KAKO POTEKA GRADNJA POTI SPOMINOV IN TOVARIŠTVA
Pomnik junaškemu boju Ljubljančanov
Najbrž ni nikogar, ki bi ne vedel, kaj pomeni »Pot spominov in tovarištva« za Ljubljano. Mislimo na spo-menik, s katerim bomo Ljubljančani povezali prete-klost Ljubljane-mesta heroja s samoupravno sociali-stično prihodnostjo. Gre za edinstven pomnik - 34 kilometrov dolg in štiri metre širok drevored, ki ga nekateri imenujejo tudi »zeleni prstan«. Pot spominov in tovarištva bo povezovala 102 spominska kamna in 6 spomenikov ob vpadnicah. Spominske kamne so poatavili in tudi zanje skrbijo Ijubljanski delovni ko-lektivi. Pot pa gradijo občani, mladinske delovne bri-gade Ijubljanskih ter nekaterih pobratenih občin in mest jugoslovanskih republik in pokrajin.
In kako poteka gradnja, za kate-ro sredstva prispevajo delavci Ljubljane prek družbenega dogo-vora in samoupravnih sporazu-mov? Lahko bi rekli, da še zdaleč ne tako, kot bi morala in kot si Ljubljančani želimo. Še zlasti, če pomislimo, da bi morala biti po prvotnih načrtih zgrajena že letos, ko bomo praznovali 40-letnico vstaje slovenskega naroda. Vzro-kov za to je več, med njimi žal večina takšnih, ki še kako odločil-no vplivajo na samo gradnjo.
Kljub prizadevanjem mladin-ske organizacije v Ljubljani ter odbora za gradnjo PST pri mestni konferenci SZDL, se je v prete-klih letih vse prepogosto zapleta-lo. Samo prostovoljno delo mla-dih na žalost ne more odtehtati vseh težav. In tudi vsa dobra volja
in prizadevnost prav nič ne poma-gaia samo na eni strani, ko gre za pridobivanje zemljišč, soglasij, lo-kacijskih in gradbenih dovoljenj. Pa tudi zbiranje sredstev ni vselej teklo po načrtih.
Skupni imenovalec vseh teh slabosti pri gradnji Poti spomi-nov in tovarištva je nemara v dej-stvu, da sama gradnja ni bila de-ležna splošne podpore vseh Ljub-ljančanov kot tudi ljubljanskih družbenopolitičnih organizacij in drugih dejavnikov v mestu. Pred časom je predsedstvo mestne konference SZDL (ne prvič) obravnavalo celotno problemati-ko in sprejelo vrsto stališč, ki naj bi prispevala k hitrejši gradnji po-ti. V ta namen je predlagala Ijub-ljanskemu združenemu delu, vsem družbenopolitičnim skup-
nostim ter samoupravnim intere-snim skupnostim, da stroške za gradnjo PST vnesejo v svoje sred-njeročne načrte, in sicer za leta 1982, 1983 ter 1984, saj za letošnje leto še veljajo določila že podpisa-nega družbenega dogovora.
Do sedaj je bilo zgrajenih in bolj ali manj hortikulturno ureje-nih 12.126 metrov Poti spominov in tovarištva, kar je komajda do-bra tretjina od predvidenih 34 ki-lometrov in 600 metrov. Za iz-gradnjo teh-odsekov je bilo po-rabljenih 52 odstotkov prvotno načrtovanih 50 milijonov dinar-jev. Glede na vrsto okoliščin (no-va naselja, komunalno urejanje prostora, regulacija vode, gradnja ljubljanskih obvoznic in drugih) se je pokazalo, da ni bil stvarno postavljen rok (april 1981), kot tu-di ne cena, ki so jo izračunali še leta 1975.
Med stališči predsedstva MK SZDL velja omeniti, da bi bilo v nadaljnji gradnji PST potrebno doseči, da bo čimveč Ljubljanča-nov prispevalo s prostovoljnim delom svoj delež k izgradnji PST, kar velja tudi za samo vzdrževa-nje že zgrajenih delov poti. Tu pa ni moč mimo kulturnega odnosa do poti, ki mora biti in ostati izk-ljučno sprehajalna pot. Večjo vlo-go gre v tem smislu pričakovati od ljubljanskih občin, odborov podpisnikov in operativnih šta-
bov za delovne in vzdrževalne ak-cije.
Obstaja tudi zamisel o stalni de-lovni brigadi iz vrst mladih delav-cev. Poleg tega je že nekaj časa običaj, da delovišča na Poti spo-minov in tovarištva ne zamro ob koncu poletja, pač pa učenci ljub-ljanskih srednjih in strokovnih šol delajo tudi jeseni in spomladi, ko je vreme za to primerno.
Tudi kar zadeva vsakoletne lo-kalne mladinske delovne akcije »Pot spominov in tovarištva«, ni šlo vedno gladko. Od leta 1974 in 1975, ko so, na pobudo mladih, ljubljanski mladinci in mladinke zgradili prvi del poti prek Golov-ca, se je marsikaj spremenilo. Po-gosto smo tarnali, da med ljub-ljansko mladino za to delovno ak-cijo preprosto ni zanimanja. A je najbrž vse skupaj razumljivo, saj pravo brigadirsko življenje v do-mačem mestu zagotovo ni niti za polovico tako privlačno kot tisto daleč stran. Mlade Ljubljančane
so v veliki meri nadomestile pri-dne roke brigadirjev iz vse Jugo-slavije, predvsem iz pobratenih mest oziroma občin naših repu-blik in pokrajin. Toda vse le ni tako črno. Občinska konferenca ZSMS Ljubljana Center je lani oblikovala brigado, ki so jo se-stavljali pionirji iz naše občine. Tudi letos pri občinski konferen-ci že razmišljajo, da bi za akcijo »Pot spominov in tovarištva« spet pripravili pionirsko brigado, saj se je lanska kar dobro znašla pri ne ravno lahkem delu.
Do tedaj, ko bo pot zgrajena, bo minilo še nekaj let. In prav bi bilo, da bi bolj kot doslej postala grad-nja poti stvar vseh Ljubljanča-nov, starejših in mlajših. Mesto, ki je najtežja leta preživelo obda-no z bodečo žico in se s svojevrst-no trdovratnostjo junaško upiralo sovražniku, je takšen pomnik brez dvoma zaslužilo.
Tanja Keršmanc