GLAS LETO XXI. ŠT. 10 (974) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. MARCA 2016 NOVI CENA 1,20 EVRA NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, NE/PD ISSN 1124 – 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY Primorani bomo odpustiti del našega osebja inilo je šest tednov, odkar sem v jubilejni številki Novega glasa zapisal, da naš tednik praznuje 20. obletnico z grenkim priokusom. Proračunske številke tedaj niso bile še tako jasne in neizprosne, kot so danes, a ugotovitev, da bo poslovno leto 2015 izjemno negativno, je bilo že vsem na dlani. Odbor zadruge je javnost in politiko v lanskem letu - sicer zaman - večkrat opozoril, da brez zunanje pomoči ne bomo zmogli, saj so se nam v letu 2015 zaprla res vsa vrata, tudi tista, ki naj bi lahko kak dodaten prihodek prinesla iz javnih razpisov. Očitno je imela politika druge prioritete. Dodatni denar, ki naj bi saniral krizno stanje, se je v letu 2015 našlo za kar nekaj drugih ustanov, nas pa so enostavno spregledali in - kar je še najslabše - spregledali so naše konstruktivne predloge, ki so vodili v mehko prestrukturacijo podjetja. Glede naših potreb smo v najboljših primerih poslušali le soli- darnostne izjave in obljube, marsikdaj pa smo bili celo tarča kritik in neposrednih namigov, češ da moramo delovanje racionalizirati tako, da združimo založniške subjekte. Očitno je to edini domet naše politike, ki misli na tak način po novem ključu prerazporediti javna sredstva. Ker je odbor Zadruge Goriške Mohorjeve že maja 2015 ugotovil finančni primanjkljaj za tekoče leto in sprejel v vednost neprijazno držo politike, je bil prisiljen septembra proglasiti krizno stanje in natančno pregledati notranjo organizacijo dela v podjetju, pre- veriti delovne procese, poiskati morebitne tržne niše za Zadrugo, v upanju, da bi z lastnimi silami našel alternativno rešitev, ki naj bi podjetju zagotovila delovanje tudi v letu 2016. Politika nas je namreč pustila na cedilu in dovolila, da so se javni prispevki, v primerjavi z letom 2014, znižali za več kot 40.000 evrov, v pri- merjavi z letom 2013 pa smo zgubili več kot 100.000 evrov, obe- nem pa smo bili izključeni iz vseh razpisov in tako finančno prišli na stanje kriznega leta 2012, ki je za nas nevzdržno. Za letošnje leto podjetje žal nima več manevrskih marž. Problem likvidnosti postaja aktualen in že v mesecu marcu bo potreben globok sanacijski poseg, ki bo zahteval radikalno reorganizacijo vseh delovnih procesov, odpuste nekaterih zaposlenih, kar bo v danem trenutku ustvarilo težave, napetosti in nevšečnosti, tudi za bralce. Žal druge poti nimamo in zato vse prosimo že vnaprej za potrpljenje. Cilj in naloga odbora sta zagotoviti Zadrugi Goriški Mohorjevi in Novemu glasu, tudi v tej izjemno nenaklonjeni fazi, ko politika z zelo vprašljivim in po svoje tudi zahrbtnim ravnanjem želi izsiliti našo ukinitev ali pa združitev, ki nas bo zbrisala z obzorja, pogoje, da lahko še naprej izhajamo kot samostojen medijski subjekt. Zato v imenu odbora še enkrat glasno izpostavljam, da je naša vloga dragocena za zamejski in slovenski prostor. V zamejstvu predstavljamo jamstvo za medijsko pluralnost, obenem pa osta- jamo v naši skupnosti še vedno edini resni kulturni in medijski projekt, ki je racionalizacijo in združitev že izvedel. To mora po- litika upoštevati, tudi ko pozablja na nas in rešuje druge. Žal pa, kot se pogosto dogaja v tej državi, so prav pozitivni projekti in pogumne odločitve prvi kaznovani. Namesto da bi jih politika v letih nagradila, je delovala perverzno in v trenutku, ko je uvajala svoje linearne reze, je obravnavala na isti način tiste, ki so racio- nalizacije opravili, in tiste, ki so imeli prej privilegirana izhodišča. O analizi kvalitete opravljenih rezov pa ni bilo nikoli govora. Peter Černic, predsednik upravnega odbora M udi na podlagi lanske odmevne raziskave o odnosu med našim zamejskim športom in šolsko populacijo ter slovenskim jezikom se je Združenje slovenskih športnih društev v Italiji odločilo za niz prire- ditev, namen katerih je ojačiti jezikov- no zavest naših športnih društev. Pa ne samo. Pot je vse prej kot preprosta, saj je za to potrebna temeljita sistem- ska prerazporeditev prizadevanj in moči, predvsem pa postopno nasto- panje, ki zasleduje poleg že omenje- nega cilja tudi tega, da čim bolj okrepi vez med našim šolskim in društvenim okoljem prav z ZSŠDI. To je bila osrednja tema tiskovnega srečanja, ki ga je v petek, 4. marca, sklical predsednik naše športne krov- ne organizacije Ivan Peterlin. Ob njem sta sedela tudi tajnika Evgen Ban in Igor Tomasetig, ki sta podrob- neje predstavila nekatere dogodke. Uvodoma je predsednik ZSŠDI pred- stavil temo konference, ki se je na- našala bolj na vsebinske zasnove našega športa, na tista področja torej, za katera je prav naša krovna športna organizacija poklicana, da tem vidi- kom namenja veliko pozornost. / str. 15 IG T www.noviglas.eu Češnjeve sadike za naše otroke Lep dogodek v organizaciji SPD Mačkolje Foto IG Združenje slovenskih športnih društev v Italiji Niz prireditev za okrepitev zasnove našega športa Nagrada Nadja Maganja Za pomoč šibkejšim! etošnji dobitnici nagrade Nadja Maganja, gospa Anna Rossi Illy in gospa Duja Kaučič Cramer, sta se odločili, da bosta denarni prispevek nagrade darovali skladu, ki podpira načrt t. i. humanitarnih koridorjev: gre za hva- levredno pobudo, ki sloni na prizadevanju ita- lijanskega notranjega ministrstva, ministrstva za zunanje zadeve, Skupnosti sv. Egidija, Fede- racije evangeličanskih cerkva v Italiji ter Val- deških in metodističnih cerkva. Načrt je nastal z namenom, da bi preprečili nečloveško ravnan- je s priseljenci s strani organiziranega kriminala, tako da se kategorijam šibkejših oseb z vojnih področij (predvsem otrokom, bolnikom, osta- relim, osebam s posebnimi potrebami) jamči zakonit prihod v Italijo in posledično zaprositev azila. / str. 2 IG L Svet okrog nas10. marca 20162 Povejmo na glas Nevarno telefoniranje med vožnjo Prejeli smo Slovenska prosveta se zavzema za Slovence na Videmskem že vrsto let poštovano uredništvo No- vega glasa! Priznati moram, da sem bil kar osupel, ko sem v zadnji šte- vilki Novega glasa prebral inter- vju (?) Julijana Čavdka s Franco Padovan in Giorgiom Banchi- gem, v katerem se družno lote- vata Slovenske prosvete. Preveč prostora bi vam vzel, če bi odgo- varjal na celotno vsebino skoraj celostranskega intervjuja, vendar moram kar se da sintetično od- govoriti na sprenevedanja in na- kladanja, kakršnih od sorodnih organizacij ne bi pričakoval. Padovanova in Banchig sta poza- bila, da smo še pred novo uredit- vijo deželnega financiranja naših zvez skupaj nastopili pri deželnem odborniku Torrentiju in ga prepričali, da so naše zveze tako ukoreninjene na teritoriju, da imajo tako različne načine or- ganiziranosti, da je bolje, da ohranimo samostojnost krov- nih, ki imajo svojo tradicijo, uko- reninjenost in bogastvo na teri- toriju, kar bi z ukinitvijo ustvari- lo veliko težav. Posebno velja to za Slovensko prosveto, ki poleg mreže kulturnih društev ima v centru mesta nepremičnine in pobude, ki jih ne gre kar tako ukinjati ali prenašati na druge subjekte. Predsednica Franca Pa- dovan pa je celo ob tisti priložno- sti izjavila, da se bo ZSKP ukinja- la samo “preko njenega trupla”. Drugo je vprašanje Benečije in velika skrb, ki se je nenadoma pojavila v določenih krogih za to področje. Slovenska prosveta je to skrb gojila že pred davnim časom in popolnoma nezainte- resirano, tudi takrat, ko še niso bili aktivni v Benečiji sedanji ak- terji, ker so bili premladi ali ker jih doma ni bilo. Naj spomnim samo na obisk beneških čeder- macev (Birtiča, Lavrenčiča, Cen- ciga in Gujona) v našem društvu v zgodnjih 60. letih, prvo nagra- S do Dušana Černeta beneškemuDomu leta 1976, nato še Trinko-vemu koledarju leta 1982 in Ma- rinu Qualizzi leta 2013, božični koncert ZCPZ v Gorenjem Tarbi- ju in še in še. Tudi cerkveni pev- ski zbor v Ukvah se je s statutom organiziral kot društvo Planika pred vsemi drugimi današnjimi društvi po zaslugi našega člana Franca Mljača že pred mnogimi leti. Po zaslugi istega Mljača je bi- la tudi v občini Naborjet (kamor spadajo Ukve) vložena prvič v zgodovini na občinskih volitvah slovenska lista z domačimi kan- didati. Toliko v dokaz, da nam ni bila v Trstu Benečija daleč, kot se očita. Tudi prispevke za pouk slo- venščine v Žabnicah je podpisa- ni nosil župniku Mariu Černetu v Žabnice v 70. letih, a tega ni obešal na noben veliki zvon. Na študijskih dnevih Draga so v dol- gih petdesetih letih nastopili Izi- dor Predan (1968), Emil Cencič (1972), Valentin Birtič (1973), Marino Qualizza (1981), Giorgio Banchig (1997). Tudi danes se za to področje za- nimamo in ga podpiramo, koli- kor je mogoče. Na vsakoletni knjižni sejem v Ljubljani, za so- delovanje, na katerem je dala po- budo Mladika in na katerem smo že več let prisotni z Za- ložništvom tržaškega tiska, smo pritegnili k sodelovanju vsaj na skupno tiskovno konferenco Za- drugo Dom in zadnje čase tudi Goriško Mohorjevo, zaradi večje odmevnosti in prisotnosti. Pobu- da je bila lepo sprejeta s strani medijev, saj se tako na enem me- stu predstavimo vse založbe iz Italije. Žal, ima Zadruga Dom težave s prisotnostjo na sejmu, čeprav je od organizatorjev in medijev zelo zaželjena in dobro- došla. Druga pesem je sprememba sta- tuta goriške ZSKP in sprejem dveh beneških društev v to zve- zo. Če bi bili protagonisti teh po- bud iskreni in če tega ne bi delali na skrivaj, bi lahko izvedeli, da ima Slovenska prosveta deželni statut, odkar obstaja, in bi lahko beneška društva sprejeli med svoje članstvo brez komplikacij. Očitno je za vsemi temi pobuda- mi in nekoliko poznim zani- manjem za Benečijo in Kanalsko dolino vse kaj drugega kot ljube- zen do dela v dobrobit vse naše narodne skupnosti. Lep pozdrav! Marij Maver ravzaprav je neverjetno, kako se pogosto- ma izpostavljamo nevarnosti, čeprav do- bro vemo, da je tvegano in se nam lahko zgodi nesreča. Vsekakor je to del naše proti- slovnosti, da pogosto, nič hudega sluteč, počnemo stvari, ki se nam potem obrnejo v slabo. Ena od takšnih stvari je gotovo telefoni- ranje med vožnjo, ki je upravičeno kaznivo. In zanimivo je, da se med pogovorom bolj bojimo kazni kot pa možne velike prometne nezgode, ki bi bila usodna za nas in tudi za druge. Vse- kakor je prekrškov te vrste ogromno, v avto- mobilu med vožnjo se takole na daleč pogo- varjamo o službenih ali povsem zasebnih za- devah. Hiter ritem življenja nas v to sili in so- dobna telefonija omogoča. V smislu večje oza- veščenosti je Javna agencija za varnost prometa izvedla poglobljeno anketo o tem, koliko se vozniki različnih starosti in izobrazbe po- služujejo telefona, kadar sedijo za volanom. Iz- sledki seveda veljajo za Slovenijo, vendar ne- mara nismo daleč od resnice, da niso bistveno drugačni od drugih evropskih držav, saj je med njimi vse manj razlik in so si vsak dan bolj po- dobne. Izsledki so v slabem smislu osupljivi in zares skrb zbujajoči, saj telefon med vožnjo uporablja kar 75% Slovencev. Pa ne gre samo za pogovarjanje, 30% jih pregleduje socialna omrežja, 7% si zapisuje beležke in opomnike, in vse to tudi na avtocestah. Pregledovanje om- režja zmanjša pozornost voznika v tolikšni me- ri, kot bi imel v krvi 0,8 promila alkohola, med pisanjem sms sporočil pa voznik kar štirikrat manj gleda na cesto kot pri nemoteni vožnji. Zanimivo je, da so bili sami anketiranci mnen- ja, kako je največja nevarnost na cesti voznik, ki telefonira, na drugem mestu je voznik pod vplivom alkohola in na tretjem voznik, ki je utrujen. Številni anketiranci so se pri odgovar- janju na vprašanja očitno zamislili in potem izjavili, da med vožnjo telefona ne bodo več vzeli v roko. Nemara je k tej odločitvi pripo- mogel podatek, da telefonski pogovori trajajo v povprečju do pet minut, pisanje ali pregle- dovanje sporočil do treh minut, medtem pa je odbrzelo mimo na stotine metrov ceste, kjer se vsak trenutek lahko zgodi marsikaj. Če vse skupaj premislimo, ob tem neljubem pojavu neverjetne prometne brezbrižnosti ni lahko učinkovito ukrepati. Ni namreč mogoče pre- streči celotnega števila prekrškov in jih primer- no kaznovati. Ne preostane torej drugega kot opozarjati na nevarnost tovrstnega tveganja, ki se ga nemara niti ne zavedamo. Opozarjati in obujati v voznikih tisto odgovornost, ki ob- staja v dosti premajhni meri. Z uporabo tele- fona med vožnjo se pač zanesljivo izpostavlja- mo velikim nevarnostim, kar pa je huje, ne- varnostim izpostavljamo druge, ki jih lahko vpletemo v prometno nesrečo. Nam je vseeno, če bi povzročili veliko materialno škodo, resno poškodbo ali celo smrt drugih ljudi? In kako bi potem to uničujoče leglo na nas, ker smo se pogovarjali npr. o tem, katera restavracija se ponaša z najboljšo hrano? Janez Povše P Znanje slovenščine pri razpisih za bolničarje Nesprejemljiv odgovor odbornice Telescove roblem nespoštovanja zna nja slovenščine v raz- pisih za delovna mesta, na katerega deželni svetnik SSk Igor Gabrovec opozarja že dalj časa, je tokrat priromal v avlo dežel- nega sveta. Gabrovec je med zad- njim zasedanjem skupščine pre- dložil upravi svetniško vprašanje v zvezi z razpisom za 173 bol- ničarskih mest. Gabrovec se je v svojem vprašanju navezoval na dejstvo, da omenjeni razpis ni dovolj upošteval znanja sloven - ščine, kar je privedlo do tega, da selekcija prijavljenih kandidatov tega sploh ni upoštevala. Na Gabrovčevo izvajanje, v kate- rem je posebej poudaril pomen znanja slovenščine v bolničarski službi, saj je v neposrednem sti- ku z ljudmi, je odgovarjala od- bornica za zdravstvo Maria San- P dra Telesca. V svojem nastopu jenajprej navedla splošne kriterijerazpisa in pri tem izrecno doda- la, da zaščitni zakon 38 iz leta 2001, na katerega se navezuje deželni svetnik SSk, ne narekuje obvez za sestavljanje specifičnih lestvic na podlagi jezika. Po mne nju pristojne odbornice to- rej omenjeni razpis odgovarja splošnim, višjim načelom ena- kopravnosti dostopa do delov- nih mest in zadošča tudi speci- fičnosti, ki jo daje prisotnost slo- venske manjšine, saj so kandida- ti imeli možnost prijaviti more- bitno znanje štirih tujih jezikov, med katerimi je tudi sloven - ščina. “Odgovor odbornice Telescove je zame v celoti nezadovoljiv in nesprejemljiv, saj v osnovi zani- ka potrebno odstopanje in po- goje za sprejetje slovensko govo- rečih strokovnjakov, kakršni so npr. poklicni bolničarji. Slo- venščina obenem ni le eden evropskih “tujih” jezikov, am- pak italijanščini enakopraven je- zik, ki je od nekdaj doma na slo- venskem naselitvenem območju tudi v FJK. O tem se bom nepo- sredno ponovno pogovoril z od- bornico že v prihodnjih dneh, saj očitno tematike ne pozna, ne razume ali pa ji funkcionarji na- pačno svetujejo. Problem je tudi z delovanjem Slovenske socio- psiho-pedagoške službe, ki ji kljub svečanim zagotovilom prav v teh dneh grozi okrnitev dejavnosti zaradi pomanjkanja obljubljenega osebja. Utrditev in širitev SSPPS pa spada v obveze, ki jih je glede zdravstvenih sto- ritev sklenila deželna vlada že ob sprejetju zdravstvene reforme in naknadno potrdila ob sprejetju resolucije, ki sem jo v tem smi- slu izoblikoval za razpravo ob sprejemanju finančnega zako- na”, je odgovor Telescove ko- mentiral deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. S 1. strani Za pomoč ... ako je v imenu Skupnosti sv. Egidija napovedala Federica Marchi na slavnostnem večeru Društva slovenskih izobražencev, ki je bilo v ponedeljek, 7. marca, v Peterlinovi dvorani v Trstu. Prisrčen dogodek, ki sta ga uvedla predsednik DSI Sergij Pahor in predsednica odbora, ki združuje vse akterje Nagrade Maganja, to so DSI, Skupnost sv. Egidija, SZSO ter Nadjina družina, Maja Lapornik, je bil v prvi vrsti namenjen dobitnicama, imel pa je tudi velik simbolni domet, ki je docela izražal T prizadevanja, ki jih jeNadja Maganja Jevnikar vsvojem življenju gojila: to sta skrb za raziskovanje, kulturo, duhovno in versko razsežnost ter vsestranski, tudi ekumenski dialog. Dogodka so se med drugim udeležili svojci Nadje Maganje, tržaški župan Roberto Cosolini, srbsko pravoslavni pop Raško Radović, predsednik Slovenskega pastoralnega središča Klemen Zalar, predstavnica Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Irena Vadnjal. Med občinstvom sta sedela tudi Federico Pacorini, znan tržaški podjetnik, in prof. Roberto Vitale. Pacorini je občinstvu predstavil osebnost in delo v prid širši tržaški skupnosti gospe Anne Rossi Illy, Vitale pa je kot nekdanji študent Duje Kaučič Cramer spregovoril o temperamentu in gledališkem prizadevanju te nagrajenke. Večer, o katerem bomo podrobneje poročali v prihodnji številki Novega glasa, je imel tudi pevski in glasbeni pridih. Dobrodošlico so gostom pripravile članice DVS Bodeča Neža pod vodstvom Mateje Černic, pianist Bruno De Caro pa je izvedel nekaj svojih skladb; v začetku je očaral s Chopinovim Nokturnom. Anna Rossi Illy Duja Kavčič Cramer Nadja Maganja Foto IG Več je razlogov, zaradi katerih so med nami potrebna stalna in sistemska soočanja, debate in skupni sklepi. Predstavljamo srž in bistvo organizirane stvarnosti Slovencev v Italiji. Naše delo predstavlja veliko bogastvo, ki ga vsi cenimo in moramo zanj skrbeti, da se utrjuje in nadgrajuje. Ob pozitivnih so tudi primeri, ko moramo skupaj razpravljati in doreči. Vloga krovnih organizacij je v tem kontekstu povezovalno pomembna. V tem smislu vas vabiva na prvo srečanje široke koordinacije SSO in SKGZ, ki bo v petek, 11. marca 2016, ob 18. uri v Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini (Nabrežina 89). Predsednike ustanov prosiva, da v primeru zasedenosti pooblastijo predstavnika svoje organizacije. Računava, da se boste srečanja polnoštevilno udeležili. Rudi Pavšič, predsednik SKGZ Walter Bandelj, predsednik SSO SSO in SKGZ / Srečanje v Nabrežini Aktualno 10. marca 2016 3 Ambrož Čopi “Uspeh merimo najprej sami!” POGOVOR etošnji nagrajenec Prešer- novega sklada je glasbeni pedagog, skladatelj, zboro- vodja in odličen organizator gla- sbenih prireditev Ambrož Čopi, rojen v Bovcu. Ambrož, iz kakšne družine si zrasel in od kod je rasla tvoja glasbena popotnica? Za otroka je pomembno, da mu starši dajo korenine in kri- la, da lahko poleti. In to sem dobil. Oče je sicer or- ganist v cerkvi, zdaj že več kot petdeset let, a se z gla- sbo ne ukvarja profesio- nalno. Je pa stara šola, kar mi je pri vzgoji dalo tisto bistveno – odgovornost, predanost in marljivost, mama pa je tista čustvena inteligenca, ki je znala po- vezovati družino, v naše življenje vnesti toplino, sočutje do sočloveka, sen- zibilnost do vsega, kar nas obdaja. Vsekakor je to bila čudovita popotnica za raz- voj moje glasbene oseb- nosti. Ob njuni podpori in spodbudi, predvsem pa ob njuni veri v moje spo- sobnosti in talent sta mi dala vse, kar sem potrebo- val za nadgradnjo samega sebe. Verjamem, da jima ni bilo lahko, saj se je za- radi moje hiperaktivnosti vedno veliko dogajalo. Hvaležen sem tudi glasbenim pedagogom, kot sta bila Pavle Kalan in Tatjana Cimprič, ki jima je uspelo na pravi način voditi, motivirati in navdahniti željo, da je glasba moje poslanstvo in hkrati nuja. Kako bi ocenil svoje izo- braževanje na glasbenem po- dročju? Mogoče ravno zato, ker v Bovcu po prvem razredu glasbene šole ni bilo mogoče več obiskovati pouka glasbe, je bila moja želja vedno na preizkušnji – koliko si to želim. Obisk pouka v Tolmi- nu in kasneje v Kobaridu je zah- teval odrekanja in čas. Zato sem do glasbe gojil vedno spoštljiv odnos. Ni bilo nekaj samou- mevnega, pa tudi nihče me ni silil, da to počnem. Na srednji stopnji sem pridobil potrebna glasbena znanja za udejanjanje želje, da bi postal skladatelj. Po- sebej dragoceno je bilo sodelo- vanje že v tistem času z mojim bodočim profesorjem kompozi- L cije na Akademiji za glasbo vLjubljani, Danetom Škerlom.Do njega sem vedno čutil stra- hospoštovanje, saj sem ga ravno zaradi njegove človečnosti zelo cenil. Odpiral mi je obzorje, ne samo v glasbi, temveč vodil po- govore o likovni, dramski umet- nosti. Verjel je vame in me spod- bujal, ko so prihajala obdobja kriz in samoizpraševanj. Vedno je znal s humorjem in navdi- hom vplivati name. Bil je tudi dirigent; čeravno ni pisal vokal- ne glasbe, mi je dal vsa znanja, kako pisati za zbor, ki sem jih potem skozi prakso nadgrajeval. V bistvu me je v vokalno glasbo skoraj prisilil, rekoč, da moram tudi za vokal pisati, saj bom le tako nekoč lahko ta znanja pre- dajal naprej. In to se je kmalu pokazalo za resnico in dejstvo. Vokal me je pravzaprav nato povsem očaral in prevzel vso mojo pozornost in željo delo- vanja. Zelo kmalu si se začel tudi sam angažirati, predvsem kot zborovodja. Že v času študija si ustanovil Komorni zbor Iskra Bovec in ga vodil kar de- set let. Bil si zborovodja Ko- mornega zbora Nova Gorica, nato skoraj deset let mladin- skega pevskega zbora Gimna- zije Koper, vmes dve leti orke- stra Vladimirja Lovca, in nato si bil dobro desetletje dirigent Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem. Pod tvojim vodstvom so zbori do- segali odlične uspehe in pre- stižne nagrade, štirinajst zla- tih plaket na državnih tekmo- vanjih in enaindvajset prvih mest na tekmovanjih v tujini. Kaj te v zborovskem petju po- sebej fascinira? Pravzaprav se je vse začelo s prvo izvedbo moje skladbe Ne naj- dem domov na tekste Franceta Balantiča. Eden naših naj- boljših dirigentov Stojan Kuret, ki je ta- krat ravno prevzel Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča, se je navdušil nad mojo glasbo in me spodbujal pri nadal- jnjem ustvarjanju. Ravno znanja, ki sem jih pridobival, ko sem prisostvoval na vajah zbora, so v me- ni oblikovala estetske norme in mi odprla obzorje tako na skla- dateljskem kot zboro- vodskem področju. Vedno je v meni bila nuja po predajanju znanj in navdušenja na druge, zato sem, kmalu potem ko sem v Bovcu ponovno obudil oddelek glasbene šole (s šestnajstimi leti), kjer sem ho- norarno poučeval, ob vstopu na akademijo ustanovil ženski ko- morni zbor Iskra v Bovcu. Tu sem praktično nadgrajeval svoje znanje in rasel skupaj z zborom. Kasneje se je pot nadaljevala pri mešanih zborih. Nič ni lepšega kot navdušenje in predanost pevcev, ki sledijo tvoji viziji in skupaj s teboj soustvarjajo gla- sbene pripovedi na koncertnih odrih. Delo sicer zahteva veliko angažiranja, načrtovanja in pri- lagajanja. Mnogokrat si tudi na robu obupa. A vse je del poti, ki si jo zastaviš. Na njej je vsega po malem, a če ji slediš in verjameš, tudi uspeš. Vzporedno si tudi glasbeni pedagog. Poučeval si v glasbe- nih šolah v Bovcu in Novi Go- rici, na Srednji glasbeni in ba- letni šoli v Ljubljani, zdaj pa poučuješ na koprski umet- niški gimnaziji. Kako vidiš mlade in kaj se ti zdi pri poučevanju najpomem- bnejše? Predvsem se je treba zavedati, da pri predajanju znanja ni znanje najpomembnejše, temveč nav- dušenje in želja, da mladi sledijo svojemu cilju in se zaradi sebe nadgrajujejo. Pedagog mora s svojim zgledom vplivati na mla- de. Če opravlja svoje delo preda- no, odgovorno in z navdušen- jem, mu bodo mladi sledili. In- formacije, ki jih pridobijo, se bo- do vtkale v njihovo zavest posto- poma, hkrati pa jih bo sam način motiviral za nadgradnjo v prihodnosti. Seveda bi mladi na- jraje po najhitrejši poti pridobili potrebno znanje, še najraje pre- ko USB kabla, če se da. A vendar je potrebno najprej, da se zave- dajo, da je znanje naložba v njih same in da začnejo na mentorja gledati kot na nekoga, ki jim po- maga graditi njihovo vedenje in ni nekdo, zaradi katerega se mo- rajo učiti, ali pa to počnejo zara- di ocen. Ko prideš do te stopnje in sta želja ter motivacija z nji- hove strani, so poti odprte. Tvoja ustvarjalna zakladnica na področju skladanja je bo- gata in raznolika. S Komor- nim zborom Ave si posnel zgoščenko Praeparate corda vestra s sakralno glasbo, ki jo glasbeniki uvrščajo med naj- pomembnejše izdelke na tem področju v zadnjih desetlet- jih. Tvoja glasba se pojavlja ta- ko na domačih kot tujih odrih evropskih narodov pa tudi na drugih celinah. Veliko ustvarjaš na latinska besedila, po drugi strani pa v tvoj ustvarjalni opus pronica tudi slovenska ljudska glasba od rezijske do istrske. Ne nazad- nje najdeš navdih tudi v poe- ziji Srečka Kosovela, Franceta Balantiča, Edvarda Kocbeka, Toneta Pavčka … Kaj je tisto presežno, kar te najbolj nago- varja? Če ne bi bila moja vokalna gla- sba stilno tako raznolika, bi najbrž iskal pot tudi v instru- mentalni glasbi. A ravno vsebi- ne, ki so duhovne ali posvetne, ter naša zapuščina in tradicija, ki se zrcali skozi ljudsko pesem, mi dajejo raznolikost, ki jo po- trebujem za svoje ustvarjanje. Vsebina je prva, ki umetnika navdahne, drugo je povezava z besedo. / str. 8 Ines Cergol Naši študentje v Ljubljani / Neža Kravos Iskanje lepega in uporabnega Ime: Neža Kravos Doma si iz: Ricmanj Študiraš: Arhitekturo na Univerzi v Ljubljani Najraje: Delam vsak dan nekaj drugega! Je po tvojem mnenju poklic ar- hitekta bolj ustvarjalnega ali bolj pragmatičnega značaja? Mislim, da je prav v tem čar tega poklica. V bistvu ni ne eno ne dru- go oziroma mora biti tudi oboje. Ko sem se odločala za študij, sem najprej bolj ciljala na nekaj umet- nostnega, a potem se mi je zdelo, da je bolje, da ostanem na realnih tleh in da se odločim za nekaj, kar je lahko tudi uporabno. In to je po mojem tudi bistvo arhitekture, iskanje tega lepega in uporabnega v neki stvari. Kje najdeš navdih? Po navadi pride, ko ga najmanj pričakuješ. To se pravi, da ga moraš zaznati, ko je prisoten, in se takoj lotiti dela. Včasih si prisiljen takoj delati in včasih, s tem da se nečesa lotiš, že prihajajo na dan ideje, če samo tam sediš in buljiš v zrak, se ne rodi nič. Arhitekti načrtujete hiše, zgrad- be, a tudi notranjo opremo in drugo. Kaj načrtuješ najraje? V tem je tudi razlika med fakulteto v Ljubljani in tisto v Trstu. V Trstu se usmeriš že bolj na začetku, med- tem ko je naša fakulteta bolj splošna. Poudarek je seveda na načrtovanju in projektiranju hiš, a imamo tudi predmete, namenje- ne drugim strokam, recimo urba- nizem. Vsaka stvar je lahko zelo zanimiva. V zadnjem času sem de- lala scenografijo za gledališko predstavo in moram reči, da je bilo zelo zanimivo delo, ker je bilo zelo koristno in realno. Se pravi, zami- slila sem si, kako bo izgledala za- deva, in sem potem morala žagati in brusiti sama. Imaš kontakt z materialom, kar je popolnoma drugačno delo kot sedeti za računalnikom in projektirati hišo, ki je za zdaj še nisem imela možnosti zgraditi. (smeh). Čeprav je tudi res, da večjo stvar projekti- raš, večji je izziv, tudi to ima čar, a na drugačen način. Kaj ti je pri študiju/poklicu naj- manj všeč? Ko odkriješ na koncu, da se v bi- stvu tričetrt časa ukvarjaš z zako- ni. Neža, zdaj si absolventka. Že veš, kam te bo peljala pot? Se bom pustila presenetiti. (smeh) Nekaj malega že delam tu in tam. Delala sem, recimo, pred Božičem v neki cvetličarni, kar ni striktno v zvezi z arhitekturo, ampak vsee- no nekaj ustvarjaš. Arhitektura je dejansko tako široka, da če jo znaš pravilno aplicirati in izkoristiti vse, kar si se naučil, se da to prenesti na mnogo drugih področij. Tisti, ki se vpišejo na arhitekturo z idejo, da hočejo biti arhitekti, so večkrat razočarani. Gradbeni sektor tre- nutno ne nudi veliko možnosti. Če bi lahko izbirala, v katerem sektorju bi se zaposlila izmed ti- stih, ki ti jih ponuja izobrazba? Če bi lahko izbrala, bi bila zdaj to scenografija ali kaj v zvezi z gleda- liščem, na umetniškem področju, brez prevelikih odgovornosti. (smeh) Trenutno. Čeprav mi je iz- ziv, da se lahko vsakič preizkusim v nečem novem! Kateri je po tvojem tisti ele- ment, ki bi moral biti odločilen, ko se kdo odloča za študij? Standardni odgovor je, da se lotiš nečesa, kar te veseli. Potem je vprašanje, kaj te veseli in kaj ne. Zase vem, da sem imela vsaj na začetku veliko težav preživeti veli- ko število ur pri knjigah. Arhitek- tura je bil tak študij, kjer je zelo ve- liko praktičnega dela in manj teo- rije. Če bi šla na tak “faks”, na ka- terem bi morala presedeti veliko število ur pred knjigami, je vprašanje, če bi mi ga uspelo končati s tako lahkoto. Obratno, lahko komu bolj “leži” učenje. Si predsednica MOSP-a. Brala sem tvoj uvodnik v Rasti tega meseca, v katerem pišeš, da doživlja večina zamejcev, ki gre študirat v Ljubljano, kulturni šok. Zakaj po tvojem mnenju pride do tega šoka? Sama tega problema nisem doživljala v prvi osebi, bolj tako, v tretji, ker imam mamo iz Ljubljane in mi je bilo torej vse bolj domače. Včasih poslušaš vrstnike in slišiš, kako komentirajo, recimo: “Ne rečejo telovadni šulni, ma rečejo najkice”!, “Kako kuhajo pašto”!, “Kako se oblačijo moški”! Ja, to ni velik kulturni šok, ampak je. Do- stikrat sem videla, da nekateri niso zadovoljni s svojo selitvijo v Lju- bljano, ker se ne počutijo doma. Zdi se mi, da se včasih med Slo- venci nekoliko težje integrirajo oziroma se z njimi ne vklopijo v družbo. Slovenci so dosti bolj mentalno odprti od Italijanov, emotivno pa so dosti bolj zadržani. Potem je tudi malce fak- tor jezika, pri nekaterih bolj, pri drugih manj. Niso vsi študentje, ki prihajajo iz Trsta, na isti ravni, na istem nivoju slovenščine. To je ne- kaj, kar ne ustvarja tako velikih preglavic, da se tega ne bi dalo na- doknaditi v zelo kratkem času, ampak prvi trenutek je šok. Misliš, da bi lahko tudi šola na- redila več, da bi bil šok manjši? Šoli bi po moje uspelo narediti več. Nočem posploševati, ampak že nekatere profesorice niso dovolj podkovane. Mogoče že s tem, da bi okrepili kakšne izmenjave s slo- venskimi šolami, bi lahko dosegli dobre rezultate. Jaz sem to imela, ampak tega je zelo malo... So, re- cimo, izleti v Ljubljano, a ne prav izmenjave; te potekajo bolj s tujimi državami. Kako bi primerjala Ljubljano s Trstom? Je težko. Ker se mi zdi, da moja pri- merjava ne bi bila enakovredna. V Ljubljani sem preživela samo neko obdobje, ki je bilo zame sicer zelo pomembno, a, ko se je ta čas izte- kel, sem se Ljubljane enostavno malo naveličala, ker je nimam za svojo. Medtem ko v Trstu imam prijatelje, se počutim doma, zato moja ocena ne bi bila objektivna. Lucija Tavčar bravnava domov, v ka- terih Slovenci v Furla- niji Julijski krajini raz- vijamo bogato in vsestransko dejavnost, se s tem dopisom končuje. V dvanajstih zapisih pa nikakor ni bila podana celot- na stvarnost tega področja. Na samem začetku pisanja to tudi ni bil glavni cilj zamisli, ki je nastala pri Svetu slovenskih or- ganizacij na podlagi obravnave vprašanja slovenske zamejske imovine. Področje je namreč veliko širše od tistega, kar mor- da na prvi pogled izgleda. Ne- premičnin, s katerimi tako ali drugače razpolagamo Slovenci na Goriškem, Tržaškem in Vi- demskem, je veliko. Žal, se večkrat dogaja, da je ta raz- sežnost zamegljena, ker so v ospredju zamejske medijske po- zornosti le nekatere strukture. O Te imajo prav gotovo svoj po-men, tega nikakor ni mogočezanikati. Nekoliko krivično pa je, ko se na račun “prvih” izgu- bi pozornost do krajevne real- nosti in specifike. Gre za bolj ali manj znane domove, iz katerih pa prav tako izžarevata naša zgodovina in dediščina. O njih pa bi bilo koristno, da bi imeli neko evidenco, ki bi tako pričala o slovenski prisotnosti. Predvsem pa je treba upošteva- ti, da sta v njihove zidove vraščena ves trud in do- brosrčnost naših ljudi, ki so da- rovali svoj denar, delo in še marsikaj drugega, da bi v do- mačem kraju imeli konkreten prostor za ustvarjanje v sloven- skem jeziku in za krepitev slo- venske zavesti. Javnih prispev- kov je bilo namreč v tistih časih bistveno manj. Posebno poglavje bi bilo po- trebno nameniti župnijskim domovom, redovniškim hišam in tistim objektom, ki so v lasti škofij, a so dani v oskrbo in uporabo slovenskim vernikom. Mogoče bo to izziv, s katerim se bomo soočili v prihodnjih me- secih. Tudi te hiše namreč pred- stavljajo dokaz o živi prisotno- sti naše narodne skupnosti, ki je s svojo specifiko temeljni del deželne družbene stvarnosti, ci- vilne in cerkvene. Tako kot ostali domovi so tudi župnišča bila izrednega pomena, in to še posebno v času fašizma, ko se je lahko slovenska beseda ohranjala le v njih. Prava škoda je, da se nekoliko pozablja na to in na taka ter drugačna priza- devanja za obrambo naroda pred tremi totalitarizmi prejšnjega stoletja, ko obravna- vamo našo polpreteklo zgodo- vino. Pravega odgovora na vprašanje, ali so ti domovi za nas bogastvo ali breme, zelo verjetno tudi se- Naši domovi, bogastvo ali breme? (13) Za konec še razmišljanje daj nimamo. V teh časih so ver- jetno domovi eno in drugo. Bo- gastvo so, ker brez njih si ne bi mogli predstavljati našega raz- vejenega verskega, kulturnega, vzgojnega, prosvetnega in špor- tnega delovanja. So pa tudi bre- me, ker si ne moremo zatiskati oči, da potrebujejo vsaka stav- ba, dom ali stanovanje redno vzdrževanje in z uporabo nasta- jajo stroški, ki jih mora nekdo plačati. Zaradi tega bi bilo pri- merno, da bi imela v prihodnje slovenska narodna skupnost v FJK širši in celostni pogled na vprašanje imovine in da bi ga poznali tudi uradni sogovorni- ki naše skupnosti v Italiji in Slo- veniji. V naši sredini pa bi bilo koristno razmisliti o novih načinih upravljanja imovine. Časi, ko so za to poskrbela javna sredstva dežele, pokrajine ali občine, so mimo. Gospodarska kriza, skozi katero se še vedno prebijamo, je to dejstvo še toli- ko bolj potrdila. Julijan Čavdek Kristjani in družba10. marca 20164 ociolog Gianfranco Morra zelo zanimivo postavlja vzporednico med kovinski- mi dobami in sodobnostjo: “Zgodovina človeka se sklada z zgodovino kovin”. Mircea Eliade pa je pokazal tudi sakralno raz- sežnost kovin in tehnik obdelo- vanja le-teh. V antičnih civiliza- cijah so s kovinami označevali dobe sveta. Indijci so določili štiri yuga, obdobja – zlato, srebrno, bronasto in železno. Tudi Sveto pismo navaja, re- cimo pri preroku Danijelu, ki razla- ga sanje kralja Ne- bukadnezarja, šti- ri takšna obdobja. Imamo čisto ob- dobje zlata, po- tem obdobje sre- bra, ko že pride do določene oma- deževanosti kul- ture, potem pride še slabše obdobje brona, potem pa je popolni odpad, razpad in sprevrženost, ki ga predstavlja obdobje železa. Železo hitro pri- kliče v naše misli nasilje in vojno, rožljanje z orožjem. Tako nekako prehaja ta svet in v 20. stoletju je spet bilo železno obdobje, šele pred razmeroma kratkim časom pa so pravzaprav našli še prem- noge druge kovine, ki jih najde- mo med kemijskimi elementi, ta- ko da nekje do 19. stoletja najde- mo tistih sedmero kovinskih ele- mentov, ki se, od najcenejšega kositra pa do najdragocenejšega zlata, skladajo tudi s sedmerimi poznanimi planeti. Potem pride- jo kobalt, platina in nikel kot no- ve kovine, ki kažejo hkrati tudi na meščansko družbo, ki se je uveljavila in prinesla udobnejše bivanje. Industrijska revolucija se razkazuje tudi v kovinah, ne le v mogočnih konstrukcijah. 20. sto- letje se seveda še vedno razkazuje s trdnostjo kovin, vendar pa na- stopi po 2. svetovni vojni, zlasti pa v 60. letih, neka nova doba. Na vrsto namreč pride plastika S kot material, ki ni kovina, a lahko zamen- ja vse kovine. Ni treba v sre- dišče zemlje, da bi jo našli, tem- več je ta sad razumskih izračunov in laboratorijskih poskusov. Alki- mija razsvetljenstva je hotela iz razpoložljivih kovin dobiti zlato, in sicer prek znanstvenih in reli- gioznih praks. O tem je pisal še pred Heglom Jacob Böhme kot o duhovni zadevi: “V spreminjanju se mineralni duh osvobodi sub- stance in postane viden”. Sodob- ni alkimisti se raje imenujejo ke- miki, saj so se osvobodili religije. Gre za čiste “znanstvenike” ali, kot se še raje imenujejo, “strokov- njake”, ki so iznašli tisoče in ti- soče kombinacij, kako narediti drugače tiste reči, ki so bile prej kovinske. Plastika zagotovo ni ko- vina, temveč je polistiren, polivi- nil, polietilen... Je torej “poli”, to- rej mnogo, kar pomeni, da je vse in hkrati nič. Ne gre ne za idejo ne za substanco, temveč za začet- ni kaos, brezoblično pasto, iz ka- tere se da narediti kakršnokoli obliko. Gre za pomanjkanje obli- ke, ki pa lahko prevzame katero- koli obliko – lahko je krožnik, ko- zarec, krtača, škatla, postelja, čevelj, avtomobilski del ali celo del človeškega telesa. Bog kot stvarnik ni več potreben, ker se proizvajalec, v končni fazi človek sam, počuti kot demiurg, stvar- nik. Tega novega stvarnika ne po- gojuje kakovost izdelave več kot toliko, niti raznolikost ne, ko je nekoč bilo treba nekatere reči na- praviti iz kovine, druge pa reci- mo iz lesa. Ni potrebna nobena umetelnost ali umetnost, saj pla- stika oboje izključuje, zato ni več ne prave umetnosti ne obrti. Obliko ji narekujejo znanstvene raziskave, zlasti pa trg. V sebi ni- ma torej ne oblike niti mehkobe kositra ali trdote železa. Nima osebnosti, temveč se popolnoma preliva. Njen smisel je uporab- nost, zato je tudi začasna. Vendar pa v veliki meri ni biorazgradlji- va, zato se bodo tudi čez nekaj ti- soč let našle njene sledi na svetu, da bodo raziskovali še eno člo- veško dobo – dobo plastike. Pla- stika namreč ni le iznajdena snov-nesnov, temveč natančno označuje tudi vrednote našega časa, kjer ne sme biti ja- snih meja in oblik, tem- več stalna sprememba, ki nima neke vrednosti zato, ker bi prinašala nekaj no- vega, temveč je spremin- janje vredno samo po se- bi, ker je postajanje, iz- praznjeno bistva in biti. Naš čas je čas destrukturi- ranja, če ne celo destruk- cije, in ne more priznavati trajnih vrednosti, temveč le stalno prehajanje, neki večni “trans”. Plastični človek nima več bistvenih gotovosti, ki bi ga vodile naprej, ko se znajde v dvomih. V njem prevladuje “šibka misel”, ki bi ji lahko rekli tudi “plastična misel”. Znanost sama ni več po- trebna zato, kot je mislil Aristotel, da bi nekaj dokazala kot re- snično, temveč samo, da je vse, kot uči Popper, prej ali slej priz- nano kot lažno, torej nič več upo- rabno, prav kakor je sama plasti- ka, ki jo uporabimo in zavržemo brez nobene težave. Naša doba je tako videla konec vsake diskrimi- nacije, pa naj je šlo za ideološko, moralno ali družbeno. Pa tudi – nekoč so bili določeni materiali dosegljivi le redkim, plastika pa je univerzalna in ekumenska, za- gotavlja enake možnosti in torej zagotavlja demokracijo v masov- ni družbi. Konec koncev gre za plastično maso, ki spominja na latinsko besedo “Massa” in grško “maza”, ki je pomenila brezo- blično maso testa za kruh, brezo- blično, kot je plastika. Masa in plastika sta eno in isto. Andrej Vončina USMILJENJE JE POVEZANO Z UPANJEM Pomembno je, da tudi ko pademo v greh in nimamo čistega dostopa do Boga, čutimo, ka- ko nas ima rad in ne izgubi upanja nad nami. Ko sprejemamo usmiljenje, je to pot k upanju, Bog še ni obupal nad nami, nas sprejema, nam zaupa. Nekateri se sprašujejo, ali smejo upati v to, da bodo zveličani? Pri tem je nesporna trdi- tev, da Bog želi rešiti vse ljudi. (1Tim 2,3) Prav tako pa je razodeto dejstvo vesoljna sodba, po kateri bodo nekateri šli v pogubljenje, drugi pa v zveličanje. (Mt 25,31-46) Treba je povezati usmiljenje in eshatološki go- vor. Bog želi rešiti vse ljudi, kar pomeni veliko upanje, vendar se to ne navezuje na zveličanje posameznikov, prav tako pa napovedi o kazni in pogubljenju ne govorijo o tem, da ni nihče kaznovan na pogubljenje. Cerkev ni nikoli na dogmatičen način učila, da je kdo padel v večno pogubljenje, po drugi pa more nezmot- no pokazati, da pekel obstaja in da ni prazen, kot je učil Jezus. Von Balthasar je poudaril, da “se ne ve, če se bodo vsi rešili, ampak “more- mo” upati, da se ne bo nihče pogubil”. USMILJENJE PRIHAJA V ZAVEST SODOBNE CERKVE V zadnjem stoletju sta dva papeža spregovorila o usmiljenju kot 'znamenju časa'. To sta bila sveti Janez XXIII. in sveti Janez Pavel II. Stari papež Janez XXIII. je veliko premišljeval o Božjem usmiljenju, ki je bilo zanj ime in na- jlepši nagovor za Boga. Ob začetku drugega va- tikanskega koncila je rekel, da so včasih konci- li obsojali zmote in različnosti, sedaj pa je Cer- kev, nevesta Jezusa Kristusa, rajši uporabila zdravilno sredstvo usmiljenja kakor dvignila orožje strogosti. S tem je spremenil način go- vora v Cerkvi in veliko ljudi ji je tedaj prisluh- nilo. Začel se je nov ton v oznanjevanju in življenju Cerkve, čeprav ga še nista z vso globi- no sprejeli njena sredica in uprava. Tema usmiljenja je postala središčna, ne samo za koncil, ampak tudi za pastoralno delo po kon- cilu. Drugi papež usmiljenja je Janez Pavel II., ki je v svojem življenju poznal zgodovino trpljenja svojega ljudstva, med 2. svetovno vojno in po njej. Kasneje je tudi sam doživljal mnoga na- sprotovanja, zlasti pa še atentat na Trgu svete- ga Petra. Kasper je zapisal, da je bilo pričevanje njegovega trpljenja močnejša pridiga kakor to- liko njegovih pridig in številnih pisem. Tako je postalo sporočilo o usmiljenju vodilna tema njegovega pontifikata. Napisal je okrožnico Dives in misericordia (1980). On je tudi kano- niziral sestro Faustino Kowalsko leta 2000, ki je Božje usmiljenje označila za največjo med Božjimi lastnostmi. Napovedal je, da bo usmil- jenje postalo kakor žarek luči na poti ljudi v tretjem tisočletju. Papež je razglasil belo nedel- jo za nedeljo Božjega usmiljenja in naročil Cer- kvi, naj ogenj usmiljenja posreduje naprej po svetu. Tudi njegova smrt je bila na predvečer te nedelje Božjega usmiljenja. Janez Pavel II. je zapisal, da je Božje usmiljenje edina meja, ki jo moremo postaviti zlu. Ob tem pa je treba do- dati, da, čeprav je pontifikat Janeza Pavla II. dal veliko spodbudo usmiljenju, ga je teološko razmišljanje nekako obšlo, ostalo je na ravni duhovnosti in ga je Benedikt XVI. naredil v določenem smislu za rdečo nit svoje enciklike: Deus caritas est, vendar je tema ostala še zakri- ta v svojem možnem razvoju za teologijo in krščansko življenje. Papež Ratzinger je pouda- ril, da je Jezus Kristus Božje usmiljenje, srečati njega pomeni srečati Božje usmiljenje. Bene- dikt XVI. je v okrožnici Caritas in veritate (2009) nekako ponazoril to temo s pogledom na nove izzive, zlasti socialnega značaja. Pri pogledu na socialni nauk ni izhajal iz pra- vičnosti kot temeljnega načela družbenega nauka Cerkve, ampak iz ljubezni v resnici. USMILJENJE JE OBRAZ CERKVE (4) Primož Krečič redi februarja je Mestna knjižnica Izola v sodelo- vanju z društvom Hospic organizirala predavanje z naslo- vom Živeti do konca. Predstav- nik društva Hospic za Slovensko Istro, univ. dipl. psiholog Matej Torkar, in prostovoljec v društvu, gospod Matevž Pavčnik, sta obi- skovalcem predstavila delovanje in pomen društva ter osebne iz- kušnje ob spremljanju umira- jočih in njihovih družinskih čla- nov. S seboj pa sta pripeljala tudi izšolano terapevtsko psičko, zla- to prinašalko. Naši predniki so rojstvo in smrt jemali kot del življenja narave in človeka. V moderni dobi, kot kaže, ni več tako. Otroci se roje- vajo v porodnišnicah, umiranje se je iz kroga družine umaknilo v bolnišnice ali domove za osta- rele. Metka Klevišar, dr. medici- ne in onkologinja, je ob sprem- ljanju umirajočih bolnikov spoz- nala, da se sodobni ljudje smrti bojimo in misel nanjo izrivamo. “Če bi sprejeli dejstvo, da bomo nekoč umrli, bi bilo naše življen- je bolj kakovostno”, je menila, “in naš omejeni zemeljski čas bi S hoteli napolniti s smislom, opu-stili bi vse, kar ni vredno”. Spoz-nala je, da umiranje ni samo fi- zični proces, ampak je tudi čas rasti in osebne preobrazbe. Umi- rajoči človek doživlja mo - čna in protislovna čustva - upanje, voljo do življenja, obup, jezo, žalost in strah. V teh zadnjih trenutkih išče tudi odgovor na vpra - ša nje o smislu svojega živ - ljenja. Če ga ne odkrije, to v njem povzroči veliko du - ševno, duhovno in bivanj - sko bolečino. Bolečine mu povzročajo tudi neurejeni odnosi z bližnjimi in ne- rešeni konflikti. Takrat ob sebi potrebuje človeka, ki zna preprosto biti poleg in poslušati. Potrebuje pogo- vor, razumevanje, sočutje, varnost, sprejetost in ljubezen. Obogatena s temi spoznanji je junija leta 1995 skupaj s somišlje- niki ustanovila društvo Hospic. Hospice – hiše, prenočišča, za- točišča so že v zgodnjem sred- njem veku ustanavljali samosta- ni in v njih sprejemali romarje in reveže. V Evropi je bil prvi so- dobni hospic za paliativno (bla - žilno) oskrbo umirajočih ustano- vljen v Londonu leta 1967, ka- sneje se je ta oblika razvila tudi v drugih državah sveta. Slovensko društvo Hospic je sa- mostojna in majhna nevladna organizacija, ki se odziva hitro in fleksibilno. Prizadeva si zagoto- viti kar najvišjo kvaliteto življen- ja umirajočim in njihovim dru - ži nam. Moto društva je: dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. Kot alternativo podalj - še vanju življenja z aktivno medicinsko pomočjo Hospic bolnikom, njihovim svojcem in tudi medicinskemu osebju nudi pogovore o tem, kaj je ob koncu življenja najpo- membnejše. “Bolniki so nave- ličani medicinskih posegov, ki zanje velikokrat pomenijo bolj obremenitev kot rešitev. Želijo si mir, čas zase, čas za najbližje. Želijo si biti sprejeti, ljubljeni in razumljeni. Tudi tisti, ki so radi sami, po- trebujejo dru - žbo bližnjih, čeprav le za nekaj trenut- kov, da se ne čutijo osamlje- ne. V zadnjem obdobju se sre - ču jejo tudi z bivanjskimi, duhovnimi vpra šanji: kdo sem, kaj sem prinesel na ta svet, kaj sem dal svetu, katere sledove sem pu- stil na tem svetu, kako me je svet zaznamoval, kaj je bilo moje po- slanstvo, moje bistvo. Osnova delovanja Hospica je skrb za to, da bolnik in družina nista sama. Medsebojna povezanost vpliva na čustveno in fizično počutje. Dokazano je, da občutek social- ne povezanosti in bližine dobro vpliva tudi na bolnikovo fizično počutje. Pogovor z bolniki o tem, kaj jih čaka, kaj jih skrbi, kaj si želijo, nanje deluje spro ščujoče. Ta sprostitev deluje na njihovo boljše počutje, kar že samo po se- bi podaljša njihovo živ lje nje. Ta- ki pogovori in spremlja nje bol- nika pomagajo tudi svojcem v kasnejšem obdobju žalovanja, saj jih obvarujejo občutka, da so za bolnega družinskega člana na- redili premalo. Spremlja jih za- vest, da so si vzeli čas za pogovor, za medsebojni odnos, da so pri- sluhnili njegovim zadnjim žel- jam in se od njega dostojno po- slovili. Sočutni in pristni odnosi pomagajo umirajočim, predv- sem pa tistim, ki ostajajo”, je po- vedal Matej Torkar. V Hospicu se zavzemajo, da bi bolniki s terminalno boleznijo živeli polno vsak trenutek življenja, ki jim je še ostal. So za- govorniki bolnikov, spoštujejo njihovo dostojanstvo, pravico do polnega in kvalitetnega življenja do konca. Prizadevajo si vedno in povsod upoštevati njegove žel- je in potrebe. Bolnikom omo- gočajo, da lahko do smrti samo- stojno odločajo o sebi. “Sprem- ljevalec mora slediti bolnikovim željam – nekateri so na primer ra- di vedno lepo urejeni, počesani, lepo oble čeni in podobno. Po- membno je telesno ugodje bol- nika, zato mu na vse načine lajšamo bolečine. Skrbimo, da udobno leži, da so oskrbovane morebitne preležanine ipd. S po- govori ali tako, da bolniku gla- sno beremo, mu pomagamo pri ohranjanju bistrosti uma, če je še zmožen fizične aktivnosti, pa mu omogočimo tudi to. Podob- ne čustvene, socialne in duhov- ne potrebe imajo tudi svojci umi- rajočih. Hospic si prizadeva te njihove potrebe prepoznati, jih uskladiti, nagovoriti in jim dati prostor, kjer se lahko varno izra- zijo, se odprejo drug drugemu, vzpostavijo stik in si (morda prvič) povedo stvari, ki so zanje pomembne”, pravi Matej Torkar. Pot iz žalovanja vodi samo skozi žalost, menijo v Hospicu, zato žalujočim v odprtih in vodenih skupinah nudijo varen prostor, kjer se lahko soočijo z izgubo, o njej spregovorijo in slednjič spoz- najo tudi, da so lahko žalost, bo- lečina, trpljenje, obup tudi pri- ložnost za novo rast in zdravljen- je preteklih ran. Žalujočim nudi- jo individualno svetovanje, oseb- ne in telefonske pogovore, srečanja v podpornih skupinah in klubska srečanja, predavanja, delavnice, seminarje in tematska srečanja. Prizadevajo si, da otroci in mladostniki ne postanejo t. i. pozabljeni žalovalci. / str. 16 Špela Pahor Mestna knjižnica Izola Predstavitev društva Hospic Nemci so lani v dobrodelne namene prispevali okoli 5,5 milijarde evrov. Gre za najvišjo vrednost tovrstnih donacij v zgodovini države, glavni razlog za to pa so begunska kriza in potresa v Nepalu. Raziskava, ki jo je na 10.000 ljudeh opravila sku - pina za tržne raziskave GfK, je pokazala, da je bilo donacij dobrodelnim in cerkvenim orga niza - cijam v letu 2015 za 12 odstotkov več kot leto poprej. Glavna razloga za 500 milijonov evrov donacij več v primerjavi z letom 2014 so bila begunska kriza v Nemčiji ter potresa v Nepalu, v katerih je aprila in maja lani umrlo okoli 9000 ljudi. Nemčija je lani sprejela več kot milijon prosilcev za azil. Javno mnenje je bilo beguncem sprva v veliki meri naklonjeno, a ob množičnem navalu in po silvestrskih napadih na ženske v Kölnu in drugod se je začelo vedno bolj obračati proti njim. Nemci sredi begunske krize z rekordnimi donacijamiCerkveni in družbeni antislovar (17) P kot PLASTIKA Kristjani in družba 10. marca 2016 5 sem mojim prijateljem, ki pišete in berete naš Novi glas, prisrčen pozdrav iz vroče Afrike ob Nilu! Saj skoraj ne morem verjeti, da Novi glas prihaja tudi v Afriko v tej ‘ekumensko’ novi ‘preobleki’ že več kot 20 let. Ta je tudi zame, ki sem daleč proč, ‘okno v domovino’. Včasih je težko voziti po dveh tirih in vendar zvestoba koreni- nam vrača človeku tisto psihofizično ravnotežje, ki je potrebno za pravilen pristop k novim kulturnim okoljem in izzivom le-teh. Prisrčno sem vam hvaležen za vaše vztrajno delo, ki nas kulturno in duhov- no bogati in povezuje v družino podob- no mislečih in delujočih, vseh, ki nas navdihuje Kristusovo evangeljsko spo- ročilo. Pogumno naprej! Uganda je bila v minulih 10 dneh ne le klimatsko 'pasje' vroča (v moji sobi je od 30-33, zunaj na soncu 55 in v senci 40 stopinj), temveč tudi politično, saj smo imeli 18. februarja predsedniške, parlamentarne in lokalne volitve. Do- brih 9 miljonov volivcev se je relativno mirno (izpadi so bili) bližalo volilnim “skrabcam” sredi tedna. Od 39 milijo- nov ljudi te sedaj moje dežele se je regi- striralo in dobilo volilne kartice. Osta- jamo na starih tirih (60% glasov nekdan- ji predsednik in 30 iz opozicije) tega predsedniško-parlamentarnega sistema, ki temelji na policijsko-militarističnih srukturah v ozadju (beri ospredju - op. pisca), ki odgovarja relativni varnosti prebivalstva in ameriškim interesom in turističnih ambicij Zahoda. Korupcija je postala samoumevno dejstvo in logika delovanja do najnižjih plasti družbe. Včasih hudomušno vzkliknem; vse do pred oltarja. Kaj to pomeni? Porazno stanje v šolstvu (vsaj tistem od države plačanem), kjer učitelji na po- deželju sploh ne učijo in iščejo le denar. Posledica je velika ignoranca našega okolja in staršev s kopico otrok pod stre- ho, katerim po večini ne bo odprta no- bena pot duhovnega in materialnega napredka. Ti učitelji se igrajo z ignoran- co staršev in celo v naših katoliško usta- novljenih osnovnih šolah nimamo no- benega med starši tako močnega, da bi dvignil glas proti učiteljem v prid otro- kom. Se bojijo. Kaj narediti. Ko poma- gamo našim učencem srednje in poklic- ne šole s šolninami (nekaj čez 100), se ne moremo izogniti korupciji ravnatel- jev in tako tudi sami bredemo v standar- dih začaranega kroga. Da morajo otroci srednjih šol prinesti vrečo cementa (50kg, 4 litre barve, fižol, koruzo v dvoj- nih količinah, to seveda poleg šolnine) in naši otroci osnovne šole pri fari (1054 jih je) 2 roli toaletnega papirja (2100 rol je skoraj en kamion!) ali tisočaka za vsa- ko rolo, ki seveda zdrsnejo ravnatelju di- rektno v žep in še druge kozlarije si iz- mišljajo z enim samim ciljem – oboga- titve in izčrpavanja staršev. No, vsa stra- nišča so na 'štrbunk', pa tudi ne verja- mem, da šolarji cele dneva čepijo na straniščih! (imajo bolj prazne želodce kot polne). Kaj narediti, če se sploh da, kaj spremeniti? V nekdanjem Mobutu- jevem Zairu so pravili: “Če glava krade, zakaj ne bi še udje”? Iščemo rešitve v tem začaranem labirintu. Veslati proti toku ali resignacija, čakanje na boljše čase. Kaj bo iz teh generacij otrok jutri, če jim ne pokažemo prihodnosti? Nova privatna osnovna in srednja šola? Faraonov projekt. Za 1054 otrok 10 učilnic v klavrnem stan- ju; to je mučilnica za otroke in učitelje. Predlagali smo celo dva turnusa (dopoldanskega in popol- danskega) 20 novih učilnic bi po- trebovali z vso infrastrukturo po- leg. Iščemo dobrotnike. Srednja šola bi bila financirana iz Milana, osnovna ne vem. Zaman je graditi srednjo šolo, če je ne napolnimo z dijaki iz naše župnije in naših šol na podružnicah (6). Mnogi misi- jonarji smo v teh razmerah afriškega kontinenta pred podob- nimi izzivi. Mesta se bohotijo v bogastvu, podeželje je vse bolj rev- no. V mestu 'pojedo' tudi večino projektov, namenjenih podeželju, saj gre vsa pomoč od zunaj skozi 'sito' državnih uradnikov, kjer se poje smetana... Naš novi župnik, domačin Tho- mas, je kar pritegnil ljudi k sode- lovanju. Tako smo imeli tri ve- roučne tedne (340 otrok) pri fari za tiste, ki se dve leti pripravljajo na pre- jem krsta in drugih zakramentov uva- janja. Otrok je vedno več, in to je hkrati naše veselje in skrb, kot sem nakazal zgo- raj. Še predzadnja podružnična cerkev je v gradnji. Mladina je imela cele počitnice vsak torek srečanje pri fari. Lep odziv in tudi zanimanje je res veliko. Radi bi se sko- bacali iz zaostalosti. Le cenene in dobre šole so zanje upanje. Vsi ne bodo mogli ostati doma, saj se bo zemlja razdelila med otroke prvega ali drugega rodu. Potem je bo zmanjkalo. Neobdelane gmajne je še vedno več kot obdelovalnih polj. Mnogi tudi prodajajo zemljo bogatašem. V tem postnem času se naši ljudje orga- nizirajo med seboj za pomoč najrev- nejšim. Posebno so ranljivi starejši in bolni, katerih otroci so odšli in so ostali sami. Pomagamo jim v hrani in higieni. Ljudje vse bolj sodelujejo in nam zaupa- jo. Vam pa povem, da je njihovo življen- je večkrat na meji dostojnosti. Mnogi otroci so kar brez kakšne cunje na sebi. To zaboli. Kje so meje človeške sreče. Znajo biti zelo veseli in jih poman- jkanje večkrat ne moti, saj ni boljše iz- bire na voljo. Da je le enkrat na dan kaj hrane, da se želodec napolni... Kaj neki sanjajo ponoči ti naši otroci!? Še slab mesec nas loči od praznovanja Velike noči, ki bo letos zelo zgodaj. Ali ni hrepenenje po sreči vseh naših otrok in nas samih en sam krik po odrešenju, se vprašujem. In te skoro človeka nedostojne razmere, v katerih se koplje večina ljudi na našem misi- jonu, ali ni to bolj razlog za obup kot za srečo? In zakaj potem toliko skrom- nega veselja, plesa in pesmi, gostol- jubnosti, solidarnosti med njimi? Poznanje Kristusa, vstalega od mrtvih daje najgloblje odgovore za smisel človeku, ki je v ekstremnem poman- jkanju, in tudi tistim, ki ga najdejo kot najvišjo Dobrino med dobrinami tega sveta. Je pa gotovo Jezusov govor na gori blagrov lestvica vrednot vsake- mu, ki se iskreno bliža Kristusu. Po tej poti nas Dobri Pastir še vedno potre- buje, da vračamo zaupanje zadnjim in odrinjenim tega planeta. To je misi- jonska pot, na kateri ste tudi vi, dragi prijatelji, soudeleženci in sograditelji. V zaupanju v Vstalega Gospoda vam voščim veselo alelujo z obljubo duhovne bližine! S hvaležnostjo, Danilo Lisjak, Gulu, Uganda V Pismo iz daljne Ugande z voščilom za Veliko noč “Iščemo rešitve v začaranem labirintu” Goriška10. marca 20166 Ko iz muhe naredimo slona … Okrog štiriindvajset malčkov se je v ponedeljek, 15. februarja 2016, v bolj žalostnem deževnem popoldnevu zbralo v svetli in prijazni mladinski sobi Feiglove knjižnice, da bi spet poleteli v širne pravljične daljave, kjer se vselej vse tako lepo izteče. Prav tako se je srečno razmotal velik klopčič strahu, ki se je nabral v račkinem srcu, da se je vsa tresla in ni mogla spati. Izpod njene postelje so namreč prihajali čudni, strašljivi glasovi, ki so se v njeni domišljiji neverjetno ojačili. Na pomoč je poklicala svoje prijateljice živali. Čeprav so bile vse kar precej prestrašene, so se vendarle opogumile in razmaknile pogrinjalo in odeje ter pokukale pod posteljo: tam je blaženo spala drobna miška in v trdnem spanju tudi … smrčala. Spet so otroci lahko spoznali, kako ima strah velike oči in kako se večkrat bojimo tistega, česar ne poznamo. Ljubko pravljico z naslovom Veliki lov na pošast so v dramski prizor spremenili dijaki in dijakinje 2. razreda humanističnega liceja S. Gregorčič iz Gorice. Mentorica pri njihovem gle da - liškem podvigu je bila njihova pro fe - sorica slovenščine, zgodovine in zem - ljepisa Slavica Ra - dinja, ki ima velik posluh za take ob - šolske dejavnosti, s katerimi si dijaki naberejo kar nekaj izkušenj. Pripraviti nekaj za otroke, nastopati pred njimi in ujeti njihovo pozornost ni lahko. Njim je to dobro uspelo. Ritem pravljičnega prikaza bi sicer lahko malce upočasnili, da bi okrepili napetost, a otroci so vseeno pozorno spremljali dogajanje v radovednem pričakovanju, kaj se skriva pod račkino posteljo. V prizorčku so nastopali Petra Gomišček, Jana Juren, Valentina Kosič, Veronika Onesti, Mitja Pahor in Katja Terčič. Knjižničarka Luisa jim je dala možnost, da so vaje imeli kar v knjižnici. Sami so poskrbeli za scenske elemente, miško-lutko, glasbo, ki je spremljala dogajanje, in za kostume oz. maske, ki so zgovorno odslikavale značilnosti nastopajočih živali. Te so seveda imele vse človeške lastnosti, kot se vedno dogaja v pravljičnih zgodbicah, v katerih se zrcalijo naše šibkosti, pa tudi vrline. Nastopajočim so hvaležno zaploskali mamice in očetje, ker so njihovim otrokom pričarali tako pristen, topel pravljični utrinek, pa tudi za trud, ki so ga vložili v prizor. / IK Osma Pravljična urica v Feiglovi knjižnici Jasna Tuta “na kavi s knjigo” Živeti na morju isti, ki so se rodili ob morju, so z njim za ved- no zaznamovani, trdi Ja- sna Tuta, avtorica knjige žep- nega formata Moj svet sredi oceana in gostja srečanja “na kavi s knjigo” v Katoliški knji- garni na Travniku. V pogovoru z Jurijem Paljkom, ki se je z njo spoznal pri ja- dralnem klubu Čupa in ki je v pre- teklosti tudi sam iz- kusil, kaj pomeni živeti na morju, se je 25. februarja ob sko- delici kave PrimoA- roma marsikomu iz občinstva odprl nov svet. Jasna Tuta je po ro- du iz Sesljana. Pri šestih letih se je prvič udeležila ja- dralnega tečaja. Tedaj je sicer ugotovila, da jadranje ni zanjo, a s časom so se stvari spreme- nile. Prvič se je zavedela, kaj ji pomeni morje, ko ga je izgubi- la, ko je šla živet v Ljubljano. Že vrsto let ji je Čupa drugi dom, tam je zrasla, tam ima prijatelje. To ni le športni klub, ampak “prava oaza slovenske- ga jezika v Sesljanskem zalivu”. V njej je 10 let vodila šolo ja- dranja: “Imela sem najlepši urad na svetu”! Že nekaj let preživlja več časa T na morju kot na kopnem. Naocean jo je zavedla radoved-nost, pravi. Sredozemlja pa ne smemo gledati zviška, saj je po eni strani “lažje jadrati po oceanu kot po Jadranu”. Sredo- zemlje zna biti zaradi vetrov in sploh vremena zahtevno in za- hrbtno. “Če se naučiš jadrati z burjo, lahko jadraš kjerkoli”. Na pot je pred leti šla sama. Najprej na Tajsko in v Malezijo, potem v Avstralijo, kjer si je “želela odpreti nove poti”. Prej je nekaj let poučevala v šoli in je razmišljala, da bi jo morda bolj zanimalo delati v turizmu. Do preobrata je prišlo nekako “po naključju”. Iskala je prevoz od Brisbana do Sidneya, pa je našla oglas nekoga, ki je iskal posadko za jadrnico na isti po- ti. Tako je spoznala Angleža Ricka; zaljubila sta se. “Nikdar nisva prišla do Sydneyja”, kjer je Rick nameraval prodati lad- jo, ker se je naveličal jadrati sam; ko pa je spoznal Jasno, sta se obrnila in skupaj krenila proti koralnemu grebenu. Svet na barki na južni polobli je drugačen. Drugačno je ne- bo, drugačen je zvezdnati svod. “Ko si sredi oceana, je kot v puščavi: okrog tebe ni luči in vidiš nešteto zvezd”. Koralni greben je težko opisati, “je kot govoriti o zvezdnatem nebu človeku, ki ga ni nikdar videl”. Nikdar prej ni doživela to- likšne mešanice barv in oblik. Zaradi raznolikosti in barv so čudovite tudi ribe, “tam si lah- ko leta in leta, pa se ne boš na- veličal”. Kaj pa morski psi? “So kot psi: pomembno je, da razli- kuješ med rottweilerjem in čivavo”. Obstajajo tudi nevar- ne vrste, so pa predeli, kjer lah- ko mirno plavaš z morskimi psi: “Enkrat sem jih imela okrog sebe dvesto”. Bolje je jih ne vleči za rep, isto velja tudi za pse... Strah pred njihovim žrelom pa je bolj stvar mita, ki so ga ustvarili mediji. “Če po- gledamo številke, je komar do- sti bolj nevaren kot morski pes”. Jasna in Rick sta se odločila za podvig: v Mehiki, kjer veliko Američanov prodaja dobre ja- drnice “z ameriškimi standardi po mehiški ceni”, sta kupila primer- no enajstmetrsko barko. Najprej sta jo dodobra spoz- nala in se nanjo privajala, “tri leta sva vozila gor in dol po Mehiki”. Čez ocean sta se nato odpravila 2. aprila 2014. Od Mehike do Fran- coske Polinezije sta preplula tri ti- soč milj, t. j. 5500 km. Pred odhodom sta smotrno pripravila hrano. “Predvsem je pomembna sveža hrana”, imela sta para- dižnike vseh barv, od najbolj zelenih do rdečih. So bili dne- vi, ko je na barki pripravila tudi pizzo, so pa bili tudi dnevi, ko se jima ni dalo ne jesti ne ku- hati. S sabo sta imela zadostno zalogo sladke vode, sicer pa sta pila tudi deževnico. Loviti ribe je dosti lažje pri obali kot pa sredi Tihega oceana. / str. 16 DD Foto dpd Goriška 10. marca 2016 7 Obvestila Skupnost družin Sončnica v sodelovanju s Srečanji pod lipami vabi na tretji večer v sklopu Predavanja 2016. Frančiškan, doktor klinične psihologije, teologije in psihologije Christian Gostečnik bo predaval na temo So res vsega krivi starši?. Predavanje bo v soboto, 12. marca 2016, v dvorani F. Močnik v Gorici, ulica San Giovanni številka 9, ob cerkvi sv. Ivana, ob 20. uri. V goriškem Kulturnem domu je do 12. marca na ogled likovna razstava slikarke Marie Grazie Persolja iz Gorice. Ogled je možen po urniku galerije, in sicer ob delavnikih od 10. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Slovensko planinsko društvo Gorica vabi na prvi izlet izmed tistih, namenjenih otrokom, pod imenom Kekčeva pot. Izlet bo v nedeljo, 13. marca, na hrib Trstelj nad Vipavsko dolino, ki ponuja enkraten razgled na Trnovsko planoto, vrhove Julijcev in vse do Tržaškega zaliva in Gradeške lagune. Toplo vabljeni otroci v čim večjem številu! Podrobnejše informacije in pojasnila nudita Fanika (347 6220522 ali fanika@spdg. eu) in Mitja (338 3550948 ali mitja@spdg. eu). Občina Števerjan, poveljstvo orožnikov Števerjan, župnija sv. Florijana in Marije Pomočnice, KD Briški grič in SKPD F. B. Sedej prirejajo informativni večer v torek, 15. marca 2016, ob 20. uri v števerjanskem župnijskem domu, trg Svobode 6, KRAJE IN GOLJUFIJE? 112 OROŽNIKI - KAKO SE ZAŠČITIMO PRED ZLONAMERNIMI. Predaval bo kapetan Lorenzo Pella – poveljnik goriških karabinjerjev. Župnija sv. Justa mučenika iz Podgore prireja v sredo, 16. marca, tradicionalni križev pot, za katerega si je svojčas močno prizadeval prvi goriški nadškof msgr. Attems. Procesija se bo začela pred poslopjem nekdanje osnovne šole v ul. Slataper in se bo vila do Kalvarije. V zgodnjih jutranjih urah na velikonočno nedeljo bo pred sveto mašo tradicionalna procesija Resurrexit. Procesija se bo začela ob 5.30. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v sredo, 30. marca, ob 18.30 v Tumovi dvorani v Gorici, korzo Verdi 51, predavanje o zgodovini ruskega jezika in književnosti. Predavala bo prof. Nataša Marcon. PD Štandrež organizira štiridnevni društveni izlet v Umbrijo od 23. do 26. aprila 2016. 1. dan: Štandrež- Orvieto-Civita Bagnoregio; 2. dan: Slapovi Marmore - Todi - Spoleto - Foligno; 3. dan: S. Maria degli Angeli - Assisi - Perugia; 4. dan: Gubbio - Urbino - Štandrež. Nočitve vedno v istem hotelu. Cena potovanja na osebo pri najmanj 40 udeležencih znaša 325 evrov, za člane društva in sodelavce pa 300 evrov. Cena potovanja na osebo pri najmanj 35 udeležencih znaša 345 evrov, za člane društva in sodelavce pa 320 evrov. Vpisovanje je možno do 13. marca 2016. Akontacija 100 evrov ob vpisu; ostalo do 11. aprila 2016. Več informacij na tel. št. 0481 20678 (Božo), 0481 21608 po 18. uri (Mario) in 347 9748704 po 20. uri (Vanja). Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja dvodnevni izlet 5. in 6. maja v kulturnozgodovinski mesti Parmo in Modeno. Prijava do 12. marca na društvenem sedežu na korzu Verdi 51/int. v Gorici ob sredah od 10. do 11. ure. Obvezna sta veljavni osebni dokument in davčna številka. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vabi člane na 6-dnevno potovanje od 12. do 17. septembra v 'Nemčijo - 25 let po padcu zidu' za ogled Berlina in drugih pomembnih mest. Informacije in vpisi na društvenem sedežu na korzu Verdi 51/int. ob sredah od 10. do 11. ure. Obvezna sta osebni veljavni dokument in davčna številka. Prispevke za Slovenski center za glasbe- no vzgojo Emil Komel v spomin na rav- natelja prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SIL- VANA KERŠEVANA. Informacije na taj- ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569. Male oglase bomo objavili prihodnjič. RADIO SPAZIO Vrata proti vzhodu (od 11.3.2016 do 17.3.2016) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospazio103. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan razen ob sobotah od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 11. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Nedelja, 13. marca, ob 21. uri (vodi Ilaria Banchig): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, rezijanskem in ziljskem narečju. Ponedeljek, 14. marca (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Novice iz naših krajev - Obvestila in večerni vic. Torek, 15. marca (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 16. marca (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Sv. Jožef, preprostost in svetost - Izbor melodij. Četrtek, 17. marca (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti iz sveta - Obvestila in večerni vic. nožica ljubiteljev likov- ne umetnosti, pa tudi prijateljev, znancev in umetniških sopotnikov se je v sredo, 24. februarja 2016, zbrala v razstavnih prostorih Kulturnega doma v Go- rici na odprtju samo- stojne razstave goriške slikarke Marie Grazie Persolja. V našem me- stu jo vsi dobro pozna- mo zaradi njene ustvar- jalnosti, pa tudi zato, ker jo večkrat srečuje- mo na kulturnih prire- ditvah. Med drugim je od l. 1979 do 1987 vo- dila galerijo Il Torchio v ul. Mameli v Gorici, kjer je na ogled svoja dela postavil marsikate- ri umetnik, pa tudi ona sama. Kdor jo pobliže pozna, po- leg njene umetniške tenkočutno- sti, ceni tudi njeno prijaznost, do- brosrčnost in iskren nasmeh, ki ga zmeraj namenja sogovorniku. Letošnji dan žena, 8. marec, so želeli v Kulturnem domu zabe- ležiti prav z njeno samostojno razstavo, na kateri bodo njena čustvena zlitja na platno obisko- valci lahko občudovali v zgornjih in spodnjih razstavnih prostorih. Persolja je na ogled postavila kar lepo število svojih umetnin, pri katerih prevladujejo srednje veli- ka olja na platno ali v akrilni teh- niki. Najpogostejši motivi so kra- jinski, ki so se ji v dušo vtisnili med sprehodi po Krasu ali Brdih, pa tudi zaživijo kot spomin na tu- je dežele, ki jih je obiskala na svo- jih potovanjih. M. Grazia Persol- ja, ki ji je zibelka stekla v briškem biserčku, Šmartnem, a skoraj vse življenje živi in ustvarja v Gorici, je diplomirala na goriški šoli za likovno umetnost. Njena mentor- ja sta bila Cesare Mocchiutti in M Tino Piazza. Izobraževala se je natečajih za kostumografe in risarjemodnih skic na Likovnem zavo- du v Firencah. Svoja občutja pre- liva v slikarsko umetnost že veli- ko let, saj je prvič razstavljala l. 1970. Od tedaj je sodelovala na vrsti skupinskih razstav, še več pa je imela samostojnih (nad 50) v raznih italijanskih mestih, pa tudi na Slovenskem. Prejela je številne nagrade in priznanja. Na tokratni razstavi sta njene ustvarjalne vzgi- be in likovne značilnosti predsta- vila Vili Prinčič, publicist, razisko- valec preteklosti, kulturni delavec in večkrat prevajalec likovnih zgi- bank, ter umetnostna kritičarka Cristina Feresin, ki sta zapisa pri- spevala tudi v lični katalog. Vili Prinčič je umetnico spoznal že pred približno četrt stoletja prav v Kulturnem domu in aktivno spremlja njene številne dejavno- sti, “ki se sučejo med slikanjem in organizacijo razstav in likov- nih delavnic za otroke in odra- sle”. Poudaril je, da je Persoljeva vsestransko povezana s Kultur- nim domom, saj so njeni obiski zelo pogosti in jo lahko “mirne duše razglasimo za našo prijatel- jico in vsestransko sodelavko”. Za opis razstavljenega pa je povzel besede kritičarke Feresi- nove. “Ženski liki, krajinski prizori, mačke: na teh tir- nicah se od nekdaj premika slikanje Marie Grazie Per- solja, ki posebno pozornost namenja okoljski raz- poznavnosti, sugestiji barve, pou- darjanju podrobnosti kot tudi iskanju pravšnjega izgleda”. To so značilnosti, ki jih opažamo v vseh njenih izsekih iz na- rave, v katerih uporablja živahno svetlo barvno pa- hljačo in hitre, odločne zamahe s čopičem. “Kot lahko zaznamo v nizu slik z drevesi, dajejo času in prostoru pečat barve. Bar- vo avtorica pridno upora- blja tudi v skupini slik oz. grafik v tehniki akvaforte in akvatinta; gre za temo, ki se sklicuje na neko predstavo modrosti in sa- kralnosti, zelenih in bleščeče-rdečih ter miga- jočih krošenj, ki v načinih in valovanjih spominjajo na goste lase žensk, ki jih upoda- blja Persolja”. Njeni nežni ženski motivi so postavljeni ob bok šti- rim naravnim elementom, zem- lji, ognju, zraku, vodi. Ti predsta- vljajo izvor in urejenost vesolja ter tudi simbol življenja. Ženske like prikazuje “z rahlo potezo ter drobnim in hitrim zarisom, med- tem ko ozadje zadrhti s pomočjo sopostavljanja kratkih in barvnih dotikov, ki ustvarjajo majhne mi- kro vrtince”, pravi Feresinova. Opozarja tudi na to, da so na umetničinih slikah vselej tudi mačje oči, ki “se skrivajo med drevesnimi koreninami oz. ko- maj nakazanimi majhnimi cve- tličnimi kompozicijami, gledajo z radovednostjo in vztrajnostjo, kot bi spraševale o stvareh, ki se tičejo sveta in življenja”. Na to- kratnih razstavljenih slikah so prodorne mačje oči najbolj vidne na sliki Magični pogled. Posebne pozornosti je na razstavi vreden sklop jedkanic. To slikar- sko tehniko je umetnica na novo odkrila, kot je napisala Eliana Mo- gorovich l. 2012. Joško Vetrih pa je prav o tem l. 1991 zapisal: “Po- sebnega opozorila so vredne jed- kanice, ki se odlikujejo po izvir- nosti motivov in kompozicij po izbranosti in mehkobi barvnih tonov na površinah, ki so obde- lane s pomočjo večkratnih odti- sov, kar dovoljuje, da pridejo do izraza odtenki in učinki, ki spo- minjajo na akvarel, kar končno predstavlja najokusnejši rezultat uporabljene tehnike”. Razstava bo na ogled do 12. mar- ca 2016, vsak delavnik od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure ter ob prireditvah. IK JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV V ITALIJI ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST PRIMORSKA POJE 2016 petek, 11. marca, ob 20.30 Štandrež, cerkev Sv. Andreja ap. nastopajo: MePZ F.B. SEDEJ – ŠTEVERJAN MePZ PLANINSKA ROŽA – KOBARID ŽVS KORALA – KOPER MePZ A.M. SLOMŠEK ZAGREB, duhovna sekcija DVS BODEČA NEŽA – VRH SV. MIHAELA MeCPZ SV. JERNEJ – OPČINE MePZ JACOBUS GALLUS – TRST soprireditelj Prosvetno društvo Štandrež nedelja, 13. marca, ob 17. uri Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž nastopajo: ŽePZ PRISTAN Univerze 3. življ. obd. - KOPER MoVOS ZGUN - ŠMIHEL MePZ MAESTRAL – KOPER MoPZ FANTJE IZPOD GRMADE - DEVIN MePZ SLAVEC – SOLKAN KOŠANSKI OKTET – KOŠANA MePZ HRAST - DOBERDOB CMePZ ZVON – ILIRSKA BISTRICA soprireditelj Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice V Sovodnjah so trije naši naročniki 8. januarja letos plačali naročnino za Novi glas. Pošta nam je naročnine sicer posredovala, izgubila pa je imena in naslove naročnikov. Prosimo vse, ki ste naročnino plačali na ta dan na pošti v Sovodnjah, da nam to sporočite po telefonu na št. 0481 533177. Naročnikom se za nevšečnost, ki je sami nismo zakrivili, iskreno opravičujemo! Uprava Novega glasa Pomembno obvestilo SKRD JADRO, SKRŠD TRŽIČ, ZDRUŽENJE STARŠEV OŠ in OV ROMJAN vabijo na večer slovenske kulture OB POTI MIRU … nastopilo bo Društvo žensk ŽBRINCA –Opatje selo z igro OPAJSKE ŽENE V BEGUNSTVU priložnostna misel Erika Jazbar glasbena kulisa Ester Pavlič in Lara Černic petek, 11. marca, ob 20. uri župnijska dvorana sv. Nikolaja v Tržiču KATOLIŠKA KNJIGARNA v sodelovanju z Mladiko vabi na kavo s knjigo OB 60-LETNICI REVIJE MLADIKA spregovorili bodo odgovorni pri urejanju te edine zamejske revije v četrtek, 17. marca 2016, ob 10. uri v prostorih knjigarne na Travniku 25 Pod pokroviteljstvom Kavo bo ponudilo podjetje KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV Johann Sebastian Bach PASIJON PO JANEZU BWV 245 ZA SOLISTE, ZBOR IN ORKESTER Komorni zbor Ave, Baročni zbor in orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani dirigent Marko Vatovec Goriška stolnica Sreda, 16. marca 2016, ob 20.30 Prost vstop Kulturni dom Gorica / Razstava del Marie Grazie Persolja Tenkočuten pogled na razkošje narave ZADRUŽNA BANKA DOBERDOB IN SOVODNJE vabi na srečanje s člani v ponedeljek, 14. marca 2016, ob 18. uri v dvorani SKRD Jezero v Doberdobu; v torek, 15. marca 2016, ob 18. uri v dvorani banke v Sovodnjah ob Soči. Kultura10. marca 20168 otrebo po sodobnem, inte- raktivnem in tudi kulturo- loško zanimivem učbeni- ku slovenščine so že nekaj let izražali prav slušatelji slo- venščine kot drugega in tujega je- zika, katerih materni jezik je sicer italijanščina. Avtorica Rada Lečič je sprejela ta izziv in napisala di- daktično premišljen učbenik v dveh delih Slovenščina od A do Ž / Lo sloveno dalla A alla Ž. Za- radi svojih dolgoletnih izkušenj s poučevanjem slovenščine na italijanskih univerzah (Rim, Vi- dem, Padova in Trst), pisanjem didaktičnih priročnikov, ki so hkrati tudi estetsko dovršeni (npr. Osnove slovenskega jezika: slovnični priročnik, ki je preve- den tudi v italijanščino in an- gleščino), ne nazadnje pa tudi za- radi vztrajne narave, ki v celoti sledi zastavljenim ciljem, ji je ta zahtevna in odgovorna naloga v celoti uspela. Tako je že pred dve- P ma letoma pri založbi Gaya izšel1. del učbenika Slovenščina od Ado Ž, v katerem so temeljna gla- soslovna, oblikoslovna, leksikal- na, skladenjska, besedotvorna in pragmatična znanja, potrebna za uspešno sporazumevanje v slo- venščini. Proti koncu lanskega leta je učbe- nik dobil svoje nadaljevanje in nadgradnjo – 2. del, ki spodbuja učenje zahtevnejših vsebin slo- venskega jezika in pripravlja učence na še uspešnejše in samo- stojnejše govorno in pisno spo- razumevanje v slovenščini. V njem je tako kot v prvem delu de- set vsebinskih sklopov oziroma lekcij z že znanim in novim, ak- tualno rabljenim besediščem. Be- sedila so raznovrstna z različnimi tematikami, kot so slovenske na- vade, legende, pravljice, ljudske in umetne pesmi, članki iz časo- pisov in revij, razne prireditve in dogodki v Sloveniji, slovenska kuhinja, študentsko delo, vremenska na- poved in še marsikaj drugega. V besedilih so zbrane slovnične in pomen- ske lastnosti in poseb- nosti slovenščine, npr. sklanjanje samostalnikov, kot so žival, stvar, hči, gospa; brat, mož, otrok, človek, dan, računovodja; ime, kolo, dekle, oko, uho, raba in tvorba dovršnih in ne- dovršnih glagolov (npr. pasti – padati, na- pisati – pisati), raba modalnih glagolov (želeti, hoteti, smeti, morati, moči), name- nilnik (delat), tvorba deležnikov na -n (ku- han) in -t (odprt) ter glagolnikov (npr. ku- povanje, pitje), stop- njevanje prislovov (grdo grše najgrše; ma- lo manj najmanj), raba veznikov (da, ko, ker, saj, če, zato; medtem ko, takoj ko, šele ko; ampak, temveč; pre- den, čeprav; vendar, kajti, in sicer), svojilni pridevniki (mamin, Petrov), premi in od- visni govor, oziralni zaimki (ki, kateri), pridevniški (nekak, kak, vsakršen, enak, tak) in samostalniški zaimki (kdo, kaj; kdor, kar; nekdo, ne- kaj), določna oblika pridevnika (mali, ve- liki), skupna imena (cvetje, drevje), vrstni pridevniki (mestni, otroški, mačji, makov, lunin), predlogi (v, na, od, do, k, brez, za …) idr. Vsa slovenska besedila so preve- dena v italijanščino, opremljena z naglasnimi znamenji in zvočni- mi posnetki, ki nematernim go- vorcem slovenščine omogočajo tudi samostojno učenje jezika. Lekcije so strukturirane tako, da obravnavajo slovnični, leksikalni in besedilni vidik, ter so podprte z mnogimi vajami, ki utrjujejo vse tri vidike. V učbeniku obravnavana slovni- ca je pregledno predstavljena in v njem so tako kot v prvem delu tabele. Besedje, uporabljeno v be- sedilih, je zbrano in prikazano v obliki dvojezičnega slovensko- italijanskega slovarja z osnovni- mi slovničnimi podatki in več kot 4500 besedami, za pouk slo- venščine pa bo koristen tudi abe- cedno urejen nabor dovršnih in nedovršnih slovenskih glagolov. Vaje v učbeniku so zastavljene ta- ko, da jih je mogoče izvajati tudi samostojno, saj so na koncu učbenika podane rešitve. Avdio- posnetki vseh lekcij so prosto do- stopni na povezavi www. gaya. si/zalozba. Učbenik odlikuje estetsko kom- biniranje jezikovnega in slikov- nega gradiva, ki nevsiljivo razkri- vata značaj in kulturo slovenske- ga naroda. Odlično se dopolnjuje z že omenjenim slovničnim pri- ročnikom, ki je izšel v italijan- skem prevodu z naslovom Fon- damenti della lingua slovena: manuale di grammatica. Želimo si lahko le še več podob- nega požrtvovalnega dela na po- dročju priprave učbenikov in pri- ročnikov za poučevanje slo- venščine kot drugega in tujega je- zika. Nataša Jakop O učbeniku Rade Lečič Slovenščina od A do Ž Lo sloveno dalla A alla Ž Pričevanje Dve srečanji z Umbertom Ecom rvič se je zgodilo nekega poletnega večera l. 2013 v Milanu. Posebej napo- ren dan in večer, tisti 1. julij: s prijateljico Saro sva z vlaka prešli naravnost v hotel v Bre- ri, tej fascinantni milanski četrti. Spili sva kavo nasproti vhodnih vrat, iz katerih je skočil po kruh Paolo Mieli. Na- to slavnostno odprtje razstave in študijskih dni, posvečenih svetima bratoma Cirilu in Me- todu, katere glavni pobudnik je bil častni generalni konzul Republike Slovenije v Mi- lanu Gianvico Camisasca ob sodelovanju konzula- tov republik Hrvaške, Češke, Romunije, Slo- vaške. In seveda društva Slovencev v Milanu. Ga- lerija Vittorio Emanuele: na vratih plakat v sloven- skem in italijanskem jezi- ku. Spreleti me. Vstopiva, vzdušje je pri- merno slovesnemu tre- nutku. Po protokolarnih govorih nastopim zadnja, da obrazložim znanstveni projekt, utemeljim po- men ciril-metodove tradi- cije med Slovani, posebej med Slovenci. Pogledam med publiko, predvsem svoje milanske prijatelje, tiste Slovence, ki so se v Milanu in drugod po Ita- liji uveljavili zaradi svojih sposobnosti, in vendar niso pozabili. In pomislim na svoje starše. In na svoj na- jljubši kamen, na milansko železniško postajo, sezidano iz nabrežinskega kamna. Zdaj smo v milanskem središču za- to, da povemo o sebi, o svoji tisočletni zgodovini. Takoj za tem sprejem na vrtu palače Ildebrandi: ob hrvaškem Dnevu državnosti praznujemo vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Zgodovinski trenutek, in spet romam z mi- slijo v Trst, med slovansko vza- jemnost začetkov dvajsetega stoletja, v naš Narodni dom. Opazujem hrvaškega general- nega konzula, kako zbrano in ponosno zapoje svojo državno himno. In pomislim na Prešer- P novo Zdravljico, tako neverjet-no primerno nocoj in sploh zate milanske dni. S prijatelji Tatjano Wolf, nje- nim soprogom Paolom Bellot- tom ter s Saro, Jasminko Man- dič, Sanjo Husu in še kom se slednjič peljemo s taksijem v Palazzo Reale. Dvorana karia- tid. Tam nas že čakajo: posku- sim mikrofon, ogovori me ar- hitekt Luca Cendali, ki bo uve- del večer na Milanesiani, so- prog ene izmed sester Nonino, ki prirejajo vsakoletno zname- nito nagrado. Milanesiana 2013: festival literature, filozo- fije, glasbe, ki gosti svetovna imena kulture in ki si ga je omislila in ga vodi Elisabetta Sgarbi, moja založnica. Spoz- nala sem jo v Trstu ob predsta- vitvi njenega filma Il viaggio della signorina Vila januarja 2012. Zaradi monografije o Borisu Pahorju, ki jo je zani- mala. In ki je potem izšla pri njeni takratni založbi Bompia- ni. Zagledam jo od daleč, tiste- ga večera, v rdeči obleki. Rdeča je njena najljubša barva. “Ma tu e Sara venite dopo da Eco, vero”? Osupnem. Začudena. Ne rečem nobene. Na večeru bi morala biti skupaj z Borisom Pahorjem, a profesorju so zdravniki prepovedali pot v Milan in kamorkoli. Zaradi težav s srcem. Večer se začne: “Težko je Pahorju prepovedati karkoli”, napove Elisabetta Sgarbi. In me povabi, naj sto- pim na oder pred nabito pol- no dvorano. Preberem Pahor- jev tekst, nato svojega. Aplavzu noče biti konca. Sedem v prvo vrsto, ob Elisabetto. Sari so do- delili mesto ob Mariu Andreo- seju, takoj za nami. Na moji desni strani sedijo ob meni še drugi gostje tistega večera na Milanesiani: Giovanni Puglisi, rektor milanske univerze IULM, arhitekt Mario Botta, pi- satelj Joseph Zoderer (spozna- la sva se pred mnogimi leti v Reggio Calabrii, kjer je bil član komisije literarne nagrade Nosside), pisatelj Mauro Coro- na. Večer zaključita dva glasbe- nika: Gianni Coscia in Gian- luigi Trovesi. V dar dobimo vrtnice, ki so simbol festivala, fotografiramo se, pozdravim milanske prijatelje in se odpel- jemo z ostalimi gosti. “Ecco, siamo arrivati, siamo proprio difronte al Castello Sforzesco.... ” Vrata stanovanja se odpro, pri- jazen nasmeh gospe Renate, ženske neke izjemne miline in preprostosti in njega, profesor- ja. Umberto Eco. Kaj naj rečem? Karkoli bi zvenelo od- več. “Buonasera, benarrivati”! Gospe spustim v roke knjigo in zgoščenko. Večer na Ecovi terasi. V kotu glasbenika, ki srebata kozarec belega vina. “Maestro Trovesi, vi ste pred leti igrali v Trstu z mojim bra- tom, morda se še spomnite... ” “Seveda se, lepo ga poz- dravite v mojem ime- nu”! Sedemo malo vstran. Mario nam postreže z vi- nom, pozdravim Maura Corono. Čuden večer: “Ti si iz Erta. V Ertu je le- ta 1944 padel brat moje- ga očeta”, mu nami- gnem. Med nama se raz- prede družinska zgodba, ki ji končno dobim za- ključek. Zaključek, ki ga je zaman čakal moj oče. In prisede Umberto Eco. Ponudim mu cigarillo, nasmehne se, pravi, da kadi samo toskance, ker da cigare s filtrom sploh niso cigare. Pojemo Mo- dugnovo uspešnico Vo- lare vsi skupaj. In parti- zansko Bella ciao. Pogo- varjava se o Pahorju. In o skrivnosti telesa. “Kje neki ste odkrili tale moj tekst v italijanščini”? me vpraša, ko mu namignem na njegov dialog s kardinalom Martinijem. Pahor ga je bral v francoščini, jaz pa sem ga slučajno ujela v reviji Liberal, ne spominjam se več, kje in kako sem jo staknila. Professore se nekako spaja s to svojo okolico. Prvič, odkar je Milanesiana, mi pravi Elisabet- ta, je Eco odprl svoj dom za go- ste enega izmed večerov. Ma- rio Andreose, takratni glavni literarni urednik vseh založb skupine RCS, je njegov najožji sodelavec in med najboljšimi prijatelji. Zdi se mi, da bo, kar- koli rečem, ena sama banal- nost. Professore se nasmeje. S svojimi naramnicami, v kav- bojkah in svetlomodri črtasti srajci. Deluje fascinantno. Ob odhodu dobim poljub na lice. Naučil me je veliko. O pome- nu, o lepem in grdem. O zgo- dovini. Dolgo v noč s Saro ne moreva zaspati... Leto za tem sem ga srečala dru- gič: sprejel je vabilo na festival Pordenonelegge, kjer so mu podelili posebno nagrado. Ecova Lectio magistralis. Spet s Saro. Vstopiva skupaj z Elisa- betto, Mariom in nekaterimi drugimi sodelavci založbe Bompiani. Nabito gledališče. Poslušam z zaprtimi očmi: te- ma je zgodovina in literatura. Moja tema. Eco spregovori o fikciji v literaturi, o tem, da je literarna fikcija dejanska resni- ca, ker jo dojemamo kot resni- co. O tem ga vprašam pri večerji: namreč pri interpreta- ciji literarnega dela ume bralec literarnega junaka kot zgodo- vinskega junaka. “E' cosi' che deve essere, bra- va.... ” Sedimo za mizo, večer je sproščen, Professore je nadvse duhovit človek. Za večerjo si izbere fižolovo mineštro in še prej furlanski pršut. Pogovor se pretaka kar pozno v večer. “Boste zakadili cigaro, profe- sor”? “Bom še malo počakal... ” Minilo je poldrugo leto. Zaradi delovnih obveznosti ne mo- rem na njegov pogreb v Mila- nu. Spremljam ga v živo po te- leviziji: “Sem Mario Andreose za založbo La nave di Teseo, za- ložbo Umberta Eca. Dragi Um- berto... ”, je prvi stavek, ki ga izreče Mario ob prijateljevi krsti. Na željo Ecove soproge Renate Ramge prav Mario vodi preprosto slovesnost na dvo- rišču gradu: il Castello Sforze- sco, siamo arrivati.... dospeli smo. In tam so gospa Renate, Mario, Elisabetta, in sošolec Gianni Coscia... vsi, ki so delili z njim intelektualno pot in večere. Kakor tistega julijskega večera. Samo njega ni več. Zbogom, Professore, zbogom, Capitano! Tatjana Rojc S 3. strani “Uspeh merimo ...” Vsak jezik ima svoj ritem in melodijo, to se kaže že v raz- nolikosti slovenskega jezika in dialektov različnih pokrajin. V melodiki zaznamo tako člove- ka in njegov način življenja kot tudi pokrajino. Podobno je z drugimi jeziki. Latinščina mi je odprla drug zvočni svet kot slovenski jezik, podobno se je zgodilo, ko sem v barve svoje- ga zvočnega sveta skušal ujeti tradicijo pravoslavne - ruske zapuščine ali sakralnih in po- svetnih vsebin v angleškem je- ziku, zanimiv pa je bil tudi po- skus v bolgarščini. Vedno se veselim odziva ljudi, ki jim je ta jezik materin. Če je poziti- ven in pohvalen, sem toliko bolj vesel, da mi je uspelo združiti vse posebnosti z la- stnim dojemanjem vsebine in glasbe. Kakšno mesto med vsemi plaketami in nagradami zavzema nagrada Prešerno- vega sklada? Vsekakor je to pomembno na- cionalno priznanje za moje preteklo delo in sem se ga zelo razveselil. A vendar, kljub te- mu da se je nagrad nabralo v mojem življenju že veliko, ni- koli niso bile vodilo mojega ustvarjanja. Vedno izhajam iz spoštovanja do tega, kar de- lam, in to skušam z odgovor- nostjo in tudi užitkom početi. Uspeh merimo najprej sami, s svojimi cilji in udejanjanjem lastnih hotenj. Če nam uspe in smo zadovoljni, je to največje priznanje. Vedno iščemo po- trditev v sebi. Pri umetnikih je to kar težka pot. Saj umetnik vseskozi sebe izprašuje in ne- gira, da bi prišel do najboljšega v želji, da bi bilo vredno in predvsem odsev njega samega. Ne morem reči, da priznanja družbe niso pomembna, so, saj je naše delovanje usmerje- no tudi navzven. Med izvajal- ce in poslušalce, ki jim je spo- ročilnost namenjena. A vendar ob vsem mora umetnik predv- sem slediti sebi, svoji notranji nuji; nagovoriti in izpričati na sebi lasten način to, kar čuti. Foto Sara Gruden Kultura 10. marca 2016 9 Bolj bi morali biti sočutni do sočloveka Kaplja čez rob ali koliko še? ragični dogodki, ki se zad- nje čase žal vrstijo tudi v vrstah naše narodne skup- nosti, so me spodbudili, da za- pišem teh nekaj vrstic. Brez omembe spiska imen in priimkov, saj sta diskretnost in spoštovanje do bolečine svojcev v takih prime- rih nekaj nujnega, želim spregovo- riti o izredno hudi problematiki, ki je v zadnjem času vzela kar ne- kaj vidnejših predstavnikov naše narodne skupnosti, in sicer o sa- momoru. Človeštvo ta pojav pozna že od svojih začetkov. V času antike ga je, denimo, dovoljevala stoična fi- lozofija. Iz te dobe poznamo tudi nekatere življenjske usode ljudi, ki so raje izbrali smrt namesto nečastnega poraza, med njimi egipčansko kraljico Kleopatro. V sodobni zgodovini izstopajo sa- momori nekaterih posameznikov, ki jih je v času njihovega življenja vodila zločinska ideologija. Poleg Adolfa Hitlerja se je za podoben korak odločil Hermann Goering. Z njim sta se omenjena odtegnila nečastnemu koncu pred takim ali drugačnim sodiščem. Svoje življenje so za cesarja med drugo svetovno vojno žrtvovali japonski kamikazeji, podobnemu fenome- nu pa smo danes lahko priča predvsem v zvezi z islamskim te- rorizmom, ko mučencem za vero obljubljajo večno slavo na zemlji in večni blagor v nebesih, njiho- vim svojcem pa zajetno vsoto de- narja. Samomori, ki se v zadnjem času dogajajo v naši sredini, pa nimajo z zgoraj omenjenimi nobene zve- ze. Na tem mestu se seveda ne želim spuščati v problematiko po- sameznih usod, saj sta, kot sem že omenil, diskretnost in distanca več kot prepotrebni. Brez težav pa lah- ko zapišem, da v večini primerov ni šlo za izbiro med življenjem ali T smrtjo in odločitvijo za le-to, tem-več žal veliko bolj enostavno za iz-gubljeno bitko z boleznijo oziro- ma stisko, v kateri se je po svoje znašel vsak posameznik in iz kate- re ni zmogel najti izhoda. Prav za- radi tega tem žrtvam dolgujemo enako spoštovanje in pieteto kot ostalim, ki so svoje življenje izgu- bili na kak drugi način. Tudi mene osebno je pred leti pretresla podobna preiz- kušnja, ki me je še dolgo časa zazna- movala in v meni pustila neizbrisno sled, saj od tedaj na življenje in njegov pomen gledam pre- cej drugače. Tedaj se je za – imenujmo ga usodni korak, čeprav mi ta defini- cija ne prija – 'odločil' sošolec iz višješolskih let, s ka- terim sva ohranila stike tudi po maturi in ki je naposled po- dlegel hudi psih (ot) ični motnji. Da bi bilo njegovo stanje tako hudo, seveda nisem mogel slutiti, saj ga je znal izredno dobro skrivati, kasneje pa sem iz- vedel, da so mu že dalj časa sledili v Centru za duševno zdravje. Sam me je nekega dne preko socialnega omrežja opozoril na svojo name- ro, kateri pa nisem verjel. Njegove besede sem vzel bolj za šalo kakor za res, čez nekaj dni pa me je kruta resnica postavila na trdna tla in va- me vsejala zmes občutka krivde, strahu, sramu, jeze in podobnih čustev, ki se jih zlepa nisem mogel znebiti. Tudi tedaj, ko sem obiskal njegov grob na pokopališču pri Sveti Ani – pogreba se namreč ni- sem udeležil, saj je bila njegova smrt ovita v vsesplošni molk –, me je stisnilo pri srcu, ko sem videl njegovo sliko na lesenem razpelu. Do tu osebna izkušnja, od tu dalje pa statistike oziroma napovedi. V naši vse bolj razdrobljeni in indi- vidualizirani družbi, v kateri posa- meznik vse bolj izgublja trdne oporne točke, so v vse večjem po- rastu živčne in duševne bolezni. Druga, nekoliko svetlejša plat me- dalje pa je, da so tovrstne bolezni zaradi svoje vse večje razširjenosti danes veliko bolj raziskane. Stalno se na tržišču pojavljajo novi psiho- farmaki, zdravljenje je vse enostav- nejše in vedno bolj učinkovito. Kljub vsemu pa v družbi še vedno vlada določena stigmatizacija tako duševne bolezni same kakor tudi tistih, ki za njo zbolijo. Velikokrat so taki nesrečniki pahnjeni na rob, kar je pravi absurd, pa tudi neod- govorno ravnanje, saj vsakdo od nas ve, da je treba bolniku, pa naj boleha za čimerkoli, trdno stati ob strani ter mu vlivati poguma. Kljub vsem raziskavam pa te bo- lezni napredujejo tako hitro, da bo do leta 2020 vsaka druga bolezen- ska odsotnost z delovnega mesta posledica živčnih ali duševnih motenj. Kot smo dejali, je eksistencialna stiska današnjega človeka vse bolj povezana s stanjem v družbi. Po- samezniku se vse bolj rušijo goto- vosti, ki jih je imel do pred krat- kim. Znanost in raziskave nas ne morejo rešiti do kraja. Vsak posa- meznik namreč pri premagovanju težav, ki jih danes ni malo, potre- buje toplino, sočutje, predvsem pa podporo sočloveka. Žal pa smo da- nes vse bolj priča razširjeni in po mnen- ju podpisanega popol- noma napačni formi mentis, po kateri je usoda posameznika le v njegovih rokah. Za- radi tega naj bi bil za svojo usodo vsak od- govoren tako rekoč v celoti. Zdi se torej, da je sodobni človek po- leg občutka za Boga in presežno izgubil tudi čut za svojega bližnje- ga. Postaja torej družba vse bolj razbita, občutek za skupno do- bro pa že odvečen? Smo pripravljeni smrt svojega bližnjega, pa naj bo še tako pretre- sljiva, sprejemati rav- nodušno in ob njej ostati neprizadeti? Želim si misliti, da kljub vsemu ni tako. Ta in njemu podobni zapisi seveda ne bodo obrnili družbene težnje, ki nas zaznamuje v zadnjem obdobju. Upati pa je treba, da bodo te žrtve in bolečina svojcev ter vseh nas slej ko prej počasi začele rojevati zavest, da se moramo v marsičem spremeniti. Navsezadnje družbo sooblikuje- mo vsi in še tako malo lepo dejanje posameznika lahko veliko pripo- more k boljšemu počutju našega bližnjega in s tem tudi vseh nas. Primož Sturman Šukinova zbirka moderne umetnosti prvič na ogled izven Rusije Zbirka umetnin Sergeja Šukina (1854-1936), ki velja za eno najpomembnejših zasebnih zbirk moderne umetnosti na svetu, bo letos prvič razstavljena izven Rusije. Šukin je zbirko, ki obsega več kot 250 slik, zbral pred oktobrsko revolucijo. Letos oktobra bo v celoti razstavljena v prostorih Fundacije Louis Vuitton v Parizu. Šukin je svojo graščino v Moskvi polepšal z ne - kaj najboljšimi primerki del francoskih impre - sionistov in postim pre - sionistov. V eni od sob je v obliki ikonostasa razstavil 16 Gau guino - vih slik s Tahitija. Dela za zbirko, v kateri je bilo tudi 50 del španskega umetnika Pabla Picas - sa, 38 del francoskega umetnika Henrija Ma - tissa, 13 del franco - skega impresionističnega slikarja Clauda Moneta, osem slik francoskega postimpresionističnega slikarja Paula Cezanna in štiri dela nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha, je Šukin kupoval na svojih poslovnih poteh v Pariz. V času oktobrske revolucije leta 1917 so mu zbirko zasegli, Šukin pa je pobegnil v Pariz, kjer je tudi umrl. Po pisanju AFP je Lenin sam podpisal dekret o razlastitvi, Šukinova graščina v Moskvi pa je postala Državni muzej nove zahodne umetnosti. Leta 1948 je dal Stalin muzej zapreti, nekatere največje mojstrovine 20. stoletja pa je označil kot “buržoazne in kozmopolitske”. Dela iz zbirke so takrat prepeljali v različne muzeje v Moskvi in Sankt Peterburgu. Po besedah Jean-Paula Claverieja, svetovalca za luksuzne predmete pri francoskem poslovnežu Bernardu Arnaultu, ki je lani odprl zasebno Fundacijo Vuitton v francoski prestolnici, bo to zgodovinski dogodek, ki bo v javnosti zagotovo vzbudil veliko zanimanja ter pritegnil obiskovalce z vsega sveta. Slike bodo pod naslovom Ikone moderne umetnosti od 20. oktobra do 20. januarja 2017 na ogled v veličastni stavbi, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Franka Gehryja. V Mestni galeriji Nova Gorica razstava štirih slovenskih slikark V Mestni galeriji Nova Gorica je od 4. marca na ogled razstava z naslovom Arhitektura duše, telesa in srca. Kurator razstave Andrej Medved je izbral štiri slikarke srednje in najmlajše generacije sodobne umetnostne scene, ki se bodo predstavile s svojimi najnovejšimi slikami. Razstava bo odprta do 25. marca. Vse štiri slikarke so svoja dela pred dvema letoma predstavile galeriji Cankarjevega doma, v Novi Gorici bodo, kot je ob razstavi zapisal Medved, presenetile z novimi smermi, s podobami, ki kažejo izvirnost in nesluteni razvoj, odkritje, ki je nastalo v obdobju 2015- 2017. Suzana Brborović, rojena leta 1988 v Kranju, študira v Leipzigu. Umetnica nadaljuje z oblikovanjem čiste ter posebne forme in poteze, ki navdušuje s svojo čistostjo in temeljnim slikarskim sporočilom ter vnaša v slovensko likovno umetnost vsebinsko novo in izvirno prepričljivo govorico. Razstavlja od leta 2010, postavila je več samostojnih razstav in se udeležila številnih skupinskih predstavitev doma in v tujini. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad in priznanj. Ira Niero Marušič, rojena leta 1989 v Kopru, trenutno študira na podiplomskem študiju na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah pri profesorjih Carlu di Racu in Martinu Scavezzonu. Svoja dela je od leta 2009 predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Nika Zupančič se je rodila leta 1978 v Ljubljani. Magistrirala je iz grafike na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Dvakrat je prejela študentsko Prešernovo nagrado, še med študijem je souredila zbornik prispevkov vidnih teoretikov o sodobni vizualni umetnosti z naslovom Prostori umetnosti. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, lani je bila nominirana za umetnostno nagrado Henkel. Joni Zakonjšek, rojena leta 1974 v Kopru, živi in dela v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila vrsto samostojnih razstav ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad in priznanj. Kratke Joni Zakonjšek Malo žareče gnezdece Skalil se val, prešel je sen... Ah, bil je sen, le sen samo, opojno-sladko hrepenenje in tajno v dnu srca življenje, ah, bil je sen, le sen samo! Le vzhodna bajka je bila, da žarni kakti so cveteli, ljubezen slavčki žvrgoleli, le vzhodna bajka je bila... V globoke vode bistrem dnu je zrla duša sliko nežno, čarobno sliko - nedosežno v globoke vode bistrem dnu. Skalil se val, prešel je sen, jesenski list po reki plava, srce umira kot narava, skalil se val, prešel je sen... Franja Trojanšek (1867 - 1935) Kako nas nagovarjajo verzi pesnice, za katero je komaj kdo kdaj slišal? Vse v njih učinkuje nežno, rahlo, kot odsev ljubezenskih sanj, ki so prešle, minile. Razblinile so se, a za njimi je ostala čarobna slika spomina, ki riše, kar je bilo lepega, svetlega, opojno-sladkega. Prva kitica deluje romantično, v njej nastopa- jo abstracta, pojmovni samostalniki sen, hrepenenje, življenje. Pojmovnost se preveša v drugo štirivrstičnico kot (vzhodna) bajka, torej kot nekaj umišlje- nega in eksotičnega hkrati. “Eterično” občutje sveta se umika modernejšemu čutenju, vanj se vrisujejo detajli kot orientalski privid, cvetenje žarečih, bleščečih kaktej, potem pa spet bolj idi- lična žvrgolenje slavčkov in bistrina glo- boke vode. Bolj kot vzhodna bajka je to (bila) idila, ki se je ob valovanju vode skalila. Zaključna podoba prinaša duh je- seni, ko (srce) umira (kot) narava. Konec je sanj. Morda bo kdo pomislil, motivno nič no- vega. Neizpolnjeno ljubezensko hrepe- nenje in življenjska streznitev, ki pov- zroča bolečino umirajočega srca. C'est la vie, pač. Pesem je bila objavljena leta 1899 v tretjem letniku tržaške revije Slo- venka (urejali sta jo najprej Marica Na- dlišek, nato Ivanka Anžič). A za pravo vrednotenje pesmi je potrebno poznati nekaj podatkov o avtorici! Franja Tro- janšek se je rodila v Mengšu in je v tam- kajšnji očetovi gostilni srečevala pesnike Josipa Murna, Vido Jeraj, Antona Med- veda in se ob njih oblikovala. Nezane- marljivo pomemben je zlasti podatek, da je po bolezni v poznem otroštvu oglušela in se je sporazumevala z li- stki; ker ni bila nema, je od- govarjala nanje. Ustvarjala je poezijo in prozo, objavljala pa v revijah Dom in svet, Slo- venka, Ženski svet s psevdo- nimom Gorislava in Zorana. Pesem je ogledalo pesničine duše in usode. V gluho (s) ti njenega sveta je opazna izo- stritev vidnega zaznavanja, kar se odraža v predstavnih podobah vizualne resnično- sti. Če je v prvih dveh kiticah izpostavljena raba glagola biti (kot polnopomenskega v smi- slu obstajati, odvijati se), se nato težišče iz notranjega sveta pomakne v zunanji, v katerem se slike odzrcalijo kot čutni doživljaji naravnega okolja. Lir- ski subjekt se osredotoča na nizanje po- dob, zaznavnih z očmi ... žarni kakti so cveteli... ali ... jesenski list po reki pla- va... , v tretji kitici nastopa sopomenka glagola videti (zreti): ... je zrla sliko nežno, / čarobno sliko - nedosežno / v globoke vode bistrem dnu. Oblikovno je opaziti arhitektonsko harmonijo med ri- mo in refrenom. Verzi se rimajo z okle- pajočo rimo (abba) , obenem refren (z dvojico ponavljanj) oklepa vsako štiri- vrstičnico posebej. Po mnenju literarne kritičarke Marje Boršnik sodi Franja Trojanšek z Vido Je- raj in Kristino Šuler med izrazitejše av- torice, ki so objavljale v tržaški reviji Slo- venka. Za konec spet vprašanje: koliko slovenskih ženskih peres na področju poezije in proze je ostalo (zapičenih) med t. i. pozabljeno polovico? PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman Vincent Van Gogh: Žalujoči starec (“Pred vrati večnosti”), 1890 Tržaška10. marca 201610 Lep dogodek za prihodnost vasi “Drevesa ne sadiš zase, ampak za svoje sinove in vnuke” SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠT VO MAČKOLJE lovensko prosvetno društvo Mačkolje podarja vsem vaščanom sadiko češnje z željo in upanjem, da bo njena posaditev obnovila in utrdila čut pripadnosti temu kraju in njegovemu naravnemu okolju. Njeni cvetovi naj po- lepšajo še veliko pomladi, posebno mla- dim rodovom, ki se bodo v bodoče slad- kali z njenimi sadeži in ob tem podoživljali zgodbe naših nonotov … To prisrčno sporočilo visi na vseh 100 sadi- kah češnjevih dreves, ki so jih člani SPD Mačkolje darovali so- vaščanom in vaščanom Križpota na lepi prire- ditvi, ki je bila v prosto- rih krajevne srenjske hiše v soboto, 5. marca. Gre za ponoven dokaz društvenega prizade- vanja, da bi v da- našnjem svetu ohranili vez z vsestransko tradicijo tamkajšnjega prostora. Je torej podvig kulturne in hkra- ti kmetijske (ter naravovarstvene) narave, ki ob pokroviteljstvu dolinske občine in sodelovanju Društva slovenskih čebelar- jev iz Trsta finančno sloni na društvu sa- mem. Srenjska hiša je bila tako natrpana do zadnjega kotička, ko so otroci Otroške pevske skupine “z Ul'ce” pod vodstvom Brede Sosič Tul razveselili občinstvo s pevsko dobrodošlico. Uraden pozdrav na dogodku Mačkolje – Vas češenj je izrekel predsednik krajevnega prosvetnega društva Matej Tul, ki je poudaril osrednji daljnovidni namen načrta: “Drevesa ne sadiš zase, ampak za svoje sinove in vnu- ke”. Po nastopu župana Sandyja Kluna je tajnik SPD Mačkolje Niko Tul podrobneje razčlenil dve vsebinski smernici te pobu- de. Njegov pogled je bil najprej usmerjen v preteklost. “Naše društvo ima za seboj skoraj 65-let- no prehojeno pot, njegova formalna ustanovitev sega v mesec maj leta 1952. Takrat so po ‘paštnih’ v okolici vasi zorele najlepše češnje, ki so jih - v tistih povoj- nih letih obnove in pomanjkanja - naše none nosile na glavi, v košarah oz. ‘plen- jerjih’, v mesto in jih tam prodajale. De- set let pozneje, junija 1962, so v Mačkol- jah priredili prvi Praznik češenj, na kate- rem so poleg pevsko-glasbenega progra- ma in pristnega druženja obiskovalcem ponujali tudi češnje”. Ta sadež je bil v ti- stih letih prepoznaven in zelo cenjen kra- jevni proizvod, ki je v naslednjih dese- tletjih žal šel skoraj v pozabo. “Češnjeva drevesa, zasajena med oljkami in trtami, so sicer še vedno cvetela in obrodila, a za spremenjene družbene in gospodarske razmere naše in okoliških vasi ta sadež ni bil več zanimiv. Ta povezanost našega društva s češnjami nam je bila za vzgib in spodbudo pri udejanjanju zamisli, s katero bi ponovno ovrednotili to sadno drevo in vse, kar je z njim povezano”, je obrazložil tajnik, na- to je razčlenil še kra- jinski vidik načrta. “Cvetoča češnjeva drevesa v pomlad- nem času ustvarjajo eno od značilnih in razpoznavnih podob naše vasi. Točneje bi bilo: ‘so ustvarjala’, saj so v teh prvih letih tretjega tisočletja lastniki opustili obdelavo številnih kmetijskih površin”. Razloge za tako stanje je Tul našel v sta- ranju prebivalstva, v vse večjem nezani- manju za kmetijske dopolnilne dejavno- sti in celo v razprodaji zemljišč. Počasi, a neizprosno, se izgublja čut pripadnosti nekemu skupnemu prostoru in čut vza- jemne skrbi za njegovo okolje. S tem načrtom želijo Mačkoljani narediti dejan- ski korak v smeri nekega novega razvoja. “Izročitev sadike češnje vsaki družini v Mačkoljah in na Križpotu je na prvi po- gled le simbolno dejanje. Če pa bi se ure- sničila naša želja, da bi bile prav vse zasa- jene, bi to pomenilo sto novih dreves, ki bodo že letos cvetela in v naslednjih letih tudi rodila. To je poroštvo in bogastvo za prihodnje rodove, za naše sinove in hčere. Zasaditev dreves nasploh, in sad- nih še posebej, predstavlja dolgoročno skrb za naravno okolje, ekološko dejanje, ki seže dlje od zakonov, zaščitenih ob- močij in uradnih ‘naravovarstvenih’ or- ganizacij”, je dejal in povabil starejše in mlajše sovaščane ter nove prebivalce, naj skrbno gojijo to dragoceno drevo. Ob koncu prireditve je stopil pred občin- stvo tudi predsednik Društva slovenskih čebelarjev, domačin Danijel Novak in ja- sno obrazložil razloge, zaradi katerih so domači čebelarji pristopili k mačkoljan- skemu prazniku. Dejal je, da so čebele ja- sen kazalec uravnovešenosti naravnega in biotskega sistema. Spregovoril je o pro- cesu opraševanja: to je način, da se cvet oplodi in da se nato rodi seme, ki nak- nadno daje sadove. “Če bi danes čebel ne imeli, bi drevesa obrodila le 20% sadežev. Prav zato je vloga čebel v prehrambeni verigi neizmerno pomembna. Novak je postregel z dvema zgovornima podatko- ma. V Evropski uniji je za 240 milijard evrov hrane proizvedenih na podlagi de- javnosti čebel, “prav tako je vsaka tretja žlica hrane, ki jo zaužijemo, sad dela čebel”, je poudaril. Prav zato gre čebele čuvati, in to tudi z opuščanjem fitofar- macevtskih pripomočkov, “ki te žuželke uničujejo, posledično izjalovijo tudi sad- no moč naših dreves”. Ko se bomo zato v prihodnje odpravili na tradicionalni Praznik češenj, bodo ti slastni sadeži imeli povsem drugačen okus in prizvok: govorili nam bodo po mačkoljansko! IG S erjetno je bilo zadnje srečanje ob kavi, v sredo, 2. marca, eno naj- bolj obiskanih tovrstnih dogod- kov, kar jih pomnimo. Tema je bila namreč zanimiva oziroma taka, ki se z lahkoto prikupi ljudem. Naturopatinja Erika Brajnik, ki redno objavlja svojo ru- briko v našem časopisu, je namreč pred- stavila svojo zadnjo knjigo Naturopatski nasveti, predvsem pa je spregovorila o naturopatiji nasploh, ki je v naši družbi v zadnjih letih vse bolj upoštevano po- dročje, ko gre za zdravljenje telesnih motenj. V pogovoru z Martino Kafol je Erika Brajnik razčlenila alfo in omego te zdravstvene veje, pri kateri ima natu- ropat predvsem nalogo, da celostno obravnava človeka: človek je namreč skupek duševnega in fiziološkega stanja. Obe enoti sta soodvisni, fizični znaki šibkosti kažejo na duševne motnje (jeza, žalost, obup, negotovost itd.) in obrat- no. Naturopat mora raziskovati vzroke fizičnega neskladja, “poiskati mora, kje in zakaj človek izgublja energijo”. Na- vodila so individualna, na podlagi na- ravnih tehnik naturopat izlušči mo- rebitni razlog in ga poskusi rešiti, na- to je njegova naloga ta, da človeka nauči, kako naj v prihodnje sam skrbi za uravnovešenost svojega telesnega sistema. “Svoje telo moramo sami ob- vladati, da bomo akterji svojega življenja”. Ključnega pomena je v tem procesu hrana. Prehrambene napake (to je uživanje napačnih živil) zaustavljajo energijo v telesu, in če se pravočasno ne poseže, lahko nastopi bolezen. Hrana je v tem vidiku pravo zdravilo, ki ga nič ne more nadomestiti, niti te- lesna vadba ne! Erika Brajnik, katere goriško preda- vanje v sklopu srečanj Skupnosti družin Sončnica je bilo v prejšnji šte- vilki našega tednika deležno temeljite obravnave, je v TKS napovedala tudi kongres naturopatov, ki bo letos prvič v Sloveniji. IG V Gostja ob kavi (Primo Aroma) naturopatinja Erika Brajnik Hrana je lahko pravo zdravilo za telo TRŽAŠKO KNJIŽNO SREDIŠČE Jolka Milič in Aleksander Peca v muzeju Cara’ Še en prisrčen poklon Miljčanov slovenski kulturi MILJE revajalec, ki sebe vrednoti, namesto da bi dal glavno vlogo pesniku in njegovim verzom, je bolje, da se s prevajanjem ne ukvarja. Prevajalec mora ostati v senci avtorja, se ne sme posluževati pesnika, da bi sam zablestel”. Tako je povedala Jolka Milič na dvoj- nem, umetniško-literarnem večeru, ki ga je Društvo Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga v sodelovanju z občino Milje priredilo v soboto, 5. marca, v konferenčni dvorani muzeja Cara’ v Miljah. V besede Jolke Milič, “mladenke s Krasa”, kot ji pravi pesnik in časnikar ter njen dolgoletni prijatelj Jurij Paljk, ki je vodil dogodek, se namreč zgošča velik del njenega prevajalskega pristopa, predvsem pa njene osebnosti, prisrčne, neizprosne do sebe in drugih. To, da mora prevajalec stopati korak za avtor- jem, ali kvečjemu v koraku z njim, ne zmanjša vloge prevajalca samega, gre pač za spoštljiv odnos, ki ga mora pre- vajalski delavec vzpostaviti do dela, de- jansko do umetnosti in sporočilnosti iz- virnega besedila. “Prav zato svoje pre- vode objavljam skupno z originalnim tekstom”, je dejala in v skladu s svojim izhodiščnim vsebinskim prepričanjem se Jolka Milič raje posveča prostim ver- zom, takim namreč, ki se ob prevajanju izogibajo okornosti rimanja. Rezko, a vselej prisrčno in vzporedno s svojimi estetskimi nagnjenji je Jolka Milič po- stregla z neizprosno osebno ugotovitvi- jo, da je “poezija danes prozno besedilo v navpični obliki …” “Kot ste se sami prepričali, zna Jolka na- govarjati tudi z ostrimi mislimi, kar marsikomu ne gre pogodu”, je ugota- vljal Jurij Paljk, ki se ob prevajalkini osebnosti oplaja že več desetletij, “to je od takrat, ko sva na različnih literarno estetskih bregovih pisno debatirala o delu velikega slovenskega pisatelja Pa- vleta Zidarja. Takrat sem bil star le 17 let …” Čeprav je odgovorni urednik našega tednika sogovornici postavljal jasna vprašanja v zvezi z njeno zadnjo knjigo prevodov POEZIJA - bla, bla, bla od A do...? - POESIA - bla, bla, bla dalla A alla...? (založba Antoni), je Jolka Milič svoje odgovore ponujala v ‘prostem ver- zu’. Večer pa ni bil zato nič manj zani- miv, prej obratno. Občinstvo se je na večeru, ki je potekal v italijanščini, mestoma tudi v slo- venščini, tako seznanilo z razlogi tako posebnega naslova njene knjige. “Ko sem bila še dekle, mi poezija sploh ni bila všeč. Imela sem jo le za bla bla bla … S časom pa me je ta literarna zvrst povsem osvojila in posvetila sem ji vse svoje življenje. Nekateri prijatelji me ob obisku še danes sprašujejo, ali še ‘zgu- bljam čas’ s tem bla bla bla-jem”, je hu- domušno pripomnila. Jurij Paljk je gle- de knjige ugotavljal, da vsak antologij- ski izbor sloni na osebnih izbirah avtor- ja antologije. “V Jolkini knjigi so zbrani avtorji različnega generacijskega razpo- na, predvsem pa v njeni izbiri ni opažati razlike med t. i. velikim pesniki in manjšimi. Najbrž se tudi v tem izraža ‘socialna pravičnost’ naše prevajalke: ta pravičnost se med drugim kaže tudi v tem, da je na njenem domu vsak gost deležen enakega dostojanstva”, je dejal Paljk. Ob prebiranju prevedenih pesni- kov (avtorji so razvrščeni po abecednem redu, začenjajo se z Aljo Adam, končajo pa z Zoranom Pevcem, vmes so: Ana Pe- pelnik, Anica Perpar, Barbara Pogačnik, Boris A. Novak, Brane Mozetič, Dušan Jovanović, Ines Cergol, Lučka Zorko, Magdalena Svetina Terčon, Maja Raz- boršek, Maja Vidmar, Patricija Dodič, Patricija Sosič Kobal, Sonja Votolen, Tat- jana Pregl Kobe, Vanja Strle, Veronika Dintinjana in Vinko Möderndorfer), ja- sno opažamo, da je Miličeva dala pre- težno težo predstavnicam ženskega spo- la (15 žensk, le 5 je pesnikov). “To bo verjetno za naše slovenske moške velik udarec”, je z nasmeškom na ustih odvrnila prevajalka. Večer v muzeju Cara’ je v imenu društva Kiljan Ferluga uvedel Davorin Devetak, ki je nato besedo za pozdrav prepustil miljski podžupanji Lauri Marzi in rav- natelju krajevne knjižnice Nicoli Soia, ki je napovedal, da bodo prenovljeni prostori knjižnice imeli tudi bogatejšo ponudbo slovenskih knjig. Devetak pa je dodal, da bo nova struktura razpola- gala tudi z dvorano, ki jo bodo poime- novali prav po zaslužnem kulturnem delavcu, po katerem nosi ime krajevno slovensko društvo. Pogovor med Jolko Milič, Jurijem Pal- jkom in založnico Mirano Antoni je po- tekal v posebnem vizualnem okolju, saj so na stenah muzeja Cara’ visele slike novogoriškega umetnika Aleksandra Pe- ce, čigar razstavo so odprli pred nedav- nim. Prisoten je bil tudi slikar sam, o katerem je Jurij Paljk povedal, da so mu njegove podobe, ki izhajajo iz sveta ri- sank in mang, filmov in reklamnih pla- katov, izražajo pa vselej kompozicijo in uglašenost z deli velikih umetnikov 17. stoletja, vedno vzbujale zanimanje. Pe- ca, ki je svojo izobraževalno pot krojil na beneški likovni akademiji, je zaupal, da ga svet sodobnega umetniškega ab- straktnega izražanja ni nikoli prevzel. Res je, da avtor vsebino svojih podob črpa iz sodobnega 'multimedijskega' okolja, preko metafizičnega pristopa pa jih postavlja v brezčasno okolje ali bolje ozračje. Kot je na odprtju njegove raz- stave dejal umetniški kritik Joško Vetrih, se Peca povezuje na tradicijo evropskega slikarstva, in sicer baroka (npr. franco- skega dvornega slikarja Ludvika XIV. Hyacintha Rigauda). Marsikatero delo v miljskem muzeju pa kaže na izreden, pretiran “caravaggiovski” realizem, ki skoro meji na ameriški fotorealizem. To je po Vetrihovem mnenju pravzaprav njegova slogovna značilnost, saj mite, simbole, fetiše, tudi deviacije in perver- zije naše sodobne družbe, denimo ja- ponske najstnice v ličnih oblačilih, sa- murajske vojščake in vojščakinje, kami- kaške letalce, Aleksandru Peci uspe z iro- nijo in sočustvovanjem prevrednotiti ter spremeniti v izzivalne priložnosti za razmislek o našem tu in sedaj. Dogodek v muzeju Cara’ je potekal ob misli na žensko ustvarjalnost ob bližajočem se 8. marcu: udeleženke večera so tako s seboj odnesle lep spo- min na večer in tudi šopek mimoz. IG “P Predsednik SPD Mačkolje Matej Tul (foto IG) Foto IG Davorin Devetak, Aleksander Peca, Jolka Milič, Jurij Paljk in Nicola Soia (foto IG) Foto damj@n Tržaška 10. marca 2016 11 Obvestila Bogoslužni spored v Rojanu: vsak petek ob 16. uri križev pot; 20. 3. 2016 oljčna nedelja: ob 9. uri: blagoslov oljk in sv. maša z branjem Kristusovega trpljenja. Prenos po radiu Trst A; 24. 3. 2016 veliki četrtek - ob 17. uri: sv. maša zadnje večerje; 25. 3. 2016 veliki petek - ob 17. ur i : branje Kristusovega trpl jenja, češčenje križa in obhajilo - zbor poje postne pesmi; 26. 3. 2016 velika sobota: priložnost za sv. spoved od 16.30 dalje - na razpolago bo več spovednikov; 27. 3. 2016 Velika noč - ob 9. uri: slovenska sv. maša in blagoslov velikonočnih jedi. Prenos po radiu Trst /A; 28. 3. 2016 velikonočni ponedeljek: ob 9. uri sv. maša. Darovi V spomin na Viktorijo Novak darujejo za rojanski cerkveni pevski zbor Ada in Pino Gustinčič 30 evrov in Lidija Piščanc 20 evrov. V spomin na Viktorijo Novak daruje za rojansko Vincencijevo konferenco H. P. 20 evrov. Za rojansko glasilo Med nami daruje Anita Podobnik 10 evrov. Umetniki za Karitas v DSI “Le tisti, ki v Boga verjame, lahko sprejema tujca” metniški duh, povezan s karitativno dejavnostjo, je tudi letos raznežil občinstvo vsebinsko dvojnega ponedeljkovega večera DSI, 29. februarja. Na stenah Peterli- nove dvorane so namreč vi- sele nekatere slike, ki sesta- vljajo skupino 161 umet- niških del, ki so jih ude- leženci 21. Mednarodne ko- lonije na Sinjem vrhu nad Ajdovščino izdelali od 17. do 21. avgusta lani. Gre za tradi- cionalen dogodek vsakolet- ne ponudbe DSI, ki je tudi le- tos povabilo na Donizettije- vo osrednje akterje tega prisrčnega dogodka. Sergij Pahor je pred mikrofon naj- prej povabil “dušo in srce” gibanja Umetniki za karitas, gospo Jožico Ličen, ki je občin- stvu spregovorila o miselnem izhodišču, na katerem je slonela kolonija 2015. V spomin na Bogdana Žorža Lanski dogodek na Sinjem vrhu, ki nastaja v organizaciji Škofijske karitas Koper, je bil posvečen so- delavcu in prijatelju kolonije, po- kojnemu pedagogu Bogdanu Žoržu. “V njegovem klicu Veseli- te se življenja se namreč zgošča vsa njegova osebnost”, je dejala gospa Ličen, ki v brošuri kolonije razlaga, da so Umetniki za karitas bili zraven takrat, ko sta Bogdan Žorž in soproga ustanavljala mla- dinski dom v Čepovanu. Druga kolonija Umetniki za karitas je bi- la namenjena ‘njegovim otro- kom’. Veliko otrok in mladih je zaradi tega začelo novo pot … - je še zapisala. Prav zato so se prire- ditelji odločili, da bo denar pro- danih del bogatil sklad Bogdana Žorža za pomoč otrokom (Ško- fijska karitas Koper, Skalniška 1, 5250 Solkan, TRR SI56 2450 0900 4155 438, sklic SI00 29024, namen: Sklad Bogdana Žorža za otroke). Namen kolonije in celotnega načrta je torej dvojen, umetniški in karitativen. Gotovo bi medijski domet Umetnikov za karitas ne U bil tako velik, če se ne bi vrstileštevilne razstave umetnikov innjihovih del. Gospa Ličen je na- nizala vrsto odmevnih postavitev (v Bruslju, Gorici, Ljubljani in drugod), ki so imele zaželjen učinek. “Danes pa smo kot vsako leto tu pri vas predv- sem zato, da se pogledamo v oči in da še enkrat potrdimo, da je za življenje potrebno dvoje, kruh in umetnost”, je dejala. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki zvesto spremlja kolonijo, pa je v nadaljevanju podrobne- je spregovorila o delu in umetnikih lanskega srečanja na Sinjem vrhu. Preko toplih barvnih palet abstraktnih pokra- jin Barbare Demšar iz Škofje Loke se je pogled kritičarke premaknil k vedutam z jasno krajevno do- ločljivostjo ambasadorke Marije Efremove, po rodu iz Skopja. Ek- spresivno neposredne, ne- zadržno impulzivne vizualne po- dobe Črtomirja Freliha iz No- menja pri Bohinju so se na ste- nah Peterlinove dvorane dopol- njevale s stiliziranimi liki Brigitte Kollegger iz kraja Bruck na Muri in s preprostimi figuralnimi ju- naki s portretnim značajem v grafični tehniki Lare Likar, rojene v Plačah pri Aj- dovščini. Kro- matično in vse- binsko bogate podobe Adela Seyouna iz Bag- dada so občin- stvo popeljale v magičnost orientalskega okolja; ilustracije Mariborčanke Karmen Smodiš pa imajo nežen pridih krščanske ikonografije. Te- sna je vez, ki jo Lucija Stramec vzpostavlja z naravo; Tanja Ta- nevska iz Skopja pa je na Sinjem vrhu nadaljevala svojo barvno govorico, s katero upodablja gla- sbila. Veljko Toman se v umet- niških delih najraje posveča kra- jinskim motivom: gotovo je imel na Sinjem vrhu ugodne ‘narav- ne’ okoliščine … Vsak migrant je oseba in jo kot tako moramo obravnavati Drugi del večera je bil namenjen migrantskemu vprašanju. Za pre- davalno mizo sta sedla g. Slavko Rebec, v. d. ravnatelja Škofijske karitas Koper, in slikarka, že ude- leženka kolonije, Mira Ličen Krmpotić. G. Rebec je izhajal iz januarske poslanice papeža Frančiška, v kateri zavzema rim- ski škof jasno stališče do migran- tskega vprašanja. Dejansko je sve- ti oče že s samim besediščem na- kazal svoje stališče glede te tema- tike. “Papež ne govori o nikakršni migrantski krizi, kvečjemu o mi- grantskem vprašanju. To pome- ni, da se jasno opredeli za dosto- janstvo vsake osebe, ki se zaradi hudih razlogov z Bližnjega vzho- da odpravi na pot na staro celino. Skratka, vsak migrant je oseba in jo kot tako moramo obravnava- ti”, je dejal g. Rebec in se naslonil še na biblično izročilo, ki ga je pa- pež jasno nakazal pri ovredno- tenju svojega stališča. “Sprejetje beguncev je vselej prisotno v naši krščanski kulturi: v vsakem mi- grantu se namreč kaže Gospod, le tisti torej, ki v Boga verjame, lahko sprejema tujca”. Te osebe so se namreč podale na pot iz pre- prostega razloga, da bi izboljšale svoje življenjske razmere: “Mar tega načela se ne drži vsak izmed nas? ”, je vprašal predavatelj. Res pa je, da se ob prihodu v naše kra- je begunci soočajo z nejasnimi integracijskimi politikami naših držav. Prav tako je res, da nas ob svojem prihodu migrant sili v to, da se mi sami soočamo s svojo omiko, kulturo, izročilom. “Be- gunci nas silijo v to, da se mi spremenimo. Kako naj živimo te spremembe, da bo lahko postala integracija vzajemna obogatitev? ”, se je vprašal g. Rebec. Odgovor nam ga ponuja sveti oče: vse te- melji na usmiljenju, ki ga prejme- mo od Boga. Pre- pričano moramo verjeti v to, da nas Bog ima rad, da ima- mo v njem oporo: le na tej predpostavki lahko stopim v od- nos z drugim, ker vem namreč, da tu- di jaz nisem sam. “To je navsezadnje kultura srečevanja: pripravljen sem po- nuditi sebe druge- mu in od drugega sprejemati”. Val mi- grantov, ki so nosi- telji svoje omike in verskega izročila, ne gre zato doživljati kot nevarnost, tem- več kot priložnost. Kleno religiozno življenje begun- cev, denimo islamskega sveta, lahko v nas vzbudi željo po večjem izpričevanju naše veroiz- povedi. Medijsko-politična scena vidi v migrantih grešne kozle, nad katerimi znaša pa le svojo frustracijo. Po drugi strani pa je prav tako res, da morajo begunci ob prihodu v naše kraje spošto- vati naš način življenja in zakone, ki ga uravnavajo: za to pa so po- trebne jasne smernice, ki jih morajo oblasti mi- grantom ob prihodu ta- koj predstaviti. Papež se zavzema tudi za resnico v zvezi z razlogi, ki so na ti- soče ljudi silili na tvegano pot izseljevanja. Pri tem je g. Rebec poudaril odgo- vornosti ekonomskih centrov moči našega za- hodnega sveta, ki so zlasti v zadnjih petnajstih letih na Bližnjem vzhodu sa- movoljno skovale marsi- katero usodno vojno-po- litično potezo. Prisluhnimo zato pa- peževemu apelu, ki nas roti, naj postanemo ozi- roma ostanemo osebe, v katerih se izraža Bog. “Mi- grantske dinamike nas silijo v to, da sami spremenimo svoje življenje”, je dejala Mira Ličen Krmpotić, ki kot oseba in umet- nica čuti dolžnost, da se postavi na pravo stran. Ta stran je tista, ki nas postavi pred preprosto dej- stvo, “da moramo ljubiti bližnje- ga kakor samega sebe”. Bog ne daj, da bi se nekoč sramovali, “da nismo z ljudmi ravnali kot ljud- je”! IG Rada pojem. Ne vem, če ravno dobro, milozvočno, a dejstvo je, da imam s tem veselje. Še kot de- klica sem pela ob namišljenem mikrofonu, si predstavljala, da bom postala slavna pevka (ali pa vsaj vodilni glas kakšnih sloven- skih “spajsik”). Navdihoval me je tudi Toto Cu- tugno s pesmijo Insieme 1992, ki je leta 1990 zmagala na med- narodnem glasbenem tekmo- vanju Eurosong. Mlada, sveža, v nove ureditve in v številne nove male državice kmalu razdeljena Evropa se je tistega leta družno odločila za tega italijanskega pevca iz Trsta, katerega sprem- ljevalni pevci so bili znani gla- sbeniki iz slovenskega zamejstva … Dvigate obrvi? Prvič slišite to precej impresivno informacijo? Tudi sama sem jih, ko sem (šele pred nedavnim) izvedela, da ni Toto noben Tržačan, ki se v zna- menju multikulturalizma v tem “našem-vašem-njihovem” Trstu druži z zamejskimi pevskimi zbori in (to so bile moje drzne otroške sanje) morda zna celo malo slovensko – ampak prihaja iz Toskane. Še pri Jadranskem morju ne živi. Brez zveze... Tudi spremljevalni vokali na mojo veliko žalost (to sem od- krila enkrat ob prelomu tisočlet- ja) niso prihajali iz zamejstva – ampak iz Ljubljane. Imenovali so se Pepel in kri in v 70. let so na Evrosongu z Dnevom ljubez- ni zastopali Jugoslavijo. To gren- ko pilulo sem še nekako sprejela, a da bi bil Toto 500 kilometrov stran od slovenske meje – ne, to pa ni šlo v mojo logiko. Srce se mi je paralo od moje po- rušene glasbene pravljice o združeni Evropi, kjer bi Toto in vsi ostali govorili slovensko. A moji starši, tete in strici, ki so vedno družno spremljali izbore Evrosonga, so mi to idealno zgodbico, kjer se imajo vsi radi in v prostem času verjetno objeti prepevajo slovenske narodne pe- smi, predstavili na začetku 90. let kot neizpodbitno resnico. Pe- pel in kri so seveda poznali in so se vsaj tu zavedali svoje kreativ- ne svobode, a verjetno je v nji- hove upe o mladi državi eno- stavno zdrsnil Toto kot poslo- venjen Tržačan. Da bi bil v ozad- ju morda čisto logičen in racio- nalen vidik takšnega sodelovan- ja (izbor je bil namreč v Zagrebu, še zadnjič v skupni Jugoslaviji), je bilo njihovi kolektivni in brat- ski miselni zavezanosti tuje. Kot mali “muli” v prvih razredih osnovne šole so mi nacionalni izbori Eme (slovenski predizbor) in nato Eurosong vedno predsta- vljali nacionalni ponos. Doma so se starši, strici in tete na ta dan vedno zbrali in navijali pred te- levizorjem podobno zagreto, kot danes vzklikajo ob Petru Prevcu ali Tini Maze. Tisti, čigar (tuji) kandidat se je najbolj približal dobri uvrstitvi, je domov odne- sel malega (živega) pujska. Slo- venski predstavniki so bili nam- reč praviloma na rezultatnem repu. Na srečo so bili tovrstni iz- bori le enkrat letno. Na Emi so se na začetku pravilo- ma predstavljali znani in obetav- ni slovenski pevci – ki so peli v, tako je, slovenščini. Tako sem tu- di spoznala Ylenijo Zobec in njen Hokus pokus si še vedno zavrtim takrat, ko me daje jeza na ves moški svet. Dolga leta sta vsa moja družina in okolica družno gledali te izbore, a z leti je to prav žalostno zamrlo. Ne toliko zaradi našega staranja kot zaradi dejstva, da na Emi nečesa praktično ne slišiš več. Slo- venščine. Postala je šov, kjer je po novem najbolj očitno znanje lučkarjev in dejstvo, kako dobre- ga učitelja angleščine so imeli pevci. Če se nekoliko sitno pridušam, to žal postaja značilnost vedno več proslav in prireditev. Samo da je šov, da se sveti, bliska … da se vsebina, pa če je je dosti ali malo, prikrije. Ugotovila sem, precej osupla, da v zamejstvu občasno moje znan- je slovenščine in slovenske kul- ture – ni zadostno. Na Martino- vo, ko smo v družbi doživljali in- telektualni “giro” po vseh od- prtih društvenih prostorih na Proseku, smo se nazadnje znašli tudi v prostorih pevskega zbora. Srce mi je brnelo, komaj sem čakala, da slišim kakšno do- mačo, ljudsko in s pevci ubrano pritegnem. Da sem prve tri prvič slišala, sem še razumela (“Medvojne primor- ske”, mi je prišepnila soseda). Da nisem poznala nobene o trgatvi, me je že malo bolelo (tudi Šta- jerska je vinorodna!). Da pa je bila na koncu edina, ki sem jo lahko z moškim pevskim zbo- rom pela, Žabe svatbo so imele, pa je – milo rečeno – bolelo v dno duše. Moja soseda, ki je sčasoma obu- pala nad mano in tem, da mi mora za vsako pesem razlagati njeno ozadje, je razočarano zma- jala z glavo. “Te moramo malo naučiti slovensko”! Opažanja pupe iz celinske Slovenije, ki je v zamejstvo prispela po skrivnostnih poteh ljubezni KRASNI KRAS (4) B a rb a ra F u ži r Zapojmo eno po domače ali “So najlepše pesmi že napisane?” Mira Ličen Krmpotič in g. Slavko Rebec (foto damj@n) Jožica Ličen (foto damj@n) Anamarija Stibilj Šajn (foto damj@n) Bogdan Žorž Videmska / Slovenci po svetu10. marca 201612 Predsednik ZSŠDI, Ivan Peterlin “Naj bodo tudi Slovenci protagonisti ob Giru d’Italia” POGOVOR enečija bo 20. maja pri- zorišče 13. etape vsedržavne tekme Giro d’Italia. O tem smo postavili nekaj vprašanj Ivanu Peterlinu, predsedniku Združenja sloven- skih športnih društev v Italiji. Kako mislite biti prisotni ob tem pomembnem špor- tnem dogodku na ob- močju, kjer živi slovenska narodna skupnost? Kolesarska dirka Giro d’Italia je nedvomno ena najbolj prestižnih in odmevnih športnih manifestacij v Itali- ji. Ob kapilarnem televizij- skem kritju vseh dogodkov na Giru ljudje iz etape v eta- po predvsem spoznavajo geografsko lepoto italijanske- ga polotoka (dogodke z Gira prenašajo malodane vse evropske televizijske hiše in preko satelita televizijske hiše onkraj oceana). Naenkrat se ob pričarani televizijski sliki čutijo poenotene, združene v neko državno skupnost. Tudi to je Giro. Na le-to bi morali pomisliti tudi naši ljudje, prebivalci krajev, po ka- terih se bo vila dirka. To je nam- reč enkratna in mogoče nepo- novljiva priložnost, da iz ano- nimneža postaneš protagonist. Za Slovence v Nadiških in Terskih dolinah je Giro en- kratna priložnost. Benečija bo medijsko izposta- B vljena kar nekaj dni. Vsa Italijabo spremljala dogodke, ki bodotudi na teh tleh. No, in tu je vprašanje: kako priti do izraza in predvsem, kako izpostaviti tudi našo slovensko prisotnost. Mislim, da se je treba aktivno vključiti – če je še čas – v orga- nizacijski stroj, ki predvideva tudi vrsto obrobnih pobud in dogodkov, pogovoriti se je tre- ba s športnimi redakcijami, ki bodo dogodek krile, organizi- rati je treba nekaj vidnega in odmevnega. Mogoče pa bi bilo dovolj pripraviti tudi in samo tiskovno konferenco na temo slovenskega športa v Benečiji. Kaj bi po vašem lahko slo- venska manjšina pridobila? Po mojem je to lahko pri- ložnost, ko širšemu svetu spre- govorimo o nas samih, o našem življenju, predvsem pa o naših pozitivnih korakih, ki so usmerjeni v sodelovanje na vseh ravneh z bližnjo republiko Slovenijo. Lahko bi ravno ob tej priložnosti izpostavili neoporečno dejstvo, da je manjšina bogastvo, da je most v obmejnem prosto- ru, kjer se gradijo novi – evropsko nastrojeni – predvsem gospodarski od- nosi. Če to na vseh ravneh danes izjavljajo in izposta- vljajo vsi župani iz tega okolja, zakaj ne bi tega iz- postavili tudi mi ob takem dogodku, kot je Giro? Mo- goče pa je to tudi velika pri- ložnost, da v javnost prodre zgodovinska informacija, ki govori o tem, da so Slo- venci v Benečiji povsem av- tohtona slovenska jezikov- na komponenta in ne to, kar tako radi ponavljajo nam nenaklonjeni krogi, ki v javnost sistematično pošiljajo lažno informacijo, da smo Slo- venci neki ruski privesek, ki ni- ma nič skupnega s slovenščino in slovenskim narodom. Giro je lahko priložnost, da se te de- zinformacije tudi javno posta- vijo na laž. L. B. Posvet o šolstvu v videmski pokrajini V šoli tudi zavest o slovenstvu azvoj večjezičnega šolstva na Videmskem je bil v ospredju okrogle mize, ki je bila v ponedeljek, 29. februar- ja, v občinski dvorani v Špetru. Ob 15-letnici odobritve zaščit- nega zakona sta jo priredila Slo- vensko kulturno gospodarska zveza-SKGZ in Združenje Darko Bratina. O ustanovitvi dvojezične šole v Špetru, o zapletenosti zaščitne- ga zakona, o možnostih, ki jih ponuja tako po uvedbi pouka slovenščine v italijanskih šolah kot po razširitvi dvojezičnega šolstva v 18 občinah, ki sodijo v območje izvajanja zaščitnih do- ločil, so govorili nekdanja rav- nateljica dvojezične šole Živa Gruden, parlamentarka Tamara Blažina, na telefonski vezi (zara- di bolezni) deželna odbornica za šolstvo Loredana Panariti in vodja Urada za slovenske šole R pri Deželnem šolskem uraduIgor Giacomini. Okroglo mizo sta s pozdravom uvedla pokrajinska predsednica SKGZ Luigia Negro in špetrski župan Mariano Zufferli, ki je poudaril možnosti gospodarske- ga razvoja, ki ga obmejnemu te- ritoriju ponuja zakon predvsem s sredstvi na podlagi 21. člena. Srečanja se je udeležila številna publika, med drugimi slovenska generalna konzulka v Trstu In- grid Sergaš, konzulka Eliška Ker- snič Žmavc, župani Srednjega Luca Postregna, Sauodnje Ger- mano Cendou, Prapotnega Ma- ria Clara Forti, Tipane Claudio Grassato, dreški podžupan Mi- chele Qualizza, pokrajinski svet- nik Fabrizio Dorbolo', predsed- nica paritetnega odbora Ksenija Dobrila in podpredsednik Giu- seppe Firmino Marinig. Okroglo mizo, ki jo je povezoval časnikar Michele Obit je končal videmski prefekt Vit- torio Zappalorto z ugotovitvijo, da je manjšina bogastvo ter zagon k boljšemu raz- voju. Če bi imel sina, bi ga vpisal v dvoje- zično šolo, je dejal. Po- krajinski predsednik SSO Riccardo Ruttar pa je dejal, da bi ob slovenskem jeziku šola morala posredovati novim generacijam tu- di zavest o slovenski identiteti. Larissa Borghese Še o Slovencih v Ameriki (5) Kako je z novimi mladimi slovenskimi priseljenci oleg Fontane, o kateri sem se razpisal v prejšnjem ja- vljanju, je najizrazitejši slo- venski center v Kaliforniji San Francisco. Tudi sem so se Sloven- ci začeli priseljevati konec 19. in v začetku 20. stoletja. A za razliko od Fontane je migracija sem po- tekala konstantno vse do da- našnjih dni. Začetno ekonomsko migracijo je po drugi svetovni vojni okrepila skromna politična migracija, temu pa nato spet sle- dila ekonomska migracija v pri- hajajočih desetletjih. Zadnja leta mlade privabljajo predvsem viso- kotehnološka podjetja v Silicijevi dolini. Zato je zelo aktualno vprašanje vključevanja mladih novih pri- seljencev v obstoječe slovenske organizacijske strukture. A situa- cija na tem področju ni najbolj rožnata (ne le v Kaliforniji, am- pak nasploh). Naj navedem dva konkretna primera, ki sem ju sam doživel. Čeprav se je v Toronto v zadnjih letih izselilo na stotine mladih Slovencev, tega v izseljenskih or- ganizacijah ni zaznati. Letošnje poletje, ravno ob mojem obisku, se je za spremembo nekaj mladih pripeljalo na eno izmed sloven- skih “farm” na obrobju Toronta. Glavna motivacija za obisk je bil zastonj bazen, tako so jo hitro ob začetku kulturnega programa po- pihali v vodo. Kasneje sem se z eno izmed deklet zapletel v po- govor. Že rahlo zgroženo mi je dejala: “Ali si videl, kakšni čudni ljudje so tukaj? Pred domom imajo kip duhovnika z otrokom, le kaj naj bi to pomenilo”, z jasno nami- govanjem na pedofilijo. Dejansko je šlo za kip škofa Barage s knjigo v rokah, ko uči indijanskega otroka (škof Baraga je med vsemi Slovenci v Kanadi in ZDA zaradi svojih nespornih za- slug in velikega ugleda tu- di med večinskim prebi- valstvom (in še posebej In- dijanci) zelo spoštovana oseba). Ko sem jo prese- nečen vprašal, ali ni tisto škof Baraga, mi je bilo iz njenega pogleda jasno, da se ji niti sanja ne, kdo bi to lahko bil. Drugačna, a kljub temu nezavi- dljiva je bila tudi izkušnja sloven- ske skupnosti v San Franciscu, kot so mi jo pripovedovali. Tudi tukaj mladi niso pretirano zain- teresirani za vključitev v sloven- sko skupnost. Ko so nekateri bili na neki prireditvi, so jih “stari Slovenci” vprašali, zakaj ne pri- dejo pogosteje. Odgovor se je gla- sil, da bodo sedaj prišli, a so se te- ga dolgo izgibali, saj so mislili P “da so tukaj sami stari komuni-sti”.Jasno je, da mladi, ki odraščajo v Sloveniji, ne morejo pridobiti nobenega vedenja o zamejski in izseljenski dimenziji slovenstva, saj sta ti v šolstvu in medijih pov- sem spregledani. Kakšne posledi- ce to prinese, pa lepo ponazarjata navedena primera. A upajmo vendarle na bolj pozitiven razvoj dogodkov v prihodnje. Ko sem sam obiskal martinovanje v San Franci- scu, je tam bilo pol ducata mladih, ki so se priselili v zadnjih letih. V slovenskem domu še ved- no ponujajo sobotno šolo slovenščine in pravkar začet- niško skupino prevzema de- kle, ki je iz Slovenije prišla letos. Ključni strukturi Slovencev v San Franciscu sta “slovenska hala”, kot narodni dom imenujejo roja- ki sami, in župnija Gospodovega rojstva. “Slovensko halo” so Slo- venci odkupili leta 1923, tam so prej bili prostori tovarne, ki je iz- delovala žarnice, prostor so preu- redili in ga neprekinjeno upora- bljajo do danes. Prostore si deli pet različnih slovenskih organi- zacij, tudi takšne, ki naj bi bile na različnih ideoloških blokih. Ro- jaki so mi pripovedovali, da ne- katere posameznike to še nekoli- ko moti in ne hodijo na vse pri- reditve, večina pa se na to ne ozi- ra in se prireditev udeležuje ne glede na organizatorja. Zanimiva anekdota je povezana z župnijo Gospodovega rojstva. Cerkev so Slovenci upravljali sku- paj s hrvaškimi verniki. A število župljanov se je zmanjševalo, zato jim je škof cerkev 1. junija 1994 odvzel in župnijo ukinil (vseh slovenskih vernikov naj bi takrat sicer bilo, a razkropljenih po vsem Bayju, okoli 1.000). Župlja- ni pa se s tem niso sprijaznili. Odločno so se uprli, med drugim tudi tako, da so se vsako nedeljo zbirali na pločniku pred nekdan- jo cerkvijo in tam molili. Molitev je bila uspešna, za Božič leta 1996 so lahko spet vstopili v svojo cer- kev. Menda je to edini primer v ZDA, da bi bila spet obujena kakšna ukinjena etnična župnija. Obuditev je sicer prišla z majhno spremembo. Župniji so se pri- družili tudi poljski verniki. Vse tri etnične skupnosti danes tu- di oskrbuje poljski župnik. Če pa je v Kaliforniji na študiju kakšen duhovnik iz Slovenije, ga rojaki radi povabijo medse in izkušnje kažejo, da se pova- bljenci radi odzivajo in mašujejo za rojake. Kot v drugih izseljenskih skup- nostih sem bil tudi tukaj de- ležen neverjetne gostoljubno- sti slovenskih rojakov. Zahva- liti sem moram predvsem družini Plut, ki me je tako pri- jazno sprejela medse ter mi odprla vrata tako svojega do- ma kot slovenske skupnosti. Posebej se prileže sredi San Fran- cisca piti dobro domače vino, iz- delano po receptih prednikov iz Slovenije, in to celo v pravi zida- nici sredi te metropole. Slovenci v Kaliforniji (kot tudi ro- jaki v vseh ostalih izseljenskih skupnostih) so vedno veseli obi- skov iz Slovenije. Le teden dni po mojem odhodu pa jih je doletel še posebno pomemben obisk. V goste je prišel predsednik sloven- ske vlade dr. Miro Cerar. Skup- nost ga je z veseljem pričakovala. Upam, da bo tudi ta obisk še do- datna motivacija za njihove ak- tivnosti. Hkrati pa upam, da je bil učinek tudi obraten. Da tudi slo- venski oblastniki ob takšnih obi- skih začutijo izseljenske skupno- sti in bo slovenska politika v pri- hodnje rojake po svetu bolj zaz- nala kot pomemben del sloven- skega naroda in hkrati pri- ložnost, ki je ne gre izpustiti iz rok. Dejan Valentinčič Slovenski dom V vsaki slovenski hiši v ZDA na stenah visijo spomini na Slovenijo Zbrana družba na martinovanju Slovenija 10. marca 2016 13 Premier Cerar ob govoru o begunski krizi molči o revščini v Sloveniji Post je čas za molitev, odrekanje in miloščino! Sloveniji spori in nape- tosti v politiki in po ideološko-političnih me- rilih razdeljenem prebivalstvu naraščajo, potem ko se je že zde- lo, da so napetosti dosegle vrh, celo s tveganji in nevarnostmi za usodo in obstanek države. Z dogodki, kot so zlasti zastrašujoči odgovori premierja Mira Cerarja na opozorila civilne družbe, s kritiko obla- sti zaradi politike in ukrepov pri spreje- manju beguncev, pa on sporoča predvsem dvoje. Najprej, da bo utišal sleherno kritiko delovanja vlade in koa- licije, javnosti pa vce- pil strah pred kaznimi in drugimi represivni- mi ukrepi, saj je oblast svoje kritike začela ob- toževati, da uporablja- jo t. i. sovražni govor in, da so postali ne- kakšni na novo izumljeni fašisti. Drugo, česar predsednik vlade javnosti ne pove, pa je na- mera, da levica ostane na obla- sti, saj ima prepričljivo parla- mentarno večino in svojo oblast bi rada imela še dolgo v prihodnost, kolikor bi pač raz- mere to dovoljevale in omo- gočale. Tisti, ki so pričakovali, da bi pri- tiski civilne družbe, vključno z Novo24TV, Mira Cerarja in nje- govo vlado sredi mandata izri- nili z oblasti, so najbrž uvideli ali pa spoznavajo svojo zmoto. Levica si oblasti, tudi za ceno in primer hujših družbenih in po- litičnih pretresov ali celo nemi- rov v državi, pač ne bo dovolila vzeti. Miro Cerar zagotovo brez razlogov ni postal grob, nadut, V nestrpen v svojih mnenjih, karje bilo mogoče znova videti nazborovanju njegovih privržen- cev v ljubljanskem Cankarje- vem domu. Tam je utemeljeval politiko in ukrepe vlade pri sprejemanju beguncev. Oni naj bi pomenili vse in bi jih morali tudi kot stalne prebivalce z vse- mi pravicami naseljevati v Slo- veniji. Tistih okoli 300.000 lju- di, ki v Sloveniji težko žive in bi potrebovali pomoč svoje države, pa Miro Cerar ni omenil in jih tudi ne omenja. Ob tem navajamo nekaj spoznanj, de- jansko opozoril, duhovnika in redovnika patra Martina Kmet- ca, ki že dolga leta deluje v Turčiji, kjer so kristjani zatirana manjšina. V posebnem pismu je slovensko javnost opozoril, “da je muslimanski svet doka- zal, da je njegov koncept sveta, družbenih in političnih odno- sov, popolnoma drugačen od zahodnega. Glede nevarnosti, da se bo Evropa že v bližnji pri- hodnosti islamizirala, meni, da so takšne napovedi lahko preti- rane, vendar je vse odvisno od volje do življenja, ki bo v evrop- skem človeku. Vse je odvisno od tega, ali neka civilizacija skrbi za svoj obstoj in za norme, ki to omogočajo. Če ni etičnih vred- not, če krščanska stališča Evropi nič več ne pomenijo, potem so napovedi o bližnji islamiza- ciji real- ne”. Pu- blicist Ber- nard Brščič pa je v kritiki Cerarjevih stališč in delovanja glede be- guncev za- pisal, “da bi prisilna uvedba priseljen- skih sku- pin Evro- po lahko pahnila v državljansko vojno”. Med pogledi na razmere v Slo- veniji navajamo skupino kato- liških izobražencev iz Maribora, ki so v izjavi z naslovom Kam greš, Slovenija! prejšnji teden opozorili na ključne težave slo- venske države. Zapisali so, “da je med temi narodova razdelje- nost, ki po vzrokih, trajanju in pojavnih oblikah nima primere v Evropi, pri njenem ra- zreševanju pa smo v 25 letih od plebiscita in osamosvojitve na- redili odločno premalo. Nepo- kopani desettisoči pobitih med vojno in po njej nas dramatično opozarjajo, da se nimamo pra- vice uvrščati v krog civiliziranih narodov”. Pa še komaj verjeten dokaz o možnem stanju duha in demokracije, ki ga je v ko- mentarju, objavljenem v slo- venskem katoliškem tedniku Družina, napisal Bogomir Šte- fanič in mu dal naslov Molimo za vse Hanžke. V njem piše, da je Matjaž Hanžek kot poslanec Združene levice sprožil pobudo in oblasti poslal zahtevo za pre- poved govora skupin drugače mislečih državljanov. Tako naj bi prepovedali tudi molitvene shode, ki jih v okviru medna- rodne ekumenske pobude 40 dni za življenje v sedanjem po- stnem obdobju v Ljubljani pri- reja Zavod Božji otroci. Toda, zdaj je postni čas in kma- lu bo Velika noč, največji krščanski praznik. Manica Fe- renc je v praznični številki ted- nika Družina zapisala, “da je v Sloveniji nestrpnosti do vsega, kar je drugačno, vedno več. Še vedno je veliko pohlepa, golju- fij, ravnodušnosti za stiske sočloveka, egoizem je še zmeraj družbena norma. Tudi revščina se povečuje. Vendar je bilo že huje, to je bilo tedaj, ko je člo- vek na križ pribil Božjega sina. Priznati bi si morali, da nismo gospodarji sveta, ker živimo le droben trenutek v večnosti”. Ob četrti postni nedelji in bližnji Veliki noči je najbrž prav, da vsaj za kratek čas iz našega razuma odstranimo politiko ter se obrnemo k Bogu in sebi. Naj bo to čas za premišljevanje in dobra dela. Recept je preprost in ga je v slovenskem katoliškem tedniku Družina zapisal Marjan Pogačnik. Glasi se: “Omejiti, odpovedati se, tudi abstinirati”. Torej se očiščevati, v poizkusu prenovitve, z molitvijo, postom in miloščino. Gre tudi za tisto, kar je v intervjuju za revijo Ognjišče menil skladatelj in pe- vec Jan Plestenjak. Po njegovem prepričanju bi bil potreben post od potrošništva. Dodal je, “da naša družba potrebuje zavest, da se je treba kdaj čemu tudi odpo- vedati. Predvsem pa po- trošništvu. V Sloveniji potrebu- jemo ponoven zagon vrednot, čutenj in občutij”. Marijan Drobež Mednarodno tekmovanje oljčnega olja v Splitu Briški oljkarji so poželi velik uspeh riški oljkarji so številnim že prejetim priznanjem dodali nove. Na nedav- nem mednarodnem tekmovanju v Splitu, kamor je prispelo preko 450 vzorcev oljčnega olja s celot- nega Jadrana, so osvojili 16 zlatih medalj, 4 srebrne in dve bronasti. Jadran Jakončič je postal pod- prvak, obenem je bila njegova briška črnica izbrana za najboljše sortno oljčno olje, skupaj z Bori- som Mariničem pa sta bila uvrščena med top deset za sortno ekstra deviško olje. “Prispevek briškega društva ol- B jkarjev, ki združuje preko 200 čla-nov, od tega 5 odstotkov tudi zdruge strani meje, je pri promo- ciji Brd izjemnega pomena”, je na predstavitvi uspeha v Splitu povedal predsednik društva Božidar Slivnjak in dodal “Oljka je po gostoti zasajenosti takoj za trto, saj je v Brdih kar med 25 in 30 tisoč dreves”. Kljub temu da so le v petini oljčnikov zasajene avtohtone briške sorte, Slivnjak obljublja, da se bodo na tekmo- vanjih promovirali z domačimi sortami, k temu pa pristavlja: “Želimo si, da naše olje dobi svo- je mesto tudi v domačih gostil- nah in hotelih”! Uspeha oljkarjev se je razveselil tudi župan Franc Mužič: “Tako kot predsednik društva oljkarjev sem tudi sam za- dovoljen z razvo- jem oljkarstva v Brdih. Občina je veliko prispevala k temu. Bili smo pomemben fak- tor tudi pri pri- dobitvi stiskal- nice. Brda so po- dročje, kjer je možno pridelati vrhunsko oljčno olje. Tega se za- vedamo in zato to tudi podpira- mo. Nagrajenim oljkarjem česti- tamo. Ocenje- valce v Splitu že nekaj let ne puščajo ravno- dušne, letošnji nabor medalj pa je rekorden”! Ravno tako so bi- li Brici uspešni na drugi splitski Intradi, na kateri so ocenili stoterico prispelih proizvodov iz oljk in oljčnega ol- ja. Oljčni liker Ivana Jenka je bil izbran za najboljšega, poleg tega je Jenko, skupaj z Borisom Mari- ničem, prejel tudi zlato medaljo. Plaketo za najboljšo penino pa je prejelo Vinarstvo in sadjarstvo “Na Bregu”, ki se je skupaj s kme- tijo Štanfel razveselilo tudi zlate medalje. Sicer pa so briški oljkarji v lan- skem letu, kljub letini, ki je dose- gla slabih 70 odstotkov kapacite- te, stisnili 21 ton oljčnega olja. “V naslednjem desetletju pričakuje- mo podvojitev pridelave olja”, je nazadnje še napovedal Slivnjak. Vicešampion Masl ine Spl it : Jadran Jakončič Plaketa za najboljše sortno oljčno olje - briška črnica: Jadran Jakončič TOP 10 plaketa za sortno ekstra deviško olje: Jadran Jakončič, Boris Marinič Zlata medalja - 16 olj: Boris Marinič (4), Jadran Jakončič (2), Kmetija Drnovšček (2), Vilko Prinčič (2), Robert Feri, Ivan Jenko, Silvana Mišigoj, Agnes Prinčič, Ivan Skubin, Vinarstvo in sadjarstvo “Na Bregu” Srebrna medalja - 4 olja: Marjan Jericijo (2), Marinko Pintar, Ivan Skubin Bronasta medalja - 2 olji: Vladko Benedetič (2). 2. Intrada Split 2016: Področje oljčnih likerjev: Plaketa za najbolje ocenjeni oljčni liker: Ivan Jenko Zlata medalja – 2 likerja: Ivan Jenko, Boris Marinič Področje penin: Plaketa za najboljšo penino: Vinarstvo in sadjarstvo “Na Bregu” Zlata medalja – 2 penini: Vinarstvo in sadjarstvo “Na Bregu”, Kmetija Štanfel 16. Maslina Split 2016 Kultura brez meja v Brdih Narodno bogastvo neprecenljiv zaklad mrki, deževni soboti, 27. februarja 2016, v krasno prenovljeni Vili Vipolže, ki je v jeseni prejela mednarod- no priznanje Foglia d’oro kot najlepše obnovljen kulturni spomenik v sklopu projekta La Fabbrica del paesaggio, so se v vsej svoji naravni in kulturni le- poti zaiskrila Brda tostran in on- stran nekdanje meje. V čudoviti dvorani, kjer se enkratno spajata kamen in les, so se že četrto leto zaporedoma srečali Brici na pri- reditvi Kultura brez meja, ki se vsakič prelevi v prisrčen praznik prijateljstva za ljudi, ki jim je skupno gričevnato območje in jih je meja tako nasilno ločila. Zadnja štiri leta skušajo spet stkati naravne vezi na tem čudo- vitem koščku zemlje, ki ga je Bog obdaril s soncem in vino- rodno grudo, da se v jeseni za- blestijo sočni grozdi, kot so lah- ko poslušalci, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano v Vili Vipolže, poslušali iz pesmi A. Daneva Grozdi so dozoreli; za- pel jo je MePZ F. B. Sedej, tokrat pod vodstvom Martine Hlede. Še prej sta župana Občine Brda Franc Mužič in Dolenjega Diego Bernardis izrekla dobrodošlico ter poudarila, koliko koristnih in lepih vezi so do zdaj stkali ob skupnem naporu. Prireditev Kultura brez meja je letos izzve- nela tudi kot podpora predlogu za kandidaturo vpisa dežele Brda/Collio na seznam svetovne dediščine Unesco. Ta naj bi vključevala vse občine celotne- ga območja z obeh strani nek- danje meje. Pod naslovom Čudežna dežela! Terra magica! so gledalci lahko ob video po- snetkih valovite briške pokraji- ne in njenih naravnih ter kul- turnih biserov uživali na vsebin- sko bogatem večeru. Prireditev jih je popeljala nazaj v pretekle čase, ko je bilo v Brdih precej drugače kot zdaj, ko imajo kmetje vseh vrst strojev za ob- delavo vinogradov, gospodinje pa različne kuhinjske in gospo- dinjske pripomočke, o katerih se nekdaj briškim ženam še sanja- lo ni. Briška žena, je bilo rečeno, je s svojim garaškim delom pod- pirala tri vogale hiše, včasih pa še četrtega. Zaposlovale so jo ra- zlične naloge: gospodinjska opravila - v potoku je morala prati, kuhati na ognjišču v zaka- jeni kuhinji, nositi vodo … - pa še delo v hlevu, sadovnjaku, vi- nogradu … Prisrčno in domače, pa tudi duhovito in humorno na račun italijanskih financar- jev, ki so se potikali po vasi, za- man iščoč “kontrabantarje”, pa tudi vaščane, ki so doma kuhali žganje – briški možje in žene so bili mnogo bolj prebrisani od njih! – je življenje na vasi pod naslovom V Brdih nekoč prika- zala skupina igralcev IDAS Ne- blo. Tekst so sami slikovito na- pisali in z njim odstrli “etno- grafski” pogled na nekdanje V čase. Skupina osnovnošolcev obeh narodnosti je razgibano izoblikovala prikaz Trije jeziki ena šola. Sočnost pojočega briškega narečja pa se je kot iz hrustljavih češenj pocedila iz prizora ABC Briščine, v katerem so se s sproščenostjo in z ime- nitno obvladujočim tekstom in narečnim izražanjem izkazale tri deklice, Sara Pahor, Fiona Pa- hor in Ana Prinčič, ki so si pri- služile toplo ploskanje nav- dušene publike. Dvojezično je izzvenela čustev polna pesem Alojza Gradnika Jesenski večer v Medani, ki sta jo interpretirali Andreja Benedetič in Astrid De Bon. Med govorjeno besedo so se kot vitice na oporo ovijale Pe- smi Črijšnje A. Ipavca v priredbi P. Quaggiata, ki jih je z gibi in podajanjem košar odpela Žen- ska skupina Vinika pod vod- stvom Franke Žgavec in ob glasu harmonike Manuela Fighelija. Harmonika se je oglasila tudi iz- pod prstov Krisa Juga, učenca SCGV Eml Komel iz Gorice. Ob koreografskih figurah in kostu- mih Giulie Mininel so nastopili plesalci šole Officina Danza Ele- ver iz Krmina, Nonet Brda je za- pel dve kozajnski pod vodstvom Radovana Kokošarja. Zbor Cora- le San Marco iz Moša je z diri- gentko Eliso Toros odpel Seghiz- zijevo La fratellanza, pa še Ma- done del Preval don. N. Minius- sija, v čast Mariji na Prevalu. Fol- klorna skupina Danzerini di Lu- cinico je v barvitih nošah odplesala nekaj ljudskih plesov. Ob koncu je iz grl pevcev vseh nastopajočih zborov mogočno in z željo po uresničitvi bratstva med narodi zazvenela evropska himna Oda radosti L. van Bee- thovna. Za scenografsko podo- bo, ki so jo sestavljali nekdanje kmečko orodje, škafi, kuhinjska posoda …, ki so dali vsemu pri- dih preteklosti, so poskrbele skupina IDAS Neblo Darinka Sirk in Ana Facchini. Igralka Fac- chinijeva, temperamentna čla- nica SNG Nova Gorica, je režij- sko stkala posamezne točke v dovršeno celoto – že drugič so ji organizatorji zaupali režijo tega kulturnega dogodka. Vse je te- klo gladko kot briška kapljica iz pipe. Iz vsega je velo nekdanje ozračje, v katerem je potekalo trdo kmečko delo, a se je tudi pretakal nadvse dragocen sok, ki ga zdaj okušamo kot nepre- cenljivo kulturno dediščino. V spodnjih prostorih Vile Vi- polže je bila na ogled razstava del šolarjev Dobrovo, Kojsko; Alojz Gradnik, Števerjan; Josip Abram, Pevma; Ludvik Zorzut, Bračan; Vittorino da Feltre, Krmin; Alessandro Manzoni, Krmin; Giovanni Torre, Kopriv- no in Galileo Galilei iz Moša. V krasno obokano klet, kjer so se ob prigrizku in rujni kapljici živahno razvezali jeziki, so vabi- la dela briške likovne skupine Dablo. Iva Koršič Aktualno10. marca 201614 NATUROPATSKI NASVETI (99)Erika Brajnik KAJ SO SOLI DR. SCHÜSSLERJA IN KAKO SO POVEZANE Z NATUROPATIJO Veliki sedem – naša velika pomoč Veliki sedem ima pomembno vlogo pri terapiji dr. Schusslerja: 10 tablet Magnesium phospho- ricum (navadno označen pod številko 7.) razsto- pimo v kozarcu tople vode in po majhnih požir- kih popijemo, taka formulacija takoj ublaži krče po celem telesu. Veliki se- dem se uporablja pri glavo- bolu, pri krčih v želodcu, v stegnih, v mečah, pri ne- spečnosti, še posebej kdor ima to težavo, da posebno težko zaspi. Kratek opis vsake soli: Calcium fluoratum Glavna naloga te soli je ta, da povrne tkivom ela- stičnost, da jim povrne spo- sobnost, da se raztezajo in preidejo v prvotno stanje zdravja. Je tudi pomembna sestavina, ki sestavlja pre- vleko zob in nohtov. Lajša cirkulacijo in učvrsti majhne kapilare, tako da poniknejo, mehča tu- di trde žile, pomemben je v nosečnosti, za od- pravljanje hemoroidov. Calcium phophoforicum Te soli je največ v našem telesu, poglavitna je v sestavi naših kosti, vendar jo najdemo tudi v vseh ostalih celicah. Kostem daje trdnost in ob poškodbah pomaga pri celjenju. Medtem ko prva sol sestavlja zunanji del kosti, druga sesta- vlja notranji del kosti. Pomirja mišice, odpravlja krče, spodbudi prebavo, pri anemiji, za rekon- strukcijo kosti. Ferrum fosforicum Pomemben je ne samo zaradi uravnavanja ni- voja hemoglobina v telesu, ampak pomaga tudi pri vnetjih. Kemijski preparat pomaga pri vseh nenadnih boleznih, vnetjih in vročini v začet- nem stadiju. Krepi telo, saj dovaja kisik mišicam in tako lajša bolečino mišic, pomemben je pri jačenju sten črevesja. Uporablja se pri visoki vročini, mrzlici, prehladu, vnetju, anemiji. Kalium chloratum (muriatucum) Je najbolj pomemben biokemijski preparat za sluznice in sluzi, svetuje se pri težavah z grlom, ušesi in požiralnikom. Ima prečiščevalni učinek, skozi atome vode se veže s sestavo, ki je povzročila vnetje, in tako omogoča, da se tok- sične snovi nevtralizirajo. Pomaga pri stranskih učinkih cepiv, zdravil ali narkoze. Kalium phosphoricum Je najbolj pomemben biokemijski preparat pri psihični izčrpano- sti, depresiji, je ključen za prost pretok krvi in za tvorbo rdečih krvnih krvničk v tki- vih in v možganskih, živčnih in mišičnih celicah. Pomanjkanje le-teh predstavlja preo- bremenjenost teh or- ganov in lahko vpliva na psihične motnje, kot so potrtost, obupa- nost, žalost, šibkost, slab spomin. Uporablja se pri stresu, živčnosti, nemiru. Kalium sulfuricum Uporabljamo ga za kronična vnetja vseh vrst (vnetje kože, koža, ki se lupi, kronični katar idr.) Uporablja se pri prhljaju, krhkih nohtih. Uporablja se, ko je sluz, ki jo koža izloča, pravi- loma rumene barve. Magnesium phosphoricum Je najboljši biokemijski preparat za bolečine, krče in nevralgije po celem telesu in za odpra- vljanje glavobolov. Pomaga pri krčih, napenjan- ju in nočnem kašlju, suhem kašlju, ki nas ne pusti, da bi se zvečer umirili in lahko zaspali. Odlično deluje pri otrocih. Niža nivo holestero- la v krvi. Jači mišično in mentalno delovanje in ureja avtonomno delovanje organizma. Skupaj s Calcium Phosphoricum in Silicea vmešamo koktajl, ki deluje krepčilno za celotno telo. / dalje ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0 ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 8. marca, ob 14. uri Odprto pismo Juriju Paljku (4) ar obšel jo je, se mi zdi, kot da je ni ali da zanj nič ne šteje. Skratka z antologijo, po slovensko s cvetnikom, se ni sploh ukvar- jal, saj ne omenja niti z bese- dico nobenega od nastopa- jočih pesnikov, pravzaprav je ta florilegij najprej zreduciral v navadno zbirko, nato je bila zanj očitno le zelo priročen, po mojem neskromnem mnenju zelo ponesrečen po- vod ali odskočna deska, nav- kljub njeni od pisca poudar- jeni enkratnosti kot kulturni dogodek, za nekakšen obračun s samimi cveki in minusi in maksipamflet na rovaš slovenske sodobne liri- ke v celoti, ki ne zmore niti zasilnega splava (po domače flosa) ali sandolina, kaj šele Noetove barke sredi strašne lirske povodnji, kjer se prak- tično živ krst ni rešil. Sam ba- last in zevajoča praznina. Ob sežanskem literarno bogatem večeru (sic!) na tretjem stol- pcu mu je misel kar zbezljala oz. zašla tudi na razmišljanje o jeziku. Tistem vobče kajpa- da, skrajno pomanjkljivem celo, ki se giblje v sferi me- glenosti, nepomembnosti in podobno, nič o specifičnem jeziku dvajsetih nastopajočih avtorjev v antologiji, kar bi se edino spodobilo, ne glede, kako bi ga ocenil, pozitivno ali negativno. Nič nenavad- nega ni, da tako misli sicer zelo načitan in izobražen pi- sec, ki rad suka lepo priostre- no pero, ki pa ni - v tem svo- K jem zapisu se vsaj ni izkazalza posebno dobrega pozna-valca oz. strokovnjaka v slo- venskem sodobnem pe- sništvu - prej bi se lahko gli- hal, - po rahlo ali kot rog oko- steneli miselnosti in starover- skih zahtevah - pozor, pridev- nik ni sploh v zvezi z religijo! - z blagopokojnim, pardon, rajnim Josipom Vidmarjem kot pa, recimo,... s tabo in z mano! Le priznaj. In zatega- delj se niti ne čudim in ne vznemirjam, ga bodo že po- dučili pesniki sami, saj boš dal tudi njim do besede. Tebi pa skoraj zamerim, ne ured- niku in časnikarju, je zelo prav, da si zapis objavil, in jih še naprej objavljaj, pač pa pe- sniku, da tako lahkomiselno deliš z njim precej... na-zad- njaš-ka gledanja na poezijo, in v njegovih, recimo bobu bob, invektivah proti sodob- ni liriki vidiš nekaj, kar za- služi naziv “krasen zapis”, ne pa zelo vprašljivo in luknja- sto poznavanje pesništva pri nas in po svetu, ki ga neupra- vičeno tako zviška, vsevedno in na moč nespretno obrav- nava. Kaj se gre - tudi on - “tuttologa”? Saj večino tega, kar tako zelo pogreša, je v obilici tudi pri nas doma. Moral bi le stegniti roko in vsaj prelistati vse tiste zbirke, o katerih nič ne ve, da so, in se mu po njih brez potrebe cedijo sline. Namesto da bi segel po njih. Če želi, mu jih jaz pokažem s kazalčkom ali z mezinčkom ali mu pošljem kar dolg seznam. Danes le ta SMS - z zelo kratkim telegraf- skim sporočilcem: Ljubi moj- ster, pa brez zamere, vaša va- jenka Jolka je pač povedala ta svoje. Saj jo poznate, ni tip, da bi se ugriznila v jezik, na- mesto da ga stegne, ko ima ali misli, da ima prav. Oba bova malo rabuko srečno preživela in... še ga bova družno pila, brez skrbi, in skupaj še kaj “ušpičila”, kot radi pravite in jaz vam nav- dušeno pritrjujem. Na žalost pa nimate pravice do brez- plačnega izvoda antologije, ker ste se ves čas ubadali le s poezijo na splošno in pov- sem zanemarili tisto, ki jo je napisala moja dvajsetica pe- snikov, jaz pa ji uredila in prevedla pesmi v itali- janščino. Lepo se imejte in bodite zdravi. Kdaj pa pridete spet na obisk? Za vas sem si sposodila že pred nekaj tedni pesniško zbirko Ime gore Neže Zajc, vnukinje Daneta Zajca. Kar nabrusite si zobe, da se boste z zmernim in pra- vim užitkom brez vratolom- nih smrtnih skokov prebili ali preglodali od prve gosto popisane do zadnje nič manj redke 383. strani. Se skratka s trampolina skrbno izbranih besed potopili v ocean želene duhovnosti in se je za začetek dodobra tudi naužili. In s tem sem odgovorila na vsa tvoja vprašanja, Jurij. Prav lep pozdrav / konec Jolka Milič NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (7) Mariza Perat Na svetinji, ki se je s. Katarini na tako čudovit način razodela, Božja Mati drži razprostrte roke, kar znači njeno pripravljenost, da sprejme vse, ki se zatečejo k njej. Okrog glave ji žari venec dvanajstih zvezd, ki jih zdaj vidimo na zadnji strani svetinje. Število 12 je število polnosti in navadno predstavlja 12 Izraelovih rodov ali tudi 12 aposto- lov. Cerkvena preiskava prikazovanj se je pričela 16. februarja 1836. Čez tri le- ta, 24. junija 1839, je pariški nadškof pri lavretanskih litanijah dovolil uporabljati vzklik: “Kraljica brez madeža spočeta, prosi za nas”! Prve svetinje so bile izdelane leta 1832, ko je pariški nadškof R. L. de Quelen izdal tozadevno dovoljenje. Dne 30. junija istega leta je tako bilo oddanih prvih 2000 svetinj. Svetinje so se ljudem kmalu izredno priljubile. Vsak mesec so jih izdelali preko 100.000. Od leta 1832 do 1837 je bilo razdeljenih več kot deset milijonov čudo- delnih svetinj, in sicer ne samo v Franciji, ampak tudi v Belgiji, Italiji, Nemčiji, Španiji in tudi v An- gliji. Nosila sta jo tudi papeža Gregorij XVI. in Pij IX. Leta 1836 je že omenjeni župnik Desgenettes v Pa- rizu v zvezi s čudodelno svetinjo ustanovil Nad- bratovščino svetega in brezmadežnega Marijinega Srca za spreobrnjenje grešnikov. Bratovščini so sle- dila združenja v mnogih drugih deželah. Ker so po čudodelni svetinji mnogi bili rešeni raznih ne- varnosti, pa tudi, ker se je po njej zgodilo mnogo ozdravljenj in spreobrnjenj trdovratnih grešnikov, so jo kmalu začeli imenovati “čudodelna svetin- ja”. SPREOBRNJENJE ALFONZA TOBIJE RATISBONNA V zvezi s spreobrnjenji je verjetno najbolj odmev- no tisto, ki ga je doživel Alfonz Tobija Ratisbonne (1814-1884). Rojen je bil v Strasbourgu 1. maja 1814 v premožni judovski družini. Ko je bil star 11 let, je njegov starejši brat Teodor sprejel katoliško vero. Postal je katoliški duhovnik in kot tak deloval v domačem mestu, kar je za njegovo družino pomenilo pravo pohujšanje. Mladi Alfonz je od takrat zasovražil vse, kar je bilo krščanskega in katoliškega. Pozneje je odšel v Pariz, kjer je doštu- diral pravo in se nato leta 1842 od- pravil na potovanje v Rim, Neapelj in na Sicilijo. Rim je želel obiskati za- to, ker je tu živel njegov prijatelj, ba- ron Theodor de Buissieres, prote- stantski spreobrnjenec, ki je postal katoličan. Kot Ratisbonne sam pripoveduje, mu je prijatelj ponudil čudodelno svetinjo ter ga prosil, naj jo nosi. On sam namreč svetinji pripisuje veliko moč. Ratisbonne je prijatelja nejeverno pogledal, vendar je iz vljudnosti svetinjo sprejel in si pri tem mislil, da bo pač to še popestrilo njegovo potovan- je. Namenil se je tudi, da bo o tem pisal svoji za- ročenki ter ji kot dokaz te nepredvidene dogo- divščine podaril svetinjo. Tedaj se je baron de Buis- sieres znova oglasil in ga še zaprosil, naj vsako jutro in vsak večer zmoli molitev sv. Bernarda: “Spomni se... ” / dalje Alfonz Tobija Ratisbonne Komigo Namišljeni bolnik in njegove prigode … KULTURNI DOM GORICA uverturi letošnjega abon- majskega programa trije- zičnega festivala komične- ga gledališča Komigo, ki ga prireja- ta goriški Kulturni dom in kulturna zadruga Maja iz Gorice, ob sodelo- vanju slovenskih, italijanskih in furlanskih kulturnih ustanov, so zaigrale blesteče komedijske strune iz klasične zakladnice tega žanra. V sredo, 17. februar- ja 2016, je bila na odru Kul- turnega doma v Gorici na- gradna predstava za lan- skoletne in nove abonente Komigo, slovita komedija Namišljeni bolnik, ki je izšla izpod peresa enega iz- med največjih komedio- grafov vseh časov, Moliera (J. B. Poquelin, 1622-1673). Po njej prav rade segajo tu- di ljubiteljske gledališke skupine. Tako je tekst zamikal tudi Kulturno društvo Grgar, ki ga je uprizorilo v režiji dramskega igralca Radoša Bolčine, vsem obiskovalcem gleda- lišča dobro poznanega člana SNG V Nova Gorica, ki je publiki podarilže marsikatero posrečeno upodo-bitev likov iz domače in tuje dram- ske literature. Komedijski splet, ki ga je Moliere stkal l. 1673, je Bolčina obarval z groteskno far- sičnimi odtenki, ki jih je poudarila tudi zasedba igralca v ženski vlogi, in ga obogatil s songi in koreograf- skimi koraki. Na praznem odru se je vse dogajanje osredinilo na “in- valindski” voziček, opremljen z raz- nimi pripomočki, ki jih je protago- nist Argan imel za nujno potrebne za svoje raznolike namišljene bo- lezni. Te je še podžigala mlada, gra- bežljiva žena Belina, ki je upala, da se bo soprog, s katerim se je po- ročila le zaradi njegovega pre- moženja, čim prej “stegnil”, da bi mu vse pobrala. Njegovo hčerko, do ušes zaljubljeno v postavnega Kleanta, je hotela spraviti v “klošter”. Oče pa jo je želel dati za ženo dolgočasnemu, bedastemu, “načitanemu” študentu medicine Tomažu, sinu zdravnika Diafonisa, ki se je šel velikega zdravniškega uma. V teh figurah si je Moliere krepko privoščil medicinsko stroko in osmešil njihovo zaverovanost v lastno znanje in učenost. Temu hišnemu kaosu je pogumno in spretno zapisala konec bistra in odločna služkinja. Igralci Aleš Bre- mec, Zarja Pavlin, Ana Vujakovič, Anja Pišot, Blaž Pavšič, Štefan Ba- stjančič, Matjaž Volk, Marko Pa- vlin, Matej Čubej, Silvester Ple- sničar, Anica Pavlin in Valter La- panja, oblečeni v posrečeno izbra- ne kostume z ironičnim nadihom, so, v hitrem uprizoritvenem tem- pu, dodeljenim likom vdahnili do- bro razpoznavne značajske poteze in jih v pravšnji meri komično obarvali, da so se gledalci, ki so le- po zasedli dvorano, ob njih zaba- vali in pri tem verjetno pomislili, kako so še sami včasih smešni in naivni. IK Aktualno 10. marca 2016 15 e kot otrok in pozneje kot najstnik sem bila vedno proti vsem in vse- mu. Ne vem sicer, po kom sem do- bila tako nemogoč značaj, morda po očetu, po mami gotovo ne, kajti ona je bila blaga oseba. A upor imam v krvi. In to, da grem vedno svojo pot, da ne maram oznak, izkaznic, pripadnosti. Enostavno ne maram črede. Še sedaj mi gre na smeh, ko se spomnim, kako zoprna sem znala biti, ko sem se udeležila tečaja za hojo po ledenikih. Teden dni sem pridno sledila vajam in osvojila znanje o uporabi cepina in derez. Nato, zadnji dan, so nas vodiči pustili na robu kaninskega ledenika z na- logo, da vsi skupaj, v vrsti, prehodimo krožno pot in se vrnemo h koči. Mislim, da sem samo deset minut hodila složno s kolegi, nato sem se, kljub nevarnosti, od- pravila sama po alternativni poti čez lede- ne strmine. Inštruktorju je šlo na smeh, ko me je na koncu izleta grajal, ker tega ne bi smela. Pa še vedel ni, da mi je med vzponom spodrsnilo in sem bila menda edina, ki je dejansko preverila znanje o uporabi cepina. Trmasta sem in težko se prilagajam. Enostavno ne zmorem. Potre- bujem svojo pot. Izkaznic nimam. Strankarskih namreč in političnih. Ne maram jih. Imela sem sa- mo eno v življenju, menda deset ali pet- najst dni je trajalo. Ko sem hodila še na li- cej in so me prijatelji prepričali, da sem se vpisala v FGCI, v Zvezo mladih komuni- stov. Ja priznam, vpisala sem se. Sedaj se tega sramujem, a vendarle priznam. Po- tem so me začeli spraševati, na sestankih namreč, ali sem res pravi komunist in ali sem prej Slovenka ali komunistka in ali jim bom zvesta in se bom vedno držala njihovih načel. Takoj mi je prekipelo. No- benih načel se ne bom držala, navajena sem, da mislim s svojo glavo, ne s partij- sko. Sploh ne vem, ali sem bila tedaj ko- munistka, človek sem, najprej to, sem jim zabrusila, ko so drezali vame. In Slovenka itak, ker so bili Slovenci moji starši in ker je to moj jezik, moja kultura. Izkaznico pa sem jim lepo vrnila oziroma kar zabrusila na mizo. Ni zame, sem jim povedala. Jaz sem svobodna in ne znam ubogati. Ko sem vrnila tisti kos lepenke in se mi je od- valil kamen, sem si zaprisegla, da se ne bom nikoli več vpisala v nobeno politično stranko. Sedemnajst let mi je bilo tedaj, sedaj jih imam krepko nad petdeset. In vsa ta leta sem se te svoje odločitve zvesto držala. In se bom tudi naprej. Nisem člo- vek, ki bi ubogal in sledil. Preveč sem va- jena razmišljati s svojo glavo. In trmasta in neubogljiva sem kot sam vrag. Še dolgo let zatem sem de- lala v raznih mladinskih kulturnih organizacijah, vedno z veliko mero kri- tičnosti in s tisto uporno- stjo, ki jo včasih še sama težko prenašam, kaj šele drugi. Ljudje so namreč va- jeni takih, ki gredo vedno po nakazanih tirnicah in nikjer nimajo radi črnih ovc, ki postavljajo preveč vprašanj in vidijo tudi tisto, česar ne bi smele. Kmalu sem razumela, da politika ni zame. Predolg jezik imam, preveč mi je do člo- veka, hliniti in prilizovati pa se ne znam. In navado imam, da razmišljam s svo- jo glavo. In sadove teh raz- mišljanj tudi povem. Gla- sno, preveč glasno in pre- glasno. Zadnje čase imam občutek, da delitev ljudi na leve in desne ni več za današnji čas. Da je celo smešna in banalna. In brez vsakega smisla, kajti namesto da bi nam dala možnost demokratičnega soočanja, nas vklepa v kalupe in deli v skupine. Ljudje smo si vsi enaki, imamo podobne dvome, podobne cilje. Podobno glasbo poslušamo, podobne sanje nas vodijo. To vem že dolgo. Že ko sem bila študent in sem nekako, in ne vem zakaj, spadala k slovenski levici, sem imela veliko prijatel- jev v katoliških vrstah. In ko so mi levičarji to očitali, sem rekla enostavno nasvidenje. In šla svojo pot. Ker sem razumela, da sem podobna tako enim kot drugim in da je dajanje oznak ljudem smešno in podlo. Potem sem ostala taka vse življenje: odlične prijatelje sem imela povsod, spre- jemala sem jih, ne da bi spraševala, kam spadajo. Nekaj med njimi jih je bilo fašistov, desničarjev. In so bili čudoviti ljudje, ki so me sprejemali in spoštovali, čeprav sem bila Slovenka. Tedaj sem razu- mela, da se svet ne deli v leve in desne, da ni belo-črn in da so na desni ljudje kot mi: eni dobri, drugi slabi. V zadnjih časih, ko se na vso Evropo zgrin- ja temna senca lobijskih interesov in se politika prepleta z ukazi masonskih sku- pin, se mi ta delitev na leve in desne zdi še bolj neumna in smešna. Peščica boga- tašev ukazuje svetu. Peščica ljudi je vsak dan bolj bogata na račun vseh nas, predv- sem srednjega sloja, ki bo v kratkem izgi- nil. Na eni strani so oni, bogataši z oblastjo in denarjem, ki skušajo pridobiti podporo najnižjih slojev z obljubami in pičlimi podporami, na drugi smo vsi ostali. Mi, ki smo doslej živeli do take mere dostojno življenje, da smo lahko študirali, brali, se kulturno udejstvovali. In predvsem raz- mišljali. Da, ker ima srednji sloj, tisti, ki se ne bori za preživetje, dovolj časa, da raz- mišlja. In ravno to je za tiste, ki imajo de- nar in štrene v rokah, najbolj moteče. In ravno zato je treba ta misleči srednji sloj uničiti. Zadušiti. Ga ugonobiti. Obubožati do lakote. Da bo molčal in ne bo več motil lobijev. Zato ne moremo več govoriti o de- snih in levih, ker smo vsi v isti kaši. Ker smo samo ONI in mi. V zadnjih časih mi gre na smeh, ko na so- cialnih omrežjih še berem poste tistih, ki se imajo za skrajne levičarje. In so vse bolj jezni, napadalni in nedemokratični. V zadnjih letih, ko sem se marsikdaj opre- delila za stališča, ki naj bi bila po mnenju mnogih desničarska, a so po mojem samo logična, sem spoznala, kako znajo biti ti- sti, ki imajo demokracijo stalno na jeziku, nedemokratični. Velike besede o svobodi govora in razmišljanja, nato samo nekaj rečeš, kar se ne ujema z njihovimi stališči, in si že fašist, rasist, celo ta- leban in škvadrist. Čeprav naj bi bila različnost mnenj in medsebojno soočenje že od stare Grčije sem temelj demokracije. Demokracije, na katero se sklicujejo tisti, ki te zmer- jajo, ker razmišljaš dru- gače, tisti, ki ti zaradi idej obrnejo hrbet, na social- nih omrežjih pa te eno- stavno izbrišejo iz sezna- ma prijateljev. Te dni se po medijih in go- stilnah krešejo mnenja o otroku, ki se je “rodil” ita- lijanskemu politiku Nichi- ju Vendoli in njegovemu partnerju nekje v Kalifor- niji, kjer sta najela mater- nico nekega indonezijske- ga dekleta. Za spoštljivo vsoto 130.000 evrov, ki so deloma tudi naši, nas državljanov namreč. Kajti Niki Vendola prejema kar visoko dosmrtno rento, vi- talizio ji pravijo Italijani. To je torej predstavnik tistega, kar nekateri imenujejo demokratična levica. Že pred leti smo bili priča delavcem, ki so s spre- voda izgnali vodjo tedanjih komunistov, Fausta Bertinottija. Ta je bil v parlament izvoljen kot predstavnik najbolj izko- riščanih slojev, v resnici pa je baje eden najbogatejših Italijanov, če se ne motim, celo drugi na lestvici za Berlusconijem. Ob prostem času se je igral revolucionarja in mirovnika, po izvolitvi pa s kravato priso- stvoval vojaški paradi. Sedaj vsi pišejo in govorijo o otroku, ki je nastal v epruveti in sta ga homoseksualca nato v zameno za denar odtrgala revni materi. Ljudje kritiziramo, se zgražamo, čisto človeško nam je žal za otroka in za mater, žensko. Tisto, kar naj bi bila demo- kratična levica, pa nas zmerja za nazad- njake in fašiste. In vlada še naprej razpra- vlja o tem, kako bi vendarle lahko izglaso- vala zakon o posvojitvah za istospolne par- tnerje. Kot bi bil to, če že molčimo o etiki, največji problem v Italiji. Tej isti levici, ki sedaj toči solze zaradi užaljenega Nichija Vendole, se ni zdelo vredno izgubljati niti besede, ko so časopisi poročali o nasilju nad gosti doma za ostarele na jugu Italije ali o enakem nasilju nad skupino mlade- ničev s posebnimi potrebami. Pa tudi vsi ti upokojenci, ki se komaj preživljajo, ki nimajo več za stanovanje, za hrano, niso vredni, da bi o njih govorili. Kaj še, pokoj- nine je treba izbrisati, reducirati, odvzeti. To ni nič v primerjavi s težavami homo- seksualcev, ki bi radi, a še vedno ne more- jo najeti maternice in kupiti otroka. Ti probemi ostarelih, drugorazrednih državljanov, verjetno niso tako po modi, niso “cool”, kot se temu pravi. In zakaj bi človek sploh izgubljal čas in besede s pro- blemi ostarelih. Saj to nikogar ne zanima. Saj so samo utež za družbo. Ali ne??? Ta levica. Kaj sploh pomeni levica. Baje imamo sedaj v Italiji levo vlado, ki nam klesti pokojnine, prihranke, ki bi posegla celo po naših domovih. Ki rešuje banke in ščiti multinacionalke. Levica, ki hoče na vsak način umakniti razpela iz naših šol. Tako moteča so, da ima raje naglavne rute muslimank kot ta razpela. Ta levica, ki je na oblasti, namreč moli k edinemu vsemogočnemu bogu, ki vlada celotnemu svetu, Denarju. Njena edina zapoved je enaka zapovedi vladajočih lobijev. Ne prekrši se zoper denar. Samo to. Niti tedaj se ne smeš prekršiti, ko nekje onstran Sre- dozemlja tajne službe z zverinskim mučenjem ubijejo mladega študenta, Ita- lijana. Po človeški logiki bi moral v takem primeru italijanski veleposlanik v protest zapustiti državo, ki je storila grozodejstvo. A kaj, ko je Italija z njo komaj podpisala gospodarske sporazume, ki veljajo milijar- de. In kaj je življenje mladega študenta, če ga primerjamo z Milijardami. Nič, samo človeško življenje. Dandanes, ko lahko ku- piš tudi otroka, je človeško življenje brez vsake vrednosti. Zmede je veliko, strahu še več, jeze ne znam skrivati. In sama ne vem več, kdo sem in kam spadam. Samo to vem, da se mi vse to gnusi, da spadam nekako k dru- gemu svetu, na drugi breg. In me ne moti, če je ta breg na levi ali na desni. Samo da ni sredi vseh teh laži in prevar. In tega načina življenja in mišljenja, ki ni moj. Pa četudi me nekateri zmerjajo s fašistom. Suzi Pertot Ž re namreč za področje šol- stva, izobraževanja naših ka- drov in konec koncev tudi za področje druženja, to je za področje, ka- teremu pravzaprav namenjamo že dolga leta zelo malo pozornosti”, je dejal pred- sednik Peterlin in takoj omenil prvo po- budo, namenjeno otrokom slovesnkih osnovnih šol, ki sicer že poteka. “Binom slovenski učenec, tisti, ki obiskuje sloven- sko šolo – slovensko športno društvo, že zdavnaj ni več samoumeven binom, kot je to bilo nekoč. Danes se moramo vsi, ta- ko športni vzgojitelji kot športna društva nasploh, za naše otroke boriti, znati jih moramo na vabljiv način povabiti v svojo sredino, njim in staršem moramo ponu- diti neoporečno kakovost. In ravno v tem duhu je nastal projekt, ki nosi naslov Sko- kičin vrtiljak”. Skokičin vrtiljak Podrobnosti te pobude, ki se je začela v ponedeljek, 7. marca, končala pa se bo 31. marca, je predstavil Igor Tomasetig. Sko- kičin vrtiljak je namreč športni festival, na- menjen učencem tretjega in četrtega ra- zreda osnovne šole, ki bo potekal med 7. in 31. marcem na raznih lokacijah med uro športne vzgoje v treh pokrajinah Fur- lanije Julijske krajine, kjer živijo Slovenci. V Štandrežu, Nabrežini, Dolini, Špetru, Trstu, Romjanu in na Opčinah se bo skoraj 300 otrok preizkusilo v različnih športnih panogah na zabaven in igriv način. V šestih krožnih postajah bodo učenci sto- pali po sledeh prikupne Skokice, to je špor- ta željne žabice (ta je tudi maskota manifestacije), ki ima rada motori- ko, odbojko, košarko, atletiko in križanke v slovenskem jeziku. Pri ZSŠDI verjamejo, da se že od mladih nog zdrav duh lahko razvije v zdravem te- lesu, zato ponujajo osmim ravnateljstvom slovenskih osnovnih šol v Italiji zabavno športno tekmovanje, ki bo obogatilo mla- de zamejske športnike s pomembno vzgoj- no izkušnjo, v kateri druženje, spoštovanje pravil in nasprotnika ter spoznavanje špor- tne dejavnosti na lokalni ravni igrajo glav- no vlogo. Poleg vrtiljaka je ZSŠDI novem- bra lani začel plesni projekt, ki je namen- jen petim razredom slovenskih osnovnih šol: učenci so namreč pod vodstvom sku- pine Cheerdance Millenium začeli vaditi prve plesne korake ob ritmu himne ZSŠDI Skupaj zmoremo. Naša športna krovna or- ganizacija tako z obema projektoma zbira okrog 700 obetavnih osnovnošolcev! Izobraževanje kadrov V programih izvršnega odbora ZSŠDI za- seda eno primarnih mest skrb za izo- braževanje kadrov, v prvi vrsti športnih. Ob predstavitvi letošnjih seminarjev je predsednik Peterlin izpostavil, da je izbor tematik sicer tak, da lahko gotovo privabi tudi prihodnje odbornike drugih organi- zacij in združenj, predvsem kulturnih. Prva predavanja bodo v soboto, 12. marca v prostorih Dijaškega doma Simona Gre- gorčiča v Gorici. Ob tej priložnosti bo od- vetnik Samo Sanzin predaval o zavarovan- ju na športnem področju, Albert Vončina o sodobni predstavitvi športnega društva, Evgen Ban pa o športnem marketingu in o odnosih s pokrovitelji. V Dijaškem do- mu Srečka Kosovela v Trstu pa bo 2. aprila na vrsti drugi niz predavanj, na katerem bodo svoje izkušnje delili Adriano Kovačič, ki bo predaval o fiskalni problematiki, od- govorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren, ki bo spregovoril o od- nosih z mediji, in Mitja Gialuz, organiza- tor znamenite “Barkovljanke”, ki bo pred- stavil primer uspešnosti na športnem po- dročju. Mlajšim odbornikom oziroma tistim špor- tnim navdušencem, ki so pokazali zani- manje za delo v odboru naših športnih društev, pa ZSŠDI namenja posebno po- zornost. Tudi letos se bodo prihodnji športni delavci od- pravili na Ptuj, kjer bodo med 24. in 25. marcem oboga- tili svoje znanje na področju komuni- kacije s pripomočki, ki jih nudi sodobna tehnologija, nasto- panja pred mikrofo- nom in kamero, športnega marke- tinga ter zdrave pre- hrane. Mladim bo Martin Maver spre- govoril o komuni- kaciji s pripomočki, ki jih nudi sodobna tehnologija, Evgen Ban pa se bo osredo- točil na temo, kako nastopati pred mikro- fonom in kamero ter na vprašanja o mar- ketingu. Melina Colsani bo obravnavala področje zdrave prehrane športnika. V okviru seminarja za športne delavce so letos pripravili tudi izobraževalni tečaj za mlade nogometne navdušence, take, ki bi radi postali vaditelji v naših nogometnih društvih. Tečaj bo vodil Mario Adamič. Pri ZSŠDI pa so pripravili tudi delavnico za va- ditelje osnovne motorike in nanjo vabijo vse tiste, ki se danes ukvarjajo s t. i. otroško telovadbo pri naših društvih, da svoje znanje nadgradijo in se dokopljejo še do novih spoznanj. Prireditelji so se obrnili na Fakulteto za šport v Ljubljani in napel- jali razgovor s prof. Stanislavom Pinterjem. Program je še v snovanju: če bo uspelo, bodo lahko tečajniki deležni inovativnega prijema prof. Mojmirja Fliska. Njegovi re- volucionarni posegi na tem področju so popolnoma spremenili gibalne koncepte v otroških vrtcih v Sloveniji, za svoje pa so jih vzeli že šolski športni krogi v Rusiji. Ob koncu seminarja si bodo mladi ogle- dali tudi znamenitosti mesta Ptuj, in to v družbi nekdanjega svetovnega boksarske- ga prvaka, Ptujčana Dejana Zavca. Vsi v Planico! V zadnjem delu tiskovne konference je taj- nik Združenja Evgen Ban izpostavil še do- godek, ki ga ZSŠDI prireja v sodelovanju s Primorskim dnevnikom, Zadrugo Primor- ski dnevnik in agencijo Aurora viaggi, in sicer enodnevni izlet v Planico ob Fis fi- nalu svetovnega pokala v smučarskih sko- kih, ki bo v nedeljo, 20. marca. Na Goren- jsko se bodo zamejski navijači (med njimi bodo tudi ambasadorji slovenskega športa v Italiji, zamejski politiki in obe predstav- nici slovenskega generalnega konzulata v Trstu, in sicer GK Ingrid Sergaš in Eliška Kersnič Žmavc) slovenskega ska- kalca Petra Prevca in lju- bitelji smučarskih sko- kov odpeljali s športni- ma avtobusoma ZSŠDI v lasti podjetja Edo Tours, in sicer ob 4. uri iz Trsta (trg Oberdan), ob 4.20 iz Sesljana (center, bencin- ska črpalka) in ob 4.40 iz Vileša (trgovsko središče Tiare). Na voljo je še ne- kaj vstopnic. Vrnitev je predvidena ob 17. uri. Kdor bi se rad udeležil izleta, lahko pokliče ZSŠDI na telefonsko šte- vilko 040635627 ali pa se lahko prijavi preko spletne strani www. zssdi. it. Prijave na seminarja ZSŠDI prav tako po- tekajo na spletni strani www. zssdi. it naj- kasneje do petka, 10. marca. Udeležba na enodnevnih seminarjih je povsem zaston- jska, cena za dvodnevni seminar pa znaša: 80 evrov (v ceni je vključen prevoz in pol- ni penzion). “G Zmede je veliko in strahu še več Ne dajajte mi oznak S 1. strani Niz prireditev ... Predsednik ZSŠDI Peterlin nagovarja malčke v Štandrežu ob prvem dejanju Skokičinega vrtiljaka Aktualno10. marca 201616 d proglasitve drugega tira Ko- per – Divača za prioritetni stra- teški projekt Slovenije (1996) je najmanj pet ministrov obljubilo, da se bo izgradnja začela v njihovem manda- tu. Vmes smo bili zaradi neresnosti pri kandidiranju dvakrat zaporedoma izločeni iz razpisov za evropska sredstva, in sicer v Finančni perspektivi 2004 – 2013 in 2014 – 2020. In vse to se nam je dogajalo v času, ko je stroka dolgo opo- zarjala, da je bil železniški odsek Koper- Prešnica zgrajen kot industrijski tir za 1,5 mio ton, in to pod standardi prog iz 19. stoletja, kaj šele prog, ki povezujejo pomembne mednarodne luke in mora- jo biti dvotirne. Tir je tudi sicer iztrošen in potreben obnove. Teče po nevarnem poplavnem in hkrati vodovarstveno zaščitenem območju Rižane. Ima pri premostitvi kraške stene nevarne nedo- pustne naklone (okrog 25%) in številna izogibališča, ki delajo iz njega tramvaj, saj na njih čaka tudi po sedem kompo- zicij hkrati, da gre mimo vlak, ki sopiha proti Divači ali proti luki s hitrostjo okrog 35 km/h, medtem ko predpisuje- jo novi evropski standardi najmanj 150 km/h. Iztrošene tračnice na progi poka- jo, tudi po dvakrat na teden. Vlaki tudi ne morejo voziti drug za drugim, ker na- prave za električno napajanje ne prene- sejo take obremenitve. Železničarji hi- tijo z reševanjem kritične situacije. Začeli so obnavljati progo, povečujejo zmogljivosti postaj, gradijo nova izogi- bališča in elektronapajalne postaje, po- sodabljajo signalnovarnostne naprave itn. Ukiniti so morali tudi potniški pro- met na progi, da jo lahko uporabljajo zgolj za tovore, in tako so, skoraj po čudežu, pripeljali njeno zmogljivost na sedanjih 10 mio ton. Vse to pa že zdaj povzroča resne prometne probleme. Za- menjava vsake poškodovane tračnice povzroči okrog štiri ure zastoja prometa ali blokado do 15 vlakovnih kompozicij v eno ali drugo smer. Ob obnovi prvih dveh km iztrošene proge v avgustu in septembru 2015 je pristanišče ostalo brez železniške povezave pet vikendov zaporedoma po 48 ur, kar se bo pona- vljalo tudi pri obnovi preostalih 18 km. Ob tem tovori stojijo in podjetje Luka Koper, kot sedanji edini koncesionar pristanišča, se sooča z vse večjim neza- dovoljstvom poslovnih strank, ki že odhajajo v druge konku- renčne luke (Hamburg, Reka, Trst, Porto Nogaro idr.). Samo v januarju je prišlo v prista- nišče 4400 vagonov premalo. Logisti že leta opozarjajo, da zaradi ozkega prometnega grla izgubljajo posle. Pred- stavnik velikega nemškega lo- gističnega podjetja Kuchne Nagel je npr. že pred letom povedal, da je poslovni par- tner z velikimi količinami blaga zahte- val od njih, da preusmerijo tovor iz ko- prskega pristanišča drugam. Transagent pa je prav tako dejal, da je eden od lad- jarjev, ki posluje prek Kopra, izgubil ve- lik posel za izvoz 340.000 avtomobilov, ker takih količin blaga ni mogoče pra- vočasno prepeljati v Koper po železnici, pa da morajo 2-3 mio ton jekla pretovo- riti v Costanzi, ker tega ni mogoče spra- viti preko Kopra. Enega zadnjih udarcev je Luka Koper doživela pred dnevi od korporacije Daimler, ki se je zaradi pre- voznih zastojev in tveganj, kljub podpi- sani pogodbi za izvoz 150.000 avtomo- bilov prek Kopra na Daljni vzhod, preusmerila drugam. Tudi predstavniki držav, ki težijo h koprskemu prista- nišču, nas že dolga leta do- besedno rotijo, naj že enkrat zgradimo načrtovano progo. Pred letom dni je npr. slo- vaški veleposlanik Jurij Mi- gaš ob neki priložnosti, ko je bil govor o drugem tiru, dobesedno vzkliknil “Just do it”!, to je, zgradite ga že enkrat! Tudi avstrijski veleposlanik Clemens Koja je pred kakim letom dejal, da s slovenske strani ni nobenih resnih zagotovil o izgradnji tira, in pri tem do- dal, da z zaskrbljenostjo ugotavlja, da avstrijski prometni analitiki iščejo dru- ge prometne poti, mimo SŽ in Kopra, s čimer bi tudi Baltsko-jadranski koridor obšel Slovenijo. Premier Orban pa je ob zadnjem obisku povedal, da je Madžar- ska pripravljena sodelovati pri izgradnji drugega tira z več sto mio evrov, da pa je na slovenski vladi, da se zgane in po- nudi obojestransko sprejemljivo po- godbo. Tržaški dnevnik Il Piccolo je ob zadnjih prometnih šokih, ki jih je začelo doživljati koprsko pristanišče, razveselil svoje bralce z mastnim naslovom Ko- laps na progi Koper-Divača. In res smo na začetku kolapsa, ki utegne doseči vrh v pravi katastrofi, ko bo proga pod no- vimi obremenitvami in neprestanimi vzdrževalnimi in obnovitvenimi deli ne samo pokala po šivih, ampak bo v krat- kem času povsem zasičena, ne bo mogla sprejemati nobenih dodatnih tovorov več ter se bo razvoj pristanišča povsem ustavil. Drugi tir pa bomo v najboljšem primeru dočakali šele čez kakih deset do petnajst let ali pa še kasneje, če pomisli- mo, da smo dvokilometrski predor pod Markovcem gradili okrog pet let. In vse to doživljamo v okoliščinah, ko tovori v severnojadranskih pristaniščih, po pod- vojitvi kapacitet Sueškega prekopa, še bolj skokovito naraščajo in ko medna- rodni forum za promet pri OECD napo- veduje, da se bo tovorni promet do leta 2050 početveril, to je že do leta 2025 podvojil in, očitno, obšel Koper in Slo- venijo. Konkurenčna pristanišča pa pri tem hi- tijo povečevati svoje kapacitete, da bi prestregle čim več naraščajočih tovorov, s poudarkom na kontejnerjih, ki pred- stavljajo danes že okrog 50% pomorskega blagov- nega prometa. Koncesijo za upravljanje VII. pomo- la v Trstu je npr. dobilo za- sebno podjetje TMT, ki bo kot strateški partner v ne- kaj letih vložilo 235 mio evrov v razširitev pomola in s tem povečalo njegove kapacitete s sedanjih 950.000 na 1,200.000 TEU. Hkrati gradijo v Trstu novo logistično platformo pod Škednjem v vrednosti 180 mio evrov, ki bo še dodatno povečala kapacitete preto- vora kontejnerjev, s čimer naj bi Trst v kratkem po- stal vodilno kontejnersko pristanišče na severnem Jadranu. Na primat pri preto- voru kontejnerjev računa tudi Reka, kjer je bil kontejnerski terminal Brajdica rav- nokar povečan s prvotnih 150.000 na 500.000 TEU, sodobno opremljen ter se pripravlja še na izgradnjo nove želez- niške postaje. Vrednost Investicije je skupno okrog 150 mio evrov. Koncesijo za upravljanje terminala je dobil tuj stra- teški partner, to je ameriška firma ICTS, ki upravlja 21 terminalov v 15 državah, ter je za odkup 51% vrednosti terminala vplačala 90 mio evrov, več deset milijo- nov pa je vložila v njegovo razširitev in opremo. Hkrati pa poteka izgradnja do- datnega kontejnerskega terminala na zagrebški obali s kapaciteto 700.000 – 800.000 TEU, v vrednosti 170 mio evrov, od česar naj bi tuj strateški par- tner, prihodnji koncesionar, prispeval okrog 100 mio evrov, ostalo pa so evrop- ska in lastna sredstva pristanišča. Da ne omenjam pri tem še izgradnje plinskega terminala z uplinjevalnikom na Krku, v vrednosti okrog 500 mio evrov, ki naj bi bil končan do leta 2019 in za izgrad- njo katerega se je na mednarodnem raz- pisu prijavilo 7 resnih investitorjev-po- tencialnih koncesionarjev svetovno znanih firm. Terminal naj bi začel po- slovanje leta 2017. Pri tem Hrvaška in dežela FJK obravnavata svoji dve prista- nišči kot najpomembnejša generatorja lastnega gospodarskega razvoja ter ob velikih kapitalskih injekcijah strateških partnerjev skokovito povečujeta njune pretovorne kapacitete. Ministru Gašperšiču pa je bila ob nastopu man- data Luka Koper komaj omembe vredno srednje veliko podjetje, čeprav deluje ob njej v pristanišču še prek 360 drugih go- spodarskih in pravnih subjektov z več kot 4100 zaposlenimi skupaj. Koper se sicer tudi pripravlja na razširitev kapa- citet kontejnerskega terminala s sedan- jih 850.000 na 1,150.000 TEU, a mu je pri tem skočil v hrbet nič manj kot me- stni svet občine Koper in odrekel pro- jektu soglasje, čeprav je podaljšanje ter- minala predvideno v DPN, ki ga je isti svet pa potrdil. Kar je Il Piccolo spet pri- voščljivo pospremil z mastno pripom- bo, da so namreč svetniki s tem sklepom “naredili harakiri”. Projekt za nov kon- tejnerski terminal na III. pomolu za 500.000 d0 700.000 TEU, v vrednosti okrog 500 mio evrov, opremljen z vsemi soglasji, pa leži v predalih že dolga leta, predvsem zaradi pomanjkanja do- mačega kapitala in odklanjanja tujega. Deloma pa tudi zaradi medsebojnega obračunavanja na hrbtu pristanišča, (zaradi koncesnin, lastništva nad zem- ljišči idr.), med MO Koper in občino An- karan, ki je bila ustanovljena tudi z na- menom, da zavre razvoj pristanišča. Ta- ko se koprsko pristanišče izčrpava na na- vedenih prometnih travmah in biro- kratskih obračunavanjih, se srečuje s kroničnim pomanjkanjem kapitala, iz- gublja razvojni tempo ter ga konkuren- ca, tudi po zaslugi velikih kapitalskih naložb strateških partnerjev, začenja po- tiskati v drugorazrednost. Zato mora država, kot večinski lastnik podjetja Lu- ka Koper, začeti hitro, odločno in učin- kovito reševati prometne travme in bi- rokratske vozle, ki ogrožajo že sedanje poslovanje in še bolj nadaljnji razvoj pri- stanišča, in nato razčistiti z upravo Luke Koper, ki se otepa strateških partnerjev, zelo resno dilemo, ali bomo odprli vrata tudi tujemu kapitalu in pognali prista- nišče v nov razvojni ciklus ali pa bomo vrtičkali, zaplankani vase, prepustili po- budo konkurenci in tako zakockali edinstveno zgodovinsko priložnost. Milan Gregorič O Da ne bi zakockali edinstvene zgodovinske priložnosti! Težke posledice zgrešene prometne politike S 4. strani Predstavitev društva ... o umira družinski član, je pomembno, da so otroci (svojim letom pri- merno) s tem seznanjeni. “Otroci namreč žalujejo neko- liko drugače od odraslih. V ne- kem trenutku so lahko zelo žalostni, potrti, dotolčeni, obu- pani in se radi umaknejo v sa- moto, že v naslednjem pa se lahko igrajo in veselijo. Sta- rejšim otrokom nudimo indi- vidualno svetovanje, za mlajše pa organiziramo ustvarjalne delavnice, kjer lahko na ra- zlične načine izrazijo svoje no- tranje občutke. Večkrat otroci navzven kažejo jezo, v resnici pa so žalostni. Delavnice jim omogočijo, da pridejo v stik s svojo žalostjo in jo prepoznajo. Za otroke in mladostnike prire- jamo tudi poletne Tabore za levjesrčne. Sodelujemo tudi s strokovnimi delavci v vrtcih in šolah”, pravi Matej Torkar. Društvo Hospic je danes prisot- no že po vsej Sloveniji. Zapo- sleni strokovni delavci delujejo kot koordinatorji za družine in koordinatorji oskrbe – tu je predvsem pomembno delo medicinskih sester z izkušnja- mi paliativne oskrbe. Pomem- bno je delo prostovoljcev, ki se K najprej strokovno izobražujejoin usposabljajo. Delo v Hospi-cu je vedno timsko, strokovni delavci in prostovoljci se redno srečujejo in v pogovorih med seboj izmenjujejo izkušnje, po- membne pa so tudi supervizije. Hospic sodeluje z osebnimi zdravniki, zdravniki specialisti, medicinskimi sestrami, proti- bolečinsko ambulanto in vse- mi institucijami, ki lahko nu- dijo pomoč hudo bolnim. Na različne načine si prizadeva za detabuizacijo smrti in osveščanje širše javnosti. Izo- braževalni programi vključuje- jo predavanja, izdajanje in sve- tovanje primerne tematske li- terature, info točke, stojnice, medijske objave. V letošnjem letu je začel delovati tudi ob- močni odbor društva Hospic za slovensko Istro. Njihovo pisar- no najdete v Kopru, na Krožni cesti 5 (Obalni dom upokojen- cev na Markovcu). Kadarkoli jih lahko pokličete (051 415 449) ali jim pišete (obala@ho- spic. si), h gibalno oviranim osebam pa pridejo tudi na dom. Storitve društva so brez- plačne za vse uporabnike. Za več informacij pobrskajte na spletno stran www. hospic. si. S 6. strani Živeti na ... dor dolgo živi na ladji, skoraj pozabi, kaj pomeni si obuti čevlje; vsakdanja rutina je povsem drugačna, je poudaril Paljk. “Gotovo začneš ceniti stvari, ki jih prej morda nisi”, je dejala Jasna Tuta. Življenje na barki je dosti bolj počasno, za vsako navadno opravilo, kot npr. zajtrk, si lahko vzameš čas. Na morju si moraš sam napolniti dneve in biti pri tem ustvarjalen. Barka sicer zahteva veliko dela, “kot tudi stanovanje, čeprav barke ne moreš pustiti razmetane … Vsaka stvar, ki ni pospravljena, bo lahko letela”. Med dolgim jadranjem, kot je bilo npr. njeno, ki je trajalo 32 dni, ponoči ni mogoče spati. S partnerjem sta dežurala v izmenah. V zabojčku za prvo pomoč sta imela “vse, česar se lahko spomniš”, več vrst antibiotikov in drugih zdravil. Obstaja tudi zelo dobra knjiga “Kjer ni zdravnika”. V vsakem primeru obstaja radio, s katerim se povežeš z zdravnikom in, po potrebi, tudi s kirurgom. “Treba je biti pripravljeni na vse”. Sredi morja pride tudi do težkih K trenutkov. 20-metrskih valovnista doživela, ker sta skrbnoizbirala pot v času, ko ni ciklonov. Vedno pa sta bila privezana na ladjo in sta nosila rešilni jopič, komaj je bilo kaj vetra. V četrtek, 3. marca 2016, je bilo v galeriji Ars na Travniku v Gorici doživeto odprtje skupinske fotografske razstave z naslovom Velike Žablje. Na razstavi se je imenitno predstavilo 8 tečajnikov Fotokluba Skupina75, to so: Fanika Klanjšček, Manuel Persoglia, Ivan Mikluš, Fabiola Torroni, Emanuela Trampuz, Andreja Vizintin, Karin Vizintin in Mario Vizintin. Aprila in maja lansko leto je Fotoklub Skupina75 priredil tečaj fotografije, ki se ga je udeležijo šestnajst tečajnikov. V Velike Žablje so odšli tečajniki v družbi starejših kolegov, tam jim je domačin Jurij Paljk povedal nekaj osnovnih podatkov o vasi. Na razstavi sta v galeriji Ars spregovorila duša fotokluba Skupina 75 Silvan Pittoli, ki je izpostavil predvsem pomen tečaja in seveda tudi namen fotografskih izletov po vipavskih in kraških vaseh. Jurij Paljk pa je spregovoril o svoji rodni vasi, o tem, kako so grobi arhitektonski posegi tudi izmaličili nekdanjo podobo, predvsem pa je pohvalil mlade goriške fotografe, ki so znali ujeti v svoj objektiv stare in lepe detajle pristne vipavske arhitekture. Razstava bo na ogled ves mesec. Likovna galerija Ars v Gorici / Fotografska razstava Velike Žablje Ljudje na različen način doživljajo morje. Potem ko si sredi modrine več tednov in ne vidiš nič drugega, “tudi ti postaneš morje, postaneš moder. Kot morje, ki je tam, in narava, ki vse sprejema, tak postaneš tudi ti, in to ti je dovolj. Kar pride, je v redu”, tudi čustva, strah, groza in sreča. Življenje na morju je bilo avtorici izziv, želela se je preizkusiti. In spoznala je, da je morje njena največja ljubezen, da brez njega preprosto ne more živeti, da želi svoje življenje posvečati zasledovanju obzorja. Še najlepši ji je Jadran. “Ko bi tu bilo vedno toplo in bi bile cene podobne mehiškim”, bi še najraje živela na barki v Jadranu. “Tako lepo, kot je tu, ni nikjer”. Foto JMP Foto JMP