MILAM PUGELJ

v

Tiska in zalaga tiskarna
„SLOVENIJA“

v Ljubljani, \Volfova ulica št. 1

;,n x  v n

v r  O <5 L

M H i/

V sedanjih neugodnih razmerah hočemo omo¬
gočiti tudi manj premožnim ljubiteljem dobre knjige,
da si sčasoma nabavijo vsebinsko izbrano knjižnico.
V ta namen smo začeli izdajati »Moderno knjiž-
nico“, ki bo v posameznih snopičih, po 32 strani
obsegajočih, prinašala najboljša dela naših domačih
pisateljev in pisateljic ter izbrane umotvore iz sve¬
tovne književnosti v dovršenih prevodih. Spisi naj
blažilno vplivajo na razvoj naroda, zato bo „Moderna
knjižnica" izključevala vsako manj vredno vsebino.

Vsak teden izide vsaj en snopič in ko bo delo
končano, ga priredimo tudi kot samostojno knjigo,
na zahtevo vezano.

V prvih snopičih priobčimo našega priljublje¬
nega pripovednika Milana Puglja »Novele in črtice‘1

Vsa naročila in dopise je nasloviti na upravo
in založništvo »Moderne knjižnice":

Tiskarna „Slovenija“

j (j ^ 3  C 7  Ljubljana, Wolfova ul. 1.


33

»Dacar sem bil takrat. Tedaj še ni bilo- vse v ce¬
sarskih rokah in tudi uradnik ni bil vsak človek, kakor
je dandanes. Kdor je imel glavo na pravem koncu, pa
je laglje kakor naše dni nagromadil kupček srebra in
zlata, da ga je v miru božjem na' stara leta glodal. Dac
je imel takrat za tisto mesto, kjer sem prebival, in še
za daleč naokrog v zakupil neki majhen in čokat me¬
ščan, ki se je pisal Mežnarček, ime mu je bilo p'a Sil¬
vester. Mene je imel v službi pri sebi in še dva taka
fanta. Mi mlajši smo hodili bolj po okolici, stari je pa
meril in pečatil sode po mestnih gostilnah. Kake štiri
ure o-d mesta so se pričeli hribje, in cesta je peljala
preko njih in se vlekla kakor večnost. Zdaj na levo, zdaj
na desno-, samo naravnost nikoli, ker je bilo za živino
prestrma. Na vrhu rid je stala bela in bogata hiša in
tista je bila zadnja hiša, kjer smo imeli pri sodih besedo
še mi, mestni dacarji-. Ker sem se zdel gospodarju naj¬
bolj čvrst in pogumen, pa je pošiljal mene tja. E, veš,
tiste bele hiše na samoti niso nikoli nič prida in nikdar
jim nisem prav zaupal. Pošten človek pojde k ljudem
in pritisne svoj dom k njihovim stenam, takle pa, ki je
ves pasji in nima vesti, se ti razšopiri kje na samem,
da pjete tam brez prič svoje hudobije. Kadarkoli sem
šel na pot, nisem šel prazen. Dve pištoli sem vzel
vselej s seboj; vsaka je imela dve cevi in obe sem na¬
tresel s smodnikom in s šibrami in jih zabil s predivom.
V desnem hlačnem žepu sem imel eno in v levem en-o.
Palica je bila pja tudi dobra. Votla je bila, pa je tičala
v njej želez-na mera, ki sem jo jemal iž nje, kadar sem
meril vino v sodu. Težka je bila, in če je bilo treba, j-e
padla pio plečih ali koder je priletelo-, da nas sam sveti
Anton obvari! Kakor bi ožgal sveti Mihael z ognjenim
korobačem!«

»V tisti beli gostilni sem jo videl prvič. Oče je bil
krepak petdesetletni rjavec, ki je gledal izpod košatih
obrvi kakor sršen. Žena mu je bila zdavnaj umrla in
zapustila sina. Tisti sin, ki j-e bil tak, kakor oče, čokat,
grdogled in redkobeseden, jo je iztaknil nekje onstran
hribov in se ž njo poročil. Prijazna je bila, v obraz bela

2

34

in rdeča, kakor bi ji vlil makovega rdečila pod kožo, in
gledala je tako, kakor sem že opisal. Z vsakim, ki je
prišel, je govorila, ko da bi ji bil rodni brat. In postregla
je rada. Dala je belega mlečnega kruha in vina. Nekaj
sem se oziral za neko meščanko tiste dni, pa ko sem
videl to mlado krčmarico, me je vse minilo, če dobim
tako, se še oženim, sem si dejal. Dokler pa take ni, ne
bo vse skupaj nič. Saj pravijo tudi, da je vsak neumen,
kdor rine v sveti zakon.«

»Hentani čevelj, drži se, no, stoj! Kaj pa spet zijaš,
Ančka? Pa menda nič ne slišiš? Samo dragonarja vidiš
pred seboj pa njegovo sabljo!«

»Saj vas gledam. Tako slepa nisem, da bi imela
vas za dragonarja!«

»Lej jo, kako se košati! E, nič se ne boj, tudi tvoje
bučice se bo prijelo ivje! Le čakaj! Kam sem vtaknil pa
klešče? No, rad sem hodil v hribe vino merit. Doma se
mi je ponoči sanjalo o njej. Kožo je imela kakor papir.
Bleščečo in belo in mehko! Take izkušnjave so me ob¬
dajale, kakor svetega Antona, o katerem govore ne¬
godni ljudje, da je v hudih napadih večkrat kar v mrav¬
ljišče sedel. Včasih sem bil naravnost neumen. Nisem
ne videl, ne slišal, samo po ušesih mi je zvonilo, kakor
bi nosil zvonce v lobanji. Enkrat sem se ji zdel bled in
vprašala me je, če sem bolan. Seveda sem bil bolan, na
srcu bolan, pa še kako, a molčal sem kakor grob. No,
pa ti jo vidim nekega dne v kuhinji vso obvezano in
črno pod očmi. Z moškimi sem govoril v hiši, nje pa ni
bilo blizu. Izmuznil sem se skozi kuhinjo in tam sem jo
vprašal. Križ božji, kakšna je bila! Zatečena, marogasta,
vsa obunkana. Rekla mi je: »Padla sem.« V kuhinji se
je spoteknila v temi ob škaf, ki ga je dekla nerodno
postavila, pa je padla med drva ob ognjišču. Kaj pa še,
sem si mislil! Dedec te je oklestil, ta zverina peklen¬
ska! Bolehal je, pa ga je menda jezilo, da je ona zdrava.
To sem mu privoščil bolezen! Ko sem videl, kako mu
lezejo oči nazaj v glavo, bi se bil najrajši smejal. Gledal
je grdo in stekleno, v prsih mu je pela žaga, pa se le
ni hotel vleči. Nazadnje ga je le zvilo. Ona, žena — pa

35

je bila vedno progasta in polna rogov. To pot je imela
bunko, sredi čela, drugič pod očesom, pozneje spet je
nosila za ušesi s krvjo podpluto- liso.«

»Kaj se vam pa tu dela?« sem vpašal.

»Toliko je pri nas te šare« — je rekla ponižno, »pa
človek v temi kam telebi!«

»Po pravici ti pravim, Ančka, glej, samo zato je
vstajal, da jot je tepel. Samogolt človek je bil, vsem lju¬
dem nevošljiv, in ko je videl, da bo kmalu po njem,
ni privoščil nikomur več zdravja; vsakega ni mogel
tepsti, ženo je pa lahko. On bo umrl, kaj ne, ona bo
pa živela. Njega bodo zasuli z zemljo, da tam segnije,
ona bo pa dobila drugega in se ž njim dobro imela.
Najrajši bi jo bil spravil še sebi izpod nog, da bi bil
sam laglje umrl. Zato jo je tolkel. Pozneje sem izsrkal
kakšno besedo iz njenih ust. Če je slutil, da sedi v veži,
v kuhinji ali v sosednji sobi in je zamaknjena v to ali

ono delo, se je splazil s postelje kakor tat, vzel palico

iz kota in jo 1  nenadoma osmodil od zadaj, koder je pri¬
letelo. Ofrlela je, kakor ptica.«

»Kaj pa je?« je vprašala, ko je prišla malo k sebi.

»Kaj si se pa smejala, kaj? Moje smrti se veseliš,
ti mrha nesramna!« —

»Takrat je bil že, čisto ob sapo. Davilo ga je in se¬
sedal se je, kakor bi ne imel več kosti, da bi ga držale
po koncu. Roke, noge, trebuh in glava — kar vse skupaj

je padlo na en kup, kakor iz desetih deščic zložena

zidarska mera, ki je že preveč obrabljena in razmajana.
Če jo je dosegel s postelje, jo je tudi sunil v rebra ali v
pas. »Kaj se pa maješ in ziblješ, kakor bi se satanu do¬
brikala, hudirjevka!« je sopel in se davil s sapo.«

»Ko je umrl, sem se oddahnil, kakor bi se bil
skopal iz blata. Nekako legak sem bil in nepretrgoma
sem žvižgal in pel. Vse mi je bilo všeč na svetu, vse
prijetno in pravo. Kamor sem pogledal, sem videl ve¬
selje. Na polju, na cesti, v hiši in povsod. Počakal sem,
da je pokopavanje dobro minilo, pa sem jo mahnil ne¬
kega popoludneva v hribe. Kar povedal ji bom, kaj
mislim, sem sklepal spotoma. Na mesec prislužim toliko

2 *

36

in toliko, vmes pa še kaj kane. Za tisto pa, kar ima ona,
ne vprašam. Kakor hoče, tako pa naj s svojim dela in
ukrepa. In še nekaj mi je prasknilo v glavi, da me je
kar pot oblil. Kaj pa če je ona v drugem stanu? Pa sem
se tudi sam s seboj pobotal! Le naj bo, če je. Je že
moralo tako priti. Otrok je pa nedolžen, kakšen pa!«

»In v takih pomenkih s svojo lastno modrostjo sem
jo brisal navkreber. Spomlad je bila in kobilar je žvižgal
po smrekovih vrhovih. Divji zajci so mi letali preko
pota in mislil sem, da ne bo nič prida.«

»Tudi res ni bilo Bog ve kaj, ali smo že taki, da
s človekom, ki ga irnamoi res radi, težko govorimo o tem,
kar nas veže nanj. Z drugo žensko bi bil čvekal in čvekal,
tik nje sem pa sedel kakor pivec na sliki. Cigaro sem
držal v levici, z desnico sem vrtil na mizi kozarec, be¬
sede so mi pa skakale iz ust, kakor bi streljal kak tak,
ki ni imel še nikoli puške v rokah: po navadi se mu še
ne sproži ne, kadar se mu pa, zadene tja, kamor še
mislil ni. Če sem se ganil, je bila pa takoj nerodnost na
vrsti. Z roko sem mislil pokazati predse, da bi dal be¬
sedi veljavo, pa sem zadel ob polič in ga prevrnil. Na,
pa sva imela lužo na mizi. In mesto, da bi me bila poslu¬
šala, je šla iskat cunjo, da je pobrisala. Nazadnje, ko
me je vino poživilo, se mi je jezik razvezal, takrat je
prišel pa stari, njenega moža oče, domov.«

»Enkrat pozneje pridem tja, ko so ravno vrata v
njeno sobo popravljali. Kaj pa to, ali ste imeli tatove?
sem vprašal, pa mi ni nihče odgovoril. Hlapec je pribijal
tečajnika, da bi bil človek skoro oglušil, stari me je
ošvrknil s srepim pogledom, ona je pa molčala. In ko
sem sedel v hiši, je ni bilo blizu. Stari se je vrtil okoli
mene, in videlo se mu je, da mu brodi drugo pio glavi,
ne pa tisto, o čemer govori. Odhajal sem, in takrat se je
izmuznila ona k meni na prag in mi šepetnila spotoma:
»Če morete, me počakajte v mraku za šupo!«

»Bom!« sem rekel in še sem hotel dostaviti, pa je
že ni bilo nikjer. To je bilo popoludne, ko se je solnce
komaj nagnilo. Trapal sem po hosti do mraka in v
mraku sem krenil za šupo in čakal. Prišla je, ko se je
storila že trdnamoč.

37

»Veste, kdo je vlomil vrata? On, stari!«

»Kaj pa vi?« sem bleknil začuden, ne da bi takoj
razumel.

»Skozi okno sem mu ušla!«

»No, ta je pa spet lepa!« sem dejal in vse sem raz¬
umel. Starca je obšlo poželjenje, evo ti novega vraga!«

;  »Kar vzemite me, kamor hočete, me peljite, samo
da ne bom več tukaj!« je rekla in oči si je pričela brisati.
A jaz sem ves razburjen mislil, kako bi? Kam jo naj
peljem? Ko bi imel mater, kakšno žlahto ali oženjenega
prijatelja! Enega dobrega tovariša sem imel, ta je bil
pa sam tak, da mu lastne matere ne bi zaupal.«

»Me nimate kam vtakniti, kaj ne?!« je povzela.
Jaz pa sem zmišljal hitro sem in tja, p : a nisem nič
uganil. Ptico sem ujel, kletke pa še nisem pripravil«

»Nocoj še ostanite, jutri pa že kako napraviva.«

»On je kakor ris. Kar zobe kaže in oči se mu kre¬
šejo.«

»Bom pa ostal okoli hiše. če bo kaj, bom že slišal!«

»Kaj mi pa to pomaga?«

»Saj ne bom samo poslušal. Orožje imam pri sebi,
nič se ne boj. Ga bom že zamotil, da ne bo mislil na to,
kako bi buhal v vrata.«

»Nekaj časa sva molčala oba, nato je prišlo pa vse
kar samo od sebe. Naenkrat sva se drug drugega tiščala,
in najlepši večer je bil, kar sem jih na svetu doživel.
E, veš s srečo je slabo porazdeljeno po svetu. Ta je
ima preveč, drugi nič. Enemu sije en sam žarek, dru¬
gemu cel snop. Meni je padlo le eno zrno, drugemu se
iztresajo kar polne vreče, ne da bi jih zaslužil. Eh —«

Malo se je zamislil, delo mu je obtičalo, a je naglo
spet dvignil kladivo 1 , pomežiknil Ančki in se namuznil.
»Kaj bi ti pravil na drobno, kaj ne? Saj sama bolje veš,
kakor jaz, ko si ravno na tem.«

»Delajte naglo, delajte!« ga je bodrila Ančka. »Pa
še dalje povejte, da bom videla, kako ste ravnali za
vaših dni!«

»Kakor zdaj. Radi se imajo ljudje pa vedno po enem
kopitu. Kakor zdaj tvoj fant, takO' jaz svoje dni! Vidiš,

38

tisto noč sem ostal dolgo za šupo. Ko je bilo vse tiho,
sem se splazil k psu in ga podkupil s klobaso. Sedel
sem pod njeno okno in čakal. Čuki in sove so mi peli,
da je bil bolj kratek čas. In zdaj in zdaj se ti je podilo
kaj po cesti kakor jata vragov. Bila je menda divjačina.«

»Videl sem hlapca, kako je pristavil lojtro in lezel
na kozolec. Menda k dekli. Veš, v naših hišah sta
zmerom po dva zakona. Eden veliki, ki ga vodita go¬
spodar in gospodarica, in drugi mali, ki ga živita tiho¬
tapsko hlapec in dekla ali pa pastir in pastirica. Jasno
je bilo in to se mi ni zdelo ravno primerno. Ljubša bi
mi bila oblačna noč.«

»Če je znal kateri od nas citati, so mu dali na sveti
dan v ječi knjigo. Tudi jaz sem jo dobil in prav podobno
sem bral o nekem, kakor se je meni zgodilo. Stal je
pod dekletovim oknom in čakal, kdaj bo oče udaril po
njej. Bilo pa je zapisano, kako je gledal dotičnik drevje,
ki je stalo v temi pred njim kakor pošasti, kako se je
majalo v sapi, kako so švigale sence in take reči. Stran
sem zakadil tiste bukve, ker sem vedel, da je vse skupaj
laž. Ta že ni nikoli kaj takega čakal, kakor pravi pisec,
da je. Če bi bil, bi ne videl senc in ne drevja in tudi
tistih primer bi ne delal s pošastmi in tako. Vse kaj
drugega bi se mu kuhalo v glavi.«

»Viž, dolgo sem sedel na travi pod oknom. Naen¬
krat pa slišim po veži šum in trkanje na vrata.«

»Marjeta — tako ji je bilo ime — Marjeta, tak
gani se no, odpri, slišiš:«

»Za božjo voljo, oče, kaj pa vam je zmešalo mo¬
žgane?«

»Ti sr jih zmešala. Ne bodi no svojeglava! 'Kar
vrata odkleni, pa bo!«

»Saj ste sivi, oče, na svojo starost se zmislite!«

»Kaj pa prodajaš hinavščino? Vedeš se, kakor bi
bila devica, pa si razmrdrana vdova! Kar premisli malo
in ne delaj se drugačne, kakoršna si!«

»V imenu živega Boga vas prosim, oče, pojdite
stran! Kaj vas ni sram, kaj vas ni strah pred mrtvim
sinom?«

39

»E, kaj me bo strah, če je umrl! Tak ne delaj se no
svetnice! Pazi, da me ne razkačiš! Razčesnil te bom
kakor žabo!«

»Utihnila sta, pa to je' trajalo le par trenotkov. Na¬
enkrat so zahreščala vrata in ona je udarila po oknu,
da so šipe na moč zašklepetale.«

»Le čakaj hinavska baba, takoj te zagrabim za
grivo!«

»Takrat sem udaril po zakljenjenih vežnih durih in
zarjul sem, da so se me čuki ustrašili.«

»Mir!«

»Vse je obstalo. Jaz pa sem udaril še enkrat in še
enkrat in drl sem se, da je bilo groza: Ven, živina, odpri
živina! sem klical starca.«

»Kateri potepuh pa ima tako znan glas?«

»Jaz, dacar!«

»Oho! Tebe ima ta psica, zdaj pa vem. Takoj se
bova pomenila!«

»Presneto je bil predrzen. Slišal sem, da išče nekaj
po kotih, in takoj nato je vrtel v vratih ključ. Odskočil
sem za nekaj korakov in čakal. Pokazal se je na pragu
s sekirico v roki, prskal je kakor razdražen pes na verigi,
režal se je vmes in kričal: »Le bliže! Le bliže!«

»Pa stopi ti bliže, če si kaj junaka!«

»Obe roki sem tiščal v žepih in držal pištoli.«

»To pa to! Živega vraga se ne bojim!«

»Priskočil je, a jaz odskočil.«

»Nič, oče, vam ne bom storil, samo mir ji boste
dali!«

»Kaj se izgovarjaš, zelenec? Ali mi misliš ti sploh
kaj storiti, ali se ti sploh upaš, kaj?«

»To je druga reč! Mir ji boste dali, ali ne?«

»Še bliže je skočil in takrat sem dvignil prvo
pištolo.«

»Ne naprej, zakaj kar počil vam bom med čreva!«

»Kje pa imaš korajžo, zelenec? Pokaži poprej, če
si pištolo res nabil!«

»Na stran norčije! Na miru jo boste pustili, če ne,
pa storim, kar sem rekel.«

40

»Kako si pa rekel, hehe?«

»Počil bom!«

»Med čreva, hehe!«

»Nak, kar v glavo!«

»Pa poči, če si zakaj!«

»Kmet, premisli prej, kaj čebetaš!«

»Ti premisli, kaj delaš. Saj si ne upaš, Pavliha, ko
se ječe bojiš!«

»Nič se je ne bojim!«

»Tak daj noi, če si kaj ptiča!«

»Na —«

»Zahreščal je in se zvalil po tleh. Hlapec je priletel
s kolom, pa sem imel še tri strele in pobotala sva se.
Ko sem se obrnil proti mestu, je pritekla za menoj
na cesto ona.«

»Za božje ime, kaj bo zdaj z nami?«

»V mesto se grem naznanit!«

»Zdaj ni za naju dva nič. Pametno živi, pa te bo
že sreča doletela!«

»Zamolklo se je slišalo- tisto malo besed, kar sva
jih izgovorila, roko sem ji stisnil, pa sva šla vsak sebi.
Ona nazaj v zakleto hišo, jaz pa v ječo.

»Tak ste bili zaprti?« je vprašala Ančka.

»O, bil! Pet let sem bil zastonj na hrani in sta¬
novanju. Jedlo se je slabo, pilo vodo, dolgega časa je
bilo pa toliko, da ga je imel vsak, kolikor ga je hotel.«

»— Na, glej jo, spet je kupila tovarniške čevlje! Kdo
ti bo pa to šival, ko je sam papir! Saj ne drži ta
hudiber! No-, čakaj takole bomo- naredili!«

»Kaj je bilo- pa potem z Marjeto?«

»Kaj je bilo-? Kaj pa napravi ženska, če le mo-re?
Misliš, da gre v klo-šter? Kaji pa še! Poroči se, če jo kd'o
mara!«

»Torej se je'tudi ona poročila?«

»I, seveda se je! Glej jo zmešanko!«

»Videla se p-a nista več, kaj?«

»Sva se, sva se! Kako- ne? Pet let so me imeli med
seboj, piotlej so mi napravili dolgo in ganljivo pridigo,

41

17 kron in 54 vinarjev so mi dali, kolikor sem zaslužil
v petih letih s krpanjem.«

»Saj ste bili dacar!«

»Veš, ko pa ni v ječi sodov, da bi meril, koliko vina
je v njih. K čevljarjem so me dali in tam sem se naučil
krpati. No, izpustili so me in tako, po dolgem času spet
prost in vesel svobode, sem jo rezal in mahal v do¬
mačo stran. Med mrzlimi in sivimi zidovi sem bil že
na vse po-zabil, zunaj sem pa spet tako mislil in čutil,
kakor vsi drugi ljudje. Vprašal sem se: Bog vedi, kje
je Marjeta in kako ji je? Pa sem stopil v krčmo pod
tistimi hribi in sem vse izvedel. Omožila se je bila, glej
jo žensko! Nekega oštirja je vzela. Capam tako naprej
po cesti, zmišljam in pridem do tistega kraja, kjer so
mi rekli, da živi. Sedem za mizo in baram po gospo¬
dinji. Kar zaslišim njen glas in zagledam jo, košato in
zdravo, ko si briše roke v predpasnik in stopa iz ku¬
hinje. Gledava se, gledava se — ona je bleda kakor zid.
Jaz sem, pravim, jaz! — Ona molči naprej, kar siva je
v obraz in zelena, pa oči poveša v tla.«

»Prestal sem! Daleč je bilo do konca, kakor od nas
v deveto deželo, pa se je le izteklo!«

»Mislila sem, da te ne bom nikoli več videla!«

»Pa me le še, tak veseli se!«

»Kako se bom, ko mi je, kakor bi mi kdo srce za¬
rezal. Sama vidim, da sem grdo ravnala.«

»Kaj bo grdo, če je tebi v srečo! Da se dobro imaš,
ta je prva!«

»Tak stopi no gor v sobo!«

»Šla sva po stopnicah v nadstropje in mimo naju
se je plazilo dvoje otrok, fantek in punčka. Nisem vpra¬
šal, kar uganil sem, da sta njena, ko sta ji bila v obraz
popolnoma podobna. Lepo imate, sem ji rekel v gosposki
sobi. No', to mi je pa všeč! Kakor bi prišel v grad! Ve¬
liko zrcalo na steni, da se skoro cel v njem vidiš, na
oknih zavese in ob stenah svetlo in čisto pohištvo.«

»Kako pa drugače, ali se dobro razumeta z možem?«

»Že gre!«

»Kaj se pa tako čudno muzaš?«

42

»Nič. Pravim, da že gre!«

»Otrok imaš dvoje, kaj ne?«

»O, pet jih je Bog dal!«

»Prav je, naj bodo, ko jih lahko redite. Tisti bi
morali premisliti, ki jih imajo deset, pa jim nimajo dati
kaj jesti.«

»Povej, kako ti je bilo?« hoče vedeti, pa pripove¬
dujem. Dolgo čebetam in bolj na kratkočasno plat obra¬
čam, čeprav me zebe v srcu. Govorim, no,, kar naenkrat
plane ona k oknu, pobledi, skoči k meni in se vsa
prepade!«

»On se je vrnil, mož. Nisem mislila nato, Bog se
me usmili!«

»Zakaj?«

»Tebe bo dobil tukaj in gorje mi!«

»Kaj je ta tudi tak?«

»Križ božji, kakšen pa! Ubil me bo!« je vila roke,
po stopnicah so pa bobneli njegovi škornji. Planil sem
pred njo, zgrabil jo za prsi in kričal: Ali denar, ali pa
življenje!«

»O, — oh!«

»Ali denar, ali pa življenje!«

»Mož je odprl vrata, pogledal, planil name in me
strašansko držal. Potlej -je pa popustil, ko je videl, da
sem krotak kakor ovca in da grem, kamor hoče. Tepli
so me, pa kako so me bunkali. Dekla — ali kakšen vrag
je bila tista ženska — me je bodla s šivanko, in če sem
se bolj odmikal in kremžil, bolj jo je veselilo. Potuhtal
sem jo, zatajeval sem se, in tako se je naveličala, ko
je zase spoznala, da nič ne izda. čez noč so me privezali
k jaslim tik konja. Do jutra mi je pogrizel vse lase, dru¬
gače mi pa ni storil hudega. Zjutraj me je odpeljal
žandar.«

»Kaj je bilo pa zdaj?«

»Lej, neumno Ančko, zaprt sem bil. Pa še kako!
Komaj sem prišel še živ med' ljudi.«

Krpal je še nekaj časa in vmes smrčal, potem pa
vrtal in postavil čevlje na tla pred dekleta.

43

1 »Šest grošev ini boš dala za delo, za pripovedovanje
pa nekaj posebe!«

| »Saj je res več vredno kakor delo!«

»Naj bo pa zastonj zato, ker si me pohvalila.«

Dala mu je groše in on je štel: »Eden je zmirom
poreden, dva sta rada sama, tri so svete reči. —«

»Lahko noč!«

»Lahko noč!«

Gospodinja.

Zjutraj na vse zgodaj pripravijo male lojternice za
bolnico. Spredaj privežejo 1  sedež za voznika, zadaj pa
narede posteljo'. Med klinci ob straneh se beli platno
novih rjuh, blazino obrobljajo okoli in okoli bele čipke,
a rdeča odeja se svetlika v solncu. Iz hleva pripeljejo
konja, veliko, svetlo, rjavo kobilo 1  z dolgim repom in
ogromnim komatom ter jo počasi vprežejo v voz. Nekaj
časa ni potem nikogar pred hišo.

Izza hriba na vzhodu se dvigne majsko solnce in
prešine čisto ozračje s tisočerimi žarki. Mlado listje sad¬
nega drevja se koplje z vidno zadovoljnostjo 1  v svežini
te svetlobe in v toploti; petelin se veselo razkorači, za¬
poje na vso moč in se podjetno zapodi za bližnjo ko¬
košjo. Priklenjeni pes prileze iz hiše in se zadovoljno
povalja po tleh. Nad hišo se zasveti bela cesta, vijoča se
nalahko v holm, a prav s holma zasije cerkev s srebrno
streho in zlatimi okni.

Zdaj prihaja iz veže šum in začujejo se drsajoči
koraki.

— Le počasi, Martin! Vas kaj boli, mati?

— Je že dobro, odgovarja slaboten glas na plev-

nici.

Spredaj neseta natakarica in gospodar, vsak na
enem koncu, zadaj držita dekla in konjar. Oprezno; kar
morejo; gredo preko treh stopnic in prinesejo gospo¬
dinjo do voza. Po obrazu, ki edini kuka izpod odeje, bi
ji prisodil kakih šest do sedem križev. Izpod modre rute
se vije par snopkov srebrno-sivih las, oči so trudne,
majhne, globoko udrte, veke, ki leže na njih, skoro po¬
polnoma črne, tenke in v stotero gub nabrane ustnice
pokrivajo brezzobe čeljusti, ki vedno momljajo in se
tresejo.

Polože jo na tla. Gospodar, njen mož, čvrst, še ne
štiridesetleten, skoči žurno na voz in reče natakarici.

— Polona, no, kam si se pa zazijala? P oprimite
zdaj in dvignite počasi do vrha lojtrnice. Ti zadaj, Mar¬
tin! Malo si boš pa tudi sama pomagala, kajne, mati?

\  — Kar bom le mogla, odgovori tiho starka.

'Gospodar odgrne odejo, oni spodaj dvignejo in celo
tisto staro telo, ki si hoče nekaj pomagati, je z rjuho
vredj naekrat na vozu. Zdaj skoči na voz še natakarica,
popravlja na desni in levi, odeva in tlači odejo med
klinjce in plevnico 1 , poravna blazino, pogladi čipke, ki so
se 6b  strani dvignile, in pravi gospodarju:

— Boste morali počasi voziti.

— Tisto pa, dahne bolnica. Tudi vsako koščico
čutim.

Gospodar že sedi spredaj, gleda mimo sedeža na
sivo glavo svoje stare žene in reče:

— No, tak zdaj pa v božjem imenu.

Nategne vajeti in kobila počasi potegne. Voz zavije
na cesto in leze potem naravnost gor proti holmu. Na¬
takarica, Martin in dekla stoje še nekaj časa pred hišo
in gledajo za gospodinjo'.

— Ta te pride pa še samo strašit, pravi Martin.

— Zakaj pa ravno mene: mu oponese natakarica.

— He, tako neumna pa nisi, da bi tega ne uganila.

Hlapec bolj mrmra kakor govori, popravlja nekaj
svoj modri predpasnik in koraka proti hlevu.

Onadva, gospodar in bolna gospodinja, sta že na
pol pota v klancu. Vseokrog je samo' solnce in sam
spomladanski sijaj. Njive, ponekod še skoro gole, ve¬
činoma pa tako vabljivo in okusno zelene, da bi popot¬
nik vanje ugriznil, leže na desno in levo kakor ogromne
plahte, se pno od grmičja dol po klancu, pa se bočijo na
drugem kraju preko vrha in vse križem teko-, podolgem
in počez in nikjer, kar nesejo oči, jim ni konca ne kraja.
Tukaj, tamkaj stoji drevo, vse veje’širom razprostrte, a
na vsaki sto in še več listov, molečih proti solncu kakor
mlade, odprte dlani.

V zvoniku zazvoni k maši in gospodar dvigne glavo,
popravi z vrhom roke muštače in se oglasi:

— Viš, mati, le ne misli ti, da ni prav tako, kakor
delam. Je prav, boš že videla.

— Zdravnik v mestu, sem- mislila, pričenja starka,
ve le več...

Tu jo prime kašelj, ki hrumi in buči po njej, da je
nazadnje vsa ob sapo in obmiruje odprtih ust in zaprtih
oči. Gospodar jo gleda mimo sedeža, potegne po brkih
in se ozre okoli po spomladi. Čez nekaj časa pogleda
spet starko in vidi, da je zaprla usta in odprla oči.

— Zdravnik v mestu — poznam ga, prične gospo¬
dar. Je dolg kakor drog ob cesti, sirov in samo nož, nož.
No, recimo, prideva do njega. On malo zine, pogleda,
prasne dvakrat ali trikrat z levim palcem po licu, vidi,
da si takole malo bolj v letih, nagubanči čelo in reče:
Vam se, kaj ne, mati, tudi ne ljubi umreti? Pa, vidite,
je že tako urejeno. Pridejo leta, pa mora umreti vsak,
če bi bil tudi iz železa. Tedaj bi, recimo, pričel jaz: Go¬
spod, vse je res, kar govorite, čast vam, toda tako je,
da si izkuša, vsak podaljšati življenje. Zato ponižno
prosim, če bi pogledali tole tukaj, mojo ženo, in ji za¬
pisali kake praške, kako mazilo ali kako vodo, ki bi jo
jemala po dve ali tri žlice na dan...

Tu gospodar utihne, zakaj šine mu po mislih tisto,
kar bi morda rekel zdravnik na besedici .»moja žena«.
Kaj, bi nemara zakričal tvoja žena? Si se polakomnil
denarja, odurnež? Krčmar pogleda spet malo naokoli po
spomladi, po cesti, po daljavi, po kobili, ki se sveti pred
njim in mu enakomerno pokazuje svoja cotasta kopita.
Čez nekaj časa spet nadaljuje 1 .

— Toda on, za gotovo ti rečem, ti ne bi dal ne
praška, ne mazila, ne zdravil. Zadnjič na primer si je
nekaj pritisnil prst oni Lenard izza hoste. No, zdrav¬
nik gleda malo kazalec, gre k nekakšni omari, se spet
vrne in pravi: No, nič hudega ne bo, le še malo ga po¬
kažite. Takrat, hrest, useka s škarjami in prst odleti v
kot. Tudi tebg. bi samo rezal. Zdaj tukaj, zdaj tam.
Njemu ni nič, tisti pa, ki drži, no, bog nas vari! Zato
viš, sem rekel takoj: ti konjederki. Ona, je umna, jih
je ozdravila že mnogo in, kar je glavno, ravna z ljudmi
po človeško.

47

'■ V

Zdaj peljeta že v tretji klanec. Na desno raste nekaj
dračja, potem nizko grmovje, za grmovjem kakih dvajset
boijbvcev, ki stoje na redko in se vidi skozi njihovo
vejevje in igličje gričasta krajina s temnomodrimi, čo¬
katimi hribi na robu. Iz tistih senc, ki leže pod borovci
in grmi, se dvignejo brenclji in se zalete motovilasti in
kakor pijani za kobilo 1 . Kobila zamahne po njih z dolgim
renom in jim hoče uteči.

— Jezes, vzdihne gospodinja, jezes, drži Luco, kar
po meni bo. Sleherno koščico čutim ...

— E-ha! zakriči krčmar in potegne vajeti. Spet se
poniikajo korakoma naprej, toda brenclji lete še vedno
tik loža in sedajo kobili na široki, rjavi hrbet.

— Konjederka, govori gospodar, te popelje v lepo,
svetjo čumnato, te sleče in nato zakoplje v bele pernice,
da se spotiš. To je prvo. Potem ti izbere prave rože,
jih skuha in ti da piti tisto vodo. No, vidiš. Zdaj sva že
skoroAtam. Bela hiša v tistem smrečju, tistole pa je.

Nehote nategne malo vajeti, da vrže kobila uhlja
nazaj, pričakujoča novega ukaza, popravi se na sedežu,
preloži Sogi, viha desno stran mustač in gleda mimo
zavaljenega rdečkastega nosu sršeče nanje. Nato otiplje
v žepu s^odko, ji odgrizne vrh in drži neprižgano v
zobeh.

— No,'še po 1  tejle poti navzdol, potem sva pa tam.
Ob tednu pridem pa pote. Pripeljem se s kolesljem, ker
Takrat bos zd\ava.

— Če bo treba, pa prej, meni gospodinja, a krčmar
ji ne odgovori, še enkrat seže v žep, vprasne žveplenko
in prižge smodko ; .

— No, doda že tam, ko zavijeta s ceste, če te pa
vpraša konjederka \kaj po domačih rečeh, kako pa kaj
mož, udari, kadar je jezen, in take reči, ti- nato nič ne
odgovori. Veš, to je ravnotako', kakor če bi te kdo vpra¬
šal: Vi: slišite, ali ima vaš mož veliko bradavico nad
popkom? Nihče te ne more siliti, da bi na tako vpra¬
šanje odgovorila. Presliši, pa je.

Po kosilu stoji Polona na pragu, gleda po polju pred
seboj in stopi od časa do časa na spodnjo stopnico 1 , da
bi videla, če se že vrača gospodar. Toda cesta je prazna,
sveti se v ljubkem majniškem solncu, in če tudi priropota
po njej voz, ga Polona ne pozna. Košata je, v lica bela
in rdeča, ustnice so kakor mak in se krožijo kakor cyet
zdrave rože, glava je polna svetlih las, a rjavkaste oči
beže živahno s predmeta na predmet in ne najdejo
nikjer obstanka. Oblečena je v temnordečo obleko, ki
se tišči života, kjer se le more. Preko obleke se širi bel
predpasnik z lacom, tudi tesan in čez trebuh, boke in
prsi napet kakor struna. Sodeč po tem, bi rekel vsak,
da je život Polonin zalit, močan in od vseh plati, od¬
koder bi ga hotel pogledati, zaokrožen in poln kakor
redkokateri. Stopala, ki gledajo izpod temnordečega
krila, so močna, primerna krepkemu telesu, toda ne
more se reči, da bi bila prevelika in bi kazila celoto.
Poleg prs, bokov in trebuha so najbolj napeti rokavi
bluze. Zdi se, kakor bi bili prirasli. Okrogla zapestja in
kratki mesnati prsti kar štrče iz njih, kakor bi ravnokar
z nečloveško silo butnili v beli svet.

Polona je že dolgo pri hiši, že kakih pet let, in se
je popolnoma udomačila. Zaupa gospodarju in gospo¬
dinji, onadva nji ter jo smatrata sploh za pametno. V
krčmi vsakogar rada postreže, toda čvekanja pijanih
fantov in dedcev ne posluša, in ko jo je lansko zimo
eden posili poljubil, mu je pripeljala tako okoli ušes, da
se je takoj sesedel za mizo in ni črhnil tisti večer nobene
več. Sama o sebi pravi, da se noče zavreči. Pri hiši
spoštuje najbolj gospodarja. Vse, kar ukrene on, se ji
zdi moško in primerno. Še kadar — po navadi na se-
manji dan zvečer — pretepe svojo staro ženo, se ji to
ne zdi grdo, temveč nekako moško in gospodarsko. Pa
nima nič ž njim. Samo ceni ga. Enkrat — na semanji
dan, ko je bil ravno oburikal ljubosumno staruho, je
skočil za njo prav po fantovsko po temni veži in jo vjel
v kotu tik vrat. Pograbil jo je za obe roki nad komolci
in dejal: Polona, če hočeš, nocoj pa napraviva! — Za kaj,
je vprašala ona in gospodar se ji je zakrohotal: Za
večno ljubezen.

Drugi dan sta delala predpoldne račun in od vina
so se mu tako tresli prsti, da ni mogel pobirati desetic
in grošev, ki mu jih je štela po mizi.

Zdaj spet zaropota po klancu, Polona stopi stopnico
naprej in res: domača kobila je, domači voz in gospodar
na njem. Naenkrat piriklopota Luca pred hišo in obstane.
Iz hleva pride konjar, vzame vajeti in gospodar skoči
moško in krepko z lojternic.

— Kako pa je? vpraša Polona.

— Sem malo govoril s konjederko. Je bilo tako
javkanje tam, da ne veš. Šele na stopnicah sem vjel par
besedi na samem. Pravi, da bo težko kaj. No, bo po¬
gledala vodo.

To reče, pa vtakne v usta na široko tlečo smodko
in zarenči med' zobmi nad hlapcem.

— Martin, ti pa kobilo tepeš. Sem dobro pogledal.
Lej ga hudirja, kaj sem ti pa rekel?

— Kdor je le človek, mora udariti tega krampa.
Žre in žre, če jo pa zaprežeš, gresta z mesecem. Gotovo
je vozila prej piskre.

Gospodar gre v hišo in Polona za njim.

— Vam je hudo, kaj, pravi Polona in mu gleda
radovedno v oči.

-r- Kosilo prinesi in pol litra starine.

Polona mu postreže, vzame iz omare pletivo, sede
k oknu in prične plesti. Gospodar najprej je, potem pije
in kadi. Ne reče ne tako, ne tako, od časa do časa iz¬
tegne svoj dolgi, močni in rjavi vrat, našobi ustnice in
gleda mimo nosu dol na svoje košate rjave brke. Nato
jih pograbi z levo in desno in vije in suka na vse pre-
tege. Potem spet našobi ustne in gleda z nagubanim
čelom, kako so zdaj.

Ko izpije vino, prižge novo smodko, vstane in stopa
proti vratom. Med podboji obstane in se oglasi, ne da bi
se ozrl.

— Polona, zdaj ko ni gospodinje, pa ti za vse poglej.
Si razumela?

— Bom, bom, se odzove živahno natakarica.

Gospodar gre po stopnicah v čumnato, naroči si
skledo vode in se nato vrne obrit in še bolj nedeljski,

50

kakor je bil prej. Sredi popoldneva gre malo na polje
kakor gospod iz mesta, pipe ne pogleda in kadi ves
čas močno dišeče, smodke. Tam sredi svojega polja ob¬
stane, prekriža roke na hrbtu in gleda delavke tako ves
prazničen, z mehkim rjavim klobukom na glavi, s
smodko med zobmi in ves čvrst in poln moči in zdravja.

Zvečer večerja spet sam v sobi, ukaže si prinesti
pol litra starine, pa še pol litra. Pri drugem pollitru po¬
rine čašo po mizi in reče:

— Na, Polona, še ti pokusi.

Polona je še vedno oblečena kakor na sveti dan
ali na veliko nedeljo in njen beli, ogromni predpasnik
nekako razsvetljuje celo hišo. Zdaj sta sama z gospo¬
darjem, gostje so odšli. Gre bliže, omoči ustne in stoji
potem tam s konca mize prav tik njega. Pod pazduho
ima klopko. v rokah pletivo in plete tako hitro, da komaj
dohajajo oči njene debelušne prste. Toda gospodar ne
reče nič, temveč vleče dim iz debele razgrizene smodke,
ki tli na široko, kakor od vseh strani prižgana goba.
Potem jo vzame iz ust in položi roko daleč po mizi.
Ozre se v strop, seže globoko po sapo, napne rjavo-
rdeča lica in puhne na vso moč predse po mizi. Zdaj
iztegne spet vrat, našobi ustne, nagubanči čelo in gleda
svoje rjave in debele mustače.

Tudi Polona vzdahne in stopi počasi po hiši.

— Boš še pila? vpraša trdo gospodar.

— Hvala, pravi, imam dovolj.

Odide v vežo in iz veže pred hišo. Tam sede na
klop, položi pletenje v naročje in gleda proti skednju in
mimo skednja v noč. Prav prijetno je, toplo, tiho in
vendar vse živo. Od vseh strani se preliva nekaj kakor
topli domači glasovi, čutiti jih je mogoče v prsih, tudi
uho jih dobro razume, a jezik jih ne zna izraziti. Nebo
je skoro svetlo, skozi mlado, cvetočo jablano se lije
mesečina in po tleh trepetajo sence vej, listja in cvetja.
Zadaj za mesecem je vse polno zvezd, večjih, manjših,
zlatih, srebrnih, drhtečih in takih, ki gledajo na zemljo
mirno kakor zveste in odkrite oči.

Polona spet vzdahne in se spomni semanjega dne
nekako pred letom. Gospodar se je bil ovinil, govoril

je na glas, se krohotal in pel, in ko jo je srečal v veži,
jo je objestno lopnil po boku s tako silo, da je drugi dan
skoro šepala. Ko se je nadaljnje večere slačila, je vselej
pogledala tisto liso. Najprej je bila modra, potem rumena,
pozneje skoro rjava, nazadnje zelenkasta. Šele čez kake
tri tedne je popolnoma izginila.

— Pokliči pastirja, se naenkrat oglasi gospodar.

— Marko, kliče Polona, Marko!

Bos in gologlav se prikaže izza ogla visok ih suh
fant in gre tiho, kamor mu kaže kratki Polonin palec.

— No, si prišel, govori krčmar.

— Sem, odgovori fant med vrati.

— Našega velikega petelina vjemi, pa ga zapri v
kurnik. Veš, katerega mislim?

— Tistega, ki ima povešeno rožo.

— No, tistega. Jutri ti povem, kam ga poneseš.

Marko gre na svisli in kmalu nato prično koko¬
dakati kokoši, kakor bi prišla mednje lisica. Kokoši utih¬
nejo, a petelin, ki ga nese pastir v kurnik, se dere kakor
krokar.

Spet je vse tiho. Polona sedi še na klopi s pletenjem
v naročju in premišlja. Gospodar pride iz hiše, prekriža
roke na hrbtu in se z iskrečo se smodko v ustih razko¬
rači na pragu.

— Vrag, mrmra skozi zobe, nocoj se mi še ne da
iti spat. K Brdavsu pogledam, če ima še luč. Ti pa kar
zapri; ključ položi na polico, pa okno pripri! Lahko noč!

Njegovi koraki še dolgo odmevajo. Potem se oglasi
nerazločno petje, kakor bi peli fantje nekje onstran
cerkve na holmu. K vodnjaku po vodo pride konjar, bos
in golorok, in gleda dolgo proti vratom. •

— Si ti, če se ne motim, Polona. Si danes bela
kakor rojenica. Ga čakaš?

Danes — navadni četrtek je — se je gospodar spet
obril. Oblekel je svojo najboljšo črno obleko 1 , ki jo ima
na sebi le tedaj, kadar gre kam za krstnega ali birman-

52

skega botra, obul je nove čevlje in zdaj hodi ves praz¬
ničen po gostilniški sobi gor in dol. Čevlji so črni in
svetli s srednje visokimi petami in spredaj malo izoženi,
črne hlače je nad petama za palec privihal, od enega do
drugega žepa telovnikovega se trese in sveti zlata veri¬
žica, roke tišči v ppševnih hlačnih žepih, a s črnoobrob-
Ijenimi zobmi grize razšopirjeno smodko, ki izgleda
kakor izrabljen čopič. Sam je. Za vrati tiktaka stara,
počrnela ura, od vrčkov in steklenic, ki so nataknjene
na dolge lesene klince, kaplje v škaf voda, nekaj muh,
ki so že oživele, se izpreletava po tistem oknu, ki je
obsejano od solnca.

Gospodar vzame smodko iz ust, puha zaporedoma
predse, dasi nima nič dima v ustih, in napenja pri tem
svoja rjavo in modro rdeča lica. Pogleda zdaj prav črno v
tla, kakor bi pobral tam globoko misel, nato vrže glavo
nazaj, nagubanči čelo in se zagleda v kot stropa, kakor
bi tam izpulil tisto, ki mu je najbolj prava in zdrava.
Nato spet puha, potegne še levo roko iz žepa in gre trdo
in oblastno iz sobe v vežo in iz veže na dvorišče. Zavije
za skedenj in zakliče hrapasto in trdo.

— Marko, he, Marko!

Marko priteče izza hleva in zatika levi vogel pred¬
pasnikov za pas.

— Si ujel petelina, kaj?

— V kurniku je.

— Vzemi ga...  no, kam pa letiš? Čakaj! Vzemi
ga, pa ga nesi v Štorje. Takoj zdajle! Kje je Trdorepni-
kova, tako; veš.

— Kako ne, pravi pastir. Gostilna.

— Trdorepnikovi vdovi ga daj. Reci pa tako: Ga
pošilja Smukov gospodar.

Pastir hoče iti, toda krčmar ga ustavi. Zagleda se
pred njim v tla, prav osorno se zastrmi, prestavi noge
in vrže čik ob tla.

— Bo menda vprašala, kako je z gospodinjo. Povej,
kakor veš. Le pojdi.

Petelin se spet dere kakor vran, pa ne neha in ga
je čuti še daleč s ceste.

53

Gospodar zavije po vasi gor proti cerkvi.

Polona je tedaj v sobi za gospode, kjer so po¬
grnjene mize z belimi in krvavordečirm prti, na polici
ob oknu stoji goreča sveča in na njej greje klešče.
Potem jih zavija v papir, ki se sproti pali, kadi in
smrdi, našobi ustne in jim približa klešče, da bi se pre¬
verila o njihovi sposobnosti. Zdaj stopi pred poševno k
steni viseče zrcalo in prične svedrati lase. Ko so že vsi
v polžkih in se vijejo po sencih in čelu in ob straneh po
vratu sami svetli kodri in koleščki, popravlja z glav¬
nikom tukaj in tam, obrača sem in tja in tako dolgo
gleda in predeva, da je sama s seboj zadovoljna. Potem
pihne svečo, stopi še enkrat k zrcalu in stisne mozolčič,
ki se ji je napravil na levi tik nosa. Osline prst in moči
nastalo rdečo liso, ki noče izginiti. Oblečena je še vedno
v temnordečo obleko, samo predpasnik je nov in še bolj
izlikan in svetel, kakor je bil prejšnji.

Nekdo gre po veži in naenkrat prišepa v sobo stara
izgrbljena Matohovka, ki je zadnja leta za deklo pri hiši.

— Martin bi rad gospodarja.

— Kaj pa je, vpraša Polona in se beli in sveti proti
veži.

— Gospodarja bi nekaj vprašal.

Martin gleda zasmehljivo s svojimi ozkimi očmi in
pomrdava s ščetinasto brado in gornjo ustnico.

— So šli ven, pravi Polana. Toda so rekli, da naj
za zdaj jaz gospodinjim.

Hlapec zgrabi z obema rokama vrh svojih hlač,
konec telovnika in kar je vmes, poriblje z vsem skupaj
dvakrat ali trikrat sem in tja, kakor bi ga po pasu vse
jelo, srbelo in ščegetalo, pa reče zvito.

— Bi ti, če je tako, rekel, Polona, pa si tako naše-
marjena, da me je sram, take govoriti s teboj. Si kakor
tiste v mestu, ki jim pravijo »gospice«.

— Pa pusti, črhne jezno natakarica in se zasuče.

— No, strela, čakaj! Saj nisi piš ali pa »gospica«.

Polona se spet okrene na pragu in obstane.

— Veš, hinavči hlapec, naši kravi je butnilo nekaj
pod roge. Sem mislil vprašati, če naj bi jo peljal h fantu.

— To se pa ne mudi, završi naglo natakarica.


54

— Saj nisem rekel, da gori voda. Bo že počakala.

— Gospodarju povej.

Hlapec gre po dvorišču in mrmra. Presneta gospica,
kaj nisem vedel, da to ni za gospico?

Polona se vrne v hišo in okoli desete ure pride
nekaj pivcev. Menijo se med seboj, so kmetje, pa ne iz
tistega kraja, in ko se hočejo ž njo nekaj šaliti, se ji
zdi vse tako hudo in žalostno, da bi se kar na vso moč
bridko razjokala. Sploh ji je postalo v glavi in prsih vse
nekako čudno mehko, nekaj leži na njej in če bi le imela
koga primernega, bi se ga takoj oklenila in se razjokala.
Ko pride opoldne gospodar in posedi pri kosilu, se ji kar
zaporedoma in same ob sebi zapirajo oči. Ustavi se pri
oknu in gleda med' roženkravt, obstane pri peči in kaže
po hiši okrogli hrbet, stopi k oknu na dvorišče in se za¬
gleda v umazano rdečkaste lončke, iz katerih raste rož¬
marin, vijola in fuksija.

— Kaj pa molčiš, vpraša po dolgem času, in ko sta
sama, krčmar. Kaj ni nič novega pri hiši?

— Nič, vzdahne Polona in naekrat ji je tako hudo,
da ji zapleše kar vse vodeno pred očmi. Prilika je, da
bi zdaj rekla besedo, toda ne ve niti ene, ker je zato,
kar čuti ona, menda sploh ni. Zdaj ji plane naenkrat v
spomin koščeni Martin.

— Oh, se oglasi in še globočje se zagleda v uma¬
zane lončke, ta Martin, naš konjar, je tako govedo, da
bom kar ušla!

Gospodar postavi desno nogo na prste in prične
tresti koleno: Puhne iz ust dim in se zareži.

— Takega pajka se boš pa vendar otresla. Ni hudir,
da ne !

— Saj ne za tisto, reče nežno in jokavo natakarica.
Samo jezik ima kakor sveder: vedno vrta in bode
človeka.

Krčmar se je nasedel. Počasi vstaja, steplje drob¬
tine s črnih hlač in stopa preko sobe. Med vrati obstane
in deda.

— Daj mu eno po čeljustih. Sram ga bo, da jo je
dobil od ženske, in se več ne obregne obte.

55

Nato se spet prestopi in odide na dvorišče. Ravno¬
kar vstaja od kosila družina in Marko se mu okorno*
bliža.

— Kaj si že tukaj?

— Sem. So rekli, da lepa hvala.

— No, pa so zdravi?

— Niso videti bolni. Pa psa imajo kakor volka.
Toliko, da me ni začapil.

Zdaj se zagleda gospodar jezno v fantiča in za-
rentači

— Glej ga komarja, kdo te pa vpraša po psu. Nič
drugega da niso rekli?

— So, pritrdi hitro pastir. So dejali, da je ta petelin
velik, pa da bi radi še večjega. In po gospodinji so vse
povprašali, jaz pa vse povedal. —

— No, pojdi po delu, reče krčmar po dolgem od¬
moru. Namuzne se, stopi za skedenj in se nameri dalje
po sadovnjaku.

Skoro vse drevje je v cvetju, in ko zadene z glavo
ob vejo jablane, se usuje nanj kakor sneg. Tam dalje
žubori med vejevjem potočič, in vedomec, ki sedi na vrbi
in preži na ribo, ves presenečen vzklikne in odleti zlat
in zelen gori nekam ob ozki in plitvi strugi.

Minilo je teden dni in treba je po gospodinjo. Od
konjederke ni vse dni glasu, a krčmar in natakarica in
vsi ostali, kar jih je doma, dobro vedo, da je ženska
stara že nad šestdeset let, in da kadar začne taki
ragljati po prsih, ponavadi ni pričakovati dobrega.

Dnevi so bili do danes lepi, današnje jutro pa se je
pričelo solnce skrivati za oblake, od juga je prišel veter,
ki pobira okoli hiše smeti in jih nosi proti skednju, vije
drevje in trga ž njega bele liste cvetnih kronic in tudi
cvetje samo. Neoziraje se na to, naj se ulije dež ali ne,
ukaže gospodar pripeljati svoj novi koleselj, upreči
naroči vanj najmlajšega konja, ki je sirast, skočen in
ima prirezan rep, sede pred hišo na voz, nategne vajeti
in zdrči na cesto, kakor bi ga potegnile lastavice.

Sedi v kotu voza tako 1 , da je obrnjen nekoliko po
strani, drži z obema rokama precej krepko vajeti, ker
je žival mlada in neumna, premetava med zobmi dolgo
smodko in se napenja, da bi privlekel iz nje kaj dima.
Na cesti je neprijetno. Veter je močnejši in močnejši,
zaganja se v klobuk in ga hoče strgati z glave. Po nebu
se pode črnikasti oblaki, podolgovati in s tenkimi konci,
lete vse sem od juga in nabira se jih več in več. Cerkev
na holmu je danes nekam motna. Troje jagned, ki rastejo
pred njo, se hoče nasloniti prav na sivkasti zvonik,
kakor bi se hotele tako obvarovati močnega vetra.
Cerkev sama se zdi nižja kakor ponavadi in njena siva
streha je vsa motna in čemerna, brez bleska in sveže
barve se gubi med drevjem in njivami.

Krčmar vozi naglo kakor veter, ki ga nepretrgoma
lovi in mu križa pot. — Okoli poludne zagleda konje-
derkino poslopje.

Zavije pred vrata in ustavi. Konjederka, debela in
košata, s širokim, zabuhlim in modro rdečim nosom
sredi lojastega obraza, se primaje na prag in kima.

— No, lepa je ta, dolgo vas ni bilo, govori. Smo
mislili, poglej ga moža, ne bo ga po ženo. Zdaj pa kar
sem v hišo, ali pa v tistole uto, tam je še lepše.

Gresta v uto, dekla prinese bel prt in pogrne mizo,
odnekod se pritepe pretegnjen, rjav pes in voha krčmar¬
jeve hlače.

Gost in konjederka, ki se trudoma šara za mizo,
sedeta.

— No, nadaljuje ženska, šalo na stran, vaša gospo¬
dinja ima že lepa leta, in če pride v takih letih huda
bolezen, je vedno križ. Pa se nič ne prestrašite.

Krčmar dvigne dlan in se počeha ž njo po sencu.
Predene noge, vtakne v usta smodko in trikrat močno
potegne. Nato puhne v mizo dim in reče:

— Kar je, je.

Podpre z levico glavo in gleda skozi okence ute
po vrtu proti čebelnjaku, ki stoji tam 1  ves pisan in
kričeč. Kar naejrrat, kakor bi stopila iz panja, se pojavi
tam ona, suha, zgrbljena, eno roko 1  drži ob pasu, z drugo
maha sem in tja ter teče proti uti kakor stara, oskubena

57

prepelica, ki si je eno nogo polomila. Čudno- odskakuje,
meče upognjeno glavo naprej, a vendar prihaja dokaj
naglo bliže in bliže.

— Šalo na stran, pravi konjederka, stopiva ven.

Starka je že tukaj in s suhimi, črnikastimi rokami se
oklene svojega mladega in orjaškega moža prav na
pragu ute.

— No, se oglasi spet, konjederka, tu jo imate. Po¬
zdravila sem vam jo- in dobra je spet vsaj za deset let.

Starka tišči svoje velo, zgrbljeno lice k moževim
prsim, njeni lasje, zvezani zadaj v neznatno krogljicov
so kakor staro in redko 1  predivo, a tilnik je kakor črn
žleb, ki vodi nekam v temo pod črno jopo.

Krčmar plača, kar je dolžan, posadi ženo na voz,
skoči nanj še sam in požene-.

Še vedno piha veter, skoro močnejši je kakor prej,
in zato ni mogoče razumeti vsega, kar gostoli starka,
ki se tišči moža in pogleduje v njegov zdravi in rjavo-
rdeči obraz. Ščebeta o zdravljenju, mokrih rjuhah, črni
vroči vodi, ki jo je pila, potem o srečni misli, da jo je
peljal gospodar h konjederki, in o- tem, da ni črhnila o
zakonskih zadevah nikomur niti besedice.

Krčmar ne reče na vse to nič. Daši ni potrebno,
požene vseeno večkrat konja in ga celo ošvrkne z
bičem, da poskoči in potegne sunkoma za seboj koleselj.

Zdaj povzdiguje starka moževe čednosti možu sa¬
memu v brk. Pravi, da je bil prav božji duh v starem
Kolovratarju, ki ga je prišel k njej ženit. Ne želi si
drugega, kakor zdravja njemu in sebi. Bog daj, devica
Marija in sveta Barbara, da bi preživela srečna in zado¬
voljna še nekaj let.

Gospodar vse dozdaj ni opazil vetra, toda ravno ta
hip ga zazna, seže jezen po klobuku in se takoj razkači.

— Prokleti piš, pravi. Ves april je pihalo 1 , kakor bi
se vsako- noč kak malopridnež obesil, zdaj smo sredi
maja, pa še vedno ni konca. Piha in piha, kakor bi
vsem peklenskim mehovom sapa ušla! In konj tudi teče,
kakor bi mlel. Hi-jo!

Brhki konjič iskro poskoči pod bičern, a koleselj
sune naprej in se globoko in naglo zaguga.

58

— Vidiš, vzklikne krčmar. Kaj se tako uda dobra
vzmet? Naš kolar je goljuf, nič drugega.

Cesta beži pod vozom nazaj kakor začarana, a
holmi in ravnice se od obeh strani počasi odmikajo. Ko
pridrve tako do tam, kjer se cepi cesta, ga prime starka
za roko in hoče obrniti konja.

— Zavijva malo, da izpiješ pri Trdorepnikovi polič
vina. Gotovo si ga potreben.

— E, kaj, se obregne gospodar. Doma je vsega
dovolj, pa boš drugod kupovala!

Drvijo naprej in so naenkrat doma.

Malo je pričelo deževati in pred hišo ni nikogar.
Ko skaklja starka že preko praga, priteče iz kuhinje Ma-
tohovka, kima z glavo in hiti s pojočim glasom:

— Tako je prav, no, hvala bogu, no, tako je prav,
no, hvala bogu.

Tudi Marko in Martin prideta iz hleva.

Večer je deževen in gostje se kmalu razidejo. Po¬
lona pomije steklenice in kozarce, želi gospodinji lahko
noč in se napoti v svojo čumnato. Po stopnicah dviga
počasi, in težavno noge, težko in trudno se pomika kvi¬
šku, ker je z njo neko breme, ki ji napolnjuje prsi in glavo
in ves život. Okorno se privleče do vrat, jih odpre in
zapre, sede naravnost na posteljo in gleda proti oknu,
koder sili v izbo. nekaj goste, umazano sive svetlobe. V
glavo se ji ne prikrade nikakšna misel, na možganih leži
isto turobno, pusto, prazno-, toda težko občutje, ki se
razpreda po prsih in po vseh delih njenega života.

Spodaj še hodijo sem in tja, gospodar kriči, kje je
njegova pipa in tisti škornji, ki jih ima za delavnik, v
hlevu muka krava, ki so ji vzeli teleta, po strehi in po
drevju škrablja mirni in tihotni majniški dež. Vreme se
je popolnoma umirilo. Veter je utihnil, nebo se je zavilo
v črnino, vsa priroda tiho ždi pod temino noči in pije
dež, ki se siplje v gostih in lahkih kapljicah po njenih
bilkah in vejah in grudah in kamenih.


59

Polona leno vstane in prižge svečo. Prične se slačiti.
Odpne zadaj beli in prostrani predpasnik, zloži ga na
postelji in položi na dno omare. Nato spusti na tla
temnordeče krilo, ga prestopi, dvigne in poravna ter
obesi v omaro. Ko odloži bluzo, razpusti lase, ki se ji
obesijo po vratu in hrbtu v dveh debelih, svetlih in
rahlih kitah. Potem sede in se sezuje.

Na mizi gori sveča s tenkim in nemirnim plamenom.
Njena svetloba je zdaj močnejša, zdaj slabotnejša. Pre-
metuje se po tleh, po stenah, po omari, po beli postelji
in po tisti edini sliki, ki visi rdeča in modra na steni in
predstavlja neznanega svetnika.

Polona stopi k sveči in gleda do ram gole roke, kjer
se davno več ne poznajo odtiski prstov gospodarja, ki
je bil skočil neki semanji večer za njo in jo zgrabil
objestnoveselo za obe roki naenkrat. Koža je bela,
gladka, napeta, teče v ostrih lokih na levo in desno in v
nalahko zbočeni črti proti komolcu.

Zdaj, ko diha Polona vanj, je plamenček še nervoz-
nejši. Naglo meče po njeni srajci, po golem vratu in
rokah svoje svetle zaplate in jih enako naglo spet
odmika.

Natakarica pihne svečo in leže z desno stranjo na
posteljo.

Temno je, a okno je videti kakor polito z umazanim
mlekom. Po dvorišču gre nekdo z lučjo v roki in v izbi
se razsveti strop, omara pogleda iz teme in na postelji
se motno zablesti Polonino koleno. Okroglo je, močno
in krepko, polno kep in udrtin kakor v gozdu zdrava
in mlada gabrina. Luč naglo ugasne in spet ni videti
drugega kakor mlečno okno: Polono pa obvladuje ob¬
čutek praznine. Tako ji je, kakor bi ne bila v čvrsto
zidani izbi, temveč nekje daleč v nekem ogromnem
prostoru, o katerem ni mogoče reči drugega, kakor da
je prazen. In tudi v glavi, v prsih in v vsem telesu je
občutje isto: vse je zdravo, mlado, krepko, toda vse je
prazno.

Povišanje.

Seja občinskega odbora bi se morala pričeti ob
šestih, toda nekoliko se je zakasnila zato, ker nekateri
odborniki niso točni. Nekaj jih je prišlo četrt ure kas¬
neje, nekaj dvajset minut in stari, šepasti Mandelj bo
zamudil ravno pol ure.

Tajnik stoji ob pisalni mizi in tišči k prsim šop pa¬
pirja. Je dolg, upognjen in nocoj izjemoma v lica rdeč,
ker je nervozen.

Župan je star okoli petdeset let, hodi po sobi in go¬
vori važno o olepšavi trga. Pravi, da bi bilo dobro, če
bi mali drevored za cerkvijo po angleško ostrigli.

Odborniki se spogledajo. Brivec, ki je slišal samo
zadnjo besedo plane in vpraša, kako.

— Po angleško, ponovi župan.

Zdaj poseže vmes nizek mož, ki je videl v nekem
velikem mestu tako ostrižene kostanje, kaže z roko in
razlaga tako, kakor bi bilo to samo po sebi umevno.

— Pa kako to izgieda? vpraša suhi trgovec.

— Kakor živa meja.

Zdaj prišepa Mandelj in vsi se oddahnejo.

— Polnoštevilni smo, pravi nekdo, župan stopi na¬
prej in vsi drugi gredo za njim v posvetovalnico.

Tajnik izroči papirje najmlajšemu odborniku ter se
odstrani. Za seboj zapre vrata in hodi tiho po pisarni.

Zasliši glas zvončka, pozdrav župana, govor o po¬
kojnem trškem meščanu, nato ropotanje s stoli, potem
se mu zdi, da je velel župan: Preidimo na dnevni red!

Od stropa visi velika petrolejka, ki gori z zelen¬
kastim plamenom mirno in dovolj svetlo. Pohištvo po
sobi je staro kdove koliko let, tla že davno niso več
ravna in iz njih gledajo debele in svetle glave obrušenih
žebljev. Na steni visi slika Napoleona. Naslikana je s

svetlimi in pisanimi barvami na obledel, podolgovat
papir. Mali vojskovodja sedi na belem konju, pa kaže
svojim generalom s sabljo nekam predse, nemara proti
Ljubljani.

Tajnik zasliši svoje ime in naenkrat mu je mučno.
Stopi skozi vrata na hodnik in prične šetati.

Zunaj je deževno in še vse križem curlja in kaplja
voda. od streh in podstreškov. Hodnik je star, vegast
in povsod nagnit. Pod njim teče nagla reka, ki je zadnje
dni vsled neprestanega deževja močno narasla. Odsevi
luči, ki gore na nasprotnem bregu, odsevajo po njej v
dolgih svetlih progah, ki se nepretrgoma gibljejo in zib¬
ljejo in menjavajo. Zdaj jih pretrga senca v sredini, zdaj
pri kraju, potem zavijejo kakor kače in se ne morejo
umiriti.

Niže spodaj je lesen most in v njegove opore pri¬
tiska voda, šumi in se spenja po njih ter se jim grgrajoča
in penasta umika.

Tajniku bije srce.

Deset let službuje tukaj in devet let čaka na povi¬
šanje plače. Nocoj teče tega pričakovanja devetkrat
tristopetinšestdeset in dvanajsti večer. Posrečilo* se mu
je spraviti zadevo o svoji plači na dnevni red. Pol ure
še in potem bo usoda odločena. Pojde domov, kjer ga
vse čaka in misli ž njim. Njegova žeina Marjeta, sinko
Janezek in hčerke Ana, Metka in Karolina. Vsi vedo,
da se ima nocoj nekaj zgoditi, tudi mala Metka, ki je
stara tri leta, drži v ustih palček in čaka, čaka.

Gre v glavnem za tistih usodnih trideset kron, ki
so mu manjkale dosledno vseh devet let vsak mesec.
Tri tedne so živeli, potem je nastopil tisti nesrečni četrti
teden, ko ni bilo beliča v hiši. Soseda je dala malo zelja,
pek kruha na kredo, toda mesar je bil sam župan in ta
ni dal ničesar. Trije tedni so minili naglo, kakor bi jih
nosil piš, zadnji pa se je vlekel kakor polž. Pripetilo se
je to devetkrat dvanajstkrat, toda danes se konča, tista
usodna ura že bije.

Tajnik se nasloni na preperelo ograjo in gleda v
temno vodo*, ki beži pod njim. In njegove misli gredo
še naprej, še v boljše nade, ker je mogoče, da bo po-

62

višanje preseglo trideset kron in si bo njegova žena
lahko nabavila nekaj spodnjega perila, ki ga že deset let
nima in bo lahko kupila ta mesec eno in drugi mesec
drugo brisačo, tudi šest robcev in nogavice, da bo imela
enkrat po desetih letih spet cele na nogah. In čevlji?

Zdaj je jesen in bliža se še slabši čas. Janezek hodi
v šolo in Karolina tudi. In njegov desni čevelj je zinil
prav ob zunanji strani.

Tajniku pride naenkrat na misel mesto. He, he,
mesto! Solnce, maj, cesta bela, čista, svetla, a on s
svojo ženo in otroci na njej. Prišli so, da vidijo malo
svet, da pokusijo, kako živi gospoda. Gredo v mestni
vrt, tam so vrtiljaki, pojo lajne in stoji šotor velikega
cirkusa. Oni, kakor gospoda iz mesta, sedejo na klop 1 ,
gledajo in poslušajo. Lajna igra še huje, kakor farne
orgije. Drobi, da nikoli tega. Visoko, nizko, tiho, glasno,
kakor hočeš. Vidiš, sinko, tam pred zverinjakom tisto
grdo žival? Tisto je opica. Je iz južnih krajev.

Ha, in dirindaj, in ljudje sem in tja, vojaki, ženske,
mlado, staro in policaj.

— No, gospod policaj, saj lahko tukaj sedimo?

— A ste iz dežele?

— Tako je. Smo prišli malo pogledat, kaj dela svet.

Vidiš, policaj ne reče ne take ne take, ker je vse v
redu. Obrne se in prestopa dalje.

Kaj pa cigara?

Evo, tukajle v prsnem žepu! Potegne iz nje slamico,
jo zatakne za uhelj, vstane in stopi h kadilcu.

— He, gospod vojak, bi dali malo ognja? Smo z
dežele, nič hudega!

Zdaj pa malo dalje, na vrt tistele gostilne, kjer je
toliko miz, kakor bi se zbirale tam tri fare po trikrat na
dan.

— Bo kaj, natakarica? Le ne drži se tako, žena!
Imamo še nekaj drobiža, ga slišiš? Meni mero, ženi
mero, otrokom pa dve pokalici in kruha!

Glej, saj še drugačnega nimajo, kakor belega! Od
hudirja!

To se prileže! Pivo vedno sveže, ne kakor v trgu
pri Pipanu, ki ga pozabi v steklenicah na solncu.

63

In zdaj še malo po mestu, da slišimo vojaško godbo.
Čindarasa, to ti igrajo! Zink, žink in še enkrat žink!
Kako ti zapoje trobenta, tra, tra! Čindarasa, čindarasa!

Zdaj se zamaje ograja, na kateri sloni tajnik, leze
nekam naprej, sicer počasi, tajnik se hoče umakniti
nazaj, toda je že preveč nagnjen naprej, vse se zavrti,
on, trhlo bruno, četvero desk in vse skupaj lopne in
ploskne v bežečo vodo 1 . Tajnika je udarilo nekaj po glavi
in mu dene prvi hip dobro hlad vode, a naenkrat ga
popade taka groza, da grabi krog sebe, kakor besen.
Ali voda se umika njegovim rokam in nogam, pa beži z
njim dalje in ga nosi zdaj globlje zdaj više.

Vrata posvetovalnice se med tem odpro in stari
Mandelj bije s palico ob tla.

— Halo, tajnik, sem, da izveš!

— He, tajnik, bliže, bliže!

— Častitamo!

— Kje pa je?

— Povišek znaša mesečno 40 kron!

— Naprej, možakar!

V tistem hipu pomoli tajnik tam spodaj pri mostu
svojo mokro desnico z razprtimi 1  prsti iz vode, ploskne z
njo po vrtincu in penah ter izgine. Ne vidi ga nihče
nikoli več.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000512964

Bolezen.

Četnažarjeva gospa sedi v čakalnici. Oblečena je v
črno obleko, ki kaže da je že dolgo tega, kar je bila nova.
Lasje, moleči izpod črnega, ponošenega klobuka, so po¬
mešani z neubežno sivino, nekoliko poznih let. Njen
bledi podolgovati obraz je umen, blag in plemenit. Take
so tudi črne in nekoliko trudne oči.

Pri vratih, ki peljejo k šefu tistega oddelka, kjer
službuje njen soprog, stoji sluga v dolgi črni suknji, drži
v levi dlani desni komolec in podpira z desnico glavo.

Še nekaj ljudi hodi po čakalnici, med njimi star, sivo
porasel mož, ki potegne vsak hip sapo vase, napihne lice
in puhne šiloma predse.

Sluga stopi h gospe in pravi:

»Zdaj ste na vrsti vi.«

Gospa vzame iz črne mošnje bel robec, malo za-
kašlja in se obriše okrog ust. Sluga pomigne z glavo
in prime za kljuko. Gospa pristopi naglo in prožno ter
tiho izgine za vrati.

Šefova soba 'je zelo prostrana. Njegova pisalna
miza nosi težak in visok nastavek, ki skriva tistega, ki
sedi za njo. Od strani se prikaže njegova usnjata in
suha glava. Ko opazi soprogo svojega višjega uradnika,
naglo vstane, ji stopi naproti in jo pelje na zofo v na¬
sprotnem kotu. Zdaj, ko stoji, izgleda kakor star, veli¬
komesten ljubitelj žensk. Nič novega ni na njem, toda
vse je okusno, vse se prilega, nič ne moti.

»čast mi je,« se smehlja. »Gospod čemažar na do¬
pust, njegova vrla gospa pa mesto njega v urad. Izvolite
sesti.«

»Gospod,« pravi gospa, »prišla sem k vam kakor
hčerka k očetu. Sveta vas prosim.«

»Samo če ga vem. Poslušam pozorno.«

Tiskarna

»SLOVENIJA

družba z o. z.

Ljubljana

Wolfova ulica 1

izvršuje vsa tiskarska dela
po zmernih cenah.