MILAN PUGELJ

v

Tiska in zalaga tiskarna
„ SLOVENIJA"
v Ljubljani, Wolfova ulica št. 1

65

»Slabšega stanu ni, nego je uradniški, to itak veste.
Plače nizke, da niti za hrano ne zadostujejo. Nobene
nade, da se kaj izboljša. Familija pa pri nas velika,
devet nas je, s služkinjo deset.«

»Fii,« zažvižga galantno šef, »to je dosti.«

»Mi smo, oprostite, živeli moralno, naravno, ne
tako, kakor inteligenca dandanes. Mladi, zdravi zakoni
brez otrok. Te mlade ženske se vozijo! v tuja mesta, fej,
kako se mi gnusijo. Toda nočem vas zadržavati. Naši
otroci so še vsi nepreskrbljeni. Najstarejši sin je v zad¬
njem semestru visoke šole, drugi v prvem, dva v gimna¬
ziji, ena deklica na učiteljišču in tako. No, to je vse v
redu. Mojega soproga poznate dobro; čast mu, neopo¬
rečen je od p;ete dd glave. Prej se je bavil nekoliko, o
prostih urah, s politiko. Pisal je v list zdaj tako, zdaj
tako, kakor so nanesle prilike, in plačali so mu vse, ne
sicer sijajno, nekaj pa le. Ali vas zelo zadržujem?«

»Ne, ne gospa. Jako me zanima, kaj boste povedali.«

»Veste, mnogokrat se je sam sebi smejal, ko je
vtikal v žep članek, ki ga je spisal in je izšel drugi dan
v listu. Naenkrat pa se je vsega naveličal in mi dejal, da
se ne bo več tako prodajal. Če si res mož, je rekel, ne
moreš biti strankar. Pri stranki je glavna stvar skupna
disciplina, te pa prava samostojnost ne prenese.«

»In zdaj je pisanje opustil? Zelo škoda! Njegovi
članki so bili duhoviti.«

»Ne, ni ga opustil. Piše še, toda — pesmi.«

Gospod šef pogleda debelo in neverjetno, zmaje z
glavo in se prestopi po sobi.

»Da, gospod. Piše jih!«

»Neverjetno!«

»Kaj ne! Toda ni rešitve.«

»Povejte mu vendar, recite mu pametno besedo.«

»Ravno zaradi tega sem prišla k vam. S prošnjo
namreč, da bi mu rekli to besedo vi. Jaz sem mu že
enkrat namignila — tako od daleč, toda pogledal me je
tako čudno, skoro pretresljivo — in rečeno sem takoj
popravila.«

»Kako pa, oprostite, pravzaprav to veste?«

»Kaj?«

3

66


»No, da dela pesmi.«

»Našla sem jih, ko je pozabil doma ključ od glav¬
nega predala svoje mize. Potem vedno premišlja, je rad
sam, hodi iz kota v kot, po drevoredu posluša ptice in
gleda rože in drevje. Dvakrat me je tudi že ponoči
zbudil in mi prebral nekaj pesmi, ki jih je ravno zložil.«

»Neverjetno. Kakšne pa so?«

»Tako — bolj kratke navadno. Sicer se pa nič ne
spoznam in sem prišla tudi zaradi tega k vam. Toda
najprej mi povejte, kako je s tem delom. Ali kaj nese?«

»Ne, nič. Nekaj.jih poznam, ki se bavijo s temi
rečmi. Eden na primer je že star, pa nima nikjer nič.
Ljudje mu sicer včasih pravijo, glejte, naš prvi pisatelj,
no, in to je vse.«

»Listi, ki take stvari priobčujejo, nemara kaj pla¬
čajo ? «

»Nič! Pravijo celo, da plačajo sotrudniki listom za
to, da priobčijo njihove pesmi.«

»Bežite! Kaj poveste! O — oh! .Vidite, kako težko
je to! Toda zdi se mi, da malo pa le pretiravate. Prej
sem rekla, da sem prišla k vam tudi zaradi tega, ker
se na pesmi ne spoznam. Doma sem jih skrivaj par
vzela in jih vam tu prinašam. Čakajte, tukaj so.«

Gospa privleče iz mošnje par listov papirja in jih
izroči šefu.

»No, pokažite! Da vidimo!«

Šef čita.

»Ko se teme goste,
ko veje ječe
v viharju nekje,
kot ptica plaha se stisne
moje srce.«

Šef maje rami, drži list v roki in premišlja.

»Nepojmljivo! O vrednosti pesmi pa se mi niti ne
sanja.«

»In,« pravi gospa, »in rekel je že, da bo izdal celo
zbirko pesmi, prav knjigo — na svoje stroške. V teh
časih pomanjkanja.«

»Nesmisel!«

67

»Oh,« vzdihne gospa, pobesi obraz in gleda nekaj
časa v tla.

»In še to,« povzame čez nekaj časa ter pomoli šefu
nov list.

Šef čita.

»Po cesti- sape pihajo,
v bližini voda šumi,
na nebu mrzlem in žalostnem
nobene zvezde ni.

Večer je prazen in zapuščen,
in ki njo išče, srce
še praznejše, zapuščenejše,
še daleč bolj žalostno je.

Oh, menda pri oknu je ljubica,
zamišljena v temo to zre,
spominja se vsega, vsega,
samo mene ne ...«

Gospa je vzela medtem iz mošnje robec in si briše
solzne oči.

»Neverjetno,« pravi ogorčeno in važno šef.

»To je, kar je najhujše,« šepne gospa in se nalahko
usekne. »Povrh vsega, kaj ne, pa še to! Oh, ali ni
grozno!«

»No, no,« prične šef pomirljivo, »petdeset let je že
prekoračil, zato menda ne bo sile. Pomirite se, gospa,
ne jemljite si te stvari preveč k srcu. Vsi pesniki fan¬
tazirajo.«

»Zdaj prosim pa še samo vašega sveta. Kaj naj
storim?«

Šef se malo prestopi, prekriža roke'na hrbtu, po¬
gleda strop, potem nohte in obstane končno sredi sobe
ter upre -oči v gospo.

»Veste,« pravi, »svetujem vam, da ga pustite v
miru. Pesnikovanje je bolezen. V takem slučaju, kakor-
šen je ta, preide vse gotovo zlepa in samo od sebe. Rav¬
najte z njim blagohotno*, kakor z bolnikom. Prepričan
sem, da bo kmalu dobro. Tudi sam ne bom silil vanj.«

Gospa se nato zahvali, vljudno poslovi in odide.

3 *

Ljubica.

Ponoči okoli enajste ure je udaril nekdo* po oknu,
in Rožanec je skočil s postelje.

Tema je bila kakor v rogu in znotraj in zunaj
je molčala gluha tišina izredno mrzle januarske noči
leta 1917.

Soba je bila slabo kurjena, toda Rožanec ni čutil
mraza, dasi je stal golonog in v sami srajci. Zdaj je
udarilo po oknu drugič — brez straha, energično, za¬
povedujoče.

Rožanec se je nekoliko zavedel, spanec ga je minil,
z njim groza, in mesto nje ga je obšla jeza.

—■ Kdo, hudirja, zbija z menoj tako neumne šale!

Stopil je korak naprej, toda spet obstal in premišljal.

— Nič! je sklenil. Naj gre pijanec naprej. Bo že
našel pravo okno.

Tipal je nazaj k postelji, našel konec odeje, jo dvi¬
gnil in zlezel počasi in udobno podnjo. Hotel je zaspati,
misliti nekaj navadnega, zazibati samega sebe v sanje.

Do pozne noči je sedel v kavarni in se menil s pri¬
jatelji, po njegovo boljše: z znanci. Glede prijateljev si
je bil že davno na jasnem. Včasih je mislil, da jih ima,
pozneje je spoznal, da jih ni še nikoli imel. Menil je,
da je nemara sam posebnež, toda obenem je vedel, da
je naletel pri vseh na slabosti, ki jih ni mogel nikakor
prenašati. Da bi lovil prijatelj pod mizo roko njegove
ljubice, tega ne prenese. Naj se petkrat rodi in prerodi,
tega ne prenese. Da bi prijatelj rabil njegov denar,
zraven pa zabavljal čez dela njegovega peresa, tega
tudi ne prenese. Je vse zaman!

Nocoj je govoril z nekaterimi mlajšimi literati o
duhu, ki plove v sedanji umetnosti. V njej je nekaj po¬
litičnega, nekaj vsakdanjega, nekaj neumetniškega. Če

69

kdo zapiše misel o Jugoslovanih, potem dobi spis šele
veljavo, kar je docela napačno. Spominja se mladih
časov, ko so; sedeli v nizki kavarni nadebudni mladeniči
— on med njimi — in niso imeli očes ne ušes za ničesar
drugega na svetu, kakor za lepoto', za umetnost. Kaj
politika, shodi, zborovanja! Zdaj pa prinašajo slabe ten¬
denci jozne pesmi vodilni listi!

Toda stvar je treba vzeti drugače. Živeli so na
svetu veliki ljudje in v velikih dobah, ki niso imeli
smisla za vso silovito zunanjost, ki jih je obdajala. Bilo
je pa tudi, narobe: Umetniki so bili tisti, ki so narekovali
narodu veliki čas in veliko misel. Ali med temi zadnji¬
mi in nami zija občutna razlika. Tam so znali pisci
umetniško govoriti, pri nas ti pa vrže v svojo pesem ali
povest besedo o jugoslovanstvu in misli, da je umetnik.

Zdaj je spet udarilo po oknu. Tako odločno trkajo
policaji ali ljudje, ki hočejo koga za vsako ceno prebuditi.
In ga morajo prebuditi, ker zahtevajo, da govore ž njim
brez odlašanja.

Rožanec dvigne glavo, posluša in premišlja in vstane.

Počasi in tipaje na desno in levo gre proti oknu.
Odpre ga in potegne previdno vrvico. Zastor se dvigne,
pred oči se vsuje mlečna tema meglene noči.

Rožanec še malo potegne in zdaj opazi na šipi žensko

pest.

— Za vraga! Kakšna stvar? mrmra, potegne vrv
do konca in odpre naglo tudi vnanje okno.

•— Jaz sem, pravi ženski glas.

Rožanec obstoji, ne ve, kaj bi storil, gleda predse.

— Odpri mi!

Mehanično se obrne od okna, ne da bi ga zaprl,
tiplje počasi do stola, kamor je zložil in obesil obleko 1 ,
spomni se, da je ključ v suknji, in tiplje dalje do kota tik
vrat, kjer najde počasi ključ. Vrne se k oknu, kolikor
more previdno, izroči ključ in zapre. Naenkrat se vzne¬
miri, ker se spomni, da je polnoči in on v sami srajci,
skoro teče do vrat, ne da bi pomislil, kako lahko kam
zadene in kaj prevrne, obrne v njih dvakrat ključ in
skoči naglo pod odejo.

Sliši, kako škrtne pridržano v vežnih vratih ključ,
čuje pritajene korake, kljuka se uda pritisku, vrata se
odpro in ženska stoji v sobi. Vse je tiho in njen glas
je prvi, ki prelomi nočno tišino.

— Ali si, ali nisi?

Vpraša tiho, negotovo, ker jo prestraši misel, če
bi ne bil to on, temveč kdo- drugi, ki se je naselil v tej
sobi nemara predvčerajšnjem ali včeraj.

On gleda ostro izpod odeje, v temo, kjer sluti, da
stoji ona, in vzdahne.

— O — sem. Pravi, pravi! Sedi, Helena.

In čez nekaj časa doda tako, da se mu po glasu
pozna, kako kroti svojo radovednost.

— No, nekako pozna si, nenadna. Mož je doma,
ali ga ni?

— Doma, odgovori ona odločno in krepko nada¬
ljuje. Danes, nocoj, komaj nekaj minut je od tega, sem
mu povedala, kako mislim, razkrila sem se mu vse!

— Za pet ran božjih!

Njegov glas je stisnjen, nesrečen, primeren smislu
izgovorjenih besed. Roke dvigne izpod odeje in se prime
za glavo.

— Kaj si mu razkrila?

— Besedičil je spet na tisti svoj otročji način: He-
lenica, zdaj ko si že v sami ... pridi bliže, sedi mi v
naročje ... To me je podžgalo, to me je vnelo. Bila sem
odkrita.

— In si rekla?

— Povedala sem, da se mi gnusi, da sem ga vzela
v zmoti, zlasti vsled nagovarjanja rajne matere, da
sem zdaj spoznala to razmerje, da ni v meni do njega
niti trohice sočutja, nikar naklonjenosti ali celo ljubezni.
Vprašal me je, kdaj in kako sem to spoznala?

— In odgovorila si?

— Odkar poznam njega, Petra Rožanca, od tedaj
vem, da si mi ti povsod na potu.

— Vedno sem ti pravil, prične on nekoliko popar¬
jeno, ponovil sem ti tolikrat in tolikrat, da ljubezen ni
tisto, kar oznanjajo zvonovi iz lin. Ljubezen je tiho,
nežno, breztelesno, božansko bitje, ki druži tajno dva

71

srečna človeka. Zakaj, misliš, da mi ugaja katoliški
zakon? Zato, ker ljudje niti ne opazijo več, da se dva še
ljubita, ko sta enkrat poročena. Torej zaradi diskrecije.
Ti pa kričiš vanj, v svojega moža, o katerem sem ti že
tolikrat pravil, da je vrla, narodna, ljudomila duša, moje
■nesrečno ime! In — kar je še posebno zoprno, midva
sva stara prijatelja. Sam me je seznanil s teboj, sam
me je vabil, češ, moja gospa se zate zanima, dasi me
še nisi poznala.

— Moja slabost, če hočeš, je odkritost. Vem, da
sem le slabotna ženska, toda hinavstva, kakor ga redno
izrablja cela vrsta znanih zakonskih mož, nisem zmožna.
Kar je v srcu, to je na jeziku. *

— Kaj, no 1 , in kaj je rekel, ko si mu izrekla moje
ime?

— Premišljal je, potem je vprašal, če me imaš rad.
Odgovorila sem, da zdaj še ne, toda imel bi me že
davno, če bi ne delal napotja on, ki je nesreča, zmota
in obup mojega življenja.

— In nato si šla.

— Šla in povedala, kam grem. K njemu grem, na¬
ravnost k Petru. Naročil je, naj te pozdravim in izrazim
željo, da bi rad čimprej s teboj govoril.

— Prosim te, prižgi svetilko, žveplenke so na mizi.
In — govori tiho: Stena je zidana samo po eno opeko
in se čuje vse skozi. Gospodinja spi zraven, je debela in
grda, je tretjerednica... sicer je že tako prepozno:
lahko kričiš, jutri me bo tako ali tako odslovila.

Helena vprasne žveplenko in čaka, -da se drobni
plamenček razgori.

— Kje pa dobiti drugo sobo? Saj je vse zasedeno:
vojaki, begunci, pisarne, sploh prekleta vojska! Tebi je
lahko: vrneš se k možu, pa imaš stanovanje!

Žveplenka naenkrat pade in ugasne. Helena vzklikne
ogorčeno: Od tebe grem pod vlak ali v vodo!

— Poglej no za žveplenko, da ne zasmodiš pre¬
proge! In prižgi luč!

Spet go-ri nova žveplenka, polagoma se razgori luč,
pohištvo pogleda iz teme, slike zlezejo iz sten s svojimi

debelimi zlatimi okvirji in v zrcalu se pokaže slika He¬
lene, stol, ki stoji tik njega, in miza z ozkim in dolgim
čipkastim prtom.

Gledata se.

Helena ni visoka, ali tenka je in vitka kakor breza
v šumi. Zelena obleka se je drži brez gubice, kakor bi
bila nanjo vlita, in temni široki klobuk ji stoji trdno na
glavi, kakor bi bil zrastel iz njenih črnih las. Vidi se
desno stopalo, ki je majhno kakor noga svetnice v ol¬
tarju, vidi se roka z drobnimi, nekoliko 1  nazaj upognje¬
nimi prsti, ki božajo kocasti muf. Obraz je ovalen, nos
majhen, nekoliko predrzen, lica pravilna, ustne tenke,
oči temne, žgoče, obdane s slikovitimi trepalnicami in
obrvmi. Uhlja sta kakor dve rdeči okusni morski školjki.

Peter drži eno roko na odeji, eno pod glavo. Kože
je rjave, las mehkih, črnih in skuštranih, oči podjetnih,
fantovskih in pod nosom mu senčijo ustnico temni, ne¬
koliko pristriženi brki. Vrat je razgaljen, vitek in brez
zabreklih žil.

Helena se prične smehljati.

— Za svojo osebo, Peter, izjavljam, da ne grem
več od tebe.

Stopi par korakov naprej in sramežljivo obstane.

— če hočeš, dostavi, mi daš zdaj lahko roko!

Drugi dan proti večeru je sedel Peter za mizo, po¬
tezah predse knjige, jih odpiral in zapiral, vstajal, hodil
do okna, se tam ustavljal in pisal po rosnih šipah: Mo¬
ram, moram, moram!

Pričel je nerazumno momljati:

— Moram misliti! Glava polna, vrag, saprament!

Helena je dremala v naslonjaču, in ko je postal
glasnejši, se' je popolnoma prebudila.

— Kaj si rekel? Kaj bi rad?

— Eh, nič!

— Le povej, povej!

— Glavo imam polno misli. Ven bi moral, kam v
samoto, da se razmislim.

73

Helena je vstala, drobna, prikupna, kakor je 1  bila,
mu položila roko za vrat, stopila na prste, potisnila
njegovo glavo navzdol in ga poljubila igraje se z nje¬
govimi ustnicami in brki.

— Pojdi, revček, zakaj pa ne. Samo kmalu pridi
domov. Čez eno uro. ali največ čez poldrugo uro. Med
tem časom kupim večerjo.

Peter je gledal nekako porednouporno', obljubil, da
gotovo kmalu pride, oblekel suknjo, vzel klobuk in palico
in s prijaznim poklonom odšel.

Zunaj je bilo vreme zimsko 1 , neugodno. Mrzla sapa
se je zaganjala v hiše in vogle, dvigala'prah, ki je bil
suh in mrzel ter pomešan s snegom, in ga puhala ljudem
v usta in v oči. Za sprehod je bil dan gotovo nepri¬
meren. Petru tudi ni bilo zato. Šel je po bližnjicah do
gostilne, kjer je navadno posedal s tovariši. Bil je kmalu
v dolgi ozki ulici z visokimi hišami, ki so si stale tako
blizu nasproti, da bi bil stopil povsod z nadstropja ene
v nadstropje druge. Gostilna je imela starinski, skoro
veličasten uhod, kakor jih vidimo pri starih hišah hi¬
storičnih mest. Na vsako stran je stalo več stebrov, nad
njimi se je bočilo več lokov in ti loki so nosili grb in
grdogled relief glave davnega plemenitaša, ki je dal
hišo postaviti in ki je- prvi v njej stoloval. Še više je
majala sapa zeleno pobarvano ploščo kositra, na katero
je bila naslikana rdeča raca z belim kljunom. In pod
sliko se je vil v obliki traka napis: Pri rdeči raci.

Drugovi so sedeli za mizo. Kipar Podobnik, rjav
fant z belimi zobmi, rjavimi svetlimi očmi in zelo lepimi,
mehkimi, skoro črnimi lasmi, zbranimi v frizuro, ki je
ni ustvaril brivec, temveč se je razvila sama od sebe.
Potem grafik Roženkravt, droben fant z očali, z ven
potegnjenim nosom, z zavihanimi majhnimi brki in z ne¬
koliko velikimi uhlji. Nosil je dolge tesno ob glavi nazaj
počesane lase in nepretrgoma se je pečal z angleško
pipo, ki je bila videti kaj samoglava in muhasta. Tik
njega je sedel bolni esejist Rudolf Sejavec. Bil je bled,
očividko jetičen človek, čemeren,- vedno pozoren, če se
mu ne kadi prijateljeva pipa pod nos, zadirčen, pa jako
naobražen. Popil je več vode kakor vina. ker je trdil,

da mu ne škoduje nobena stvar tako zelo kakor alkohol.
Tipal se je vedno pod pazduhami in po prsih, če se
morda poti, prijemal se za glavo, če nima nemara vro¬
čine, in se prav rad razgovarjal o svoji bolezni, dasi je
smešil končno samega sebe, toda vselej šele takrat, ka¬
dar je videl, da s takim razlaganjem dolgočasi.

Peter je vstopil od vseh treh strani slavnostno po¬
zdravljen.

— O, o, o! je zapel trikrat kipar, se dvignil in po¬
gledal čez mizo, če je stol pripravljen. Izvoli, gospodi
Težko te pričakujemo.

Peter se je slekel, pobožal natakarico po licu, ji
vzel cvetlico, ki jo je nosila na prsih, in si jo zataknil
v gumbnico'.

— Eno četrtinko rumenega brez vode!

— Gre za povišanje honorarjev, je rekel esejist.
Pojutranjem pridi, da se snidemo z založniki. To je sra¬
mota, za kakšne nizke cene smo pisali! To se ne sme
goditi nič več, če voditelji naših strank mislijo, da je
kultura nepotrebna, naj delajo brez nje. Videli bodo,
kam pridejo. Poznam založnika, ki je obogatel, pisatelj
pa, ki je največ pri njem izdal, nima ne denarja, ne
strehe. To so škandali!

— Gotovo, pravi Peter. Mi smo tlačanih. Zdaj je
tlake konec. Čez leto ali dve ali še. prej imamo svo¬
bodno jugoslovansko državo. V njej se razmahnemo. V
naših dušah je že tlaka minila, naše duše so že svo¬
bodne.

— Že danes? vpraša kipar.

— Že danes! Tako gotova je naša svoboda.

— Seveda, pritrdi precej plitvo grafik in vrta z
mezincem po pipi. če je volja, je vse dobljeno. In doda
brezmiselno: To je pri živalih ravno tako kakor pri
ljudeh!

— Govoriš, ga ošvrkne s pogledom in besedo kipar,
kakor moja gospodinja. Danes opoldne je prišla v sobo
in rekla: Zjutraj so pa tudi v cerkvi pridigali o jugoslo¬
vanski državi. Bilo je tako lepo, da smo vsi jokali. —
Tn v eni sapi hiti naprej: Pa Birkovka — tvoja gospo¬
dinja, Peter, — je bila pri meni in je hudo tarnala. Tisti

75

vaš prijatelj, ki gleda tako zapeljivo kakor sam smrtni
greh, da ni in da ni za hišo.

— Kaj praviš? poseže vmes Peter, nekoliko bled in
takoj nato nekoliko rdeč.

— Saj že vemo, zamahne z roko esejist. Taka
zgodbica! Za druge kraje še mušica ne, za naše mesto
slon!

— Kako pa? se zanima grafik. Boš pa vendar kaj
povedal!

— Saj je lepa reč! pravi Peter. Tudi prave poezije
se ji ne manjka.

— Kar po pravici se razodeni, sili kipar in se smeh¬
lja, a bledi Sejavec gleda brezbrižno stran in popravlja
z levico nanosnik.

— Enkrat poleti, pripoveduje Peter, smo šli v go¬
renjske hribe: neki zakonski mož, njegova žena in jaz.
Šli smo na vse zgodaj, hodili do malega ves dan in ob¬
tičali zvečer v krčmi pod gorami. Gotove ženske so
rojene samo za ljubice. Tako je in ostane to bitje. Ljub-
kov nežno, prikupno, dražestno-. A mož poštenjak, na¬
rodnjak, korenina. Gledal sem jo ves dan pred sabo-,
enkrat na desni, enkrat na levi, krotko veverico, smeh¬
ljajočo se mačico-. Spila je kozarec vina in njene oči so
se vnele. Njene nevelike in preljubke oči! Nekaj me je
dvignilo in šel sem ven. Kakšna noč! Zvezda pri zvezdi,
v bližini temni vrhovi, okoli in okoli speče rože in trave
in drevje, a zrak krog tebe kakor živo- zdravje!

— Za zdravega, je zamrmral esejist, načmeril ustne
in gledal še ve-dno stran.

— Grem tako-, ležem na hrbet, prekrižam pod glavo
roke in gledam- v nebo. Kakšna lepota ves ta neobsežni
večer, kakšna lepota! — Trava šumi, prihaja ženska.
Nagnem se previdno, da jo- skrivoma vidim. Stopa po
rožah, vidim, d-a se za njo dvigajo. Lahka je kakor
sanja. Gleda kvišku, v daljavo, zastre oči z drobnimi
dlanmi in joče, joče — tako, kakor jočejo mlade, najlepše
ljubice. Vstanem — no, Sejavec, na koncu sem. Ta žen¬
ska se je preselila včeraj k meni.

— Briga me, mrmra esejist. Druga dva molčita in
se udobno zamislita.

Ura je že pozna, plačajo in gredo, a zunaj naletuje
sneg, burja vije in vreme je sploh gabno. Popolnoma
temno je.

— Fe j, zabavlja esejist, tako vreme in taka povest?

— Kaj, vpraša rezko kipar.

— Taka povest, kdo ga bo pa poslušal!

Kipar se naenkrat razburi, maha z dežnikom irr
skoro kriči: Hvaležen bodi, da ti pove še kdo nekaj iz
tistega pravega, resničnega življenja, o katerem mi vsi,
ves svet še komaj sanja. Veseli se, prase, če moreš za
hip pozabiti moro, ki te tlači, to neznosno ozračje, v
katerem moraš dihati in živeti.

In še bolj maha z dežnikom in ga hoče udariti.

Grafik ga vleče za seboj in momlja: Pusti ga, je
bolan.

— Prase, prase, sika kipar in kliče Petru: Ali do-
voliš, da te obiščem?

— Pridi, oba te bova vesela.

— Peter Rožanec, vzklikne rezko Sejavec. Tiste
morale, ki jo ima vsak človek, če je res človek, ti
manjka. Nimaš je ne v svojem življenju, ne v svojih
spisih.

Razidejo se. —

Peter je spil štiri četrtinke dobrega vina, kar mu je
dalo moči, poguma in zanosa. Domisli se na kavarno,
toda v njegovo kavarno zahaja tudi on — Helenin mož.

— Nič zato, nič zato, govori predse. Kaj pa more
on meni, kaj mu pa morem jaz pomagati! To so naša
čustva, naša srca, Ta so nad nami, nad našo pametjo!

Govori predse, zamahuje s palico, da da besedam
potrebni povdarek, lovi suknjo, ki se mu je ne ljubi za¬
peti in ki jo razgrinja burja kakor rjuho.

Hiti po 'ulicah sem, po ulicah tja, pride do kavarne
in plane vanjo. Zdaj ne misli davno več na to, da bi se
ognil Heleninemu možu, zdaj ga naravnost išče. Ustavi
se tik vrat in gleda naprej in gleda nazaj, kje tiči. Opazi
ga in koraka žurno in odkrita proti njemu.

— Živio, France, ga pozdravlja čez tri mize od
stene, kamor obeša svršnik, palico in klobuk. Zunaj sem

bil nocoj, do zdajle sem sedel v gostilni, po poti pa sem
se domislil nate in sem si dejal, da te.moram poiskati.

Med tem sede.

— Kaj pa imam jaz proti tebi, in ti proti meni, vem,
da nimaš nič, toda to so drugačne stvari. To je življenje,
prijatelj France, ne zajeziva ga ne ti ne jaz. Kaj so pa
opravili tisti, ki so mesarili, kaj?

Starikavi, pa še dovolj močni uradnik s sivimi ne¬
urejenimi in ščetinastimi brki in s plešo* skoro po vsi
glavi pomežik uje, debele žile po rokah se mu tresejo,
toda vidi se, da ga je Peter iznenadil, presenetil. Zmešal
je njegove misli, ki si jih je bil uravnal o tej; stvari, in
zdaj jih spet zbira, toda zaman se prime za vroče čelo,
razbit je, raztresen, negotov.

Peter ga prime za roko in govori dalje:

— Ne jezi se, udaj se, France! Nisem ji rekel en¬
krat, tolikrat in tolikrat sem ji dejal, imej ga rada, zlata
duša je, prava naša narodna korenina, sijajen značaj —
to, France, sem vedno mislil o tebi in to mislim, moja
čast za to, še danes, še ta trenotek in bom mislil, dokler
bom živ. Povem ti, da sem ti jo spravil v hišo trikrat,
ko je hotela oditi. Vrnil sem ti jo trikrat, ne švadroniram.
Toda zdaj je prišlo tako, da me samega boli srce.

— Kaj zahtevate, je vprašal natakar.

— Prišlo je — kozarček konjaka mi prinesite, naj
vzame vrag vse skupaj, tudi ti pij konjak, France, stekle-
ničico prinesite in dva kozarčka — prišlo je kakor glas
božji v starem testamentu. Govori zdaj, iztresel sem se
ti, govori zdaj, da ne bom mislil, da si name jezen, ker
to bi mi bilo pri vsej stvari najhuje.

— Poznam ljudi, govori hripavo uradnik, ki bi na¬
pravili mesnico*. Tudi jaz nimam polžje krvi. Včeraj sem
razbil stol, tintnik sem vrgel ob tla in pohodil sem tisto
fotografijo, kjer sva slikana skupaj. Toda potem sem
postavil na mizo zelenko. Alkohol mi jemlje odločnost.
Tudi danes bi te ne gledal tako pred sabo, dasi sem te
imel zelo rad in te še sedaj ne morem prav sovražiti,
toda potikam se po krčmah že od mraka.

Vstal je, šel ven in se oprijemal spotoma ob stole*
in mize.

Natakar je prinesel konjaka, natočil oba kozarčka,
Peter je svojega zvrnil in gledal po kavarni. Vse v tistem
dimu se je spomnil naenkrat na Heleno in videl sobo in
njo, kako preklada za mizo svojo glavo, mečka v brez¬
močni jezi droben robec in posluša korak, ki odmeva po
trotoarju. Obšlo ga je novo, mehko čustvo, čutil je, da
se mu na ta način nocoj ne ljubi več govoriti, pogledal
je, kje visi njegova suknja in klobuk in palica.

France se je vrnil.

Peter si je natočil kozarec in dejal: Pijva, nocoj
nisem več za rabo. Natakar, je klical, plačal bi rad.

Vstal je in se oblekel.

Plačal je konjak in ponudil uradniku roko.

— Kar pojdi, zbogom, je mahal z desnico ta in
težko sopel sredi krčevitega zastaranega kašlja, ki ga
je nenadoma zagrabil.

Peter je hitel domov, kakor bi plaval na krilih hre¬
penenja. Ves v mislih na Heleno skoro ni opazil, kdaj
je odklenil vežne duri in da je že tudi sobna vrata zaprl
za seboj. Planil je k njej, k še vedno čuječi, objokani in
stiskajoči v drobne dlani neznatni robček.

— Eh, ne jezi se, samo nocoj sem ti to napravil,
zdaj nikdar več. Spomni se rajši — med tem je vrgel na
stol suknjo in klobuk, palica je zropotala po tleh —
spomni se, Helenica, na tisti gorenjski večer, ko sem
ležal v travi in si ti prišla iz krčme in jokala od same
čudovite lepote tiste poletne noči — Peter je sedel že
pri njej na zofi in jo tiščal k sebi — jaz pa sem planil
k tebi in vzkliknil tako, kakor vzkliknem zdajle: Joj, de-
kliček, kako srčno te imam rad!

Ljubila sta se vroče in nežno obenem, in ko sta se
pomirila, sta pričela večerjati kakor najsrečnejši zakon¬
ski parček. Helena je postavila na mizo krožnik z na¬
rezkom, pol hlebčka še dosti užitnega kruha in steklenico
dobrega domačega vina.

Med jedjo je opazil Peter na mizi pismo, Vzel ga
je v roke in čital: Ker se bojim Boga in vem, da bomo
morali vsi enkrat umreti in potem pred sodbo božjo, Vam
odpovedujem mesečno sobo. Pojdite čimpreje! Bog Vas
vari! Vaša gospodinja Marija Birk.

Helena ga je gledala poredno, in tudi Peter se je
smejal. V odgovor jo je poljubil in izvrnil takoj nato ko¬
zarec vina.

Kake tri tedne na to, bila je sobota, je sedel Peter
v nizkem naslanjaču pri zakurjeni peči in gledal za¬
mišljeno in nekoliko nervozno po tleh. Brado je podpiral
z desno roko, levo je iztezal po kolenu, brez glasu je bil,
brez giba.

Helena je zalivala cvetice, ki so stale na okrogli ple¬
teni mizici blizu okna, in krmila rdečo ribico, ki je plavala
med vodnim zelenjem v štirioglati stekleni posodi, stoječi
sredi cvetličnih lončkov.

Soba je imela dve okni, obe okrašeni s tenkimi
belimi zastori. Po tleh ni bilo preprog, toda parketi so
bili čisti in svetli. Pohištvo ni kazalo razkošja, a vse,
kar je stalo v sobi, je bilo snažno, lično in na svojem
mestu.

Imela sta še eno sobo 1 , za spoznanje manjšo, in
kuhinjo z oknom na vrt. Stanovala sta tukaj že več
kakor štirinajst dni in živela v najboljšem miru s sosedi
in sosedami. Sveti zakon v tej hiši in v tem koncu mesta
očividno ni imel tako odločnih privržencev, kakor je bila
prejšnja Petrova gospodinja.

Med tem časom je izvedla vojaška oblast tretja pre¬
biranja, pri katerih je bil Peter potrjen h domačemu do¬
mobranskemu polku. Večkrat je na vse bodoče vojaške
težave pozabil, še večkrat pa so ga obletavale tako črne
misli, da si ni mogel najti ne mesta ne miru.

Današnje popoludne je imel na primer zelo črne, divje
in'fantastične misli. Daši je bil suhec in slabič, je vendar
videl samega sebe sredi najhujših napadov. Kjer zabada
človek človeka z bajonetom, kjer sekajo človeško meso
kakor volovsko, kjer se streljajo kakor blazni, tam je
videl sebe, plašnega, obupanega, nevedoeega, kaj storiti,
kam se pogrezniti. Premišljal je posebno o tem, kako
more vzeti oblast človeka, ki je po svoji notranjosti (in
ta je gotovo več kakor vnanjost) za vojaka popolnoma
nesposoben in nezmožen, pa ga vtakniti med krdelo, ki

pojde streljat, klat in morit. Človek na primer, popolen
filantrop, dobi nekega dne nase vojaško suknjo, obuti
mora orjaške čevlje s silnimi žeblji in podkvami, vreči
preko rame puško, opasati ledja z zalogami smrtonosnih
patron, obesiti nase bajonet za prebadanje človeških prsi
in paranje trebuhov, pa hajdi v jarek in nad tako zvanega
sovraga. Ta človek pa je tak, da je pogledal v življenju
stran, kadar je videl mesarja, ki je gnal vola, bil je
ogorčen na hlapca, ki je tepel konja, pazil je, da bi ne
pritisnil s knjigo mravljinca, ki je lezel po njegovi pisalni
mizi, in ko je hotel stopiti na škodljivega majskega hro¬
šča, se je vendar še premislil in ga sunil s paličico v
bližnji grm. To dobro bitje gre zdaj na fronto. Kot vojak
naj strelja ljudi, ki mu niso še nikoli ničesar storili in ki
jih ni še nikoli videl. Strelja jih naj v glavo, v prsi ali
trebuh, ker so te rane najhujše in povzroče skoro gotovo
smrt. Pri napadih naj zašaja bajonet v meso teh neznan¬
cev. Obrne naj puško in udari s kopitom po glavi tistega,
ki mu je najbližji, da mu razbije lobanjo in da se mu
razlijejo možgani po ramah, prsih in hrbtu kakor krvav
močnik.

Tako je ogorčeno premišljal Peter, ko je vstopil
kipar Podobnik. Ta je bil srečnejši. Tudi pri tretjih pre¬
biranjih ni bil vzet in živel je nemoteno dalje svoje staro
in veselo samsko življenje.

Poklonil se je Heleni, stopil k njej in ji poljubil
roko, kar sicer ni bila njegova navada. Odložil je klobuk
in palico in suknjo, primaknil stol nasproti Petru, sedel
in povabil Heleno, naj pride bliže in prisede. Helena je
prišla in Podobnik ji je rekel nedolžno:

— Cvetlice zalivate, rdečo ribico imate, kako de¬
kliško in ljubko! Takoj se je obrnil k Petru in nadaljeval
z istim mehkim glasom: Kaj pa ti, Peterček? Spet pre¬
mišljaš? Vihtiš bajonet, kroglje- frče okoli tvoje glave, ti
pa greš in ukradeš gardnemu polku zastavo. Na dopust
prideš ves srebrn in zlat!

— Pusti šale, to niso smešne stvari. Pustiti moraš
življenje, ki si ga vajen, in pričeti drugo, ki ti je najbolj
odvratno in zoprno.

81

— No, malo poznam razmere, dovoli mi. Pojdeš v
kako pisarno in tam ti ne bo sile. Spoznaš nekaj zani¬
mivih tipov, ki jih opišeš ter se z njimi proslaviš. Gospa
Helena, ni res, te obišče? Kakšno veselje!

— Pretiravate, gospod, meni Helena in se nekoliko
prizadeta smehlja. Kakšen dan me komaj vidi. In če me
tudi včasih pogleda, se mi zdi, kakor bi bila iz stekla. Ne
vidi me, stavila bi, kar skozme gleda.

— Eh, zamahne Peter,. ti si ženskica, nič drugega.
Veš, Podobnik, jaz sem pa zadnje čase razmišljal po¬
polnoma druge stvari. Kritiki so me trgali, prav so imeli.
Vzel sem v roke neko svojo knjigo, čital in čital, toda
nisem mogel verjeti, da sem jaz to pisal. Slabo, rečem
ti, neverjetno slabo. In tako pišem jaz, ki vem, kaj je
dobro. To je pomanjkanje energije, slab značaj, popust¬
ljivost duha, ki ga prevladuje vedno telo. Mi znamo v
kavarni za mizo in v gostilni, za pisalno mizo, oziroma
v ateljejih smo pa s svojimi deli vsaj pičli, če ne tudi
slabi. Besede imamo, načrte imamo, silovita platna, učin¬
kovite kipe in romane po 400 in 500 strani, toda vse za
gostilniško mizo, v delu pa nič.

— E, je zategnil kipar, saj ni treba romanov, saj
je dobro tudi 50 izvrstnih novel.

— Novel je treba in romanov! Vsega je treba! Ve¬
likih in majhnih platen, kipov in kipcev! Velike kulture
je treba, ki nam nudi vse.

— Črnogled je, kaj ne, meni prijazna Helena. Dajmo,
Peterček, pomenimo se rajši kaj drugega! Ali bi pili, go¬
spod, kozarec vina? Če ti je prav, Peterček, prinesem
tudi za te kozarec in — zase?

— Prinesi, čebljaček!

Helena odide, in Podobnik iztegne roko in jo ponuja
Petru.

— Častitam, častitam. Čudovito ženskico 1  imaš. Re¬
kel bi ji srnica, toda mislim, da v živalstvu ni zanjo
primere.

— Eh, kaj, maha Peter. Pametnih stvari ne moreš
govoriti ne z njo, ne poleg nje.

— Saj ni ženska tukaj za modrost. Tvoji pojmi so
napačni.

— Kako? Ali si še tako mlad, da bi žensko samo
poljuboval in pestoval? Misliš, da ni v pravi ženski člo¬
veka? Delaš jim krivico!

— Zdi se mi, da si čezme zabavljal, toda zdaj tako
ne moreš več, ko sem zraven.

Helena postavi k peči mizico, pregrne, razvrsti po
njej tri kozarce in jih natoči.

— Pijmo, pravi pogumno. S prav prijetno komiko v
obrazu gleda Petra, drži kozarec kvišku in doda važno
našmarjeno: Živimo!

Kipar je izredno zadovoljen, ne more se nasmejati
in žal mu je, ker se mrak bolj in bolj gosti. Helena mora
prižgati luč, kipar mora popiti zadnji kozarec vina in
iti. Ima neke obveznosti, ki bi jih sicer takoj opustil, toda
ko jih omeni Petru, ne reče ta ne bev ne mev. Drži se
slabovoljno; tudi Heleni postaja nekako tesno. Podobnik
vstane in se počasi opravlja. Heleni poljubi spet roko
in med tem skoro pozabi na Petra. Že med vrati se ga
spomni in ga vpraša konvencijonalno:

— Ali prideš nocoj k Rdeči raci?

— Mogoče, odmrmra Peter.

Na mizi gori petrolejka z zelenim senčnikom, He¬
lena sede na zofo k steni in se guga. Peter nekaj vzdi¬
huje, nato zakliče:

— Helena!

— Kaj?

Prestrašila se je njegovega močnega glasu in ga
gleda zravnana in s široko odprtimi, pozornimi očmi.

— Ti si plitva! Po tej izjavi doda mrmraje: Tudi
zdajle gledaš kakor divji zajec.

Helena ga najprej ne razume. Potem je naenkrat
vsa prepadena, sključi se kakor od bolečin, počasi vsta¬
ne, vzame iz pompadure, ki leži na postelji, robec, ga
zmečka v roki in gre k oknu. Kmalu prične poihtevati
in brisati z robcem oči. Okrene se, gre počasi proti
Petru in reče silno bridko:

— To sem zaslužila za to, ker sem ti vse žrtvovala.
Hvala!

In se vrne k oknu.

— Dobro, pravi Peter. Torej ta stavek si potuh-
tala, kar stojiš in ihtiš pred zastorom.

— Ne, tega ne prenesem, ihti Helena. Še nocoj
grem, nikoli več me ne boš videl! O — ne bom ti delala
napote, o, nikdar, za nobeno ceno.

Helena gre k omari, snema obleko in jo polaga
preko roke.

Petru je zoprno.

— Sleherno komedijo sovražim, pravi, če si pri
meni, ostani pri meni.

- Če sem plitva?

— Podobnik meni, da mora biti ženska samo lepa.
Modrosti ji ni treba.

— In kako misliš ti?

— Tako misli Podobnik.

— Zdaj vse vem. vzklikne Helena. Obleko spusti na
tla, steče k postelji in se vrže preko nje v krčevitem
joku.

Sosednja stranka gotovo posluša in tudi vse sliši,
si misli Peter. Nerodnost!

Vstane, stopi k postelji in govori nekam leno in tiho.

— Ne vem, kako da sem to izbleknil! Bilo je ne¬
umno, nepremišljeno! Toda nataknjen sem, nervozen,
saj me vidiš.' Ne cmeri se, prosim te, ne delaj me še bolj
zmedenega, kakor sem.

In čez nekaj časa sedita oba tik peči. Peter drži
Heleno okrog pasa in nekako odsotno sprejema darove
njene ljubezni: objokane poljube in objeme.

Minili so časi bridkega slovesa.

Peter je bil vojak, toda brez orožja v ozadju. Po¬
šiljali so ga s kraja v kraj. Najdalje je tičal pri cenzuri za
pisma. Črtal je neposredne izbruhe strahu, jeze in lju¬
bezni in s strahom globlje in globlje spoznaval, kakšno
zlo je vojska, ki je brutalno pokončavala ljudi, obitelii in
cvetoča gospodarstva.

So na svetu ljudje, ki bi pisali prijateljem in prija¬
teljicam noč in dan. Peter ni spadal med nje. Na pisma

je odgovarjal v zelo' redkih slučajih. Tudi dopisovanje s
Heleno se ni moglo razviti. Od kraja mu je pisala vsak
dan, pozneje dvakrat na teden, Peter je odgovoril komaj
enkrat v mesecu. Zadnje čase je molčal in molčal. Pisal
je ob večerih kmetiško povest, in ko je bil gotov, jo
je po daljšem premišljevanju in pretehtavanju prodal.
Polovico honorarja je obdržal zase, polovico pa je poslal
Heleni.

Zima se je nagibala h koncu. Nebo so prepregli težki
in temni oblaki, v šumah se je oglasil jug. Smrečje in
borovje je prebučalo dneve in noči, umazane plasti zmrz-
lega snega so popokale in po razpokah je curljala vse
križem voda. Kmalu so se posušila pota, in stezice, in
naravo so obšle spomladanske slutnje. Ob robu gozda
je pogledala iz tal nedolžna cvetica, za njo druga in
tretja, čez noč jih je bilo na tisoče.

Stanoval je v pritlični hiši zunaj trga. Spravil je
skupaj nekaj knjig in jih pridno čital. Imel je majhno
mizo, stoječo pred oknom, katero je zastirala mesto
zaves širokolista domača trta. Dalje se je razprostiral
majhen ograjen vrt, poln bohotnega zelenja. Raznobojen
mak je bil tako visok, da je dobro videl v izbo. Pre¬
proste rdeče vrtnice so duhtele zlasti zvečer in ponoči,
a solnčnice s cvetovi kakor rumenimi krožniki so se
svetile daleč po ravnini.

Tiste dni se je vršila v bližnjih goricah veselica v
prid narodni šoli. Ljudje so prišli od daleč in blizu, do¬
mačini so pripravili vina in jestvin, kakor bi ne bilo
vojske. Vse je pilo, pelo in se zabavalo. Narodno navdu¬
šenje je bilo tisto, ki je izbrisalo vtise zoprnega časa, in
pogled v obljubljeno bodočnost je jasnil oči in duše.

Petra ni manjkalo. Sukal se je okoli belih šotorov,
kjer so prodajala domača dekleta dobre prigrizke in
vino. Seznanil se je bil z mlado lepo gospodično črnih
oči, katere obraz je spominjal na lepotice iz časa fran¬
coske revolucije. Poleg svoje prijetne odličnosti in črnih
kodrastih las je dekle pelo kakor slavec.

Toda najnovejši znanci so tiščali vanj in mu na-
pijali.

— Veseli nas, da imamo v svoji sredi pisatelja...

85

— Deklica, vaše ime bi rad, kam bežite?

— Beži brž, tvoj Luka te že čaka... toda gospod,
dovolite, da se pobrativa... še nocoj vas peljem v
domačo zidanico.

— Hvala lepa, prijatelj, ali z deklico ne bodi sirov...

— Eh, je zamahnil nekoliko vinjeni prijatelj z roko
in se ozrl za odhajajočim dekletom. Obraz ima prijazen,
noge pa kakor coklje ... in denarja nič.

Peter je hodil sem in hodil .tja in kmalu nabral vse
polno znancev in znank. Obtičal je pri večjem šotoru,
kjer je naletel na visoko dekle v beli obleki, nekoliko
suho, toda z izredno velikimi in pametnimi očmi. Njeno
vedenje in njeno pravo govorjenje je bilo odsotno, kakor
bi se mudila samo slučajno tukaj, spadala bi pa nekam
daleč odtod, v druge kraje in med druge ljudi.

Kupil je butiljko. Povabil je dve prodajalki s seboj.
Manjša, zgovorna in prijetna, je šla takoj, ona, ki jo je
hotel tik sebe, se je ozrla zamišljeno preko ljudi.

— Ali vi ne greste?

Šli so pod prostrano jablano na robu veseličnega
prostora in posedli po travi. Pili so močno rumeno vino.
Mala gospodična se je skušala smejati, njena tovarišica
je bila resna, Peter je čutil nenadno nestrpnost; zdelo
se mu je, da ima nekaj govoriti s svojo novo znanko.
Rekel ji je, da jo pozna že iz davna.

— Od kod, ga je vprašala.

— Iz sanj, je odgovoril. Hodili ste po čudovitem
vrtu, spominjam se dobro: srečal sem vas. Takrat sem
govoril z vami in vas držal za roko.

— Čudno, je pomislila ona in se nasmehnila.

Mala’ gospodična je šla in prinesla novo butiljko.

Popoldne se je nagnilo. Vrnili so se k šotoru in
spotoma je zaslišal Peter lepi glas' svoje prejšnje znanke.
Ozrl se je. Sedela je sredi častnikov v travi in vihtela
proti njemu svojo kupico. Zamahnil ji je s klobukom in
šel za gospodičnama.

— Kje boste spali? ga je vprašala mala znanka.

— V naši zidanici, je odgovoril zanj stari gospod.

— Lahko pri nas, je rekla ona. Vaše mesto je za
nocoj predaleč.

Udal se je molče in počasi so stopili na pot. Nekaj
časa so se mešali sem in tja, končno sta šla zadnja
Peter in ona.

Naenkrat mu je prišla na misel Helena. Videl jo je
sredi grma, mimo katerega je šel, videl je pred sabo
njen hrbet, njeno krilo, njene gležnje in pete. Ko je
hotel govoriti, je spoznal, da bi moral povedati nekaj o
njej. Toda to bi razdrlo ves ta večer, ki je bil poln zvezd,
majniškega hladu in majniškega vonja. Tu ali tam je
stalo v bližini drevo, tiho in skrivnostno, sklonjeno s
svojim vejevjem na pot. Bele zidanice so spale. Kje v
globini pod njimi je zalajal pes, oglasil se mu je drugi
in tretji. Prednji pari so poskušali peti, toda dekleta so
se pričela smejati in za njimi še moški.

Kako dolgo že molčim, si je očital Peter. In oglasil
se je, da je nekaj rekel: Kako lepa noč je!

— Tukaj je mnogo lepih noči, je odgovorila ona.

In spet sta šla za drugimi.

— Meni so vsi ti kraji neznani. Še nikoli nisem bil
tukaj.

— Ah, tako, je odvrnila.

— Ali je ta mala prijazna gospodična vaša sestra?

— Ne, prijateljica.

Peter je zagledal spet Heleno. Videl jo je. kako sedi
za mizo in mu piše. Pred njo gori zelena petrolejka,
v sobi je tiho, toplo, samotno. In vmes se je spomnil
na tenke fine prste dekleta, ki stopa tik njega, in ves
vesel se je zdrznil ob misli, da so ti nežni prsti tako
blizu.

Govoriti je pričel o neki svoji knjigi. In na koncu
jo je vprašal: Kako živite tukaj, gospodična?

— Samotno. Mnogo čitamo. Mi poznamo vsa vaša
dela.

Prišli so do vrste hiš in se ustavili. Jemali so vse
križem slovo. Kakor da hočejo ustreči, so se vsi poraz¬
gubili in ostavili Petra in njo sama.

— Tukaj stanujemo. Vi boste spali v pritličju. Ne¬
koliko potrpite! Takoj zbudim deklo, ki vam uredi po¬
steljo.

Gospodična je odklenila vrata.

— Čakajte, ne bežite proč, čemu?

Prijel jo je za roko.

— Oprostite, nocoj sem pust, ne morem govoriti.
Ali mi zamerite?

— Ne! Kako, zakaj?

— Mene je nekaj zavzelo, samega sebe ne najdem...

— Ne! je zahtevala odločno.

Odklenila je vrata in se oglasila iz teme: Toda lahko
se še vidiva! Lahko noč!

Odšla je. čez dolgo časa je prišla dekla v copatah,
z lučjo v roki, stara, čemerna, razmršena.

— Ali ste vi tisti, ki bo pri nas spal?

Peter ji je pritrdil.

— No, le sem!

Ko je odšla, je sedel Peter za mizo in hotel zbrati
svoje misli. Ali se je kaj zgodilo? Kako ji je ime? Ne
mara so jo klicali za Lizo. Potem je zaslišal pesem
tistega dekleta, nato Helena, njen mož, njegova prejšnja
gospodinja in spet Liza in Liza... Povesil je glavo in
v nekakem polsnu zagledal pred sabo esejista, čemer¬
nega, bledega in pokašljujočega. Razburil se je, dvignil
roko in zamahnil s kazalcem.

— Kaj si rekel? Da manjka morale meni in moji
umetnosti? Budalost, prijatelj! Meniš da je umetnost po-
boljševališče za izprijene ljudi? Premisli!

Naenkrat se je zbudil in zardel. Mislil si je: če me
kdo sliši, kaj si naj misli o meni? Govorim z ljudmi, ki
jih ni tukaj.

Vstal je in poslušal, toda od nikoder, ni bilo glasu.
Razpravi! se je, pihnil luč in legel v posteljo.

Trg, kjer je stalno bival, je bil oddaljen dve uri. Da
bi ne zamudil uradne ure, je vstal na sve zgodaj, se
umil in oblekel in se odpravil na pot. Toda vežne duri
so bile še zaprte. Vrnil se je v sobo, odprl pritlično
okno, pogledal na desno in levo in skočil na ulico.
Ravno tisti hip je zavil izza ogla orožnik. Najprej je
obstal, potem se je namuznil in mahnil z roko.

Petru je bušila v glavo nesrečna misel. Stopil je
naglo predenj in rekel:

— Ne delajte krivice! Ni se zgodilo, kar mislite!

— Že prav, je mrmral orožnik. Samo, da ste dobro
spali!

Peter je krenil izmed hiš neprijetno dirnjen. Lepega
jutra, ki se je storilo v naravi, ni opazil. Ni videl rožnate
zarje, ki je preplavljala vzhodne vrhove kakor morje
rdečih in nenavadno nežnih kosmov. Vsi ti kosmi so
živeli, so se premikali drug mimo drugega, drug čez
drugega in se tam, kjer je bila svetloba najmočnejša,
počasi in v pravilnem polkrogu odmikali.

Naenkrat se je pokazal gornji rob solnčne oble. Kako
daleč so šli žarki, kako svetli, čisti mogočni so segli v
neskončnost!

Ob cesti so se sklanjale pod težo rose trave in rože.
Škrjančki so zažvrgoleli glasneje in se zagnali hitreje in
više pod nebo. Vse, nebo in polje in bela cesta in gore
v daljini in popotnik, vse je bilo samo neskončno zdravje.

— Opravljal bo njo, žalil njene starše, je mrmral
Peter in si nesrečno zaklical: Tukaj si že odpravil!

V trg je prišel še pred časom. Stopil je v svoje sta¬
novanje in našel na mizi pismo, ki ga je pisal kipar.
Odprl ga je brezbrižno, odsotno in gledal med knjige,
če ne leži nemara med njimi kak zanimivejši dopis.

List, ki ga je držal v roki, je okrasil kipar po svoji
stari navadi z raznimi risbami. Na prvo stran v gornji
kot je postavil sebe, sedečega za mizo in premišljajočega
to pismo. Na drugi strani je bila Helenina glava, dviga¬
joča se iz ranjenega srca, na koncu razmršena in stran
obrnjena vrana, ki je napravila besedilu pravkar konec
in piko.

Ko si je^ Peter to ogledal, je pričel čitati. Čital je,
čital, pričel se enkrat, zardel, skremžil usta, zmečkal
list in ga treščil ob mizo.

— Infamno! je siknil. Fej!

Šel je dvakrat trdo po sobi, stopil spet k mizi, vzel
list in ga jezno raztegnil.

— Živali! je siknil vnovič. Priskutneži!

89

Še enkrat je zmečkal pismo in ga zakadil ob steno.
Padlo je z rezkim šumom za posteljo.

— Brezvestna bitja, nesramneži! Zdaj mi kdo povej,
kje je tukaj morala!

Hotel je prebrati pismo do konca. Vzel je palico,
jo prijel na dolenjem koncu, pokleknil, potem legel na
trebuh in šaral s kljuko list izpod postelje.

Pririnil ga je srečno do sebe, vstal in ga vnovič raz¬
prostrl. Bral je do konca in ga nato stlačil v žep. Po¬
gledal je .na uro in letel rdeč in zaripel v urad.

Tovariši so že delali.

Po eni uri molčanja je stopil nenadoma k sosedu in
mu rekel šepetaje, toda važno:

— Kaj bi ti napravil z domačo živaljo, ki bi se ti
izneverila?

Sosed ga je začudeno pogledal in se ozrl v na¬
rednika. Končno je pomajal z glavo in čital naprej.

Peter je bil brez teka. Misli, slične raztrganim
listom, so mu norele po glavi. Opoldne je že hotel pisati
tisto pismo, ki ga še ni nikoli pisal. Zvečer je zložil tak-le
sonet:

Tu žanje smrt... Zavijajo granate,
zverem podobno, vohajo svoj plen,
pripravljene so strojne puške zate,
da najde ti srce njih drob svinčen.

Krog tebe, nad teboj in nate
usipljejo topovi srd ognjen
in krogle iščejo te: Kje si, brate?
in plini kopljejo ti grob strupen.

A ti doma si, lepa si in mlada,
in družba ti je slast in promenada —
in lice njega, ki se zdaj ti klanja!

A nanj, ki si mu bila zadnja sanja,

beseda zadnja ugašenih ust,

spomin je že zbledel — hladan in pust...

Peter ni bil poet. Toda po tem sonetu mu je izginilo
mnogo duševnih muk.

*

* ❖

Ob letu je dobil dopust in se peljal v svoje staro
bivališče. Pri gospodinji, ki ga je bila svoj čas zaradi
pregrešnega življenja odslovila, je našel domačo streho
in pri »Rdeči raci« stare prijatelje.

Roženkravt je bil kakor nekdaj. V zobeh je tiščal
kratko pipo in tlačil nepretegoma slabo tleči tobak.
Zadnje čase je postal navdušen turist in razlagal zanosno
najdrznejše ture, ki jih je poznal pa samo iz knjig.

Kipar je bil upadel. Lica udrta, oči mrtve in mračne.
Frizura se je usedla in stisnila h glavi. V njegovem
smehu je tičalo razočaranje. Nekaj novih gub je kazalo
doživetja zadnjega leta.

Esejista ni bilo več med živimi. Pravili so, da se je
zadnjikrat razkačil v gostilni, ko ga je vprašal kipar,
kako čisla Bocaccia in njegovega Dekamerona. V ne¬
dolžnem vprašanju je začutil nenadoma ost, ki ga je
zbodla. Ko so se razhajali, je kričal še preko ulice: Ti
beri Dekamerona, zate je Dekameron, ki imaš dekleta
pri sebi... ti jezik pocestni! Mene pa pusti s svojim
Dekamerooom!

Kipar je pripovedoval o Heleni. Stanovala sta
srečno in bila zadovoljna. Toda stanovanjski urad jima
je vsilil mladega oficirja, oficir pa je vsiljeval denar in
darove. Nekega dne je zmanjkalo dveh: oficirja in
Helene. Na mizi je ležalo njeno pismo. Ljubila je oba,
kiparja in Petra in obeh nikoli ne pozabi. Toda življenje
hoče drugače. Srčno pozdravlja in želi vso srečo.

— Kdo jo razume! je vzkliknil Peter.

— Zastrupljeni časi! je odvrnil kipar. Tudi doma
nisi več doma, s svojim najglobljim čustvom goljufaš.

— Živeti ne moreš, kakor si živel. Manjka razmaha,
strup te tišči k tlom, čustva v tebi se ne morejo razviti.

— Kako res! je zakašljal Roženkravt in priižgal
pipo.

Peter je prijel kiparja naenkrat za roko in se nagnil
k njemu.

— Sovražil sem te...  ne moreš razumeti kako!

Gledal mu je pri tem blagohotno in ljubeznivo na¬
ravnost v oči.

— Pijmo na njeno zdravje! Bila je najljubša ljubica!

91

— Kako res, je zamrmral slikar. Pri prvem požirku
se mu je zaletelo vino, da je pričel prskati in kašljati
brez konca in kraja.

Ko je stopal Peter proti svojemu stanovanju, so
zapirali gostilne. Zdaj se je tukaj in zdaj tam majala po
cesti vesela družba, govorila na glas in poizkušala peti.
V samotni ulici je zagledal pred sabo moškega, ki ga je
vsled svoje popolne pijanosti zanimal. Obstal je in ga
tiho opazoval. Velik človek, v hrbtu upognjen, da se je
zdela suknja zadaj mnogo krajša nego ob straneh, je stal
v jarku in razprostiral roke, vsak hip pripravljen, da se
ujame. Kakor na neviden ukaz je pričel teči, silovito
teči proti ograji na levi in lopnil je po njej z obema
rokama naenkrat. Obstal, je. Počasi je dvignil roke od
ograje in čakal. Zdaj se je iznenada ponovil tisti nevidni
ukaz. Pričel je teči nazaj, letel je kakor avtomat, vsak
bi mislil in zamižal: zdaj pade in si razbije lobanjo. Toda
obstal je v desnem jarku in spet čakal.

Peter je stopil mimo njega in mu pogledal v obraz.
Zdrznil se je in nadaljeval vznemirjen in pobit svojo pot.

Človek v jarku je bil Helenin pravi mož.

Straža.

Čudno, nenadno vzdrhtevanje njegovih trepalnic,
dalje neke plašne poteze, ki se mu naenkrat sredi govora
zbero krog ust in enako naglo zopet razkrope, trepe¬
tanje njegovih hladnih in belih prstov, vse to me spo¬
minja pri njem na vojsko. To so spomini, ki so se zagrizli
v živčevje. Teh se ne iznebi več.

Velik je, črn in bled, zobe ima bleščeče bele in
zdrave. Včasih, kadar se zasmeje, sine iz teh zob samo
za hip sirov, živalski žarek. Vse je kakor oduren blisk.
Tudi to je ostalo iz vojskinih grozot. Sam je doživel tre-
notke, kjer ga je pretresal tak grozen smeh.

Njegova povest je bila približno taka: Ukazano mi
je bilo, da stražim na holmu. Eden tistih gričev je bil.
ki so ležali po ogromni ravnini, vsi enaki, nenadoma
butajoči iz tal, kakor bi jih narili ogromni krti.'Člove¬
škega bivališča ni bilo ne na desno in ne na levo. Ro¬
hnenje boja je bilo preplašilo tudi ptice in šele v mraku
so se pojavile črne silhuete velikih široko plahutajočih
ptičev, ki so obletavali in preletavali ravnino in se
odurno zadirali.

Ko sem prišel na holm, je bil že trden mrak. Meni
nasproti, tam, kjer se je spuščal grič najostreje v dolino,
je stalo troje ali četvero debel nekega drevja brez listja.
Morda je bilo tudi drevja strah tega grmenja in šumenja,
pa se je od groze osulo, nemara so mimo in skozi te
veje frčale krogle in odnesle s seboj veje in vejice in
listje.

Po nebu ^o se vozili počasi oblaki. Sivi in modri¬
kasti, združeni v ogromne čete, so se plazili proti jugu.
Svetili so se, za njimi je sijala luna. In ko so se vlekle
preko neba prozornejše plasti, je stopilo iz mraka golo
in obtrgano vejevje drevja kakor skupina križev. Bilo
je ubogo, revno, in zdelo se je, kakor da prosi usmiljenja

93

te velike zverinsko-pošastne oblake, ki se plazijo na jug.
in vso to ogromno črno nebo, ki se pne v temi nad ne¬
srečno krajino.

Vse je molčalo, ptičev ni bilo več. Gluha temina je
zagrinjala vso daljavo in sredi nje je šumel še nepre¬
trgano dalje grom topov in prasketanje pušk, ki se je
naselilo v ušesih s tako stanovitnostjo, kakor bi bilo
zrastlo obenem s sluhom ali vidom.

Daleč za mojim hrbtom je zvenel z mnogimi odmevi
glas trobente, ki je naznanjal vojski čas pokoja. Do¬
mislil sem se na svojo sobo, na luč na mizi, na knjigo
in videl sem se naenkrat, kako se vračam iz kavarne po
slabo razsvetljeni ulici, odpenjam površnik in segam v
žep zadaj na hlačah. In videl sem tudi svojo izvoljenko,
ženo drugega... ah, to ne spada v to povest.

Nenadoma se zbudim iz sanj, gledam predse kakor
od spanja omamljen, gledam in oblije me groza. Tam ob
deblih, dvajset korakov od mene, kdo kleči tam? Puško
ima položeno ob licu, namerjeno vame in ves je kakor
ulit iz črnega železa. To je sovražna straža!

Vržem se na zemljo, namerim puško in kričim: Kdo
si? — Ker ni odziva, ustrelim. Na koncu cevi se zablisne,
v notrini praskne in nalahko zadiši po smodniku. Mese¬
čina krog mene se zmeša z rahlim dimom, ki se naglo
razkraja in razgublja.

Moj sovražnik kleči dalje in meri vame. Pričakovati
je, da sproži vsak trenotek, in posledica takega hipa bo,
da se mi skloni obraz na mrzlo rosno travo. Krogla se
mi zabode skozi teme in vrat v notranjost. Takoj zgubim
zavest in v nekaj minutah me ni več med.živimi.

— Kdo je! zakričim rezko in divje, da me zaboli
grlo. Čakaj, vraga! — Vnovič namerim in naglo sprožim.;
Spet koncem cevi blisk, ki zmeša pogled, rahla meglica
pred menoj, ki se razgublja, in vonj po smodniku. Zrak
je naenkrat čist in pred sabo, dvajset korakov od mene,
vidim vojaka, klečečega tesno ob deblih, prislanjajočega
puško na lice, neizprosnega, strašnega. To je gotovo so¬
vražna straža, si mislim. Med tem. ko sem se jaz raz¬
tresel v svojih mislih, ko sem videl samega sebe, idočega
zvečer po ulici, in pred sabo tisto zame tako usodepolno

94

žensko, se je priplazila straža po holmu navzgor, po¬
kleknila ob deblu in namerila. Počutil sem se, kakor bi
me zavili v ledene šivanke, ki me zbadajo od vseh strani,
a hip nato me je žgalo, kakor bi me potaknili v krop.

Zobje so mi šklepetali in v divji zmedenosti sem za¬
kričal: Zakaj ne streljaš? Streljaj vendar!

Nič! On kleči in meri. Z desnico pritiskam na puško,
ali počiti noče. Vidim naenkrat, da sem že toliko zmeden,
da grabim in tlačim na nepravem kraju. Primem prav in
sprožim dvakrat zapovrstjo. Pred menoj se dvigne oblak
dima, ki mi odtrga izpred oči strašnega sovraga. Ko se
razkadi, je tema gostejša; drevje v njej skoro izgine.

Le še vrhovi se kažejo v negotovi slutnji, debel ni.

Preko neba se vale temni, gosti oblaki, ki so zakrili luno.

Jaz ležim in čakam. Gledam in oči me pečejo. Polagoma
se odmotava deblo, eno, dve, tri, tik njih se polagoma
razkriva nesiguren obris, čokat, nizek, kakor težek panj.

To je sovražnik. Trudim se, da bi bil miren. Hočem, da
mi bodi vseeno. Puško položim v travo in se oglasim.

He, pravim, he, kdo si, odzovi se! Ako nočeš ti streljati, 1

tudi jaz ne bom. Človek sem — tudi v vojski. Čemu i

klečiš naprej, čemu, hudirja, meriš? Poglej! Jaz sem j

vrgel puško v travo! Ali me, vraga, ne razumeš? !

Nič! Razsvetilo se je in vidim ga natančneje. Obraz
mu senči kapa, zato mu ni mogoče razločiti lica. Ali
dobro opažam, kako tišči puško pod oko in meri krče¬
vito in sovražno. Tiho, tihotapsko dvignem k sebi puško,
pomerim in ustrelim. Prisegel bi, da sem ga zadel. Glavo
je zganil, kapa mu je zlezla globlje na obraz. Zdaj se
zvali na kup, jaz čakam. Roke mu odnehajo, ž njimi
puška. Ali ne zgodi se, kar pričakujem, on se ne zvali na
kup, roke mu ne omahnejo 1 , puška mu sloni ob licu. So¬
vrag meri naprej, torej še ni mrtev. Ali živim v sanjah, ■[

se vprašujem in potipljem z levico oko, ki je odprto- in
gleda in vidi. Prepričam se, če res vidi. Pogledam kvišku
v oblake, kf plavajo naprej in naprej. Pomajem pred
glavo s cevjo puške in vidim, kako se giblje. Torej to
niso sanje. Jaz čujem, ležim v travi in streljam na so¬
vražnika, ki kleči ob deblih. Mogoče je torej to, da več
ne zadenem, dasi vem, kako dober strelec sem. Prime

95

me srd, tisti topi, hladni srd, ki se ne briga več za lastno
nevarnost. Vstanem, stopim tri korake naprej in na¬
merim.

— Tak streljaj, ako si človek, ako nisi pošast! Kri¬
čim. Nato ustrelim sam in vidim natančno, kako se je
premeknila sovražnikova kapa na stran. Zdaj je zadet,
prisežem! Ves njegov život se je nekoliko zganil. Ali
zakaj ne izpusti puške? Padem nazaj v travo in vlečem
izza pasa nove naboje. Še enkrat, sklenem pri sebi,
ustrelim, potem skočim nadenj s kopitom. Teko mi divje
nepoznane sekunde. Za mano v daljavi se odbijajo od¬
mevi trobente. Mojo vojsko bude že na noge, kaj se že
nagiblje noč? Ustrelim nenadoma, prej kakor sem mislil.
Vidim, da je strel brez uspeha. Sovražna straža kleči
in meri. Zdaj sem hladan, zdaj bi se metal s smrtjo.
Vstanem, obrnem puško narobe, dvignem jo in planem
k deblom. Letim nekoliko v ovinku, ker se mi mešajo
noge med visoko travo in nizkim grmičevjem, zamah¬
nem nanj od strani, a pridržim udarec: on meri mimo
mene naprej. Zgrabim ga za ramo in čutim tako, kakor
bi prijel kamen; hladno je in trdo. Stresem še enkrat,
primem za vrat, pomikastim, in vse se zamaje kakor
lesen panj, a vrat se ne uda. To je mrlič, me strese skozi
možgane in naenkrat pokleknem, prižgem žveplenko in
možgane, in naenkrat pokleknem, prižgem žveplenko in
mu posvetim pod kapo. Oči napol odprte, bele, brez
punčic, čelo večkrat prestreljeno 1 , a brez krvi, ustne
nekoliko odprte, lica rumena, prebodena od krogel,
brada in vrat enako. Potipljem roke, ki drže puško. Trde
in mrzle so kakor iz železa. Čudno mi je. Zvrnem ga
po tleh tako, da se vanj uprem s kolenom. Grem nazaj
na svoje mesto in se tresem od nočnega mraza in raz¬
burjenosti. Vidim, da sem se vojskoval z mrličem.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000512965