KNJIŽNA POROČILA IN OCENE/DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA
Inja Smerdel, Ovčarstvo na Pivki: transhumanca od srede 19. do srede
20. stoletja ali trije »ovčarji«: etnološka razprava.
Koper: Lipa, 1989. 157 strani, risbe, fotografije, zemljevid.
Ovčarstvo kot kultura nas povezuje s prazgodovinsko, morda neolitsko podobo naših krajev pa tudi ostalega sveta. Čeprav je ovčarstvo pri nas v večjem obsegu izumrlo pred očmi naših očetov, torej v bližnji preteklosti, ga preveva dih misterioznosti in za njim ostajajo številna neodgovorjena vprašanja odnosa med človekom in živaljo in s tem med človekom in naravo.
Ovca je protislovna že kot simbol. Čeprav predstavlja milino in pokornost, jo je izbralo krščanstvo za svoj propulzivni simbol, v imenu katerega so osvojili zahod tudi z mečem. Ovca je prelivala kri na vseh žrtvenikih tega sveta in tako je še danes. Odtod morda njena moč. Mi ji rečemo drobnica, vendar so se je bale celo oblasti našega časa, če sodimo po številnih zakonskih prepovedih paše. Drobni deleži ovčjega mleka, volne, mesa in kože se lahko združijo v veliko bogastvo, ki njenemu lastniku prinaša veljavo in čast. Zato pa se mora človek živali podrediti, se ji takorekoč žrtvovati. Gospodar ovčerejskega gospodarskega ciklusa je narava sama, ne človeški pohlep. Kje so motivi za takšno nesebično služnostno ravnanje človeka — ,krone stvarstva1? Knjiga Inje Smerdel se loteva obrobja teh vprašanj, v glavnem pa jim šele postavlja temelje s svojo sistematično in natančno faktografijo.
Kljub znanstvenemu pristopu je značilnost njenega pisanja pretežno poljuden način podajanja. To bi lahko bila odlika novodobnih etnoloških besedil: notranja sistemska trdnost in izrazna komunikativnost na zunaj. V tem pogledu je avtorica pokazala veliko inventivnosti, ni pa ostala dosledna v svojem prizadevanju skozi ves tekst. Ta se izrazito cepi v tri načine podajanja: v dokumenta-ristični, v poetično-literarni in v strokovno-didaktični način. Hudo je, kadar enega od načinov uporablja v preobilju ali v nepravem trenutku. 2e na začetku zmoti nepotrebno poetiziranje (»klicanje duhov«) ali psihoanaliziranje (»gospodovalen lik očeta«), ki večinoma ne pripomore k jasnejši podobi same snovi, tembolj, ker hip nato preide v učinkovit dokumentarističen način podajanja (npr. poglavje Pastirji ovčarji in sirarji!), kjer nam avtorica ponudi živo življenjsko tkivo brez motečih didaskalij. Na teh boljših mestih njeno besedilo ni samo prikaz geneze neke kulture, ampak poglobljen prikaz skrivnosti vsakdanjega življenja. Pa tudi tukaj si avtorica ne more kaj, da ne bi s pomočjo aluzije na pisatelja Kovačiča
z omembo .preseljevanj' duhovito opomnila na transhumanco kot globalno življenjsko metaforo. Besedilo Inje Smerdel tako neprestano niha od leposlovnega k strokovnemu načinu izražanja. Tekočemu pripovedovanju kar naenkrat sledi nepotrebno .učeno' izražanje, ki lahko bralca zelo zmede. (Npr. računalniško nume-riranje podpoglavij na str. 67 ali na str. 114, ko najprej našteje dva elementa, ju na kratko opiše, nato pa nadaljuje: »Med prve sodi...« Bralec se mora nato vračati nazaj, da odvozla, kateri so tisti prvi.)
Vseh teh značilnosti obravnavanega besedila ne omenjam kot izrazito negativne postavke knjige, čeprav bi se najhujših protislovij lahko iznebila z ustreznim recenziranjem pred tiskanjem. Nasprotno! Občutljivemu bralcu je avtorica med vrsticami in s stilom pisanja natrosila številna občutja, ki so tesno v zvezi z ovčarstvom, a jih ni moč izraziti na klasičen način. S tem v zvezi avtorica sama v zaključku omenja »manj stvarno premišljanje«, oz. »poetičen, prav epski konec premišljanja« (str. 130 in 131). Z iskanjem novih izraznih načinov skuša torej razširiti etnologovo in bralčevo senzibilnost. Z drugimi besedami: etnološko besedilo dobiva osebno noto.
Podoben učinek je avtorica dosegla s kombiniranim (sinergetskim) delovanjem knjige, razstave, kataloga za otroke in video kasete. Mediji se v tem primeru ne pokrivajo, ampak dopolnjujejo. Kar ni mogla pokazati razstava, je dopolnjeno s knjigo in obratno. Kombinirana uporaba različnih medijev odpira novo poglavje muzejskega delovanja in je vredna razmisleka.
Razstava Kam so vsi pastirji šli, ostaja v primerjavi s knjigo na površju problematike. Kako tudi ne bi, saj vizualnost redkih predmetov, ki so še ostali od te dejavnosti, ne more pričarati vseh razsežnosti ovčarstva na Pivki, ampak prikaže zgolj (naključne) fragmente. Glavna komponenta prezentnosti muzejskega predmeta je sedanjost. Prikazovanje preteklosti s pomočjo predmetov je verjetno samoprevara, idejni konstrukt muzealstva.
Video kaseta, ki je nastala kot dopolnilo razstavi, pa kot da je iz nekega tretjega koncepta. In res gre za tri medije, ki se spojijo šele v gledalčevi zavesti. Vsak zase stimulira različne ravni dojemanja in s tem manifestira različno kvaliteto gledalčeve imaginacije. S stališča muzejske etnologije je projekt Inje Smerdel in Slovenskega etnografskega muzeja vsekakor zanimiv podvig, ki kliče po poglobljenem ustvarjalnem soočenju dveh strok: etnologije in muzeologije v povezavi s sodobnimi tehničnimi sredstvi.
Vrnimo se zdaj h knjigi!
Razdeljena je na 13 poglavij. 2e iz te razdelitve je razviden avtoričin inovativni pristop k tematiki. Mogoče tudi za njo samo velja ovčarski rek, ki ga omenja na začetku: »Bolj ko je svoj, bolj se ga boj!« V našem primeru ta karakterna poteza prinaša v glavnem pozitivne rezultate. Omenil bi samo enega. Ko pride v prvem poglavju do zaključka o pomenu mleka, glavnega ovčerejskega proizvoda, ne nadaljuje z .etnografijo', s tehnologijo in delovnimi postopki, kar bi pričakovali po klasični etnografski shemi, ampak se obrne k poglavju o posestnikih (str. 23), ki se izkaže za glavno tematsko skrb ali kar za tezo knjige. To poglavje je tudi najdaljše (20 strani). Kaže prizadevanje za prikazovanje kulture kot elementarne sestavine vsakdanjega življenja. Opisovanje rodbinskih povezav, pravih pivških dinastij, se navezuje na opise domačij, arhitekture. To je lepa demonstracija teze o arhitekturi kot družbeni vsebini. Nato pride do dramatičnih ugotovitev o družinskih odnosih, ki neposredno in usodno vplivajo na .kulturo'. To je nova etnologija. Intima se prepleta z občostjo. Etnološki človek ni masovno bitje, ampak individuum, vpet (ujet?) v občestvo. Na to smo bili etnologi doslej premalo pozorni, čeprav se skoraj vsak pogovor na terenu sčasoma obrne v razjasnjevanje rodbinskih povezav. (Nekaj tudi zato, ker smo si skoraj vsi Slovenci v sorodu!) Z njimi se plete v vsakdanjem življenju osnova za vso ostalo kulturo. Iz knjige Inje Smerdeljeve je morda rahlo razvidna hipoteza, da so rodbinske povezave tista mreža kulture, ki jo ljudje pletemo kot pendant mreži nature. Vsaj v proučevanju ovčarstva, pri katerem je človek v službi naravnega ciklusa živalskega in rastlinskega sveta, bi to hipotezo morali resno upoštevati. Mimogrede, že v tem poglavju bi se zaradi jasnejše prostorske usmeritve moral pojaviti zemljevid in ne šele na strani 77.
Svojevrstna avtoričina metodologija se še poglobi v poglavju Pastirji, ovčarji in sirarji, kjer ovčarstvo prikazuje kot večplasten kulturno civilizacijski pojav. Ovčarstvo je pred nami kot sugestivno življenjsko tkivo, ne pa kot skupek suhoparnih zgodovinskih podatkov.
Knjiga Inje Smerdel je vznemirljiva zaradi številnih inovativnih postopkov in hkrati tako protislovna v iskanju različnih izraznih načinov, da se mi zdi nujno omeniti nekaj šibkih točk.
Organizacijo transhumance prične z omembo tipov transhumance iz literature. Mimo tega, da je romunski avtor N. Dunare nekoliko (preveč) oddaljena re-
refenčna točka, bi bilo bolj logično, če bi nam avtorica predstavila najprej pivško transhumanco, šele nato pa iskala analogij v literaturi. Induktivna metoda bi bolj ustrezala zaradi splošnega poudarka na življenjskosti tematike, ki sicer veje iz obravnavane knjige. Dunareovi tipi namreč niso prav prepričljivi za pivško ovčerejo. So nekako kabinetni v primerjavi z materialom, ki ga ima v rokah avtorica. Kar sama od sebe se vsiljuje misel, da bi ravno pivška transhumanca lahko pripomogla h kritiki togih kabinetnih modelov. Pa tudi sicer bi se dalo morebiti v večji meri nasloniti na domače analogije. Na primer: Časovno in krajevno najbližja transhumanca pivški, so selitve ovčjih tropov s Travnika v Bosni na Vipavsko in na Kras. Dalje: zakaj primerjava ,sirnice‘ (str. 95) z Romunijo, ne pa s Krasom in Furlanijo? Ali ni za začasnost ovčarskih bivališč pri roki analogija s trentarskimi planinami, kjer je tudi del objektov začasen, montažen?
Zelo lepo izhodišče za nadaljnje raziskave ovčarstva je avtorica podala v zaključnem poglavju, kjer na strani 128 govori o stikih pivških ovčarjev z drugimi etničnimi skupinami (Čiči, Istrani, Furlani). To je zelo bliskovit, vendar pronicljiv in pomemben delček knjige, kjer se nam transhumantni ovčarji pokažejo kot posredniki med različnimi kulturami. In to je menda tudi osnovno sporočilo knjige in celotne muzejske akcije okoli pivškega ovčarstva: prinašamo vam drugačen pogled na odnos med človekom in naravo.
Naško Križnar