728 J. A. P.: Moja Ana. • Moja Ana. Črtica. Spisala J. A. P. Und hiite deine Zunge wohl, Bald ist ein boses Wort gesagt; O Gott, es war nicht bos gemeint —¦ Der Andre aber geht und klagt. Freiligra th. ako se je čudila tem stihom, kakor bi bila vedela, da bode mehka nje duša okusila njih trpko resnico ! . . . Ob breški trati sva se igrali skupaj, kakor se igrajo otroci. Bila je nekaj let starejša od mene in rasla je naglo. Mrzlega jesenskega jutra me je pustila samo na venoči ledini. Zaman sem je čakala — odšla je v šolo samostansko. Prva bolest mi je tedaj preplula dušo, in spominjam se, da sem se bridko razjokala. Minili sta dve leti, in prišla sem za njo. Tedaj je bila že odrasla in prvo leto se je malo menila za mlajšo prijateljico. Včm, da ne iz ošabnosti, saj je ostala prav tako dobra kakor prej — takisto nedolžno-otroški obraz, ista milina v temnomodrih očeh . . . Res, lepa je bila Ana moja! »Vitka kakor gorska jela, bela in rdeča kakor mleko in kri, toda predrobna,« tako je trdil gospod davčni pristav Krasnič. Vedno sem se bala za šibko bitje z mehkim srcem, čutečo dušo. Vse na nji je bilo nežno, predrobno. Ni se dejalo zaman, da bi jo kar stri hud duševni vihar! Kadar pa so ji pluli temni lasje" čez beli tilnik, takrat ni poetiški pisar okrajnega sodišča, gospod Mrva, nikdar pozabil recitirati: »Saj tvoj dom ni tu na sveti, Tebe neče svet umeti, Ti tam gori si doma, Ti ne moreš pa sveta.« V koliko sta bila upravičena zadnja stiha, o tem se nisem mogla nikdar povsem razumeti z gospodom Mrvo. Temu pa ni bilo samo do recitiranja, tudi sam je zlagal nanjo slavospeve. Lepega poletnega jutra jih je meni šiloma čital in mi tako pokvaril ves dan. »Na pomladno šibko rožo vsul se je vihar strašan in porušil mlado cvetje.« Ta misel seje ponavljala v vseh varijantah, in neizmerno ljubezen in spoštovanje ji je obetala pisarjeva duša. Dobro, da ni o tem ničesar vedela moja Ana, in še bolje, da ji ni stvaritelj sam usiljeval svojih poezij, ali kakor se je izražal, muze svoje . . . Ko jo je tako opeval domači naš poet, dovršila je že Šolo in ostala doma. Videvali sva se le o počitkih, ali takiat sem bila vedno pri J. A. P.: Moja Ana. 729 nji. Zdelo se mi je, dasi mlajši od nje, kakor bi morala braniti to otroško-šibko cvetko. Ljubili sva se, kakor se ljubijo otroci, in otročji sva bili obe. Kakor v letih detinskih sva potekali v gozd in se pozno v mrak vračali upehani domov; slamnik sva obrobljali s korčki, šmarij-nicami, petelinci, gorečo ljubeznijo .... Prišlo je, sama ne vem, kako, toda isti čas sem bila grozno nesrečna! V naš kraj je prišel sodni pristav. Visok človek, nosil se je jako gospodski, toda ne pretirano. Ljudje so rekah, da je izboren družabnik. Tedaj še nisem hodila med svet in znala nisem, kaj to pomeni. Pristav je prihajal pogostoma k nje očetu — bila je namreč hči sodnikova. Mlada sem bila in umela nisem, kako se more moja Anica šetati s kom drugim po istih potih, kjer sva tako cesto pohajali sami. Od te dobe pa sem prav od srca sovražila tujega »pritepenca.« Vedite, zaljubil se je vanjo 1 . . . Ljudje pa so že znali, da bode poroka. Najdelj tega nisva mogla verjeti jaz in nesrečni Mrva. Vsaj delal se je grozno nesrečnega . . . Ali tudi ona ga je ljubila in srečna je bila in vesela ! Samo kadar je posloval v uradu, bila sem ji še dobra. Ne, ljubila me je še vedno takisto, samo ne tako goreče kakor onega. Kakor prej sva prebirali pesmi in se čitajoč solzili in smijali, vse kakor prej . . . Ali videlo se ji je, da se smeje tako zvonko le tačas, kadar uzre pristava svojega. Sicer pa je bila silno resna . . . Takrat sem brala ž njo prvič vrstice, ki so jo pretresle tako čudno: »Und hiite deine Zunge wohl, O Gott, es war nicht bos gemeint — Bald ist ein boses Wort gesagt; Der Atidre aber geht und klagt.« Sedaj še mi zveni nje mehki, srebrnočisti glasek. Strahoma sem prosila vsaki zli besedi stokrat oprostila. Objela me je in me poljubila. Ali bala sem se zanjo . . . Minili so počitki, odšla sem v Ljubljano, ona je ostala gori. Pisala mi je malokdaj, in prav jezna sem bila. Kadar pa je pisala, bil je vedno le on in on . . . Kaj meni do njega! . . Vse miline in kreposti je prisvajala svojemu Alfonzu, in tudi jaz sem se morala sprijazniti ž njim zaradi nje, vsaj v pismih svojih . . . O Božiči sem prišla domov. Iskreno me je poljubila, potem pa mi pravila o ljubezni svoji. Umela sem jo do dobra, poznala vso silo, katera ji je kipela v šibkem telesi. Legla mi je bojazen v dušo, in vsilila se mi je strašna misel, »ko bi jo prestal ljubiti.« Tedaj pa sem vedela, da bi se osul nežni cvet, uvel, kakor list jeseni . . . K nam je prišla družina iz mesta. Mnogobrojna ni bila: on, ona, sin, hči, in še deklo so imeli. S hčerjo sva se videli neko'ilo 73° J. A P. Moja Ana. krat. Lepo dekle je bila, nekoliko starejša od Ane. Bog ji je podaril omamljivo lepoto, in ni se moglo reči, da bi jo posebno skrivala. Toda hudobna ni bila, tudi ne izprijena, le brezmerno koketna. Poznala je pristava že od prej. »Bil je lep mladec in nekdaj se mi je laskal.« — Pozabljena stvar! Navzlic temu bi se ne bila preveč protivila še sedaj podati nekdanjemu znancu »roko in srce«. Izpovedala sicer tega ni, toda videlo se ji je, da ji še vedno prija. Sedele smo skupaj Anica, ona in jaz. Govorica je nanesla na pristava. »Oh, nekdanji ljubimec moj, kako mu je?« vzkliknila je in koketno namigala z glavico. Potem pa je pripovedovala povest svoje ljubezni z vsemi malenkostnimi vzdihi, katere poraja hipna razvnetost mlade krvi. Ozrla sem se na Anico. Kak6 je poslušala vsako besedico, kako ji je trepetalo telesce 1 Na dno trpeče duše sem zrla tedaj mladi prijateljici in čutila ž njo vred grozno muko, da je morala zakrivati svojo bolest. Obledela je, in vse življenje ji je izginilo z lic. Tujka ni opazila ničesar. »Napačen ni in morda . . .« — Umolknila je. Rada bi ji bila že prej zatisnila usta, da nisem bila sama takisto odrevenela kakor Ana. »Kaj ti je, Anica?« vzkliknila je hipno. Tikali sta se od nedavna. »Ali sem te razžalila?« Ana se ni genila, jaz pa sem ji rekla: »Ne, gospodičina, razžalili je niste, umorili ste jo!« Osuplo me je pogledala, potem pa je hitro odšla s čudnim nasmehom na ustnih. Plašno sem se ozrla po Anici. »Sedaj mi je dobro,« izpregovorila je zamolklo in se prisiljeno nasmehnila. Smrtnobleda, brezbarvnih usten in drhteča po vsem životu je počasi vstala in se opotekala v svojo sobo. Ondu ji je krčevit trepet izpreletel telo. »Glej, umrla bodem, Albina!« vzkriknila je zdajci brezupno in si zakrila obraz. »Naj njo ljubi, Alfonz, čuješ !« Tešiti je nisem mogla, beseda mi je zastala. »Ali si jo videla, kako je lepa in dobra?« vzkipela je zopet, toda govorjenje jo je utrudilo. Položila sem jo rahlo na divan. V tem je prišel v sobo nje oče. Začuden je gledal svojo hčer, jaz pa sem mu šepetajoč razložila vse, kar se je pripetilo. Ni jedna poteza se mu ni genila na resnem lici, toda upal je stopil k Anici. »Sedaj sem zopet dobra!« šepnila mu je in ga objela z belo roko. Brezglasno ji je zrl v velike modre oči, nato pa se je polagoma obrnil. »Da, dobra za mamo svojo, ubožica!« dejal je polglasno in sedel kakor uničen. J. A. P.: Moja Ana. 731 »Sam, čisto sam!« mrmral je sam v sebi. Prišel je zdravnik, zapisal zdravila in priporočal mir in zopet le mir. Prišel je tudi Alfonz. Podala mu je roko in rekla iz težka : »Vzemi jo, rada te ima in lepa je, oh, kako je lepa!« Razumel je ni in jo gledal začudeno. Neizmerno togo in an-geljsko milino je bral na nje obrazi, ali nikakega očitanja. Stari sodnik pa ga je prijel za roko in dejal zamolklo: »Vam ne očitam ničesar, ker niste ničesar zagrešili. Mladi ste še, in trdo vas že tepe nesreča. Jaz pa sem sam. Vam se že zaceli rana, meni je umrlo vse, počasi bodem legel v grob.« * •*- •X- In prišlo je, kakor sem se bala: duševni vihar jo je stri! Živeti ni mogla delj! . . . Drugi dan po nje pogrebu je nekdo potrkal na moja vrata; vstopila je Darbenova Julija. Ko je snela sivkaste rokavice, podala mi je roko, odprla ustna, da si ji videl krasne zobe, in rekla: »Oprostite!« Tako žalostno je izrekla to besedo, da nisem mogla dvojiti o nje istinitosti. Rekši se je naslonila na stol in zrla prčdse; zdi se mi cel6, da je ihtela. Stopila sem k nji in ji položila roko na rame. Zdajci se je zgenila kakor iz sanj in širokoodprtih očij zrla na vrata. Vstopil je Alfonz. »Oh, ta izguba!« hitela je sočutno, ali navzlic nje žalosti 'sem videla, kako poželjivo so bile nje oči uprte na njega obraz. »Gospod Alfonz, prosim vas —« »Hvala, gospodičina,« dejal ji je ledeno, »ne kalite mi spomina nanjo. Molčite, molk čuva srečo.« Jeden hip samo je obsedela — osupla, zdajci pa se je zavedela in ponosna vstala. «Res je, kakor pravite!« dejala je pikro in porogljivo ter zbežala iz sobe. Uvidela je, da je izgubljen zanjo. Pravijo, da se je že davno utolažila «Julija širokega srca«, kakor jo je nazval sicer poetiški Mrva. * * ¦X- Od tedaj, ko smo mu pokopali hčer, videla sem sodnika malokrat; menil se ni rad z nikomer. Kadar pa sem ga venderle videla, vselej je sedel v družbi z Alfonzom. Sama sta bila in malo sta govorila . . . Alfonz je bled mož, a gospe trdijo, da zanimljiv, le brez pravega življenja. Verujem pač: prav takšno je življenje brez nadej, brez namena! — e*>