"f is, ¡ ¡ Ženin od gladi. Vesela igra v enem dejanji. v CesSci spisal Jan Neruda, poslovenil Josip Stave. Izdalo i založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V LJUBLJANI. Natisnola Kozalija Eger. 1868. M O s o b e : Gospa Ana Bobrovska, vdova. Ana, njena hči. Crmak, brat Bobrovske, gospodarski svetnik v pokoj i. Ivan Novak, doktor zdravništva. Martin, sluga Bobrovskih. Biležnik. Prvi Drugi Nekoliko popotnikov. Svatje. natakar. Dejanje v nečem slovenskem mestu. Prednja soba v gostilnici. — Na desnej strani vrata in okno; na levej vrata z napisom: „Obednica." Pri srednjej steni dve mizi s steklenicami, prtiči itd. Prvi natakar (stoji pri oknu in žita). Drugi natakar (pride iz obednice). Drugi natakar. Prosim te, odstavi zdaj čitanje, gostje uže prihajajo! Zopet me ne sliši! Kaj pač ima od vednega čitanja; mene to nikdar nej veselilo. (Potrka ga na ramo.) Poslušaj vsaj! Prvi natakar (prestane čitati in govori sam seboj). „Čim več krademo, tem hitreje pomagamo ljudskej zgodovini dalje!" —• To so zlate besede! Drugi natakar. Ti mi še žalostno končaš! Vidiš, da te čitanje teh nepotrebnih knjig na same slabe misli vodi! (Potrese ga.) Ali ne slišiš, da ljudje uže prihajajo? Prvi natakar. Naj bi tam ostali, kjer so, a ne motili mene! Dečko, to ti je knjiga! Veruj mi, da človek postane filosof, kakor se govori! (Zapre knjigo ter jo shrani pod prtiči na mizi.) Ali si uže zlil vse ostanke od sinočinje večerje v steklenico ? Drugi natakar. Da! : îe Prvi natakar. Zlivke dobode nekdo izmed gostov, kteremu je videti, da ne pije dostikrat vina; jaz ti ga uže pokažem, kteri je tak! Tak boji se, da bi drugi ne mislili, da je neveden, in pije ti, če je treba, srednje pivo, pa dleska z jezikom, da človeka srce boli. Drugi natakar. Brate, ljudij okradati si jaz ne upam. Prvi natakar. Nedolžni natakar! O ti novorojeno dete! Drugi natakar (povzdihne). Pač res, jaz sem kakor cvetica na polji in bela lilija. Prvi natakar (patetično). Človeštvo nas je obsodilo, da služimo. Bodili smo se tako, kakor drugi; imamo več gosposkih mislij nego drugi; sposobnejši smo, nego mnogo drugih; zatorej maščevanje — maščevanje! (z navadnim glasom.) Napiši tedaj, Tonče, zdolaj na svojo listnico, po priliki tam, kamor se goldinarji pišejo, številko eno, pokrij jo s palcem, ter jo potem spretno uračuni! Drugi natakar. Meni je o tem tako pri srci, kakor pisatelju, čegar glediška igra se igrh! Veš, kaj je o tem on dan tist tuji gospod pripovedoval ? Prvi natakar. Oba si služita s pisanjem! A sicer si ti boljši od takih mazačev! Ti kradeš samo novce, a on krade novce in čas! (Vne nekdo klice in zvoni. ) V razgovarjanji sva preslišala, : îe da je dostavnik uže prišel! (Gre k oknu.) To je kričanja zaradi nekoliko bedastih popotnikov! Prišlo je petero ljudij! Oh, naša pšenica še ne cvete! HM PM8M. (Nekoliko popotnikov s torbami i plašči v roči ide skozi sobo v obednico. Natakarja odpirata vrata i se jim priklanjata. Potem) Novak, (a za njim) Martin. Poprejšnja. Prvi natakar. Tonče, slišiš! Zlivko daj dnemu najmanjšemu. Naj se posladkd sirota! Drugi natakar (odide v obednico). Novak (nastopi hitro skozi desna vrata. Vrhu izborne črne obleke ima še svetlo površnjo suknjo na sebi). Hitro, natakar! Ohranite sebi življenje —• strašno sem gladen! Ves božji dan vozim se uže po železnici, pa se še skoro nijsem ogrešil, a če mi ne daste precej kaj, odgrizem vam — Imate li dobre beefsteake ? Natakar. Kar koli je sploh mogoče iz govejega mesa načiniti, vse narejamo pri nas vrlo dobro. Novak. Torej ste imeli iti kam za odgojitelje! A brezi šale, jaz sem doktor, morebiti utegnem kaj pomagati; ne trpe v vašem mesticu na kamnu ? Natakar. Kako to V : îe Novak. Saj bi vaš tlak bil skoro dušo iz mene izropotal! Vi ste tu junaki! Tlak delate se skalami! Zdaj pa jesti, jesti! Aha, tukaj je obednica! Kako dobro je, da so po gostil-nicah povsod napisi! (Pohiti v obednico.) Natakar. Takih gostov vsak dan po trideset, a za leto dni bi človek imel svojo gostilnico! Mogel bi mu vsak obrok drzno za dva uračuniti, kajti gladen je, da ne ve, kaj sne. — Ne, tega ne učinim! Saj me on ni tikal, kakor imajo drugi navado! Najbrže je to kak doktorček, čegar oče j'e zdravil morebiti še stare črevlje ali kaj tacega! Pri nas hoče biti vse gospod, a čudno je, kako jim gre to dobro izpod rok! (Hoče oditi skozi desna vrata, ali pri njih sreča Martina.) Martin. Prosim vas, prijatelj, nij li prišel k vam z denašnjim vlakom neki gospod Novšk? Natakar. Ne vem. Martin. Ali bi ne mogli zvedeti? Natakar. Morem. Martin. Prosim, povprašajte! Natakar (odpre vrata v obednico). Prosim, gospoda, ali se nobeden ne zove Novdk? Novak (v obednici). Po mesu! Natakar. Nekdo vas išče! Novak (v obednici). Po mesu! Martin. Meni se zelo mudi, gospod natakar! Natakar. Prosim, blagovolite za trenotje sem priti; veli, da se mu jako mudi! 7_ Novak (izide s prtičem v roci). Menda ne umre, dokler se najem? Pokažite žilo, prijatelj! Martin. Prosim, gospod, ali je vam Novdk ime? Novak. Meni! Martin. Ivan Novdk ? Novak. Ivan Novdk! Martin. Doktor Ivan Novak? Novak. Tega ne prebijem! Po obedu vam pokažem diplom. (Hoce oditi v obednico.) Martin. Prosim, oprostite, jaz se večkrat zmotim, pa me potem zmerjajo. Ali ste torej vi res doktor Ivan Novdk? Novak (obupen). I lejte res! Jaz sem doktor Ivan Novdk! I sicer doktor zdravništva. Martin. To je vse eno, da ste le dohtar. Prinesel sem vam pismo. (Predi mu list.) Novak. Od koga ? Martin. He, lie! saj sami veste. Novak. Prav govorite, zdravnik je vsevedoč (Cita napis.) Da, list je meni pisan. (Odpre ga.) „Čestiti gospod! Prosim, blagovolite še v tem trenotji nas počastiti s svojo pričujocnostjo. Vsi Vas težko čakamo, kajti vse je uže pripravljeno za slovesnost. Slovenskemu pesniku se preporoda Ana Bobrovska." (Sam seboj.) Ana Biilmvska? — Nij sumiti, da je list meni odmenjen, — ali kdo je ta Ana Bobrovska! (Glasno.) A kdo so vaša gospoda? Martin. Saj sami veste! : îe Novak. Jaz vem? A zakaj vas tedaj vprašam? Martin. Hem, jaz nijsem tako bedast; šalite se z menoj! Novak. Človek, vi me pripravite ob vso potrpežljivost. Martin (jokaje). Ob, jaz sem jo uže davno izgubil. Saj menda so vam uže pripovedali o Martinu bedhku; meni se vse posmehuje, če tudi v resnici tega nijsem zaslužil. Moj oče je menda bil nekoliko —- ali jaz .... ! Novak (sam seboj). Gotovo je tukaj po naključji nekoliko mojih znancev! Videli so me, da sem se pripeljal, pa se hote z menoj malo pošaliti. (Na glas.) Počakajte me tedaj, da odkosim; precej bodem gotov. (Hoče oditi.) Martin. Gospod, saj veste, da vas gosti čakajo! Novak. Gosti? Kje? Martin. Kako more biti svhtovščina brez gostij ? Novak. Svhtovščina? Kdo se ženi? Martin (sam seboj). Uže vem! Sramuje se, da je ženin! Čuden človek ti je! Novak. Zakaj ne odgovorite? Kako je ženinu ime? Kako nevesti? Ali je nevesta morebiti Ana Bobrovska? Martin. I nu, to se ve da! (Sam seboj.) Ta se umeje Miniti! Jaz bi se pač tako ne sramoval, kader bi se ženil! Ali kdaj bode pri meni kaj ? Do sedaj še ni nobena za menoj postopila. Novak (sam seboj). Vrzimo se v to šalo, saj gotovo : îe ne bode brez slavnih gostij! (Glasno.) Natakar, prinesite mi klobuk iz obednice! (Martinu.) Precej pridem za vami! (Martin odide. Natakar gre v obed-nico in prinese klobuk.) Mte prtič in napčjnico! (DA mu oboje.) Pojedel nijsem ničesa. Servus! (odide.) Natakar. To ti je plemenit gospod, priv lju-domil. Škoda je, da uže odhaja! (Odide.) Sprememba. Izboren salon z vrati na desnej i na levej roči ter tudi v sredi. Na levej strani srednjih vrat je odprt vhod v malo sobico, v kterej je videti mizica s preoblecnim zrcalom. Spredaj v salonu stoji na pravej strani pogrnena miza s pisalno pripravo. _ fllfli M1US®8 (Skozi leva vrata vstopi gospA) Bobrovska, (njena hči) Ana, (za njima) Crmak. Crmak. Prosim vas, malo hitreje! Potrebujete nekoliko ur, predno si navežete vse trakove, a potem še četrt ure, predno zlezete skozi dvoja vrata! Mati hoče biti bas tako nališpana, kakor hči, a hči hoče imeti vsaj za mrvico širša obla- : îe čila od matere. Prosim te, dekle, ali te tako veseli, da si podobna na glavo postavljenemu tulipanu ? Bobrovska. Brat, kako si vendar siten! Črmak. To se ve da sem, pa niti ne morem drugačen biti, kader me postavljate, da moram celo uro sprejemati goste. Samo ženska more kaj tacega prebiti! Vedno govoriti o neizmernej časti, popraševati po zdravji tacih ljudi, kterim ne bi ni za pogrebom šel; poslušati, da najmlajše dete boluje, ker zobčke dobiva; da je mož nahčden itd., a ne zagovoriti se, da me to veseli, kar nje ždli. Eh — to bi me še v grob spravilo! A v tem se moja milostljiva gospd sestra pol dne oblači! Pa še moja Anička hoče biti ženinu po godi, mora se torej na-lišpati — ali ne? Ana. Ne. Prosim vas, ljubi strijček, ne silite me vendar možiti se, kajti protivi se temu vse moje čutje! Črmak (z nasmehom). Kajti! protivi! čutje! Ti si se naučila v Ljubljani lepo mešanico! Da si ostala še leto dnij tam, pa bi mislili mi siromaki, da umeješ vse človeške jezike, ker te ne bi razumeli besedice. — Bojiš se možitve? Dekle, ali se nijsi še izp&mettla? Hočeš li za-tratiti vse svoje imenje? Ana. Saj niti vašega ženina ne znam! Črmak. A niti druzega ne, katerega bi hotela! : îe Ana (sama seboj). 0 pač! črmak. Tebi je tedaj vse enako. Ne boj se, da se mu ne bi privadila, veruj mi, jaz imam v tem obilo izkušnje! Slišati je, da je lep, bistroumen, doktor pravic —• Bobrovska. Oh res, doktor, hčerka! Pisala sem bila tvojemu bratu, da hočemo samo kacega doktorja. Pa ta naš doktor je baje tudi pesnik! To me spominja necega — Črmak. Ki te ni hotel! Zdaj pa hitro preskrbite še, česar je treba, predno svatje pridejo, sicer nas presmde Ženin. (Odidejo skozi desna vrata.) iimi raisM. Novak i Martin (vstopita skozi srednja vrata). Novak. Povedi mi, zakaj si me peljal črez dvorišče v hišo i zakaj skozi kuhinjo? Martin. Tako mi je bilo naročeno. Nerad sem to storil; moja rajnica mati me je vedno učila: „Ne išči si stranskih potij, drži se r&vnih." Novak. Meni je, to se ve da, denes pot skozi kuhinjo, raven pot! Vse, kar sem videl, meri na slavno gostijo! •—• Kako je to vendar čudno! Kaj ne, Martin, da pečenka tako lepo diši? : îe Martin. Kes, Bog je vse modro vstvaril, kakor me je učila — Novak. Ali bi mi ne mogel v tem prinesti kaj' jesti? Dam ti napojnico! Jaz sem uže tako gladen, da bi ženinu i nevesti na strah ter na velik čudež zbranih svatovcev utegnil omedleti! Martin. He, he, uže vem! Ženinu na strah! (Sam seboj.) Še zdaj se sramuje! (Glasno.) Saj nejsem, tako neumen. Ženinu na strah, he, he! Novak. Človek, ti si nespameten! Martin. Kaj —• da nespameten? Oprostite, gospod, jaz nejsem niti učen, niti prva glava tega svet&, pa vendar niti ne bedhk, niti nejsem zaslužil, da bi me z gladkim potem imenovali „človek"! Novak. Prav sodiš, brani se, a jaz oporekam svojo besedo, če tudi te ne umejem. Ali dokaži mi svoj razum, in prinesi, kar sem ti naročil. Martin. Kij treba, samo četrt ure je še do treh, a ob treh se prične pojedina. Novak. Jaz do treh umrjem od 'gladi! Rekel sem ti uže, da dobodeš napojnico. Martin. Uže letim; gospodu svetniku porečem, da ste uže prišli. V tej sobici si morete obleko poravnati. (Odide skozi desna vrata.) Novak (sam). Gospodu svetniku? Zdi se mi, kakor bi sanjal! Pri kom sem vendar! Ta šala nij tako slabo izmišljena i v resnici sem radoveden, kako se razvozih ta stvar! —• Samo da bi ne : îe bil tako gladen! Zdaj še le umejem, kako je mogel nekdo trditi, da iz tega izvirajo vsi okrutni boji na zemlji, ker človeštvo ima samo dve veliki stranki, namreč sito in lačno. Denes sem jaz resnično glavdr lačne stranke, in če ne postanem Hanibal, postanem gotovo Kanibal! Sicer četrt ure morebiti še prebodem, posebno če mi v tem času Martin pomore. (Hoče iti v sobico, ali pri vratih se ustavi.) Samo to bi l'ad vedel, je li na svatovščino povabljen Novdk, ali doktor, ali pesnik! Najbrže pesnik, — menda hote moje velumje počestiti s teletino. (Odide v sobico, sleče površnjo suknj'o ter si pred zrcalom lase popravlja.) Pit® raiiM. črmak (vstopi na desnej strani). Novak. Crrndk (gre sobici do vrat in pogleda vžnjo). Imamo ga, imamo ga! Ferdinand nej lagal, zdi se mi lep človek, — postave je lepe! Novak (obrne se od zrcala). Prosim, ali kdo mene čaka? črmak. Da, čaka i počaka. Ne dajte se motiti, dokler nijste gotovi. Dobro nam došli! V tem vas od daleč pozdravljam. : îe Novak (izide). Vaš sluga, gospod! — Jaz ne potrebujem obilo časa takim otročjim stvarem. Črmdk. Nu, nevesti na ljubav se smete denes vendar kako trenčtje dalje pomuditi pri teh otročjih stvareh. Novak. Nevesti na ljubav? Nevesta bode gotovo denes imela oči drugam obrnene nego na mene. črmdk. Oprostite! kaj vendar sodite o mojej rčdbi? Da vas po sporočilih našega Ferdinanda ne bi poznal za šaljivega človeka, utegnil bi se jeziti. Zatorej dobro došli našej rodovini! Kdo ste vi, to vem, a jaz se vam javljam za tistega strijčka, ki sem bil poprej gospodarski svetnik, a zdaj samo sorodnike plevem se svojim svetom, i o čegar čudnih domiselkih vam je gotovo Ferdinand mnogo slabega povedal. Novak. To ne, gospod; mislim da bi to bilo nemogoče. Kes me jako veseli, da sva se seznanila. črmdk. Seznaniva se še bliže! Mislim da za trdno tukaj ostanete? Novak. Dakško! Saj sem za to sem prišel. črmdk. Zato? Vi ste res dobre volje. Tedaj na večno prijateljstvo! (Podasta si roke.) Novak. Da, na večno prijateljstvo! (Sam seboj.) Ferdinand? Med mojimi prijatelji,, menim da nij nikomur tako ime. Ta si je gotovo za šalo dal drugo ime. (Glasno.) Prosim, bodem li tukaj videl tega gospoda Ferdinanda? Črmak.. Saj veste, da ne more priti, ako tudi : îe je tako zelč želel! A sicer na ravnost rekoč, gospod, vi tako čudno govorite, ali ste se morebiti razprli s Ferdinandom, ker ste rekli „tega gospoda Ferdinanda?" Novak. Ha, ha, gotovo ne, to v najinem prijateljstvu niti nej mogoče! (Sam seboj.) Vsekakor me hote prisiliti, da bi se njihovih šal udeležil. Naj jim bode volja! črmdk. Ne ostaja nam več mnogo časa! Sicer uže od Ferdinanda veste vse naše rodbinske razmere, i ne treba mi vam jih razlagati. Novak. Da, da, vem, pa bi vendar ne škodovalo, ako bi mi vse ob kratkem ponovili. (Sam seboj.) Zdaj se mora ujeti! črmdk. Kaj vam imam ponavljati? Ne vem nič več nego vi. Novak (sam seboj). Tega ni mnogo. Črmdk. Kaj ste rekli? Novak. Nič, niti besedice ne! Blagovolite vendar povedati! črmdk. Naj vam tedaj bode, ali ob kratkem! Raj niča svekrva je na smrti zapustila, kakor veste, veliko premoženje. Novak. Tega nejsem vedel, a čestitam vam. črmdk. He, he, morebiti hočete, da bi tudi jaz vam čestital? Novak. Meni? Črmdk. Ali morebiti mislite, da je bolje kazati se nepohlepnega, ker bi mi potlej sodili, da se : îe z golega prijateljstva k Ferdinandu poročate z njegovo sestro? Novak. Jaz se poročam s Ferdinandovo sestro? črmdk. Aha, zdaj uže umejem vaše čudne besede! Hočete se delati nevednega, pogledati si poprej nevesto, staviti se zaljubljenega i tako dalje! Novak. Takisto? Črmdk. Temu uže nij časa, doktorček! Svatje čakajo, biležnik tudi, a jaz pohitim, da vam semkaj za trenotje sestro pošljem. Svatje ne smejo vedeti, da ste denes prvič tukaj i da se še niste poznali z nevesto. (Hoče oditi.) Novak. Prosim, ali ne bi hoteli o tej rajnici tetki do kraja povedati? Poprej nejste dokončali! Črmdk (srdito). Vi se hočete po sili nevedočega delati! Saj vam je vendar Ferdinand rekel, da je moja svekrva Ani zapustila šestdeset tisoč na to pogodbo, da jih dobode za doto, samo da mora pri odpiranji oporoke biti ali uže omožena ali vsaj zaročena. To smo skrivaj zvedeli. Dekle še nij imelo znanja, a oporoka se ima jutri odpreti; potrebovali smo torej ženina. V tej nepriliki nam je Ferdinand preporočil vas, svojega najboljšega prijatelja. Bili smo po polnem zadovoljni, in mislim da tudi vi morete biti po polnem zadovoljni s šestdesetimi tisčči i s pošteno, izobraženo ženo, ka je poleg tega celo taka, kakoršna je Ana Bobrovska! Zdaj dovolite, da grem po sestro. (Odhaja ter govori : îe sam seboj'.) Ta človek se mi ne dopade! Ali nij tak, kakoršnega nam je Ferdinand popisal, ali morda se čisto po nepotrebnem zatajuje. Nu, saj bodemo videli! (Odide.) listu MMML Novak (sam). Novak. Zdaj sem v lepej zadregi! V bl&znici nejsem, to vidim, kamor koli se ozrem. Tedaj sem mej pametnimi ljudmi, kakor se sami imenujejo! Tu je uže konec vsake šale. Vidim, da temu pokojnemu svetniku gre vse od srca. Najrajši bi vedel, kako se je to zgodilo, da so baš mene izbrali za ženina? Kdo me je prepo-ročil? Gotovo kak moj prijatelj, ki je vedel, da imam denes semkaj priti. O imenu Ferdinand ne bodem niti premišljeval; ime, če ne tudi kaj druzega, pri tej stvari je gotovo samo izmišljeno. Da je list bil meni odločen, o tem nij Suma. (Izvadi list ter ga pregleda.) Saj Se ve da! A kaj zdaj ? Kako si iz zadrege pomorem? Porečem li, da se nehčem ženiti? A kaj potlej? Odtod me zapode brez gostij, a v gostilnici bodo uže po obedu, i morebiti bi uže na poti od gladi umrl. Utegnil bi zdaj v svojej neod- •2 : îe ločnosti začeti lepi monolog: ,,jesti ali ne jesti?" (Sprehaja se po sobi.) Samo vsaj eno misel! (Prestane.) Imam jo! Oženim se, naj bode tako ali tako! Zakaj bi umiral od gladi, ko je tu gostovanje — pa teb šestdeset tisoč, to je nekaj! (Patetično.) Človek Nov&k! ti nebodeš več svobodnjak! Pesnik Novdk, tebi vshaja velika bodočnost —- ti dobodeš jesti! In koliko je pač res vredna ta svoboda? Ako človek ni oženjen, veli mu vsak plesnjivec, komur skrbi za svojo rodovino vsaj izpolnjujejo prazne možgane, da je pohaj&č! Ali če ima človek nevesto! — E kaj, naj bode kakoršna koli; za lepoto ne vprašam dosti, a hudobna nij nobena tako zelč, da bi ne bil vsaj košček nebes v njenem srci, ter nobena tako dobra, da bi vsaj nekoliko peklenskega ogljija ne imela pri sebi. Pa saj teh šestdeset tisoč poravnd vse. Ako ne bodem ljubil žene, imel bodem novce, in z njihovo pomočjo se d& mnogo storiti za občno korist, mnogo učiniti bližnjemu. Res me bodo z bedakom zmerjali; pa kdo bode tem nekterim krič&jem verjel? Bogatin pa bedak! To niti nij mogoče! Sicer bi menda bil prvi, ki bi z ljubezni do ljudij izgubil pamet! — Pa, ali sem pa oblečen za ženina? Sem; saj sem se moral tako obleči, da bi se zglasil tukajšnjim veli-kašem! Kako sem se jezil, da se moram riniti v to tesno praznično obleko! (izvadi rokovice.) : îe Srečni časi, ko sem še samo iz Šilerjeve balade poznal rokovice! §HM MURM. Martin. (Potem gospi) Bobrovska. Novak. Martin (skozi srednja vrata pride z okrožnikom pečenke). Prosim, milostljivi gospod, ndte za zdaj! Novak. O usmiljeni Martin, le hitro postavi tja le v sobico, da me nikdo pri jedi ne zasači. (Martin nese v sobico.) Glej, komaj sem se sklenil oženiti, pa se uže kažejo dobri nasledki! (Martin pride iz sobice, Nov&k hoče iti vanjo; v tem hipu gosp& Bobrovska pristopi skozi desna vrata, pa se s krinolino na vrata natakne.) Bobrovska. Martin, Martin! pomagaj mi, sem se nateknola! Martin (pohiti k njej). Novak (ustavi se in prikloni se, ter ostane pripognen. Sam seboj). Naj to solnce po polnem izide, potem se tudi jaz pokažem v svojej polnej krasoti. Bobrovska. Hvala, Martin! Le pojdi zdaj! (Martin odide.) Lep sprejem, kaj ne gospod doktor! Smijali se mi bodete, ker se tako pokorim običnej noši. Novak (Se pripognen). Zakoni zenske noše so podobni kazenskim zakonom; vse se jim pokori. : îe Bobrovska. Iz teh bistroumnih poklonov poznavam pesnika. Vi ne bi mislili, kako ljubim pesništvo! Novak (kakor poprej). Tem hitreje se morem nadejati — (Naravni se ter dve stopinji odstopi.) — 6 — 6 — Bobrovska. Zakaj me tako čudno gledate? Novak (sam seboj). Ne, te si ne vzamem! A če si jo moram vzeti, da si od gl&di ohranim življenje, zajem teh šestdeset tisdč na spomin svojega umučenja v samem beefsteaku! Bobrovska. Prosim, povedite vsaj, kaj vam je? Novak. Oh, vaš obraz me spominja moje rajnice tete! Bobrovska. Taka ljubezen k mrtvim sorodnikom je vredna vse časti. Novak (sam seboj). Hotel sem reči: „moje rajnice stare tete!" Ali nališpano žensko imenovati staro! To bi ti poprej odpustil hudič, ako mu rečeš, da je pošten! Bobrovska. Prosim, prepodite zdaj te spomine! Ob takej priliki — Novak. Oh, res — ob takej priliki! (Sam seboj.) Poskusim še to! (Na glas.) Prosim, ali vi blagovolite biti Ana Bobrovska, ktera me je z dopisom počastila? Bobrovska. Da, jaz sem tista —• Novak (sam seboj). Izgubljen sem, ako jo moram vzeti! Bog ve za koliko moških je že pred menoj gorela. : îe Bobrovska. Gospod doktor! Novak (kakor poprej). A ženske so proti vsem pekarskim pravilom pri druzem i tretjem ognji vedno mečje i mečje! Bobrovska. Kaj vam vendar je? Novak. Ta teta, ta teta! Bobrovska. Resnično, take ljubezni k sorodnikom še nijsem poznala. Odložite vsaj zdaj svoje žalovanje, gospod! Kar se tiče mojega lista, mislim da je bilo vse v redu. Mojej hčeri bi se to ne bilo spodobilo, to se ve •—■ Novak. Viktoria! Imate li hčer? Pa jej je tudi Ana ime? Bobrovska. Saj veste da; niti ne umejern . . . . Novak. Oprostite, da ne morem opustiti šal celč zdaj ne, ko je razmerjeno vse na tako kratek čas, kakor tukaj! Bobrovska. To mi kaže vaš bodri duh. Verujte mi, da sem jako ponosna, ker dobodemo pesnika v svojo rodbo, uže tako slovečega pesnika! Novak. Da, radujem se, da jje moje ime po domovini uže nekaj znano. Bobrovska. Saj se morete po vsej pravici radovati. Pri nas tukaj na priliko sta vas uže brali dve gospe. Posodila sem jima bila jaz vaše pesmi, ker bi jih ne bila sama nobena kupila, i kak ponos mi je bil, da sem smela reči: to je zložil moj prihodnji zet! Ali povedite mi, kako je : îe mogoče, da pri teh suhoparnih paragrafih ne izgubite pesniškega ognja? Novak. Jaz pri paragrafih? Bobrovska. Kako da ne? Doktorji pravic se zmerom tepč s paragrafi! Novak. Doktor pravic? Kdaj sem bil jaz doktor pravic ? Bobrovska. Šaljivec? Uže zopet šale? Eada bi se dalje pomudila, ali moram iti po svate i vam po nevesto. Z Bogom ta čas! (Odide na desno.) Novak (sam). Tako, to je lepo! (Udari se v čelo.) A jaz beddk se ne spomnim, da je v Ljubljani razen mene še drug doktor Ivan Nov&k: on prdvnik, jaz ozdravnik. Ali kdo bi mislil, da tega mazača tudi zovč pesnika! Zdaj si več ne zavidam svoje čudne sreče. (Sprehajaje se.) Pesnik i doktor Nov&k vendar ne dobode jesti, njemu je sojeno, da od gladi umrje! To je tudi lepa smrt! —• Nič ne pomaga! Moram gospodu strijčku svetniku razodeti svojo pravo osobo! Ali se bode čudil — in kako še le moja nova tetka! Ha, ha, ha! moram se vrhu vseh zadreg smijati, ako se spominjam v kakem strahu sem uže bil! A zdaj hitro, predno pridejo; morebiti se mi vendar kako posreči, da vsaj košček pečenke pospravim. (Hoče v sobico, ali v tem hipu se odpro desna vrata.) Uže spet! — Svatje gredč! : îe M«N milita, (Skozi desna vrata pristopi) órmák, (za njim gospa) Bo-brovska, Ana, biležnik i svatovci. Novak (se niti ne zmeni za prišedše, stopi spredaj na levo ter stoji k njim s hrbtom obrnen). órmák. Oprostite, dragi svatje, da tukaj ni stolov pripravljenih, kajti pomudimo se tu samo za hipec. Zenitovanjsko pismo bode tekčj podpisano, pa pojdemo v obednico. Ana (prime Crmáka za roko ter ga pelje naprej). Strijček, prosim vas, ne hudujte se, groza me je, tako se bojim! órmák. Vidiš, Anica, to je meni baš ljubo; vsaj se ne spotakneš. Ženske so najpokornejše, kader se boje; zato se menda tudi tako rade boje! Gospod biležnik, prosim izvadite pismo. Gospod ženin, blagovolite pristopiti! (Gostje se zbero okolo gospe Bobrovske in Ane.) Novak. Ali bi smel gospoda svetnika prositi, da bi me hotel za trenotek poslušati! órmák. Prosim, z drage volje! (Gre k Nováku ter se mu tako postavi na desno stran, da se Nováku ves čas pogovora nej treba k svatom obrniti. — Na pol glasno:) Kaj vam je zopet na um padlo, gospod? Zdaj vendar nže ni časa nepotrebnim pogovorom, ali še celó komedijam! Novak. Mislim, da vas komedije mind, kakor so mene, kader zveste, da jaz nijsem tist ženin, katerega pričakujete. : îe črmak. Kako? kaj? — Oprostite, kako vas je tedaj imenoviti? Novak. Kakor hočete, ali gotovo je, da jaz nijsem tist Novdk, kterega ste vi čakali! črmak. M li to kaj nepotrebna in neugodna šala, kakoršne so vam tako po godi? Vprašam vas, kako ste mogli, če nijste Ivan Novdk, prejeti list od moje sestre, a potlej na to ime sem priti? Novak. Govorite mirno, da svatje ničesa ne za-p&ze. Ali ne veste, koliko Novdkov leta po svetu? Morate prijazno oprostiti, da je tudi moje ime Novdk ter po naključji celč Ivan Novak! Črmak. Oprostiti! oprostiti! Saj je na listu stalo: doktorju Ivanu Novdku, a v našem prejšnjem pogovoru ste pritrdili, da mislite za trdno tukaj ostati. Novak. Kes sem tudi jaz doktor, samo da po naključji doktor zdravništva, a vaš pričakovani doktor je prdvnik. Ne vem, ali je morda celč treba, da vam pokažem diplom? Tudi to je res, da mislim tukaj ostati, kajti prosil sem izpraznjene službe tukajšnjega okrožnega zdravnika. Ali sem jaz kriv, ka se nijsem spomnil, da bi tukaj utegnila biti kaka pomota v fakultetah? črmak. Jaz te pomote vendar ne umejem, uže za to ne, ker vas je moja neumna sestra v : îe listu imenovala pesnika, in to je vas lehko moglo na pravi pot zasuknoti. Novak. A zdaj je tudi meni dovolj vaših sumov! Prosim, kdo zdaj na Slovenskem nehče biti pesnik? Imamo jih, kolikor si jih srce želi: nadepolnih i nadepraznih, pobožnih i hudobnih, slavnih i izvrstnih; samo dobrega nejmamo nobenega. Ali je čudo torej, da tudi jaz pesmi skladam ? A morem vam zagotoviti, da v resnici lepše skladam, nego tist vaš Novdk, uže zato, ker nijsem tako nadepoln niti ne tako izvrsten, kakor on. črmdk (proseče). Prosim vas, gospod, ne jezite me! Novak. Nij treba! Sicer vam hočem res pomagati. Ako hočete, ta hip omedlim, pa imate precej izgovor. črmdk. Gospod, prepovedujem vam, dalje govoriti. Novak. Gospod! črmdk. Gospod! (V tem vstopi Martin i poda gospe Bobrovskej zapečaten list.) Bobrovska. Prosim, gospoda, čemu je zdaj ta prepir! Kader se moški snidč, imajo še več govoriti, nego me. Tu je list od Ferdinanda. črmdk. Kako? od Ferdinanda? Hitro mi ga daj! (Razpečati list pa ga prečita; potem ga jezno zopet zloži ter shrani. Sprehaja se hitro po sobi, ter Nov/ika po strani pregleduje; a naposled stopi k njemu). Gospod, uže iz tega, ker nas nijste prevdrili, 3 : îe kar vam je bilo tako lehko, vidim, da ste pošten ^mož. Novak. Čudim se vašej naglej priljudnosti! črmdk. Lehko umejete, gospod, da sem bil pri vašem govorjenji v tesnih zadregah, torej mi oprostite. MMte še enkrat roko na večno prijateljstvo! Novak. Naj bode! (Podata si roki.) črmdk. Zdaj k stvari! Baš mi Ferdinand piše, da je vaš imenjdk naglo v Ljubljani zbolel ter da nij najmanjšega upanja, da bi prišel. Piše nam ta modri ssvet, naj si pomagamo, kakor vemo i znamo. Ženitev se ne da odložiti; ako hočete stopiti na njegovo mesto, dobro mi došli v našo rodbino! Deklica doslej še nij ljubezni poznala, i tedaj —• Novak. Na ravnost rekoč, da sem k temu bil uže prej pripravljen, ko sem še menil, da sem jaz edini pravi ženin Novdk! črmdk. Dajte roko, da vas združim z nevesto! Pred svati se sukajta, kakor bi se uže Bog ve kako poznala. —• Anica, tvoj ženin je pripravljen! Novak (obrne se ter se prikloni). Gospodična ■— (Hiti k njej.) Ana, moja draga Ana! Ana (obesi se mu okolo vratu). Ivan! črmdk. Tu se igrd zanimljiva komedija! Ana. Ivan! Kako? Kaj ti si moj ženin? Novak. To se ve, da sem! črmdk. Kaj sta se res uže poznala? : îe Novak. Ees, spoznala sva se v Ljubljani, kjer je Ana bila v dekliškej učilnici, ona učenka, jaz učitelj. Ali vendar sena jo samo po krstnem imenu poznal. Črmdk. Resnično, Anica, ne ti bodem več govoril o svojej izkušnji! Morebiti, da je imaš uže več, nego je potrebuješ. Novak. Nijste resnice govorili, gospod svetnik! Rekli ste, da Ana doslej nij poznala še ljubezni. črmdk. Kdo je v gluhem zvončku mogel tega iskati! Nič ne de! Tem bolje! Martin, vina! Uže pred podpisom bodemo pili na zdravje zaročencev ! v Živela! Vsi vkupe. Živela! Bobrovska. Živio naš pesnik! Črmdk. To si ti naredila! Vsi. (se smejo). Živela ženin in nevesta! (Igralisče se zagrne). : îe H^-I.J .¡fi"ii"u I i í,V'íímh% .,%'frr/ ¡¡¡■•h^.hii '¡il. .iímA'moiif'-'iH .*«• "Ñn žiimi m¡ .¡s¡.í-:,,.," .ripiáfisr v.- yrfipóaq i[ omfi Jm ' im!'< fr .»íi-Uflf-v vj j n/ ■«»/ «H ¿.iKiísiKj jiii H-rjUi,,«; jsj) KV«Í I V"Hí' «jBV$?i Sll'UÍIjfy Y -4 ftfeü .AttHn> ^.fliï^ftilv ! f ' ; - ; . - ; ti^fiífc í.íS If/íj ..11« JÍ04Í íír^i-^ q'h^q : • ' i ) ■ i. IíiísvíÑ; .«.uiVt »i: : . ' ? : sa o rtS .n'A'i O M% ' . í ftlipfSft, % ŠH <-T Ä&m-r» ; '- ".i «i aíiift| ßfe^X . .k'? - ' I".' , .■• í ' •• 'V'""' , i' ■ ; -i, . .