177 Sedanja razprava o valorizacijskih kriterijih za arheolo- ške lokacije v Sloveniji, ki bi vzpostavila sezname arhe- oloških najdišč glede na njihovo pomembnost, je le ena od mnogih, ki so bile v preteklosti že opravljene. Pregled oblikovanja valorizacijskih kriterijev je bil tudi že več- krat predstavljen (nazadnje Nadbath 2013). Najbolj kon- kreten rezultat teh razprav v preteklosti je knjiga Kultur- ni spomeniki Slovenije, Spomeniki I. kategorije, ki jo je leta 1974 izdal takratni Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije. Osnovo za seznam arheoloških spomenikov, uvrščenih med spomenike I. kategorije, je v bistvu pred- stavljala še starejša (iz leta 1961) anketa, izvedena med vsemi terenskimi arheologi. Izkazalo se je, da je tako na- stali seznam uspešno prestal tudi „čiščenje“, opravljeno na podlagi teoretičnih razprav in rezultatov arheološke raziskovalne prakse (Mikl Curk 1974, 32–33). Zanimivo je, da so kriteriji, na podlagi katerih je bil vzpostavljen seznam najpomembnejše arheološke dediščine v Slo- veniji, temeljili predvsem na kompleksnosti spomenika in njegovem mestu v kulturnozgodovinskem fenomenu, ki mu spomenik pripada. Izhodišče je torej predstavlja- lo vrednotenje kulturnih in zgodovinskih fenomenov na tem prostoru. Ocenjevani so bili glede na izrazite razvoj- ne posebnosti in vrhunske dosežke tega prostora v pri- merjavi s sosednjimi deželami, glede na izjemne pojave, do katerih je prišlo znotraj teh fenomenov (kolišča na Ljubljanskem barju), ali glede na jasno opredeljive do- prinose, ki jih je naš prostor prispeval k nekemu širšemu (evropskemu) pojavu. Stanju raziskav lahko pripišemo opazno odsotnost poznoantičnih višinskih naselij v tem (Ne)upravljanje arheoloških spomenikov na Gorenjskem © Milan Sagadin Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj, milan.sagadin@zvkds.si Izvleček: V članku je na kratko povzeta zgodovina oblikovanja valorizacijskih kriterijev za arheološke spomenike, opredeljene pa so tudi težave pri uveljavljanju teh kriterijev v okviru razglašanja arheoloških kulturnih spomenikov in s tem povezane pomanjkljivosti obstoječe zakonodaje. Na primeru štirih arheoloških spomenikov – Malega gradu v Kamniku, starega mestnega jedra Kranja, Ajdne nad Potoki in rimske ville rustice v Mošnjah – je prikazan potek raziskav, sanacijskih in prezentacijskih del ter prizadevanj za vzpostavitev učinkovitega upravljanja. Predstavljeni so razlogi, zakaj do tega ni prišlo. Ti razlogi so večidel nezainteresiranost lokalnih skupnosti, deloma pa tudi togost predpisov. Ključne besede: arheološki kulturni spomeniki, upravljanje, prezentacija, valorizacijski kriteriji, razglašanje kulturnih spomenikov, upravljavski načrt, konservatorski načrt Abstract: The contribution offers a brief overview of the history of formulating evaluation criteria for archaeological monuments, the difficulties in enforcing these criteria in scheduling archaeological cultural monuments and the shortcomings of the existing legislation connected with it. The course of investigations, the conservation and presentation work, as well as efforts to ensure effective site management are presented using the examples of four archaeological sites, namely the castle of Mali grad in Kamnik, the old city centre of Kranj, the hilltop settlement on Ajdna above Potoki and the Roman villa rustica at Mošnje. The presentation discusses the reasons for the latter efforts not coming to fruition, which are mostly related to the disinterest of local communities, but in part also to inflexible legislation. Keywords: archaeological cultural monuments, management, presentation, valorization criteria, scheduling cultural monuments, management plan, conservation plan seznamu, ki so medtem pri nas izoblikovala izrazito rele- vanten in prepoznaven fenomen. V sedanjih razpravah predstavlja izhodišče vrednotenja spomenik sam, upoštevana pa je tudi njegova vrednost v prostoru. Zdi pa se, da z oblikovanjem oz. definiranjem čim bolj splošnih valorizacijskih kriterijev, ki naj bi ve- ljali za vse zvrsti kulturne dediščine, njihove definicije postajajo tudi vse bolj večpomenske in posledično po- ljubne, zato bi bilo potrebno splošno definirane kriterije vsaj nekoliko konkretizirati za vsako zvrst dediščine. Za arheološke spomenike bi bilo v sklopu notranje kakovosti vsekakor dobro spomenik izpostaviti kot nosilca zgodbe, kar predstavlja strateško prednost pri upravljanju oz. nje- gov višji ekonomski potencial. Vsekakor pa bo vsaj za nivo spomenikov državnega pomena pri predlagateljih še vedno treba zagotoviti podrobno poznavanje celotnega fonda določene zvrsti dediščine, saj se vrednotenje slej ko prej opravlja s primerjanjem. Kljub že vzpostavljenim sistemom kriterijev pa praksa (vsaj na Gorenjskem) na tem področju pogosto ubira svoja pota. Kaže, da pri tem ne gre toliko za sprejema- nje oz. upoštevanje ali neupoštevanje splošno sprejetih valorizacijskih kriterijev oziroma pomanjkanje in nepo- znavanje teh kriterijev s strani predlagateljev (konserva- torjev), kot za soočenje teh kriterijev z argumenti vseh udeležencev, ki sodelujejo v postopkih razglašanja. Zdi se, kot da predlagatelji in ostali udeleženci v tem procesu ne govorijo istega jezika. Pri razglašanju spomenikov dr- Arheo 31, 2014, 177–184 178 žavnega pomena odnos razglaševalca do kriterijev ni niti znan – predlagatelji imajo vtis, da je razglašanje na tem nivoju povsem naključno, saj posamezni predlogi dolga leta ostajajo nesprejeti in neobravnavani, brez kakršne koli obrazložitve ali odziva. V posameznih primerih so začasne razglasitve na tem nivoju celo politično instru- mentalizirane (primer ljubljanske tržnice). Pri razglaša- nju spomenikov lokalnega pomena so zlasti arheološki in etnološki spomeniki pogosto razumljeni zgolj kot moteč element v vrednostnih sistemih lokalnih skupnosti, ki so praviloma kratkoročno usmerjeni. V izrazito majhnih lokalnih skupnostih (občinah), kakršne so se oblikovale v Sloveniji, je lokalni interes pogosto že tudi zreduci- ran na interes posameznika („vsi se poznamo med seboj in sosedu – vsaj javno – ne želimo škodovati s tem, da bi njegovo zemljo izvzeli iz zazidljivosti“). Tako se je zakonska zahteva po pridobitvi lastnikovega mnenja k predlogu za razglasitev (kot jo predvideva 12. člen Za- kona o varstvu kulturne dediščine, Ur. list RS 111/2013 – ZVKD-1c) pogosto v praksi preoblikovala kar v zahtevo po pridobitvi lastnikovega soglasja za razglasitev, da bi bil predlog sploh lahko uvrščen na dnevni red občinskega sveta. Razprave na občinskih svetih poleg tega pogosto posegajo v povsem ozko strokovne utemeljitve predlaga- telja, ki postanejo predmet glasovanja. Resnici na ljubo je treba priznati, da veljavni ZVKD-1c lastniku kulturne- ga spomenika ne daje prav nikakršnih vzpodbud, temveč mu nalaga zgolj obveznosti. Dejstvo je, da pomanjkanje stimulacije za lastnike ni le posledica trenutnih gospodar- skih razmer, pač pa je nestimulativnost zakonodaje glede na določila 40. člena ZVKD-1 celo vključena v zakon. Ta člen v bistvu ohranja instrument hipoteke, ki je v prej- šnjem zakonu dokazano predstavljal oviro za obnavlja- nje kulturnih spomenikov z državnimi vzpodbudami. V posameznih primerih je prišlo tudi do tega, da so lokalne skupnosti na lastno pobudo sprejemale odloke, s katerimi so arheološkim lokacijam odvzemale statuse spomenikov lokalnega pomena – po dolgotrajnih pravnih postopkih je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (dalje ZVKDS) uspel take odloke razveljaviti. Glede na to je ra- zumljivo, da se odloki o razglasitvah arheoloških lokacij za spomenike lokalnega pomena ne ažurirajo, čeprav so večinoma precej starejši od veljavnega ZVKD-1c. Ob so- očenju s temi situacijami pogosto prevlada ugotovitev, da je varovanje arheološkega spomenika mogoče zagotoviti enako oz. celo bolj učinkovito kot z odlokom o razglasi- tvi tudi zgolj z vpisom v Register kulturne dediščine in posledično z vključitvijo v prostorske akte. V tem pri- meru so arheološke lokacije namreč varovane z režimi varstva, ki so na podlagi Priročnika pravnih režimov, ki jih je treba upoštevati pri pripravi prostorskih aktov in posegih v območja kulturne dediščine, in Pravilnika o se- znamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah, vgra- jeni v prostorske akte. Če se že pri vzpostavljanju statusa spomenika lokalnega pomena za arheološko dediščino kaže izrazita prevlada interesa lokalne oblasti, pa je ta še toliko bolj odločilna pri zagotavljanju upravljanja spomenikov, kot ga pred- videva 59. člen ZVKD-1c. Ob tem namreč nastopijo že povsem konkretne finančne obremenitve lastnikov, soo- čene s popolnim pomanjkanjem stimulacije s strani širše družbe, ki je po definiciji zakona in ustave zainteresirani partner pri varstvu kulturne dediščine. Nemoči določila 59. člena ZVKD-1c se je implicitno zavedal tudi zako- nodajalec, saj kot je razvidno iz 109. člena zakona, kjer so predstavljeni inšpekcijski ukrepi, za neizvajanje upra- vljanja niso predpisane nobene sankcije. Seveda se lahko upravljanje poveri upravljavcu in ni nuj- no breme lastnika, vendar je to moč izvajati le pri tistih spomenikih, ki so urejeni do take mere, da omogočajo trženje. Konec koncev so tudi kazalci, ki jih za spremlja- nje učinkov upravljanja predpisuje upravljavski načrt, v veliki meri povsem ekonomski. Kriterij ekonomičnosti npr. obravnava uspešnost pri pridobivanju sredstev in vi- rov ob najmanjših stroških, kriterij finančne uspešnosti obravnava uspešnost pri izvajanju plačil, vračilu kreditov in izterjavi dolgov ipd. Ob tem pa praksa tudi v širšem evropskem prostoru kaže, da upravljanje lahko zagota- vlja vzdrževanje spomenikov le v primeru, ko je naveza- no na širše zaledje turistične ponudbe. Posamezni uspeli in neuspeli poizkusi v Sloveniji kažejo, da pri nas ni nič drugače, zato je tudi določilo 85. člena ZVKD-1c, po katerem je ZVKDS v okviru Centra za konservatorstvo upravljavec nepremičnih spomenikov, ki niso v lasti dr- žave, v sedanjem času zgolj možnost brez realnih osnov. Ob nedavni ponudbi ministrstva, da ZVKDS prevzame upravljanje Ajdne, je ponudba morala biti zavrnjena, ker ZVKDS ne razpolaga ne s sredstvi in ne s kadrovsko strukturo za ta namen. Tako v upravljanje niso vključene npr. vse ville rustice, ki so pod njivskimi površinami, vsa z gozdom zaraščena gradišča z neurejenim dostopom, vsa na terenu nerazpo- znavna grobišča itd. Na videz upravljanje takih arheolo- ških lokacij niti ni potrebno, vendar je katastrofa, ki jo (Ne)upravljanje arheoloških spomenikov na Gorenjskem 179 Arheo 31, 2014, 177–184 je v slovenskih gozdovih povzročila letošnja žled, jasno opozorila, da je tudi te predele treba ustrezno vzdrževati. Izkazalo se je na primer, da so bile najmanj prizadete ti- ste z gozdom poraščene arheološke lokacije, na katerih je bil gozd mešanega sestoja ter ustrezno upravljan z redno sečnjo in čiščenjem. Ne glede na vse strokovne razprave, v katerih se obli- kujejo valorizacijski kriteriji, status, ki ga posamezna arheološka lokacija na ta način pridobi, nima konkretne povezave z njeno usodo oz. stanjem. Kot ilustracijo smo izbrali štiri arheološke lokacije z Gorenjske, ki po eni strani zadoščajo kriterijem za razglasitev spomenikov dr- žavnega pomena, po drugi pa zadnjih trideset in več let (vsaj tri od njih) predstavljajo rdečo nit prizadevanj OE Kranj za vzpostavitev ustreznega upravljanja. Mali grad v Kamniku (1976–2004) Z Odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra Kamni- ka za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur. List SRS 42/1986) je bil Mali grad razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Do leta 1976 ga je ZVKDS OE Kranj redno uvrščala v letni program, v okviru katerega je bil rekonstruiran vhodni grajski (t. i. Veronikin) portal, glav- nina del pa je bila posvečena malograjski kapeli – edini dvonadstropni romanski grajski kapeli s kripto pri nas. Rekonstruirani so bili gotski oboki, odkrite in prezentira- ne baročne freske ter urejena pobočja gradu. Leta 1976 je prišlo sredi dne do večjega podora ruševin s t. i. razglednega stolpa na glavno mestno ulico. Sooče- ne s tako konkretno izkazano nevarnostjo so bile mestne oblasti seveda v hipu primorane ukrepati. Prvotno težnjo, da se sanacija ruševin omeji zgolj na utrjevanje še vi- dnih zidov in torej na njihovo minimalno obkopavanje, je ZVKDS OE Kranj zavrnil in zahteval arheološki izkop celotne površine, v katero bi posegla gradbena dela. Ar- heološka izkopavanja, ki so se zaradi večnega pomanjka- nja sredstev vendarle morala prilagajati dinamiki in ob- segu gradbenih sanacijskih posegov, so s presledki trajala 20 let (slika 1). Izkopana je bila velika večina grajskega pomerija, izdelan pa je bil tudi tloris gradu in definiran njegov stavbi razvoj. Odkriti sta bili neolitska naselbina in staroslovansko grobišče, ki je dokazalo svojo poveza- vo s prvotno grajsko kapelo (Sagadin 1997; isti 2001; isti 2005). S tem je bilo mogoče izreči domnevo o prvotnem sedežu staroslovanskega župana, ki naj bi bil predhodnik fevdalnega gradu. Ugotovljene razvojne faze gradu so potrdile nekatere zakonitosti razvoja romanskih gradov tako pri rasti tlorisa kot v gradbenih detajlih, pojasnjene pa so bile tudi funkcije posameznih prostorov in stilske neskladnosti v nekaterih stavbnih členih malograjske ka- pele. Objekt je dosegel vse estetske in znanstvene kva- litete za status spomenika državnega pomena. Njegova pozicija sredi srednjeveškega mestnega jedra, ki naj bi bilo po zatrjevanju mestnih oblasti izrazito naravnano v razvoj turizma, mu poleg tega daje tudi velik razvojni in gospodarski potencial. Raziskave so bile sproti predsta- vljene v dnevnem tisku in s priložnostno razstavo, velika razstava pa je bila prirejena tudi ob zaključku del. Poleg tega so bili rezultati objavljeni v strokovnem in znanstve- nem tisku ter v poljudnem vodiču. Pripravljena sta bila tudi načrt končne ureditve in konservatorski načrt, raz- gledni stolp kot potencialno zagotovilo stalnega obiska pa je bil urejen do tretje gradbene faze (slika 2). Navzlic temu je bila investicija leta 2004 – takoj, ko je bila za- gotovljena statična sanacija obodnega zidovja in grajske kapele nad mestom – ustavljena. Predloga ali pobude za ureditev deljenega lastništva med občino in župnijo ni bilo. Redke občasne prireditve na tej lokaciji se zadovo- ljujejo s skrajno improviziranimi prizorišči – tako rekoč sredi opuščenega delovišča. Originalno notranje grajsko zidovje, odkrito z izkopavanji, že razpada. Slika 1. Začetek izkopavanj na Malem gradu 1977 (foto: M. Sagadin). 180 Kranj – staro mestno jedro Z Odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra Kranja za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur. list SRS 42/1986) je bilo mestno jedro Kranja razglašeno za spomenik lo- kalnega pomena, vključena pa je bila tudi njegova arhe- ološka vsebina. Prvim arheološkim izkopavanjem, ki so najprej na prelomu med 19. in 20. stoletjem opozorila na izjemen arheološki potencial mesta, povezan zlasti z obdobjem preseljevanja ljudstev, so sledila predvojna in povojna izkopavanja, ki so dodala še pomembne vsebine iz obdobja starejše železne dobe, predvsem pa zgodnjega srednjega veka. Od leta 1984 dalje se zaradi različnih ob- nov komunalnih naprav in prometnih površin nadaljujejo naselbinska izkopavanja, ki so dokazala obstoj zgodnje- krščanskega cerkvenega središča, neolitsko in zgodnje- antično fazo poselitve, zgodnjeantično in poznoantično obzidje, obstoj sedeža elite in centra specialne proizvo- dnje iz časa preseljevanja ljudstev, številne naselbinske strukture germanske poselitve v 6. stoletju (v bistvu gre za edino germansko naselbino pri nas), poleg tega pa je bil ugotovljen mnogo večji obseg že sicer največjega zgodnjesrednjeveškega grobišča v Sloveniji. Z urbanega tkiva je bilo izluščeno renesančno severno mestno ob- zidje z obrambnim jarkom. Naselje torej v vseh pogledih izpolnjuje kriterije razglasitve za spomenik državnega pomena. Kot kompenzacijo za neizogibna arheološka iz- kopavanja je ZVKDS OE Kranj poskušal z zahtevo po nizu prezentacij naselbinskih struktur, ki to omogočajo, opozoriti na centralno vlogo Kranja v času pozne anti- ke, preseljevanja ljudstev in zgodnjega srednjega veka. Prezentirane naj bi bile torej simbolne točke centralne naselbine: ostanki cerkvenega središča, centra special- ne proizvodnje in sedeža elite. Že obstoječi prezentaciji staroslovanskih grobov v mestni hiši naj bi se pridružile prenovljena prezentacija ostankov cerkvenega središča, prezentacija poznoantične steklarske delavnice, odsekov mestnega obzidja in frankovske trdnjavice iz sredine 6. stoletja ter prezentacija renesančnega severnega mestne- ga obzidja. Posamezne naselbinske strukture naj bi bile prikazane tudi v tlaku. Realizirani sta bili prenovljena prezentacija ostankov zgodnjekrščanskega in zgodnje- srednjeveškega cerkvenega središča (upravljavec Go- renjski muzej, brez upravljavskega načrta) (slika 3) ter prezentacija zgodnjeantičnega in poznoantičnega obzidja s skromnimi ostanki poznorimske stavbe (upravljavec Zavod za turizem, brez upravljavskega načrta). Delno je uspela prezentacija renesančnega mestnega obzidja (brez obrambnega jarka), zaradi napak v projektu in stečaja iz- vajalca pa ni uspela prezentacija poznoantične steklarske delavnice. Za prezentacijo frankovske trdnjavice investitor (Mestna občina Kranj) kljub možnosti pridobitve evrop- skih sredstev ne kaže nobenega interesa več (slika 4). Tako ZVKDS OE Kranj kot Gorenjski muzej sta s številnimi predavanji, razstavami in vodstvi po mestu zagotavljala jedro zainteresirane zahtevnejše javnosti, sposobno vpli- vati na politične odločitve. Vse pomembnejše ugotovitve so bile tudi objavljene v strokovnem tisku in lokalnem zborniku (Sagadin 1988; isti 1991; isti 2003; isti 2004; isti 2005a; Leben, Sagadin 2008). Kljub temu so bile zavrnjene tudi vse različne „mehke“ vsebine, ki bi opozarjale na izjemnost kranjske arheolo- ške dediščine (spominki, razstavne vitrine v raziskanih lokalih, poudarjena tovrstna vsebina v mestni opremi Slika 2. Sanirano obodno zidovje, kapela in stolp na Malem gradu 2004 (foto: M. Sagadin). (Ne)upravljanje arheoloških spomenikov na Gorenjskem 181 Arheo 31, 2014, 177–184 vsaj na informativni ravni itd.). V okviru strokovne sku- pine za oblikovanje strategije turističnega razvoja Kranja je bila kot prioriteta sicer ponovno poudarjena izjemnost poznoantične in zgodnjesrednjeveške dediščine mesta, vendar sprejeta strategija še čaka na realizacijo. Ajdna nad Potoki pri Žirovnici Ta poznoantična naselbina je zavarovana z Odlokom o razglasitvi Ajdne za kulturni spomenik državnega pome- na (Ur. list RS 81/1999; Ur. list 46/2005). Današnja po- doba naselbine je rezultat arheoloških raziskav ter dolgo- letnih konservatorskih in prezentacijskih del. Gorenjski muzej je tu pričel izkopavati že leta 1976, raziskavam pa se je pridružil tudi Inštitut za arheologijo ZRC SAZU (slika 5). Konservatorska in prezentacijska dela je leta 1980 prevzel ZVKDS OE Kranj, projekte pa je pripravil Restavratorski center Slovenije. Zagon prezentacijskih in konservatorskih posegov je na začetku omogočala izje- mno zainteresirana javnost jeseniške občine, ki je redno zagotavljala tudi obvezen 50 % delež sredstev, s čimer je bil zagotovljen delež države. Rešeni so bili zelo zahtevni logistični problemi konservacije, ki so jih pred izvajalce postavljali težko dostopna lokacija in ostri podnebni po- goji. Uveljavljena je bila nova metoda sanacije arheolo- ških zidov, ki je bila sproti še izboljšana in dopolnjena, s Slika 3. Obnovljena ploščad nad prezentirano kostnico in poznoantično krstilnico v Kranju 2014 (foto: M. Sagadin). Slika 4. Zanemarjena lokacija frankovske trdnjave na vrtu Tomšičeve 38 v Kranju 2014 (foto: M. Sagadin). Slika 6. Prezentirana zgodnjekrščanska cerkev na Ajdni 1992 (foto: M. Sagadin). Slika 5. Zgodnjekrščanska cerkev na Ajdni po zaključku izkopavanj 1981 (foto: M. Sagadin). 182 sprotnimi objavami v dnevnem in strokovnem tisku ter s številnimi vodstvi pa je bil vzdrževan visok interes jav- nosti (Sagadin 1985; isti 1991a; isti 1997b; isti 1999; isti 2003a). S sanacijo zidov in s prekritjem je bilo na lokaciji po- leg zgodnjekrščanske cerkve prezentiranih še 5 objek- tov, do katerih je bil urejen primeren dostop (slika 6). Do zaključka projekta bi morala slediti le še muzeali- zacija naselbine (oprema z informativnimi panoji, klo- pmi, mizami, morebitnimi vitrinami s kopijami najdb ipd.), vendar je bila investicija leta 2004 ustavljena. Po eni strani je bila to posledica delitev občin, ob kateri je Ajdna prešla pod okrilje majhne, ekonomsko šibke in ne- zainteresirane občine Žirovnica, po drugi strani pa nov način delitve sredstev Ministrstva za kulturo, za katere od tedaj lahko kandidirajo le še lastniki ob ustrezni lastni udeležbi. Lastniki Ajdne so bili do leta 2010 zasebniki, od katerih ni moč pričakovati, da bodo sofinancirali pre- zentacijska dela. Leta 2010 je nato večji del naselbine odkupila država, kljub temu pa sredstev za zaključek del ni bilo mogoče pridobiti. Občina ni pokazala interesa niti za pridobitev evropskih sredstev. Upravljavski načrt je pripravljen, vendar upravljavca še nismo uspeli najti, kaj- ti v skladu z Zakonom o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnostih (Ur. list RS 47/2013) so upravljavci državnega premoženja lahko le osebe jav- nega prava, ki pa ne kažejo interesa. Rimska villa rustica v Mošnjah Z Odlokom o razglasitvi arheološke lokacije Mošnje – rim- ska naselbina Pod cesto za kulturni spomenik lokalnega pomena (Deželne novice 76/2007) sta lokaciji zagotovlje- na pravno varstvo in status spomenika lokalnega pome- na. Odkrita in raziskana je bila ob gradnji avtoceste leta 2007, vendar so dobršen del že tedaj uničila gradbena dela. Raziskani del v velikosti 120 × 50 m predstavlja obodno obzidje z ostanki gospodarskih prostorov, predvsem pa iz- redno dobro ohranjen objekt s termami (slika 7). Zidovje je v najvišjem delu segalo domala do višine 3 m. Bo- gastvo drobnih najdb, predvsem pa arhitekturnih detaj- lov je bilo povod za pobudo ZVKDS OE Kranj, da se vsaj del kompleksa prezentira. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (dalje DARS) je sprejela predlog, da se del predvidenega protihrupnega nasipa zamenja s protihrupno ograjo, s čimer je bil pridobljen prostor, na katerem so ostanki objekta s termami. Vendar pa je (Ne)upravljanje arheoloških spomenikov na Gorenjskem DARS – zaradi slabih izkušenj pri spremembi projekta na Školaricah – zahteval, da Ministrstvo za kulturo jam- či, da bo dejansko zagotovilo sredstva za prezentacijo. V ta namen je bil podpisan dvostranski sporazum in DARS je spremenil projekt. Kljub temu Ministrstvo za kulturo sredstev za prezentacijo ni zagotovilo. Z dobro medijsko pokritostjo raziskav in sprotnimi terenskimi vodenji za javnost, z vključevanjem izredno aktivne krajevne sku- pnosti in osveščeno lokalno oblastjo je vendarle uspelo, da se je občina aktivno vključila v pridobivanje evrop- skih sredstev, krajevna skupnost pa je pripravljena pre- vzeti upravljanje. Upravljavski načrt je pripravljen (Lux 2014). Izšle so tudi že prve delne objave v strokovnem tisku (Kramar, Mirtič, Lux 2008; Lux, Sagadin 2012). Zaradi nedokončane prezentacije je tudi sanirani in pre- zentirani del močno izpostavljen škodljivim vplivom av- Slika 7. Obseg izkopane ville rustice v Mošnjah 2007. 183 Arheo 31, 2014, 177–184 toceste v neposredni bližini (slika 8). V kolikor projekt ne bo pokrit z evropskimi sredstvi, je ogrožen ne le spo- menik, pač pa tudi vsa doslej vložena sredstva. Opisani primeri kažejo, da že na področju Gorenjske sre- čujemo zelo različne odnose lokalnih oblasti do kulturne dediščine in da ti odnosi nikakor niso povezani z valori- zacijo spomenikov. Podobne razlike je opaziti po celotni državi. Kljub nekaterim pozitivnim primerom lahko po- vzamemo, da ukrepi lokalnih oblasti večinoma ne prese- gajo ali niti ne dosegajo zakonsko določenih obveznosti. Upravljanje spomenikov v državni ali občinski lasti, kot ga predvideva ZVKD-1, v bistvu izhaja iz določil Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokal- nih skupnostih, ki že v izhodišču omejuje nabor možnih upravljavcev. To so lahko le državni organi, pravosodni organi in osebe javnega prava, izvzete pa so npr. fizične osebe. Tako omejevanje se ob sedanjem stanju kaže kot povsem nesmiselno. V 28. členu tega zakona je določeno tudi merilo za oddajo v najem, ki je ekonomsko najugo- dnejša ponudba, skladna z razvojnim programom lokalne skupnosti. V Odloku o načrtu upravljanja s stvarnim pre- moženjem države in samoupravnih lokalnih skupnostih (Ur. list RS 101/2012), ki ga ohranja tudi 11. člen ome- njenega zakona (noveliranega 2013), pa je ta za kultur- no dediščino na videz neugoden kriterij omiljen s široko razumljeno ekonomsko utemeljitvijo. V načrt upravlja- nja namreč spadajo tudi zagotovitev primernejše rabe, izboljšanje ohranitve in javne dostopnosti kulturnega spomenika, poleg seveda znižanja stroškov proračuna za vzdrževanje. Na dokaj specifično situacijo smo na Gorenjskem naleteli tudi ob prizadevanju za zagotavljanje upravljanja rimske ville rustice v Mošnjah, ki se nahaja znotraj avtocestnega telesa in je s tem podvržena upravljanju, kot ga predvide- va Zakon o cestah (Ul. list 109/2010). 54. člen namreč za upravljavca določa Direkcije RS za ceste (dalje Direkci- ja), med njenimi nalogami pa ni nobene, ki bi se nanašala na upravljanje objektov, ki niso ceste. Nasprotno – zakon močno omejuje vse dejavnosti v območju ceste. Tudi po- delitev koncesij za upravljanje javne ceste ne predvideva nalog, povezanih z upravljanjem dediščine v območju ceste. 64. člen celo določa, da se gradnja ali vzdrževanje objektov in kakršnih koli del v varovalnem pasu ob dr- žavni cesti dovoljuje le s soglasjem Direkcije, predlaga- telj nameravane gradnje v varovalnem pasu državne ce- ste pa nima pravice zahtevati izvedbe ukrepov za zaščito pred vplivi ceste in prometa na njej – varovalni pas pri avtocestah je 40 m od zunanjega roba ceste. Gradnja v varovalnem pasu brez soglasja Direkcije je ostro sankci- onirana. 67. člen nadalje predvideva, da Direkcija lahko odkloni izdajo soglasja za posege v varovalnem pasu, če bi ti oteževali vzdrževanje javne ceste. Ob sedanjem sta- nju stvari je očitno, da ravno vplivi ceste in prometa na njej najbolj ogrožajo že prezentirani del vile – po plu- ženju avtoceste se vsakokrat na prezentiranem zidovju nakopičijo kupi snega, pomešanega s soljo. Vzpostavitev upravljanja na tem spomeniku bo očitno zahtevala obilo prožnosti pri razlagi predpisov. Kljub vzpodbudnim zgledom iz sosednjih držav še vedno najbolj pogrešamo vključevanje večjih turističnih podje- tij vsaj na področju trženja kulturne dediščine, da ne go- vorimo o njihovi vključitvi v fazi obnove in prezentacije, kar v bistvu lahko enačimo z izgrajevanjem turistične infrastrukture. Ob vedno bolj siromašnih državnih sred- stvih pa upravičeno pričakujemo, da se bo vsaj pri delitvi teh vzpostavila povezava med financiranjem, valorizaci- jo in upravljanjem. Slika 8. Prezentirani del ville rustice v Mošnjah ob avtocesti – vsakoletne poškodbe začasnega prekritja (foto: M. Sagadin). 184 Literatura / Refrences KRAMAR, S., B. MIRTIČ, J. LUX 2008, Analiza iz- branih vzorcev malt in drugih gradbenih materialov iz objekta 2 rimske vile pri Mošnjah. – Varstvo spomenikov 44, 170–189. LEBEN, N., M. SAGADIN 2008, Kranj. – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 211, Ljubljana. LUX, J. 2014, Arheološki park Rimska villa rustica pri Mošnjah (načrt upravljanja). Kranj. LUX, J., M. SAGADIN 2012, Poskus časovne umesti- tve objekta 2 rimske ville rustice pri Mošnjah. – V/In: I. Lazar, B. Županek (ur./eds.), Emona med Akvilejo in Panonijo. Annales Mediterranea, Koper, 311–321. MIKL CURK, I. 1974, Arheološki spomeniki (uvod). – V/In: Kulturni spomeniki Slovenije, Spomeniki I. katego- rije, Ljubljana. NADBATH, B. 2013, Valoriziranje arheološke dedišči- ne, pregled dosedanjih praks. – Arheo 30/2, 29–38. SAGADIN, M. 1985, Poznoantična in zgodnjesrednje- veška najdišča v jeseniški občini. – V/In: T. Konobelj (ur./ed.), Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik 5, Jesenice, 377–388. SAGADIN, M. 1988, Kranj, križišče Iskra. – Katalogi in monografije 24, Ljubljana. SAGADIN, M. 1991, Najstarejša cerkvena stavba v Kra- nju. – V/In: S. Zidar (ur./ed.), Pod zvonom sv. Kancijana, Kranj, 31–44. SAGADIN, M. 1991a, Konservatorska in prezentacijska dela na Ajdni. – V/In: T. Konobelj (ur./ed.), Jeklo in lju- dje. Jeseniški zbornik 6, Jesenice, 97–106. SAGADIN, M. 1997, Mali grad v Kamniku (Mali grad in Kamnik). – Varstvo spomenikov 37, 105–125. SAGADIN, M. 1997a, Mali grad v Kamniku. – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 189, Ljubljana. SAGADIN, M. 1997b, Ajdna nad Potoki. – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 190, Ljubljana. (Ne)upravljanje arheoloških spomenikov na Gorenjskem SAGADIN, M. 1999, Arheološko najdišče Ajdna. – V/In: Dnevi evropske kulturne dediščine. Kulturne poti 1999 – Vodnik po spomenikih, Ljubljana, 115–119. SAGADIN, M. 2001, Staroslovansko grobišče na Malem gradu v Kamniku. – Arheološki vestnik 52, 359–375. SAGADIN, M. 2003, Zgodnjeantični Kranj. – V/In: B. Jenčič. D. Globočnik, M. Rogelj, A. Lavrič, G. Zupan in A. Železni (ur./eds.), Avguštinov zbornik: 50 let Gorenj- skega muzeja, Kranj, 71–81. SAGADIN, M. 2003a, Sanacija objekta z vodno cisterno na Ajdni. – Varstvo spomenikov 40, 7–21. SAGADIN, M. 2004, Poznoantična steklarska delavnica v Kranju. – V/In: I. Lazar (ur./ed.), Drobci antičnega ste- kla. – Annales Mediterranea, Koper, 107–114. SAGADIN, M. 2005, Nekatere neolitske najdbe z vzho- dne Gorenjske. – V/In: M. Guštin (ur./ed.), Prvi poljedel- ci. Savska skupina lengyelske kulture. – Annales mediter- ranea, Koper, 29–36. SAGADIN, M. 2005a, Rezultati raziskav kranjskega me- stnega obzidja. – Kranjski zbornik 2005, 7–18.