114
Metlar Francek in njegov brat Peterček
Fr. Pravda — Jožef Gruden.
      onopaskovi so sc odpravljali na pot.  Francck si je priprav-
        ljal voziček. Peterčck mu je polmagal. Dogovorila sta se
        z gospodom župnikom in z gospodom učitcljcm, da ju nekaj
       časa ne bo v šolo.  Francek je bil že itak izpolnil dvanajst
        let in je hotel ponavljati s Peterčkom verouk in druge pred-
mete, katerih se je bil naučil. Res, prav sposoben je bil za to in tudi trudil
se je ž njim.
Stric Bojan jima je pri županstvu preskrbel potne liste. Hodila sta k njemu v vas, om pa k njima in jima je dajal dobra navodila, kako se morata vesti po svetu. S Franckom sta venomcr premlevala nemščino; a če ju je hotel Peterček umeti, ju je moral vprašati, kaj sta govorila.
Doktorju sta sporočila, da bosta kmalu šla v Toplice, In dal jima je pisanje za dragega mu prijatelja, profesorja Korena v Pragi.
Prišel je zadnji dan. Voz je stal pred vrati. Hrano, perilo in obleko ter različne reči za vse slučaje, kakor: žlice in nože, vrvi in špago, šivanke in žeblje, niti in kosce platna za zaplate sta nosila dcčka na voz. Naposled sta voz §e nastlala s slamo in scnom. Zateknila sta ob straneh obroče in nad te napela belo plahto.
Bilo je zvečer. Prijatelji so se sešli pri Konopaskovih, a mati je bila nekam potrta, češ, da se tnorda nc vme več.
Bojan je dopovedoval to: »Toplice vam ne bodo škodovale, četudi vas ne bodo popolnoma izlečile. Ako ne boste popolnoma ozdraveli, vam bo vsaj odleglo. To morate poizkusiti na vsak način, da si ne bostc nikoli očitali, da ste kaj zamudili.«
Gospodar in gospodinja sta matcri segla v roko in ji obljubila, da jo spct sprejmeta, če ozdravi ali ne, in da bosta Francku in Peterčku poma-gala, da prideta do rokodelstva in kruha.
Mati jc bila ginjena, ko je vsem rekla »z Bogom«, zahvaljujoč se za vso Ijubeznivost in stiskajoč dobrima gospodarjema roke.
Drugo jutro sta gospodar in gospodinja spremila potnike za vas prav do prvega klančka. Abraham se je zgodaj pripeljal. Kočijaž, po imenu Havelka, je hitel, švrknil po konjih, in voz je izginil, preden so se vsi še enkrat poslovili.
Tudi pes Vohač je seveda šel z našimi potniki v Toplice. Vse ga je rado imelo. Posebna prijatelja sta bila s Peterčkom, venomer se ga je držal, Imel je novo jermenje. Privezala sta dečka psa k vozu- Podveznici sta povesila na oje, da bi ga lehko vsak hip zapregla. Ali zazdaj je bil še svoboden kakor onadva in jc tekal, kamor in kolikor sc mu je zdelo: zdaj pred vozom, zdaj za njim, zdaj pod njim.
Peterček je hotel iti korakoma ž njim vred in res ga je dohajal, Pes je lajal, skakal;    Peterček je pobiral kamene, jih opljuvaval in metal na
1
115
polje.   Ali kmalu sta opustila to, upehala sta se, trudna sta bila.   Psu to seveda ni storilo nič, iztegnil je jezik in sopel. Ali Peterčku je bilo slabo.
Opustil je torej burke in je z umerjenim korakom stopal poleg voza. Abraham jc sedel na vozu, pa je vprašal Havelka, ali bi nc vzel na voz še teh dveh otrok?
Voznik ni hotcl in se je izgovarjal, da je obljubil samo njiju mater vzeti s sabo.
Dejal je: »Mater peljem rad zastonj, ker je bolna; dečka sta pa zdrava in močna, naj le peš gresta do Prage.«
Abraham mu je hotel za Konopaskovko posebej plačati, ko se je ž njim pogajal. Ali voznik ni ničesar vzel. Sedaj mu je ponujal za pivo, da bi dovolil dečkoma sesti, vsaj kadar so šli navzdol.
Pa voznik je odgovoril: »Imejte denar; kar bo treba, bom storil iz usmiljenja.«
Francek in Peterček nista mislila na to, da bi se smela peljati.
Ali Peterčku je vsekako prišlo na misel: Na tem vozu se bržkone prijetno sedi, človek je pod plahto in na slami.
Pobahal se je proti bratu: »Kadar bom velik, si bom tudi enkrat najel voz. Sel bom malo na stran, da ne bo solnce v me pripekalo. Zunaj se bo prašilo, ljudje se bodo potili od vročine, jaz bom pa položil glavo v koš, pa bo bingljalo z mano. Tako bo, kakor bi se zibal.«
Brat je dvomil o tem, rekoč: »Kdor se vozi v kočiji, tisti se lepo ziblje.  Na takem pokritem vozu pa trese.«
Peterčku se je takoj zbudila želja, da bi poskusil, kako se vozi v kociji. Pa se mu je inako storilo, da si je ne bo mogel nikoli privoščiti, ker bi baje to dosti stalo. Ali upal je, da bo kdaj v kakšno zlezel, da bo vsaj videl, kako je kaj v njej. Pa saj kočije ne morejo biti bolj prikladne, kakor je njiju voziček.  Mati se peljejo v Prago kakor gospa.
»Le čakaj, Francek,« se je vzradostil, »ko bova za Prago, bova ska-kala kakor konjička,«
Da bi mu Francek verjel, je Peterček poskočil, tekel in dirjaL
Proti Abrahamu in Havelku sta bila dečka vljudna. Kako tudi ne? (Jsmilila sta se bila moža njiju matere, torej jima morata biti hvaležna.
Ko je Havelka zlezel z voza, da bi šel malo peš, sta bila takoj dečka pri njem in sta se prijazno ž njim pogovarjala. On pa ni dolgo govoril ž njima, ampak sedel je zopet in ju je pustil, da sta tekla za njim.
Tega pa dečka nista vzela za zlo in nista mislila, da bi moglo biti drugače. Pa sta zopet pritekla k njemu, kadar je šel peš. Ako je kaj potre-boval, sta mu storila; niti reči jima ni bilo treba. Zaupljiva sta bila in sta mu pripovedovala o šoli in svojem rokodelstvu. Kamor so prišli, sta vsc opazovala. To bi moralo biti tukaj, ono pa tam. Breze bi dale metle, in rada bi mu jih nekaj naredila, če bi ne bilo na cesti.
Havelku je bila ta vljudnost malih Konopaskov všeč; ali ni bil ž njima prijaznešji in se je delal, kakor bi se prav nič ne zmenil zanja.
A dečka se nista ozirala na to. Nakrmila sta mu opoldne konja,
I
116
dala sta mu, da si je urezal njune pogače in sta se mu izkiišala prikupiti popoldne kakor zjutraj.
In videl je mož, kako ljubita svojo mater, Sam je imel tudi otroke in si je želel, da bi ga enako ljubili.
Še bolj ga je pa iznenadilo, da sta se dečka tako vestno spominjala molitve, Redno sta molila zjutraj, opoldne in zvečer. Molila sta iz molit-venika in nekolikokrat na dan sta skupno molila tudi za mater.
Slišal je voznik tudi, kako je Francek poučeval mlajšega brata. Raz-Jagal mu je sveto vero, raSunal tu njim na pamet, dajal mu razne naloge in na tablico sta pisala, kadarkoli so razmere dopuščale.
Jako ga je veselilo, da sta vsakogar pozdravila, kogar sta srečala, in da nista šla mimo križa ali kapelice, da se ne bi bila pobožno odkrila.
To vse je moža naposled omehčalo. Kljuboval jima je prvi dan. Ali že zvečer jima je ponudil, da bi lahko spala na njegovem vozu. Svoj jutranji sklep, da dečkov ne bo vozil, je povsem opustil. Pa še sam fu je pozval, da naj sedeta.
Francek in Peterček sta se mu zahvaliJa za dobroto, rekoč: »Bog vam povrni, da vozite mater; midva rada tečeva-«
Voznik pa je vzcl enega za drugim, pa ju je posadil k Abrahamu na voz. Ni hotel, da bi šla dol, ampak je šel rajši sam peš, kakor bi jima velel: »Hajdita dol, fantka, zdaj gre navkreber!«
AJi dečka nista na to čakala. Brž sta skočila dol, zdaj spct gor, skakala in poskakovala in gledala k materi, pa se zopet veselo peljala jnapre;.