241
in že dva predalčika v skrinji si je bil belih kron prihranil za stare dni. Njegova mesnica in pohištvo ste bile ravno pri iztoku černo-zelene Reke v morje. — Navadno je vsak teden na Horvaško ali proti Dalmacii hodil volov kupavat. Spremljal ga je velik kodrast pes — Turko. Zvest tovarš mu je vedno bil, nikoli se ni od njega ločil.
Ravno njemu nasproti unstran vode je bekaril neki drug mesar tudi tik vode. Iz njegove mesnice je bila napeljana velika cev, moževe debelosti, skozi ktero se je kri in druga nesnaga v Reko odtekala, in po nji v sinje, nemirno va-lovje Jadransko. Tudi to mu je šlo še dobro po volji. Pa nekaj časa sem je zapazil eden njegovih hlapcov, da vsako noč več ali manj mesa zmanjkuje. Nihče ni mogel tata uganiti, — človek ni bil, ker je bila mesnica vedno dobro zaperta.
Nekega večera se pa dva hlapca za omaro v mesnici skrijeta, da bi tatu vendar zasledila. Okoli polnoči jame zunaj v vodi nekaj šumljati, in kmali se po cevi nekdo priplazi. Silno čudno se jima zdi, ko psa ugledata. Pes s polovico še v cevi ju plašan gleda. Ker sta nepremakljivo stala, se iz cevi skobaca, pol obešenega teleta zagrabi, ga nazaj k luknji tira, in po nji v vodo spusti. Kmali tudi on za njim svojo pot nazaj derkne. V vodi meso vjame, ga v gobcu na unstranski breg nese, in ž njim na Cesnikovo dvorišče smukne. Bil je Turko že polleten tat. Drugo jutro gre okradeni mojster k Cesniku in mu to razodene. Zdaj še le ve Cesnik, od kod toliko toliko kosti in taki kosovi mesa na njegovo dvorišče pridejo. Dosti je mogel odškodnine plačati; zarad tega sklene, Turkota umoriti. Za tegadel poprosi znanca, naj psa ustreli. Ta je berž pripravljen, verze puško čez ramo, priveze psa na motovoz in gre iz mesta proti Tersatu. Došli so ga trije Horvatje, ter ga vprašali, kamo da s psom hoče? Ko zvedo, mu eden 3 krone za Turkota ponudi; berž sta eden. Horvat plača, prodajavec pa prec k Cesniku korači in mu pove: hudodelec je že plačo prejel. Pa Cesniku se milo stori po Tur-kotu, ker je sicer zmiraj zvest in posebno dobrega in lepega šklata bil, — al po toči ne pomaga nič zvoniti.
Pride leto, kar ,se je to pripetilo. Cesnik se sopet na pot poda, mastne govedine nakupovat. Zdaj se nameni skor do ogerske meje iti, in gre s polno mošnjo. Po dolgi pu-stini korači, ki je bila brez vasi, brez hiš; noč ga dohiti, in skerbeti ga jame za prenočišče. K sreči vendar pride do majhne hiše , ki je samotna poleg ceste stala. Konec svečana je bilo in jako je deževalo; do kože je bil moker. Toraj prosi prenočišča.
Ze o pervem pogledu ugane, da ni na prav priden kraj prišel. Nekaj malega použije in kerčmar (bila je bajta kos kerčme) ga z gorečo kerlico do izbice na oder spremi. Zdaj je Cesnik sam, si pipo napešta, ter kadi doli in gori po izbi se sprehajaje. Pregleduje sedaj in premišljuje, kar se mu je danes prigodilo. Sumljivo se mu zdi obnašanje kerčmarja in njegove žene, ktera sta edina prebivavca hiše bila. Vidil je kako sta si v tem, ko je on večerjal, migala in se pogledovala. — Misli si, gotovo sem v kako roparsko kočo zašel, in začne preiskovati. In glej! pod posteljo najde kervave lise. Gleda, kje bi jo odtegnil. Pa žalibože! kerčmar je vrata na tihem zaklenil, okno pa ni dosti široko, da bi dobro rejen mož skoz mogel. ,,0 mili Bog! — zdihuje — obvari me hudodelnikak\ In zvije rijuho skup, ter jo pokrije s svojim klobukom, češ, da bo morivec, ako pride, menily da se oblečen ulegel; še plahto nekoliko pomendraje, stopi k oknu, na ktero je snežilo in deževalo. Tu moli: „Dobrot-Ijivi Bog! le na tvojo pomoč se zanašam, da bom s tem nožem hudodelnika premagal. Ako pa mi je tvoja previdnost smert določila, tako bodi ti oče moji ženi in ljubim mojim otročičem".
Čuj! sedaj stopi v izbo kerčmar s puško in ustreli, ker meni, da mesar mirno počiva — na posteljo. Hitro skoči mesar od okna na morivca in ga skuša ob tla vreči. Pa, ko že kerčmar omaguje, zakriči: ,,hus! hus!" In kmali pri-
Kratkočasno berilo.
Zvestoba psa.
Pred kakimi 30 leti   je   živel v Reki   mesar,   kteremu
V                                                                                                                                                                                                                                   '
m Cesnik rekli.    Po ereci mu je rokodelstvo napredovalo
skače silni pes, in ko blisk se na mesarja zažene. Ali kot bi trenil, ga popusti, se zaprasi v kerčmarja, ga verze na tla, in mu ne pusti ne kreniti , ne ganiti se. Tako dolgo ga tlači, da se jame daniti. Kerčmar tiho pod njim leži, zakaj v hipu, kadar se gane, ga Turko za vrat popade.
Pes je bil svojega nekdanjega gospoda spoznal. Zarano nevihta noči neha, in potovajo memo bajte tergovci. Mesar jih kliče na pomoč, ker sopet ni iz hiše mogel. Kerčmar je namreč vrata za sabo potegnil in same so se zaperle. Pridši tergovci zvežejo roparja, ga na voz veržejo in pravici izroče, kjer je zasluženo   plačilo za svoje morije prejel.
Kmali potem je Cesnik umeri. Turko pa, zvesti pes, je še dolgo pri njegovem hvaležnem sinu živil in 15 let star in slep še le nehal živeti.                                Pivčan.
242
Odgovorni vrednik: Dr. jasez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef BlaZHik.