Pripravljavna pot v zemljepisje in zgodovino. (Dalje.) Odgoja omika. Vsi narodi na zemlji, naj žive na merzlem severju ali pod pekočimi solnčnimi žarki, hodijo po koncu, roke in oči so obernjene kvišku, vsi občudujejo lepoto stvarjenih reči in imajo nekak jezik, da si razodevajo svoje misli in želje. To dela omikan ia neomikan, a omikan razume še več, pridobiva si znanosti in vednosti, on spoznava stvarnika iz njegovih del, svet mu je le začasno bivališče, prava očetnjava je unkraj groba po smerti telesa — ob kratkem, omikan človek nosi v svojem sercu viša čutila, viši up in pričakovanjc. A treba, da se zmožnosti v to, um in pamet pri človeku razvijo; prizadevanje v ta namen je odgoja. Odraščeni Ijudje omikajo ali izobrazijo mlajše ljudi, otroke; po stariših postanejo otroci tudi ljudje, pametna bitja. Omika se podedova od roda do roda, in podedovana glavnica se pomnožuje z obresti — t. j. vsak pozneji svet je bogatejši v vednostih in znanostih. Ako so stariši prebrisani, njih otroci so tudi radi taki, a tudi nasprotno. Otroci so starišem podobni, ali so vsaj taki, kakor drugi odraščeni ljudje, med kterimi prebivajo. — Vendar je razlika na zemlji med odraščenimi ljudmi tolika, kar se tiče izobraženosti in omike! — Po deželah, kjer sedaj stanujejo visoko omikani narodi, so včasih prebivali tudi ljudje na pol divji, a ti so se izobrazili, in svoje otroke izrejajo sedaj v izobražene ljudi. Ljudstva se omikajo tako, da 1. omiko sprejmo od ljudstev višej omikanih. Omika se seli od ljudi na ljudi, kakor prihaja od starih na mlade, tako prihaja od omikanih ljudstev na surova, ako se taka ljudstva niso že popolnoma spridila. Omika se je selila med narodi po kupčiji, po oznanovalcih sv. vere, in se še zdaj tako razširja. 2. Divja ljudstva se sama iz sebe omikajo. — A to se pa ne zgodi povsod in gre prav počasi naprej. — Kdo pa je pervega človeka omikal, kdo ga naučil govoriti, kdo mu zbudil pamet? — Na to človek ne more zadovoljno odgovoriti, misel pobija misel, ker vsak svoje terdi. Recimo pa raje kar naravnost: stvarnik, k je človeku vdihnil duha od svojega duha, je bil tudi pervi, ki je človeka podučil, čemu da je na svetu, postavil ga je v kraj, kjer je z lahka živel in se mu ni bilo posebno truditi za vsakdanje potrebe. A po izvirnem grehu je prišlo drugače, ljudje so se po zemlji razkropili, nekateri posamezni so beržkone pozneje popolnoma divjaki postali, ker so prišli v samotne, divje kraje, ker so vse svoje misli in hrepenenje obračali na to, kako se bodo preživili. A drugi, ki so prišli v boljše kraje, so napredovali, ako ne v spoznanji Boga, a vendar v umetnostih, na pol omikana ljudstva so se čedalje bolj omikovala. Najboljša učenica je bila potreba; sila, ta je naučila ljudi vsake verste umetnosti in iznajdeb, kar je kdo iznajdel to so drugi posnemali; daleč v omiki bi posamezen človek ne bil prišel, ali če ljudje med sebo občujejo, poduče drug drugega. Živalski ljudje postanejo človeška bitja, ako se 1. veC njih skupaj združi, potem 2. veliko lože kaj iznajdejo. Da pa društvo obstane, da iznajdbe napredujejo, je treba 3. da več družin skupaj stopi, da se zedinijo v občine in deržave, da nad njimi vlada pravica in postava. A^o pa tega ni, ne povzdignejo se ljudstva tako hitro do stanja, človeku vrednega, ostanejo le na pol ljudje. A to ni človekov namen na tem svetu. Človek si mora prizadevati v svojem življenji, da je čedalje bolj Bogu podoben, da je kerščansko-veren in nraven. Družba omika. Človeku ni dobro samemu biti. — Ljudje žive skupaj v družinah, in to je družinsko življenje. — Ako je več takih družin v deželi ne da- leč vsaksebi, seznanijo se, kmalo vidijo da je dobro, ako žive v miru in složnosti. Slože se skupaj, da izpeljejo kaj vsem koristnega, drug potrebujejo drugega. Kjer več družin skupaj prebiva v splošno pomoč in brambo, postane iz njih tako rekoč velika družina, občina, njih vse veže jednaki jezik, jednaki običaji. — Težave in nevarnosti, katere napravlja narava ali zver človeku, je sčasoma z združeno močjo premagal. Rekam je vravnal pot, od sela do sela napravil pota, divje zveri je pokončal, ali ugnal v samoto, a ostal je še tretji in sicer najhujši neprijatelj človeški družbi in to so — strasti. — Močneji je zatiral slabejega, mu jemal premoženje in imovino, tedaj so ljudje volili poglavarja, oblastnika, kateremu so izročevali varstvo osebe in imovine, starešine ljudstva so stopili skupaj in določili, kaj ima slehern storiti, kaj opustiti, da človeška družba ostane, da ljudje morejo mirno in varno živeti, ker pa je božja volja, da ljudje mirno in varno na svetu žive, in svoje moči obračajo sebi in drugim v dušni in telesni prid, in to ne more biti drugače, da so pokorni viši oblasti, tedaj pravimo vsa oblast pride od Boga. — Ako si je na tak način zbralo na tisoče družin, ki so si dajale postave, je nastalo narod, ljudstvo in deržava. — Kakor berž pa veliko ljudi skupaj biva in občuje, se ljudje zbrihtajo, drug drugega poduče. Kar pervi ne ve, to ve drugi; od tega se uče zopet drugi; ta si to izmisli, uni uno, potem se to zve, drugi posnemajo, pa tudi zboljšujejo iznajdbo, izkušnja uči. Tako je bilo z mnogimi iznajdbami. — Kamen je robat, ako se pa v reki kamenje vali, obrusi se kamen ob kamen in kamenje postane okroglo in gladko, ker se je obtolklo. Tako se obrusi ali obtolče tudi človek ob človeku. Prepirljivec se boji pravice, močni najde še močnejšega, tatu in roparja spravijo pod ključ, drugi se tako zmodrijo, ta pa ne more več škodovati, ker je zapadel postavi. — Tako tedaj družba človeka odgoja in omika, da iz živalskega človeka postane človek duševen in nraven. (Dalj prih.)