© Vladimir Gajšek, 2000, vse pravice pridržane. © INTELYWAY, 2009, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti: - knjigo lahko svobodno prenesete in shranite na računalnik, lahko jo natisnete, kolikokrat želite; za pošiljanje knjige prijateljem po e-pošti pa uporabite tale obrazec. » Žid je seveda kljub temu (in prav zato) tudi pri Marxu v vlogi učnega pripomočka družbene etike, saj najde v Marxovi ideološ- ki shemi enako mesto kakor povsod (to je v drugih z antisemitiz- mom utemeljevanih ideologijah). Isto dokončno rešitev (s tem, da so Marxov ńa glavo obrnjeniántisemitizem postavili śpet na noge´) izpeljejo nacionalsocialisti. Pri tem potegnejo take konsekvence do Židov, kakršne je Marx (v svoji ideološki shemi) do ´židovskega bistva družbe´ – (tu revolucija) – (tam Endlösung). / Na vzhodu se je tako družba ŕešila svojega židov- skega bistva´, na zahodu – Židov. « (ibid., 130. str.). Opredelitev ideologemov, ki so bili razporejeni v prepričanjih državnih totalitarizmov 20. stoletja in v diktaturah, je v pelikan- skem oziru docela analitično razvidna in vedoma urejena tako, da kaže na predsodke nacionalnega, političnega in zgodovinskega tipa. Značilno za sleherni antinacizem ali antifašizem je, da ume razbrati določne stereotipije 20. stoletja in rasistične "teorije" v njihovih ideoloških nastavkih ter v izpeljavah, ki so se izvršile na koncu koncev v politično–policijskih državah, všetvši tudi različne tipe boljševizmov ali socializmov, od sovjetskega in sovjetsko sate- litskega tipa do tipično jugoslovanskega ali socialistično samoup- ravnega slovenskega ali kardeljevskega modela zatiranja. Egon Pelikan (nadalje EP) natanko ločuje nekatere ideološke perverzije, ki so prevladovale v 20. stoletju s svojimi pred/po/stavkami libe- ralizmov, prostozidarstva, protestantstva, poleg teh evropsko– državnih idej pa tudi problem židovstva, ki je bilo strahotno kaz- 1 novano v 2. svetovni vojni s totalnim uničevanjem v deželah fašiz- ma in nacizma, pogromi pa so se dogajali tudi v Sovjetiji. Kolikor se je lahko katolicizem v veri poistovetil z vlogo Svetega sedeža ali z rimsko kurijo, ne bi mogel pripadati vesoljni Cerkvi, marveč le rimskim, v sebi določenim idejnim smernicam. Ideologija "političnega katolicizma" se je lahko dogajala samo in samo v ide- ologiji države, torej v razmerah kraljeve jugoslovanske diktature in velesrbskega unitarizma. Predvojne jugoslovanske, večidel cen- tralizirane svinjsko–trgovske državne razmere so se razzgodovini- le, kolikor so pripadale sicer sprejetim predsodkom. V zgodovin- ski distanci ni mogoče pozabiti, da je Adolf Hitler kot avstrijski malomeščanski povzpetnež uspel politično prepričati veliko veči- no nemškega naroda, da je prišel na oblast s splošnimi volitvami, podprt z ljudsko voljo ter je zaigral vlogo militarističnega kancler- ja povsem brezobzirno navzven in navznoter glede na nasprotni- ke. Duh časov, v katerih so se nakopičili versko ali nacionalno nestrp- ni in življenjsko–okoljno nevarni predsodki, kaže, kako se je zgo- dovina evropsko in slovensko razlomila v obdobju od 1. in do 2. svetovne vojne, vendar so zgodovinski premisleki naravnani vna- zaj šele iz postmodernih časov tudi v razumevanju 4–letnega medvojnega obdobja 2. svetovne vojne, vse do zloma komuniz- mov. Družbenopolitične težnje, ki so se uveljavile zlasti tudi v katoliških premislekih Antona Mahniča, Janeza Evangelista Kre- ka, Aleša Ušeničnika, Josipa Jeraja, Antona Jegliča, Franca Terse- 2 glava, sicer pa razvidno še v pisnih virih Jakoba Aleksiča, Andreja Gosarja, Alojzija Odarja, Ludovika Puša, Franceta Vebra, Cirila Žebota in drugih, so obsegale slovensko nacionalno in evropsko– krščansko identiteto, ljudsko suverenost, katoliško razumevanje demokracije in parlamentarizma, kolikor so tudi ugotavljala nas- protstva v različnih, večidel utopističnih ideologijah in sprejetih iluzijah. V postmodernem pregledu se kažejo celo hitlerjanske ideološke domislice ne le za zblaznelo nesprejemljive, ampak tudi za povsem pretirane. Po svoji intenzivnosti so se spremenjeno uresničile kvečjemu v velesrbstvu miloševićevskega tipa proti kosovskim Albancem ali proti muslimanskim ljudem v Bosni in Hercegovini ter zoper katolicizem na Hrvaškem. Ko ljudstvo načelno sprejme posplošeno državno ali voditeljsko laž, tudi potr- di pripravljenost, da v svojih tovarišijah – od šol do podjetij – izvršuje načine državne politike. Nameni javno znorelih, masovno sprejetih ali zdrgnjenih ekskluzivizmov so sicer znani, a so tudi zaradi družbene in državno–izvršilne moči določno sprejeti kot izvrševanje, ki je tolikokrat sprejeto razčlovečeno, da se kar, naj- večkrat zaradi koristi, tudi izvaja. Poznavalsko navedeni viri in referenčna literatura kažejo ob izbranem imenskem kazalu, da se je EP ukvarjal s protinacizmom in nacizmom ne le dosledno štu- dijsko ali zgolj subspecialno, marveč tudi historično dovolj razgle- dano, da je dojel obrise nekaterih nihilističnih pojavov v totalitar- nih sistemih 20. stoletja, obenem pa je pokazal na evropskost katoliškega slovenstva, ki ga je Jugoslavija vseskozi in ves čas le bizantinirala in balkanizirala. Ko je urednik spletnega medija 3 INTELYWAY, Vladimir Gajšek pisal o pojavih nacizma tudi v spletni reviji IW Družba, v primeru Rainerjevega politično škan- dalozno montiranega političnega procesa zoper vojne zločince, v oceni knjig o Hitlerju ali o pobegu iz slovenskega holokavsta, tudi v primeru razprav o pomenu revije Dom in svet ter Kocbekovega Dejanja, je upošteval sicer navedeno ustrezno citirano strokovno literaturo, ponekod pa tudi pričevanja nekaterih, ki so trpeli pod režimi totalitarizmov rdeče in rjave revolucije. V premislek o Pelikanovi knjigi Akomodacija ideologije politične- ga katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… spada primeroma tudi objavlje-na Gajškova študija primeroma o povojnem političnem procesu zoper vojnega zločinca Friedricha Rainerja in soobtožene, ocena zgodovinske izčrpne študije Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi, kjer je med drugim pojasnjen ideološki princip kot stereotipija – zoper judov- stvo in židovstvo – takole: » Predaleč so zašajtrali običajno tisti ideologi, ki so v historičnem materializmu opredeljevali avstrijsko nemštvo kot barbarizirano pangermansko ali kot mitološko in mitično "ljudstvo". Ko je pisal Terry Eagelton, da je Kultura v krizi, je sicer postavil Zahod kot normo v kulturnokritiškem zgodovinskem smislu: "Nasprotje za lokalno bivališče je Žid: brezdomec, izkoreninjenec, zlovešče koz- mopolitski in zato pohujšljiv za Kulturvolk. Za postmoderno teo- rijo je kultura morda disidentska, manjšinska domena, torej na 4 strani Židov in ne etničnega čiščenja. Beseda, ki označuje najbolj kompleksne oblike človeške prefinjenosti, je bila v nacističnem obdobju povezana z nezamisljivimi ponižanji človeka" « in » Če je obstajala kultura nacističnega genocida, je obstajala tudi kultura židovskega odpora. « ( Sodobnost, 9, 2000, Ljubljana, 1426. in 1427. str.). Spet drugače je Usodno vprašanje kulture opredelil Geoffrey Hartman, ko je nahajal nacistično "velepoteznost" iber- menševstva v ničejanstvu: » Nietzsche se je poskušal izogniti dve- ma zamenjavama: kulturni z rasno in kulturni z nacionalistič- no–politično. Obe sta namreč na tak ali drugačen način še vedno nadlegovali postromantične pisce. « ( Sodobnost, 9, 2000, Ljubljana, 1411. str.). Temu nasprotna je Nietzschejeva diagnoza in prerokba, kakor jo je v socialnem smislu zaznal Johann Ulrich Schlegel: » Le Bon je pisal okrog leta 1900. Če se ozremo nazaj k fašizmu na Zahodu in socializmu v Rusiji, je jasno, da bi lahko na koščke razpadla krščanska tradicija segla po tej blatni, puli, nadomestni religioznosti, kratkotrajnih, nervoznih ideoloških hišah iz kart komunističnih in nacionalsocialističnih diktatur. « in » namesto jasnega in svetlega apoliničnega principa, prodira v evropsko kulturo mračni kaos dionizičnega in gola volja do moči, kar dela iz nas moderne, toda zelo otroške divjake. To je vedel že sredi 20. stoletja slavni španski sociolog in filozof Orte- ga y Gasset. Led, po katerem stopamo tako negotovo, je postal še bolj lomljiv. « ( 2000, 78–79, Ljubjana, 1994, 141. str.). Razumevanje izčrpne zgodovinske študije Alfreda Elsteja, Michaela Koscha- ta in Hanzija Filipiča Nacistična Avstrija na zatožni klopi je 5 potemtakem usmerjeno še v sociološke pomene, posebej pa v kul- turo zgodovinopisja, v zgodovino kot humanistično vedo s pomož- nimi vedami, ki ne bi smela biti odvisna od aktualnih ideološko– političnih projektov. Politične fantazme, ki se izražajo med propa- lo levico in obujajočo desnico, so v postmodernih slovenskih raz- merah povsem drugačne od avstrijskih ali nemških: slovenska desnica izhaja iz komunistične ideološke zasvojenosti bivše klien- tele moči, ko se sklicuje proti Cerkvi za mitično karantanski nacio- nalizem, medtem ko avstrijska desnica oživlja modele nacistične ideološkosti, kot poroča B. Bailer – Galanda o heiderjevski novi desnici, W. Oswalt pa o vrnitvi firerjeve moči ali o modernizira- nem desnem radikalizmu…, ali kot poročata K. H. Brackmann in R. Birkenhauer o nekakšni samoumevnosti pojmov in rekel iz časov nacionalnega socializma, sicer pa Peter Gstettner o samoin- scenaciji "koroškega bistva" 10. oktobra, pa tudi Georg Fischer o vindišarskih fantazijah… Glede na Pelikanovo knjigo Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, je Vladimir Gajšek opredelil nacistič- ne predsodke zoper židovstvo in slovenstvo po obstoječi doku- mentaciji, kjer je bil obsojen na propad tudi – ne le politični – katolicizem na Slovenskem, tudi z uničevanjem, izseljevanjem, zapiranjem duhovščine in redovništva med vojno. Akomodacija je sprejemljiva le do stopnje dejanske in možne uve- ljavitve človekovih pravic in osebnih svoboščin, če je dovolj pame- 6 tnih rešitev tudi v razmerah, ki se zdijo za premagovanje hudih razmer, ko je treba izbrati manjše zlo od večjega. V vojni okupaci- ji, kjer je bil rasizem vodilna ideologija, se je izrazilo tisto malo- meščansko kot meščuharsko priskutno prebivalstvo, ki je, sestav- ljeno iz "malih ljudi", večinsko odločalo o uničevanju, naposled s firerstvi o samouničevanju. Evropskost se je morala v nacionalis- tičnih razmerah umakniti patologiji samega nacizma, fašizma in uveljavljanja zgolj državne prisile nad civilizacijo in kulturo. Tako imenovani kapitalistični odnosi so se v tem primeru prevesili v območje mestnih okolij in totalnega centralizma. Ne le sovjetski proletkult, ampak tudi ideal delavca–vojaka v nacističnih razme- rah nemštva je pokazal, da so iskali državni vodilni teroristi krivca v delu prebivalstva, ki so ga celo iztrebljali, kar se je dogajalo poli- tično v odločanju na konsenzualni ravni. Tako se je tudi po letu anšlusa pokazalo, da je bilo mestno okolje v eni državi nacizma dovolj zmanipulirano, da se je delilo na ideološko zveste, partijsko simpatizerske pristaše in vodilne politične delavce, na drugi strani pa na totalno družbeno preobrazbo, primeroma kot posebnp obrambnp oddelčnost ali esesovstvo. V tem smislu zgodovinske analize prevladujočih idej je književnik Vladimir Gajšek nadalje ugotavljal, v omenjeni oceni knjige, tudi ilustrativno: » Ko je F. Rainer naklepal preusmeriti kulturno tradicijo mesta Salzburga – tega Mozartovega, glasbeno uglašenega mesta – in salzburško okrožje spremeniti le v nacistični center, je namera- val ustanoviti s svojimi esesovsko univerzo, zato je ustanovil inš- 7 titut esesovske tako imenovane dediščine prednikov, prav tako je vpeljal salzburške znanstvene tedne. Iz Salzburških slavnostnih iger je zanikal vso njihovo preteklost, češ da je bila preveč čifut- ska ali da so te igre predstavljale le nekakšno židovsko kozmopo- litsko spakovanje; s podobnimi očitki so se srečevali tudi pesniki in pisatelji v komunizmu, le da niso bili obtoženi židovskega koz- mopolitnega spakovanja, ampak le zahodnega kozmopolitskega spakovanja, ki da je zoper samoupravni socializem, čeprav le posredno… Celo več, F. Rainer se je javno po tisku hvaličil, da ni na Salzburškem – leta 1938! – več nobenega Juda. Tako imeno- vana človeško pasemska čistost, ki so si jo pripisovali pedigrej- sko nacionalni nemški socialisti, naj bi po izračunu izmere loba- nje (kranologije) in po prednikih potrdila, kdo je arijske pasme in kdo je drugače človek, ki je brez take pasemske oznake. Tudi v slovenskih osnovnih šolah so imeli tako rekoč sistematske krano- loške preglede šoloobveznih otrok, da so ugotavljali pri učencih njihovo arijsko pasemsko čistost. « O judovstvu in prijateljih je pisal med drugim Vladimir Gajšek v prispevku Mariborski Judje in drugi, ko je opredelil njihovo ahasversko intelektualno in dela- vno poslovno vlogo med drugim takole: » Takšno označevanje je v skrajno brutalni sili in holokavstvu prišlo v modo socialistične diktature 3. rajha. In vendar je dobro vedeti, da prav v naših krajih tistih židovsko označevalnih predpisov Židje vse do izgona niso prav upoštevali in se jih niso strogo držali, saj so bivali bolj- kone tudi v krščanskih četrtih, prav tako pa so kristjani živeli v getih, kjer so pač imeli hiše. Judje starega porekla so bili izključe- 8 ni iz javnih služb in niso mogli imeti javnih ali državnih funkcij v Evropi, zato pa se kajpak uveljavljali v svobodnih poklicih in jih imamo v vseh umetnostnih zvrsteh, kljub lastni prepovedi, da bi se ukvarjali z obrtjo, pa so bili izvrstni izdelovavci pečatov in zlatarji. « V Knjigi o Mariboru Vladimirja Gajška je odlomek Mariborski Judje in drugi del knjige, ko se ve, da je nacizem 3. rajha totalitarno divjal v germanizaciji nacističnega Maribora in s strukturnim državnim terorizmom podobno kot v avstrijskih mes- tih, avtor pa pomni, da so mu tovariši folksdojčerji ali hitlerjanski petokolonaši ob podpori gestapa izgnali iz rodnega mesta sloven- sko zavedne starše od meljske kasarne v zaprte živinske vagone, potem pa neznanokam, s postankom v Novi Gradiški, torej le do zadnje postaje Sarajevo, ki je postalo tudi mesto slovenskih izg- nancev. Tovariš F. Rainer je čistil na enake načine tudi deželo in kulturno mesto Salzburg, pa tudi avstrijsko Koroško in Celovec. Je še smiselno govoriti tudi o tako imenovani "teoriji zarote", ko naj bi državo v resnici vodile tajnopolitične oborožene oddelčne in centralno vodene sile? Slovenski upor proti marksističnemu in nacističnemu uničevanju naroda je bil boljkone postavljen v okvir nenehne državljanske vojne kot kontinuitete socialistične revolu- cije, dokler je trajal jugoboljševiški režim. EP navaja v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, da je treba tudi v okviru predvojnega časa ob hitrih spremembah v volilni bazi katoliškega gibanja upoštevati pomen ideoloških predznakov, ki so označevali slovenstvo, avstrijstvo, židovstvo in nemštvo, ko se je 9 štelo, da je bilo primeroma na Dunaju pred vojno vsaj 8% mestne- ga prebivalstva, in » Podobno tezo (a seveda brez ideološkega predznaka), po kateri naj bi prav Židje bili pomemben moderni- zacijski potencial in ígrali na sploh vlogo buržoazije´, zastopa tudi William O. McGagg. « (ibid., 101. str.). Tovrstnim raziskavam in tezam EP sicer ne nasprotuje izrecno, zdi pa se mu potrebno opozoriti, da lahko take teze v posplošitvah vendarle postanejo nevarne, ko se z njimi ne poskuša utemeljevati izhodišč antisemi- tizmu, kar logično pomeni, da se lahko izhodišče antisemitskih stereotipij pomika iz dejstev na področje umišljij in konstruktov ali ideologemov oziroma da se analiza upošteva le kot izraz nekega splošnega ali abstraktno neživljenjskega ter kakor brezzgodovin- skega stanja, po drugi plati pa se lahko zgodovinska analiza drob- njakarsko ukvarja le s parcialnimi problemi, to pa tako, da ne ute- meljuje zgodovinske občosti v svetu ali da prezre prevladujočo ideologijo. Zgodovinsko problematiko novoveštva, kot jo obravna- va EP v knjigi Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, lahko razložijo le jasna izhodišča, ki večstransko osvetlijo določni problem. Zato ni preveč potrebno poenostaviti – primeroma na raven "ljudskosti" – ideoloških postavk rasne teori- je, socialističnih "teoretskih" fantazij, ki se niso nikoli logično izšle, niti na obstoječe prepričanje, da je zgodovinska dokumenta-cija in uglajena stilna zgodovinska logika nepotrebna. EP je v knji- gi Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem študijsko uveljavil družboslovno zgodovinsko misel, ki se ukvarja 10 ne le s teoretskimi, marveč tudi z ideološko označenimi problemi akomodacije. Kar se dotika vprašanj katoliškega odnosa do stere- otipij v Pelikanovi omenjeni knjigi, je mogoče navesti Bernarda Williamsa spis Bog, morala in vidik razumnosti, kjer med drugim pravi: » Glavna značilnost vrste teorij, s katerimi imamo zdaj opraviti, je v tem, da poskušajo s transcendentnim referenčnim okvirom pokazati nekaj, za kar človek biva: – če pravilno razu- me svojo vlogo v splošnem načrtu stvari, bo uvidel, da obstajajo ustrezni smotri, ki so določeni zanalašč zanj in ki naj bi jih ures- ničil.Arhetipska oblika tega pojmovanja je verovanje, da je člo- veka ustvaril Bog in da Bog od človeka pričakuje ustrezne stva- ri. « (št. 113–114, letnik X, 1991, 1206. str.). Šokantni razdor med mesti in vaškimi skupnostmi se je organizi- ral v prid mestom. EP je v knjigi Akomodacija ideologije politič- nega katolicizma na Slovenskem, posebej v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, študijsko menil, da je industrializacija z masivno proizvodnjo in proletarizacijo na konservativ- ne razlage poskusila odgovoriti ideološko. Izmišljija, da so v svet urejenih družbenih fevdalnih odnosov vnesli industrializacijo in proletariat kakor židovski podjetneži, je služila kvečjemu za eko- nomsko propagando v umestitvi lastne državne moči in v rasti novih diktatur. Nasproti industrializaciji so slovenski, ljudsko usmerjeni in kmečko tradicionalni katoliki postavljali kmečko zadružništvo, ki pa ni bilo mišljeno socialistično kombinatsko ali državno solhozniško. Razumevanje kmetstva je v postmoderni 11 dobi približno, ker je šele mehanizirano ali turistično kmetijstvo z asfaltiranimi cestami, elektrifikacijo in celostno obdelovalno ter hlevsko najsodobnejšo opremo tisto, ki kaže na razvitost lepe domovine. V mestnih okoljih so sledi kmečkega življa, ki je doštu- diral v mestih, brž izginile in je prikrito, da so bili še stari starši primeroma kmečki, zdravi temelj družbe ali dobri slovenski kris- tjani, poleg tega pa je že toliko jugoslovanskih priseljencev, ki so morali izpolniti naloge socialistično težke industrije in sploh indu- strializacije, da ni praktično nikjer več občutiti kakšne lepote kmetskega besedovanja ali kmečkih modrovanj, vse pa v naveza- nosti na zemljiška dela in letne čase. Ne le masovno delavstvo, obrtniki in rokodelci, ampak vsepovsodišnja državna služba, v katero spada tudi promet (kopenski, vodni, zračni), (tele) komunikacije s pošto, telegrafom in (mobilno) telefonijo, zdravs- tvo v državni celoti, vsa in celostno organizirana vzgojno– izobraževalna sistematika šolske oblasti, tudi trgovina, bančništvo in borza, mestni in republiški ter krajevnoskupnostni ali krajevni uradi, šport, sredstva javnega obveščanja, kulturne inštitucije in znanstveni instituti ali znanstveno-raziskovalni centri… – so poleg politične plačanosti izvoljenih predstavnikov ljudstva kot oblasti zunaj sleherne kmečke idile. Rodovna kri in socialni poden sta lahko le kmečka ostalina zaostale ideologije, ki je utemeljevala svojo moč v pomenu fevdalnega gospoda ali veleposestnika, ne pa v smislu parlamentarizma ali demokracije. 12 Enotnost katoliško-cerkvenih pogledov na obstoječe državne poli- tike je bila in je še zmerom nedeljiva. Sociološki problemi, tudi kot v Ušeničnikovi Sociologiji (1910), so se zlili v apologijo krščanske vere in urejenih odnosov med državno-vladnimi in cerkvenimi strukturami. Toda krščanska načela niso mogla vzpostaviti parla- mentarne demokracije na način, ki bi bil plebiscitaren ali referen- dumski: obnovljena evropska krščanska družba naj bi zrasla iz kreposti političnega vodenja, ne pa zgolj po interesnih sferah. Pri tem zlasti Židje niso mogli biti nikakor nosilci kakršnekoli nevere, saj so sami globoko navezani na biblične tekste in so biblicisti, poleg tega pa zvesto služijo verskim resnicam. Pelikanovo knjigo Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej poglavje Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, je mogoče zategadelj razumeti tudi v pomenu, kako je usihala insti-tucionalna vera, povrhu pa je v Sovjetiji zavladal ne le brezbožni terorizem, ampak birokratsko-državnopolicijska država, ki je že od revolucionarnega nastanka naprej izvajala represalije nad sle- hernim državnim nasprotovanjem. Docela je torej zmotno, da bi sovjetsko državo kot prvo državo socializma vodili Židje, liberalci, prostozidarji in protestanti, saj je rdeča revolucija odpravila libe- ralce kot menjševike, prostozidarje kot kakšno mistično-versko, a spolitizirano ložo, Židov in protestantov ni upoštevalo že pravos- lavje, kaj šele brezbožno represivna leninska ali stalinska oblast. Zato je bila skrb za krščansko filozofijo v Sloveniji tudi v ramerah materialistično–idejnih pobud toliko večja, kolikor manj je bilo mogoče ugotavljati možnosti za obnovo evropskega krščanstva. 13 Skrajni odziv na takšna nasprotstva se je zategadelj kazal v mah- ničevski togosti vnaprejšnjih nazorskih prepričanj, ne pa v pravil- nem predvidevanju, ki se je potrdilo šele na 2. vatikanskem konci- lu. Katoliška cerkev je v svoji svetovljansko-vesoljni vlogi ves čas nasprotovala absolutnim nacionalizmom, saj so revolucionarji nacionalističnega tipa odpravljali vero in dom, zahtevali pa so popolno vdinjajočo se službo lastnim, večidel le državnim intere- som. Komunistični nacizem, ki je vpeljal ideološke totalitarne norme, je z razlastitvijo zasebništva in Cerkve ter z odpravo civilne družbe presegel antisemitizem, saj je prenesel "državnega sovražnika" od židovstva in prostozidarstva ali liberalizma na Cerkev, reakcijo in "gnile" intelektualce. Česar ni uspelo hitlerizmu, je lahko uresničil šele titoizem: popolni državni nadzor v šolskem sistemu, popolna vsajenost udbe v podjetja in v vsa vodstva znanstvenih institutov, kulturnih zavodov in institucij, zdravstva, prometa, trgovine, bank, tudi vpeljava odvisnega sodstva, ki je sámo dajalo ponudbe za pregon že po znanem "verbalnem deliktu" in podobno, vse to je bilo osnovano na programski poslušnosti, ki je predtem slovens- tvo v zgodovini svojega narodnega obstoja ni poznalo. Šele balka- noidnosti je uspelo z belgrajskim centralizmom, da je slovenstvo po 2. svetovni vojni vendarle dovolj nazadovalo, ko je moralo vpe- ljati sistem socialističnega samoupravljanja. Pelikanova knjiga Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, kontekstual-14 no govori o posledicah zmot, ki so se širile do leta 1941, uresničile pa so se šele po letu 1945 in so obstajale vse do sesutja komuniz- ma. EP se v zgodovinsko aktualni obravnavi Akomodacija ideolo- gije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglav- ju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… zavzema za življenje brez posebnih – slovenskih – političnih ekstremizmov, pa tudi brez posebnih omahovanj ali ideološke opustelosti, čeprav je sled- nja prevladovala prav v samoupravnem socializmu. EP je eden med redkimi znanstvenoraziskovalnimi zgodovinarskimi avtorji, ki je pojasnil slovensko akomodacijo ideologije političnega katoli- cizma, ne pa tudi kakršnekoli avstrijske ali jugoslovenarske asimi- lacije političnega slovenstva, zato je pokazal na prevladujoče ideje o Židih, liberalcih, prostozidarjih, protestantih in razumnikih, ki so delovale v svojem času razdiralno, toda z jasno opredelitvijo, kako se je nekakšna optimalna družbena ureditev v svoji utopiji in idealizaciji spreminjala od monarhije preko stanovske v korpora- tivistično državo. Obravnava akomodacije ideologije političnega katolicizma na Slo- venskem, posebej primeroma v poglavju Židje, liberalci, prostozi- darji, protestanti…, poskuša utemeljiti le tiste argumentacije, ki so zgodovinsko dokumentirane in po prepričanju občosti tudi relevantne. Hitlerizem, zasnovan na ničejanstvu in wagnerjanstvu, kolikor na čudaških sfantaziranih idejah masovne psihologije in politične mističnosti, se je zanašal na nekakšno sve- tovno in pangermansko usodo, ki naj bi vladala vsaj 10.000 let, po 15 uničenju šibkih, biološko ali pasemsko manjvrednih človeških ras. Ko so hoteli izdati celo v Sloveniji sfantazirano propagandno zava- janje, imenovano Protokoli starcev s Siona, se je temu po sodnem postopku v 80ih letih 20. stoletja uprla judovska občina, saj je potrebno predsodke zoper judaizme in židovstvo preprečiti. Podo- bno takim protokolom se je pojavila tudi anonimna računalniška disketa z imeni vladajočih komunistov, ki so se spremenili v zdru- ženo razlistane ali demokratične liberalce, ko se je navajalo, kdo je komu šef in v kakšnih lobističnih zvezah deluje plačana in uradna oblast celo v Republiki Sloveniji, s tako imenovanim "rdečim bot- rom" udbomafije kot bivšim šefom kompartije na državnem vods- tvenem položaju. Ko bi bilo zbiranje tovrstnih podatkov vsaj namenjeno zgodovinski dokumentaciji in arhiviranju ter diploma- tiki, bi bilo mogoče razumeti, da so "opozorila" tovrstnih nizanj poljubnih navajanj pravzaprav zavajanja. Preveč popreprosteni enačaji v politiki niso veljavni, saj so na eni strani navajalno zava- jali v tako imenovano komunistično "svetovno revolucijo", na dru- gi strani pa v javno fingiranje, ki naj bi izvedlo tudi rjavo svetovno revolucijo. Vprašljivo je že, ali bi lahko Sovjetija in 3. rajh vladala svetu kot svetovna policijska in militaristična ter partijsko tovari- šijska oblast. Stalinizem in hitlerizem – poleg titoizma – je Cerkev obravnaval sistematsko kvečjemu kot posebno ložo, ki gradi svoj verski sistem moči ali državo v državi, zato je socializem tudi neiz- prosno preganjal vsako politično mobilizacijo cerkvenih struktur ter preganjal krščanski upor proti državni (policijski, militaristični in partijski) razčlovečenosti ter represiji. Tak pregon se je ohranil 16 celo v postsocialistični slovenski šoli, ki dojema verne učence in njihove družine kakor pripadnike lože, celo kot cerkveno oziroma zakristijsko anarhijo – ter potem sama šola posebej tudi "ustrezno" ukrepa. V takih razmerah razume država slehernega župnika kvečjemu kot cerkveno–občinskega ali krajevnega tehno- krata, ki ekonomsko skrbi za čim večji obisk cerkvenih obredov ter s svojim župnijskim svetom in drugimi organizacijami, vse do otroške in mladinske organizacije katoliških skavtinj in skavtov, urejuje javnost obstoječe civilne družbe. Iz časov težke industrije in grobega samoupravnega socializma pa je ostal večidel edini sprejeti kriterij dela kot proletkult in kult dela: vsako duhovno, kulturno, znanstveno delovanje, ki ni državno institucionalizirano je podrejeno krivosumnim postopkom, svobodni poklici lažnim obdolžitvam najhujše vrste in zlonamerno. V nacistični, fašistični in komunistični politiki na Slovenskem so utemeljevali proticer- kvenost zlasti tako, da so duhovščino in redovništvo zapirali, ver- ne ljudi izključevali, kar se kaže v postsocialistični osnovni šoli nadalje tako, da je verni otrok kot predmet "distanciran" od razre- da, da torej sedi v oslovski klopi po samovolji tovariša razrednika in da je onemogočen; toda izoliranih verskih družin kljub obveš- čenosti o krivicah ne zaščiti niti cerkvena struktura, marveč sled- nja pristaja na danost, kakršna je, češ, da je vsaka oblast pač od Boga… Kvečjemu slovenski cerkveni vrh deluje s predlogi dovolj spodbudno, ko nagovarja krščanske starše, naj osnujejo svoj krš- čanski sindikat ter se s skupnimi močmi uprejo krivičnosti ali šol- skemu postsocialističnemu samoupravljanju že osnovnošolskih 17 tovarišij in šolskih vodstev ter šolsko pisarniških birokratizmov. Družbena emancipacija slovenstva ni bila mogoča, vse dokler se ni otresla lastnih političnih stereotipij in idejniziranih zablod. Tukaj se v Pelikanovi Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, poglavje Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… korelativno nanaša na poglavje Ideologija političnega katolicizma in njen odnos do nacionalnega vprašanja – izza značilno jedkega, krivoversko moralnega navedka Arthurja Schopenhauerja K metafizični razlagi prapojava –, takole: » Zanimivo je pri tem dodati, da ista logika npr. za Žida (spet po Ušeničniku) ne velja. Žid lahko spremeni vero, vendar ostane Žid in tako pri Ušenični- ku najdemo tudi poudarke, ki kažejo v smeri rasnega antisemiti- zma. Na drugi strani pa naj bi Slovenec, ki bi odpadel od vere, ne bil več pravi Slovenec (o tem več v poglavju o antisemitizmu). Seveda bi taka mnenja težko imenovali kar ŕasistična´, a očitno gre za poudarke, ki kažejo v tej smeri. V tridesetih letih postajajo antisemitska stališča v katoliškem taboru v resnici vse bolj rasis- tična, o tem več v nadaljevanju. « (ibid., 35. str.). Avtor predtem navede Ušeničnika: » Če torej Slovenci in Hrvatje še niso en narod, zakaj ne bi mogli postati en narod? « (ibid., 34. str.), ko bi Slovenci žrtvovali češ "pač le" jezik – in v tem "pač le" se skriva tudi odnos do sebstva ali slovenske nacionalne identitete; bolj kot verjetno je meril Ušeničnik gotovo na zgodovinsko dejstvo, da je tudi hrvaški narod katoliški narod, kar velja enako za slovenski narod, za avstrijsko nemštvo, za italijanski narod, za poljski 18 narod, za češki narod, za francoski narod, za španski narod itd. Tovrstne sfantazirane ideje o proslulem poenotenju slovenstva s hrvaštvom, ko bi slovenski narod izgubil "pač le" svojo jezikovno identiteto, so slovensko nacijo spreminjale v izvoljeno božje ljuds- tvo, ki se ni hotelo potujčiti, niti se v obeh Jugoslavijah ni "jugosloveniziralo". In če se je Ušeničniku zdelo govoriti o slovenskem znanstvu, kot da je slednje res fantom, se je prav ta fantaz- ma docela uresničila mimo države in cerkvenih struktur, saj si je lahko narod na znanstvenih in kulturnih temeljih gradil lastno bodočnost, vse do nacionalne samobitnosti in državne osamosvo- jitve. Tudi v tem primeru pa je potrebno vedeti, da je vladala v Sloveniji ob takih mnenjih habsburška monarhija, torej je bil ura- dni in s tem tudi javni jezik edinole nemški – po 1. svetovni vojni, ko je postal uradni jezik na Slovenskem slovenski, tudi če pod knuto velesrbstva, se je izrazilo družbeno olajšanje ter je v znans- tvu in kulturi cerkveno prevladala resnična sproščenost; svete maše so bile formalno darovane v latinščini… Ideologija zgodovin- skega slovenstva se je potemtakem spreminjala glede na obstoječi vladajoči razred in politično gospostvo, pri čemer niti katoliški, politično obarvani ekskluzivizem ni bil nobena izjema. Značilno je, da so si novi oblastniki jugoboljševizma povsem prisvojili idej- ni monopol preteklega katoliškega političnega ekskluzivizma po 2. svetovni vojni, le da se je spor akomodacije ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, ki se je prej nanašal na Žide, liberalce, prostozidarje, protestante…, prenesel na vse in vsakršne razredne sovražnike, na državne sovražnike, na notranje ali politične sovra- 19 žnike, in med prvimi žrtvami v takem sporu je bila prav katoliška duhovščina. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… pomeni, da je prilagajanje oblastem potekalo v širših družbenih okvirih in v novih razmerah, na katere Cerkev na Slovenskem še ni bila pripravljena. Demografska rast prebivalstva, ki se širi od 19. stoletja čez stoletje v tretje tisočletje, je prispevala k naselitve- nim mestnim in primestnim območjem, kjer se je začela tvoriti tudi nova civilna družba. Mestna država kot polis v pomenu antič- ne demokratie in graščina s cerkvijo–stolnico in nastajajočim sre- dnjeveškim mestom sta se skrili v dokončno preteklost ali v tako imenovana stara mestna jedra: kar je bilo aktualnega v novoveš- tvu, zlasti po 1. svetovni vojni, je bila to rast evropskih in svetov- nih (vele)mest, ki jih država sama po sebi ni več obvladovala niti s policijskim nadzorom. Slovenska javna anketa iz januarja 2003 je pokazala, čeprav kot običajno shinavčeno sestavljena v prid obsto- ječi oblasti, da so po "nepriljubljenosti" na prvem mestu narko- mani, sledijo alkoholiki, tem istospolno usmerjeni, nato muslima- ni…, vse do prišlekov, in čisto na koncu so še dodali – Žide, kot bi dodali primeroma marsovce…; kajti Židov je tako malo, da prebi- valstvo ne ve niti, da v Republiki Sloveniji sploh obstajajo, poleg tega pa so le izključno v svoji judovski občini v Ljubljani – verska skupnost, ena od 31ih verskih skupnosti…; kdor je javni anketi nepriljubljenosti v Sloveniji dodal še Žide, je moral biti proticer- 20 kveno hudoben in kvečjemu zlonameren, ker se v vprašalniku odstotkovno vedno pokaže neka cifra. Poleg tega so Židje kot trgo- vci ali mešetarji oblikovali slovensko mestno zgodovino, tudi kot zdravniki in vinarji… pozitivno, islam pa dojemajo mestni prebi- valci bolj po vtisu nekdanjih turških vdorov in vserazširjene nasil- nosti, ki jo po mestih včasih izgredniško širijo kosovski albanski, bošnjaški in črnogorski muslimani. V resnici tudi ni več toliko "židovskih"imen, niti ne katoliških slovenskih imen, je pa tudi po osnovnošolskih razredih mnogo islamskih imen: Aldin, Alden, Denis, Enis, Moamer, Fikret(a) itd. Liberalizem kot javna kapitalistična politična ideologija je bil v Sloveniji dojet drugače pred 1. svetovno vojno, drugače med obe- ma svetovnima vojnama, povsem po svoje pa v jugoboljševiški diktaturi, medtem ko naj je bil fašizem kot nacizem le agentura monopolnega kapitala. Vprašanje gospostva se na ta način spre- meni v svojevsten paradoks, ki poenoti najhujša nasprotja in zve- de protislovja v ideologijah na oblastno izvrševanje politične ali državne moči. Tudi sicer navedeni Mladen Dolar, bibliotekarjev sin, je poskusil v izvrstno členjeni Strukturi fašističnega gospos- tva (Ljubljana 1982) pokazati na nekatere idejne prvine nacional- nosocialističnih smeri tendencioznosti, po katerih se je gospostvo razširjalo partijsko tovarišijsko ter je ustrezalo svojevrstnim nihi- lističnim agitacijam. EP najdeva v ustreznih strokovnih zgodovin- sko opredeljenih člankih, tako pri Lojzetu Udetu kot pri Janku Pleterskem, Bogu Grafenauerju in Metodu Mikužu, Cirilu Žebotu 21 ali pri Vasiliju Meliko, pri Janku Prunku in Franu Zwittru, celo še pri Ferdu Gestrinu… izvore mišljenjskih vzorcev, ki so zgodovin- sko dovolj utemeljeni ali vsaj dokumentirani, da količkaj ustrezajo zgodovinski resnici. Vprašanje je namreč, ali zgodovinar gleda na določni novoveški in aktualni pojav z levopolitiziranega kota ali s konservativno desne oscilacije, ki se med seboj ponavadi že vnap- rej in v podmenah tudi po zunanji uspešnosti izključujeta, dasip- rav približno enako govorita o enakih pojavih. Ker se v ideologe- me tudi običajno vpleta "ljudska psihologija", gre hkrati za zavrnitve dokazanih dejstev, ki jih ponavadi nadomeščajo znane sintag- me parolarstva, sicer pa tudi ideološkopolitična slepila, zakrita z novorekom, kolikor tudi z nasprotovanjem vsemu, kar ne ustreza enosmernemu modelu v toku premišljanj, tokrat o protestantih in liberalcih, o prostozidarjih ter o tako imenovanem židovskem vprašanju. Snov je dovolj škandalozna, da pritegne tudi vse tiste, ki se z zgodovino ukvarjajo bolj poljudno. Spremno besedo na platnicah Pelikanove knjige je napisal zgodovinar Peter Vodopi- vec, v njej je med drugim zapisal: » Pelikanove ocene in stališča utegnejo seveda naleteti na kritiko in ugovore. To pa je že stvar strokovne razprave, h kateri Pelikanova razprava s svojo argu- mentacijo in pronicljivostjo tudi teži in spodbuja. « Antisemitizem je v Evropi primeroma prevladujoče onemogočal napredovanje židovstva, posredno pa tudi slovanske in slovenske emancipacije, namreč na temeljih rasnoteoretskih in izvedbenih zlikovskih predsodkov ter državno uzakonjenih prestopkov. Neka- 22 tere (post)marksistične in (post)strukturalistične predpostavke se lahko običajno docela skladajo ne le z rasno teorijo, ampak tudi z zavezanostjo firerstvu in nekdaj obstoječemu partijskemu enoum- ju. Zahvala EP pa gre, da je navedel tudi prijatelja Mladena Švar- ca, ki je uveljavljal pristno židovstvo kot judovstvo, namreč kot nekdanji vodja ljubljanske, to je slovenske judovske občine. Prav Mladen Švarc je bil že v študentskih letih znan po strpnosti do katolicizma, saj je bilo judovstvo za socialistično samoupravni sistem samo religija, komunistom pa je religija pomenila reakcijo, politično nevrednost ali vsaj manjvrednost ter celo neznanstveno zbebljenost, kar so učile že tovarišice v vsaki osnovni šoli, tudi v pomenu histomata in diamata. Judovstvo v svojem doslednem obredju v slovenskih razmerah ni bilo nikoli vsiljivo, ni zahtevalo, da bi primeroma tudi katoličani uživali košer in obredni čas hanu- ke ali da bi morali sprejeti judovski koledar ter soboto kot Gospo- dov dan. Ker je komunistična jugoslovanska oblast izbrisala tudi židovsko meščanstvo, je pospravila še tiste ostanke starega judov- stva, ki bi se utegnili kje pokazati količkaj enakovredno kot enako- pravna verska ali nacionalna skupnost: v vednosti, da je v letu 2003 v Sloveniji primeroma komaj kaj več kot 70 judovskih dru- žin, pri čemer se nihče ne vprašuje po rodu, kolikor prej o verski pripadnosti, in sploh ne more biti vprašljivo, da bi obstajali slo- venski Judje koderkoli vsaj dovolj zanimivi, razen v religijskem pomenu, zato v smislu ekumenizma tudi katoliška Cerkev tvorno sodeluje s "starejšimi brati", Teološka fakulteta Univerze v Ljub- ljani povabi predavat v svoje prostore primeroma tržaškega rabi- 23 na in podobno, primeroma v vprašanjih biblicizma kot preučevan- ja Stare zaveze Svetega pisma… EP pa niza nekatere tendence, ki so veljale pred 2. vatikanskim koncilom, torej v času, ko naj je bila Cerkev tudi državna, čeprav je bila lahko javno celo ločena od države – razen v Sovjetiji, razen v primerih drugih pravoslavnih držav ali celo državnega islama. Ljudska suverenost je bila v katoliških državah stare Avstrije ozi- roma pod Habsburžani, tudi v času karadjordjevićevske ali titois- tične Jugoslavije pojmovana drugače kot primeroma v Ameriki. Ta suverenost je naletela tudi na vprašanje židovstva, s katerim so ponavadi pretiravali, čeprav so teoretskozgodovinske postavke ostale odprte. Ko se je urednik INTELYWAYa Vladimir Gajšek pogovarjal s slovenskim umetnostnim zgodovinarjem, tudi z ure- dnikom Likovne revije (1961–63) in likovnim kritikom judovske- ga rodu Luc(i)janom Adom Menašejem (pogovora revija ZDSLU Likovne besede ni objavila, čeprav je intervju naročila in je bil Gajšek tam sourednik in lektor) o poimenovanju njegovega rodu, je avtor Zahodnoevropskega slikanega portreta in Avtoportreta v zahodnem slikarstvu ali Evropskega umetnostnozgodovinske- ga leksikona, kjer je po generacijah navedel likovnike židovskega rodu, dejal, da šteje v oznako judovstva biblijske očake in Jude, omenjene v Svetem pismu, nadalje v antiki in helenizmu, medtem ko od srednjega veka in v novoveštvu lahko imenuje – po hrvaš- kem vzoru – rojake judovskega rodu za Žide. Tako obstajajo pri- meroma, kakor sledi logičen sklep, Židje v judovski občini, obstaja 24 tudi judovski koledar, judovskoobredni predmeti, judovski simbo- li judaizma, sicer pa sodobna židovska trgovina in bančništvo, židovska država Izrael itd. V tem smislu se je tud EP pravilno opredelil za naslov Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… (ibid., 96. str.). Rimskokatoliška cerkev zaradi znanih oznak židovstva večidel poimenuje tudi Žide za Jude, saj se Cerkev v vsa- kem oziru kontekstualno navezuje na Sveto pismo – le kadar gre za izrečno novoveško politična vprašanja judaizma, pišejo tudi cerkveni pisci o Židih. Slabšalni pomen ima tudi človek judovske- ga rodu kot Žid z oznako, da je žid, torej pisan prebivalec z malo začetnico, podobno kot velja v pejorativnem smislu za cigane. V tem slabšalnem, celo zaničevalnem smislu so nekateri nasprotniki židovstva pisarili celo o "zažidenju" – namesto pravilno o požidenju –, sama oznaka židovstva pa je imela pomen versko– nacionalne, tudi socialistične stereotipije, ki se je pri nasprotnikih židovstva vsakokrat spremenila v fantazmo in ideologem. V svoji predrznosti so primitivci ibermenševsko pretiravali celo tako zelo, da so zaničevali in zmerjali Žide, da so češ čifuti, kar je po splošno sprejetih kriterijih kazniva oznaka kot izraz skrajne rasne in nacionalne nestrpnosti. O rasni "teoriji" se ponavadi ne pove, kako jo je uveljavljal dunajski župan Karel Lueger, ki je bil posredno tudi Hitlerjev "učitelj", ki je nasprotoval ne le dunajskemu židovskemu duhu in ekonomiji, ampak je tudi menil, da Židje širijo brezversko brezbožje… Sploh je vprašljivo, da bi v primeru rasnih obravnav lahko govorili 25 o nekakšni rasni "teoriji", saj gre večidel za meščuharske, ideološ- ko ostre in sovražno ideološko prepojene izmišljije, ki se v svoji "ljudskosti" in nevednosti ter ignoranci sploh ne dvignejo do kak- šnega teoretičnega diskurza. Kljub temu se je izraz "rasna teorija" prijel celo kot terminus technicus, pa naj je šlo za zgodovinsko– gonskega grofa Arthurja Gobineauja ali malomeščanskega kan- clerja ter najhujšega zgodovinskega zlikovca Adolfa Hitlerja ali navedenega Alfreda Rosenberga, za nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja ali slavnega glasbenika Richarda Wagnerja (in Cosi- mo Wagner), sicer kot za znanega socialistično usmerjenega rasis- ta… Gobineau je bil nekako presenečen, ko je moral afriškim pri- mitivnim ljudstvom priznati tudi etnično, da so kulturna ljudstva, saj znajo vsa lepo, sproščeno, živó – za razliko od Evropejcev – plesati. Ni pa kulture priznal židovskemu narodu, saj je kot rasist in antisemit menil, da so Židje protikulturni. Akomodacija ideolo- gije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglav- ju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… omenja tvorce rasno-"teoretskih" stereotipij vedno v kontekstu državno ideološke javnosti, ki ni prenesla niti ustvarjalne svobode ali akademskosti. Predsodki zoper Žide so bili evropsko sovražni preprosto iz trgov- ske ali bančniške konkurence ter iz zavisti, ker so bili Židje sposo- bnejši, ne da bi kot enakovredni po narodnostih v Evropi vnaprej sodelovali posebej v krščanstvu; kot za šalo so se dali nekateri krs- titi, le zato, da so kot krščanski Židje tudi uspeli v javnosti ali v katoliških in protestantskih državah. Šele v postmoderni dobi in v boju zoper islamski terorizem se je pokazalo, da so lahko Židje 26 izvrstni borci zoper svetovni in nacionalno nestrpni ter islamski terorizem in da lahko ukrepajo v svoj ponos in slavo na mednaro- dnih ravneh ter z odločilnimi vplivi. Toda krvne cene, ki jo je zaharačil fašizem ali vodjevstvo v sistemu izvrševanja politike nacionalno socialistične nemške proletarske partije, ne bo sodob- no židovstvo nikoli pozabilo, prav tako ne krvnikov 2. svetovne vojne. Zaradi ponižljivega nagajanja, onemogočanja, zaničevanja in antisemitskega izgredništva so se bili prisiljeni tisoči židovskih znanstvenikov in umetnikov izseliti, od utemeljitelja splošne rela- tivnostne teorije, fizika Alberta Einsteina do utemeljitelja psihoa- nalize Sigmunda Freuda…, sicer pa so emigrirali med likovniki – arhitekti Breuer, Gropius, Hilbesheimer, Mendelsohn, Mies van der Rohe, Martin Wagner ter - kiparji, slikarji, grafikii Adler, Albers, Beckmann, Belling, Bellmer, Cointh-Berend, Johnny Friedländer, Grosz, Hans Hartung, Heiliger, Th. Th. Heine, Kandinsky, Kurt Schwitters in Vordemberger-Gildewart in drugi. Nacisti so odpustili tudi večino ravnateljev kulturnih ustanov, muzejev in galerij, založb in gledališč, izmed lastnikov umetniških založb in trgovin ter izdajateljev umetniških revij so iz Berlina emigrirali B. Cassirer, A. Flechtheim in H. Walden, z Dunaja pa B. Horovitz. Prav tako so bili mnogi židovski znanstveniki in umetni- ki izločeni iz akademij znanosti in umetnosti ter iz likovnih akade- mij in z univerz. Zaradi stereotipij antisemitizma, da so Židje kul- turno kontraproduktivni ali zmaličeni, se jim je oblastno prisojala zrojena ali sprijena umetnost (die entartete Kunst), zato so jih javno zasmehovali in zasramovali, zaradi židovskega rodu in druž- 27 benokritičnih del ter abstrakcije pa so njihova dela izločili iz nem- ških galerij in muzejev, nekaj so jih celo prodali na tujem, nekaj zažgali, med njimi dela Arhipenka, Barlacha, Baumeistra, Beck- manna, Braqua, Chagalla, Corintha, Deraina, Dixa, Ensorja, Fei- ningerja, Gaugina, van Gogha, Grosza, Haeckla, Kirchnerja, Klee- ja, Kokoschke, Lehrmbrucha, Liebermanna, Marca, Modersohn- Becker, Modiglianija, E. Noldeja, Pascina, Picassa, Roederja, Kar- la Schmidta-Rottluffa, Vlaminca in drugih. Na drugi strani pa so si razni nacisti prilastili naropane umetnine in cele zbirke, prime- roma samo v okupiranem Parizu med najpomembnejšimi Bernhe- im, David-Weill, Rotschildi, Seligman, Wildenstein – sicer pa naj bi iz njih nastal nacistični megalomanski muzej v Linzu. V zameno za visoko umetnost so nacisti vsaj od leta 1938 do 1945 ponujali prikrojeni klasicizem in kič domačijske umetelnosti, poveličevali so arijskega ali germanskega ibermenša ter uvajali meščuharsko pornografijo. Posebne vrste sovjetskega komunističnega nacizma je v umetnostih do zloma Sovjetije zganjal tako imenovani sociali- stični realizem, ki je po birokratskem nadzoru dovoljeval stil in tematiko tako, da so umetniki vpeljali kasarniško estetiko in v velikem kiparili celopostavne ali portretne Lenine in Staline ter druge, hkrati pa so razširjali lažni kolektivno domačijski optimi- zem. V tem času je v slovensko umetnost nadrealizem vpeljal duhovnik slikar Stane Kregar. Domovinskost so nacionalno in z antisemitskimi predsodki slavili že pred nastopom nacizma, fašizma in komunizma. Pelikanovo 28 delo v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… obravnava omenjeno tematiko tudi v navzkrižjih slovenskih meščansko- političnih taborov in katolištva. V nasprotju z rasnimi teoretiki so pisali in delovali v obrambo resnice mnogi židovski avtorji, zlasti avstrijski ter nemški. EP je v zgodovinski obravnavi Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… osvetlil židovsko vprašanje in politično katolicistični odnos do modernosti večstransko, saj je upošteval tako negativne in krivične oznake nacistov, fašistov, socialistov ali komunistov in avtorje židovskega rodu – z izjemo K. Marxa kot brezdelnega emigrantsko nezaposle- nega alkoholika in socialnega odvisnika, ki se je v zdrsu spremenil v teoretskega antisemita. EP je v vire in referenčno strokovno lite- raturo razgledano uvrstil vrsto izjemno atraktivnih del, ki razkri- vajo ne le ideološke predsodke, ampak tudi duha časa, po katerem se taki predsodki nastali. Antisemitska zabavljica jezuita Petra Abla, navedena v nemščini (ibid., 97. str.), preprosto karikira pre- hod od tiska do – ciljnega - občinstva, doda ložo, vse skupaj pa se zmeša pod okriljem židovstva: " Je tisk udobno vsemu kos, ko vodi publiko za nos, in loža, ta že lahkih nog, nam vodi tisk in publiko okrog, in tisk in ložo, publiko nam spelje v vrtež židovstvo." (prevod. V. Gajšek), 29 kar nedvomno kaže, da je bila prižnica javno prizorišče zasmeha in obstranskega, večkrat moralno navdihnjenega obsojanja. K jugoslovanskemu premisleku in ob slovenskih pomislekih o problematiki židovstva, ki se lahko nanašajo na zgodovinsko štu- dijo Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Sloven- skem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, je mogoče zaznati, da se o židovstvu pravzaprav ni mnogo pisalo ali razpravljalo, gotovo iz jasnega in enostavnega razloga, ker je bilo v Sloveniji premalo preživelih judovskih družin, da bi se posebej še po 2.svetovni vojni uveljavljale v slovenstvu. Zato pa je toliko bolj zanimiv delež premislekov o židovstvu pred 2.svetovno vojno in posebej med 4–letno vojno. Dve štiriletni sve- tovni vojni sta zgostili uničevanje, zaničevanje, poniževanje in zapiranje ljudi, ko so se družbeni redi razsuli in so se pojavljale nove države, ki so v svoji nacionalni prepoudarjenosti že kot vele- sile v 1. svetovni vojni xyxyyxyxy. Delitev sveta po velesilah se ni dogajala po židovski ali nežidovski evropski opredeljenosti, mar- več po načelu nacionalnih držav, ki so v 20. stoletju uvajale veči- del diktaturo oziroma oblike socialne revolucionarnosti, v katerih so uprizarjali vodje držav in totalitarni režimi tudi lov na čarovni- ce ter so v novih, moderno industrijskih razmerah bili prisiljeni izsiliti merjenje moči v oboroženih vojnih spopadih. Rimskokato- liška cerkev je kot tako imenovana verska skupnost varovala vsaj katoliške narode, kolikor jih je mogla, obenem pa si je prizadeva- la, da bi se narodi med sabo na koncu koncev spravili. EP v knjigi 30 Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… ugotavlja, da so se cerkvene strukture na Slovenskem komaj mogle ovedeti nevarnosti, ki je pretila vernim ljudem, da jih iztre- bi, ker so slovenskega rodu, saj je znano drobtinčenje političnih sil že v jugoslovanstvu in prej pod habsburgi dobesedno zmlinčilo slovensko-svetovno napredovanje. Položaj družboslovnih in slo- venskih zgodovinskih raziskav, ki jim pripada EP, je po svoji nara- vnanosti in bistvu mednaroden, kar se izkaže celo tedaj, ko govori o tipičnih razmerah intelektualne akomodacije ideologije politič- nega katolicizma na Slovenskem, posebej še v poglavju, ki govori o slovenskih in evropskih Židih, o liberalcih, prostozidarjih, prote- stantih… Posebna kakovost tovrstne zgodovinske obravnave je v historičnem mišljenju, ki se ne pretvarja, da je nad snovjo "objektivistično" ali le "pozitivitično", zato obravnava tudi zgodovinska dejstva v logičnem kontekstu zgodovinskookoljnih doga- janj in po prevladujočih vzorcih zlasti politične mentalitete, tudi idejne zasvojenosti primeroma od konca 19. stoletja do leta 1941. Ne gre le za raziskovalnozgodovinsko dejstvo, da Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… govori o odnosu Cerkve do slovenskega nacionalnega in židovskega vpra- šanja, ampak da sploh govori o tem. Etično načelo odgovornosti, ki je vsebovano v Akomodaciji ideo- logije političnega katolicizma na Slovenskem, ustreza zgodovin- 31 ski vesti in zavesti, tako da nam EP pravzaprav odkriva pozablje- no, zato kakor tajno zgodovino, in to v preseku obravnave pred- sodkov in obračuna z ideološkimi stereotipijami. Pelikanovo delo v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… (ibid., 96– 137. str.) izčrpno in v kratkem govori o preteklem slovensko kato- liškem odnosu do židovstva v evropskih razmerah, manj pa o odnosu zasužnjenega slovenstva pod velesrbsko hegemonijo s pravoslavno–jugoslovanskimi cerkvenimi in nacionalnimi pritiski unitarizma. Pravzaprav so bili Slovenci v obeh Jugoslavijah kakor državni židje, kvečjemu kot balkanski čifuti, ki jih je jugoslovan- ska oblast obravnavala kot nekakšne severno–mitske subjekte, kot nekakšne jodlarske Jude, ki so povrhu še avstrijsko– italijansko usmerjeni. Ne le ekonomsko izkoriščanje razvite Slove- nije kot severne jugoslovanske kolonije pod despotstvom najprej kraljev, potem pa pod ključavničarskim revolucionarnim marša- lom, ampak tudi potiskanje v samoupravno samouničenje je vses- kozi kazalo, da se je vsakokrat projekt izneveril z "liberalizmom", ki je v slovenskem smislu pomenil komaj kaj več kot levičarski radikalizem in odprtje kompartije za nadaljnji nadzor nad deželo. V tem pomenu je vsakokratna jugoslovanska oblast obravnavala celo duhovščino in redovništvo kot nekakšno prostozidarstvo s svojimi dogovorjenimi znamenji in močjo, saj je bil obred svete maše pojmovan samo kot izraz postjudovstva ali celo kot izraz židovske zarote. Slovenci so poleg kosovskih Albancev bili kakor vedno in vsakokrat krivi za jugoslovanske neuspehe: Kosovo je veljalo za najbolj srbsko ali jugoslovansko zatirano in najmanj 32 razvito področje, Slovenija je veljala za uspešno deželo samouni- čevanja, saj je vzpostavila lastni holokavst in zapirala ter uničeva- la lastno inteligenco, čeprav s še vedno avstroogrskimi manirami delovne pridnosti ali dobičkonosnosti. Škoda, ki so jo prizadeli komunisti, nacisti, fašisti s svojimi ne le vojnimi in državnimi zločini kot z uzakonjenim brezpravjem, je bila povzročena tudi z opustitvijo pomoči in dobrih del. Krščanska karitativnost, ki naj bi vlivala upanje, se je v akomodaciji ideologij politično izgubila, v komunizmu pa je bila državno prepovedana. Ni neke objektivne presoje, ki bi bila zunaj zgodovine, četudi je histomatsko razzgodovinjena, situacijsko ali s projekti, ki so jih morala delovna ljudstva izvrševati v nacionalnih socializmih ali v jugoboljševizmih. Vrednost Pelikanovih nizanj zgodovinskih pred- sodkov zoper židovstvo obsega evropsko zavest, ki je v 20. stoletju padla tudi na raven zunajzavestnih ali socialno gonskih razmer, v teh razmerah pa se je porodila kakor "obrambnoodelčna" unifor- miranost ter izvršna strašna oblast uničevanja. Predmet uničevan- ja v državah totalitarizma v 20. stoletju naj bi bili po doktrini obstoječih diktatur prav Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… Tudi v slovenskih razmerah je pred 2. svetovno vojno narasel interes za poizvedbo o židovski mentaliteti, čeprav so slovenski in jugslovanski zgodovinarji morali priznati, da so židovski prebival- ci slovenski in jugoslovanski državljani. Tako imenovani politični katolicizem je morda res ponavljal sociološke ugotovitve v eko- nomskih pogledih na Žide, liberalce, prostozidarje, protestante…, 33 skratka glede na vse tiste, ki so zanikovali katolištvo, čeprav se ni uprl mnogo nevarnejšemu pravoslavju belgrajskega centralizma. V tem primeru je mogoče navesti Janeza Juhanta spis Človek – politični subjekt, kjer je rečeno med drugim: » Da bi prav razu-meli novoveško iskanje človekovih družbenih in osebnih temeljev, moramo upoštevati to razpetost. Človek je bolj kot kdajkoli doslej postal iskalec samega sebe, bitje, ki se zaveda svojih razsežnosti, a jih ne more ujeti. Odtod poskus nove utemeljitve iz lastnega temelja, iz lastnih subjektivnih sil. « (št. 108, letnik X, Ljubljana, 1991, 577. str.). Kolikor so lahko Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… politični subjekt zgodovine, to zgodovino tudi tvori- jo, tako da je sama zgodovina večrazsežnostna in se je ne da spel- jati na enorazsežnostno – ali celo na politično–partijsko – linijo enorazsežnih ljudi. Tudi katolištvo v svojem občestvenem razvoju je zgodovinsko večrazsežnostno, dasiprav je Cerkev ena in sveta. Javna ideologija liberalizma je nastala šele z modernizacijo, ko se je družba spreminjala, država pa je hotela nad dogajanji družine in osebe ohranjati totalno preglednost. V smiselni povezavi s Peli- kanovo Akomodacijo ideologije političnega katolicizma na Slo- venskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…je mogoče navesti govor Karla Raimunda Popperja Strpnost in intelektualna odgovornost, ki ga je imel ob podelitvi nagrade dr. Leopolda Lucasa na tübinški univerzi, kjer je izrekel med drugim: » Moje tübinško predavanje, ki naj bi ga danes tu ponovil, je bilo posvečeno temi śtrpnost in intelektualna odgo- 34 vornost´. Imel sem ga, da bi spomnil na Leopolda Lucasa, učen- jaka, zgodovinarja, moža, ki je s svojo strpnostjo in človeškostjo postal žrtev nestrpnosti in nečloveškosti. // Dr. Leopolda Lucasa so decembra 1942 kot sedemdesetletnika z ženo pripeljali v kon- centracijsko taborišče Theresienstadt, kjer je deloval kot duhov- nik: neskončno težka naloga. Tam je po desetih mesecih umrl. Njegova žena Dora Lucas je po njegovi smrti ostala v Theresien- stadtu še trinajst mesecev – lahko je delala kot medicinska ses- tra. Oktobra leta 1944 so jo skupaj z 18.000 drugimi interniranci deportirali na Poljsko. Tam so jih usmrtili. // To je bila strahot- na usoda. In to je bila usoda neštetih ljudi; osebnosti; ljudi, ki so ljubili druge ljudi, ki so drugim poskušali pomagati; ljudi, ki so jih ljubili drugi ljudje in jim poskušali pomagati. Šlo je za druži- ne, ki so jih raztrgali, razdejali, uničili. « (št. 77, letnik VII, 1988, Ljubljana, 1428. str.). Podobna kot Popperjeva so tudi Pelikanova izhodišča v Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, kjer je natanko opisano, kako se je pripravljal zlikovsko režimski sistem in kako je ta sistem režimsko tudi deloval, namreč po diktatu ideologizacije in enoumja. Popperjeva izhodiš- ča se nadalje v govoru nanašajo na vlogo razumništva in odgovor- nosti oblastem vdinjajočih se meščuharskih intelektualcev, sicer pa se zavzema za resnico: » Kritični pluralizem je pozicija, da je treba v interesu iskanja resnice dovoliti, da se tekmovanja teorij udeleži vsaka teorija – kolikor več jih bo, toliko bolje. To tekmo- vanje sestavljata racionalna diskusija teorij in njihova kritična 35 eliminacija. Razprava je racionalna; to pa pomeni, da gre za resnico tekmujočih teorij; teorija, za katero se zdi, da se je v kri- tični diskusiji približala resnici, je boljša; in boljša teorija odrine slabše teorije. Gre torej za resnico. « (št. 77, ibid., 1429. str.), potem ko navede še prvega spekulativnega monoteista, jonijskega filozofa Ksenofona ter ga členi v povezavi z evropsko teoretsko- filotofsko tradicijo; ter navede 12 točk kot načel za utemeljitev nove poklicne etike intelektualcev v odnosu do sebstva, med dru- gim takole: » 4. Tudi v tistih naših teorijah, ki so se najbolj obnes- le, so lahko skrite napake; in specifična naloga znanstvenika je, da išče take napake. Ugotovitev, da je dobro dokazana teorija ali široko uporabljen praktični postopek zmoten, je lahko pomem- bno odkritje. / Zato moramo spremeniti svoj odnos do svojih na napak pak. Tu se mora začeti naša praktična etična reforma. Staro poklicno-etično stališče namreč pelje k temu, da svoje napake potlačimo, skrivamo in kolikor hitro mogoče pozabimo. / Novi temeljni zakon je, da se moramo mo, da bi se naučili, kako se po možnosti izogibati napakam, učiti prav iz svojih napakk. Prikri- vanje napak je zato največji intelektualni greh. / 7. Zato se mora- mo trajno ozirati po svojih napakah. Ko jih najdemo, si jih mora- mo vtisniti v spomin; jih vsestransko analizirati, da bi jim prišli do dna. / 8. S tem postaneta samokritičnost in odkritost dolž- nost. « (št. 77, ibid., 1434. str.). Če vzamemo za primer rasno "teorijo", ki je že v izhodišču antropologije zgrešena, kaj šele na temeljih politične antropologije in etnologije, da je človek lahko predvsem pasemsko "čisto" bitje po krvi in mitičnem rodu, tedaj 36 ne gre samo za nekakšno "napako", ki je terjala milijone žrtev v 2. svetovni vojni. Zdelo se je, da diktirajo diktatorji 20. stoletja tako rekoč tudi kot šefi političnih partij ideološko nezmotljivo in da so v kultu osebnosti firerji brez napak. Celo več, prenekateri vojni zločinci, svojčas narodni heroji, so kar izgubili nekako spomin kakor v amnestičnih epizodah in zanikujejo udeležbo v partijskih, vojaških, policijskih in drugih čistkah. In celo v socialistični samo- upravni šoli se je ukinilo samo od sebe, torej spontano, a v imenu interesov kolektiva, sleherno poklicno-etično stališče, ki bi lahko zagovarjalo količkaj cilje vzgoje in morebiti celo izobraževanja. Zato so režimi totalitarizma prikrivali ne le svoje "napake", ampak tudi najstrašnejša hudodelstva, največkrat pod grožnjo novega kaznovanja, zaporov in osamitev. Ko bi bilo mogoče primeroma v slovenskem šolstvu sploh govoriti še o kakšni intelektualnosti – saj je šola le državna kolaboracija in oblast zase -, bi bilo tudi manj kakor dogovorjene in kolektivistično politikantarske shinav- čenosti, tudi manj ideoloških stereotipij, zlasti zoper krščanstvo, manj "discipliniranja" sposobnosti, manj razredniškega onemogo- čanja in bi bila slovenska šola v svojem vzgojno-izobraževalnem sistemu morda kdaj sposobna celo kritičnih, kaj šele samokritič- nih gledišč. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… govori samokritično o napakah političnega katolicizma, obenem še o stranskih poteh idejniziranosti v rasni "teoriji" in v ustrezni tovrstni propagandni literaturi, torej glede zlasti na Hitlerjev Moj boj, ki prehaja iz ene nestrpnosti v drugo in gradi iz 37 nekritičnih napak svojo rasno "teorijo" ter moralo ibermenševs- tva. Zato pa je, kot piše EP v Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, duhovnik in teofilozof Aleš Ušeničnik spoznal prenekatero svojo napako, ki jo je teoretsko zagrešil v povezavi z marksizmom in nasprotovanju marksizma (ibid., 109-116. str.). Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… se opredeljuje za večstransko razumevanje napak rasne "teorije" in za zavržnost amoralnih ali zlih dejanj, ki iz take spolitizirane idej- niziranosti tudi sledijo. Neprizanesljivost "malih ljudi" je bila shujskana v političnih strankah, v nestrpnosti do druge rase ali naroda, vzgojena pa je bila v množičnih zborovanjih ali politično sfantaziranih shodih, ki so bili sicer skrbno zrežirani. Kako je deloval marksistični antisemitizem, se vidi tudi po navedku: » Sicer nikakor ne drži, da je bil (kdaj) antisemitizem sorazmeren s številom židovskega prebivalstva v določeni deželi. Še po 2. sve- tovni vojni in Éndlösung-uśo Žide, ki so se prostovoljno prisel- jevali v Sovjetsko zvezo, spraševali, ali so prišli iz Nemčije ali iz prepričanja. « (ibid., 98. str.). Razčlovečenost antisemitizma torej poizveduje, zaslišuje, s posebnimi navajalnimi ali zavajalnimi vprašanji "preskuša", kaj pomeni priti "iz Nemčije" in kaj "prostovoljno". EP sicer ne navaja, kako so primeroma židovske družine, ki so se po holokavstvu iz Nemčije preselile v skandinav- ske države, oblegale, tudi s pocukrano krščansko dobrotljivostjo, 38 karitativne delavke, ki so ponujale zlasti ob krščanskih praznikih tudi darila – vendar kakor za "povračilo", da bi torej vsaj židovski otroci obiskovali verouk in se dali pokrstiti… Naivna katoliška ali farška dobrota je včasih dosegla z dobrim namenom prav naspro- ten učinek, saj ljudje preprosto niso prav vedeli za strahote, ki so jih preživele družine v konclagerjih in da je bila smrt že povsakda- njena ter preživetje v taboriščih smrti uganka. Ko so se preživeli Židje preseljevali po 2. svetovni vojni po svetu, so nosili s sabo bridko izkušnjo strahotnih zaničevanj in smrtonosne okrutnosti, poznali so brezobzirnost in zaničevanje do uničenja, zato so mora- li tudi postopno sami presegati z akomodacijo na nove družbene razmere hude psihološke in socialno obarvane travme. Nobelovec Isaac Bashevis Singer, ki je študiral kot poljski študent židovskega rodu v Varšavi in je leta 1935 emigriral v Ameriko, je v svojih, v jidišu napisanih romanih tudi magično realistično opisal primero- ma opisal usodo vzhodnoevropskih Židov v preteklosti in sedanjo- sti in kako so premagovali konflikte človeško. Tudi dunajski židovski psiholog Viktor E. Frankl je kot utemeljitelj logoterapije (zdravljenje s smislom) opisal, da je šele z odpuščanje žrtve krvni- kom mogoče preboleti lastno travmo holokavstnih izkušenj, pri- meroma v knjigah Psiholog v taborišču smrti (Mohorjeva družba, Celje, 1983), Zdravnik in duša (Mohorjeva družba, Celje, 1994) ali v Manś Search Meaning (Hodder-Stoughton, London, 1987). Akomodacijo ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… govori o različnih stereotipijah zoper židovstvo, ne podaja pa 39 odgovorov židovstva na stereotipije, kar sicer morebiti tudi ni spa- dalo v okvir Pelikanove magistrske naloge. Glavni problem, ki se poraja s pojavom antisemitizma v različnih oblikah in na različnih ravneh, je pravzaprav porojen v meščuhar- ski zavisti, da so ne le židovski trgovci, obrtniki, industrialci, znanstveniki, umetniki, akademiki, šahisti, psihologi, filozofi, eko- nomi, zdravniki, novinarji… dosegali kakor zlahka odlične uspehe. Povezanost židovskih rodbin, ki so si med sabo znale tudi poma- gati, je prizadelo tiste, ki so vodili družinsko politiko, ki so v drža- vah hoteli preurediti gospodarske sisteme na zgolj politični način partijskega enoumja ali tudi tistih, ki so spodbujali sovraštvo do Židov in tujcev. Od tipičnega slovenskega antisemita Antona Mah- niča do Janeza Evangelista Kreka se odpira vprašanje, čemu je teoretsko ali praktično služilo z rasnimi predsodki obteženo zani- čevanje ter mrzoljudno sovraštvo. Slovenski politični katolicizem, navezan na evropeizacijo bolj kot na jugoslovenarstvo unitaristično sprenevedanje despotstva, ki se je širilo čez narod in vero, je po Pelikanovem, v 4. razdelku ali toč- ki /omejenem mnenju, govoril o nekakšni krivdi protikatolištva za tedaj obstoječo krizo, ki se razširijo na problematizacijo moderno- sti v zgodovini 20. stoletja. 1. – Industrializacija in odprava tradicionalnega in ver- nega kmetstva v realnih stanjih socializacije naj bi pouda- rila z naraščajočim prebivalstvom kolektivizacijo, ki da so jo bili 40 pripravljeni voditi židovsko sposobni politični delavci na ravni različnih evropskih javnosti. Slovenska značilna vasezaprtost naj bi bila podobna tukaj židovski. Izza judovsko–grške in krščanske tradicije v svetovni civilizaciji in evropski kulturi naj bi se pojavili moderno – politično – katolištvo, nacionalna država s parlamen- tarno ureditvijo in demokracijo, naposled pa celo v državni politi- ki prevladujoče židovstvo. Bolj ko se je širila industrializacija, močnejši je bil kapitalizem. Vprašanje postindustrijskih družb in globalne informacijske druž- be postavlja v ospredje kmetujoče prebivalstvo v njegovi tehnološ- ki opremljenosti, medtem ko je industrija že dovolj tehnizirana, da lahko proizvaja množične proizvode za množično in veleblago- vno prodajo po svetu. Vprašanje "židovstva" je v tem primeru že docela preseženo. 2. – Problem urbanih okolij, ki so manipulirala s prebi- valstveno politiko tudi na račun fizičnega ali industrij- skega tovarništva in dela, je prepoudarjal blaginjo le na teme- lju fizičnih opravil v državi – tako se je pojavil socialistični kult dela. Celo več, v moderni dobi je bil kriterij dela kakor absoluten, dovršil pa se je v horukarstvu in udarništvu ali v doseganju delov- nih norm, vse do izčrpanosti delavstva in do stahanovščine. Razvoj urbanih okolij ima svojo mestno zgodovino. Zgodovina urbanizacije Evrope in sveta kaže, da so v mestih lahko prebivali različni socialni sloji in pripadniki različnih prebivalstev. Domala 41 vsa poststrukturalistična teorija in postmoderna študioznost se je obrnila k zgodovinskemu razvoju mest in velemestnih evropskih ter svetovnih okolij, k vprašanju arhitekture in naseljenosti, k vprašanju oblikovanja kulturnega urbanega okolja ali k vprašanju kulturnih, izobraževalnih in zato manj označenih državnih inštitu- cij ali zavodov. V evropskih mestih je bilo židovsko prebivalstvo v svojih getih neločljivi del mestnega ozračja in razvoja. Urednik e-revije Luwigana Vladimir Gajšek je pisal v prvoosebnih in doživljajsko– zgodovinskih podobah tudi na kratko v Knjigi o Mariboru o mari- borskih Judih med drugim takole: » Mariborski Judje in drugi - Kdo pa še ve, kako sva naposled na primer z mariborski židovskim prijateljem Mirkom Trstenjakom – "Mišom Ben Levyjem", stanu- jočim z mamo, upokojeno šefico mariborskega zobozdravstva, namreč v peterkotni stavbi Mariborskega dvora čez Dravo, na Lju- bljanski ulici, kako sva kdaj do pozne noči prediskutirala tudi filo- zofska vprašanja Einsteinove splošne relativnostne terorije, kaj sva rekla vse o Hilbertovih prostorih in o Davidu Hilbertu, kaj o Wernerju Heisenbergu, kaj sva govorila o Moritzu Schlicku, o Ludwigu Wittgensteinu, o Rudolfu Carnapu, o Bertrandu Russelu, o ruskih atomskih fizikih in o vrsti cionističnih politikov, ko sva si kuhala hrenovke in kavo ali ko sva šla posedat na vrt hotela Orel v vročih poletnih večerih – ko je Miša zadela kap, sva bila z mamico 42 edina, ki sva ga obiskovala in sem skrbel za bolnega prijatelja, kolikor sem pač mogel in znal. Življenje je Miša teplo: rojen na Češkem, kjer je študiral očka Ante Trstenjak slikarstvo in se poro- čil z Judinjo, je dobival že dvanajstleten elektrošoke, ker je bil drugačen od drugih, v resnici pa ni bil, kolikor sem ga poznal, v svojem čudaštvu nastopaštvu zasuknjen, kakor so bili sicer mnogi, ki veljajo z izobrazbo za intelektualce. In ko sta bila Miševa oče in mama vsak v konclagerju, so Miša oddali v skrbstvo in rejo drugi družini, da je pazila nanj, kljub vsemu se je vse dobro izteklo in so pozneje Miša preselili, potem ko sta bila oče in mama že v štajer- ski prestolnici, tudi Miša semkaj. Seveda so bile z njim šolske težave, kakor so vedno z genialci in s tistimi, ki izstopajo iz reda: da je bil Mišo izredno poslovno sposoben, se vidi v tem, da je znal prodati očetove slike za lep denar v tujini, govoril pa je tudi poleg slovenščine še češko, nemško, angleško in jidiš. Pa vendar ni bil ukrojen po normah in kroju malomeščanstva in ne po manirah tiste zglednosti, ki se ukvarja z drugimi norostmi in zahrbtnostmi. Kdo pa še ve, da so obstajala pristna prijateljstva, ko ni bilo važno, ali si ravno avstrijski ali židovski Mariborčan, marveč je bilo važ- no, da smo prijateljevali – brezinteresno, v čemer je skrivnost pri- jateljstva samega, ki se ne ozira na spol in starost, ne na premože- nje ali na stan in poklic. Po 2. svetovni vojni ni bilo več priložnosti za nikakršno človeško pasemsko mržnjo, edino iz "Čehov" smo se kdaj norčevali otroško nedolžno, ko smo rekli "šécko–jédno" in je rekla tudi moja mama Evi Pungartnik, da je Pemica, s čimer ni 43 mislila nič pejorativno grdega, le tak izraz se je ustalil v mestu. Svojčas sem napisal prispevek za kolega iz študentskih let, politič- nega komentatorja, analitika in kritika Mladena Švarca, sinu par- tizanskih zdravniških staršev, čigar mama je bila predsednica judovske občine, v katerem sem pojasnil nekatere prvine starega judovstva in evropskega židovstva. Z dr. Vladimirom Travnerjem bi lahko kdaj Mirku Trstenjaku, torej prijatelju Mišu ben Levyju povedal: » Prvo mesto v zgodovini židovstva na Slovenskem zav- zema Maribor. Tu je bila v srednjem veku naša največja židov- ska naselbina in tu so živeli najpomembnejši židovski trgovci in bankirji. Srednjeveški Maribor je bil tudi duhovno središče Židov v slovenskih deželah in večkrat sedež vrhovnih rabinov za Štajer- sko, Koroško in Kranj. « Seveda ni bilo potrebno Mišu živeti v kakšnem getu, ko so se preselili v Maribor iz Češke, pa so že poz- nali komunistične pogrome… Oba sva vedela da so morali stano- vati Judje po ukazu papeža Inocenca III. (leta 1215) in po poznej- ših predpisih in uredbah v getih ali, kakor rekamo, v Židovskih ulicah po slovenskih in drugih mestih, ločeno od ostalega krščan- skega prebivalstva, pa tudi kdaj zaznamovani z rumeno krpo na hrbtu ali z rumenim in siceršnjim klobukom, tako da se je že na zunaj videlo, kdo je in kdo ni judovskega porekla. Takšno označevanje je v skrajno brutalni sili in holokavstvu prišlo v modo socialistične diktature 3. rajha. In vendar je dobro vedeti, da prav v naših krajih tistih židovsko označevalnih predpisov vse do izgona Židje niso prav upoštevali in se jih niso strogo držali, saj 44 so bivali boljkone tudi v krščanskih četrtih, prav tako pa so kris- tjani živeli v getih, kjer so pač imeli hiše. Judje starega porekla so bili izključeni iz javnih služb in niso mogli imeti javnih ali držav- nih funkcij v Evropi, zato pa se kajpak uveljavljali v svobodnih poklicih in jih imamo v vseh umetnostnih zvrsteh, kljub lastni prepovedi, da bi se ukvarjali z obrtjo, pa so bili izvrstni izdelovavci pečatov in zlatarji. Poklicno srečamo tudi med ljudmi judovskega porekla zdravnike v Mariboru, primeroma dr. Haim je imel zdrav- niško prakso v Mariboru okrog leta 1452, v nekdanji Cvetlični uli- ci… Mariborski židovski trgovci in vinski trgovci, kot primeroma Mandl, Kam, Elija, sp bili ne le spretni, ampak štajersko učinkovi- ti, tako je primeroma Abrahamu, sinu Manla, podelil Friderik III. Leta 1478 pravico, prodati vsako leto štiriindvajset sodov krščan- skega vina. Židje v tem času kupčujejo vsenaokrog, potujejo in so imeli po tedanjih pojmih svetovna podjetja, saj so segali na Ogrs- ko, v Bosno, predvsem pa so bili vplivni v Dubrovniku. Tudi so se ukvarjali s trgovino tako, da so Židje izvažali govedo, konje, les in drugo, uvažali pa so največ sukno in svilo, zlatnino in drage kam- ne in fine izdelke – ob čemer se spomnim na temelje novega ozi- roma nebeškega Jeruzalema iz Razodetja… Judovski ljudje so prišli v Maribor verjetno iz Porenja, sklepaje po takratnih priimkih: Meier (slovenjeno = Brezovar ali Brižnik, Skr- bnik), Nachmann (slovenjeno = Menjalec [denarja, sinonim za ponarejanje je bilo v ljudskem srednjeveškem smislu ukvarjanje z denarjem, torej še Denarnik, Fičnik, Peneznik, Plenkač, Cvenkač 45 ali kako bi slovenil tovrstni priimek], Gulden (slovenjeno = Goldi- nar, kar pove, da so se ukvarjali z denarništvom, s posojilništvom in menjalnicami), Eisach (Izak) – Blümel, Jaklein, Isserlein (pomanjševalnica, torej slovensko = Cvetličnik, Jakobček, Izrael- ček)…Če štejem stare rodove teh priseljencev in v svetopisem- skem ali rabinskem ter religioznem pomenu za Jude, novovoveške pa za Žide, tedaj vse do ustanovitve lastne židovske države ugotav- ljam ob mednarodnem priznanju, kako so bili večidel ubogi Ahas- ferji, ki jih je nacionalni socializem kot rod Semitov štel s predsodki človeške pasme za manjvredne, jih razvrednotil, potem pa razvrednotene pokončeval in iztrebljal. Že zaradi družbenega evropskega in mariborskega položaja so predstavljali Židje ne samo kot bankirji in trgovci denar meščanom in plemištvu, ampak tudi po veri svojevrstno mestno kasto, pri čemer še danda- nes mnogi napravijo napako, češ da so bili Židje po naravi židje, torej bojazljivi stiskači in pohlepno prihuljeni oderuhi, iz česar se je sicer že Shakespeare ponorčeval v Beneškem trgovcu. Z Mišem skoro nikoli nisva diskutirala, kako so živeli njegovi pre- dniki v mariborski Židovski ulici ali Ključavničarski ulici ali v židovski četrti proti Glavnemu trgu sem, proti Vetrinjski ulici tja… Vedela pa sva oba, da je stala sinagoga, torej judovska shodnica in svetišče, na Židovski ulici 4 in da je bila sinagoga za njegov rod zelo, kdaj tudi občansko izključno pomembna – ker se je Mišo preselil iz Prage, je kajpak poznal šolo tovrstne sakralne gradnje s peresnim rebrastim obokom, ki se je izognil križnorebrastemu 46 oboku že v času gotske gradnje, podobno kot je poznal neogotske oblike gradnje sinagoge v Čeških Budějovicah celo z dvema cer- kvenima stolpoma ali gradnjo modernističnih ameriških sinagog, vključno s klubskimi prostori. Tukaj so pokopavali ob svetišču, dasiprav ne bi smeli, Židje svoje rajnke, pozneje pa so židovsko kopališče preselili na tako imenovano Židovsko njivo na Strmi ulici – sam še pomnim, kje je to bilo, kajti po vojni, v času mojega otroštva še tam niso gradili in je bilo strašno zapuščeno, nekoliko navkreber zaraščeno. V Židovski ulici je živel neki stari beraški Žid v prvem nadstropju, bil je zapuščen in sam, ne vem več, kdo me je pripeljal k njemu, da sem mu šel kruha kupit in po nakup – v sobi je imel po stenah kolekcijo ur, na steni ni bilo križa, imel pa je, če se ne motim, menóro in druge svečnike in vsakovrstne dragotine, bil pa je neki tudi zbiratelj knjig in numizmatik – za "honorar", ker sem mu poslej še kdaj prinesel tudi hrano iz restavracije in v otroški soci- alni prostovoljni pomoči, mi je osameli starec, menim, da je zase momljal jidiš, poklonil nekaj srebrnikov Marije Terezije… Ravno v Mariboru so se Judje lahko vključevali v družbeno življenje in so bili zgodovinsko premožnejši del mariborskega prebivalstva. Z Mirkom Trstenjakom, Tünekovim sinom, ki se je nekega dne prelevil dodatno v Miša ben Levyja, sva prigriznila med pomenko- vanjem večkrat maces, seznanil sem se določneje s sedmoramnim svečnikom, torej z menoro, s Toro in Mišmo ter sem krščansko prijateljeval s tem židovskim genijalcem, saj je poznal fiziko in 47 matematično filozofijo ter zgodovino naravoslovnih znanosti kot nihče, ki sem jih srečal doslej. Jedla sva maces, ki mi ga je ponu- dil. Vedel sem kajpak, da je bil najstarejši doslej znani mariborski rabin Abraham (umrl, kot je razvidno z nagrobnika, 12.9.1379), nadalje eden od njegovih naslednikov Isserlein iz Kremsa, o kate- rem poroča Graetz, da ga je leta 1407 cesar Rupert Palatinski ime- noval za vrhovnega rabina nemške države in čigar vnuk je bil naj- večji duh mariborskega in na Slovenskem upoštevanega židovs- tva, namreč Izrael Isserlein ali Isserlein Petahjá ali Ezra Maribor- ski, ta je, po Herzogu, živel kot deželni rabin Notranje Avstrije ter je znan po spisih Terumat–ha–dešen ( Dar 354 pravnih mnenj) in Pesakim–u–Ketabim ( Odločbe in listine). V mariborski sinagogi so imeli Judje občinske seje svoje občine in sodne razprave in gotovo kot verniki službo verskega pouka ter v Židovskem stolpu Talmudsko šolo, ki so jo zgradili leta 1477, sicer pa so v sinagogi redno opravljali sobotno službo božjo v ozkem prostoru, kjer so imeli ob menórah zagrnjeno skrinjo zaveze, sredi molilnice pa prostor za branje Tore oziroma svetopisemskih besedil Stare zave- ze. Mišo je bil veren človek, verjetno je bil tudi krščen, saj je pisal tudi pesmi o Sinu Božjem in se je izpovedoval po notranjih občut- jih in s krščanskimi, ne le morebiti zgolj z judovskimi simboli. Poleg rabinov so bili znani mariborski židovski posojevavci in menjavci denarjev, naj jih naštejem nekaj v zgodovinskem ali let- nem zaporedju: Jeslein (leta 1351), Penditten (leta 1359), Jungemi (leta 1365), Abraham Behem ({Behem = slovenjeno Čeh iz →Bohemia, nemško Bőhmen, torej je prispel iz Češke v Maribor} 48 leta 1372), Natan (leta 1383), Haniko (leta 1384), Šalas (leta 1425), Jahl ({prišel iz Ljubljane} leta 1439), Manl (leta 1455 do 1493), Aram, sin Šamasa Izmaela (leta 1459), Aram, sin Jakoba (leta 1459), Aram, sin Seldmana (leta1478), Nachman, sin dolgega Arama (leta 1492), Sűßkind, sin Mušla (leta 1493) – ti in drugi so posojali denar meščanom in plemstvu, zato so bili kajpak znani, naposled še po zadolžnicah. V pogovorih z Mišem Trstenjakom sva se dotaknila nekaterih sve- tovno pomembnih postaj židovstva, pri čemer sem cionizem in Herzla omenjal jaz, on pa se je navduševal le za židovsko državo. V zagovarjanju svojega židovstva je bil neustrašen, torej povsem razočaran nad puhloglavimi ravnanji socialističnih oblasti, ki so nadaljevala pogrome v bolj rafinirani obliki in onemogočanju spo- sobnih. To pa je sodilo že v zgodovinsko mariborstvo in v konec mariborskega židovstva. Če je bil Friderik III. med sodobniki znan kot "kralj Židov", saj se je za židovski živelj zavzel, pa je njegov naslednik Maksimiljan I. bil antisemit, ki je leta 1496 ugodil po deželnem zboru v Mariboru štajerskim in koroškim stanovom proti odškodnini 4000 goldinarjev ter nepreklicno ukazal Židom, da morajo do 6.1.1492 zapustiti Štajersko in Koroško. Tako so mariborski Židje morali vdano razprodati svoje imetje in za vedno zapustiti mariborski geto. Iz Maribora izgnani Židje so se razselili in se naselili vse od Trsta do Dunaja od Moravske na Poljsko, od Gradiškega do Gorice in severne Italije, v Benetke, Padovo in Split…: spomin na Maribor pa je ohranjen v njihovih razširjenih 49 židovskih imenih, kot so Marburg, Marpurg, Morpurck, Marbur- ger, Morpurghi, Morpurgo, tako je bil primeroma znameniti rabin Semarja Morpurchi v Padovi (leta 1623), bili so tudi znani zdrav- niki, primeroma v Krakovu David Morpurgo Aron (do leta 1648), Aron Marpurgo, sin Samsona (leta 1671), Simon Marpurg Craco- viensis (leta 1664 do 1666), profesor zdravilstva v Padovi; na Dunaju je živela še v času pred 2. svetovno vojno rodbina univer- zitetnega profesorja Otona Marburga; potomec mariborskih Židov je bil tudi Vid Morpurgo, ki je v Splitu – tu je bil med drugim deželni poslanec in predsednik trgovske zbornice – ustanovil znano knjigarno in tiskarno in kjer je leta 1862 izšel prvič Narodni list, glasilo narodnega naprednjaštva. Če sem samo dreznil v Miša z Marxovim Židovskim vprašanjem, pa je zadrhtel, kajti vedel je, kako je tam ravno ta begunec in zapiti lenuh v Londonu prekršče- no pisal neprestano zoper svoje sorojake, za kar je iskal oporo celo v nemški klasični –filozofski– ideologiji in absolutni državi, kjer je proglašal Žide samo za najbolj eksotične in ekscentrične kristjane ter narobe, kakor pač je bilo v modi tudi tedanjega wagnerjanstva ali siceršnjega ničejanstva… In ker nisem mogel govoriti z Mišem o kakšnem "marksizmu– leninizmu", ki je tudi s pogromi uničeval židovske občine in iztre- bljal Žide ter jih "internacionaliziral" na nekakšen sovjetski ali veleruski način, sem se pač rajši pogovarjal z njim in drugimi, če se je le dalo, o Franzu Kafki in njegovih delih pa o njegovem praš- kem življenju – družina Trstenjakovih je namreč tudi živela v Pra- 50 gi, preden so se preselili v Maribor in je bilo Mišu dobro poznano tamkajšnje kulturno ozračje, literarno in znanstveno življenje, še okus praškega mesta, obvladal pa je kajpak praški dialekt. Mišo se je strinjal z mano, ko sem mu omenjal praški jidiš teater in kako jidiš pravzaprav izginja z naselitvenih območij sveta, kar je ugota- vljal že tudi B. Singer ali buchenwaldski taboriščnik in pisatelj Elie Wiesel…Ker sem pa obvladal nemško in slovensko, sem vedel, da v domači evropsko rabljeni hebrejščini govorijo Židje mameloš, torej doma svojo materinščino jidiš, judovska govorica jidiš pa je bila dobesedno prepojena tudi s sposojenkami iz slovanskih jezikov, naposled tudi pa so besede jidiša sposojenke, ki se slovensko končajo z obrazili: – njak, – nik, – nica, –ke, –inke, – ina, ja, to si piši v úho, primaruha!; med slovenske sposojenke pa spadajo nedvomno: brusnice = brusnice [ki so bile tudi slovensko v jezikovni rabi mlajšega izvora in šele uporabljene v času med vojnama], gomba → goba = goba, grabljen → grabiti, grabljati [listje, seno], jadn → jaditi, jeziti, uničiti = jeziti, togotiti, kriwde → kriv, krivda = krivda, mezynik → mezinek = mezinec, ouskor- njaju → auskoreniniti = izkoreniniti, trepičke → trepetati, trepe-tec = tretepetati, trepečem, ugerke → u–Gurke [nemško– slovenska skovanka] → ugorka = kumara, vesne → vesna [pesniška beseda za vigred, slovanska boginja pomladi Vesna, tudi osebno ime] = pomlad, mladoletje, žedne → žeden [v govorni rabi v okolici Ptuja] = žejen… Podobno kot so se v mariborščini naseli- le pred vojno nemške skovanke in popačenke, pač izraz večstolet- nega medsebojnega mestnega sožitja z mariborskim avstrijstvom, 51 prav tako kdaj celo stavčna stava, je vplivala slovenščina na mari- borski jidiš, ki se je razširil po evropskem svetu. Osebno skoro nisem poznal v otroštvu človeka, ki bi ne poznal besede špricar (brizganec), avstrijskega pozdrava serbus → servus [iz latinščine = suženj, ker je moral suženj pozdraviti gospodarja: »Servus sum« = »Suženj sem«] = pozdravljen, ajznpon → die Eisenbahn = železnica, ajznponar → der Eisenbahner = železničar, glih → gleich = prav, ravno, flaša → die Flasche = steklenice, šalter → der Schalter = okence [na pošti, v banki ali uradu], se mu ne šajna → es scheint ihm nicht = se mu niti ne zdi, se mu ni posvetilo, šefla → die Scheffel = zajemalka, korec, mernik, šajba → die Scheibe = šipa, šimfati → schimpfen = psovati, preklinjati, zmer-jati, misšaufla → die Mistscauffel = smetišnica, širhakl → der Schierhackel = žarač, trotl → der Trottel = tepec, trapec, bebec… Provincialno bi bilo, ko bi govorili samo in samo mariborščino, saj sem se moral sproti naučiti pravilnih slovenskih besed za mnoge reči, tudi pravilne izgovarjave, ki pa ni bila "slavistično" narejena, marveč v uglajenem in naravnem slogu, ko sem opazil, da nagla- šajo po mariborsko običajno na prvem zlogu, na primer zgódovi- na namesto zgodovína in podobno. Le Mišo pa je govoril tradicio- nalno mariborsko, povrhu še kdaj s pogrkavajočim rkanjem in je kdaj zavil tudi po češko, po praško, še zlasti, ko je oponašal Karla Čapka… Kljub temu, da je Maribor bil strpno mesto medsebojnosti in nav- zlic svinjskim posegom, da bi se zlasti v kulturi "ambiciozno" 52 bolestno sprli med sabo, je obstajala vsaj tradicija soglasja med mariborstvom in židovstvom. Tradicija nove avstrijskosti v 18. stoletju je namreč spet prinesla možnost židovskega življa večnih ahasferskih in za trgovstvo, bankirstvo in svobodne poklice talen- tiranih židovskih ljudi. Med mariborskimi pisatelji je prevladovala do tovrstnega židovstva slejkoprej nebrižnost. Mišo je živel sicer z ločenko medicinko in njenimi otroki, ki jih je imel očetovsko rad, saj je družino pravi oče zapustil. Otrokom je resno pojasnjeval, kadar so ga vprašali kaj za šolo in jim pomagal, tako je imel, rekel bi, zunanjo družino in oskrbo. Na koncu je ostal pravzaprav, ko ga je kap zadela, povsem sam, njegova mati pa je bila preveč v letih, da bi storila karkoli zanj, saj še sama ni mogla. Edini, ki sem ga prijateljsko oskrboval, sem mu ostal jaz… Social- no skrbstvo je tudi poskrbelo zanj, ko je ostal nemočan in bolan ter si po možganski kapi ni več opomogel – podobne zgodbe se dogajajo kjerkoli v Sloveniji, tudi v Ljubljani, kjer je pozneje zade- la možganska kap prijatelja Milana Štanteta, strokovnjaka za Indijo in komparativista, in so ga vsi tako rekoč zapustili, tudi dekle, ki je živela z njim, le da je bilo z Milanom še toliko slabše, ko sem ga moral včasih na ulici tako rekoč pobrati podelanega, ga smrdljivega vsaj malo urediti ter pospremiti domov, da se je oko- pal… Mišo ben Levy, danes že pokojni prijatelj, pa je v Mariboru ven- darle predstavljal posebnost. Mnogim je bil v nadlego, ker je vedel, še bolj pa, ker se ni bal komunizma, a se je vsaj lahko zgo- 53 varjal na čudaštvo: zaposlen namreč ni bil, pa je vendar po zvezah in sicer dobro živel, tudi z odprodajo očetovih slik po svetu in morda s članki v tujem znanstvenem stisku. O mariborskem židovstvu bi opombarsko po Travnerju veljalo: » Mnogo podatkov so mi dali dr. Danilo Herzog, deželni rabin in vseučiliščni profesor v Gradcu, dr. Lavoslav Šik, prvi predsednik židovske občine v Zagrebu in inž. Viktor Marpurgo, predsednik židovske občine v Splitu, « namreč 1935. leta, pač tudi v slovenski vednosti, da je bil dve leti predtem izvoljen s 6 milijoni glasov na čelo nemške države šef nemškega nacionalnega partijno delavske- ga socializma, antisemitski kancler Adolf Hitler. Čistopasemska prireja se je ohranjala povsod tam, kjer je prevladal avtoritarni karakter, kakor ga je opisal tudi primeroma Th. W. Adorno, sicer pa tudi v Anatomiji destruktivnosti Erich Fromm… – Problem strahotnega nasilja nad tudi pripisanim židovstvom se je pokazal v ljubljanski osnovni šoli, ki jo je obiskoval moj sinko: vrstniški nasilneži in kriminalni delikventi ter razredni pretepači so rabljevsko primeroma zvlekli mojega otroka na šolski klozet, tam so ga pretepali do krvi in ga stolkli v nezavest, obenem pa so ga žalili v psovkah jugosoldateske, da je Žid in da bodo izvajali nad njim holokavst in nas iztrebili, tudi so v straniščnem kotu zadaj napisali na papir šeleshamer posebne plakate z gesli, kaj bodo storili z mojim otrokom, ki da je Žid – situacija je pač skoro identična s časom, ko sta morala moja mamica Ana in očka Avgust Gajšek culo pobrati in so ju tudi samo s klofutami odgnali 54 tisti redarji s hakenkrojci na rokavnih trakovih in zastražene z drugimi zavednimi Slovenci v plombirane živinske vagone…, ampak takrat je bila vsaj vojna. Ko je namreč pretepen in omahel sinko priklamal domov, ni bilo najhuje, da so se otroci sodrge izži- vljali nad njim fizično, ker je pač manjše postave in se ni navajen pretepati, marveč so me zabolela vprašanja: » Očka, ali smo Gaj- ški res Židje? Kdaj bodo nad nami izvajali holokaust? Kajne, da me ne bodo ubili? « in podobno. Povedal sem sinku, da se kaj takega ne bi smelo zgoditi, tudi ko bi bil židovskega rodu. Kot ponavadi se otroškim kriminalcem v šoli ni zgodilo nič, postsocia- listična šolska oblast pa je ljubljansko ne le povezana med sabo, marveč se je izživljala še naprej ignorantsko. Tudi ko sem prijav- ljal pozverinjenost v osnovni šoli, se nikomur ni nič zgodilo – vse dokler nisem bil zaradi odkritega nasilja nad otrokom sinka pre- šolati – na šolsko klop so mu namreč označno z velikimi črkami napisali najsramotnejše vzdevke in psovke, pa tega nobena od tovarišic pedagoških delavk več kot mesec dni pred koncem šole še opaziti ni hotela, šele ko mi je sinko povedal, da res pišejo svin- jarije na njegovi in edinole na njegovi šolski klopi z vodoodpornim flomastrom čez vso klop, sem se nekega dne, sprva nisem namreč niti verjel, da se lahko taka gonja in perverzija sploh dogaja, odšel v otrokov razred in res videl svinjski napis čez sinkovo celotno šolsko klop ter ukrepal – že naslednji dan so morali napis izsmir- kati, ker z nobenim čistilom tudi tovariš pedagoški delavec, ki uči predmet tehnična vzgoja, v petem razredu ni mogel in ne ob pomoči šolskih snažilk napisa izbrisati s čistili in razredčili. Svo- 55 jat, ki bi brž izvajala pogrome in holokavst, tudi vse tisto pretepaš- tvo lahko razsaja na taki šoli še kar naprej, v vednosti pač, da itak nihče na šoli ne ukrepa. Pretepanje in zaničevanje sem javil rabi- nu v Trst, ki se je takoj odzval in mi pozitivno odgovoril, obžaloval je, da se kaj takega sploh še lahko dogaja. Na eni strani je država z vso znano represijo in zasliševalnimi metodami in s policijsko samozaščito, na drugi strani pa je judovstvo, četudi le pripisano s strani zlikovcev naši družini Gajšek. V tem vidim pravzaprav dolo- čno nasprotje med državo in civilno družbo. Razdiralne sile, ki delujejo avtoritarno v šoli in soseski, torej tudi na ulici, pa uniču- jejo najprej slovensko narodno identiteto, v nižji razrednosti malomeščanskega – tudi otroškega in mladinsko skrajno objest- nega in nevarnega – nasilja odpravljajo naposled sleherni smisel civilne družbe. Protikulturna beda tako odgovarja na tisti sloven- ski kulturni kapital, ki ga zatrejo cinično že na začetku, največ pa ob meščuharski podpori in z mladinsko ter otroško razrepenčeno- stjo in jezavostjo, ko se v kontekstu nižje malomeščanščine dogaja zlo. Na ljubljanski šoli, ki jo je šoloobvezno obiskoval moj otrok, dokler ga nisem moral zaradi krvavega tepeža prešolati le v drugo ljubljansko podobno okolje, so itak pozdravljali mimogrede z Merhaba in kvečjemu s psovko, tovarišice pedagoške delavke in pedagoški vodja šole pa niso ničesar zanalašč uredili. Ugotovil sem, da gre večinoma za pedagoško priseljeno komunajzarsko– pedagoško sproletariziranost in skrajno prostaščino, ki nenehno 56 občuteva nekakšno jugonostalgijo, kajpak tranzicijsko še iz obdo- bja, ko je lahko ljudsko tovariško miličništvo pač pretepalo po diktatu jugokomunizma vse, ki so bili že otroško politično sumlji- vi. Med šolami obstajajo formalne vezi, ki se "statistično" ozirajo samo na zapisane ocene, nikakor pa na protididaktično poljub-nost tovarišic in tovarišev iz pedagoškega večinskega (lumpen) proletariata, ki itak sposobnega otroka, podobno kot v Cerkvi, oceni ljubljansko negativno vnaprej, ga rafinirano in tiho obsodi s slabimi ocenami na ponižanje, le da bi se "pokazali" v oblastveno- sti, kako da so v tovarišijah zadrti v zaposlenost in kako so zlasti pedagoške vodje nastavljeni postkomunajzarsko. Obenem pa so tovrstni tipi okrutnega ravnanja in šolske oblasti itak anonimni in bolj s kanclajskimi fuksami lajavi, ko jim naposled ne preostane drugo "orožje" kot naklepno pripisovanje negativnih ocen sposob- nim otrokom. Kaj naj pove vsem takim Ivan Brajdić Z one strani Kolpe, ko nahaja v Slovenski poeziji: mladost in vitalnost: »In Vladimir Gajšek vzkrikne z bolečino: ´ Pusti me v hladni zemlji / mati mati / tako lepo je brez izhoda!´ Človek je ´vržen´ v ta svet osamelosti, toda strah, tesnoba, gnus, apatija in brepotje so pri- marne lastnosti človekove biti dandanašnjega dne.« Tako je zapisal Brajdić leta 1965 v zagrebškem Telegramu, kjer sem objavil pesmi na naslovnici in kjer so o mojem pesništvu pisali poleg Brajdića tudi drugi. Avtor je vzel moje zaključne verze iz balade Edvard, ki sem jo napisal štirinajstletnik, očaran z zna-menito istoimensko škotsko balado: mrtvi sin govori iz zemlje 57 svoji lastni materi sinomorilki, da ji je odpustil. Posameznik je nemočno podvržen usodnosti nesmiselnega obstoja, meni Brajdić, nemočan je, da bi odkril zakonitosti takšnega stanja, ker so stvari češ v svoji potegavščini nerazumljive in neprimerne, kakor bi bilo možno pripisati koprskemu pesniku, ker » ńesmiselno je zdaj prepirati se / kričati r ati e resn snic ico, o,ŕazlaga Gajšek. Še več, ta povsod- nja otujenost kakor da je povsem razumljivo stanje današnjega človeka, in to je tisto, kar šokira, kajti, pravi Adorno, ńe šokira tisto, kar je čudno, temveč kar je čudežno razumljivo samo po sebi´. Očitno, če gledamo s te točke opazovanja, to ni poezija, ki se odziva na življenjske in človeške pojave in probleme zgolj s čuti in občutji, skoro impresionistično, marveč je to poezija, ki, iščoča vsemu najgloblje smisle in vzroke, ko se muči z vprašanji človekove eksistence, hoče biti nasiloma dejavna, groba, drzna, imeti celo v tem svetu določno ´praktični pomen´. Dobimo vtis, da je sama zase rušilna, da v tem gnevu in uporu zavrača vse dotedanje vrednosti, razbija mite, podcenjuje vrednostne dosežke preteklosti. Pa vendar temu ni tako« in » Nekaj je gotovo: to ni poezija malodušja in vzdihovanja, sentimentalnosti in občutkov le osamelosti, le otujenosti, najsi pogosto zveni gorko in gnevno, skoro mračno. To je vendarle poezija svojevrstnega aktivizma. « In človek ob takih ugotovitvah pomisli brž na predvojno Katoliško akcijo in na spodbujanje pesmi. To velja za silovite, znamenite pesnike barde, med katere spadam, saj je bilo slišati moj pesniški glas pretresljivo, prešinjeno v srcu od neba do zemlje. V času osa- mosvojene države, ki se ni konstituirala več na slovenski literatu- 58 ri, je poezija menda odveč. Samo da ljubljanska postsocialistična šolska okrutnost sovpada pred iztekom tisočletja in ne glede na vse ugotovke o poeziji človekove smiselne dejavnosti, sovpada z negativno pedagogiko, ki daje oblast v osnovni šoli tovarišicam pedagoškim delavkam, tem pa človek tudi po najboljši volji ne more pripisati lastnosti učiteljice, podobno velja za moške zapos- lene osebe. In se vprašujem, ali še velja za ljubljanske in maribor- ske razmere pred koncem tisočletja, kar je zapisal Brajdić leta 1976: » In medtem ko so vstopili njegovi pesniški vrstniki v litera- turo dokaj bučno, v slogu avantgarde – primeroma Tomaž Šala- mun (1941), Vladimir Gajšek (1946) in še nekateri –, jim je Kunt- ner sledil tiho in skorajda neopazno. « Zdi se, kakor da je po skoro tridesetih letih začetkov novega slovenskega pesništva čisto vsee- no, kako se je kdo oglašal. Mariborstvo in ljubljanstvo sta se zaprli vase kot docela samosvoji eksistencialni kategoriji, ki duha in poezije ne potrebujeta več – ne v kulturi ne v šoli. Dandanes še tega ni več opaziti, tukaj je svet zdaj brez poezije, je celo ljubljansko primestni svet grozavosti, ustrahovanja in vnaprejšnje postjugoslovanščine in svojevrstno preigrane, prefrigane, pretentane bizantinščine. Pol javno se ogla- šajo, toda v učilni zidani imajo lastno antiintelektualno moč, da označujejo. Seveda vem, da bo sčasoma vse bolj in bolj znano, kam so se tovrstni tipi uvrstili – nikjer ne smejo priti v javnost, kajti pedagoško uslužbenstvo dopušča in goji otroško zlo, primiti- vizem in ne ukrepa, ko se godijo v nebo vpijoče krivice. V mari- 59 borskem dojemanju pa ni bilo doslej toliko pomembno, ali si Žid ali ne, marveč je hotela imeti oblast vsakokrat pregled nad dogaja- njem bolj v kulturi, kajpak z znanimi rafiniranimi "metodami" izsiljevanja, sprtosti in izigravanja. Kajti tem oblastem je šlo ved- no na živce, če so obstajali med ljudmi odnosi upanja in ljubezni, prijateljstva in milosti, vednosti in znanja, prijaznosti in omike…, navzlic vsem zmotam ali odklonom, ki jih lahko pač nosi s sabo posameznik. In ravno posameznika odpravijo v imenu združbe, ki jo vodijo od šole do banke… Postboljševištvo je v Sloveniji še ved- no formalizirano, a z drugimi predznaki. Menda se uvršča med ljudi židovskega porekla Mišo Hochstätter, naš nekdanji fotograf in urednik na Katedri, čigar oče je imel nas- proti kina Udarnik foto studio, vendar pri tem Mišu doma nisem videl menore ali simbolov židovstva, le vseprej zanimanje za popart in cvetlično otroško za kokakolo in Hessejevo Siddharto in indijska kadila in sadne čaje in za mirovniško študentsko gibanje, zlasti v okupaciji sovjetskega nacizma ob tankovskem vpadu v Prago leta 1968..., s fotografijo pa se je "dedno", kolikor vem, ukvarjal tudi Mišov mlajši brat Zoran. Maribor so fotografirali poleg teh dveh še živahno pripravljeni fotourednik Katedre Bogo Čerin, zglajeno mirni in urejeni Vlado Toš, mariborski pustni kar- neval je posnel prijatelj akad. slikar Zmago Jeraj, ki je bil tudi vodja mariborskega Foto–kluba, Večerova novinarska fotografa, sicer zaresni Ptujčan Dragiša Modrinjak, ki je opremil mojo drugo knjigo Pesmi in je objavil prvi foto–strip ter Danilo Škofič. Med 60 mariborskimi fotografi se je uveljavljal tudi Tone Stojko, mož popevkarice Nece Falk. Med mariborske znane fotografe spada tudi stari prijatelj Mirko Japelj, ki je imel zelo rad opero in je foto- grafiral zlasti kulturnike in kulturne dogodke v Mariboru: v fotos- tudiu Japelj sta se fotografirala moja starša, tudi otrok sem se fotografiral pri njem z račko v roki, pozneje pa me je zastonj prija- teljsko fotografiral za Obraze, literarno prilogo Katedre… – Mirko Japelj pa je bil uglajen, miren gospod, z njim sva se včasih ure in ure pogovarjala o mariborski kulturi, marsikaj mi je povedal, kako je bilo in kdo je kdo, čeprav niti enkrat ni izgubil živcev. Po teh zvezah v kulturi in vednosti o zgodovini smo bili skoraj docela oddaljeni od mariborskih občinskih oblasti.« Urednik spletnega medija INTELYWAY Vladimir Gajšek ni opiso- val teženj in uspešnosti, kako je prijateljica sicer z mariborskega učiteljišča Berta Bojetu, gledališka igralka in pisateljica, uspešno lahko postala Židinja, prav tako ni nizal prijateljevanj z dosmrt- nim in zvestim židovskim prijateljem iz študentskih let Mladenom Švarcem in drugimi. V opisu mestnega okolja, v katerem je bilo primeroma mariborsko judovstvo živahno dejavno, je književnik samo pokazal, da so bili do izgona Judje neločljivi prebivalstveni ali socialno–narodni sloj tudi slovenskih mest. 3. – Temeljna družbena protislovja naj bi izhajala tudi iz razmerja samih kapitalističnih odnosov v nadomestkih razrednih nasprotij. Sodobna ekonomija, sociologija, socialna psihologija, socialna psihiatrija, socialna filozofija, filozofija zgo- 61 dovine, filozofija življenja, politologija, novinarstvo, zgodovina, jezikoslovje in druge družbene vede s pomožnimi vedami členijo pomen prehodnih obdobij v novoveških kapitalističnih razmerah, hkrati pa se v takšno družboslovno znanstveno–raziskovalno delo lahko vpletajo povrhu ideološki obrazci, vzorci, celo stereotipije, kar z več strani obeleži teoretske diskurze. Pelikanova zgodovin- ska študija tudi v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… obravnava po znanstveni metodi, a z osebno družboslovno razgledanostjo v širšem srednjeevropskem kontekstu, kako so se spremenila družbena in nacionalno odnosna razmerja v rasti industrializacije in družbenorazrednih nasprotij. Zgodovina ako- modacije v cerkveni politiki ni stvar morale, vendar navaja misel prav k morali, o čemer je izrazil misli Alasdair MacIntyre v Krš- čanstvu, Kratka zgodovina etike (1966, NY) primeroma takole: » Obrazci življenjskih oblik hebraičnega tribalizma, helenistične monarhije, rimskega imperialnega proletariata, Konstantinovih birokratov in še dolgi seznam njihovih naslednikov, rezultirajo v teologiji, ki nam lahko preskrbi široko paleto različnih stališč v etiki. Za dobo, kot je naša, ki si je neprestano prizadevala najti rešitev za svoje probleme v krščanski morali, se bo mogoče zdela kot olajšanje ugotovitev, da predstavlja celoten problem krščan- ske morale ravno poskus odkriti, kaj ta morala pravzaprav je. Za tisto, kar škofje in novinarji domnevajo, da nekje obstaja – če že ne na kamnitih ploščah, pa vsaj v materialu nedvoumne traj- nosti – se ponavadi izkaže, da je tako varljivo kot past. In ven- darle, ko govorimo o neki nepretrgani tradiciji in o posamični 62 religiji, predpostavljamo nekakšno enotnost« in » Paradoks krš- čanske etike pa je ravno v tem, to je v dejstvu, da je le–ta vedno poskušala ločiti kodeks, ki naj bi veljal za celotno družbo, od pro- glasov, ki so bili naslovljeni na posameznika ali pa majhne skup- nosti, ter je poskušala le–te ločiti od ostale družbe.« (št. 125, letnik XI, Ljubljana, 1992, 1005. str. in 1008. str.). Kadarkoli je bilo opravičevano obtoževanje drugih s predsodki ali versko– socialnimi ter (katoliško) političnimi stereotipijami, bi se bilo pot- rebno vprašati tudi v razredno–družbenih nasprotjih in po social- nih skupinah, ali so obtožbe temeljile resnično na krščanski etiki in morali. EP je študijsko v knjigi Akomodacija ideologije politič- nega katolicizma na Slovenskem pokazal, da obravnava Židov, prostozidarjev, liberalcev ali protestantov ni bila vselej moralno odprta, saj se je usklajevala v akomodaciji tudi z represivno držav- no političnostjo. 4. – Liberalizem naj bi bil ideologija razpadajočega indu- strijskega kapitalizma, v svoji filozofiji in sociologiji torej naj bi nasprotoval tudi – katoliški – vernosti. Tako naj bi bile tarče katoliške političnosti – naraščajoča industrializa- cija, pomeščanjenje odnosov, razredno nasprotstvo ob kultu dela in kapitala, liberalizem. V slovenskih razmerah, ki so se še pred 2. svetovno vojno mednarodno krepile v dejanski industrializaciji in kapitalu, je politični katolicizem nasprotoval grobi sili materia- lizma, naraščajočega marksizma tudi v mladinskih vrstah, znane- mu tradicionalnemu, večidel ateističnemu liberalizmu v Ljubljani, 63 naposled pa v predvideni socialni revoluciji, kjer naj bi se kmets- tvo proletariziralo tudi na industrijsko proletarski način. Ker je bila enotnost fevdalne države v modernih časih že dokončno porušena, je preostajalo zgolj dejansko vdinjanje slovenstva vele- srbskemu unitarizmu in radikalizmu – kako nemočna pa je bila vladajoča sila jugoslovanske predvojne gosposke, se je potrdilo ob kapitulaciji prve Jugoslavije, ki je izginila s političnega zemljevida takoj ob napredujočih silah italijanskega fašizma, avstro– nemškega nacizma ter madžaronstva. Vsa bivša elita se je pokaza- la za docela nesposobno v državnem in državniškem pomenu vodenja, vse bivše dileme so se pokazale le za iluzorno vzpostav- ljanje oblasti nad slovenstvom. Toda Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… so ostali še zmerom, hkrati ob Slovanih in katoli-kih predmet uničevanja, ki ga je razčlovečeno in v vojnih zločinih okupacije uničeval militarizem, utemeljen na "rasni teoriji". Vprašanje, ki se postavlja tudi v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… EP, pa ostaja nedvomno še naprej in naprej šolstvo kot posebna veja oblasti in množična rast bojevniškega ali ateiziranega feminizma ter poženščenih moških, kar se kaže pos- ledično še zmeraj v "otočkovani" izobrazbi ali v docela v vsem šol- skem sistemu otočkovanih šolskih uspehih: od osnovne šole, gim- nazije in srednjih šol do univerze. Ne gre za razkorak med krščan- sko vero in tako imenovano znanostjo kot naravoslovjem, marveč za vzpostavitev vsakokrat novega kačurstva in ferjanstva v sloven- skem šolstvu, kjer so vnaprej zaznamovani že šoloobvezni otroci, 64 ki ne kličejo osnovnošolskega zaposlenega osebja za "tovarišico" ali "tovariša" Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… po metodi udbe in jugoboljševizma sicer nikjer na papirju, vendar v vsaki razredni osnovnošolski praksi. Predsodki in izgredi so znot- raj javne šole vasezaprti, kar ne dopušča, da bi tudi jasneje ločeva- li medsebojne šolske odnose in določali odvisnost medsebojne šolske oblasti v nadaljnjih medsebojnih vplivih. Zato tudi šolskega nasilja ni mogoče označiti kot bolj nevarno od državno represiv- nega, socialnega, ekonomskega in zlasti političnega nasilja. Časi, ko so lahko očitali slovenskemu izobražencu nekakšno "židovstvo" v mahničevskem dogmatizmu, se zdijo smešni kot v risanki, saj z "brezbožnim šolstvom" enakovredno deluje v šolskem letu še ves verouk, vsaj do svete birme oziroma do končane osnovne šole. Kadar šolske oblasti z občinarsko oblastjo napadejo katerokoli označeno družino, ki je označena še kot katoliš verna povrhu, se bo nad šoloobveznim otrokom izživel tudi kaplan, kaj šele katoliš- ka skavtska organizacija z znanimi represivnimi postopki in s pre- povedjo članstva v organizaciji že dvanajstletniku, ki je označen, čeprav po lažnih obdolžitvah ali krivosumno, pa vendarle. Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… so skratka lahko del politič- nega katolicizma, vendar šele v smislu razporejene oblasti, ki se lahko izvaja že v farovžu in osnovnošolskem razredu: kajti presež- nost bivšosti je dosegla stopnjo, ko se kažejo znaki mestne moči in zaposlenosti v smislu, ko se verske ideje mešajo celo z new– agevskimi vdori ali z vsaj 30imi in več "verskimi skupnostmi". Vsaj v samostojnih slovensko–državnih razmerah se več ne pojav- 65 lja vprašanje "antisemitizma", razen ko gre za mladostniško modo obritoglavcev in skinhedsko ideologijo, ki se ne opira v nemščini ali italijanščini na ideje proslulih destrukcij, marveč se zgleduje bolj po nasilni modi človeške pasme, ki naj se kaže zlasti v nekak- šnih "vojaških" uniformah ali v škornjih. 5. – Ko EP v 5. točki poglavja Židje, liberalci, prostozi- darji, protestanti… (ibid., 103. str.) meni, da je treba čle-niti pravzaprav mahničevski odnos do nacionalne ideje, tudi pravi: » Nacionalizem je bilo potrebno umestiti v sistem (vrstni red) ideoloških norm in mu z že prikazanim ekskluziviz- mom odrediti točno določeno mesto (śamo katoliški Slovenec je pravi Sl i Slovenec ec´). Ta strategija je v bistvu sledila prvi, po kateri naj bi ńacionalizem presegli z versko idejo ejo´. V tem kontekstu pa je imel antisemitizem (pri Mahniču) tudi svojo vlogo v konkret- nih, politično–aplikativnih zamislih. « (ibid., 103. str.). EP ne pove, kakšna je bila politična usoda Antona Mahniča in ali je v slovenstvu sploh še lahko imel kakšno vlogo, ko je bil prestavljen iz slovenskega okolja v hrvaško. Gre za znano vzvratno učinkovan- je ali za ostrakistično povračilo, ki tistega obsojajočega naposled tudi sámo obsodi in izžene. Ne gre le za vprašanje, komu se je hotel primeroma Anton Mahnič s svojim političnim dogmatiz- mom prikupiti, saj je prišel zavoljo svojih vasezaprtih prepričanj v določni spor celo s papeškim glavarstvom, marveč kakšen povrat- ni učinek je imel radikalizem političnega duhovnikovega prepriča- nja, ker se je naposled kot skrajnost tudi sam "liberaliziral". Ne le, 66 da se tovrstne – politične – skrajnosti privlačijo ali se poenotijo, ampak delujejo vsaka s svoje strani v določni dobi ideološko sko- raj enako. V času monarhij je še lahko obstajal politično večstrankarski sis- tem, medtem ko v dobi totalitarizmov in diktatur prevlada enou- mje le ene, vladajoče politične partije, podprte s surovo in vsemo- gočno politično policijo kot – tajno – državno policijo, z birokraci- jo in vojsko. Slovenski socialistično–samoupravni režim je bil skupaj z jugoboljševizmom tak, da se ni več spraševal, kdo naj so Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti, marveč je proglašal in javno razglašal tudi s političnimi sodnimi procesi na odvisnih sodiščih za notranjega sovražnika vsakogar, ki ga je kot takega označil. Pregon in uničenje sovražnikov socializma je bilo vnaprej postavljeno stališče kaznovanja in oblastniškega obnašanja že v malomeščanskih okoljih: duhovščina je bila proglašena vnaprej in po krivici za znanilce političnega katolicizma ali za državno sovra- žnost. Značilno za katoliški radikalno spolitizirani odnos je bilo, da je v večstrankarskem sistemu že v času stare Avstrije javno obsojal pojav socializmov in brezboštva, pri čemer je uporabljal antisemitske predsodke v duhu časa, ne pa v resnici Cerkve. Vse politične stranke, tudi krščanske, krščansko demokratske, so lah- ko po svetu zaradi zgodovinskih razmer formirane po javnem interesu, slednji pa ni vselej stvar razuma, marveč splošnega ljud- skega razpoloženja in oblastne moči posebej. Vendar odgovori v tem kontekstu na anketo Celovškega zvona pesnik in znameniti 67 esperantist Vinko Ošlak iz Celovca na vprašanje – Zakaj se je ura- dni katoliški tabor kljub vsemu prejšnjemu teoretičnemu ukvar- janju z marksizmom znašel politično deplasiran, ko je stopila v igro Komunistična partija Slovenije? - takole: » Katoliški tabor s tedanjim cerkvenim vodstvom na čelu ni doumel temeljne razlike med pojavom komunističnega in nacističnega totalitarizma. Medtem ko izvira nacionalni socializem iz ciničnega pogleda na svet in je teleološko negativen, saj je konceptualno zločinski, izvi- ra socialistična vizija Marxove tradicije iz eshatološkega pogleda na svet (vera v končno zmago razuma, pravice in lepote), kar pomeni, da je teleološko pozitiven in tako v globalnem sorodstvu in zavezništvu s tremi monoteističnimi verstvi: judovstvom, krš- čanstvom in islamom. Nacizem je apriorni zločin, komunizem pa je huda zmota, ki spodbudi zločin šele na nivoju prakse, pred čimer pa tudi kristjani niso bili obvarovani v svoji dolgi zgodovi- ni. « ( Celovški zvon, 50, letnik XIV, Celovec, 1996, 78. str.). V tem primeru so poglavno Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… bili obsojeni s strani nacizma in komunizma, pa tudi preganjani in uničevani. EP ne omenja, kako je po sesutju komunistične jugoslovanske diktature in ne navaja stereotipov skrajnega in udbaškega sovraš- tva zoper sveto katoliško Cerkev, ko je oblast uničevala ne le slo- vensko katoliško in humanistično inteligenco, marveč je prepreče- vala sleherno politizacijo katolicizma. 68 6. – Zato vpelje v 6. točki poglavja Židje, liberalci, pros- tozidarji, protestanti… mnenje: » Politične stranke in druge ńeplodovite naprave´(Mahnič) naj bi povzročale ´volitvene borbe borbe´ (Mahnič) in podobne posledice in bile zato popolnoma nepotrebne. Ko postane očitno, da je vstop v pluralni politični prostor nujen, pa se pričenja hitra politična organizacija. « (ibid., 103. str.). Tovrstna tipična socialistična iluzija o pluralnem politi- čnem prostoru naj bi se dogajala tako rekoč v brezrazredni družbi, ko država mahničevsko odmre s svojimi volitvami in političnimi strankami kot neplodovitimi napravami. 7. – Iz tega logično sledi 7. točka poglavja Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… takole: » Nasproti parlamenta-rizmu se (kot optimalno družbeno ureditev) najprej postavlja monarhijo, pozneje stanovsko in končno v (v 30ih letih 20. stolet- ja) korporativistično družbeno ureditev. « (ibid., 103. str.). V slo- venskih razmerah ni bila možna lastna monarhija, saj so vladali Slovencem do leta 1991 le tujci oziroma tuji monarhi ali fevdalci. Vprašanje o možni postmoderni slovenski kot novi lastni monar- hiji se zdi boljkone iluzorna stvar, saj ne more Republike Slovenije tako rekoč podedovati nihče. Tako imenovana korporativna druž- bena ureditev ni dopuščala posebej politične svobode, marveč je bila korporativna prav v smislu lastnih zagotovil, da obstane dolo- čna politična partija na oblasti in da se država podredi scela ideo- logija prav vladajoče politične partije. Državne diktature v poznih 30ih letih 20. stoletja, od Caudilla Franca do Hitlerja, Mussolinija 69 ali Stalina ter drugih državnih vodij, tudi kraljev, ki so, kot jugos- lovanski, vzpostavili oktroirano ustavni režim tako, da so si drža- vo podredili, so delovale večidel stereotipično z mnogoterimi predsodki, vse do izvrševanja najhujših vojnih zločinov. Zlasti nacionalistične ali socialistične težnje, da bi Rimskokatoliško cer- kev potisnile v območje državnega kolaboriranja z zločini, kljub mnogim krščanskim mučencem, so ostale le javno prizadevanje, da bi se krepila sebilastna izvršna moč in da bi morala zdrsnila v kaoidnost, v politično afektivnost ali shisteriziranost in masovno ljudskost. 8. – V razmerah totalitarne države je bil tisk z radij- skim oddajanjem vred podvržen agitaciji in propagandi. Goebbelsovski model je tekmoval v agitaciji in propagan- di s stalinskim sistemom "obveščanja" in javnih laži, ki so jim kolektivno verjeli. V tem smislu navede EP v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… tudi vlogo javnega tiska v 20. stoletju takole: » 8. Enako se politični katolicizem odziva na pojav ´židovskega ti ga tiska skaín nje- govo ústvarjanje javnega mnenja´, ko pa spozna politično in propagandno vlogo tiska in javnega mnenja, začne z lastno organizacijo. « (ibid., 103. str.). Kateri naj bi bil v Sloveniji sredi 20. stoletja "židovski tisk", EP ne pove, saj se ne ve, da bi lahko katerakoli židovska organizacija posebej izdajala svoje politično glasilo, posebej prav v imenu židovstva. Res pa je, da so mnogi med glasbeniki, fiziki, šahisti, časnikarji, tudi med likovniki in 70 literati svobodnega poklica bili v evropskih državah prav Židje – poleg borze, banke, trgovine. Židje so bili resnično večinoma neo- dvisni časnikarji, ki so se ukvarjali z javnim mnenjem, vendar brez posebnih verskih ozirov. Politične kampanje v javnem tisku so bile in so še zmerom različ- nih državah različne, glede na varovanje zasebnosti in pravic do zasebnosti. Zakonodaja, ki se nanaša na varovanje zasebnosti, bi naj svobodo in demokracijo objav zagotavljala z upoštevanjem pravice do zasebnosti, čeprav so se časopisi vedno kot vroči medij zanimali za škandolozno kroniko. Kadar se je tisk loteval duhovni- škega ali redovniškega življenja v zasebnosti, ga je zanimal ne le pomen vprašljive celibatornosti in seksualnosti, ampak zlasti vprašanje, koliko je duhovščina v svojem funkcioniranju javna. Cerkvenega tiska pa ni nikoli mogoče uvrščati v tako imenovani rumeni tisk. Treba je samo pogledati primeroma imena glavnih in odgovornih urednikov dnevnikov, tednikov, mesečnikov (tudi študentskih glasil) v obeh Jugoslavijah, ki jih ni veliko, saj so bili postavljeni na ta mesta vedno politični izbranci in politični partijci, sicer še simpatizerji, pa se brž razvidno pokaže, katere sociopolitične gru- pe so urejale javno mnenje. Celo v Republiki Sloveniji je bil zame- njan glavni urednik dnevnika Večer Milan Predan, soliden žurna- list in urednik, z dopisnico mariborske agenture ljubljanskega Dela Štrucovo, brž potem, ko je Maribor "obiskal" bivši šef slovenske komunistične partije in tedaj aktualni državni predsednik 71 Milan Kučan. Vsaj v mariborskem javnoobjavnem okolju so garni- ture občinarstva zamenjevale uredništva, posebej tudi povrhu na Založbi Obzorja, na dokaj okrutne načine in z javnimi škandali, z nastopaštvi ter z zvezo komunistov, z borčevsko organizacijo in transmisijsko socialistično zvezo ali z določnimi tipi oblastnikov v ozadju. Oblast so v javnosti tvorile torej tako imenovane "družbeno- politične organizacije" (zveza komunistov, zveza borcev, socialisti- čna zveza delovnega ljudstva, zveza socialistične mladine, zveza sindikatov), direktorji podjetij (to je nekakšni magnati na čelu sestavljenih organizacij združenega dela) in bank ter javni tožilci, izza javnosti pa udba, vojska, psihiatrija, "psihologija" in zakrin-kana "strokovna" svetovalna služba, ki je bila pripravljena delova- ti zahrbtno. Rimskokatoliška cerkev je bila pod komunističnim režimom povsod zamolčano izključena in zaničevana, prav tako očitni verniki, medtem ko se je normalno verstvo vsaj o velikih ali zapovedanih praznikih vedno, kljub nagajanju države, zgrinjalo v cerkve – v mestu in na vasi. Judovstva ni bilo čutiti po vojni v slo- venstvu pravzaprav nikjer – le tu in tam so se proglašali za "Žide", celo za "prostozidarje" nekateri, ki pa se niso posebej pokazali v javnosti, nedvomno pa ni bil nihče med glavnimi uredniki v slo- venskih javnih občilih judovskega rodu. Časniki in elektronski mediji so v Jugoslaviji redno poročali ne le o jugoslovanski vrhuš- ki, marveč so bili turi trobila občinarskih komunistov v celem – tako imenovana glasila republiških konferenc socialistične zveze 72 delovnega ljudstva so bila urednikovalsko strukturirana po moči kompartijske volje in tako imenovanih cenzorskih avtomatizmov samoupravljanja. Dasiprav je Pelikanova magistrska predelana naloga kot samos- tojna knjiga Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem izšla pri uredniku Andreju Brvarju ali pri za založbo odgovorni Pavli Peče, v Založbi Obzorja Maribor, 1997, je natis- njenih 152 knjižnih strani namenjenih vsemu slovenstvu, ne le mariborstvu postmoderne dobe. EP je v omenjeni knjigi presegel ne le mariborsko provincionalnost, ki se je skrila za obzorja duha, ampak tudi predsodke, ki so prevladovali v tiskani ali javni besedi na Slovenskem zoper Žide, liberalce, prostozidarje, protestante… EP že v Predgovoru v svojo, Alenki posvečeno knjigo (v Novi Gorici, maja 1997), med drugim zategadelj ugotavlja: » Ob teh bolečih ugotovitvah poudarjam le še to, da je ves razvoj, ki je pripeljal do sodobnega stanja, zgodovinsko pogojen. Vsakdo, ki odklanja zgodovinsko delo slovenske duhovščine, češ da je v celo- ti negativno, dokazuje, da nezgodovinsko presoja slovensko pre- teklost, kajti njene zasluge za razvoj slovenske kulture in za narodni prerod so v resnici neprecenljive. « (ibid., 8. str.). O zgo- dovinski pogojenosti vsega prebivalstva na Slovenskem pričuje Pelikanova Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem dovolj izčrpno, z dokazili utemeljeno in dokumentira- no, da se je prilagoditev v preživetju slovenstva dogajala evropsko in svetovno. Pelikanova Akomodacija ideologije političnega kato- 73 licizma na Slovenskem je ena izmed redkih zgodovinskih knjig, ki pozna slovenski narod kot svetovni narod. Tako je tudi Pelikanova Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, v latinsko imenovani knjižnici mariborske založbe Documenta et studia historiae recentioris XII, znova osvetlila in opredelila pomen nacionalnih odnosov, parlamentarne demokracije in suve- renosti ljudstva ter je analizirala določne rasne in druge stereoti- pije politične vrste, ki so razvidne spet sicer v pojavih svetovnega neonacizma, neofašizma in neokomunizma. Docela so odklanjali slovensko duhovščino, evropejstvo, kulturnost in krščanstvo le samoupravni socialistični tepci, ki so vladali v samozadrtosti po diktatu jugoboljševizma, tako imenovano "novejšo zgodovino" pa so narekovali v enoumnem pisanju zgodovine z le vnaprej izbrani- mi ali odrejenimi dokumenti. Ob preimenovanju jugoslovanskega in slovenskega socialističnega samoupravljanja kot jugoboljševiz- ma v tako imenovani "liberalizem" se odpira s Pelikanovo zgodo- vinsko odprto študijo tudi problem etosa. To je opisal v krščan- skem smislu Janez Juhant v spisu Razpotja slovenske družbe ali zakaj ne liberalizma?, z navedkom govora papeža Janeza Pavla II. v ljubljanski stolnici, ko je določil tudi zgodovinski okvir krščan- skih temeljev in nasprotja novoveške družbe, postkomunistično družbo z gosarjevsko krščansko pravičnostjo, nadalje liberalistič- no oziroma libertinsko pravičnost, z ugotovitvami o tradicional- nem modelu pokorščine kot zgodovinske usedline Slovencev, kjer pa je o liberalizmu in krščanstvu zapisal, kot velja tudi za EP: » Zaradi nepripravljenosti kristjanov in drugih nekrščanskih 74 vodilnih družbenih slojev je kriza tridesetih let omogočila dikta- ture fašizma, nacizma in komunizma, kajti občestvena preuredi- tev družbe, kot jo je zahteval Andrej Gosar, se ni posrečila. Pri nas sta vojna in revolucija za dobrih 50 let zavrli razreševanje the vprašanj in onemogočili nadaljnji demokratični razvoj druž- be. « (št. 179, letnik XVI, 1997, Ljubljana, 146. str.). Po tej plati je Pelikanova Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem tudi ostra kritika sicer uveljavljenega in uradno dok- trinarnega bivšega historičnega materializma (histomata), ki je ideologiziral preteklost tako, da je poveličeval samoupravni socia- lizem, zaničeval pa vse ostalo. V tej kritiki se je oprl zgodovinar EP na zgodovinarja Boga Grafenauerja, s čigar pisanjem v Kocbeko- vem Dejanju leta 1939 se avtor povsem strinja. Širše je potrebno zgodovinsko razumeti, da so se razmere s strani katolištva do nacionalnega vprašanja in židovstva bistveno spre- menile. Celo več, v verski zapostavljenosti so Židje soglašali s Cer- kvijo na Slovenskem po vojni, ki jih je dobesedno iztrebila, pripra- vljala pa je dokončno rešitev celo slovenskemu narodu, vse do zloma komunizma in do razkritja "skupnih jeder" v izvajanju izob- raževalnih programov jugoboljševiške diktature. Značilno za raz- pečavanje tiska in radio v slovenskem socialističnem sistemu je bilo, da se ni pojavljala tematika Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… 75 govori o zgodovinskih dejstvih stereotipij in ideologij, ki so vpliva- le svetovno, evropsko in slovensko na dejanske razmere, v katerih se je lahko pojavljal tudi antisemitizem. Čer pa se ozremo po radi- kalizaciji judaizma, lahko navedemo Petra de Roso, ki v Mitu o Jezusu, Krščanstvo – religija mitov, radikalizira Jezusa kot Juda takole: » Obstaja še neka neizpodbitna resnica o Jezusu, za katero se kristjani le redko zanimajo, namreč, da je bil Jud. Bil je pobožen, obrezan in izredno judovski Jud. Njegove zadnje besede so bile judovska molitev, vrh tega uporniška molitev. Kristjani pozabljajo, da je krščanstvo judovski dialekt (različica judovs- tva), kakor je jezik jidiš nemški dialekt. Osredinjajo se raje na nekega Jezusa, ki je, prvič, zaradi časti Nejud, in drugič, Bog, neskončen in vseveden. Toda tudi če se izrazimo tradicionalno, je bil sin Boga, ki je postal človek, torej Božji Sin, ki se je rodil v določeni rasi in ob določenem času. ´Jezus´ je judovsko ime Ješua (Bog reši). Kristus ni njegov priimek, marveč njegov naziv; je grški ustreznik besede ´mesija´, judovske besede za ´Božji Maziljenec´. Pomagalo bi nam, če bi mislili na to, da je bil Jud in da je naša religija kult nekega Juda, če ga ne bi imenovali Jezus Kristus, ampak Ješua Mesija. Ne obotavljamo si reči, da je Boga rodila Devica in da je umrl na Golgoti; ne rečemo pa radi, da je bil Božji Sin pobožen, obrezan Jud. Jezus je bil Jud in zato ni bil antisemit. Nasprotno, na osnovi nekaterih njegovih bolj drastičnih izjav bi ga lahko obtožili, da je bil nasprotnik Neju- dov. « (NoR, 174-175, letnik XV, Ljubljana, 1996, 168. str.). Radi- kalizacija Jezusa Kristusa kot Juda po poreklu, namreč iz Jesejeve 76 korenike, predstavlja zagovornikom kateregakoli krščanstva le izrazit izgovor, da je bil Božji Sin menda samo in samo ubogi člo- vek: a prav ta neznatni, ubogi človek, izdan in križan, rojen v bet- lehemski staji, brez stalnega premoženja in bivališča, je postavil Cerkev, pa naj se P. de Rosa in drugi sklicujejo še tako na nekak- šno rimskost Janezovega evangelija in apostola Pavla. Tudi katoli- ško idejniziranje, ki je bilo antisemitsko, je v duhu časa opuščalo Božjo podobo Kristusa Kralja, s čimer je pristajalo na druge, tudi na tipično politikantske stereotipije. Peter de Rosa glede na ako- modacijo samega judovstva preostalemu svetu nadaljuje: » Po današnjih merilih bi Jezusove besede lahko označili za rasistične. Jezus je bil človek, ki je globoko veroval v Boga Očeta, človek, ki je gojil nesporna rasistična nagnjenja (celo predsodke). Njegov Bog je bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ki je Izrael izbral izmed vseh narodov na zemlji. Če bi se Jezus vrnil na zemljo, bi prej zavil v najbližjo sinagogo kot v Petrovo cerkev v Rimu, v westminstrsko opatijo ali v kölnsko katedralo. Prej bi si ogrnil jarmulko in molilno ogrinjalo kot mitro ali papeško tiaro. Naj- bolj pa ga ne bi presenetilo, da je med njegovimi učenci tako malo Judov, marveč da je svet, v katerega se vrača, še zmeraj kot takrat. / Spričo dejstva, da Jezusovo rojstvo deli zgodovino Zahoda in da Vanj verujejo milijoni Nejudov, zvenijo nenavadno besede mnogih modernih judaistov, češ da v Jezusovem sporoči- lu ne vidijo nič originalnega. V celoti Ga poznajo iz svojega Sve- tega pisma in drugih judovskih spisov tistega časa.« (Nova revi- ja, ibid., 168. in 169. str.). V prevodu je bilo treba pisati oznako 77 Boga itd. z veliko začetnico, ker se drugače ne bi vedelo, ali govori P. de Rosa o krščanstvu kakor o kakšni mnogoboški poganski mitologiji, ki še ni presegla stopnje animizma ali šamanizma. Ako- modacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… vsebuje kontekstualno radikalizacijo judovstva v katoliško politič- nem, a tudi v marksističnem in nacističnem pojmovanju, do česar pa ima EP docela zgodovinsko kritičen odnos. Naposled se je bilo potrebno ozreti v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… še po evropskem šolskem sistemu, ki je bil povsem odvisen od države. V moderni družbi Cerkev ni imela niti sredstev, da vi vzpostavila lastno cerkveno–državno šolstvo, marveč je opravljala duhovščina z redovništvom vred kvečjemu šolski verouk. EP gotovo ni mogel nanizati verjetno najpomem- bnejše in najbolj razširjene veje oblasti, ki ima nadzor nad druži- no, torej ni mogel povedati resnice o socialističnem ali nacistič- nem šolstvu. V komunistični jugoslovanski državi je bila tudi Teo- loška fakulteta izključena – od leta 1952 naprej – formalno in dejansko iz Univerze v Ljubljani, teologi pa so veljali še celo manj v samem šolskem sistemu kot Židje, liberalci, prostozidarji, prote- stanti… Celo več, Univerza v Ljubljani se je pred zlomom komuni- stične diktature na Slovenskem morala imenovati po logorejnem slovenskem, a jugoboljševiškem firerju Edvardu Kardelju, po naj- ožjem maršalovem sodelavcu. Tudi SAZU je bila v celem podreje- na kompartijskemu vodstvenemu posredovanju, nastavila je vdin- 78 jajoče se akademike, saj je sprejela že po vojni v svoje častno član- stvo četrpismene "poklicne revolucionarje". A v takšnem zgodo- vinsko zasuknjenem kontekstu je mogoče omeniti Histerezo tisoč- letja Jeana Baudrillarda: » Če je o nekem dogodku že kaj določne- ga – o tem, kaj naj ga določa in ima zatorej svojo zgodovinsko vrednost – potem je to dejstvo, da je nepreklicen, da je v njem zmeraj nekaj, kar presega pomen in interpretacijo. Vendar pa je nekaj natančno obratnega od tistega, kar vidimo danes: vse, kar se je zgodilo v tem 20. stoletju v zvezi z napredkom, osvoboditvi- jo, revolucijo in nasiljem, bo vsak hip revidirano, in revidirano bo na boljše. « (NoR, 202–203, letnik XVIII, Ljubljana, 1999, 8. str.). EP, ki zagotavlja, da je Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem bila napisana dokončno leta 1994, se ni približal niti v referenčni literaturi milenarističnim ozirom, marveč je vprašanja zgodovinsko obravnaval v smislu obravnava- ne tematike, čeprav tudi širše. Pelikanova Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem je napisana zunaj "šolske" zgodovine, čeprav obravnava prave šolske primere idejnih vplivov na zgodovinska dogajanja in obratno. Kritična Cerkev je že pred 2. svetovno vojno na Slovenskem ugo- tavljala: » Brezversko šolo je potrebno ponovno iztrgati iz rok države in brezbožnega ministrstva, sicer pa organizirati lasten vzgojni sistem. « (ibid., 103. str.). EP pojasni v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, da je bil – slovenski in jugoslovanski – šolski sistem v izvajanju izobraževalnih programov že 79 pred vojno brezverski, torej povsem ateiziran ali zunaj evropske krščanske kulture, celo več, državno vodstvo je vplivalo na vzgojo in izobraževanje novih rodov po "brezbožnem ministrstvu", od katerega je bilo tudi vse šolstvo docela odvisno. Znotraj take nevz- držnosti in razvrednotenja izobraževalnega sistema naj bi bila Cerkev primorana "organizirati lasten vzgojni sistem", namreč župnijsko in zakristijsko, saj v rokah države in brezbožnega šol- skega ministrstva ni nikakor mogla vzpostaviti svojih vzgojnih načel ne kateheze. Etika niti v socialnem smislu ne more uresničevati zgolj kolektiva z abstraktnimi osebami, ki so oštevilčeno "šolani" in po programu izvajanja izobraževanja oštevilčeno uspešni v statističnih zane- marljivih pregledih, marveč mora upoštevati posamičnikovo živ- ljenje in dostojanstvo. Brezverska šola se je uresničila scela šele v komunizmu, ko je slovensko šolstvo bilo podrejeno ne le štafeti mladosti, ampak je kolaboriralo z udbaškim režimom ter je sámo postalo odločna veja oblasti, ki ima popolni nadzor nad otrokom, mladostnikom in družino. Brezverska šola je uveljavljala že v obdobju italijanskega fašizma, nemškega nacizma in madžarons- tva na Slovenskem ne le protislovensko šolsko politiko, marveč je zaposlovala tudi učiteljstvo, ki naj bi prevzgojilo slovenske rodove v akomodacijo ideologije – to se je posrečilo šele socialistični federativni diktaturi, ki je z velesrbstvom dejansko presegla tudi slovenstvo ali slovensko šolo, namreč z namenom, da bi s skupni- mi jedri v izvajanju izobraževalnih programov dosegla izničenje 80 ali kulturno izginotje slovenskega naroda. Brž ko so dobile šolske oblasti popolno moč, so jo izvajale po tovarišijah podobno kakor proti Židom, prostozidarjem, protestantom, liberalcem, vendar slovensko dodatno še proti katoliškim družinam, kar se ohranja kot moč oblasti in preprečevanja sposobnih še v 3. tisočletju. Prav (post)socialistična šola še kar naprej zganja kult industrijskega dela, obenem pa čuva svoje kataloge znanj, ki so javna skrivnost in nedstopni. Uvajanje vsepovsodišnje šolske vistousmerjenosti, znane šolske glajhšaltunge, predstavlja zgolj nadaljevanje posegov že osnovne šole nad družino in šoloobveznim otrokom. Neformal- ni naziv po nacistično–komunističnem vzorcu "tovarišica" ali "tovariš" se je ohranil prav v slovenski osnovni šoli tudi po zlomu jugoboljševizma ter je neformalno obvezen posebej v slovenski osnovni šoli, ki jo vodijo bivši članice in člani zveze komunistov, vpliv pa imajo odločilno že v osnovni šoli bivše partijske sekretar- ke osnovnih organizacij zveze komunistov ter partijske tovarišij- ske aktivistke, ki predstavljajo feministični kolektivizem nad šolo- obveznimi otroki in posebej nadzorovalno tudi nad družinami. Kjer otrok ne bi nazival razrednika/razredničarke ali članov oddelčnega šolskega zbora le "tovariš" ali "tovarišica", tudi če ga tako pripravijo doma starši, ga bo oddelčni zbor z razrednikom in vodstvom šole ne le preganjal, marveč bo mu vnaprej preprečeva- nje napredovati iz razreda v razred. Šolski titoizem je v slovenski osnovni šoli dovolj živ, da izvaja represijo nad vernimi in liberal- nimi učenci, ki ne sprejemajo niti vistousmerjenosti in izstopajo že po oliki nad glajhšaltungo, ker niso tekmovalno skrajno brez- 81 obzirni, po drugi plati pa jih doma vzgajajo slovensko in v spošto- vanju do lastne zgodovine in narodne tradicije. Ne le, da je tudi postmoderna že osnovna šola v Republiki Sloveniji itak docela po kontinuiteti socialistične revolucije in titoizma brezverska, ampak deluje obenem kot državna kolektivna oblast z brezbožnim minis- trstvom na čelu – deluje pa razredno in zgolj kolektivistično, torej po načelih še vedno diamatsko postavljene in histomatsko pod- grajene ideologije oziroma v imenu nekakšnega znanstvenega socializma. Kdor se tovrstnemu šolskemu režimu upre, nosi najtr- še posledice, ki se vežejo tudi na policijski in sodni pregon, vsaj s poskusom, da se otroke staršem odvzame, civilnodružbeno pogu- mne starše pa po krivosumnih in lažnih obdolžitvah za dolga leta zapre. Brezverska šola vzpostavlja že v osnovnošolskem razredu razrednega ovaduha, s strani tovariša razrednika določenega učenca, ki mora ovajati, za nagrado pa dosega tak vdinjajoči se učenec boljši šolski uspeh ter se upošteva tudi starše takega učen- ca. Obenem razrednik že v osnovni šoli, če je le mogoče, pred véli- kimi cerkvenimi prazniki tudi najraje kaznuje vernega učenca ter pošilja staršem na dom priporočene opomine ter tako imenovane disciplinske ukrepe, katerih obrazložitev je večidel ne le iz trte izvita, ampak do abotnosti pretirana ali kar nelogična, tako da je krivičnost kot vodilo brezverske šole, v odnosu zlasti do vernega učenca, povsem očitna in uresničena. Večidel verni otroci itak zaradi oportunizma pustijo Boga v šolski garderobi, popisani z zmerljivkami in jugopsovkami, pred razrednikom pa se o obisku svete maše ali verouka itak ne govori. Vernega učenca lahko razre- 82 dnik tudi segregira, ga vseskozi in v vsem šolskem letu postavi v oslovsko klop, ga izloči od drugih – v svoji primitivnosti pa izjav- lja staršem, da šoloobveznega vernega otroka samo nekako "distancira". Šolska segregacija slovenske brezverske – osnovne – šole v republiki Sloveniji ni le razčlovečena, ampak je tudi primiti- vno osorna in nima z načeli pedagogike ničesar skupnega, prav tako ne z metodiko. In ker v taki šoli tudi cerkev ne organizira lastnega vzgojnega sistema, se že v osnovni šoli vzgaja očitno vzgaja hinavce in izdajalce prijateljev, hkrati skrajno medsebojno brezobzirne "tekmovalce", ki si prizadevajo samo in le za čimveč doseženih točk. Vsa postsocialistična osnovnošolska klavrnost in amoralnost ter svetovalna strokovna ali kaznovalna okrutnost se v republiki Sloveniji obnaša kot brezverska šola, ki izvaja tudi obstoječo postkomunistično vladno politiko in je v rokah države ter brezbožnega ministrstva. Ko je EP v 9. točki poglavja Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… omenil brezversko šolo, je pokazal, da je že v predvojni in unitaristični Jugoslaviji morala biti šola ne le brezverska, ampak tudi odvisna od brezbožnega šol- skega ministrstva ter v rokah države. 9. – EP v 9. točki poglavja Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… pa ne omenja, da so že v stari Jugoslaviji primeroma ob veroučnih urah v šoli bili Židje prosti tovrstnega pouka in niso sodelovali pri verouku, saj je bilo uresničeno načelo spoštovanja druge vere ali druga- čnega verskega prepričanja. Tudi so nekrščenim otrokom 83 pravili pejorativno "judek"… Židje so bili v starojugoslovanski osnovni šoli na Slovenskem avtonomni in jim v šoli ni bilo treba sodelovati pri šolskem verouku, pa so bili vendar sprejeti med drugimi učenci. Šele nacizem in komunizem pa sta vpeljala ob strogem nadzoru nad šoloobveznim vernim otrokom in družino tudi notranjo šolsko segregacijo, ki traja še celo v času po zlomu jugokomunizma in v samostojni suvereni slovenski državi. Ne le, da je šola trdno v rokah države ali vladne moči izvrševanja, ampak predstavlja tudi sama – v feminiziranem kolektivizmu raznarodo- vanja – posebej državo v državi. Zoper tako šolo si starši niti izreči ne upajo kritike, bodisi ker ima vsaka šola tako imenovani "svet staršev", izvoljen po selektivnem principu pristaštva, sicer pa pre- prosto zato, ker so ravno starši – noben roditelj pa ne želi slabo svojemu otroku, da bi ga kot šoloobveznega uničila šola s strogimi ukrepi, tudi ob pomagaštvu organov pregona, s krivičnimi in umazanimi policijskimi zaslišanji otroka v šolski pisarni, kamor je otrok priveden od rednega pouka in ga ovaja že "svetovalna delav- ka" kot šolska kanclistka itd. ; če že brezverska slovenska šola, ki je v rokah države, ne uspe uničiti družine, pa preprečuje zlasti vernemu otroku napredovanje iz razreda v razred. Segregacija, ki jo izvaja v Republiki Sloveniji že – brezverska – osnovna šola med šoloobveznimi otroki, je praktično le izraz moči državnih tovarišij, ki nadaljujejo šolsko socialistično samoupravljanje. Licemerstvo je v družbenih grupah toliko večje, kolikor bolj se prikrivajo interesi posameznikov v grupi ali interesi grup. To velja 84 še zlasti so slovensko socialistično samoupravno in marksistično ali titoistično opredeljeno šolo. EP sicer analizira položaj sloven- skega šolstva glede na antisemitizem le mimogrede, čeprav ga omenja kot bistvenost. Ne omenja primeroma šolskih in krajevnih rasnih komisij, ki so "odločale" razredno in družinsko o slovan- skem, judovskem, germanskem, arijskem poreklu šolajočih se otrok v času 2. svetovne vojne. Vsaj 15.000 prišedših učiteljskih delavcev in učiteljskih delavk je hotelo nadomestiti slovenstvo z nemštvom, vendar samo na nekakšni antisemitsko pangermanski ravni. Ne le, da je ta slovenska šola itak brezverska in zato zago- vornica le lastne moči, marveč odpravlja moralno vedenje povsod, kjer zunaj kolektivizma ali povprečja oziroma vistousmerjenosti (glajhšaltunga) poskušajo sami učenci doseči napredovanje; take učence šola brž zatolče, če pa jih ne more odpraviti, napade vsaj družino. Šolska kolaboracija je slovensko že tako razpasena, da je tovarišijstvo izgubilo celo zunanje javni ugled. Toda oblast šolske- ga izvrševanja, ki je z organi pregona prav zaradi krivičnosti na slabem glasu, se je utrdila in dela po svoje naprej. Ko so zatolčene generacije zaradi šolskega (post)socialistično samoupravnega rav- nanje, se takšno stanje imenuje kvečjemu "napaka". Šele nacizem je pokazal, da lahko tudi partijska tovarišica učiteljica izvaja raz- redno oblast, da izvršuje državne "samoumevne" ukrepe. Le da se je bojevniška šola nacionalnega socializma spremenila v socialisti- čno šolo nasilja, rasno "teorijo" in "znanost" pa so zamenjali "znanstveni" projekti slovenske (post)socialistične šole in marksi- zem. Zato je oblast v šolstvu najprej po vojni odpravila humanisti- 85 čne vede in klasične jezike – latinščina kot jezik Cerkve naj bi bila nosilec protiznanstvene reakcije, če ne drugega. Zato mnoge tova- rišice in tovariši ne znajo uporabljati tujk, ali pa jih uporabljajo via facti svoje službe povsem neustrezno. Ekskluzivistična ideolo- gija slovenskega šolstva bi se morala končati, saj navaja na misel, da bo država ostala brez inteligence ali količkaj solidno izobraže- nih ljudi, če se bo nadaljevala zgolj mobilizacija glajhšaltunge in masovne kolektivizacije še naprej. Akomodacija je zgodovinsko nujna, kolikor se steka v socialno instinktivnost in socialno ali čustveno-družbeno inteligenco zmer- nega, osebno dostojnega, spreobrnitvenega prilagajanja. V vsa- kem novem družbenem času zgodovine je moralo človeštvo, zlasti zahodna civilizacija, urejena po individualnosti, tehnologiji, mate- rialni produkciji in kapitalu, sprejemati nove sprejemljive vzorce delovanja in obnašanja. Le v razmerah zamrznjenih partijskih knjižic je bila tudi družbena sprememba slovenske osamosvojitve dojeta kot etapa revolucije, ki se bliža k svojemu končnemu cilju. Zlasti v sistemu izvajanja izobraževalnih programov je slovensko tako, da se je nasproti morebitni pozitivni družbeni akomodaciji pokazala zgolj moč šolskega oblastništva zase. Tovarišije so ostale kakor po jugonostalgiji še vedno zaposlene šolske tovarišije. Samovoljno uradna in mrzla predrznost, značilna za siceršnjo politično birokracijo in državno ibermenševstvo preteklega jugo- boljševizma je do označenih šoloobveznih otrok in njihovih star- šev tiho nesramna, presega kompetence, ki jih ima sicer tudi brez- 86 verska šola, vse pa v svesti, da v državi nihče ne ukrepa zoper omenjeno samovoljo, krivico in pritiske. Že osnovnošolsko ravna- teljstvo s tovarišijo razredništva posamič uredi, da označeni – ver- ni – učenec ne sme napredovati niti iz razreda v razred: starši morajo vsako leto v takih primerih za vnaprej negativno ocenjene- ga učenca napisati po koncu šolskega leta v treh dneh ugovor na oceno, tovarišica ravnateljica ali tovariš ravnatelj pa sestavi svojo komisijo, in da bo hinavščina še večja, izberejo še vedno po meto- di inkvizicije še koga od staršev, mu očrnijo negativno ocenjenega učenca, potlej pa taka tričlanska komisija odloča… V času katoliš- ke moči kot verske zasidranosti se take očitne krivice niso dogaja- le, saj bi bil učitelj ali učiteljica ob službo, ravnatelj take šole pa zamenjan, medtem ko bi javno predstavili kvečjemu občinski in dolinskošentflorjanski škandal. Metodo tovrstnih obračunov je opisala sicer Spomenka Hribar v paradigmatični Dolomitski izjavi (NoR, Ljubljana, 1991) z vprašanji: » Kako ljudi prepričaš? In kako ĺikvidiraš poojav´, ne da bi likvidiral (ali ĺikvidiral´) člo- veka? In kako dolgo ga prepričuješ o nečem in kdaj pristopiš k ĺikvidaciji´? « ( Dolomitska izjava, 113. str.). Tudi za likvidatorje problemov v oblasteh velja, da so človeka spremenili v "pojav", potem pa so ta pojav objektivno "likvidirali", se glasi odgovor na omenjena vprašanja, ki veljajo v enaki meri za nacizem kot za komunizem. EP prav tako ve, da so nacisti in fašisti Žide, liberal- ce, prostozidarje, protestante… likvidirali, sistematsko so jih "uničevali" tudi komunistični režimi, tako so tudi uprizarjali odstope kot likvidacije socialističnih liberalcev, v slovenski povoj- 87 ni politiki so tako odstopili tovariša Staneta Kavčiča, predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije in so likvidirali "akcijo 30 poslancev" itd., "likvidirali" so uspešno kulturno revijo Perspektive itd. Tovrstna osvobodilno–frontna oblast ostaja moč- na edinole še v slovenski šoli, kjer nenehno uvajajo pouk o taktiki in nadzor nad šoloobveznim otrokom in družino. Ko piše EP o vrstah stereotipij, ki se nanašajo na antisemitizem ali na sovraštvo do prostozidarjev, liberalcev ali protestantvo – s strani katoliške- ga tabora v preteklosti -, kaže pravzaprav tudi aktualno posredno podobo slovenstva, ki vodi v razredni politiki razredno raznarodo- vanje. Vsak tovariš ali tovarišica že v osnovni šoli lahko z vods- tvom šole in s šolsko pisarno likvidira katerikoli pojav, in to brez pravnih ali socialnoodgovornih posledic. V masovni kolektivizaciji se že šolske tovarišije zavedajo, da jih ne bo nihče v državi vprašal po odgovornosti, ko so javno vasezaprti in počnejo, kar hočejo. Tako slavijo te tovarišije že v šoli tudi razredno nenehno politično zmago nad znanostmi, umetnostmi, vero in kulturo, nad človeko- vimi pravicami in ekonomijo… Kadarkoli so v totalitarnih režimih obsojali, so se našli vdinjajoči se napadači in napadačke, ki so za funkcijo, interes, pozicijo in ohranitev oblasti bili pripravljeni izdati prijatelja in sorodnika, lažno obdolževati, krivo osumiti, z organi pregona pa so dosegli aretacijo, politični zapor, konfinaci- jo, izolacijo ali pošiljanje v konclagerje… Značilno je, da so v tota- litarizmih uradni zgodovinarji kot oblastem vdinjajoči se podlož- niki tudi prirejali zgodovinske podatke, javno so napadali idejno nasprotnike, pisali takšne in drugačne panegirike, slavili diktator- 88 je in njihove bitke ter partijske nastope, členili so večidel kar izmi- šljeno ali prirejeno zgodovino neobstoječih dogodkov ali so dogodke nepravilno "dokumentirali", jih kronološko ocenili, pre- poudarjali so zmage in ideološko pisali zgodovino, temelječo na političnih ali partijskih kriteriji vnaprej dogovorjene in samoume- vne laži… Napadeni pa so ostajali zgolj napadeni ter jim ni bilo dovoljeno odgovoriti, tako so bili vedno obsojeni tudi v povsem zgodovinsko akomodiranih razmerah vnaprej. Vendar je potrebno tudi take pojave obravnavati vsaj socialno zgodovinsko in jih komentirati v zgodovinski distanci, kot je ničejanstvo razumel primeroma Roberto Calasso, ki je v spisu Incipit parodia zapisal: » Med zamislimi, ki so bile v 20. stoletju popularne, a so imele glede na svoje velikanske in daljnosežne posledice večinoma uni- čujoč učinek, izstopa tista o zdravi skupnosti, v kakršni med posamezniki vladajo čvrsti odnosi, celota pa se opira na neomaj- no kolektivno solidarnost. V nacistični Nemčiji je bila ta zamisel izpeljana v doslej najbolj drastični, v Sovjetski zvezi pa v najdlje trajajoči in ozemeljsko najbolj razprostrti obliki. Toda ne glede na to je svet še vedno polnjenih pristašev. « ( Sodobnost, 11-12, letnik 66, 2002, 1483. str.). Ovaduštvo političnih kolaborantov in ideal zdrave družbe v nacizmu ali komunizmu je na koncu koncev imel ne le evtanazijo umobolnih, zapor istospolnih nagnenj, zlasti pa razredno ali rasno čistost, ampak neomajno moč nad potlače- nimi množicami ljudstva, ki so sprejele sovražnost kot običajno in rasne, verske, nacionalne, kulturne , spolne in druge predsodke pa za prednost svojih lažnih obdolžitev. Množično so se ohranila sta- 89 ra ali režimska pristaštva tudi posebej med tovarišijami v sloven- ski (post)socialistični javni šoli ter v izvrševanju šolske, razredne in vasezaprte oblasti. Družbeno so so se dogajali preobrati tako, da je celo duhovnik pristal na "konkurenčno ideologijo": » (tak primer je npr. že omenjeno Ušeničnikovo ´propagiranje marksizma´)« (ibid., 139. str.). Celo več, EP navaja problematizacijo šolstva v tako imenova- ni moderni dobi takole: » V primeru šolstva naj bi se problem začel že s protestantizmom. « (ibid., 106. str.). Židje v navedku Antona Mahniča niso omenjeni, ker bilo tudi nelogično trditi, da so lahko vplivali na šolstvo v razmerah protestantskih mogotcev. Toda celo v razmerah, kjer je državno ali knežjo religijo določal oblastnik, je bilo še vedno v katoliškem smislu opaziti nekoliko več prostosti, šele moderna država pa se je polastila šole tako, da je tudi sama državna šola izvajala zase državno oblast in je bila le del politične partijnosti in nacionalnosti. Problematizacija politič- nega katolicizma v slovenski šoli se zdi zategadelj kot politična cerkvenost povsem odveč, saj je duhovščina pomagala revnim slojem do izobrazbe in je tudi vzgajala kmečko ljudstvo in mu pomagala, vse pa na moralnih utemeljitvah krščanske kulture in Evrope. Šele šolska oblast v socializmu pa se je lahko totalitarizi- rala, postala je sebizadostno področje izvrševanja nadzora in drža- vne prisile, ko je didaktika postala razredno odveč: sámo šolsko socialistično samoupravljanje je pomenilo sistem represije in uni- čenje zdravega otroštva z željo prebivalstvene jugoboljševiške 90 politike, da bi slovenski narod izumrl, vsaj v šoli pa bi se izgubil na ravni otočkovane izobraženosti ali formalno otočkovane izob- razbe ter v tako imenovani "znanosti", ki naj bi bila po doktrini diamata "objektivna" in "naravna". Plačane šolske pisarne, ravna-teljstva, šolske svetovalne službe kot del državnega pisarništva v krajevni skupnosti ali socialistično občinarsko so z zaposlenimi šolskimi kolektivi tovarišij na ta način zrasle v novo množično vejo državne oblasti, ki je nihče ne nadzoruje; tako imenovani republiški inšpektorat za šolstvo kvečjemu lahko dokazuje, da vra- na vrani oči ne izkljuje. V resnici se je socialistično šolstvo sámo ideologizialo jugoboljševiško najprej na učiteljišču, ki se je v dobi samoupravnega socializma na Slovenskem preimenovalo vsaj desetkrat, vse do nekakšne "gimnazije", kjer so se formirale ideo- loško izbrane bodoče osnovnošolske tovarišice – z redkimi tovari- ši – in otroškovarstveno žensko vzgojiteljstvo, ter je na srednješol- ski ravni zahtevalo oblikovanje socialistične osebnosti v celem. Celo več, šolski sistem je kakor javen, v resnici pa je vasezaprt in določen po kriterijih otočkovanja v izvajanju izobraževalnih pro- gramov. Edina evropska izjema so bile in so tako imenovane delavske univerze ali centri za permanentno izobraževanje, kjer je izobraževanje vrednota, ne glede na spol, raso ali vero. Državno šolstvo je plačano vnaprej in ima izjemni status v socialnem smis- lu oblastne pripadnosti ter izvrševanja šolskooblastnih projektov v pomenu izvajanja izobraževalnih programov: – tudi se v Repub- liki Slovenijo normalno, kot drugod po svetu, več ne govori o uči- teljicah ali učiteljih, ki bi utegnili učiti, poučevati že v osnovni šoli, 91 marveč gre za izvršitelje šolske oblasti kot izvajalke izobraževalnih programov, slednji pa so navezani na tako imenovane "kataloge znanj", ti katalogi pa so spet dostopni sami šoli… Peklenski krog je tovarišijsko sklenjen, medtem ko so generacije slovenstva otočko- vano izobraževalno padle pod vsako kritiko: v osnovni mestni šoli je že dovolj, če znajo primeroma mladostniki količkaj olikano jes- ti, če ne zametujejo šolske prehrane in če znajo v siceršnji polpis- menosti, a otočkovani izobraževalno najbolje, pravilno pisati, morda celo pravilno govoriti. Stanje duha izobrazbe je šolsko tako zelo pod kritiko, da se lahko dviga zgolj videzna ošabnost in objes- tna samozaverovanost, ki temelji na "znanosti" ali na nekakšni "objektivnosti", hkrati pa se prav šolski sistem v komunistični for-maliziranosti in nedostopnosti šteje za presežek čez Evropo in druge razvite države – dokler je ta državnošolski sistem dovolj vasezaprt, se le v mejah znotraj lastne države in vladajoče politič- ne partije lahko hvaliči, ponuja celo šolsko zakonsko visoka nače- la, ki so sicer po postkomunistični modi samo in zgolj popisan papir – ko bi kdo pobaral zaposlene šolske tovarišije o zakonsko določenih načelih, zajetih v ciljih že osnovnošolskega izobraževan- ja, bi ugotovil, da tega zaposleni feminizirani šolski kolektivi sploh ne poznajo – dovolj je namreč ideološko pristaštvo, vse drugo pa je "življenje šole" ali "znanost", v resnici pa vzgoja v brezobzirni tekmovalnosti med učenci. Odmevi antisemitizma so se nadaljevali tudi v mednarodni terori- zem, v islamsko nasprotovanje Izraelu, v slovenski primer avtori- 92 tarnih posegov pa tako, da grobo silo uničenja posnemajo že osno- vnošolci, ki se čutijo kakor "močne", če že posnemajo skrajne teroriste in tudi grozijo. Pojav antisemitizma v osnovnošolskem sistemu po dobi socialističnega samoupravljanja je bil kvečjemu izgovor za otroško huligansko okrutnost in druge (ob)šolske gang- sterizme, za skupinsko šolsko nasilje v odmorih. Zgodilo se je, da so šoloobveznega, konstitucijsko šibkejšega otroka primeroma "učenci" med odmorom zvlekli na šolski klozet, kjer so ga zverin- sko pretepali do krvi in ga brcali, vmes pa vpili nad žrtvijo, da je Žid in se režali; ko se je šoloobvezni pretepeni otrok na šolskem klozetu po odmoru očedil in pricapal pretepen in ponižan v raz- red, se je tovarišica samo drla nadenj, kaj da toliko časa ščije…, modric in ponižanega učenca pa sploh ni opazila, je bil pač samo in le pojav, ki ga je "likvidirala"… Vzor nasilja so videli šolski obvezniki tudi ob 11. septembru 2001, ko so kmalu zatem začeli ljubljansko groziti z dvignjenimi pestmi na ulici: » Mi smo Taliba- ni! «, potem pa so si doma opremljali svoje sobe s slikami terorista bin Ladna… Šola je tudi ločila označenega učenca v razredu od ostalih učencev, češ da ga "distancira", namreč kot kakšno reč med drugimi rečmi na določni razdalji. Vzgoja v bojeviti objestno- sti in naveličanosti ter otočkovana izobrazba sta "porodili" tudi vrsto doktoratov, ki niso niti zdaleč blizu "znanosti" ali znanstvenemu mišljenju. Tako imenovani napredek je v tovrstni šoli dojet samo in le kot napredovanje iz razreda v razred in iz letnika v let- nik: – zanimivo je, da v takem represivnem sistemu šolstva ni več slovenskih samomorov, saj je onemogočanje ob podprtem vrstniš- 93 kem nasilju izredno učinkovito. Na koncu koncev se pokaže kveč- jemu država zapletenih obrazcev in navodil, kako je treba obrazce izpolnjevati. EP v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… pozna le odnos političnega katolicizma do šolskega sistema kot vzpona napredujoče brezobzirnosti, ki se je uresničila šele v jugoboljševizmu ali socialističnem samoupravljanju. Predzgodovi- na brezbožnega šolstva se začne šele z vzpostavitvijo titoizma in znane univerzitetne kardeljevščine kot logorejne znanstvenosti. Diskurzivni pristop k razumevanju antisemitizma – s tem pa tudi sleherne ksenofobije in drugih oblik nestrpnosti na oblasti – potr- juje sebilastno zgodovinsko logiko, ki je odkrila večplastnost tudi negativnih socialnih pojavov in njihovo dogajanje v 20. stoletju. Utemeljitev politično integralističnih programov se je ponovila v rasnem in nacionalnem sovraštvu tudi tako: » Lahko rečemo, da pri logiki antisemitizma znotraj ideologije političnega katoliciz- ma v nekem smislu prihaja do določene analogije z razvojem, ki smo ga lahko spremljali pri vprašanjih v zvezi s parlamentarno demokracijo, kjer ima śtanovska´, úrejena´, órganizirana´ itd. ´demokracijaénako dve etapi – zgodnjo, śtanovsko´, in drugo, ´korporativistično.Ántisemitizem se pojavi, kadar in kolikor je v službi ekskluzivistične ideologije, kot sredstvo politič- ne mobilizacije, potreben. Zato omenjena (in razločnejša) dva ´viška´. « (ibid., 127. str.). Po tej definiciji se tvori sleherna socialna, rasna, nacionalna, kulturna, šolska ali politično iz ideologije izrinjena stereotipija v interesnih skupinah, ki se vdinjajo izvršni 94 oblasti ali družbeni moči vsakokratnega gospostva. Zlasti v šol- skem sistemu se je stereotipija v svojih diciplinirajočih postopkih vselej prekrila s šolskim pisarništvom in tovarišijstvom. Vse dokler ne izbruhne v slovenski javnosti, se že otroški in mladost- niški sklop stereotipij in sovražnega izgredništva prikriva in se vzdržuje v neprenehnem huliganstvu ali običajnem – nedelikvent- nem – gangsterizmu. Zarotniške tolpice se združujejo v združbe ksenofobije, sovraštva do vsega, kar je slovensko, zlasti še katoliš- ko, kolikor tudi v sproščujoče objestno nasilje, toda gorje ne zade- ne teh anomičnih grup, marveč povrhu še žrtve. Tako kot hajot ali titovski pionirji se celo v postmodernizem širi skupno že mladost- niško nasilje, ki si pridobi zlasti mladostništvo sicer status celo katoliške potrditve v birmi, potem pa ga sveta maša več ne zani- ma, podobno kot se histerizirajo že šoloobvezniki ob skrajno negativnih vzorih islamskega terorizma ter si utvarjajo, da bodo, če bodo pristaši tega terorizma doma, imeli tudi rušilno moč; samo na ljubljanskih osnovnih šolah plačujejo varnostnike in video naprave v šolskem letu v znesku več kot 30 milijonov sit… Ideologija mladostniškega nasilja je privzgojena kot postkomunis- tična oblast in objestnost, ki ni vpisana v nobeno osnovnošolsko spričevalo: zato je skrajno zaskrbljivo, v kakšni akomodaciji ideo- logije nasilje odrašča postmoderno slovenstvo. Za razliko od 30ih let 20. stoletja je novo stereotipno, tudi nacionalno, tudi socialno, tudi rasno nasilništvo zakrito s tako imenovano "permisivno vzgo- jo", vendar permisivnost zadeva le objestno huliganstvo, žrtve pa so razredno "distancirane", "disciplinirane", za vsak ništrc kazno-95 vane. EP navaja zgledno domislico svobodomisleca Eugena Ric- hteja, iz knjige Stefana Lehra Antisemitizem – verski motivi v socialnem predsodku (Műnchen, 1974): » Ne zbujajmo zveri v ljudeh, potem je nič več ne ustavi. « (ibid., 129. str.). Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… odkriva posredno, kako so se pojavili različni tipi antisemitizma s sistematsko šablonskimi predsodki in izgredništvom, potemta- kem nasilno. Slovenski in jugoslovanski šolski marksizem – samoupravljanje s temelji marksizma je bil v izvajanju izobraže- valnega programa in po katalogu znanj le zavajajoči šolski pred- met, s katerim so se poljubno razredno izživljale nad slovensko mladino tovarišice in tovariši – ni učil, kar navaja EP v Akomoda- ciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, kjer natančno in z zgodovinsko vednostjo opiše, kako je marksizem po svojem bistvu antisemitizem in izvirno zlo: » Kot sem že omenil, je antisemitizem (mišljen kot antikapitalizem/antiliberalizem) v tem času temeljil predvsem na Marxovem óbratu´, po katerem je ´družba kriva za svoje židovstvoín ne Žid za njeno źažidenje´, saj je ´Žid je pri tem le pridno pomagal´ (Marx, Zur Judenfrage). Na Marxov antisemitizem je opozarjal Tomaž Masaryk že leta 1899. « (ibid.,. 129. str.). Marksitično zaničevanje židovstva se je zlilo v posvetno sebičnost oblasti, ko je Marx rad prevračal le besede in stavke, da je zamenjeval smisle, ko ni 96 "iskal" Židove skrivnosti v njegovi religiji, ampak skrivnost religije v dejanskem Židu in podobno. Podobno bi bilo mogoče tveziti o kateremkoli evropskem narodu, saj je posvetni kult slovenstva prav tako barantaštvo in se posvetnost izraža v denarju. Posloven- jenje sveta bi bilo mogoče sicer predvsem z znanstvom in umetno- stjo, z razvitim družboslovjem in izobrazbo, ki ne bi bila nikoli marksistična, kakor je morala biti v jugoboljševizmu. Ljudski tip predsodkov kot pocestništvo se je prav z antisemitiz- mom dvignil na položajno oblast, medtem ko v znanostih in druž- benih vedah ni imel kaj opraviti – primeroma Gosar v svojem obsežnem delu več kot 1500 strani omenja Žide le enkrat (na stra- ni 497) kot sposobne trgovce. Vse drugače pa je bilo ali je z mark- sističnimi "teorijami". V tem smislu EP pravi o marksistično zas- novanem antisemitizmu: » Žid za Marxa torej ni nacionalen, reli- giozen itd. pojav, Žid je nekakšno ideološko polje. Če pogledamo antisemitizem pri Schönererju, Dühringu idr., vidimo, da ´bi moral Žid odpraviti svoje židovstvo´, to je samega sebe oziroma svoje domnevno ´bistvo´, pri Marxu pa bi družba, s tem ko bi odpravila svoje ´židovsko bistvo´ (beri kapitalizem), dokončno rešila tudi židovsko vprašanje. « (ibid., 130. str.). Dokončno reši- tev (nemško Endlösung) židovskega vprašanja so predvidevali antimarksisti v nacizmu in fašizmu, ki so židovski narod množič- no morili v konclagerjih. Vsak pojav naj bi razkril svoje fenome- nološko bistvo tako, da bi se razkrila v tem bistvu sama pojavnost. Tovrstna taktika govoričenja o zgodovinski problematiki je spada- 97 la sicer v sleherni novorek kompartijskega sestankovanja in kon- gresništva, zato je bil jezik vladajočih, ne le slovenskih komunisti- čnih predsednikov, partsekretarjev in vdinjajočih se političnih ekstremistov podoben jeziku alkoholikov. EP je dobro v Akomo- daciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti…, dognal, kako se marksistična "teorija" sprevrača v besedah, tako da pride do "preobrata", namreč iz resnice v laž, ki se okliče potem za res- nico. Torej avtor še pravi: » Marxov antisemitizem je tako dosti bolj metaforičen; če se poigramo z antisemitskim besediščem, lahko rečemo, da je dosti bolj ´židovski´ kot npr. Schönererjev, saj naj bi bilo z revolucijo rešeno tudi židovsko vprašanje, kot nam dokazuje Žid Marx, rabinov sin, ki odpade od židovstva, da bi potem osvobajal družbo židovske travme. « (ibid., 130. str.). Tako imenovano reševanje židovskega vprašanja se ni moglo zgo- diti doma pri Marxovih, saj Marx ni imel stalne družbe, niti ni kakšna družba zahajala k njemu kot brezposelnemu in zapitemu. Cerkveni slovenski dostojanstveniki pa so tudi v tem času in nap- rej vedeli, da hodijo mnogi tako imenovani naprednjaki na javne shode v gostišča pravzaprav delat družbo, torej popivat in taroki- rat. Židovsko družbeno vprašanje je bilo večkrat rešeno svoje trav- me prav v gostilniškem ali alkoholskem besedičenju in v zaprtih družbah politikantarstva: » Marx presega druge antisemite, kin uporabljajo Žida kot metaforo in postavi zrcalno metaforo. Vso kridvdo (za razliko od vseh drugih antisemitov) projicira v druž- bo, ki da je ´metaforično židovska´, družba (in ne Žid) je torej 98 kriva za svoje ´židovstvo´, saj so Židje ´pri tem le pridno poma- gali´. « (ibid., 130. str.). Metaforični Židje so lahko obstajali le v zmotnih Marxovih predstavah, ko se je svojemu rodu in narodu itak odtujil, hkrati pa se je po modi še proglašal za ateista. EP meni, da se je tovrstno rezoniranje izteklo v antisemitizem, znači- len še za krščanske socialiste. V knjigi Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slo- venskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… obravnava marksizem kot antisemitizem avtor prepričljivo tudi na moralnem področju, ki se dotika socialne etike in človečnosti.: » Žid je seveda kljub temu (in prav zato) tudi pri Marxu v vlogi učnega pripomočka družbene etike, saj najde v Marxovi ideološki shemi enako mesto kakor povsod (to je v dru- gih z antisemitizmom utemeljevanih ideologijah). Isto dokončno rešitev (s tem, da so Marxov ńa glavo obrnjeniántisemitizem postavili śpet na noge´) izpeljejo nacionalsocialisti. Pri tem potegnejo take konsekvence do Židov, kakršne je Marx (v svoji ideološki shemi) do ´židovskega bistva družbe´ – (tu revolucija) – (tam Endlösung). / Na vzhodu se je tako družba ŕešila svoje- ga židovskega bistva´, na zahodu – Židov. « (ibid., 130. str.). V 20. stoletju, ki je utemeljevalo antisemitizem na marksizmu in hitlerjanstvu ali nacionalnem socializmu, se je dežela vzhodnih gulagov ali dežela zahodnih konclagerjev pokazala z isto uničeval- no silo. Nenavadno se zdi, da je tudi zahodna filozofija padla na izpitu socialne etike in medčloveških odnosov, namreč do mere, 99 ko je bil državno uzakonjen zločin in je krivica postala vodilo v "zakonodajnem" in sodno–izvršnem pomenu. Kot vse kaže, so tudi katoliški ideologi popustili v teologiji morale, ko so v navzkri- žju med marksizmom in nacizmom ali fašizmom obravnavali židovska vprašanja zunaj vere, upanja in ljubezni, torej zunaj treh kardinalnih teoloških kreposti. Dilemo je opredelil tudi France Bučar v spisu Evropski ekumenski zbor Mir in pravičnost, kjer med drugim pravi: » Preizkus etične skladnosti pa se mora vedno naslanjati na merila, ki presegajo racionalnost neposrednega primera, torej na merila, ki morajo veljati vedno in povsod, ki torej dosegajo kvalifikacijo absolutnega. Zato je krščanstvu pot- reben izvor etike, ki presega samo meje ŕazumnega´, ker je razum vedno vsaj v neki meri omejen. Ne moremo torej terjati etičnega ravnanja za nekaj, česar razumsko ne moremo dojeti, razen če se sklicujemo na neka absolutna merila. Podobno tudi posameznik ne gradi svoje osebnosti na neki abstraktni etiki, ki mu je, brez njegovega sodelovanja in zlasti brez dejavnega sode- lovanja s stvarnim družbenim življenjem, dana od zgoraj. Etič- nost pomeni vedno vsaj dvostranski odnos, ne pa praznih, abso- lutnih kategorij. « (NoR, 89–90, letnik VIII., ibid., VIII, Ljubljana, 1989, 1. stolpec, 1196. str.); v Skupnem dokumentu Evropskega ekumenskega zbora Mir v pravičnosti, v Baslu (15–21.5.1989), sprejetem 20.5.1989 prav tam, so omenjeni med drugim priznanje greha in spreobrnitev k Bogu, pogled na preteklost ( 47. Še več, dve svetovni vojni v tem stoletju sta se začeli v Evropi. Posebej v tem letu 1089, petdeset let po začetku 2. svetovne vojne, se spo- 100 minjamo smrti, trpljenja, žalosti, zločinov in razdejanja, ki jih je prinesla ta vojna. – 48. Kot kristjani smo za to soodgovorni. Shi- zme in verski boji so močno zaznamovali evropsko zgodovino. Veliko vojn je bilo namreč verskih. Milijoni moških in žensk so bili mučeni in ubiti zaradi verskega prepričanja. V velikih druž- benih konfliktih, kjer je šlo za pravico, so cerkve dostikrat molča- le. Kot nasledek te zgodovine in 2.svetovne vojne je Evropa kot razdeljena hiša), etnični in regionalni spori, premagana sovraž- nost, skupna evropska hiša itd. Pelikanova Akomodacija ideologi- je političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… prav ponuja dilemati- čnost, ki jo je bilo potrebno reševati na cerkveno–ekumenski in državno–politični ravni. Le če je res in ko bi samo utegnilo biti res, da je zgolj katoliški Slo- venec pravi Slovenec, ko drugim ne gre prav zaupati, tedaj je bolj- kone neresnično, da je mogoče edino prav zaupati le Slovencu, ki da je katoliški: kajti katoliški Slovenec ni Slovenec po narodu, starših in rodu, niti po državljanstvu, marveč zgolj po katoliški veri, ne da bi bila katoliška vera definirana politično–državno ali nacionalno ter narodnostno oziroma rodovno in družinsko. V oblastnem odnosu nemškega nacionalizma kot hitlerizma ni veljal nič niti Slovenec in še manj je kaj veljal posebej katoliški Slovenec. Ta politično zaničevalna pozicija pove, da se je zaničevanje in uničevanje katoliškega lahko nadaljevalo po le štirih letih hitler- janske okupacije z dolgoletnim uničevanjem in zaničevanjem 101 katoliških Slovencev v lastni domovini, ko je od leta 1945 do zlo- ma zvezne diktature vladal nad vsakršnim, tudi nad katoliškim slovenstvom jugoboljševizem. Ali bi mogli govoriti tudi o "večnem Slovencu"? To je zgodovina – to bo danes. Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, posebej pa v poglavju Židje, liberalci, prostozidarji, protestanti… se vprašuje, do kod se je mogoče javno in sebno podrediti državno stereotipnim normam in škodovati. Vprašanje je tudi, koliko so sploh poznali antisemitski govorci in pisci primeroma Talmud, razen ko je šlo za posplošene ljudske predsodke iz nevednosti in lastnega občutja socialnopolitičnega samoveličja ter državne moči. EP namreč omenja ob Hitlerjevi aktualni propagandno zli- kovski in nestrpni knjigi Moj boj tudi judovsko versko knjigo Tal- mud, nanašajočo se na versko etiko in moralo v zvestobi Bogu. Sicer pa so o Židih, liberalcih, prostozidarjih, protestantih… ideološko govorile samoprepričano kvečjemu slovenske manjšine ali ideološko naravnane skupine, ki so uresničevale ne le politično katolištvo, marveč tudi socialistično in fašistično ideologijo. Duhovnost, ki se ni bila sposobna zazreti vase, je morala pobirati tudi kvarne nacionalne in politično ideološke vplive, obenem pa se je sklicevala na tako imenovani "rasni karakter" nadljudi liste človeške pasme in jih delila na tiste, ki take pasemske značke nimajo. Verjetno je EP eden redkih, v Sloveniji pa prav gotovo med prvimi, ki je historično znanstveno utemeljil istovetnost mar- ksističnega in nacističnega antisemitizma, kar velja tudi za pogu- 102 mno zgodovinsko–teoretsko dejanje. EP pravi o tovrstno zaostre- ni družboslovni problematiki z navedkom iz knjige K židovskemu vprašanju zapitega in nikoli zaposlenega filozofa: » Kot sem že omenil, je antisemitizem (mišljen kot antikapitalizem/ antiliberalizem) v tem času temeljil predvsem na Marxovem óbratu´, po katerem ´družba kriva za svoje židovstvooín ne Žid za njeno źažidenje´, saj je ´Žid je pri tem le pridno poma- gal´« (ibid., 129. str.). Obenem je EP dodal, da je na Marxov anti- semitizem opozarjal Tomaž Masaryk že leta 1899; sicer K. Marx židov sploh ni štel za narod in jim je odrekal v modi antisemitizma narodne in političnozgodovinske pravice, poistovetil jih je kvečje- mu z zasebnimi sebičneži, ki se v posvetnem kultu ukvarjajo z mešetarjenjem, posvetni bog pa jim je denar. Kolikor je slovenska inteligenca odklanjala marksizem, pa je sprejemala podobne predsodke zoper židovstvo, kot jih je širil že Marx. Židovstvo kot nekakšno bistvo kapitalizma so napadali potemtakem ne le v slo- venski katoliško desnosredinski ideologiji, marveč zlasti še krš- čanski socialisti. Ob akomodatitivni politični katolicizem, kakor ga omenja EP, je potrebno postaviti vprašanja, ki jih je nanizala sicer zlasti Spo- menka Hribar in drugi, ki so opisovali vzpon krščanskega komu- nizma, "novega človeka" in podobne nevarne oslarije ali primitivi- zme: » Križarji so odklanjali komunizem marksistov, zagovarjali pa so svojega:´Kajti tudi mi imamo svoj komunizem. Saj mora biti vsak mlad človek komunist´. « ( Dolomitska izjava, 160. str.), 103 v vednosti, da se je krščanski komunizem pojavil v slovenskih raz- merah javno leta 1928 in prej, saj je o njem pisal v Križu Stanko Gogala leta 1928. Ko obravnava EP v poglavju Židi, liberalci, prostozidarji, protestanti… vprašanja ideologije, spoznava sproti zgodovinsko resnico o ideoloških lažeh diktatur 20.stoletja. Gotovo je prilagajanje katoliške politične miselnosti moralo preiti tiste dialektične ovire, ki so razvidne najprej od konca 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, nato v obdobju med obema vojnama in na koncu z začetkom 2. svetovne vojne – z različnimi perceptiv- nimi aplikacijami, ki jih Pelikanova monografija lahko ponudi v zanimivo branje. Ena od resnično boljših plati v knjigi EP Akomo- dacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem kot v magistrski zgodovinski nalogi je, da navaja avtor prevodno tudi odlomke iz Hitlerjeve propagandno programske knjige Moj boj ter odlomke iz te knjige primerja s pisci, ki so nekako povzemali men- taliteto splošno sprejetih predsodkov zoper vnaprej označene "pojave", ki so jih "likvidirali", torej zoper Žide, liberalce, prostozidarje, protestante…; EP je prevajal iz Adolfa Hitlerja knjige Moj boj ( Mein Kampf, 17. nespremenjena izdaja, München, 1937), v 20. stoletju ene najbolj branih hujskaško propagandnih knjig, poleg Stalinove propagandno boljševiške in stereotipno lažne Zgodovine Vsezvezne komunistične partije ( boljševikov). Ponava-di večina zgodovinarjev tako imenovane novejše dobe, ki se je začela sicer s Kolumbovim odkritjem Amerike leta 1492, sicer omenja Hitlerjevo zlikovsko propagandno in ščuvaško knjigo, 104 vendar nikoli z ustreznimi prevodi – saj tudi v slovenščino Hitler- jev Moj boj ni v celoti preveden ne izdan: – verjetno zaradi nevar- nosti nalezljivosti predsodkov, ki so očrtani v Hitlerjevem "boju" kot v odkritem brutalizmu na povzpetniški poti na oblast. Priljub- ljenost omenjene hujskaške antisemitske knjige je bila med vojno neverjetno razširjena, saj so si ljudje v stiskah dajali duška na račun Židov, liberalcev, prostozidarjev, protestantov…, ne da bi kdorkoli posebej proučil u Žide, liberalce, prostozidarje, protestante…, celo več, oblast je v lovu na čarovnice našla vnaprej poja- ve, ki jih je potem likvidirala – od koncentracijskih nemških tabo- rišč do sovjetskih in jugoslovanskih gulagov ter političnih zapo- rov. Akomodacijo ideologije političnega katolicizma na Slovenskem EP je mogoče razumeti v zgodovinsko širšem, tudi v evropskem kontekstu dogodkov, ki so ob družbenih preobratih gotovo spre- menili tudi položaj katolištva in cerkveno strukturiranih nazorov. Zavrnljivost proticerkvenosti ali protikatolištva potemtakem ne izhaja zgolj iz nasprotovanja tega in onega političnega tabora, marveč iz celotnega razumevanja časa med obema svetovnima vojnama, ki se je izražal v diktaturah in premnogih ali mnogovrst- nih stereotipijah ali političnih uresničljivih fantazmah. Verjetno zato niso mogli ljudje v svojem času razumeti, kam neki izginjajo židovski sosedje, čeprav so vedeli za "dokončno rešitev" ali za pol-ne vlake v taborišča prisilnega dela in konclagerje smrti. To pa se ni dogajalo le v fašističnem ali nacističnem družbenem redu, mar- 105 več tudi v jugoslovanskem komunizmu, ko se je politična ideologi- ja 30ih let 20. stoletja sprevrgla v svojo končno ali izvršno dovrši- tev. Za razumevanje Akomodacije ideologije političnega katoliciz- ma na Slovenskem je avtor navedel tudi sociološko, politično, propagandno, filozofsko in zgodovinsko literaturo, ne da bi enkrat samkrat zdrsnil v historicizem. Jasna ločnica med obravnavo katoliškega tabora in zgodovino parlamentarne demokracije je bila razumljiva tudi s papeževo okrožnico Quadrogesimo anno ter z drugimi v knjigi navedenimi papeškimi enciklikami, ki so se nanašale posebej na pojave novo- veštva, tudi na demokracijo. EP piše v Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem tudi o tovrstni ideologiji in njenem odnosu do tako imenovanega nacionalnega vprašanja kot slovenstva, do parlamentarne demokracije in suverenosti ljud- stva ter poleg Židov, liberalcev, prostozidarjev, protestantov… o pojavu antisemitizma na Slovenskem. V celoti izhaja EP iz mahni- čevske zamisli: » Katoliški liberalec je, kdor katoliški Cerkvi, posebno pa onim, ki se strogo njenih dogem drže, očita – nazad- njaštvo, a hvali one katoličane, ki so se akomodirali modernemu javnemu mnenju.« (ibid., 9. str.); iz tega domisleka raste vsa knji- ga Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Sloven- skem EP, saj avtor pozna dodobra političnozgodovinske razmere v spremenljivih interesih 19. in 20. stoletja na Slovenskem, posebej pa še členi vodilne ideje v Evropi. V tem smislu sicer ni eksplicitno razloženo, kaj naj predstavlja v Akomodaciji ideologije politične- 106 ga katolicizma na Slovenskem pojem samega "katolicizma", je pa pojasnjeno, kaj je "akomodacija". Z gledišča postmodernih druž- boslovnih ved, tudi zgodovinopisja na Slovenskem, je mogoče reči o Pelikanovi knjigi Akomodacija ideologije političnega katoliciz- ma na Slovenskem, da se izčrpno ukvarja z ideološkimi spopadi med političnim sredinstvom, desnico in levico, vendar v ustaljenih ozirih in pojmih, s čimer po svoje prav EP utemeljuje zgodovinsko vedo in vednost "novejše zgodovine". Za "novejšo zgodovino" si je pripisala jugoslovanska kompartijska ideološka dresura zaslugo, da se je kakor začela leta 1941, torej potem, ko so prosto vdrle nemške in italijanske okupacijske oborožene sile tudi na ozemlje Slovenije, kjer so vzpostavile novi red, novejšo zgodovino in novo oblast. Zgodovinski subjekt te "novejše zgodovine" je bila potem- takem politična diktatura ene partije, ene nacije in vsakokrat ene- ga samega firerja, pa najsi se je pisal Hitler, Lenin, Stalin, Hruš- čev, Brežnjev, Mussolini, Tito, Gomulka, Ceaucescu ali kako dru- gače – za slovenske razmere je bil pomemben krog balkanskih diktatur. Malenkostno idejnizirano drobnjakarstvo, značilno za politično slovensko hlapčevanje, je zlasti na marksistično– antisemitske in protikrščanske načine vpeljalo naposled le totali- tarni režim nad Slovenci v imenu socialistične jugoslovanske dik- tature. Ušeničnikovi ali Mahničevi spisi so potemtakem gotovo referenčni le toliko, kolikor niso mogli predvidevati komunistič- nega totalitarizma nad Slovenijo po 2. svetovni vojni in kolikor so se naposled vendarle podrejali jugoslovanski ideji; radikalnejša sta bila v antisemitizmu in doslednejša Janez Evangelist Krek in 107 Franc Terseglav. Že propada stare Avstrije in ukinitve Habsburža- nov ni nihče predvideval primeroma leta 1913 ali celo še leta 1914, kaj šele nastanek Sovjetije po končani 1. svetovne vojne: vendar se je preobrat "novejše zgodovine" zgodil svetovno zgodovinsko in z dolgoročnimi zgodovinskimi posledicami povrhu. V kritiki antise- mitizma gre za preprečevanje novih nacističnih, komunističnih, nacionalno socialističnih pobud, da bi se nadaljevalo nasilje, ki je bilo sicer premagano, vendar lahko spet oživi kot ideološko škod- ljiva stereotipija in vnaprejšnja nestrpnost. Šele zgodovinsko teoretski diskurz lahko razpre občezgodovinske zamisli, ki so prevladovale v določnem obdobju, vendar ne v pomenu, da bi se zgodovinar ukvarjal zgolj in le z ozko subspecial- nostjo, kjer bi se izgubila sama zgodovinska misel. Nazorske nas- protnike katolicizma je mogoče prepoznati namreč po izboru pre- vladujočih idej, o katerih piše EP v svoji monografiji jasno in zani- mivo. Vse teorije, od rasne teorije do teorij socializmov in komu- nizmov, so se izkazale po letu 2000 za povsem neveljavne po dru- žbenoslovnih kriterijih, obenem kot zastarele izmišljije tudi nevarnih predsodkov, na katerih so se utemeljevale takšne ali dru- gačne diktature 20. stoletja ter njihovi firerji. Vendar so idologemi še vedno prepričljivo nevarni, kolikor služijo zasužnjevanju ali tendencam, da bi se v Republiki Slovenija, če ne drugače, pa vsaj šolsko in s tem generacijsko ohranjala kontinuiteta komunistične revolucije oziroma okrutnost primitivizmov. Po zlomu jugoboljše- viškega enoumja, udbe in po dokončnem odhodu jugoslovanske 108 vojske z okupiranega slovenskega ozemlja so se tudi družboslovne tendence historično potrdile v novih vrednotenjih in ocenah, naj- večkrat iz preprosto jasnega razloga, ker ni več politično nadzor- nega diktata in izbire dokumentacije le s strani bivšega vladajoče- ga totalitarnega gospostva. V Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem je lahko EP nanizal zategadelj v poglavjih tudi alinearno več družbenih značilnosti, v katerih je živel slovenski narod od konca 19.stoletja do zloma jugoboljševiz- ma. V tem smislu EP pravi: » Moja teza je torej nasprotna Ber- ger–Luckmannovi v tem, da je moj vtis o političnem katolicizmu daleč od mnenja, da je bil ta še sposoben ´vključevati v tradici- jo´. Če je delno kje politični katolicizem še slavil (politično) zma- go, se je v resnici vse podiralo – v ekonomiji, znanosti, umetnosti itd. / Takrat bi bil nujen premislek o lastni družbeni vlogi, a do tega je prišlo šele 50 let prepozno, tudi v večini evropskih držav (v nekaterih pa tudi do danes še ne v celoti). / 3. vatikanski kon- cil je s svojimi opredelitvami do posameznih vprašanj približno toliko tudi zamujal, če spregledamo, da je do śpraveś prostozi- darji prišlo šelev začetku 80ih let, z židovsko državo pa šele v začetku 90ih. « ( Sklep, ibid., 140. str.). Kar zadeva umetnost, je prvi v slovensko slikarstvo vpeljal nadrealizem duhovnik Stane Kregar, prav tako v socializmu nevarno zaznamovano abstraktno slikarstvo. Cerkev pa je primeroma v Kregarjevih slikanih oknih uveljavila abstraktno slikarstvo, ki je dostopno estetskemu pogle- du vsega božjega ljudstva, ki sploh obiskuje cerkve. Družbenokri- tični premislek je v socialističnem histomatu ne le zaostajal, mar- 109 več je kazal svoj logorejni videz ne le miselnih motenj, ampak zla- sti po vtisih, ki so se spreminjali v zgodovinske iluzije ter partij- sko–politične agnozije: kajti ko je "novejša zgodovina" govorila o problematiki Cerkve, ni nikoli omenjala lastne udbaške ali politič- no policijske represije in pregona, kolikor bolj je le zaničevala Cer- kev kot reakcijo političnega klera. EP zato nadaljuje: » Na drugi strani se mi dokaz, da bi prav iz katoliškega tabora lahko izšli ustrezni odgovori na družbene izzive časa, v slovenskem prostoru zdijo prav Gosarjeva sociološ- ko–ekonomska razmišljanja. S tem seveda nočem rečio, da bi (in koliko) ubral razvoj dogodkov drugačno pot. « (ibid., 140. str.). V možnostih predvojne katoliške prepričanosti o napredujočem dobrem v državi je mogoče razbrati potemtakem tendence, ki se niso opirale niti na krščanski komunizem in ne na nacionalni soci- alizem nemške proletarske partije, torej: » Posledica ideološke dezorientacije, ki lastnega modela (vsaj v politično–utopično zanimivega) ni premogla oziroma ni znala prepoznati tistega, kar je bilo v njenih lastnih vrstah najbolj naprednega, je na Slo- venskem gotovo tudi posledica splošne, širše (evropske) situaci- je. « (ibid., 140. str.). Predvidevanja, ki so zgodovinska, iščejo že po koncu časov totalitarizmov in diktatur v 20. stoletju nekatere še ne dovolj raziskane možnosti, kako bi se lahko politično razme- re razvijale in se razvile drugače, ko bi prevladale drugačne sile med dejstveno resnico v naravi in družbenopolitičnimi interesi, pa ne le v Sloveniji, marveč v vsej Evropi in v razvitem svetu zahodne 110 civilizacije. EP navaja Janeza Juhanta odlomek iz Filozofskih vse- bin in njihovega idejnega vpliva – Cerkev, kultura in politika 1890–1941, ki je po avtorjevem mnenju odgovoril, čeprav delno, pa vendar pravilno, na postavljene dileme, kako se je moralo raz- viti ter kako se je razpletlo v dogodkih vsaj v letih 1941–1945, namreč izza 1. slovenskega katoliškega shoda leta 1892 in po letu 1918, zlasti na 5. katoliškem shodu leta 1923, ko je bilo ugotovlji- vo, da ideje slovenski narod razdvajajo, namesto da bi ga združe- vale v sožitje in enotnost. V tem smislu navede EP odlomek iz Sar- trovega eksistencialističnega modernega romana Gnus (Ljubljana, 1981) in odlomek iz spisa Hannah Arendt resnica in politika – Sodobni liberalizem (Ljubljana, 1992), ki tudi sklene knjigo Ako- modacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem med resnico in interesom ter njunim zgodovinskim sovpadanjem. Komentar Pelikanove Akomodacije ideologije političnega katoli- cizma na Slovenskem je lahko pojasnjen tudi v rekapitulaciji pogovora s škofom Gregorijem Rožmanom, 30.6.1938, v zadevi akademskega tedna v Celju: » Škof Gre Škof Gregorij R ij Rožman an: Za nas, mislim, da so najbolj uspešne prav te metode, ki jih zastopa Katoliška akcija. Vidim, da druga- če ne bomo nič dosegli. Če pojde tako naprej, bom svojim duhov- nikom prepovedal povsod, razen v Katoliški akciji. – Zgodovinar Bo ar Bogo Grafena Grafenauer: Prevzvišeni! Ampak v tej Katoliš- ki akciji je vendar marsikomu popolnoma nemogoče sodelovan- 111 je. Saj se človeku vse upre, če pride k seji narodnega odbora Katoliške akcije oziroma k njegovi eksekutivi, pa sliši pri tej seji, da je norec, da je brez pameti in podobno. Škof Gregorij Rožman Škof Gregorij Rožman: To so pa nesrečne taktične strani, ki sem jih že dovoljkrat grajal. « ( Aktualno iz zgodovine, Iz arhiva, 2000, št. 93, 94, 95, 297. str., Ljubljana, 1996). 112 VLADIMIR GAJŠEK MARKSIZEM JE ANTISEMITIZEM premislek k Akomodaciji ideologije političnega katolicizma na Slovenskem 1. izdaja, 2009 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek uredil Vladimir Gajšek jezikovni pregled Vid Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana E vladimir.gajsek@intelyway.com E vid.gajsek@intelyway.com