Katolišk cerkven list. Teč«J VMM t. I' Ljubljani 2. vrle iga serpana ISoo. M J si .91, M£ Jezusu. Pred sv. obhajilom. Po sv. Obhajilu. Oh. ne čakaj. Jezus mili! Pridi, pridi, ljubi moj! Prosim, naglo se usmili Mene. — skleni se z menoj! Res. (iospod! de nisim vreden. I)e pod mojo streho greš. Kak pa Teke sim potreben . To nar bolje sam Ti veš. Sej ne morem vee živeti. t'e ne prideš, o Gospod! Tebe sereno čem objeti. Jest popred ne grem od tod: Torej , Jezu* ljubeznjivi! Pridi in nasiti me. De \ ljubezni ncvga-ljivi \ ečno s Tabo sklenem se. Zdaj, o duša. hvalo spevaj Jezus tvoj Je s teboj ; Zdaj zroeuj. Zdaj zdihuj. V ljubezni se ogrevaj! Zdaj vesela glas zazeni : Jezus moj! Re- si moj. In ko zdaj . Vekomaj Prosim, de ostani v meni! O tak dolgo bom prosila , Jezus moj ! Ho.!' z menoj ! Dc > Teboj. I .juhi moj! V nebesih bom hodila. Janez. Ofi poleriiga in skesaniga serca. 1. Premišljevanje slabosti in hudobije človeške, /nt milosti in dobrote Božje. Ničesar ni bolj gotoviga, ko smert, ničesar bolj negotoviga, ko ura smertna. Premislimo torej, kako kratko je nase življenje, kako polzek nas pot, kako gotova smert, kako negotova smertna ura. Premislimo , koliko britkiga ima v sebi vse, kar nam prijetniga in veseliga na stezi našiga življenja naprot pride; kako golufno in nezanesljivo, kako spremenljivo in minljivo je vse, kar iz posvetne ljubezni izbaja, kar ljubezen tega sveta ponuja ali obeta. Premislimo pa tudi vrednost in sladkost nebeške domačije; preudarimo, od kod smo padli, kje lt 'žimo, kaj smo zgubili, kaj našli, de spoznamo, kako treba de nam je žalovati tukej v ptuji deželi! Tako govori Salomon: „Kdor svoje spoznanje pomnoži, pomnoži tudi svojo bolečino" (pridg. 1, IN.j: zakaj bolj ko človek svoje zlege spol zna. bolj zdihuje in žaluje nad njimi. Iz premišljevanja namreč izhaja spoznanje, iz spoznanja gre-• enga, iz grevenge pobožnost, iz pobožnosti mo- ) Podamo tukej delič preverle knjige za duhovno življenje iz starodavnih časov ..Pogovori z Bogam- imenovane, ki je bila ze v 13. .-mletji po latinsko zložena najdena. Sloviti Den i- jo je v preteklim veku v nemško prestavil, neumerli Silbert pa v -vojini nedo>ežljivim jeziku |S30. leta na Dunaji -pet na .-vitlu dal Po poslednjim prevodu je pričujoča prestava. litev. Stanovitno premišljevanje človeka razsvetli, in stori de samiga sebe spozna; in če si svojo revšino zgrevano k sercu vzame, bo serce /.notranje britkosti presunjeno. O mene ubogiga tedaj! Kako močno bi mogel svojiga lloga ljubiti, ki meje stvaril, ko me ni bilo, iu spet poiskal, ko sim bil zgubljen! Ni me bib>, in on je ukazal, de sim iz nič postal. Ne kako rastliko, ne brezumno žival, ampak človeka me je stvaril, mi dal življenje, občutenje, pamet! Zgubljen sim bil, in On neumerjoči je stopil doli k umerjočimu, je vzel na sebe terpljenje, jr vzel na sebe smert, jo jr premagal, in me spet prenovil; in tako mi jr njegova milost in gnada zmerej naprej prišla. Kolikih nevarnost me je ta moj Odrcšenik otel! Ko sim s pota zašel, meje pripeljal nanj nazaj: ko sim bil neveden, me je podučil; ko sim grešil, me je štrafal; ko sim žaloval, me je tolažil; ko sim obupa!, mi je zopet serčnost dal: ko sim padel, me je vzdignil: ko sim stal, me je deržal ; ko sim šel, me je vodil: ko sim prišel, me je sprejel. To in mnogo druziga mi je skazal moj Hog: in zmerej se hočem tega spomniti v svetim veselji; zmerej od tega govoriti, zmerej ga za to hvaliti. Oh, ko bi ga pač zamogel hvaliti in ljubiti tako, kakor njegove dobrote vse zaslužijo! Zakaj ničesar nimam, poverniti mu vse to, kakor de ga ljubim. Ne da se pa tudi, kar je bilo iz ljubezni dano, z ničemur bolj prav in bolj dobro poverniti, kakor spet z ljubeznijo! Prevdari, o človek! svoj stan in kar ti jr bilo dodeljeno, in premisli, koliko ljubezni je vreden, ki ti je to dodelil! Permerjaj svojo revšino njegovi dobroti, in spoznaj, kako dolžin si, mu hvaležin biti in ga častiti. Na temnim, polzkim prepadu te privezana je vlekla grozanska peza, ti za vrat doli v neizmerne globine pekla, in druga grozanska peza je ležala še na tebi in te tlačila navdol. Nevidni sovražniki so skusili vse, te doli vreči. Tako si bil brez vse pomoči, in nisi vedil, de si tak spočet in rojen bil. Oh , v temi sim bil, ko nisim nič, nič sam za se vedil; na polzkim sim bil, ko sim bil ves nagnjen, v greh pasti: ob prepadu brezna sin« bil, ker me je peza poverbaniga greha v globino pekla vlekla, in moji sovražniki, hudi duhovi, ničesar opustili niso, me z drugimi grehi še bolj pogubljiviga storiti. In zdaj je, o moj Bog! meni vsemu zapušenimu, tvoja luč zasvetila! — Pokazal si mi, te grozanske pezi, ki ste me vlekle in tlačile, in si pahnil nazaj moje sovražnike, ki so mene v pogubo pahniti hotli, ko si mi greli odvzel, v kterim sim bil spočet in rojen, s pogubljenjem vred, in si mojim sovraznikam prepovedal. moji duši silo delati. Dal si uii po imenu svojiga Sina ime kristjana, in me izvolil med svoje odrešene. Vzdignil in povzdignil si me k spoznanju in ljubezni: si mi zaupanje v serce vlil za zveličanje moje duše, za ktero si Ti svoje življenje dal; in si mi. ako hodim za Teboj, svojo čast obljubil. In glej. ko še nisim hodil za Teboj, kakor si mi Ti ukazal, in sim marveč veliko grehov dopernesel, katere si Ti prepovedal: si šc čakal, da bi jaz šel za Teboj, in bi mi Ti dal, kar si obljubil. Nekoliko iz misionskih naznaniš. ( Od 1. susca 1*5 4 do posled. sveč. 1855.) (Dalje in konec.) Ker je bil gospod Ko h I umeri, gospod apostolski namestnik pa so mogli v llartum hiteti, je zdaj mogel mision v (iond okori zapušen ostati. Pred svojim odhodain so gosp. Provikar vse misionske reči popisali, de bi sc kaj ne zgubilo, iiovokrrst ne k pnhozriosti. lepimu obnašanju iu stanovitnosti v verioponiinovali. Priporočili so jini, de naj molitve, ki so se jih naučili, sami in kadar se more. tudi skupaj opravljajo. Tolažili so jih, dc ne— lu ski Oce. ki jih je z vodo sv. kersta za svoje o-troke prerodi!, jih ho tacaš varoval, dokler nazaj ne pridejo, de jiii bo pa neizrečeno veselilo, ako bodo pri drugim prihodu vidili, de so se po njih naukih ravnali, svojo nedolžnost ohranili. Vedno de naj terdno v II.»ga zaupajo, zlasti ker tudi v njih (g. Provikarjevi) domačii veliko njih belili bratov in sester svoje serca vsak dan k Hogu za nje pov-zdignje. Glas sc razširi dc mislijo g. Provikar oditi, in od \sih strani skorej neprenehama ljudstvo v Gon-dokoro prihaja, dc bi jih .sc enkrat vidili, srečno pot vosili, kako tolažilo iz njih ust slišali. Več poglavarjev hljiziijih <»kraj:n jim je svoje nar lepši sulice daio v zastavo, dc bodo oni in Harjanje \cdno njih dobrot pomnili, ter uc bodo nikoli svojiga orožja zoper misionarje povzdigovali, ker so terdno prepričani, de oni iz tolike dalje le samo zavoljo njih sreče prihajajo. To sinovsko podvcržcujc si-cer prevzetniga naroda pod veljavo tujiga misionarja je apostoljskiga namestnika do solz giuilo; hvalili so usmiljenje lložjc, ki pod vsakim podnebjem serca iicpremikaniga človeka v njegovo zveličanje nagib nje, in je njih dela in trude že zdaj s takim sadam vencalo. Marsikteri oven jc bil posljcdnje dni v hlev prinesen, za kteriga niso liotli nič vzeti. Matere rejeneov so nosile ua ladijo pute za popotvanje, in niso tudi nc eniga biserja za nje iskale: še vee, ako jim jih je kuhar ponujal, so se branile. rekoč, dc so to prinesle za očeta njih otrok, kteri jc za nje se bolj skerbel, kakor njih pravi oče. Otroci, fantiči in deklice, ki so vedili, de g. Provikar zelisa zbirajo, jih v dež.lo belili poslali, so nosili naj mnogovcrstnisili korenin, ki so za cesarski vert na Dunaji odločene. Zmed sosedov vsili verst !»• vsak kak majhen spomin prinesel in prosil, de naj nanj ne pozabijo. 1 1. rožnika so bili starimu služabniku misio-nisniee ključi dani in vodstvo lii.se do g. Provikar-jeve povernitve zročeno. Naslednji dan je imela mala hariska občina v kapeli na ladii poslednjo llozjo službo. Marsikterimu Itarieanu, ki je prišel po >|«vo, se jc pri odhodu svilla solza uternila iz oci. Otroci, ko so bili gosp. apostoljskimu namestniku spet in spet roko kušnili in le neradi ladijo zapustili , so bili na bregu v versto stopili in berž ko se je ladija premaknila, so kakor nehote na kolena popadali in roke proti nebesam vzdigovali. G. Provikar pa so oči in dušo k nebesam povzdignili ter blagoslov od Gospoda čez te pervence klicali ; potem pa jih je serce v kapelo na ladii gnalo, kjer so pred altarjem presvete Device Gondorski mision njenimu varstvu in milosti priporočili; njenimu sladkimu imenu namreč je ta mision posvečen. Zavoljo velike vode in dobriga vetra se jc popotvanje urno odsedalo. Noč in dan so neprenehama jadrili in ze 1. mal. serp. so dosegli so vodenj obeli rek na večerni strani Hartuma. Ko so štiri mesce v tem mestu v velikim trudu svoje reči vredovali in tudi obširne pričujoče naznanila za Dunaj spisali, so se jeli spet za odhod v Gondokoro pripravljati. Gondokora pa ni več edini mision med zar.iur-skimi narodi natl Sudanam. G. Mozgan je namreč g. ap. namestnika prosil, de naj b7 mu privolili, med Kiki nov mision napraviti, kar se ve de . so mu z veseljem dovolili. Zvolil si je v kraji Angvcju prazen prostor, kjer so mu brodarji s pomočjo domačinov kočico naredili; na njo je on znamnje odrešenja, sv. križ postavil, in potem mision pri sv. Križu imenoval. Peti dan svojiga popotvanja z Gondokore so prišli g. Provikar do imenovane ribske vasi. Ali nizka lega s svojimi komarji, močvirji in mlakužami jim je skerb delala, d« g. Mozgan ne bo mogel prebiti in so ga vabili de na j z njimi v Hartum gre. G. Mozgan pa je bil tako terdno sklenjen . tem sicer prijaznim ljudem svoje apostolsko prizadevanje darovati, de je tenm svetovanju odrekel. De sta med tem gg. Haincr in Lap iimcrla. in de se je odhod g. Provikarja na Delo reko do mesca svečana odložil, je že častitim bravcam znano. Zdaj upamo. de so g. Provikar ze spet pri svoji mali občini v Goiiilokori, od kodar s lircpenjenjeui novih naznanil pričakujemo. M*aslariea na smeri ni posteči. O. Aurieuia (Amnut. zv. IL pogl.) pripoveduje, de je uboga paslarica tako gorečo ljubezin do Marije imela, de ji je bilo nar veči veselje, na paši pri Marijnim znarnnji na nekim liribcu z ljubo Materjo liožjo pomenkovati se. Viditi pa, dc je Marij ua podoba brez vse lepotije, sklene, jo olepšati, pa ne z zlatarn in srebram, ampak z ie-potijo ljubezni svoje, ktero tudi ubožuost lahko n i-pravi. Nekiga dne tedaj na polji cvetic naterga, jih v venec splete in Marijni podobi ua glavo dene, rekoč: „0 ljuba Mati moja! zlato, z drugimi ka.«ni ozaljšano krono bi ti rada na glavo djala: ker sim pa revna, sprejmi ta venec moje ljubezni do tebe". Tako si je ta uboga devica prizadevala nebeško kraljico počastiti. Kako je pa Marija ljubezen temu dohrimu otroku pov črnila? Pastarica hudo zboli. Ležala je v revni bajti pri veliki cesti. Domači s i imeli veliko dela na polji, torej so ubogiga otroka samiga doma pustili. Tako zapušena deklica ži\<> čuti, de se ji smeri približuje; neizrečeno rada i»i še svete zakramente prejela, pa nima nobene pomoči. De st zadobila, prav goreče prosi Marijo, njo, ki jo je ves čas svojiga življenja tolikanj serčno ljubila in častila, ln glej, njena prošnja je uslišana. Dva misionarja ravno po 03363735 cesti gresta; vsa trudna se v revno bajtico poda-sta, de bi se v nji opočila, kar zagledata umirajočo deklico. O kako se je njeno serce razveselilo! »Pozdravljena bodita poslanca Božja", jima reče, moja dobra Mati vaji je k meni poslala. Nikar me ne zapustita v mojih smertnih težavah, dajta mi še tolažbo naše svete vere, dajta mi Jezusa za popotvanje v večnost!" Z veseljem sta pobožna služabnika Božjo sveto željo dobre deklice spolnila. Eden jo spove, eden pa v bližno cerkev gre in ji sveto popotnico prinese. Po svetim obhajilu se u-mirajoča prijazno posmehlja in mirno v Gospodu zaspi s temi besedami: rO milostiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija !u Mjelasitfe dokončanje ljubljanskih učilnic. Včeraj ob osmih je bila v Šenklavški ccrkvi slovesna zahvalna sv. maša za srečno dokončano šolsko leto, ob devetih pa v strelišni dvorani slovesna delitev šolskih daril. Iz gimnazialnih naznanil razvidimo, de je bilo ob koncu šolskiga leta skupaj 434 latinskih učeneov, zgoli katoličanov; 371 Slovencev, 58 Nemcov, 3 Hervati in 2 Laha. Alojzijancov je bilo to leto 48, njih veliko med nar izverstnišimi. Iz dobrotnih šolskih zalog ali zakladnic (štifturig) je prejelo celo leto 84-90 učeneov nad 5000 gold. Lčilnine je bilo plačane celo leto 2910 gld., plačevalo jo jc perviga pol leta 266, druziga pa 219 učeneov po 6 gold. — Itazun navadnih šolskih tvarin sc je učilo šc 13 radovoljnih reči, namreč: Odgojništvo ali rejeništvo, slovensina (za Ne-slovence posebej), talijanšina, francozovšina, gospodarstvu, niravstvo ali lizika po domače, djan-sko biljinstvo ali botanika, lepopisje, piostorocno in merjeno risarstvo, petje, hitropis, spominoslovje ali mnemonika: poslednje dvoje le nekoliko ur. — Hes lepa priložnost pridnim mladenčem, se veliko koristniga naučiti. Sicer se je letašnji program poboljšal, ter razun obdarovaneov in druzih izverst-nikov tudi pervorednike po imenih naznanil. V treh razdelkih djavniga ali realskiga uči-liša je bilo v začetku leta 196 učeneov, namreč: 145 Slovencov, 28 Nemcov, 13 Lahov, 1 Čeh, 9 Hervatov, kteri so 1100 gld. učilnine plačali in se po razdelkih in razmerah učili naslednjih tvarin: Keršanskiga nauka, nemškiga, slovenskiga, laškiga jezika, zemljopisja in zgodovine, številni je s col-nijo in menjištvam (Zoll- und Wccliselkundc), merjevstva, narovoslovja, fizike, ločnije ali kemije, merjeniga in prostoročniga risarstva, stavstva in dotičniga risarstva, in pa lepopisja. — Kar tiče vvod teli naznanil, bodo previdnimii gospod vodju zanesljivo hvaležni, ne lc samo učenci, ampak vsi razumni, kterim naznanila v roke pridejo, de je namreč pravo stran zadel, ter kaj djanskiga, mika vniga in rabniga na čelo naznanil postavil. To sta namreč - spisa: Kratko z e m I j o p is j e K r a n j-ske vojvodine, in pa: Postava za obnašanje Ljubljanskih djavnih učeneov, od mini s i e r s t v a po ter j ena. Nobeno tega dvojiga se ne more prehvaliti. (Kar izpeljavo »Ljubljana — Laibach" tiče, ima vsak svoj prav.) — V zglednih ali poglavitnih fantiških šolah jI' bilo 853, in v nedeljski šoli 292 učeneov. Učilo je 15 gg. učenikov 233 ur na teden. V dekliških šolah mnogočastitih M. M. LTr-šulinaric je bilo lepo število, 836 učenk, in zlasti v znotranjih šolah od vsili mnogih tujih krajev, kar priča, de je sloves teh šol, kakor zaslužijo, na vse kraje razširjen. — Vse učiliša so bile okoli konca pretečeniga mesca sklenjene. Prihodnje šolsko leto se bo začelo 1. kozoperska. Ogled po Slovenskim. Iz Ljubljane. Dc bi dobrotljivi Bog šibo bolezni, od ktere ne skorej po vsih straneh sliši, milost I ji v« od-vernil, so se v Ljubljani po vsih ccrkvah pretečeno ne-drljo začele očitne molitve in poboznosti. ktere bodo terpele, dokler bolezen ue odjenja. — V ohranitev rDrobtinicu svetovajo »Novice", dc nai sleherni znanih slovenskih pisavcov saj eno drobtinico spiše in jo pošlje vredniku prečast. g. J. Ilozman-u v št. Andrej, dc naj mu pa vsak koj naznani, koga misli spisati. To jc zanesljivo pripravna pot v dosego tega dobriga namena. Prihodnjo nedeljo bodo tukaj novo mašo imeli: v škofijski cerkvi zjutraj o poli šestih gospod Jožef Zalo kar, ob desetih pa gospod Matija Torka r, in v frančiškanski cerkvi častiti O. Leona r d Sichcrl; v nedeljo pred velikim Smamani pa bodo v frančiškanski ccrkvi novo mašo imeli gospod Valentin Skul. "S" Iz Alcksandrije piše gosp. Alojzi Pirhcr, de jc sedanja misionska odprava !<>. u. m. s parobro-dam „Kalkutau srečno v to mesto prišla. Tukaj sc bodo nekoliko mudili, in čez ne dolgo jim pride znani g. Rin-der naproti, kteri jih bo v Hartum spremil. (Id bolezni piše: »Skoz ccli dan slišim skoz okno (iz frančiškanski ga samostana, kamor so duhovne misionarje sprejeli, in kjer cesta na pokopališč gre), arabski meri vaško pitje. Kolera je imela tukaj ob.Ino žetev, zdaj pa olje-njuje". I Brežicah pri ljudskim ntisionu (9. rnz.) so imeli Nj. milost Lavantinski škof sami I ogovore in poduk po stanovih. 30 spovednikov v treh cerkvah je obilno želo. kar so pridige sejale. Pri blagosljovljcvanji misionsk