V sedanjih neugodnih razmerah hočemo omo¬
gočiti tudi manj premožnim ljubiteljem dobre knjige,
da si Sčasoma nabavijo vsebinsko izbrano knjižnico.
V ta namen smo začeli izdajati ..Moderno knjiž¬
nico", ki bo v posameznih snopičih, po 32 strani
obsegajočih, prinašala najboljša dela naših domačih
pisateljev in pisateljic ter izbrane umotvore iz sve¬
tovne književnosti v dovršenih prevodih. Spisi naj
blažilno vplivajo na razvoj naroda, zato bo ..Moderna
knjižnica" izključevala vsako manj vredno vsebino.

Vsak teden izide vsaj en snopič in ko bo delo
končano, ga priredimo tudi kot samostojno knjigo,
na zahtevo vezano.

V  prvih snopičih priobčimo našega priljublje¬
nega pripovednika Milana Puglja ..Novele in črtice"

Vsa naročila in dopise je nasloviti na upravo
in založništvo ..Moderne knjižnice":

Tiskarna »Slovenija** ,

Ljubljana, Wolfova ul. 1.

niLAN PUGELJ

NOVELE IN ČRTICE

TISKA IN ZALAGA TISKARNA „ SLOVENIJA"
V LJUBLJANI, WOLFOVA ULICA ŠT. I

107387

Glasba.

Tretje leto teče, odkar je umrl gospe Matildi Meja-
čevi mož. Ostavil ji je pokojnino in veliko in lepo hišo
na glavnem trgu. Hudega ji ni. Ima le eno hčerko, ki je
stara okoli desetih let in obiskuje ljudsko šolo. Stanujeta
ravnotako in ravno tam kakor tedaj, ko je živel rajni.
Desne tri sobe prvega nadstropja s pogledom na trg so
prostori, koder preživita večino časa. Tudi veljajo dalje
vse moževe odredbe. Tako spi debelušna dekla, ki je
obenem kuharica, še vedno v svoji podstrešni čumnati.

Obiskov sprejemata malo. Vdova nima sorodnikov,
a moževi žive daleč iz mesta, na .svojih kmetijah in po¬
sestvih. Edini moški, ki prihaja redno trikrat na teden v
hišo, je profesor glasbe Anton Nikolin. Srednjevelik,
čokat mož je, star okoli štirideset let, prijazen in ne¬
vsiljiv. Nosi zlata očala brez okvirjev, nima brk, toda
po navadi je slabo obrit. Vrat njegov je širok in kratek,
ovratniki nizki in zapognjeni. Ves obraz je ene same rjave
barve, samo čelo prehaja proti lasem v nežno belino.
Lasje so kratki, nemarno počesani in nad ušesi popol¬
noma sivi.

Hčerka, ki ji je ime kakor materi, in jo kličejo za
Tildo, ga šteje med domače in govori z njim prosto¬
dušno o vsem, kar zanima njeno otroško srce. Večkrat
se mu skrije. Gospod Nikolin pozvoni, odloži v predsobi
klobuk, svršnik in palico, potrka na sobna vrata in ne
čaka, da bi se mu kdo odzval. Soba leži južno in pro¬
sojne, nežno tkane zavese prestrezajo 1  svetlobo in solnce,
ki sili vanjo. Na desno stoji peč, za njo so vrata v sosed¬
njo sobo, med vrati in oknom je klavir, črn, svetel, še
skoro nov, široko odprt, z negami na pultu, toda učenke
ni. Nikolin stopi po zeleni preprogi dalje in mrmra: Aha.
si se spet skrila. Najdemo te takoj. Za kazen boš igrala
skale.

h

Vse tiho.

Nikotin vzame robec, obriše očala in potem še nos.
Aha, mrmra naprej, poskusiva tudi vaje za mezinec in
sredinec.

Nič odziva.

»Kje pa tičiš, ti rogač?«

Pogleda za peč, pod klavir, za naslanjače, za knjižno
omaro in se nato pripogne, da bi videl tudi pod zofo.
A ker ima precej trebuha, mu buši naglo v glavo kri, da
je ves rdeč in zabuhel. Dvigne se naglo kvišku in za-
sopljeno kašlja.

»Tvoje pete vidim, Tilda. Na noge, Amaconka, da
ne spolnim svojih obljub.«

Tilda se slastno hihita in leze izpod zofe. Suha je.
Njeno krilo je prav kratko, a noge tanke in dolge.
Pentlja, ki jo ima v laseh, se ji je nekam ujela, in zdaj
jo odmotava s svojimi drobnimi prsti. Ko vstane, kaže
vse zobe in gladi predpasnik, ki se je zgrbil okoli
pasa.

»No, kako pa tvoji otroci.«

»Hvala za vprašanje. Vse je še precej zdravo.«

Odgrne zeleno pregrinjalo in kaže, med večjimi in
manjšimi medvedi, ki leže na zofi, čudno zgrbljenega
možička iz blaga, že zelo oguljenega, zamazanih oči in
odbitega nosa.

»Samo ta-le je nekaj slab, naš stric iz Amerike.«

»Kdaj so pa prišli stric iz Amerike?«

»So se pripeljali. So spotoma padli v morje. So bili
mokri in vsi osoljeni. To jim nemara škodi.«

»Zakaj imaš pa vse pokrite?«

»Bleščalo se jim je. Dandanes, pravi mama, so
zdravniki dragi, zlasti Specialisti.«

»No, zdaj pa h klavirju.«

Tilda se vrti proti klaviaturi, zavrti klavirski stol
više, takoj spet niže, počasi sede in izbira note.

»Hm,« pravi, »mama je danes sitna, hm! Se krega
z vsakim, kdor pride blizm Z menoj, z Uršo!«

»No-, pričniva s to-le vajo. Kar igraj!«

Nikolin sede v mehek, zelen naslanjač, prekriža
noge in položi roke na naslanjalo. Glavo nasloni nazaj in

5

se zagleda v strop. Tilda igra. Počasi, brez volje, v
slabem taktu, vse samo zato, ker mora.

. »Štejva,« pravi Nikolin. »Pazi.«

Z očmi gre malo niže na steno, ki je polna manjših
slik in fotografij. Slap Savice, Vintgar, Bled, Tilda štiri
leta stara. Tilda z birmansko botro, Tilda prav iz zad¬
njega časa, pod njo njena mati, ko je bila stara osem¬
najst let. Krasno dekletce, šegavo, zdravo, izredno živih
oči.

»Veste,« začne spet Tilda, »sem gledala v zrcalu
ta-le zob, ker pravijo 1 , da bom morala zaradi njega k
zdravniku, pa mi je rekla, glej, kako je lišpava! Jaz pa
nazaj: Kaj pa tisti koderčki po čelu, na sencih pa za
vratom? — Smrkla, je siknila prav kačasto 1 , marš ven.
Malo je manjkalo, da me ni sklofutala.«

»Igraj, igraj igraj!« ponovi hitro Nikolin. »In štejva.
En, dva. en, dva!«

Tilda se zagleda v note in začne: En, dva, en, dva.

Gospod Nikolin posluša in misli na konferenco,
katere se mora popoldne udeležiti. Hoče se mu zdehati,
toda premaga se. Spomni se na včerajšnji koncert svo¬
jega prijatelja-dirigenta. Blamaža! Nato premišlja o
skladbah, ki jih je dobil v oceno in o katerih se je treba
previdno izraziti.

Zunaj se odpro vrata, Tilda neha in dvigne prst.

»Mama s trga! Bogve, če je prinesla jabolka. Špič-
niki so najboljši! Seveda zame!«

»Zdaj le igraj!«

Gospa se pogovarja zunaj z deklo in ji naroča, naj
takoj zakuri. Danes bo juha. Mesar je priložil lepo kost.

Potem se odpro vrata v sobo in gospa pozdravi.
Nikolin naglo vstane in ji nese roko.

»Kako je vaše zdravje? Zadnjič vas je bolela
glava.«

»Vse dobro,« se zahvali gospa. »Pri nas je ponavadi.
Naše življenje je vsakdanje, ker črpamo, kar potrebu¬
jemo in imamo, iz vsakdanjosti. Pri vas pa je drugače.
Živite visoko nad nami in jemljete svoje dušne potrebe
iz umetnosti. S svojimi skrivnostmi ne zaidete nikoli
med nas;«

»Nič, gospa. Ako mislite glasbo, potem vam povem,
da v takem provincialnem gnezdu, kakor je naše mesto,
o njej sploh ni govora. Dovolite, da rabim vaše besede:
To je glasbena vsakdanjost, ki živi prav nizko pri tleh.«

»Phihihi,« se prične smejati in zvijati Tilda. »Rdeči
papirček, ki sem ga jaz pristrigla v špico, imaš pa le za
trakom.«

Gospa pogleda v zrcalo. Res je.

»To te bom. Poglejte, taka je. Posvarite jo. Opro¬
stite, ker sem motila.«

Gospa odide in Nikolin sede nazaj v naslanjač.

»Dalje,« ukaže, »dalje. Štej!«

Gleda v sliko gospe, ko je bila stara osemnajst let.
Zdaj ji ni več dosti podobna. Na podobi je vse popek,
vse brst, vse šele dražljivo nakazano, na gospe pa je
vse obširno izraženo, odkritosrčno povedano, vse brez
slutnje, brez ugibanja. Njen vrat je močnejši, brada
večja, oči mirnejše. Pri vsem tem pa gotovo ni še stara
štirideset let. Njena hoja je živahna, njene kretnje
gibčne, zgovorna je, še polna smeha. Na moža počasi
pozablja, poslavlja se od mrtvih, bliža se živim.

In ti, Nikolin, kam? Prve snežinke so se prijele
tvojih las. Star si petinštirideset let, pa še nisi preživel
svojega fantovstva. Ješ sam, misliš sam, spiš sam. ob
jutrih šivaš gumbe in trakove k spodnjim'hlačam. Kaj.
res ne misliš poskusiti, kaj se pravi imeti žensko doma,
biti oče sinu, hčeri in še sinu in še hčeri?

Tilda neha, dvigne drobni prst in zasiče: Pst! Meni
se zdi, da so se zbudili otroci. Fridolinček joče, strica
pa strašno boli. Se je prehladil v morju. Ga bode.

Nikolin se zagleda v Tildin profil in misli: Svoji
materi ni prav nič podobna. Nos, ustne, dolgo lice, vse
spominja na očeta.

Tilda Nikolina ne sovraži, temveč ga ima celo rada.
Toda če ve, da se bosta učila ob treh popoldne klavir,
vseeno poskusi, kako bi se izmuznila. Deset minut pred
tremi vpraša mater: Ali me pustiš k prijateljici .Jelki?
»Zdaj?«

7

»Zakaj?«

»Saj imaš ob treh uro.«

In Tilda postavi drobni kazalček pred usta in nos,
globoko in hudomušno vzdahne in se smeja: »Oh, saj je
res, saj je res!«

Nato se zgubi v ta ali oni kot in se uda usodi.

Večkrat pa — zlasti zadnje tedne — se ji nakana
obnese. Vpraša, če sme k Jelki, gospa mati premišlja in
tako preteče minuta molka.

»No, bo kaj?«

»Pa pojdi!«

Tilda loputa z vrati in odvihra po stopnicah, boječ
se, da ne bi srečala gospoda Nikolina, ki bi jo ustavil
in povabil s seboj.

Vdova se umakne v jedilnico.

Malo po tretji uri pride učitelj. Najprej pozvoni, in
ker mu nihče ne odpre, poskusi kljuko. Vrata so od¬
prta, zato stopi v predsobo, odloži svršnik, klobuk in
palico in gre dalje v sobo s klavirjem, ne da bi trkal.
Pogleda sem, pogleda tja, pripogne se, da vidi pod zofo,
sl  Tilde ni. Nemara pride.

Gospa Matilda je ukazala Urški, naj postavi na
desno stran vrat, vodečih v sobo s klavirjem, tisti
.starikavi naslanjač, ki je spleten iz belih šibic in je stal
do zdaj v obednici. Zdaj je tam že štirinajst dni in sa¬
moten in pust z odprtimi rokami vabi, naj sede kdo v
njegovo prostorno naročje.

Gospod Nikoli« vtakne roke v žep' in hodi gor
in dol. Domisli se na veliko nezgodo, o kateri je bral
v časopisu, obstane za nekaj časa tik klavirja in gleda
fotografijo, ki predstavlja Matildo v mladosti. Nato mu
zapoje nekje zadaj v lobanji prijazna melodija, stopi brž
h klaviaturi in ujame z desnico tiste akorde. Prične tako
tipati sem in tja, potegne iz žepa še levico in pomaga
samo z levim kazalcem. Presneta punčka, mu šine prav
.za čelom, klavir ji ne diši posebno. Neha tipati po kla¬
viaturi. vtakne roke spet v žep in hodi po preprogi.
Gospa Matilda, si misli, ni napačna in bi :  ne bilo zoprno,
če bi se ji človek približal. Dobiš ženo, hčerko, vrt, hišo,
dober klavir in bogve kaj še. Ali kdove to, kako je na-

pravil njen stari oporoko. Stanovanje je pa tukaj pri¬
jetno-. Ta soba'na primer je južna, polna solnca. ravno-
tako spalnica tam poleg. Obednica leži severno. Vrt je
majhen kakor robček za nežni nosek mlade deklice.
Dva grmička, dve gredici, sicer samo zidovje. Toda
sredi mesta je. Hiša je v dobrem stanju. Vrata so pa
črno pobarvana, kar spominja na mrtvašnico.

Med tem odpre gospa Matilda tiho vrata jedilnice,
jih enako previdno zapre ter stopa po prstih do nasla¬
njača. Previdno se zasuče in nalahko sede. Hoče se ji
glasbe, glasbe.

Nikolin obstane in se zagleda v lestenec, ki visi
od stropa. Z očmi hoče ujeti neko nenavadno napisano
skupino not. Stopi spet h klavirju in tiplje. Potem seže
z nogo nazaj pod stol in ga vleče nerodno pod se. Sede
samo na rob in poprime še z levico. Polahko prične
igrati.

Gospa Matilda je zlezla sko-ro vsa v naslanjač. Gla¬
vo naslanja nazaj in gleda v strop. Posluša in uživa,
kakor bi pila dobro vino. Zapre oči in zdaj ne vidi več
stropa, temveč gospoda Nikolina. Njegov obraz je rjav,
gladek, okrogel in trd, kakor bi imela pred seboj držav¬
ljana nekdanjega Rima. Včasih mu zatrepeče nekaj
Okoli ustnic, zdi se, da hoče biti usmev, toda usmev
moža, ki se vzdržuje smeha. Po sencih mu polže druga
za drugo sence. Lasje nad ušesi so sivi, istotako zadaj
nad tilnikom. A to ga dela še bolj moškega, krepkega,
odločnega. In igra in igra, ah, on je pravi umetnik.

Gospod Nikolin je pozabil na to, da sedi za kla¬
virjem v stanovanju gospe Mejačeve. Pozabil je dalje,
da je prišel učit igravo Tildo-. Popravi se na stolu, da
varneje sedi, seže z nogo- po pedalu in se razmahne.
Sanja, izmišljuje si sproti novosti, ki ga nosijo vedno
dalje in dalje. Ne sliši voza, ki škatlja nerodno pod okni,
niti smrkavca, ki žvižga in se dere nad svojim tovar-
šem. Zdaj je spremenil dur v daljnji mol in to- je bila
zanj divota. Napravi enako še enkrat in še enkrat. Po¬
skusi podobno- spremembo iz drugega dura v drugi mol,
toda ponesreči s-e mu. Udari po tipkah in naenkrat neha.

Pedal drži, da zveni klavir polno, mogočno. Potem
spusti tudi pedal, pogleda zaspano okoli sebe, potegne
uro in zazdeha. Gleda dolgo kazalce, a ko jo spravi, ne
ve, koliko je. Vzame jo še enkrat v roke in vstane.

Gospa Matilda skoči kvišku, prime strastno za
kljuko, tiho odpre in zapre, pa odšumi po stopnicah v
pritličje. Tudi gospod Nikotin odhaja. Počasi koraka v
predsobo, se tam obleče, pokrije, vzame palico in odpre
vrata v vežo. Na vrhu stopnic poišče robec, ga razgrne
in se usekne. Nato se dolgo briše, zmečka malomarno
robec, vtakne ga v žep, prime se za naročje in prične
stopati po stopnicah. Ko ima še tri stopnice do štiri¬
oglatega presledka, se pokaže izza ogla gospa Matilda,
vsa rdeča in živahna, hiteča v stanovanje. Nikolin
obstane.

»Je ni,« pravi.

Gospa teče še par stopnic mimo njega, pred vrhom
pa se ustavi in obrne. Tudi Nikolin se obrne. Pred njim,
skoro pred nosom, stoji noga gospe Matilde in sicer
desna, leva pa se skriva stopnico više pod krilo. V rjavi
nogavici je in tudi solen je rjav, majhen, poln. lep.
Gleženj je —

»Je ni bilo, kaj ne?«

»Čakam, čakam ...«

Gleženj je okrogel, ni zavaljen; prav okusen je, prav
ženski, ženski.

1  »Pa ste ji povedali, kdaj pridete.«

»Kako ne? Povedal... in ...«

Potem je noga prav ozka. nato se slikovito širi, do
tam, kjer gleda izpod krila košček snežno-belih čipk.

»To jo bštejiem ...«

Gospa Matilda vidi, kako gleda on njeno nogo, in
je vsled tega vsa v zadregi. Mala ušesca, ki gledajo le
do polovice iz rjavih las so rdeča kakor kuhana. Hoče
se takoj prestopiti, a zadaj se drži tako nerodno za
leseno naročje, da ne more takoj.

»No. to jo okregam! Kako je poredna, kaj?«

Zdaj se okrene, potegne nogo kvišku in steče naglo
na vrh.

10

»Prihodnjič, kakor navadno. Zbogom, gospa.«
»Zbogom,« mu vsa rdeča odgovarja.

Dvakrat je šlo vse v redu. Gospod Nikolin je prišel
in Tilda je že čakala za klavirjem. Po kratkem pomenku,
o medvedih in o stricu iz Amerike sta se pričela učiti.
A danes je lep' jesenski dan in solnce je vzrok, da Tilda
ne more strpeti doma.

Vdova sedi pri oknu in se koplje v prijaznih, mehkih
žarkih. Podolgovata, črna in skrivnostna ura na steni
bije s svojim daljnjim in otožnim glasom tri četrt na tri.
Urška je že pomila in odšla v pralnico.

»Mama,« pravi Tilda prijazno, »ali smem k Jelki?«

Vdova se zamisli. Za njenim hrbtom stojita zakon¬
ski postelji, temnozeleno pregrajeni, prostrani kakor
polje. V kletki pri drugem oknu škrblje kanarček
sladkor.

»No. zakaj pa ne odgovoriš?«

Tilda gleda zvito na uro. Veliki kazalec se pomika
počasi proti dvanajsti.

»Ali-me pustiš!«

»Pa pojdi, Toda pred mrakom moraš biti doma.«'

Tilda odleti kakor piš. Loputa z vrati, po stopnicah
teče kakor bi padala. Vse utihne. Čuti je le skakljanje
kanarčka in rahlo tiktakanje ure. Po trotoarju zvene,
nepretrgoma koraki, zdaj ozki in gosti ženski, zdaj ši¬
roki, počasni moški. Potem utone vse v drdranju voza.
Počasi prileze spet iz ropota korak potem skakljanje
kanarčka, potem tiktakanje ure.

Vrata v predsobo se odpro, za njimi ona v sosedna
sobo. Gospod Nikolin je tukaj. Hodi gor in dol. Kadar
stopi na goli parket, je njegov korak oster, odločen.

»Si spet pod zofo-, kaj? Le ven prilezi.«

Nič odgovora.

»Čakaj, primem te za palec na nogi in privlečem
na dan kakor raka iz luknje.«

Spet nič.

»Je spet ni, Lepa reč.«

Hodi gor, dol, gor, dol. dolgo molči, potem neknje
obstane.

»Ne bo nič,« se oglasi, da dvigne vdova pozorno
glavo. »Otrok je prerazvajen. Tako se pa ne gremo.«

Vdova zašepeta vsa prestrašena tako tiho, da niti
sama ne čuje: ali odide?

Ne. Gospod Nikolin spet hodi.

»Se vidi,« mrmra, »da ni pri hiši gospodarja. Gospa
ima srce kakor kos sirovega masla.«

Vdova se nasmehne in pomiri. Klavir se oglasi. Naj¬
prej zapoj© tri tipke, potem druge tri, spet druge tri
in tako dalje. Nato pojeta samo po dve, na zadnje po
ena. Zdaj škriplje stol. Oglasijo se basi. Debeli, hreščeči,
prav nizki. V sredini zapoje nekaj tipk rahlo vprašujoče,
odgovarjajo, jim basi.

Ropot voza, ki drdra pod okni, vse skvari. Vdova
prav tiho vstane, gre do vrat in jih počasi in previdno
odpre. Ravno tako druga vrata, vodeča v jedilnico.
Pride v predsobo, leze po prstih do naslanjača in silno
oprezno sede. Somračno je, nekoliko hladno. Na obe¬
šalniku visi ponošeni črni svršnik, dišeč po cigarah,
potlačeni rjavi klobuk in spodaj zbita palica. Gospod Ni¬
kolin igra, kakor bi bil na ves svet pozabil. Nemara
izraža zdaj, si misli gospa, svoja čustva. Kako je še
mlad, se ji zdi, poln zanosa kakor mladenič. Bogve, ali
so ta čustva povzročena po kakem zunanjem vtisu.

Lepo je res, kar igra. Preprosto, dostopno', do¬
zdevno, umljivo. Človek čuti ravno tako kakor poje
klavir, toda če bi ga vprašal, kaj je to, kaj govori, kaj
čuti, bi ne mogel povedati. Glasba je polna tega, kar
nosimo v prsih.

Vdova se pomakne globlje v naslanjač, kakor bi se
hotela skriti. Zakaj po> zadnjih mislih se vpraša, če bi
vendar le ne bilo- mogoče, da bi izrazil gospod Nikolin
na klavirju njo. Mogoče s kakim napevom, ali celo s
skupino glasov. Ali to ne gre. Misel nanjo pa lahko
Izrazi, kak spomin, morda tudi njeno hojo. Če izrazi
nanjo misel, kakšna, katera je ta misel? Pozdrav, vabilo,
nemara samo spominski opis.

Naenkrat je konec. Klavir ne poje več, Nikolin stoji
med vrati, gospa pa je pozabila oditi. Zdaj se hipoma
dobro zave, prime za obe naslonjali naenkrat, hoče se
naglo dvigniti, toda prepozno je. Vsa je rdeča, smehlja
se in gleda v naročje. Tudi Nikolin obstane. Bistro gleda
gospo in čaka.

»Oprostite. Poslušala sem Vas.«

»No, no,« išče on primeren odgovor in ker prav
nič ne najde, zamahne z roko in čaka. Zdaj je še on v
zadregi in prične segati po žepih. Najprej v levi hlačni
žep, potem v malho, v desnega pri suknji, v levega
hlačnega, v onega zadaj, na zadnje privleče uro in jo
odpre. Briše šipio s kazalcem in se prestopi.

»Tukaj v predsobi je nekako vlažno in temno, a
zunaj je solnčno, sploh lepa jesen.«

»Mislite, da bi šla ven?« vpraša vdova sramežljivo
in stopi tik naslonjača tako negotovo 1 , kakor bi hotela
vsak hip sesti spet vanj. Gleda v tla, vsa je rdeča in
se smehlja. »Prej,« nadaljuje, »ko smo bili še vsi, smo
šli včasi na sprehod. Toda redko, le ob nedeljah ali
praznikih. Smo romali na kakšen gostilniški vrt v pred¬
mestje. Živim vedno tako, po meščansko, doma.«

Poslušala me je, šine Nikolinu po možganih, po¬
slušala! Ta zavest mu je prijetna, a spravlja ga obenem
v zadrego.

»Jaz pa narobe,« pravi. »Brez prirode bi ne mogel
živeti. Kadar ujamem prosto uro, pa hajdi ven. Zunaj
vse iztaknem. Divje zajce, tudi srno.«-

Ah, zajčki so dobri. Toda dosti dela je z njimi.«

»Ne, zato,« pojasni Nikolin. »Najdem jih. da jih
gledam, opazujem. Ravnotako šoje, ki hrešče po' go¬
ščavi, in druge ptiče. V enem mesecu se shladi in potem
pade sneg. Tam zunaj pa, tik neke poti pod gozdom, se
zbere voda v tolmun, čista voda kakor kristal, iz dna pa
požene nešteviino podvodnih rastlin, sočnih, sveže ze¬
lenih kakor spomladi na solnčnem travniku. Vseokoli
visok sneg, a sredi njega prekrasen priroden akvarij.«

»Potem, spomladi je lepše,« pripomni gospa s po¬
vešenimi očmi.

»Da. Koncem februarja, če je solnce, prilezejo' iz
blata žabe, za njimi pupki in vsi, halo, takoj na ženito-
vanje! — Ali čas je. Dovolite, da se poslovim.«

Sneg, sam sneg, kamor se upro oči. Po- strehah, po
vrtih, po drevju, po dvoriščih, po okolici. Po cestah je
sanenec in po njem drče sani, zvončkljajo konji, a debeli
nedeljski voznik je zavit v lisast koc, v obrita lica je
rdeč kakor puran, v zobeh pa drži dolgo viržinko.

Gospa Matilda je vsa prazniška. Na sebi ima belo
bluzo in črno krilo, ki se je tesno oprijema. Njen sijaj
povišuje bel predpasnik, na robu poln napihnjenega
okrasja. Njeno lice je zdravo, rdeče in belo, a temno-
rjave oči begajo s predmeta na predmet in se v svoji
iskrosti poredno utrinjajo.

Rožnata peč se za vrati udobno uveljavlja. Okoli
sebe razširja prijazno toploto, ki vse predmete, žive in
mrtve, prijetno in vabljivo oklepa. Miza je že belo pre-
grnjena in na njej stoje 1  krožniki, kozarci za pivo in
vino, posoda z južnim sadjem in v visoki tenki vazi
troje živordečih nageljnov. S stene gleda slika pokoj¬
nega moža. Miren je, resen, zamišljen nekam drugam
in tega vsega, kar se godi v sobi, niti ne opazi. Zre
približno proti oknu, nemara tudi skozi, toda brez cilja,
ker nima namena gledati.

Tilda nagaja v kuhinji Urški in ravnokar silovito
kriči, ker se Urška nad njo maščuje, jo tišči v kot in
šegače. Zdaj prileti v kratkem krilu in na dolgih in
tenkih nogah v sobo, vsa je zaripljena, vrže se na oto-
mano, stoječo ob steni tik okna, oddihuje se in jadikuje:
»Po zdravnika! Pomoč, pomoč! Srce mi je zmlinčila!
Pomoč!«

»Malči!« ukaže gospa. »Ti bomo pomagali s palico!«

»Gorje,« sika naprej Tilda. »Izdana sem! Ljudje, ki
me obdajajo-, so moji zakleti sovražniki.«

»Boš šla!« jo podi gospa in hčerka skoči spet dva¬
krat, trikrat s svojimi dolgimi nogami preko sobe in
butne v spalnico.

Točno ob. dvanajsti uri se oglasi v predsobi zvonec.
Gospa vsa zardi, toda pride samo Jela, prijateljica Til-
dina, ki je danes tudi povabljena. Pet minut nato se
oglasi zvonec vnovič. Zdaj je pravi tukaj, zunaj mrmra
gospod Nikolin: Klobuk, palica, suknja — vse v redu.
Robec je tu, treba je še sprave za cigare, potem ustnik
— tako, tako. Kje gospa?

»Notri!« pokaže Urška in Nikolin potrka.

»O, dober dan,« se smeja gospa Matilda, a hčerka
vleče Jelo za seboj v sosednjo sobo in glasno šepeta:
»Beživa, da naju ne začne učiti klavirja. Veš, ta ti takoj
ukaže: Beri basovske note! Ges dur! Zapomni si!«

»Takoj bo vse gotovo,« se smeja gospa naprej,
kroži prav okusno svoje rdeče ustnice, izpod katerih se
svetijo beli zobje, z drobno, pa debelo roko kažoč na
stol: »Tukaj-le sem vam pripravila. Sem sedite.«

To je mesto na spodnjem koncu mize, torej častno
mesto. Gospod Nikolin mane roke bolj iz navade kakor
vsled mraza, odpne salonsko suknjo, katere ogli se po¬
vesijo h kolenom, poboža svojo gladko obstriženo teme
in se pripravlja sesti. Na nogah ima črne, skrbno po-
likane hlače, ki so pa proti gležnjem preveč ozke, po¬
sebno še radi tega, ker so stopala ozka in sorazmerno
k postavi zelo dolga.

Gospod Nikolin stopi čisto k mizi, pripravi stol,
prime obe hlačnici nad koleni, potegne ju kvišku in sede.

»To je pa cela razstava posode, kozarcev in poma¬
ranč,« pravi z nasmehom in ves ploščati obraz mu pre¬
plavljata zadovoljnost in dobrohotnost.

»Ne bo nič posebnega,« se smeja gospa s svojim
zvočnim in mladostnosvežim glasom. »Jaz znam samo
tako, po meščansko, nič razkošno kakor pri pravi stari
gospodi. Smo tako vzgojeni in taki ostanemo. Pri nas
doma nismo bili ravno reveži, toda moj rajni oče je
vselej potegnil cel kos mesa predse, ga zrezal na drobne
koščke in potem smo ga jedli vsi iz ene sklede in krom¬
pir tudi. Le za juho smo imeli posebne krožnike.«

»Jaz sem s kmetov doma,« odvrne Nikolin. »Pri nas
pa cela družina le eno rihto in eno lončeno skledo. A
smo vseeno veliki, kaj?«

»Pa je bilo lepo. Praznike smo ločili posebno po
tem. kaj smo jedli. O božiču na primer purana in potice,
o Veliki noči potice, svinjino in pirhe, o pustu krofe in
špehovko, o sv. Martinu gos, a na veliki petek alelujo,
to so suhi repni olupki.«

»Pri nas je bila pa posebno v čislih in le. ob naj¬
večjih praznikih na mizi govedina. Kajti kokoši, prascev.
kozličev, tega vsega je bilo doma, toda goveje meso si
mogel kupiti le v mestu.«

»Urška, Urška,« kliče gospa in odpre 1  vrata. »Zdaj
pa le prinesite. Ali naj grem pomagat?«

»Ni treba, bom že sama,« se moško odreže glas iz
kuhinje.

»Tilda, Jela, pojdita sem, sedita za mizo in sicer
dostojno!«

»Phhh,« siče iz spalnice Tilda in se plazi k mizi
kakor mačka.

Vsi sede in juha se kadi iz bele bučaste posode.
Gospod Nikolin zajame prvi, za njim dekleti in zadnja
gospa.

»Taki juhi se pravi riži-biži,« kima Nikolin, »iz¬
vrstna juhica!«

»Grahek, riž pa malo sira, to imamo pri nas vsi radi.«

»Kaj pa ges dur?« se smeja Nikolin.

»Tisti ne je riži-biži,« reče Tilda in prskne v smeh.
Tudi Jela se smeje in nazadnje še gospa.

Nato jejo svinjino, pečenko, kokoš in pijejo najprej
pivo, potem vino. Tilda pije malo vina, a Jela ničesar
ne, ker se ji zdi pivo pregrenko, a vino prekislo. Na-
bereta si polne roke slaščic in se odpodita v sobo s kla¬
virjem. kjer napleta Tilda na vso moč narodno pesem:

Poj’mo na Štajersko
gledat’, kaj delajo ...

Gospa prigrizuje slaščice in rine h gospodu Niko-
linu vse, kar je boljšega na mizi. Nazadnje gre k omari
in prinese krožnik posebno dobrih cigar.

Gospodu Nikolinu je prav udobno. Vse jedi so
okusne in se mu dobro prilegajo. Pivo je sveže, iskro
vino zelo pitno in krepko. Objame ga zadovoljstvo,

radost. Popravi se na stolu, vtakne v usta še troje ali
četvero listov rdečega radiča, obriše se z belim robcem
in reče: Prijetno je, gospa, imeti družbo.

Podjetno zamahne z glavo, iztegne nekam kvišku
roko, a naenkrat jo položi v naročje, kakor bi se pre¬
mislil. Vzdahne in se zagleda z nagnjenim licem v
krožnik.

»To je zaradi tega,« pravi gospa s prijetnim sme-
škom, »ker je človek družabno bitje.«

»Ah, ali jaz, gospa, razlika od vseh drugih, če ho¬
čete. izmeček. Sama klepljeva s palico po oddaljenih
cestah v mestnem okolišu. Včasih najdeva vodico,
samotno kakor midva, včasih lepo cvetko, včasih skrit
tolmun.

»Ja,« meni gospa, »to je natanko tako, kakor je
komu v.šeč. Eni so radi med ljudmi, drugi od njih beže.«

Gospod Nikolin pobledi, ustne se mu suše, osline
jih dvakrat zapored z jezikom in govori naenkrat tako,
kakor da ga to stane obilo truda.

»Meni se zdi, da tiči jedro v tem, ker ne obeša vsak
na jezik srca kakor zvonca,. Mnogi živimo z zaprtim
srcem, ali to ne znači, da ga nimamo. Celo več ga
imamo kakor drugi, ker smo rahločutnejši in se bojimo
žalitev in poniževanja, ker tudi ne vemo, če bi mogli
to prenesti.«

»Toda, če vedno molčimo, ležemo kvečemu nekoč
v grob s skrivnostjo v srcu,, od katere nismo imeli sami
ne drugi nič. Taka sebičnost je sama sebi v škodo.«

»Gospa,« vzklikne z drhtečim in povzdignjenim gla¬
som Nikolin, »torej dovolite, da govorim.«

»Prosim, govorite, samo nekoliko tišje!«

»Najprej dovolite nekoliko zgodovine. Ko sem kon¬
čal učenje na učiteljišču, sem bil pri stricu na počitnicah.
Ta stric je bil varuh Alenki, deklici sedemnajstih let, ki
je že zgodaj zgubila starše, živela pri njem 1  in isto leto
na učiteljišču maturirala. Bila je črna, suha, ali zelo pri¬
kupna, podjetna in predrzna. Rekla mi je: Ti, pobič, v
teh krajih fantje vasujejo. Ko se stori trdna noč, pri-
slone lestvo k oknu, pa potrkajo. Ti spiš v pritličju, jaz
pa zadaj v prvem nadstropju. Če si zakaj, pa prilezi.
Vidiš lestvo? Tam-le je! — Zdaj že razumem, takrat pa

nisem. Sem mislil, to so besede. Drugi dan nisva prišla
skupaj do večera. Hodila je kar svojo pot. Za hišo pa je
rekla: Je lestva pretežka, kaj, revščina boječa! — Kaj
bi pa stric dejal, sem se zagovarjal, če bi me videl z
lestvo na rami? — Kam bi pa svet prišel, je odvrnila
Alenka, če bi vedno mislil: kaj bi pa stric dejal? Na,
figo pod nos za lahko noč. — To je kratkočasno in ob¬
enem skoro vse, kar sem doživel z ženskami.«

»Hahaha,« se smeje vdova, »v mladih letih smo
bile tudi me bolj podjetne kakor naši moški vrstniki. To
smo jih ravnale! Zakaj v gotovih časih je moški res štor,
ne zamerite! Takih zgodb se človek z naslado spominja,
za tisto pa, kar manjka do »vsega povedanega«, vas ne
sprašujem.«

Gospa je mirna, premišljena, prijetno razpoložena,
a gospod Nikolin bled, nervozen, drhteč in njegove ustne
so suhe. kakor bi končaval štiridesetdanski post. Glavo
drži po strani, zdaj se zagleda v svoj krožnik, zdaj v
steklenico, zdaj v pomarančo, zdaj v gospo, ki čaka na¬
daljevanja.

»To ni bilo umestno,« zapreti važno s kazalcem
Nikolin. »Nima repa ne glave.«

»Ah,« zamahne gospa, »saj ne govorite na skup¬
ščini !« ^

»Hotel bi govoriti boljše, lepše, globlje kakor go¬
vornik na skupščini. Zakaj moja leta teko, a midva s
palico po okolici... Hočem izpiti polno kupo življenja!«

»Govorite kakor pisatelj. Kam hočete, kaj želite?
Izpiti polno kupo življenja se pravi, biti ljubljenec kra¬
ljevske hčere, uživati največjo srečo, stati pod vislicami,
videti vrv, a isti hip slišati besedo pomiloščenja.«

»Dovolite mi, prosim vas nujno, šalo na stran, zdaj,
ah. ni čas zato. Morda drugič, morda govorim prvič
tako, kakor še nisem zlepa, kakor še nisem sploh go¬
voril, Gospa Matilda —«

Nikolinov glas je naenkrat mehak, topeč se, preha¬
jajoč skoro v jok. Dvigne desnico, iztegne jo preko ogla
mize 1 , njegov rokav sicer ni širok, toda dovolj, da se
natakne na roeo posode, ki stoji ravno tam še skoro
polna neke rumene omake. Nikolin sune, ne videč, kam
se je nataknil, proti gospe, hoteč pobožati njeno lice ali

18

morda iskajoč njeno debelušno ročico, posoda skoči
naprej in omaka se pocedi nagloma iz nje v beli vdovin
predpasnik.

»Ah!«

Gospod, vzdihne presenečeno, hoče naglo ujeti po¬
sodo, ki je že pod mizo in podere dve steklenici s pivom,
ki udarita, težki in okorni, ob polno in tanko steklenico
vina. Steklenica se sesede, a curki vina švignejo po
mizi, proti gospe in gospodu in cure naglo na tla. Oba
skočita na noge.

»Urška, Urška,« kliče gospa in drži pred seboj poln
predpasnik omake, ki se poceja skozi tkanino in kaplje
na tla. Oprijemlje delikatno samo s palcema in kazal¬
cema spodnji rob in moli kvišku mala in zajetna mazinca.

Tudi gospod je na nogah. V silni zadregi je, nekaj
mrmra in gladi vino nazaj na sredo mize.

Tilda in Jela priletita kakor vihar in zaženeta divji
krik: »Požarna bramba, društvo zoper nezgode, rešilni
voz!«

»Kristus nebeški,« vzklikne Urška, ki buši skozi
druga vrata in vije roke. »Kdo je pa to naredil?«

»Cunje sem, cunje!«

»Halo, rešilna postaja!«

»Po hlačah imate tudi! Urška, zadaj odpni pred¬
pasnik in vrzi vse skupaj ven!«

»Tudi pri nas se je zgodila strašna stvar,« prične
Tilda in odpre vrata v spalnico. »Tukaj, poglejte, vise
na vrvi od postelje do zofe vsi medvedje, ki so se uprli
svoji presvetli kraljici Tildi. Obsojeni so bili po para¬
grafu en miljon sedemstosedemnajstem, ki vsebuje punt.
Obesila jih je kraljica lastnoročno!«

Nikolin se briše z robcem. Zdaj ni več bled. temveč
rdeč kakor kuhan rak. Tiho se izmuzne v vežo, obleče
suknjo in se pride poklonit. »Oprostite«, pravi, »nisem
nameraval. Hvala lepa za gostoljubje!«

»Kam bežite,« vpraša gospa, toda on že odhaja. Ali
je res že odšel? Res. Zamisli se in doda: »No. zbogom!«

!

Čez teden dni odpove Nikolin pri vdovi klavirske
ure. Z njegovo palico sta spet sama. Klepljeta po od¬
daljenih okoliških cestah in iščeta samotno drevo, sa¬
motno cvetko in skrit tolmun, ki ima tudi zdaj pod
ledom polno drto sočnega podvodnega zelenja.

Za možem.

Govore sem in govore tja, pa si potegne gori hlače
starina Mačkovšek in izjavi, da poreče tudi o« eno.
Tista »ena« je lovska, toda ne v pravem pomenu be¬
sede. Pri vinu pa se lahko sliši in slove tako-le: Ženska,
rečem, je ženska. Njena glava je nekaj posebnega. Sam
vem, kako sem stikal okrog, dokler je nisem iztaknil.
No, potem sem jo pa imel.

Medenih tednov se naješ kakor meda. Pa se
spomniš na Lovrača, ki laže, kakor bi pes tekel, pa na
Ivčka in na Gašparina, bučo zvito. Prijatelji sede v
gostilni na gorkem so, sede in sede, pa kratkočasno jim
je. »Enkrat, za rogatega hudirja, moraš začeti!« sem
se jezil. »Kar kreni jo pod smrečico!« Pa sem udaril po
ledu. Nerado je počilo, pa je morak>. Ampak včasih se
ji je doma le tožilo; oblekla se je, pa sem jo ugledal
na vratih gostilne. Saj sem jo rad videl, toda tam ne.
To so se mi smejali, jaz pa jezen! Grda lastnost je taka
ženska lastnost! No, pa smo se le počasi privadili.

Enkrat pa skoči Ivček k meni, loputne me po rami,
pa zašumi: »Ti, tvoja gre!«

Jaz pa nič drugega kakor klobuk na glavo, pa pri
stranskih vratih ven. Zavijem čez dvorišče pa po poti
za hišami do tistega svojega okna, ki se zapira odzunaj.
Umen gospodar naredi vse tako, da je prav. Odprem,
zlezem notri, tiho prislonim, zaklenem vežo, pa po prstih
v izbo 1 . En, dva, tri — pa sem bil slečen. Prekrižam roki
pod glavo, si oddahnem in gledam v strop 1 . Otroka
dihata v postelji ob steni lepo in enakomerno, zdrava
sta torej, kar me prav veseli. Vse je tiho. Zunaj sveti
mesec in malo ga sili tudi skozi okno. Iz mraka nad
vrati gleda tisti veliki petelin, ki sem ga bil podrl spo¬
mladi. Nagačil mi ga je Češmur, falot, toda to ne spada
sem. Na petelinovi desni se vrste vodni tiči, vse od ma-

21

lega pon dirk a do racmana in žerjava, ki stoji v kotu
na mizici. A na levo ruševci: en, dva, trije, štirje. Po-
turčali smo jih v gorah. No in malo niže rožički srnja¬
kov. Lepa vrsta, dolga vrsta! A na sredi glava jazbeca,
belega, črnoprogastega strica.

»Jutri,« si mislim, »pojdem malo za srnjakom. Morda
hodi še tam, kakor je hodil pred mesecem, ko ni bil čas
za streljanje. Morda se drži kateri tudi gori nad gobjo
jamo kakor predlanskem. Zajcev ni letos posebno, lisice
pa so. Tudi jazbeca so videli, takega kakor prašička.
Menda ne bo devet križev na poti. če se bo treba sniti
z mrho kosmato.«

Zunaj se sliši korak poznega vaščana, pa spet
utihne. Nekje zapiojo in pri naši pesmi, ki je taka kot
nobena druga, še lepše premišljaš svoje stvari.

»He, puškica moja je več vredna od zlata! Lahka,
spretna in nese ti, nese. Gozdiček, lepo zelen, tik tebe
ptičar, ti pa z njo na rami pod gabri in bukvami naprej.
O — ho! Tam so jame in grmovje. Le oprezno, le
oprezno. Ti diši, kaj. dolgouhec ti diši, pasja taca? Tak
le nanj, da se malo pokaže!«

Takrat potrka na okno>. Potrka enkrat, potrka dva¬
krat, jaz pa nič. Še ne pogledam proti šipam. Nekaj
časa je vse tiho. Potem pride nekdo, zunaj se raz¬
vije kratek pomenek, pa spet tiho. Potrka tretjič, četrtič.
Jaz nič. Domislim se samo na to>, če je vse dobro za¬
klenjeno. Mislim, da je. Potrka petič, šestič. Nič. Sedmič,
osmič, devetič, desetič.

Počasi vstanem in sedem k oknu.

»Kdo pa je?« vprašam.

»Jaz!«

»Jaz, to je vsak!« zagodem.

»Marijana! Ali si neumen?«

»Marijan je dosti! Katera Marijana?«

»Odpri, no!«

»Katera Marijana? sem vprašal.«

»I, no, tvoja žena, ne?«

»A, tak si ti?«

»Jaz!«

»Poglejmo zdaj, koliko je ura!«

i

22

Vstanem, prižgem žveplenko in pogledam na bu¬
dilko, ki je tiktakala na omari.

»Veš, koliko je ura?«

»Koliko?«

»Ura je enajst proč!«

»Odkleni! Kaj pa poreče kdo, če me tukaj spozna!«

»Tisto imam pa govoriti prvi jaz!«

»Kaj imaš govoriti?«

»Najprej vprašam, kaj imaš opraviti zunaj, ko gre
ura na polnoč?«

»Tebe sem šla iskat.«

»Mene iskat, ki ležim v postelji? Ho — ho! Dobra
je ta. Pridem zgodaj domov, žene nikjer. Ležem, za¬
dremljem, se zbudim, potipljem, 'žene nikjer! Obrnem
se tretji pot, oči mi padejo spet skupaj, malo dremljem,
pa se vnovič prebudim. Potipljem, žene nikjer. Ko gre
ura na dvanajsto ponoči, me pa zbudi trkanje na okno.«

»Matevž, res, tebe sem šla iskat.«

»Vsaka bi tako rekla! Od kdaj pa že jaz spim! Že
devetkrat sem se obrnil!«

»Matevž, če nočeš, da bi hodila iskat, pa več ne
pojdem.« •

»To so vse druge reči. O teh se že še pomeniva!
Zdaj pa to! Kaj se zdaj pride domov?«

Vstanem vnovič, prižgem žveplenko in pogledam
na budilko.

»Tri četrti bo na dvanajst! Kaj se pride zdaj
domov?«

»Matevž, obljubim ti, nikoli več te ne pojdem iskat.«

»Kateri čas pa je za žensko, če je sama, pa hoče
biti o pravi uri doma? Kaj je to ob dvanajstih ponoči?«

»Matevž, ostani zunaj, kolikor hočeš, nikoli več ne
pridem pote.«

»Tak povej zdaj, kod si pa stikala okrog in mi delala
sramoto?«

»Bila sem pri Vodopivčevih, kjer pijeta Ivček in
Gašparin.«

»Pa kje še?«

»Pri Vitezovih, kjer pije župan in še več drugih.«

»Pa kje še?«

23

»Pri Fortunatku, kjer se ravno fantje tepo.«

»In kje si še bila?« zarohnim, da šipe zašklepetajo
in se skoro zemlja potrese.

Žena klekne in pravi ponižno in skesano:

»Samo notri me pusti, Matevž, če me prav pre¬
tepeš,«

»Ključ ti bom dal, pa pojdi drugam spat, k dekli, če
češ, zakaj hud sem kakor ris, ki pije kri.«

Rekši sem ji vrgel skozi okno ključ in zaprl.

Drugi dan nisem rekel ne bele ne črne. Žena je hodila
kakor po jajcih, gledala me je pa vse nekam od daleč in
od strani s takim spoštovanjem, kakor gre pravemu za¬
konskemu možu.. Vprašala me ni več noben večer, kam
grem. Kadar sem se vrnil, pa naj bo pozno ali zgodaj,
takrat sem prišel prav.

Zdaj pa še nekaj! To se je pripetilo rajnemu Ivčku,
ne pa meni. Povedal sem pa zato tako, da se lepše sliši.

Domišljija.

K načelniku mestnega bolniškega skrbstva pride
referent — zdravnik, petdesetleten mož, siv, upognjen,
ščetinast in popolnoma črnih zob ter se nasmehlja.

Načelnik nekaj piše ter ga čez dolgo časa pogleda.
Referent se še vedno smehlja.

»A ti si,« pravi načelnik. »Sedi! Kaj bi rad?«

Referent sede in prične.

»Klima je v našem mestu- — tako se mi zdi — vedno
slabša. Razvoj tuberkuloze pri slabo krmljenih osebah
silovito pospešuje. Kmalu bo spet tako, kakor piše Val¬
vazor, da je nekdaj bilo: Kdor dobi jetiko, se zaradi
slabega ozračja več ne pozdravi in gotovo umrje.«

»Kaj pa torej hočeš?«

»Nič. Ravno zdaj je bil pri meni neki mladenič, re¬
duciran uradnik, kakih dvajset let star. Zdaj, ko bi se
mu nemara posrečilo, da bi dobil boljšo službo, nego
je državna, v kateri se je nalezel tuberkuloze, ne more
nikamor več. Preiskal sem ga do dobrega. Njegova
bolezen je zelo razvita. Predlagam tukaj akt, po kate¬
rem nai ga- pošljejo v zdravilišče. Prosim te, pod¬
piši ga!«

»Spet eden,« pravi načelnik in zapreti s kazalcem.
»Mladenič, kajne? Jaz bi šel tudi na počitnice, pa še
na občinske stroške povrhu. Tudi tebe bi — magari —
vzel s seboj. Zjutraj bi spala do desetih, potem na spre¬
hod. potem kosit, potem malo leč, nato spet na spre¬
hod. večerjat, na sprehod in vmes takole po stezicah,
da naju nihče ne vidi v krčmo na kozarček. Ali ne ver¬
jameš, da res tako delajo? Pri moji duši, da! Jaz vse
vem. Neki slikar si je našel še dekleta. Proti jutru je
lazil skozi okno domov. In neki drugi, mislim, da šofer,
se ga je nasekal — kakor pravijo — po notah. Vsaka
stvar ima svoj konec. Ta tudi. Misliš, da bom podpiral

lenobo, brezdelje? Kaj pa še! Ti si dobričina, ti ne po¬
znaš ljudi. So kanalije, razumeš. Takle te opehari mimo¬
grede. Ha-ha, seveda. Kaj pa imamo sedaj? Konec
junija! Ravno prav. Gremo na deželo-, na počitnice.
Povem ti, da jih pride še dosti. Ta in oni se bo vprašal:
Ne bi šel malo na letovišče? Toda kako? Hm, hm.
Javim se malo bolnega, recimo na pljučih. Prašajo me,
kaj in kako. Slabo! Notri me peče, pa je. Peče me, kaj
vem zakaj. In slab sem, medel, v glavi se mi vrti. Tam-
me pretipljejo, pretolčejo in določijo: Peče te zato in
zato, v glavi se ti vrti zato in zato. Vse to morajo.
Kakšen zdravnik pa je tisti, ki ne ve povedati, zakaj
me v prsih tišči in zakaj se mi vrti v glavi. Takole je,
vidiš. Jaz pa pravim po srbsko: Jok! Tisti tvoj mla¬
denič, če hoče, naj gre na počitnice 1  na svoje stroške,
ne na občinske. Pelje se lahko na rivijero, italijansko,
tudi na francosko. Samo na svoje stroške!«

Referent posluša ves čas s smehljajočimi očmi in
odprtimi ustmi, da kaže polovico svojih črnih zob.

»Prav,« pravi. »Torej ne pojde.«

Vzame nepodpisano odredbo in odide iz sobe.

V isti zadevi se vrne čez štirinajst dni.

»Se ti, gospod načelnik, spomniš, da sem bil nekako
pred štirinajstimi dnevi pri tebi glede nekega mladega
človeka . . .«

»A, tistega literata, ki je rekel, da je nervozen?«^

»Ne, ne, glede nekega odpuščenega uradnika, sta¬
rega še ne enaindvajset let.«

»Ki je hotel v zdravilišče za bolne na pljučih?«

»Da, zaradi tistega.«

»No in?«

»Jo je res iztuhtal.«

»Ti nisem rekel,« se smeja šef. »Ti nisem dejal?
Te je potegnil, kaj? Je vraga bolan, kajne? Zvitorepec
salamenski! E, vidiš, jaz dobro poznam te tiče. Nisem
letos rojen, še celo lani ne! Na takem mestu, kakor je
moje, je prva opreznost. Dokler človeka ne poznaš, ne

verjemi mu! Misli o njem rajši slabo, nego dobro. Ne
zaupaj mu. Imej vsakega za falota, goljufa, zvitorepca,
čeprav je to proti nazorom tistih, ki pridigajo moralo.
Še v svetopisemskem času je živel Kajn, pa ga danes
ne bo! No, zdaj pa povej, kako in kaj.«

»Nič,« pravi referent, se smehlja in kaže na svoje
črne zobe.

Suhi, dolgi, 1  srepogledi gospod načelnik vstane,
vtakne obe roki y žep in sede za pisalno mizo.

»Kaj se to pravi: nič? Kaj je iztuhtal?«

»Umrl je,« odgovori referent.

Pri šefa.

Šef piše.

Njegova soba ima dve okni in skozi obe- sije spo¬
mladansko solnce. Na tleh se svetijo široke lise in po
žarkih pleše svetel prah. Na steni nad omaro knjig se
giblje medena in bleščeča ploča nihala, ki jo maje ura
tiho in diskretno. Na visokem cilindru, ki je poveznjen
na obešalo tik vrat, sedi debela in kovinastomodra
muha. Nekaj časa je brenčala po sobi, zdaj počiva in si
mane zadnji dve nogi.

Nekdo potrka.

»Naprej!«

Vstopi ponižno sluga Kociper.

»Kaj pa vi?« ga ogovori šef. Palico drži na hrbtu
in se obrne proti njemu. Sluga je šepast. Eno nogo ima
krajšo in sicer levo. Prišepa bliže.

»Prišel sem. gospod šef, o, gospod šef, da bi razlili
čezme svojo milost, čezme, čez ubogo in nevredno stvar,
nevredno, da se ozro' vanjo vaše prejasne oči, nevredno 1 ,
da bi izvolili obrisati vanjo ... milostno ... svoj...
čevelj . . .«

Kociper čuti mokroto v nosu in zaporedoma smrka.
Oči ima zalite s solzami.

»Jaz, o, nesrečna stvar, ki sam nisem imel s čim
živeti, sem šel in se zamešal med ženske in te so za
nas kakor limanice za neumne ptiče. Primeš se takoj,
ko pa hočeš sfrčati, ne moreš več. Če bolj opletaš, bolj
si zavozlan. Eno roko sem ji dal, ko sem se je pa otepal
z drugo, je ujela še tisto in takrat je bilo izgubljeno.
No, pa se še ne more reči: Zdaj pa je, kar je! Ne! Ne
more se! Ali v ženski je nekaj vražjega, nekaj takega,
kakor bi nas sam satan; dražil. Prede, prede okoli nas,
dela nedolžne oči, a mi, čopi smo naenkrat tam...

28

kakor bi rekel — za turškim gričem, kakor se pravi,
tudi jaz sem jo zaoral.«

»Kaj pa hočete? Kociper, vi ste spet, vi ste —1«

»Ne. gospod set, samo te besede me Bog varuj, iz
vaših ust me je Bog varuj in sveta pomočnica Marija!
Zaoral sem jo! To se pravi: rekla je. da bo imela z
menoj otroka! O, satan je tega kriv.«

Kociper silno smrka in solze mu kapljejo na sršeče
brke.

»Satan je kriv! Večer, spomlad, vino, hosta — tukaj
je satan doma. Mislite, da bi jo bil vzel, če bi ne bil
tako pošten kakor sem? Ne nikoli ne! Pustil bi jo bil.
kar tako pljunil v stran: fej te bodi! A mislil sem:
Vidiš: oče boš, otrok je tvoja kri in tako naprej. Še
žival ima rada mladiče. O ptiču pelikanu pravijo, da kar
samega sebe nakljuje. pa jim da piti svojo kri. Vzel
sem jo... vse po katoliško, kakor sveta vera uči.«

»Kociper, vi ste spet, vi ste spet —!«

»Ne, ne, ne!« O gospod šef. samo tega ne recite!
To je moje pogubljenje, moja smrt, če slišim iz vaših
ust. No, poglejte! Vzel sem na rame jarem svetega
zakona. Bo že Bog pomagal, sem rekel. Saj skrbi tudi
za rožico na polju! In zdaj in zdaj, o gospod šef, večna
čast in slava nebeškemu očetu! — obsipal me je z bla¬
goslovom. Po poroki prvi otrok, prvo leto drugi otrok,
drugo leto tretji in tako do danes. Oženjen sem pa že
šesto leto. Lani sem rekel: »Žefka, sem stopi, na koleno
mi sedi, lepo se objemiva in poljubiva!« Vse sem ji
razodel, kakor sem bil iztuhtal. Zdaj pa nič več ne, no¬
benega otroka več v hišo, konec naj bo! Ona je jokala
in tudi meni se je storilo inako. pa sva oba jokala. Tak
adijo, lepo zakonsko življenje! Vse gre vragu v grlo!«

Kociper prestopi na kratko nogo.

»Gospod šef, ne bi povedal naprej, če bi ne bil tako
odkritosrčen. A pri meni velja to-le geslo: Resnica nad
vse!«

Silno se udari trikrat s pestjo po prsih. Bobni kakor
po sodu.

»Laži ne poznam! Kar je tu znotraj v teh mojih
prsih, to je tudi na jeziku! Vse bom povedal, poštenje

je prvo. skrivati ne znam. Sklenila sva z ženo in jokala
sva se. Kako ne? Prej mož in žena, zdaj ne to in ne
ono. Pa sva šla za veliko noč k spovedi in oba sva
izvedela isto 1 . Kako pa kaj živiš? Tako in tako! Kaj pa
to, kaj pa ono? Še tako, ko ni vedno treba, govorim
samo sveto resnico, nikar še pri spovedi. Povedal sem
vse — po duši. Kaj. kaj? so rohneli duhovni oče. In kar na¬
pihnjeni so bili im rdeči, da sem se bal zanje. Še mrtvoud
jih bo, še mrtvoud sem si mislil in strašansko sem jih
tolažil. Saj bom, saj bom, kakor rečete, tako bom živel!
O. sveta nebesa, da bi bil zavoljo mene, grešnika, duhov¬
nega očeta mrtvoud, to bi bila zagata! Samo zaradi tega
sem obljubil. No vidite, gospod šef, imejte srce, pokažite
ga revežem!«

»Kociper, vi ste spet —!«

»Gospod, gospod, izkažite mi svojo milost, ne
recite tega! Šesto leto sem oženjen in sedmič bomo
krstili. O. kako jaz ljubim svoje otročiče, kako skrbim
zanje, samo jesti jim nimam kaj dati. Ona. moja žena.
pere, pere, ves dan pere. Če pogledam ponoči izpod
odeje, ona pere, če se zjutraj prebudim, ona pere. Roke
si je že premencala — res, o kako res, gospod. Jaz to
gledam in mi solze silijo v oči. Kako trpi, kako se suši,
a druge, gospod, v atlasu in svili z moškimi na zabavo.
Takrat vem, kaj je to, socialist! Jaz sem socialist,
gospod, še več!«

Prestopi na dolgo nogo in se udari po prsih.

»A tudi Boga ne zapustim. Tudi on ima srce za
reveže, kakor je to zapisano.«

»Kociper, kakšni pa ste? Kaj boste tako delali? Vi
ste spet —«

»Gospod šef. po smrti se vse izravna. Berač bo
kakor bogataš in bogataš bo kakor berač. Takrat ne
pojde zato, koliko si imel. ampak kako si ravnal s tistim,
kar si imel. Pošteno, porečem, gospod, pošteno, to je
moja čast! Malo je bilo, potrošil sem za najpotrebnejše.
A drugi so imeli veliko- in so potrošili za nič. Revežem
nisem dal ničesar, ker nisem imel sam ničesar. Če pa
sem imel stekleničko žganja, pa je šel mimo mene žejen
človek, sem rekel: na, požri, pogrelo te bo, kakor po-

30

greje mene! Mi, reveži bomo tam kralji, oni. bogataši,
bodo tam reveži. Mi krone na glavah in zlate plašče
krog ram, oni peklenski ogenj okoli beder! Grem po
cesti tako, lačen sem, ne upam si domov, ker zija doma
šest lačnih kljunov, vidim žensko v atlasu, vso dišečo
in šumečo in pregrešno, pa si mislim: pekla se boš, to
se boš žgala in pekla.

Peklenski ogenj ti bo lizal bedra in te zbadal v
bela prša in pod pazduhe!«

Kociper prestopi na kratko nogo.

»Še eno, gospod šef, še majhno potrpljenja, ne
glejte grdo! Veste, človek je oče, kaj ne. pa ti pride
domov, in doma šest otrok in vsi lačni, lačni. Oče, oče,
oče, kličejo, a to pomeni: Kruha, kruha, kruha! Groza
je na svetu, gospod, O', in koliko je je! Tak majhen lačen
otrok, ki še ne zna govoriti, ki samo- vije roke, pači
obraz in joče, je strahota. Če bi ga mogel nasititi s ka¬
zalcem ali s palcem, pa bi vzel škarje in ga odstrigel.
Samo, da bi se ne pačil in jokal, samo da bi imel mirno
vest: ni lačen, sit je!«

»Gospod šef, odprite svoje milostno srce, zvišajte
mi mesečno plačo, za deset kron mi jo zvišajte. Bogu
izkažete dobroto, če jo storite meni. Šest otrok, sedmi
na potu! Bolehna žena, ki pere, pere, pere! In jaz po¬
habljen revež, ki imam eno' nogo prekratko — poglejte
nas, premislite nas, usmilite se! Ali naj pripeljem pred
vas moje otročiče, vseh pet in najmlajšega? In vsi naj
povzdignejo ročice in zakličejo: Prosimo milost, in tudi
najmlajši ubožec Franek? Plosim, plosim, plosim,? —
Kaj se pozna cesarju deset kron na mesec, a meni,
o vsega vredni in milostni gospod, a meni kakor bi mi
dal cesar svoje cesarstvo!«

»Vi ste spet pijani kakor kanon!«

»Gospod šef, naj oglušim, naj onemim, samo da ne
slišim te strašne besede iz vaših ust. Nisem, nisem,
nisem! Jaz sem plah, ubog, nesrečen človek, brez pogu¬
ma! škrica — vrag me udari po ustih za to besedo! —
gospoda, gospoda se bojim in se ne upam pred njegovo
obličje. Vsakega se bojim, slehernega! Pogum je ubit v
nas kakor v psih. O, poznam samega sebe in da bi

i

lahko stopil pred vas in da bi lahko to povedal, kar sem
mislil, in da bi vas lahko poprosil, zato sem si kupil
devet kozarčkov. Ne žganja, poguma sem si kupil. O,
mi smo brez pravic, ne upamo se pred obličje gospode,
groza nas je. Če bi ne bil pil, ne bi bil zdaj tukaj.«

Kociper se mogočno tolče po prsih.

»Če sem trezen, ne morem s tožbo na dan. Tu, tu,
tu, tu v prsih jo nosim, nihče je ne vidi, nihče ne pozna.
Ponosen sem, imam svojo čast. Hudo mi je, življenje me
tare, a ne rečem, ne prenesem, da bi pokazal nase in
povedal: glejte me, jaz sem revež! Gospod, ako nimam
ničesar, eno imam: svoj ponos, svoj ponos in čast!

In te ne dam, za nič je ne dam! Gorje mu, ki bi se
je hotel dotakniti!«

Prestopi na dolgo nogo in popolnoma izpremeni
glas: »Za deset kron povišajte, izkažite svoje milostno
srce, usmilite se revčka!«

»Vi ste pijanec! Prvega vas odslovimo!« Kociper
prestopi dvakrat. Zravna glavo, potem jo povesi po¬
strani globoko na prsi. Naglo smrka in solze mu kapljejo
v sršeče brke. Ko se obrne, se opoteče in se ujame za
kljuko. Nerodno in z ropotom, odpre, zapre in se zapoteče
na hodnik.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000512963

Martinek.

»Oho! je rekel. »Dober večer. Na! Ančka je prišla!«

Snel je z nosa očala, odložil čevelj, ki ga je ravno¬
kar še obdelaval s kladivom, in prenehal žvižgati.

»Naša gospoda je šla na veselico, zato sem lahko
prišla k vam na podstrešje, Martinek!«

»Saj se mi zdi nekaj tiho, jat Pa ne, da bi si bila
za ta predpust mene izbrala, hentana Ančka!«

»Nak! Preveč jih imate na grbi, haha! Kakih dobrih
šesdeset jih bo, ali ne?«

»Lej jo, dobro si mi jih namerila! Pa te čevlje si
mi prinesla, da jim zamašim gobce. Si jih s soldati pre-
brusila, kaj? No 1 , le čakaj, le daj, daj sem! In kaj sem
že hotel reči?! Ne šestdeset, petdeset let jih imam na
grbi. če te kaj skrbi, kako sem si nakopal zgodnjo sta¬
rost, ti povem, kakor sem onidan obljubil! Kar sedi, če
se ti prehudo ne mudi k tvojemu kaprolu. Jaz bom te
luknje zadelava!, ti boš pa poslušala.«

Ančka je sedla na skrinjo za vrati in zazdehala.

»Kaj pa že naprej zijaš? Misliš, da vedo samo Sol¬
dat je kaj povedati, mi pa nič? Kaj pa še! če ne bo
moja zgodba nič prida, potem pa zdehaj! Mislim pa,
da bo!« In ošvrknil jo je s sivim pogledom izpod očal,
pa zategnil usta globoko v staro in vegasto lice.

»Vstani malo, da napravim primero!«

»Saj jo tako tudi lahko!«

»Med teboj in med mojo nekdanjo! Veš, prsi je
imela več kakor ti, hehe. Ali ona je bila že poročena,
ti pa še nisi; pravijo pa, da da sveti zakon ženski, ki
je za kaj, vsega tistega, kar ji pomaga do prave mere.
No, malo bolj prsata je bila, v obraz pa nič bolj mlada,
kakor si ti, oči je imela pa že tako satanske, kakor pri¬
povedujejo o tisti kači, ki žabo kar s pogledom umori.
O strela, kar zmešan sem bil, ko sem gledal med go¬
vorom vanje.«



Tiskarna
»SLOVENIJA

družba z o. z.

Ljubljana

Wolfova ulica 1

izvršuje vsa tiskarska dela
po zmernih cenah.