiscben Sinu und ein gewinaes Mitgefuhl fiir Andere an den Tag, aber auch eine unendliche Kleinigkeitskriimerei, ein herrsehsiichtigos Protoktions\ve8cn und eine dureh allo Schlussellochcr dringende polizeilicho Vielregiererei . . . Da «r sieh angevvohnt hatte, jedem Geaohiift biB in das entferntoste Maualoch naehzugehen, und die Geschiifte in hundertfach verschlungonem Durcheinander aich kreuzten, so ist es nieht zu verwundern, wenn der Plan einer „Achillcistt in diesem Gewirro erstiekte, „Fau»t“ in sonst giinstiger Stimmung nur ura zohn Zeilen tiiglich voranriickte und der Dichter dabei aufsoufzte : ^Die Ge-scliiifte sind polypenurtig ; wenn man sio in hundert Stiicke zerschneidet, so wird jedes oinzelno wieder lebendig. Ich habe mich indessen drein ergebeiti und sucho mtino ubrige Zeit bo gut zu uiitzen, als es gehen will.“
svoje drzne namisli v Sibiriji. „Lopovi“ so bolje poučeni o življenju narodov ko cesarski skrivni svetovalci in namestniki; zato pa imajo v politiki mnogokrat več vpliva ko vse redovito izšolano in diplomovano uradništvo.
Nikar pa ne mislite, da Vam je samotnost zapovedana le v bo-goslovnici. Celo življenje katoliškega duhovnika bodi samotno, ako hoče biti vsem vse. Resnično! Kedor si hoče ohraniti svobodo besede in dejanja, neodvisnost nasproti bogatim in mogočnim, ravnodušnost v graji in hvali neuke množice, ljubi samoto. — Kedor hoče biti zbran v molitvi in premišljevanju, ljubi samoto, ker drugače bo duh njegov kmalu pust in srce prazno, naj si bo glava še tako bistra in beseda še tako zgovorna. Kedor hoče biti dušni pastir ali duhovni oče vsem vernikom, ljubi samoto, da ga duhovni otroci najdejo ob vsaki uri. Kedor hoče v vinogradu Gospodnjem res delati, ljubi samoto, ker pohajanje in shajanje ni delo.
Celo življenje bodi samotno! Ali je pa res ? Nobena stvar ni draža v življenju ko tiha samota. Zlasti dandanes sta mir in samota izginila celo iz vasi, a v mestu nam je težko ukrasti si le dve celi uri samote. Tako se bo tudi Vam godilo, ko dovršite šole in začnete delo. Miru in samote ne bo več, niti po noči! Zato pa, dragi moj mladi prijatelj, privoščite si zdaj v polni meri mir in samoto — otium sanctum — dokler Vas ne pozove mej svet sveta dolžnost — necessitas charitatis.
Po teh naukih zapišite si ta - le podrobna pravila :
1. Ostanite vedno v bogoslovnim, kedar Vas ne zove posebno siljeno opravilo mej ljudi. Tedaj pustite srce in misli v bogoslovnim, kamor se vrnite nagloma, ko posle odpravite. Quoties inter homines fui, minor homo redii. Prav ni, kjer se vidi bogoslovce po vsem mestu, po vseh cerkvah, društvih, shodih in zavodih! Pustite je v miru štiri leta!
•J. Nikedo nuj Vas ne moti v sv. samoti, ako nima važnih razlogov. Ne bilo bi modro, ako bi posvetni gospodje zahajali v bogoslovnico in poljubno občevali z bogoslovci. Čemu neki 'P Posvetna opravila naj opravijo s posvetnimi tovariši, duhovna pa z duhovniki; bogoslovce pustimo same sebi. Redovnikom je prepovedano prijateljsko občevanje celo z duhovniki, novincem pa celo občevanje s starejšimi brati. To je cerkveno, bodisi da je svetu j>rav ali ne.
,'i.	Pisem ne pisarite brez potrebe, ker brzpotrebno dopisovanje
je	zgolj	potrata in moti mir	duhovnega	mladeniča. Kako nespa-
metno ravnajo nekateri gospodje s pismi!
4.	Časopisov ne citajte	ko površno.	Časopisi so često krivi
površnosti in nemira mladih	čitateljev.	Čas izgubljen! Kako - li
naj vlada mir in tišina v duhovnih domih, ako odmevajo v njih spletke političnih strank, plamteči govori iz zbornic, poulični izgredi, pomestne kvante i. t. d. ‘P!
5. Odložite za zdaj posvetne knjige, ker imate bogoslovnih,
dovelj in preveč za štiri leta. Posvetne knjige prepustite posvetnim ljudem, Vaš poklic so duhovni in sveti nauki včlovečene Modrosti božje. Posvetno berilo moti molitev, vzbuja posvetne misli in želje, krade zlati čas bogoslovnim vedam. Znamenje duhovne pustobe je, ako se vidi bogoslovcem vedno po rokah povesti, romane, jezikoslovje, koledarje i. t. d. Relimpte vana vanis!
.Razume se samo ob sebi, da Vam ne bo mogoče živeti v tako zakritem zavetju kakor n. pr. novincem in bogoslovcem tovarištva Jezusovega. Razmere so pri nas take, da bogoslovci prav mnogo občujejo se svetom, zlasti o počitnicah. Ali vender kedor prav hoče, skrije se vsaj deloma radovednemu in klepetavemu svetu. V ta namen:
I. Bodite skromni, zlasti e pogledu, da pozabite svet in njega veličje. Pogled po svetu oživlja želje za posvetnim razkošjem, nečiste misli, nespodobne podobe, mehkobna čustva, ki so nasprotna duhovnemu poklicu. Zvedavo pogledovanje moti pa tudi samotnost duha in srca, da ne more biti mirno in zbrano. Skromnost je zavesa, ki zakriva svet duhovnemu mladeniču; za to zaveso vlada mir in tihota, v koji vspeva čistost, zbrana molitev, gorečnost, veselje. — 'treba je pa, da se vadite skromnemu pogledu in pove-šanju oči, ker brez vaje je doslednost nemogoča. Ne bodi Vam pa žal truda in zatajevanja za krščansko skromnost, saj Vam bo nadomestila pravo samoto, v kateri je mir, molitev, veselje.
a. Bodite zmerni r govoru. Pitagora je učil učence prvi dve, leti: molčati. To je zdravo načelo, katero so naucitelji krščanske popolnosti, sprejeli. V vseli redovih torej učijo se n'ovinci najprej molčati in reči smem, da po molčečnosti novincev se sodi duhovno popolnost redovnikov. Sv. Tomaž Akvinski je bil v mladosti tako tih in molčeč, da so ga sošolci šteli za najbolj zatelebanega v celi šoli nazivajoč ga ..nemim sicilijanskim bikom".1) Malo besed, veliko misli; kjer pa se mnogo govori,. tam je rada siromaština doma.2) Zatorej štejte besede, in cenite pravilo, ki Vam zapoveduje molčečnost in zmeren ali tih govor. In silentio proficit anima deveta.
Dragi moj! Samoto, katero Vam priporočam, sem imenoval sreto samoto —- otium sanctum —, da jo dobro ločite od mračnega samotarjenja svetožalnih ali ošabnih ali divjih ljudij, kakoršnih je dandanes vedno več. Nje vodi v samoto nevolja, obup, svojeglav-nost. Svet, baje, ni vreden njih družbe, ker je malopriden. Za to so ga zapustili z grdim pogledom. Zopet drugim je svet bolnica neozdravljivih, v koji trpijo in hirajo človeški sinovi; nekaterih se poloti ošabnost, da ne marajo ljudij ; včasih jih loči tudi pota-jeno sovraštvo od družbe, zato iščejo miru in utehe v gozdu mej zverino neumno ali mej prav surovimi in neolikanimi tesarji
‘) .Tovau, Leben (les lil. Thomas von Aquin, Paderborn 1791. str, 58-64-
2) Pregov. XIV. 23.
ali mej otroci! Takih čudakov je bilo vedno na svetu, a dandanes se nam priporočajo za najplemenitiše' značaje. Ta pa ni plemenitost rodu ali kreposti, ampak plemenitost samoljubja in malosrčnosti.
Vas pa naj vpelje v samoto veselje in ljubezen, katera je Sinu Božjega zadržala v samoti črez trideset let. Njegov zgled naj Vas uči prav ceniti sveto samote. Aristotel je rekel: „Kedor z drugimi ne obči, je ali zver ali bog.‘“) Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Kot pravi Bog je ostal v samoti celih trideset let zgubljen v tihem premišljevanju, a njegovo človeško Srce je celi čas gorelo od ljubezni do človeškega rodu. To sladko Srce ga je konečno izvabilo iz samote v svet, kateremu se je razodel, za kateri je delal in trpel s pokojnim srcem in neupogneno voljo. Bila je sila ljubezni.2)
Za tem zgledom hodite. Poklicani ste k spoznanja božje resnice3) in uživanju čreznaravne milosti božje, osebno deležni božje narave4) in oblasti,3) zato ostanite na sv. samoti, kakor Jezus Kristus, veliki duhovnik Nove Zaveze, a srce naj celi čas plamti od ljubezni do rodnih bratov. Tako posvečeno, očiščeno in ljubezni polno srce naj Vas o določenem času izvabi iz samote mej ljudi, da je srečno pripeljete od trudapolnih opravil in robot v prejasno samoto božje resnice in ljubezni.
Zatorej le naglo se semnja opravil in robot v sv. samoto !
Dr. Jon. Pavlica.
Teleologični dokaz
za bi Ar a 11 jo bo / j o.
Učeno knjige bereš mrko,
Zjasno li v duši mrak ?
Poglej prirodo ■— živo črko,
Moči je višje znak.
Ubrani spev, nebo sijajno,
In cvetje krog in krog,
Na stvarstvo strini veličajno In vprašaj : je li Bog ?	i	.
Anton Medved.
Uvod.
Da, nepokvarjena pamet nam pravi, da je narava delo velikega umetnika, zelo razumnega bitja. Najueznatnejša rastlina in najmanjša živalica je umuejše sostavljena in spretneje so vrojeni njeni posamezni deli, kakor najznamenitejši umotvor.
‘) I. Polit. IL a med. glej v 2. 2. qu. 178. 8. 5.
2)	Luk XII. 50.
s) Iv. XVII.
4)	2. Petr. I. 4.
Mat. XXVIII. 18; 2. Kor. XIII. 10; 1. Kor. VI. 3.
Ako opazujemo svet nepristransko, moremo se do trdnega prepričati. da je Bog vstvaril in vredil svet.
Dokaz, ki ga opiramo na red v naravi, na smoter, ki ga imajo posamezne veče ali manjše stvari, pa tudi vse skupaj: ta dokaz imenujemo teleologični dokaz. Beseda pomeni, da se dokaz ozira na smoter (finis, rtkog) v naravi. Pri tem dokazu se bodem kolikor mogoče opiral posebej na red, posebej zopet na smoter ali namen, ki se povsod javi v naravi; kolikor mogoče, pravim, kajti bistveno se red in smoter ne razločujeta.
Določim pa najprej, kaj umevamo pod besedo „red“ in kaj pod besedo	,smoter“	ali „namen“ ?
Bed sam	na sebi ni kaka živa	ali mrtva stvar, ampak
samo nekaka razmera več predmetov. Naj pokažem to na sledečem primeru : Gledam	vojake pri vajah ;	uvrščeni so	v posamezne jednake	oddelke ;	v vsaki vrsti	jih	je jednako	število ;
poveljnik zapoveduje, drugi ga ubogajo, vsi na en miglej. V tem vidim red. Ko so pa vaje končane, ko je dovoljen počitek, vidim tu enega ležati, tam dva ali r,ri skupaj stati, ta je pokrit, oni odkrit -- ne vidim pa v tem nobenega reda. Red je tedaj nekaj določenega. Dalje vem, da morem govoriti o redu samo tedaj, ko govorim o večem številu predmetov. Red je torej enota mnogih predmetov. Ge rečem, da je red soglasje ali vjemanje več predmetov, nisem povedal s tem nič druzega.
Smoter ali namen je ono dobro, po katerem teži vsako bitje pri svojem delovanju. Vzrok delovanju, ki ima kak namen, je gotovo le razumno bitje, kajti le tako si je moglo poprej napraviti sliko ali podobo celega delovanja in je torej moglo presoditi vspeh ali posledice delovanju. V človeških dejanjih ni težko najti in tudi priznati smotra Pri svojem delovanju imamo vedno kak namen pred očmi. Je li smoter res tudi v naravi — o tem pozneje; gotovo je, da ga moremo spoznati, ako je. Ako pa je, tudi ne bode moči sklepati drugače, kakor da je razum vzrok takemu delovanju. Popolnoma nemogoče	namreč	je,	da bi
katero koli delovanje doseglo določeni namen,	če	ni	bilo	delo-
vanje že poprej vravnano.
Ako pri svojem delovanju dosežem smoter, dosegel sem tudi konec dejanja. Smoter je tedaj pri vsakem delovanju zadnji v vrsti; vender je največega pomena za početek dejanja. Smoter določuje način delovanju. Ako je smoter drugačen, je tudi delovanje drugačno. Zato je tudi smoter vzrok in se imenuje smoterni vzrok (causa finali1;).
Smoter je vzrok in zato deluje že v početku ter vseskozi vravnava delovanje. Kako pa more delovati, česar ni ? Smoter sicer ni že v začetku v istini, pač pa je smoter	na	drug	način
in sicer v misli ali v ideji, v pameti.
V pameti je smoter kot nekaka podoba, kot vzor, po katerem si vravnava delovanje. Dokler je smoter v pameti, ni kako
delujoče bitje, deluje le kaka sila: toda smoter določuje oni način, po katerem se mora vršiti ono delovanje. Ono notranjo podobo, vzor, pa si more napraviti le umno bitje ; le tako more vravnati tudi pripomočke, da se doseže ž njimi smoter.
Prvi, ki je modroslovce opozoril na smoter v naravi, je bil Empedokles. Razlagal pa je smoter iz medsebojnega boja za obstanek. V slepi igri slučajev so nastale smoterne in nesmoterne stvari. Poslednje so se v teku časa pozgubile : morale so se u-makniti smoternim ; tako so izmed milijard naravnih nestvorov ostali tisti, ki so „slučajno“ najbolj sposobni za obstanek.
Za Empedoklem je učil Anaksagoras, da je princip vseli naravnih prikazni: causa flnalis. Nadaljeval je pa tako-le : vse stvari izhajajo iz prvotne materije, vredil pa jih je vovj. Razločka med to materijo in pametjo (vovg) pa ni določil. JVoug mu je nekak deus ex machina.
Nasprotno je Demokritos razlagal vse iz neke absolutne potrebe spreminjanja atomov (dvayxrj). Princip vsega je imenoval rv%ri..
Enako trdijo moderni filozofi, da se zatekamo k razlaganju iz smotra, kadar ne poznamo mehaničnih vzrokov kake prikazni; teleologična razlaga je samo nekak testimonium paupertatis. znamenje, da nam nedostaje potrebnega znanja da s tem celo povečamo nevednost, ker otemnjujemo zavest, da ničesar ne vemo. Poznamo lahko mehaničeh vzrok, ne da bi poznali smotra, in narobe. Ako ogledujem stroj — lahko mi je znan njegov smoter ali namen, ne morem pa vedeti, kako je narejen. Delavec pa, ki je to ali ono kolo naredil, pozna mehaničen vzrok iega dela, a ni mu treba vedeti smotrenega vzroka. Tudi si ne moremo smoternega vzroka predstavljati. — Res je, predstavljati si moremo samo, kar ima kako prostorno razsežnost; iz tega pa sledi samo to, da smoterni vzrok ni sunek ali vtisek (Stoss oder Druck), ne sledi pa, da bi isti ne bil.
Mej novejšimi filozofi je Bacon pripoznal smoter, pravi pa, da se nanj ni ozirati pri uaravinein opazovanji — k večemu pri metafiziki, ker ovira pamet pri iskanju mehaniških vzrokov. Bacon pripozna, da vodi smoter k Bogu. Toda temu praktičnemu Angležu ni nič ležeče v vedi na tem; on je Vnet samo za pr a k tično korist. Razlaga iz smotra mu velja toliko, kolikor „brez-korijstno“ življenje nunino. Ako pravi Bacon „korist“, s tem ne ovira našega dokaza nič. Koristno je samo to, kar je na neki gotov način vrejeno — da služi smotru. Plavut je ribi koristna, ako je tako vrejena, da more plavati riba -- to je, ako je plavut smoterna.
Te in enake hipoteze, katerih bom še nekaj pozneje navel, je kaj lahko ovreči. Rešile se bodo same, ako še natančneje govorim o smotru.
Kedar govorimo o namenu ali smotru, govorimo o njem iahko kot samem rezultatu ali kot principu.
Prvi del: ali je smoter kot resultat ?
Da, smoter je v naravi. Da pa isti pokažem, treba mi je vzeti le par kapljic iz morja faktov. Zato pa hočem navesti najvažnejše in najočividneje.
Najprej navajam primere za strog red, iz katerega že sledi smoter. Da je red v naravi, to spričujejo že vede, ki nas uče naravinih zakonov. Zakon je red, ki je v besedah — glede posameznih delov — izražen ; n. pr. zakon, da oslabeva svetloba v kvadratni razmeri z daljavo svetlobinega vira. Ta zakon izvaža razmero posameznih delov, ki sodelujejo pri svetlobi; najprej vir svetlobi ali svetoč predmet, potem razsvetljevan predmet in daljava obeh. Razmero teh treh delov naznanja zakon! Kaj je to drugega kakor red ?
Kako določen je red v solnčnem sostavju! Popolnoma nič se ne sme spremeniti hitrost bodisi .katerega koli telesa, s katero se suče okoli solnca, njegova teža mora vedno ista ostati, kakor je, drugače bi se moralo vse zrušiti! Kako bi pa bili mogli tudi astronomi drugače izračunati,	da	mora med	drugimi
bivati planet Neptun, katerega	dotlej še	niso	bili videli	1
Oddaljenost naše zemlje od solnca je prav tolika, da nimamo preveč vročine, ne preveč mraza. Ko bi ne bilo solnce tako ogromno veliko proti drugim planetom, morala bi naša zemlja, ker se vse sostavje suče okolu skupnega težišča, napravljati najrazličnejša pota, in mi bi imeli za najhujšo vročino naenkrat led, za svetlobo temo, brez kacega reda. — Kako vre-jeno je razdeljeno morje poleg suhe zemlje ! Srednji pas je najvažnejši na zemlji, ker tukaj človek najložje razvije svoje moči. Zato je pa tudi suha zemlja razdeljena tako, da morje lahko teka od ravnila proti tečajema	in nazaj,	pa	ne tako lahko	od
izhoda proti zahodu. Tako se	menja mrzla	in gorka	voda	—-
kar vzdržuje srednji pas v največjej razsežnosti na zemlji. Ko bi (se) morje tako lahko tekalo (stromen) proti vzhodu, ne mogla bi se zemlja tako hitro vrteti ok,oli svoje osi, kakor sedaj.
Zemljina os je pošev na ekliptiki: zato menjava letnih časov. Kakor je podnebje na raznih krajih različno, tako različne so tudi rastline in živali : druga hrana, druga narava.
Ali niso vesoljnemu redu primerni mogočni zakladi premoga pod zemljo ? Celo v onih strahovitih pojavih iz osrčja naše zemlje, katere vidimo v ognjenikih, kaže se nam red; kajti, da se ohrani celota, da se razvije cela zemlja, mora se iz dna zemlje izločiti protivna sila plinov in privreti na prosto, ker sicer bi se morala zemlja še vse drugače pretresati in tudi razpokati, kakor se v sedanjih razmerah.
Kako očividen je red v posameznih naravinih delih 1 Ta
red nam kažejo vede; kemija je, ki nam še posebej kaže strogi red tudi v najmanjših delili, v najmanjših stvorih. Ta nam kaže tako natančen, tako strog red v notranjem spreminjevanju, združevanju, izločevanju, da nima človek misli in ne izraza, da bi si mogel zaznamovati kako izjemo strogega reda, kako nereduost.
Pač, glej ! sledeči primer moti red v naravnem zakonu: led ni gosteji kakor voda in plava v njej. Ta prav ta izjema dokazuje tem bolje red v vesoljstvu. Kajti ko bi bil led gosteji kakor voda, moral bi se v vodi potopiti in kolikorkrat bi površje vodino zmrznilo — moralo bi se zopet potopiti ua dno ; tako bi se pa v globočinah rek in morja napravila neprodirna skupina in množina ledu, katere bi nikdar ne razstopili gorki solnčni žatki; na naši zemlji bilo bi že zdaj vsako življenje zatrto ; zemlja bila bi le še ogromna kepa ledu !
Kako strogo vrejeno je razmerje mej kisikom in dušikom v zraku ! V spajanji kisika z dušikom se razvija gorkota; kak pomen pa ima gorkota za življenje, nam je znano.
V človeških pljučih se kisik spaja z venozno, temno krvjo ; ta postaja rudeča in se pretaka dalje po telesu, da je oživlja in hrani. Pljuča ga dobivajo z dihanjem iz zraka. Iz sebe pa dihamo sapo, ki je napolnjena z ogljikovo kislino, ki ni več človeku za rabo. Toda rastline rabijo to, kar je človek obrabil ; rastline potrebujejo ogljikove kisline ter jo vsrkavajo vase, da jo razkrojijo in nam zopet podajo kisik za našo rabo.
Kako naj ne občudujemo umnega vrejevalca! Enakih vzgledov bi navedel lahko še mnogo. Vender zadostujejo že ti za dokaz. Ta fakta ne morejo biti le slučaji! Kaj pa je slučaj ?
— Id, quod fit praeter ordinem rerum ! Slučaj je vedno nekaj takega, kakor pravi že Aristotel, kar se prigodi le tu pa tam izjemoma. Kjer pa opazujemo redno vravuavo, moramo pripoznati le neki smoter.
Ako bi bila navedena fakta slučaji, ali bi ne bilo mogoče, da bi vzduh ne imel onih delov, ki so potrebni za dihanje živalim, in onih delov, ki so potrebni rastlinam ?
Ali bi ne bilo mogoče, da bi rastlinstvo ne bilo primerno za hrano živalno, ako bi bil ta red v naravi le slučajen ? In rudninstvo tudi ne za hrano rastlinam ? Kakor je verojetno, da so asteroidi (mali planeti med Martom in Jupitrom,) nastali iz enega večega planeta, ki je razpočil, tako bi lahko — vsled nereda
— razpočili tudi drugi planeti in ponehalo bi vse delovanje, gibanje na naši zemlji.
Da bi vesoljni red nastal slučajno, tega pameten človek priznati ne more, to je protislovne. V kakej razmeri sta si red in slučaj, pokaže naj tale primer:
Vzemimo si v en žep 64 kamenčkov, vsakih 8 jednake barve. Ali je verojetno, da bi po mnogih poskusili potegnili iz žepa 9 kamenčkov zaporedoma iste barve, bodisi katere koli ?
Prof. Ludwig Seidel je izračunal, da bi se moralo storiti 312290 septilijonov poskusov, da bi bil zaželini vspeh verojeten, dasi ne absolutno gotov ! -- Da si moremo nekoliko predočiti velikost te številke, mislimo si, da bi 1000 milijonov ljudij delalo te poskuse Vsak izmed njih bi vsako sekundo neprenehoma naredil en poskus — tako, da bi vsi skupaj v enem letu naredili 31557 bilijonov poskusov. Za imenovanih 312290 septilijonov poskusov treba bi bilo na ta način okoli 10 kvintilijonov et !! Kdor si more to natanjko predstavljati — častitam !
Res, mogoče je, da bi se, poskus posrečil že v prvem četrti ure — pa povej mi kedo na gotovost izračunjeno matematično nalogo, v kateri bi enaka mogočnost ne bilo = 0. In naj bi tudi kaj veljala, vender bi bila „nič“, ako pomislimo, da je v naravi mnogo bolj zamotanih in čudnih stvari ne samo na stotine in milijone, ampak brez števila.
To naj nas prepričuje, da vlada v naravi red. S tem redom je smoter v tesni zvezi. Ni ga reda brez smotra in smotra brez reda. In kaj je posledica tega reda ? Iskati moramo vzroka temu redu, in sicer enojnega vzroka, ker je red nekaj enotnega — enota mnogih predmetov -- dalje, umnega vzroka, ker more le umno bilje vravnati red — in sicer najbolj razumnega vzroka, ki je sam nevstvarjen ; kajti nooen vstvarjen um ne more napraviti takega strogega reda, kakor je v naravi.
Preiskovanje tega reda nas pripelje tedaj k Bogu, kot najvišjemu vzroku tega reda
O .dej m o si sedaj v posameznih delili smoter sam, in sicer najprvo v organičnih, potem v neorganičnih bitjih.
Smoter v organičnih litjih.
\ 1
Rastline vsrkavajo ogljikovo kislino, ki jo ljudje izdihajo. To pa morejo razkrojiti le po vplivu svetlobe. Listi, pluča rastlinska. se tedaj vedno po najkrajšem potu obračajo proti solncn, mnogokrat s težavo, da premagajo lastno težo.
Mnoga semena imajo zato, da jih veter dalječ zanese, nekake kožnate peruti in padajo vedno s kalico v zemljo (vrba, breza.)
Rastline, ki se počasi množijo, zato dalje časa živijo. Rastline, ki rastejo na suhih tleh, imajo mesnate liste, ki vsrkavajo nočno roso, ali dolge korenine, da dobivajo globlje iz zemlje potrebno mokroto.
One rastline, ki so preslabe, da bi rastle same, imajo umetne ročice ali prijemalice, da se ž njimi sprijemajo drugih rastlin n. pr. vinska trta, bršlin.
Dionaea muscipula je močvirna rastlina; raste v Karolini in se živi ob žuželkah ali bolje ob onih tvarinah, ki se razkrojijo
iz mrtvili žuželk. Zato pa ima rastlina posebne priprave za lovljenje: na zelo občutljivih rudečih listih so nekaki zobci; tudi se napravlja na listih sok, ki vabi se svojim duhom žužke k sebi. Žužek vidi rudeč list in mika ga, da se nanj vsede. A gorje mu, če se vsede! List se zvije naglo in zgrabi žužka; čim bolj je nemiren, tem trdnejše ga list drži. Tako pogine žužek in njegovi ostanki pi idejo v rastlino deloma po listih, deloma po koreninah, kadar padejo na tla in v njih zgnjijejo. Druge rastline, ki potrebujejo enake hrane, nabirajo vodo na svojih listih, da se v ujej ujame žužek in utone. Kako umno je torej preskrbljena rastlina, da more živeti in rasti!
A rekel bi, da se moramo še bolj čuditi načinu, kako se nekatere rastline oplodijo. Mnoge imajo dvojne cvetove, možke in ženske, ki so včasih zelo oddaljeni, tako n. pr. valisueria spi-ralis, ki raste pogostoma na tleh laških kanalov, s katerimi se namakajo riževa polja. Rastlina je popolnoma pod vodo. Ko pa hoče c vesti, razvija se zvito steblo z ženskimi cveti in steguje se tako dolgo, da pride do vodne površine. Ko se je tukaj lepo razvil ženski cvet, odtrgajo se moški cveti na dnu vode od stebla, pridejo na površino, odpro se in plavajo okrog ženskih cvetov tresoč nanje svoj prah. Ko je ženski cvet tako oplojen, začne se njegovo steblo zvijati iu krčiti, cvet izgine pod vodo in tukaj se razvije sad. Pri drugih rastlinah posredujejo žužki plojenje. Ovet se svojim duhom in barvo zvabi žužka k sebi, in akoprav ta samo medu išče, vender so mora prašnikov dotakniti z noži-cami — rastlina je tako vravnana — kateri prah prenese k ženskim cvetom. Mnogi žužki letajo samo k gotovim rastlinam in so za te vravnani n. pr. za rastline z dolgim čašnim grlom imajo žužki dolge rilčke; ko je žužek sčasoma še le dobil dalji rilček (kakor trdijo to nekateri, da je to le „Anpassung“), zakaj se ni raje grlo rastlinine čaše skrajšalo, ako sta rastlina in dotični žužek navezana drug na drugega ?
Mnoge rastline so, ki ne obrode nobenega sadu, ako pridejo iz domovine v drug kraj -- ravno, ker ni dotičnega žužka, ki bi posredoval plojenje n. pr. amerikanska vanilija. V tem slučaju se mora zgoditi to umetnim potom: s čopičem.
Pokrili so že različne cvetove s pajčolanom, a dasi rastlini ni nedostajalo ne dežja ne solnca, obrodila ni, ker žužek ni mogel do cvetnega prahu.
Ako bi pa žužek prah prenesel n. pr. z lipe na deteljo — bilo bi to brez koristi; vemo pa, da čebela, dlje časa — celo po cel dan ostaja pri oni in isti cvetični vrsti, pri kateri je našla med.
Ako tudi priznamo, da je ta nagon žužku samemu v korist, vender se moramo prašati: Od kod to, da je vsled tega žužkovega nagona ob jednem pomagano rastlini — da je ta nagon žužkov rastlini nujno potreben ? Odkod to, da se te potrebščine
obeli ujemajo ? Ali niso cvetovi in žužki smoterno drug- za drugega vravnani!?
Takih primerov bi se napisale lahko cele kujige. Oglejmo-si živalstvo!
Kako si iščejo živali hrane ?
Krt pokončala škodljive žuželke pod zemljo. Zato ima neprimerno močna pleča in noge lopatam podobne, pod kožo pa močne mišice, da naenkrat otrese zemljo raz sebe. Ali si je sam izbral tako uepripraveu kraj za lovljenje in se še le potem, vravnal ? !
Morski rak se živi v školjkah, ne more pa razdrobiti njenih trdih lupin; zato čaka skrit tako dolgo, da školjka, nič hudega sluteča, odpre lupini hoteča vodo zajeti — toda v tein trenotku jej morski rak vrže kamenček notri in školjka se mora vdati.
Poljske miši odščipnejo semenom kalice, da jim ta ne vzra-stejo čez zimo.
Itrčnica (Spritzfisch) živi samo o žuželkah, ki sede na vodnih rastlinah — je pa prepočasna, da bi jih ugrabila ; zato pa dvigne samo glavo iz valov in na daljavo treh korakov ne zgreši svojega plena, katerega zadene s kapljico vode, da pade z rastline.
Pajek potrebuje	muh, ne more pa sam	nobene	ujeti. Zato
pa zna posebno umetnost in razprostre mrežo samo ob takih dnevih, kadar je v zraku dosti teh živalic in čaka na plen, ako tudi preje še ni nobene muhe videl.
Vsaka hrana pa ni živalim koristna. Zato si izbirajo hrano-po svojem nagonu, ki jih vodi in sicer prav varno vodi. Nobena žival ne použije strupene rastline. One živali, ki žive ob travah,, so prav zelo izbirčne. Nekatere rastline uživajo, drugih se pa ne dotaknejo.
Kako skrbe živali za svoj zarod ?
Peščena	osa (Sandvvespe) napada gosenice in	jih vlači v
svoje luknje.	Kaj pa	stori z gosenico, katero	mora	živo pripeljati	domov?	Prav v	sredo vsacega živčnega	vogla	jo natanko
devetkrat zbode ; tako gosenica sicer ne pogine, pač pa se ne more ganiti. Ali je peščena osa sama prišla do tega po mnogih poskusih, kako mora ravnati z gosenico ?! Ako bi se bilo izmed tisoč os vsaj eni posrečilo, o čem bi mej tem onih 999 živelo ? Osa je morala koj v začetku znati svoj posel, drugače bi bil njen zarod poginil.
Neki metuij leže malo pred svojim koncem, začetkom poletja, jajčica na spodnjo stran drevesnih listov, da imajo gosenice koj kaj žreti. Te se kmalu zabubijo, so v avgustu zopet metulji, ki ležejo jajčica zopet na drevesne liste. Toda ti sedaj liste in vejico popolnoma okoli in okoli opredejo, tako da so pritrjena, na vejice drevesne in da jajčica lahko prestanejo zimo.
Tukaj delajo pomladanski metulji drugače, kakor jesenski; to tedaj ni podedovanje nagona.
Kapusov belin (Kohlvveissiiiig) se hrani le z nekoliko kapljicami medu, leže pa jajčica na spodnjo stran zeljnatega lista. Ali je morda ves čas svojega zimskega spanja v bubi tako dobro v spominu ohranil, da je pred jednim letom kot gosenica zelje žrl! Gosenice zopet vse, kakor na eno znamenje, zapuste zelje in lezejo na varen kraj, kjer se zabubijo. Odkod vedo, da se zima bliža in da ne morejo na rastlinah ostati, ko veh de r to samo enkrat v življenji store ?!
Kakih pet grobarjev (Todtengraber, Kafer) vleče poginjeno miš ali slepca z velikim trudom do peščenega kraja, zlezejo pod njo in izkopljejo zemlje za V2 črevlja, ležejo v mrhovino jajca, zagrebejo in zapuste, ne da bi videli lcedaj svojega zaroda. Pa samo kakih pet hroščev, kajti inače bi imele gosenice premalo hrane, ker so jako požrešne — in zakopljejo, ker drugače bi druge živaii lahko požrle mrhovino z jajci vred.
Kopna rakovica (Landkrabbe) živi s&mo na suhem, leže pa jajca v morje, ker ta samo v morji gode.
Kilčkar, ki ga zovejo rhynchites cupreus, zna recelj slive popolnoma zglodati, potem napravi v kožo luknjico, da se skoro nič ne pozna, položi vanjo jajčice, zamaši s kožico luknjico in gloda še dalje recelj, da mora vsak vetrič odtrgati tako poškodovani sad.
Kukavica leže jajca v tuja gnjezda. Zakaj? Kukavica potrebuje v hrano velike, kosmate gosenice in teh mnogo. Pri tem pa more leči vsako jajce samo vsakih osem dni (6 na leto). Samica tedaj ne bi mogla toliko časa valiti, zato pa leže vsako jajce v drugo gnjezdo, vender k tiču, ki se živi o žuželkah, in sicer je vsako jajce v barvi popolnoma podobno jajcam v gnjezdu. In tuji tiči res prevzamejo skrb za vsiljenca. Odkod ve kukavica, da jej ni treba delati gnjezda ? Odkod ve, da je to ali ono gnjezdo takega tiča, ki se živi o žuželkah ? Odkod ve, kako barvo bo imelo prihodnje jajce ? ! (O tem lepa razprava v prvem letošnjem zvezku „Stimmen aus Maria Lach“ : das Kuckucksei.) Kokoš pokliče svoje mlade in jim pokaže najdeno hrano, ne trpi pa dolgo, ko jih zapodi od sebe; to je pa le v njihovo korist, ker se uče, tako sami zase skrbeti.
Ni mi treba razlagati, kako vodi nagon živali, da skerbe za žive mladiče, kako jim prinašajo hrane, varujejo jih in vzgajajo, dokler si ne morejo pomagati.
Oglejmo si še orožja, s katerimi se branijo živali pred sovražnikom', da se ohrani njihova vrsta (Gattung).
Bučela ima svoje želo, samo, da se ohrani njena vrsta; kajti sama pogine, kadar se posluži žela,
Sipa (Tintenfisch) ima posebno zmožnost, da spreminja barvo, Icadar jo preganjajo, in sicer se ravna po svoji okolici, da je ni
moči ločiti od nje. Keller je opazoval sipo pri njenem beg'«. Zasledovana od morskega raka bila je bledo-nuleča; ko je pa pribežala do nekega rumenega, z rujavimi pikicami pokritega kamna (Tuffstein), postala je tako jednake barve, rumene z rujavimi pikicami, da jo je opazovalec Keller zgrešil.
Neka druga riba (Flachfisch) dela zopet drugače. Kedar se napravi na lov, pokrije se popolnoma s peskom, da je ni nič videti Ako opazujemo natanko, vidimo pa, da se očesci polagoma dvigujetj, in zdi se nazadnje, kakor bi bila na koncu kake palčice. Ako se prikaže sovražnik, hitro potegne očesci nazaj in jih zopet izboči, ko je nevarnost odstranjena. Ako pa priplava majhna ribica ali kak drug plen, švigne bliskoma iz svojega zavetišča in popade žrtev.
Morska žaba (der gemeine Seeteufel) je 2 do 5 črevljev dolga ter ima nespodobno veliko, široko plošnato glavo in zijalo z ostrimi zobmi oboroženo žrelo. Ostalo zamazano rujavkasto telo je čudo tenko. Ta se do očes popolnoma zarije v blato Njena prednja hrbtna plavuta ima samo posamezne trake, ne-zvezane in bodeče. Z enim teh, ki ima na koncu mesnat košček, začne migati in zvabi male ribice k sebi. Kadar katero zagrabi, je že tudi zginila v žrelo.
Kako orožje ima n. pr. krastača, katera ne more niti bežati, niti braniti se ? Tej živali je dala narava tako ostudnost in odurnost, da jo skoro vsaka druga žival pusti pri miru. Krt n. pr. ima jako dober želodec, a raje pogine lakote, kakor da bi se lotil lepe krastače.
Mnoge živali se skrčijo ali skrijejo v svoje lupine, ko jih potipljemo (polž); nekatere se potuhnejo, zvijejo, skrijejo v pesek, v luknje; tudi se spreminjajo; druge spuščajo iz sebe kako smrdljivo ali pekočo tekočino, da se znebijo sovražnika; nekatere živalice — žužki — narede se mrtve, ako se jih dotaknemo.
Druge živali imajo druga orožja : zajec boječnost pa hitre noge. krt dober sluh, zelena žaba spreminja svojo barvo po barvi okolice, da je ni toliko videti. Mlade jerebice se vležejo na hrbet, ako ne morejo sovražniku več uiti in drže s kremplji kak list kakor ščit nad seboj. Gnjezda in jame delajo si živali tako, da so sovražniku najmanj dostopne, ako tudi še niso sovražnika nikedar videle. Na begu najdejo živali iz daljine svoja domovanja (mravlje sto korakov daleč). Goloba lahko neseš več milj daleč v vreči, in ko ga spustiš, leti ti naravnost domov.
Vsaka žival, ki pa živi drugim v hrano, ima samo toliko-orožja, da se ohrani njen rod, dasiravno sama ne more ubežati popolnem sovražniku.
Kratko življenje večine živalij se ne da drugače razlagati, kakor iz smotra. Žival ni stroj, kateri se samo obrabi, ne, ona se vzdržuje, toda samo določen čas, potem neha rasti, peša in pogine. Ali je moč življenja onemogla od mnogega truda ali
prevročekrvnega (hitzig) življenja? Prav vročekrvni tiči dosežejo večjo starost, kakor lene dvoživke ; delavke in samice pri mravljah žive par let, samci pa samo par tednov ; enako pri bu-čelali. Mnogo živalic pogine takoj, ko so legla jajčica. Zakaj ne žive vse živali tako dolgo kakor sloni, krokarji, kiti, krapi (‘200 let), zakaj ne vedno ? Pri tako visokej starosti bi, iz mnogih zunanjih vzrokov, tako bile poškodovane, manjkalo bi jim žetega ali onega telesnega dela, ki bi se ne mogel nadomestiti — tako pa ne bi mogle doseči svojega smotra.
Vsaka žival živi le tako dolgo, kolikor je potrebno, da se-rod širi — a ne za se, ampak za celoto ; tudi pri človeku, ki bi moral po Danvinovi teoriji neskončno dalje živeti — je popolnoma primerno, da samo toliko časa; — drugače bi ne bilo družinskega življenja!!
Smoternih vravnav v telesu človekovem, pretakanju krvi, vredbi posameznih organov, prostem in neprostem pregibanja živcev mišic i. dr. ne bodem tukaj omenjeval. Da so smoterne, to nas uči veda.
Smoter v neorganičnih bitjih.
Mnogo teh sem že objavil v onem delu, ko sem govoril o „redu“ : da ima namreč naša zemlja proti solncu tako stališče,, da se menjava gorkota in vrstijo letni časi, vsled česar se na zemlji more bogato razvijati življenje. Isti smoter vidimo v razdelitvi med morjem, med zrakom in zemeljsko skorjo na našem planetu ? Kazdelitev posameznih delov v zraku Kazim vode, ki je pogoj življenju, ima za življenje velik pomen sol, ki se dobiva kot rudnina v zemlji ali pa raztopljena v vodah. In kako se nahaja kot rudnina na zemlji ? Med takimi plastmi, ki zadržujejo vodo, da ne pride do soli, kakor sta n. pr. ilovica, mavec in drugi, anhydriti. Tako je sol v zemlji, da tako rečem, lepo spravljena in shranjena, da je voda ne' raztopi. Ko hi se pa na drugi strani sol ne dala tako lahko raztapljati v vodi in bi je vz'asti v morji, pa tudi v drugih vodah ne bilo toliko, ne bi mogla razširiti se na vse strani in tako koristiti tudi rastlinam, ki je potrebujejo. Kaj zanimivo je, kako se ravnajo rodovitna tla, kedar pridejo vanjo razne snovi. Ko pada dež na tako zemljo, nikakor ne razstopi takih snovi, ki so rastlinam potrebne n. pr. kali, kremenčeva in fosforna kislina, ammonijak, in zato jih tlem ne odvzame. Pray nasprotno posrka dobra zemlja nase vse to, kar rabi za rastline, Ako dežuje, ako se drugače namaka zemlja ali ako se gnoji, hitro izloči zemlja in porabi zase take snovi, katerih potrebujejo rastline : ammonijak, nekatere kisline (fosforno, kremenčevo), kali Zemeljska tla so torej smotreno tako sestavljena, da rastejo lahko na njih rastline, da dobivajo-iz njih vse za življenje potrebne tvarine.
Ozračje naše zemlje je prozorno, a zatemni se toliko bolj, kolikor bolj se zgosti sopar. Kadar je oblačno, ne vidimo ,.prostega neba“. Oblaki pa nimajo samo namena, da omočijo suha tla in tako posredujejo oni naprestani tok vlage na zemljo, ampak zadržujejo tudi gorkoto, da ne izžariva prenaglo iz razgrete zemlje, zlasti ob severnih krajih, kamor prihaja manj solnčne toplote. Ob ravniku je ozračje prozornejše, nego li pri nas, zato izžariva po noči zelo naglo gorkota iz tal in noči so precej hladne (n. pr. v. Sahari).
*
* *
Ti kratki vzgledi kažejo jasno smoter v naravi! Toda utegnil bi kedo vgovarjati: koliko zlega na svetu ! Ali je to zlo tudi smoterno? Ali je mraz, ki pokonča setev, ali je nevihta, ki listje z dreves osuje, tudi smoterna ? Da lev gazelo razmesari, ali je njej to smoterno? In ali so medsebojna preganjanja ljudi,
— ali so strasti tudi smoterne ? Mnogo jih je, ki trdijo, da svet ne more biti slabeji kakor je !
Na to odgovarjamo: Absolutno popolen svet itak ne more biti, ker se razvija, ker je spremenljiv in minljiv, pač pa je vsaka stvar zase toliko popolna, da more doseči svoj smoter. V igri tudi ne morejo biti same glavne junaške vloge. Na sliki ne morejo biti samo svetle barve ; mora biti svetloba in senca natanko razdeljena. Ako bi bili vsi kameni marmor, vsa drevesa palme, vse živali levi, kako dolgočasen bi bil tak svet!
In ako bi res mnogo bilo v naravi tako pomanjkljivega, kakor se nam zdi — radi tega ni še vsa narava nesmoterna, kakor tudi knjiga radi par tiskovnih pogreškov ni „slučajna“
— ampak smoterna.
Vendar so vse te „pomankljivosti“ samo deloma, na videz neko zlo, med tem pa služijo celoti. Mraz sicer vniči setev, pa tudi neštevilno škodljivih žuželk ; nevihta osuje z dreves sla-bejše liste, zato se pa morejo močnejši bolj razvijati; žužki so človeku samemu nadležni, zato pa nujno potrebni gotovim rastlinam in v hrano ptičev : lev raztrga gazelo, pa kar njej škoduje, koristi njemu; nižje živali so ravno radi tega vstvarjene, da ob njih žiye višje, in zakaj bi se ne smela gazela, ako je namenjena levu v živež, tudi nekoliko časa svojega življenja veseliti? Ko-parske zveri so bile tudi v paradižu. (Sv- Avguštin).
Primerjati pa tudi ne smemo bolečin živalinih s človekovimi, ki misli na prihodnost. Miš je pod mačkinimi kremplji že omotena, žaba, ko zagleda pred seboj kačo, se ne gane, ampak plane skoro od sebe se steklenimi očmi njej v žrelo ; orel vdari s kljunom svojo žrtev na glavo in jo omoti, druge zveri umore plen, ker mu pregriznejo vratno žilo, tako da je taka smrt gotovo ložja kakor da bi morala žival od slabosti giniti.
Ali bi bilo morebiti bolje, da bi živali ničesar ne občutile, da ne bi čutile smrtnih bolečin, zato pa tudi ne mogle užiti kakega veselega trenutka ves čas svojega življenja?
Prav občutenje bolečin je smoterno za življenje živalsko; bolečina uči, tako rekoč, ogibati se tega, kar je škodljivo, uči, biti opreznim, in sili poiskati si pripomočkov.
Kako bi mogli drugače mačko ali psa odvaditi, da bi ne kradla klobas, kakor s palico ?
Istotako je pri Človeku. Pomanjkljivost in zlo ravno vspod-bujata človeka, da tem bolj razvija svoje telesne in duševne moči. Največjemu zlu je pa človek sam vzrok; pri vseli ljudstvih nahajamo bajke o zlati dobi, o paradižu i. t. d. — vse veruje, da je nekedaj bilo drugače in da je človek svojemu zlu sam kriy.
Gotovo je tedaj popolnoma, da je narava res tako vrejena,. da dosega določene namene ali smotre, da moremo v mnogih slučajih te smotre naravnost pokazati, označiti in tudi dokazati. Tega tudi nasprotniki, kakor že omenjeni Anglež Bacon i. dr., ne tajijo, a radi bi vtajili — Boga.
Konec prihodnjič.
Jos. Reisner, bogoslovec ljubljanskir
Kako pogubni so pesimistični nazori v slovstvu.
Novi vek se odlikuje od drugih najbolj v tem, da je zavrgel Boga: delovanje novodobnih lilozofov in literatov hoče pokazati, da je Bog fikcija, krščanstvo gola izmišljotina, da sploh ni treba nikake pozitivne vere; človek je najboij razvita žival, ki pa nimfi ni proste volje, ni neumrjoče duše. Čemu torej ono-strašilo od pekla, čemu vera v stare bajke judovskih ribičev !
To uči novodobna filozofija, bodi v obliki panteizma in ateizma, bodi v obliki naturalizma in materijalizma l): iz vseh onih sistem pa se je izcimila nova sistema, katerej početnik je nemški modrijan Arthur Schopenhauer. Njemu je vzor Buddha in budistična nirvana. Schopenhauer je težko pričakovani mesija, ki reši človeški rod dolgih zmot — krščanskih! On je jedini učitelj prave in neovrgljive filozofije: vsi drugi pred njim so učili zmoto in vsi drugi za njim — „zu ihin iniissen sie kommen !“ 3)
l)	Ono sisteme so si vse slične, izvirajo druga iz druge: „Mng die pan-theistisclie Lelire uuf den ersten Hliek nocli so idoal und poesiovoll erscbeinen, den Grundgedanken hat sie deunooh mit dem Materialismus gemein". — J. Ziobmeier, Theolog in Lienz.
s) Brunner. Kniffo-u. Pfiffologie, str. 1, 80.
Učil pa je razsvitljeni modrijan, da je svet povsem slab, tako slab, da slabši bi ne mogel biti. Vže bivanje samo je nesreča ; bolje bi bilo, da bi ne bilo sveta. Ne more se torej govoriti o dobrem, o sreči in veselji, marveč samo o zlu, o revi in bolesti bivanja. Vsa bitja vzdihujejo v sponah zla, kateremu ne mogb ubežati. In če se komu dozdeva, da je dobro, sreča in veselje na svetu, je to le navidezno — v istini je vse prevara ! ‘)
Ako torej v svetu prevladuje zlo, ako vse trpi in ječi, kje pač je vzrok vsemu zlu in trpljenju? Schopenhauer skuša rešiti logični zakon o vzroku in posledici nekako tako : Vsa bitja na svetu so objektivacije (vpredmetenje) vesoljne pravolje (Unviile); pravolja pa je vže sama jako nesrečna; da bi se otresla svoje nesreče, osvedoči se v podobi sveta, v katerega izlije vse svoje zlo in trpljenje. Pravolja hrepeni večno po vresničenji, a ga ne more doseči; zato je nesrečna, zato in odtodi i je v svetu zlo in gorje, ker tudi človek hrepeni po sreči in radosti, a je ne more doseči. — Taka je teorija zveličavnih filozofov, kakor sta ateist Schopenhauer in sanjač Hartmanu — taka je teorija novodobnega pesimizma.
»i*
* *
Ni pa mogoče, da bi teorija pesimizma ostala samo v filo-zofičnih knjigah, kakor so „Die Welt als Vorstellnng und \Ville“ ali „Philosophie des Unbewussten“ : teorija mera prodreti i v prakso, mora imeti i posledice — in to se doseže se slovstvom.2) Da bi bila taka filozofija le v filozofičnih knjigah, bi se sanjačem pesimističnim smejali pametni in razsodni ljudje ! Toda presadili so se nazori iz puste teorije v prijetno prakso, v slovstvu — in tu je drugače . . . »Ničesar se ne čita tako rado kakor lepo-slovstvene proizvode i v vezani i v nevezani obliki; posebno radi pa se čitajo pesimistični proizvodi, ker vgajajo naravi človeški, ki je bolj k slabemu nagnjena nego k dobremu, in ker je večina Ijndij iz raznih vzrokov v istini nesrečna in nezadovoljna. Ber6 pa se one vrste proizvodi, ker se priporočajo : „Kolikrat se hvali Goethejev „Werther“, naganja se mladina, naj ga bere. Bero se vsi pesniki, vsi pisatelji, in sicer največ zato, ker jih učitelji toliko proslavljajo. V šoli se mladini ytepa v glavo, da človek ne more biti omikan, ako ne bere vsega vprek, dobrega
'I Stoekl. Philosophie. II. 53].
2)	Ko smo vže dovršili nalogo, dobili smo v roko spis bogoslovca .T. Lobmeior-ja: „Die Ursachen der sociulon Missstilndo und die Philosophieu; mnogo mislij je sličnih nad nnlogi, zato smo dodali so nekaj citatov:	Dio
Irrthamer einer falsolion Philosophie hiillen sich in das Govvand oinor schonen Prosa oder einer bezaubnrndon Poesie, verpeston unbomerkt den Ideenkreis des ungebildeten Lesers und fiihren ihn in ein Labyrinth von Irrwogen, aus dem er ohue ein VVundor der Gnade nimrner den Ausgang finden wird“.
in slabega!“ ') Opazuj nekoliko slovstveno gibanje preteklega veka in sedanjega, povsodi je slično, povsodi vlada isti duh : portugalski pesnik-pesimist Anthero de Quent,al vjeina se z norveškim dramatikom pesimistom Henrik Ibsenom. Prvi sam priznava, da naturalizem — in dosledno i ateizem in pesimizem — ki prevladuje v slovstvu, tudi Goethejev in Hegelnov, ne more zadovoljiti človeka, ker vera (Religiosit&t) naturalizma je napačna, je dozdevna. Drugi pa jasno spričuje v svojih dramatičnih slikah, kam pride človeštvo brez Boga t,. j. ako se uvede teorija brezbožnih, pesimističnih filozofov v prakso — po slovstvu. In če pogledaš slovstvo i drugih dežela, povsodi isti žalostni glasovi pesimizma: od Portugalske in Italije skozi Nemčijo do Norveške in Rusije. ‘)
*
*	*
Pesimizem pa je pri Slovencih še mlad ; zasejal se je s tujega polja na slovensko. Stritar je prvi apostol idealizma-pesi-mizma. Stritar njegov glavni zastopnik. In	Stritar	šel je	učit
se pesimizma v Nemčijo! Prvič je pokazal,	česa se	je priučil	v
tuji šoli, z veleznano oceno Preširnovih poezij: Preširna je proglasil pesimistom! A bolj še je razvil sy«je nazore v „Zorinu“ vanj je izlil vse svoje naziranje o krščanstvu, o prosti volji, o nravi ... In prav Stritarja se toplo priporoča po srednjih šolah tudi nedorasli mladini; hvali se. da ni boljšega pisatelja od Stritarja; da lepšega jezika še ni čulo slovensko uho — bodi: toda je li jezik pisatelju glavni smoter? Ako se mladina priuči z lepim jezikom tudi grdim nazorom — kaj pa to ?
*
*	*
Pa zadoščaj. — Stritarja in druge slovenske pesimiste so ocenili vže drugi3) dovolj; tu hočemo le nekoliko premotriti kako pogubni so nazori pesimistični, katerih si prisvaja mladina iz novodobnega brezbožnega slovstva. —
1.	— Leposlovju glavni namen je, da podaja,	kar je resnično in
dobro in lepo: ta »metafizična trojica ‘) je pa	združena	v Stvar-
niku ; iz njega izlija se tudi po stvareh.
Kako pa je pesimistično slovstvo ? Pesimistom je svet „vganka brez rešeuja",5) na kateri pahne človeka „temna roka“. °) Svet je »poln britkega trpljenja",7) poln zlobe in zla: nič ni več
‘) „Bim. Kat.* I. 364.
2)	Siiinmen aus Maria-Saach 1888 str. 598.
*) Čitaj „A'im. Kat.“ I. tečaj iti Dr. Mahnič, Dvanajst večerov I
4)	„ Rim. Kat« VI. I.
6) Stritar. I. 57.
*) litem. I. 95.
7) Idem. I. 57.
resničnega na njem, nič dobrega in nič lepega — vse prevara, vse slabo in grdo! Jedino resnično je pesimistom bolečina ‘) in k večemu dobra jim je — žival 2). Žival je zvestejša od človeka in bolj poštena — je vredna s človekom istih pravic.
Ker torej ni na svetu nič resničnega, nič dobrega in lepega, tudi ne more bivati vzrok resničnemu, dobremu in lepemu. Vzrok pa oni metafizični trojici je Bog: pesimisti torej ne morejo izpoznavati onega bitja, o katerega resničnosti spričuje vsak pogled v prečudno vesoljstvo, ki je vstvaril vse »prav dobro“ 9) in daje stvarstvu čarobno lepoto.
Da pa res pesimisti ne poznajo Boga-Stvarnika, svedoči skoraj vsaka stran njihovih mnogobrojnih stvorov. Zakrivajo sicer svoje brezboštvo v razne oblike: Bog jim je narava sama, katero-opevajo in jo časte — boginjo vesoljstva ‘); Bog jim je nevidna sila, kateri se vse pokori; Bog jim je človek sam, ki se noče pokoriti v svoji oholosti nikakemu višjemu bitju.5)
Posebno radi pa pesimisti opevajo in obožavajo — vsodor ta je ona nevidna sila, ona »temna roka", ona nevsmiljena boginja, lcaterej se je moral pokoriti sam poganski Zen : vse, kar se zgodi, zgodi se nujno.«) Človek nima nikake moči, da bi se branil nevidne sile, ker »mi vemo, da se ne moremo vstavljati svoji — vsodi. Naša volja — prazno domišljevanje“. ’) Kam vodi tak nazor v slovstvu, ni pač težko vganiti: Boga ni, prostosti človeške volje ni — človek, kak si, od kojli in kak je tvoj zadnji smoter ?
2.	— Človeku glavmi smoter je ljubezen do Boga in bližnjega: to unemaj leposlovje v Človeku.
Toda če ni Boga, čemu bi ga ljubil ? Ljubezen mora imeti svoj predmet, ki bodi resničen in dober in lep : ta trojica je ne-razdružljiva, ako hoče človek ljubiti zares. Združena pa je ta trojica v Bogu, ki je najpopolniše bitje : v Bogu se najpopolniše izraža pojem o resničnem in dobrem in lepem ; njega se torej, mora popolno ljubiti. Če pa Boga vže ljubimo radi one metafizične trojice, moramo ljubiti i stvari Stvarnika-Boga; in čim popolniša je st,yar, tem bolj jo moramo ljubiti; najpopolniša stvar pa je človek, torej njega imamo ljubiti najbolj : in to je ljubezen do bližnjega.
‘) Idein: „ . . . Bolečina jo resnica, Edino nje tajiti ni mogoče". — I. 9G>
*) Prim. Šchopenliauer-
3)	Gen. I. 31
*) Tako uči filozofija panteistična in naturalistična.
6)	Čttaj : Brunner. Kaiffo- u. Pfiffologic.
°) Schopenliauer:	»AUes wns gescliiolit, goscfiieht nothwoudig“. —
Brunner. Kniffologie str. 52.
1)	Dr. Jos. Voinjak v svojih »Pobratimih".
Vse drugače pa uče pesimisti. Njim je bog vesoljna pravolja, ki pa je sama vže neizmerno nesrečna; in večno hlepeča po utehi pojavlja se pravolja v raznih oblikah, pojavlja se tudi v obliki ljubezni. Toda kaka li je ljubezen pesimistov ? Če jim je svet poln zla in zlobe ; če je „vsa poštenost in blagost v človeku le navidezna" !) in se vsakedo razodene preje ali kasneje, da je v svojem pravem bistvu — hudobnež; če vlada povsodi sovraštvo in zavist; če ti pesimist poje: „Skrbi zase, pusti brata“ ~); kakšna pač je ljubezen pesimistov ? Turgenjev-u je ljubezen »demonska sila, katera vse ovire stera, proti koji ni mogoče nič narediti, proti kateri so vsi razumovi in nravni zakoni zastonj". :‘) To pa je vže. spolna ljubezen ‘), ki se pojavlja v človeku kot sila nepremagljiva in kot demonska moč. Ta moč pa se javi najbolj v pisateljih in pesnikih, ker v njih se skuša pravolja najbolj vpredmetiti (objectivieren) Pesnik čuti v sebi neko silo, ki ga tira do kake osebe; oseba pa se mu umika navadno — in pesnik je nesrečen, je »pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame nase vse naše gorje".6) Ali torej ne ljubijo i pesimisti svojega bližnjega? Beri li romane, novele in novelice, pesni in pesnice njihove: iz vsakega umotvora bije ti naproti ljubezen! In kako čuteče, kako nežno-ljubeče je to pesimistično srce posebno proti nežnemu spolu ! Povzdiga se nežni spol v tretja nebesa, kjer se venča z vencem božanstva; ženska je vsakemu romanopiscu in erotičnemu pesniku vzor, do katerega se mora povzdigniti — i moč. In pesnik, ako ne ljubi, ni pravi pesnik ; kedo bi torej očitati mogel pesimistom, da ne poznajo onega bežnega in blagega čuta, ki se zove ljubezen ?
Toda č i ta j količkaj pazljivo novodobne romane in pesni, pa sodi nekoliko umniše, prepričaš se hitro, kje tiči vzrok ljubezni novodobnih pesimistov : njim ni do ženskega spola kot takega, tudi ni jim mnogo do ženske enakopravnosti z moškimi; njim je do tega, da vgode počutkom.6) Zato pa priporoča apostol pesi-mistov-materijalistov tetragamijo7); uči, da ni treba zakona; ženska čast je sicer potrebna, ako hoče ženska živeti srečno, toda njena vrednost je samo relativna, ne absolutna 8); ženska
') „Bim. Kat.u I. 371.
2) Stritar : Sreča, Poezija in Preširen.
3) Kat.* I. 329.
*) Druge ljubezni sploh ne poznajo naši lepolovni pesimisti!
6)	Stritar. V. 83.
*)„... Im Privatleben gilt der unbeschriinkteste Individualismu«, das „laisser faire" unseres ledernen Manchester-Liberalismus, froio Concurrenz, ist eino Forderung des Fortschrittes, das Dueli oin Tribut an don Anstand, die Vergohen bezeiehnet man nls Fehltritte . . . alte strengen Ideen sollen aus der VVelt verbannt s*>in, um das egoistische Hcrz ohne Vonvurf alh „nob-Itn Vergniigen geniesscn zn lassena. — J. Lubmeier.
7j Brunner. Kniffologio, str. 174.
8)	„ . . . bat z\var grosse Wichtigkeit fiir das weibliobe Gliick, aber .ilir Wert ist docli nur oin relntiver, kein absoluter, iiber das Leben u. seine
naj se vklene v starodobno sužnost, kjer služi pohotnosti moževi » ženska je (Schopenhauerju) neestetičen spol; ni sposobna ni godbe, ni poezije, ni druge umetnosti — ženska je polčloveško-bitje. ‘)
Taka je ljubezen pesimističnih filozofov do nežnega spola, 111 pač drugačna ne more biti ljubezen pesimističnih leposlovcev. Res, v slovstvu si skušajo ohraniti dobro ime pri ženskah, znajo se jim dobrikati in laskati ter je slepiti ; ‘j toda pomisli nekoliko in sodi trezniše smer pesimističnih romanov in pesnij, pa koj spoznaš, kak je smoter njihov — kaka njihova ljubezen.
Kako dijametralno nasprotno tej je l jubezen krščanska!' »Ona je potrpežljiva, je dobrotljiva; ni častiželjua, ni hudobna, ni ošabna; ne išče svoje koristi, ne misli hudega . . . vse pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese . . T Taka je ljubezen, katero poraja vera v Boga. Ona 'ne pozna nikake sebičnosti, ni-kakih podlih namenov : poglej mladeniče, kako zapuščajo domovino in domačine, pa gredo v divje kraje, da rešijo — duše nevernikov! Glej deve, ki se žrtvujejo v cvetu let za bližnjega v večno in časno srečo človeštva — iz same ljubezni! Da bi vstvarili apostoli pesimizma vsaj jeden zavod, ki bi se tako žrtvoval za človeštvo, morebiti bi se ne branili dolgo, pokloniti se načelom njihovim : da bi obrajah take melone pesimistično slovstvo, priporočali bi je povsodi in	iz srca radi. —
3 — Leposlovje vzgajaj,	vspopolnjuj človeka:	dvigaj	ga	do
vzorov nadzemskih, do vzorov večnih.
Iz krščanske ljubezni torej se poraja ono žrtvovanje za bližnjega, ona nesebičnost, ono krepostno življenje, ‘) ki unema in \ dviga človeka više in više do večnih vzorov: take junake in junakinje imeti bi moralo i	slovstvo ; kajti slovstvo	je	tudi	del
vzgoje '’); dŽL, glaven del je	slovstvo pri vzgoji	mladine:	kakor-
Zvvecke hinausliegendcr". Tarerga I. 3S8. — Sicer pa ,je Scliopenbauor čosto pokazal, kako jo treba ženske ljubiti: ohrustal jo neko Marquet, da jej je moral plačevati poškodnino; »in Italion bat er nioht bloss d us Schbtie, son-dern auch die Schiinen genossen . . . wie hatte er sonat liber dtes Capitel (dor Geschlochtsliebe) schreiben konnen?1*
Schop. Lexicon. -t60.
3)	»Vesolo obličje, sluditk In gibčen jeziček imamo,
Prav dobro so hliniti znamo,
Da ložo slepi se bedi\k“. — A. P. „Sneculum“.
3)	1. Kor. 13. 4—7.
*) „V kreposti kaže so ljubezen prava1*. — A. P. — »Sonetni venec." „Dio Poesio macht einos der Mittol dor Volksorziehung aus: Gott gobe, dass iclt im Loben nur einon kleinen Tlieil zur Erreichnng dieses End-zweckos beitiagcn mochte1*. — Zakonski: Zeit- u. Lebensbilder v. Janssen, 99.
šno slovstvo, takošna mladina; ker slovstvo je hrana duševna ■— slovstvo omike pogoj.
Toda kako hrano daja naši mladini pesimistično slovstvo ? Boga ne izpoznava in zakonov nima nikakih radi neproste volje ; ■človek je le igrača v oblasti skrivnih sil; vse je človeku sovražno in človek sovražen vsemu ; sploh vse zlobno in slabo : kaka hrana pač mora biti tako naziranje za duh človeški ? Človek vže res ne ve, kaj bi počel, kedar bere pesimističen roman ! ') Kri mu vre močneje, srce mu stiskajo neznani čuti, ves je nekako'otožen in pobit; radost izginja in ostaja tuga, mrzlota, obupnost; življenje se začne človeku studiti, najboljša se mu zdi •— smrt. Vzrok pa takemu stanju je po filozofiji pesimistov pra-volja : ona izlija v svet zlo in gorje; ona hoče tudi, da se otrese človek čim preje svetovnega zla in gorja in se vrne v pravoljo — v nirvano. Zato pa se pojavlja pravolja v obupu, ki tira pesimista v smrt: obup drvi ga v brezdno brez resne poti, ker sovražen mu je svet, preganja ga vse in vse mu je grenko.2) Ni čuda torej, da sili pesimist v deželo pozabljivosti in popolne nevednosti — v nirvano (Verwehung).
Najkrajša pot do smrti pa je — mmovmor: v vsakem pesimističnem romanu mora biti samovmor ali vsaj prostovoljna smrt — bodi v boji, bodi kje drugje. In prav dosledno je to : ce ti je svet „seminarium omnium malorum possibilium" ■’); če že čutiš v sebi vesoljno gorje ; če z druge strani ni Boga, ni nika-kega večnega plačila ali kazni, ker slabo in dobro je isto, in nravnost, krepost, nadzemski smoter človekov je „. . . dim nad streho, senca, nične sanje, prikazen — eine Enttauschung4'; ‘) če „bolečina je resnica"5) jedina : išči si torej sreče drugje ali pa končaj si življenje ! Zakaj bi živel nesrečno življenje in obupno? Bodi junak”) — in konec je vsemu . . . Nič ne deje, da si vničiš se samovmorom dobro, katerega nisi gospodar; da delaš proti volji božji — kedo se zmeni za voljo božjo in božjo pravico in tudi za lastno voljo : vse je — nič!
Če pa je človek vže tako boječ, da si ne upa sprožiti krogle v glavo, kaj bi začel tedaj ? Do življenja mu ni mnogo, a to življenje hoče vendar uživati, kolikor je mogoče : vrže se v na-
‘) „\Venn man diese Romane bost, so erachriokt man nioht nur liber <lie lmmoralitat ihres Inhaltes, sondern auch iiber die Immoralitiit dor Ver-t'a8ser . . . Welch’ einon verderbliclien Einfluss muss das nicht auf die fanze Literatur und auf den Sinn fiir Kunst und Moral haben . . Zlikovski/ : ibidem.
2| Dr. Mahnič. Dvanajst večerov, 174, 182.
:l) Stbckl. Pliiloaophie, II. 533.
*)	Kat.*	I. 366.
r') Stritar, I. 96.
“) ,Es zeigt von Mu tli n. Willenskvaft, \veun ein Metisch sicli aufrafffc and sich den Tod gibt, um das gedackte Dbel von sich abzu\valzeu“. —• Stbckl. Phil. III. 114.
ročje materijalizmu.') Zato pa vidiš, da se v pesimističnih romanih najbolj opeva mesenost in podlost; in vrhunec vsega romana je, da se dovrši čin podlosti, kateremu sledi vmor ali sa-movmor. Pesimist, vže sit vsega drugega, išče si slednjič utehe v pohotnosti. Toda cesto mu je i tu pravolja nemila: pot se mu zapira do nasladnosti, tedaj pa se pojavi zadnji čin zlobne pra-volje : človek znori ali pa se vmori.s) V to pa pomore človeška volja sama, ker um mu ni dovolj močan, da bi se protivil spačeni volji. Popačila pa se je volja od krivih nazorov v slovstvu, od nazorov pesimističnih; ker taki nazori vmore v istini prosto gibanje voljinih pojavov.3) Ali niso žalostni dovolj taki nazori, ali ni še žalostniše, da jih je slovstvo prepolno ? Slovstvo, ki bi imelo vspopolnjevati človeka, vzgajati in dvigati ga do večnih vzorov, do življenja nadzemskega: to slovstvo vničuje v človeku vsak blag čut, slabi mu um in voljo, vmori ya duševno in telesno; iz tega slovstva pije učeča se mladina mamljiv strup v lepi posodi poezije in sploh /leposlovja.
Sicer pa pesimistični leposlovci sami uče, da tako mora biti: človek živi, kakor ti ljubo — po nagneuju ; če pa tega ne moreš, končaj nesrečno življenje in preseli se — v nirvano. Kedo bi se neki upiral oni sili, ki jo zovejo svetohlinci hudo nagnenje in spolno strast? „Greh, vero, a jaz ne morem pomagati**4) In morebiti si se protivil oni strasti, si jo skušal vkrotiti, kakor veli nam Bog in uči sv. Cerkev — „in vendar biti moglo ni drugače !** r')
Umljivo torej, zakaj se vrše samovmori: nujno (fatum) je vse to — tako mora biti. Zato pa prav dosledno toži slovenski, pesimist:
„Cernu li človek se na svet rodi,
Da kakor rosna kaplja v solncu mine ?
Ivaj pa je treba bilo, kaj sveta ?“ “)
P „Jene grosse Masse, die im herzloseu Kampfe ums Dasein erlegeiv ist, fiililt cben aucli den Trieb nach Glttck u. VVohlergehen im Herzen, und1 in atheistischer Weltanschauung befangen, strebt sie gleichfnlls den Himmel auf dieser K ni e an.“ — .1. Lobmeier.
*) Goetliejev „Werther“ in novodobni zaljubljenci, katerim se noče vdati •leva nevsmiljena : njim je vže stari epikurejec zapel:
„... Vixi, cras vel atra Nube polum Pater occupato Vel sole puro ...“ — Horacij.
3) „ Eine Lebre, die keine Erlosung vom Bosen u. Uhel moglich siebt, »ls die giinzliche Vernichtung des Willeus, ist /rostlos; sie schliigt den Willen todt, um ibn zn erlosen“. — Tako obsoja celo učenec Schopenhauerjev svojega mojstra. — Brunner. Kniffologie, 233.
4) Stritar, I. 308.
5) Idem. I. 83. — Prav po nauku pesimistov-ateistov: „I)cr Mensch stehe von Natur aus unter der Herrschaft der Notlnvendigkeit“. — Stockl.. Phil. I. 124.
«) Idem, I. 112.
In ker ne ve človek, čemu se je rodil, in tudi ne ve, čemu je svet, zatorej :
„ Roditi se ne — najbolje Človeku je to; če pride na svet,
Pustiti hitro ga spet - -To pak je za prvim najbolje11 ')
Toda je li Bogu vse jedno. kak je nravni svetovni red'? Pesimisti sami vedo, da, če je Bog, mora biti i nravni red : zatorej mora nehati Bog. Leposlovci prikrivajo sicer tajenje Boga v razne, ■oblike; a poslušaj učitelja, in učenca spoznaš! Pesimistični filozofi povedo kar odkrito: „Največi predsodek pri ljudeh je pravi ■de la Metrie vera v Boga", -j /a njim so slično modrovali vsi apostoli ateizma; a vse je prekosil Schopenhauer: „V istini pa ni niti duha, niti snovi, pač pa je mnoga nezmisel in blodnja na svetu!113) — Teoretični ateizem pa se spremeni v praktični: človek ■deluje, kakor bi ne bilo Boga. In to stran ateizma znajo pesimisti posebno lepo slikati: oblečejo ga v lepo obleko romana ali okrase ga s čarobnim svitom poezije vse pesek v oči, da ne zapazi čitatelj, kaj prav za. prav namerja pesimist-ateist. In prav to je pogubno neizkušeni mladini; ker soma ne ve. kedaj se vlovi v nastavljene mreže, iz katerih se otme prav težko. Knjiga je slična prijatelju: če je prijatelj dober, zdravih načel in trdnega značaja srečen oni. ki je našel takega prijatelja ! C'e pa je prijatelj slab, nenraven in sprijenega mišljenja - varuj se ga. da te ne okuži . . . Toda težko se spozna dobrega prijatelja in težko tudi slabega ; a še teže se loči dobra, knjiga od slabe: strup pije mladina in sama ne ve. kedaj ga pije in kje. Ali ni to prava zlobnost in sovraštvo do človeštva pravi pesimizem V
Pa pesimistom ne smeš zameriti; pesimist je le prikazen vesoljne pravolje; ona dela ž njim in ga vodi; ako je zloben, kaj mu hočeš — ,.sirota ne more drugače!114) Morebiti sami pesimisti ne vedo, da izlijajo svoj strup na nedolžni papir, s katerega ga uživa potlej neizkušena mladina! O da bi mladina spoznala strup, predli o ga užije ! A mladina ne ve, kaj vse tiči v pesimističnem slovstvu: razum zapira se resnici in polni se se zmotami in blodnjami ; volja odvrača se od dobrega in vstvarja za podlo življenje; odtuja se domišljija lepim in vzvišenim vzorom in grdi se z gnusnimi podobami; in srce, [posoda blagih čustev, preminja se v po-
') Stritar po Sofokleju.
2)	StticJd. Gescli. (lov Phil. I. 378.
:l) „Tn \Vahrlieit abev gibt cs \veder (ieist noch Matevie, wohl aber viel' Unsiun mul Hirngespinnte in der Welt“. — Brunner, Pfiffologie, 345.
4)	Stritar, VI. 310.
sodo strasti j in v središče burnega življenja ‘), ki spravi človeka v zgoden grob — duša in telo trpi od pesimističnega slovstva. ■)■
4. — Mišljenje bodi čisto in zdravo; za vzore vzvišene Mri se; dobro delaj na vse strani; v sodbi in v mnenji bodi prost;|): take nazore tiči in razširjaj slovstvo-
Toda ali res ni boljšega slovstva nego je pesimistično? Mora li povsodi gospodovati ona filozofija, katero je Jean Paul primerjal severnemu morju, kjer ni solnca in ptic V ‘) Ali se mora res poezija ponižati tako globoko — vv blato človeških strastij, kakor sojo ponižali i naši pesimisti ? j Žukovsky je bil tudi pesnik, a kako drugače je sodil on o poeziji6) in kak smoter je odkazal pesnikom, samim! Zakaj bi ga ne posnemali i slovenski leposlovci, zakaj hodijo rajši na Nemško učit se pesimističnih nazorov? Pač, i na Rusko hodijo iskat si vzorov: Turgenjev je novodobnim pesimistom pravi velikan na slovstvenem polji, nedosegljiv pisatelj! ’) A prav ta pisatelj kake blodnje ima po mnogobrojnih spisih: fanatizem mohamedanski mu je s krščanstvom iste veljave ; kar je nadnaravno, mu je deveta briga; ljubezen mu ni vez, ki druži človeka in ga osrečuje, ona mu je demonska sila, mu je rabelj, veriga, ki vklepa ljudi v večno nesrečo; sreča in mir najde se samo v lenobi in dvomu ; in ,.za nekaj tednov najbolj neumne mladosti bi ne dal samo svojega imena, ampak tudi slavo resničnega genija, ako bi bil. A kaj bi delal ? Nepretrgoma po deset ur bi tekal s puško v roci za divjimi petelini . .	*)
:) «Der verkappte, blinde, launischlaute Bube,
Der alte Junker Riesenzwerg Cupido,
Sonettenprinz, Herzog gekreuzter Arme.,
Gesalbter Fiirst des Ach- and Wehgeschreis,
Der Miissiggiinger Herr und ^Missvergniigten,
Monarch der Hosenliitze, Schaeh der Mieder,
Alleinbeherrseher, Generalfeldmarschall Der Ehestandspolizei — ach armes Herz“.
Shakespeare. „Was ihr wollt!“
-) Prim. Patiss, Briefe Uber Geistesbildung, 214.
b Primerjaj geslo ruskemu pesniku Žukovskemu: „Reinheit der Ge-sinnung, crnstes Ringen nach den edelsten Giitern, Wohlthun so viel man vermag; Unabbiingigkeit des Urtheikes und freie Meinungsiiusserung gegen Jedermann . .	— Zeit u. Lebensbilder v. Janssen. 100.
‘) Jbidem, 216.
b Čitaj Stritarja in Aškerca !
°) „Dem ird’schen Aug’ die Heiligkeit des Lebens In ihrem ganzen Himmelsglanz zu zeigen :
Dies ist die Pflicht des Dichters und die Weibe !u
— Janssen. Z. u. L. 93.
7)	Seveda v pesimizmu in ateizmu ga prekosi malokedo — lahko se meri z vsemi pesimisti in ateisti!
s) „ltm. Kat.“ I. 328.
Pač čisto je tako mišljenje in zdravo, kaj ne da! In čitaj pesimiste od prvega do zadnjega — od portugalskega Antliero de (juental do norveškega Ibsen-a — povsodi dobiš slične blodnje, slične neumnosti. Take blodnje pa so pesimistom vzori, za katere bori se človek: junaka posnemaj, ki je zavrgel Boga in se valja v blatu pohotnosti, dokler se slednjič ne vmori. Mislil je najti sreče v ateizmu in materijalizmu, kamor so ga zvabili') pesimisti, toda kaj je našel? — Smrt v valovji ali s kroglo v glavi:8) pesimisti pa se mu k večemu še nekoliko nasmehnejo.3)
Pač čudno je res, da se vrže toliko mladih ljudij v naročje pesimističnim nazorom! Kaj dobrega li ima pesimizem, kaj lepega in vzvišenega ? ') Pa mogoče, da deluje na skrivnem za človeštvo, v provspeh omike ? — Človeka odtuja Bogu in sprijazni ga z modo; srečo mu vstvarja v podlem življenji; napaja ga z večnim sovraštvom do vsega dobrega in svetega, a vzgaja v njem ljubezen do sebe- in živali :j ; povišuje ga in vzbuja v njem oholost °) in neizmerno sebičnost: take in slične dobrote deli čitateljem pesimistično slovstvo. In naj se še tako trudijo pesimisti, da bi prikrili svoje nazore o človeštvu, o ljubezni do Boga in bližnjega se zaveso leposlovja: ne morejo vbraniti, da bi ne gledalo izza lepega pregrinjala sovraštvo, sebičnost, strast in oholost.
Pa porečeš: saj vem, kaj je dobro in kaj je slabo — tudi pesimistične knjige imajo poleg slabega nekaj dobrega! Vsaj jezik je prekrasen — čitam radi jezika, in lep jezik mi pač ne bo škodoval ! — No. seveda: kar človeka božka, kar mu vgaja, ono rad čita bodi v lepem ali slabem jeziku; ker človeška narava je vže taka, da se nagiblje rajša k slabemu nego dobremu7).
Pa zopet vgovarjaš : človek mora prosto presojati knjige, in prostega naziranja mi ne more vbraniti nikedo! Tako šibak tudi nisem še,v da me vznemiri vsaka sapica, ki zapihlja od pesimistične strani! Človek mora biti samostojen in soditi mora po pameti! 'Bebko bere, ne da bi se navzel krivih nazorov! Prav. Toda ali
‘) „Sucht uur (lie Jtenschen zn verwirren,
8ie 7,u befriedigen ist schwer“. — Faust.
а) „Mein Eidam ist der Tod, der Tod mein Erbe“. — Shakespeare, „Leare“.
s) „Lahko, hčerka, hi še živa bila,
Da v valovje nisi mi skočila ...“ — Aškerc, 29.
*) „In bunten Bildern wenig Klarheit,
Viel Irrthum und ein Fiinkchen Wahrhoit,
So wird der beste Trank gebraut'1. — Goethe, Faust.
5> Zato pa pesimist bolj ljubi žival nego svojega bližnjega : Schopen-liauerju (in Stritarju) je njegov pes — „dimidium animae“, a ljudje so mu ,,bipedes, Canaillen, Schurken“!
б) „Ich mbchte mit Christus sagen: Ich lehre die \Vahrheit und bin die VVahrheit11. — Hegel v Berolinu 1820. In za njim Schopenhauer: „Zu mir, zu mir nur miissen sie kommen !“
7)	„ . . . video meliora proboque,
Deteriora sequor . . .“ — ihidij.
veš tudi, kje tiči strup, ali veš,	kaki	nazori so	ti	pogubni ?	‘) Ali
ne boš i ti sovražil sveta, če ti	poje	pesnik:
„Ti ne poznaš, o mati, sveta;
Sovraštvo, laz in strast povsod !
V trpljenje zemlja je zakleta,
V gor ji zaklet človeški rod . .	?2)
Ali se ne boš jezil i ti nad	samostanskim	predstojnikom, če ti
nezadovoljen menili kliče v svet	:
rAli, pesen, ta pesen se znana mi zdi,
Čuj, ko o svobodi se li ne glasi ?
() nadeji pač pokopani,
C) zlati svobodi prodani11 ?9)
Pač lepi so nazori %>oslovja pesimističnega! »Namesto žarnih idej večne resnice — povsodi le dvom in ciničen posmeh resnici ; namesto božje previdnosti —- vsoda; namesto povzdigujočega upa — obup; namesto kreposti in nravstvene jako‘sti — neodoljiva strast; namesto krščanske prizanezljivosti — dvoboj; namesto vdanosti v božjo voljo — samomor; namesto zakonske zvestobe — prešestvo : namesto pravega in lepega, povsodi laž in grdoba, povsodi blato“.*)
Pa saj se mora brati — ponavljaš mi znova — vse, ker živimo v času prosvetein poznati se mora tudi vse: dobro in slabo, lepo in grdo, vzvišeno in podlo, vero in nevero da ne zaostanemo ! Toda znano je, da je čitanje duševna brana; kaka brana pa koristi? Ali ješ morebiti tudi strup, da spoznaš nasprotje dobrih jedil ? In če je to neumnost — zakaj ni še veča neumnost, da se duh mori se strupom duševnim?*)
Pa kaj poreko, ako ne bereš vseh romanov in pesniških proizvodov ? Ne boš smel pokazati se v omikani družbi, če nisi čital
') „Per Finch der Zeit: der Tolle fiihrt d en Blinden“ — Shakespeare, „Leare“.
-) Stritar I. 81. In naš Stritar hoče biti po vsem tein še idealist: blaženi ideali!
’) Aškerc. Balade in romance, str. 25. — Tu je obupen menih, vklenjen v okove samostanskih obljub ; drugje na pijo menihi in grešč — prav po receptu materijalistov ! Kako srečni smo Slovenci, da imamo tako vzorne pesnike !!
B , Tlim. Kat “ I. 430.
6)	Španski filozof Balmes pravi: „.Tetzt kiinnte niemand melir, olme den gnten Ton zu verletzen, der Schnle des 18. Jahrhuuderts angehiiren ; muss notbwendig von dem Spiritunalismus eines Kant, Fiehte, Schelling, Hegel,
Cousin zu sprecben ivissen u. de Sensnalismus eines Hesbutt-Tracy, Oalianis, Gondillao u. Locke veriverfen, vvenn man nicht fttr zuriickgeblieben in der
Erkenntnis der pliilosopbisehen Doctrinen gelten svili".
°) Prim. 7’atiss S. J. Briefe etc. 188 ss.
Zole, Turgenjeva, Heine-ja, (loethe-ja ? — Ne, onih naj bi bilo sram, ki se hvalijo, da so čitali tako gnusobo, take nestvore bolne-domišljije človeške! Sicer pa reveži ne vedo, da se slabi s takimi spisi um in volja, da se grdi spomin in srce — da vse otrpne za vzvišene ideje, za življenje, ki bi vredno bilo bitja kakor je človek!
A ne hvali se le, načel brezverskih, polasti se čitatelja pesimističnih knjig kmalu tudi neka ošabnost, noče več ubogati nikogar, začne si domišljati nekako velikost in zidati si zlate gradove — začne sanjati z odprtimi očmi. — Prebudivši se pa iz sanj začuti v sebi neko praznoto — poloti se ga vesoljno gorje: čuti se poklicanega, bodi pesnik ali pisatelj, da mora svoje — sanje i drugim oznanjati in razlagati. Ce pa ne gre — vsoda je kriva vsega, tudi njegove nesreče in svetožalja. — Napoji se za mladosti svoje strupe pesimističnega —; in prav tak svetobolec boš !<) Zaman si boš iskal veselja v vedi in umetnosti; ves trud brez radosti in tolažbe ker trud je brez smotra: Boga ni, za koga deluješ in čemu veruješ? Človeštvo	je	tebi sovražno ini ti sovražen	njemu,
kako se boš žrtvoval	za	bitja, katera bi rad vničil ? O pač ne-
srečen si v istini, ti ubogi, sanjavi ateist-pesimist! Toda kedo li je kriv tvoje nesreče ? Saj je človek vendar vstvarjen zato, da doseže kolikor toliko smoter svoj srečo! Sicer pravi vže pesnik:
,.Popolne, neskaljene sreče Pod solncem ne včaka zemljan !“2)
Toda kj^jje vzrok tvoje popolne nesreče ? Je li človek res ves v oblasti vsode, kakor'Trde pesimistični filozofi in leposlovci? — Poglej najprej v	svoje	— srce: preišči je dobro, in	vzrok
najdeš vsej svoji nesreči. —3)
*
* *
Toda če je Bog	in	po	njem krščanstvo vzrok vsega	zlega,
blasfemuje Voltaire,'1) in če isti Voltaire kriči obupno na smrtni postelji: „Zapuščen sem od Boga in ljudij !“5) če celo idealist Schiller žaluje po starih olimpskih bogovih, želeč si prvotnih časov
') Prim. „I{iin. Katu. I. 397'
2> Sim. Gregorčič; in prav tako Schiller:
,.Des Lebons ungemisehte Freude
Ward keinem Irdischen zutheil.“
5)	„0 Mensch, du wirst geipiiilt von IVeltschmerz,
Du ivolltest die Welt aus den Angeln heheu,
O greife zuerst in dein eig’nes Ilerz,
Dann wird sicli das And're schon alles gehen.“
Dr. Mahnič, Dvanajst večerov, 107.-‘) StotJcl. Gesoh. der Phil. I. 352.
5)	Idem, ibidem I. 351.
— časov brez krščanstva; dalje če je človek produkt vzgoje,1) kakor trdi Helvecij, in če so vse strasti nujne in torej opravičene, kakor uči isti filozof in za njim Schopenhauer; če je zatajevanje nestvor, in podlost naj veča dolžnost, kakor hoče pokazati isti Hel-vecij; ali če pravi nam panteizem, da „plačilo za dobra dela je nezasluženo, kazen za slaba dela je krivična; nravnost ni nič drugega kakor — secundum naturam vi vere ;■'*) in če se mora po nauku materij ali stičnem „ideja o Bogu, o ljubezni do Boga in bližnjega umikati naravi in poltni ljubezni”,s) ali kakor pravi poliotnež J. Offray de la Mettrie, daje najvišje dobro človeku — nasladnost in pohotnost p) ali če je največe dobro denar — vse drugo pa himera — kakor se izraža neki učenec Schopenhauerjev ;5) če slednjič pesimist Hartmanu se Schopenhauerjem trdi, da je vse zelo slabo, da je treba torej čim preje vničiti življenje, ki ne daj a človeku nobenega veselja in ni kake sreče:0) ali bi ne bilo najbolje, da si i ti sprožiš kroglo V glavo in se vrneš v — nirvano V ! V Kedo neki bi živel v tej „kohlpechraben-schwarzen pessimistischen Nacht”,7) ako je — „alles Luge, alles Hohlheit, alles Fratze” ! V !8)
Žalostno !
Le en izhod nam je še odprt iz pesimitičnega pekla: odstraniti moramo vzrok, iz katerega izvira pesimizem — brezboštvo: javno mnenje je za naših časov brezbožno, brezbožna je vzgoja in šola. V brezbožni šoli pa se vzgaja ona sila., ki grozi streti altar,») vničiti vse dobro in vzvišeno. Treba je torej preroditi vsega človeka ; to se zgodi pa z dobrini slovstvom in z versko šolo. Pustite pesimistične nazore in brezbožno filozofijo, pa vrnite se v pozitivno krščanstvo — in vmiri se vam syce, razvedri se um, strah v grozno bodočnost mine in sreča posije iznova po zemlji.
An ton Plesn iva r,
bogoslovec g or iški.
M Ide vi. ibidem I. 370.
-') Dr. Lampe. Ali je Bog ? str. 208.
:l) ldem, ibidem 193.
L Slockl. Gescli. der Phil. 378.
5) Jansseu. Z. u. L. 214.
°)' Dr. Lampe. Ali je Bog? 202.
7) Stiinmen aus Maria-Laach. 1888 str. 570.
M) Ibidem, str. 573.
'■') Kaj je prav za prav nihilizem, kaj anarhizem? Posledica je ateističnih in pesimističnih nazorov, ki so nakopičeni v slovstvu. —
l>usti: smejo menjavati barvo tabor kameleon Vse se spregleda, vse se pozabi. Res krščansko ! A na nas stikajo všako malost; dovolj ena sama nepremišljena beseda in — gorje nam-, nasproti nam ne velja zapoved krščanske ljubezni! Sicer pa upamo, da so se vender preverili, da nismo taki «c. kr. katoličani#, kakor se nas je pitalo in kakor nas je imenoval pred leti neki visok gospod tam nekje
na H..........	 .	Bog jim odpusti ! Mi pa bomo z Božjo pomočjo ostali tisti, kakor
dozdaj. Mi umremo za stvar, ki jo zagovarjamo, C. kr katoličanstvo zna sicer marsikaj prinesti ; mnogim je prava molzna krava. A z.a nas —- ni bilo in ne bo'.
6'. .7. z' — Veseli nas neizrečeno, da se tudi Hrvatje popri jemljete »Rimskega Katolika«. Ne sije vam svitla luč katoliškega načeta, skrivate jo pod mernik. lil ker vas ne obseva ta luč, ni tudi ognja v vas Torej pogumno in čvrsto ! Skrajen čas je, da se vzdramile. Saj jih imate mej seboj	prostozidarje ; zdaj
vender ne boste pomišljali, je-li vera im/i pri vas vic v nevarnosti !? «6’ boj! n boj !»
JRes značilno!
»Slovanski Svet« ,je nedavno pisal :
»Sedanji «Slovenski Narod« sč svojimi konjuznimi nazori, tercijalski »Slovenec# se svojim škofovskim lakajslvom — kako bi mogla ta dva lista zadostiti slovenskim razumnikom? Onim, ki hočejo kaj več, knj boljšega vedeti o političnih vprašanjih nego le slab posnetek iz židovskih listov ? Kogar zanima osebni prepir ali pikantne domače novice, kdor ne čuti v sebi potrebe o slovanstvu zvedeti več nego o Culukafrih, ta bode lehko ž. njima izhajal; komur je pa. na srcu resnost in istiuitost, oklene naj se, dokler nimamo velikega glasila, ustrezajočega našim potrebam, poleg »Edinosti« • »Slov. Sveta*. <>n nam nadomešča liste in revije, in da ni njegov obseg veči in Imgatejši, krive so le naše Žalostne razmere.«
No, zakaj »Slov. Svetu« nc vgaja »Slovenčevo« tefcijalstvo in škofovsko lakajstvo, to se pač lehko razume; a značilno za bližnjo bodočnost slovensko je, da se upa dunajski radikalec najstarejši »slovenski pameti« tako drzovito očitati konfuznost nazorov ter vže žugati mu z »velikim glasilom«. »Slov. Svet« vže ve, zakaj govori tako oblastno : za njim stoji večina slovenskih akademikov, in to je velesila	zapomnite si dobro.! -di smo vže opozarjali, da radikftlstvo se na
Slovenskem rapidno razširja in vjačuje.; .kakor se zdi, bomo v kratkem dobili radikalen dnevnik. Nekedaj vsemogočni, nezmotljivi »Narod« metajo vže med staro šaro! »Starcu« se vže blače tresejo. Čuti. da mu,bode kapitulirati. Treba mu bo misliti na grevenoo in povrat. V kratkem doživimo fuzijo naših liberalcev z radikalci. Ako je sploh šc kaka bistvena razlika mej njimi ! ?
Pozor na dijaštvo!
Ker so naša višja šolska oblastva «Rimski Katolik« dejala na indeks in nam ni več mogoče dijaštvo svariti pred volki v Ovčji obleki, ki je od vseh stranij zalezujejo in speljujejo v revolucijo, se nam bo vsaj dovolilo, da opozorimo gospode profesorje, stariše in druge odgojevateljc, naj za skozhog z bistrim očesom Pazijo, ker, kakor se zdi, se zopet začenja lov na našo šolsko mladež. Pred dvema letoma se je posrečilo na sled priti tajnim dijaškim zavezam na Ceskem. V imenitno pravdo čeških «omladiuistov» so bila zapletena imena tudi slovenskih dijakov, tirof liadeni je izpustil iz zapora zle duhove; in t' so, i/. hvaležnosti, vže zopet začeli rovati. llus tska dijaška društva z radikalnimi listi se znova snujejo. C e sl; o dijaštvo kar nori za llusa in njegove nauke. Znani prostozidarji, kakor je dr, 11 o d 1 i p n y, podpirajo in vodijo dijake. Dovolj en sam pogled v zopet oživljeni *vn.sopis pokrokovelu* studentstva.*^ ds\ se prepričaš, kako antikristijansko, soci-jalistično-rudečkarsko je češko akademiško dijaštvo ! Ta duh veje v čeških dijaških, posebno ferijalnih društvih .... Nalogo, posrejevati med češkim in slovenskim dijaštvom, je prevzel »Slovanski Svet«, kateri, opisayši radikalno gibanje v češkem dijaštvu, povprašuje: «/« na Slovenskem/»
Mi vemo kaj pomenijo te besede...........Da,	pazite na Slovenskem, dokler
"e bo prepozno! Teli nas še marisikaj, kar bi radi povedali . , . Pa drug pot,
OBSEG
I. zvezku ..RIMSKEGA KATOLIKA«
Metafizično ozadje politiskih metamorfoz : I. Pomeli našega vprašanja.
II. Politika ni nravstveno in versko indiferentna. • III. Vsoda tnlco zvanjh srednjih strank. IV. To resnico potrjuje zgodovina.
—- V. Katoliški liberalizem, - VI. Prihodnost verskih in politiskih strank v Kvropi. V Avstriji ,	.	.	.	.	.	.	str.	i
Naša bodočnost: i. Zakaj se gre 7	-	2.	Ali	smemo	upati	V	— 3. Nuša
bodočnost — v naših in božj:h rokah i .	.	,	»,	16
Osnovni zakoni estetike in lepe umetnosti: Lv.od. — Lepota: nje subjektivna stran. Nje objektivna stran. 4-r~ Odgovarja se onim. ki stavijo. lepoto le v telesnost,	,	.	.	.	.	.	.	,,	26
Apologetični. razgovori : Vprašanje o spočetka krščanstva. — Zgodovinski
razlogi proti Kenanovemu nazoru .	.	.	.	.	„	40
O novejšem hrvatskem leposlovju : August Senoa .	.	.	.	47
Vničeno iivljcnjc : Iz zapisnikov ponesrečenega študenta	,,	65
Časopis .	,	.	.	.	...	...	.	.	.	„	72.
Zakaj Avstrija ni katoliška ? Vzbujajmo katoliško zavest! .	.	.	,,	79
Odgovor vesoljnega Patrijarha na rimska vabljenja '.	.	.	.	„85
Dva pojava na polji bogoslovja in rriodroalovja .	.	.	.	„	90
Raznoterosti : .Knjiga za slovenske omiknnee. < igav je bil Pestnlozzi ?
— Sokolstvo znamenje, v katerem bomo zmagali ? !	Darovi
zn mlade pisatelje ...	.........	94
I * i* i 1 <» ” n.
Slovenskim bogoslovcem VII.	„	1
Telcologični dokaz xa bivanje božje: l‘vod. • Prvi del: ali je smoter kot resultat 7	Smoter v organičnih bitjih. -- Smoter vr neorga-
ničnih bitjih .	.	.	.	,	.	.	.	.	.	,,	7
Kako pogubni so pesimistični nazori v slovstvu: 1. leposlovju glaven namen je, da podaja, kar je resnično in dobro in lepo : la «methlizičnfi trojieuv je pa združena v Stvarniku i i/. njega iz.lija se tudi po stvareh. -	2.	— (lovtiku glavni smoter je ljubezen do
lloga in bližnjega : to uhemaj leposlovje v človeku. 3. — Leposlovje vzgajaj, vspopolnjuj človeka : dvigaj ga do vzorov nadzomskih, do vzorov večnih, — 4. — Mišljenje bodi čisto in zdravo; /a vzore vz\išenu bori se; dobro delaj na, vse strani; v sodbi in v mnenji bodi prost : take nazore uči in razš.rjaj slovstvo	.	.	.	„	' 19