■




Dobra hči

EVSTAHIJA

Izgled vsem pobožnim deklicam.

Iz nemškega prevel

J. š.,

bogoslovec ljubljanskega semenišča.
Tretji popravljeni natis.

V Ljubljani 1895.

Natisnili, založili in na prodaj jih imajo
J. Blasnikovi nasledniki.

40959

A/'o2,<sih> ^nf

I.

lepi in rodovitni laški deželi, vertu Ev¬
rope, je živela pred sto in petdesesetimi
T  leti staroplemenita rodovina v lepem gradu
T ob reki Gariljani. Odločena je bila od
hrumeče druhali velikih mest in od strasti
njih prebivalcev živeč v naročji ljubega miru,
kterega more na tem svetu podeliti le prava
pobožnost, priserčna ljubezen, blaga sprava z
vesoljnim svetom, in hvaležna zadovoljnost.

Zavoljo plemenitega rodu je bil Jožef Al-
marski — to je bilo gospodovo ime — v po¬
prejšnjih časih na dvor poklican, prav ime¬
nitno službo opravljat, v kateri se je s ple¬
menito, čednosti polno gospodičino poročil, s
ktero je nekaj let potem dvoje ljubeznjivih
otrok dobil, Frančiška in Evstahijo. Prekmalu
Jožef spozna, da so zvijačni premeti, popa¬
čenost pravice, in marsiktero na skrivnem do
veršeno delo, ki njegovemu bistroumju ni
odšlo, njegovim pobožnim mislim ravno na¬
sproti. Z gorečnostjo pravega kristjana, kteri

1 *

4

se Boga bolj boji kot ljudi, se na ves glas
zoper to vzdiguje; toda dragi, s zvijačami
omreženi knez, kteri je bil neveduma od ljudi
obsut, ki so vso svojo moč vpirali, poštenega
Jožefa iz dvora spraviti, ga je krivično zato¬
ženega na njegove gradove pregnal.

Ta Jožefu namenjena kazen je bila le
izpolnjenje njegove lastne želje, kakor tudi
njega vredne soproge Kamile. S tihim, po¬
nižnim veseljem sta vse na odhod pripravila,
in že tretje jutro sta vesela in s čistim srcem,
brez jeze do svojih nasprotnikov, z prisrčnim
blagodarjenjem kneza in očetnjave, s Fran¬
čiškom in Evstahijo, spremljana od nekoliko
svojih zvestih služabnikov proti svojemu mir¬
nemu ^selišču na reki Gariljani odrinila.

Življenje, ktero je tukaj družina vživala,
je bilo enako okusu nebeškega veselja. Starši
so skušali po lepih naukih in izgledih otroka
rediti, kterih za vse dobro občutljivi serci ste
njihovo prizadevanje olajševale. Posebno' se
je Evstahija med njimi kakor krona svetila.
Če ravno še le sedem let stara, je vendar v
pravem spoznanji Boga, njegove svete volje,
v ljubezni do vsega, kar je dobrega in
blagega še marsikterega odrašenega presegla.
Vsako njeno besedo, vse njeno dejanje so bo-
guslužni občutljeji ozališevali. Na njenem an-
geljskem obljičji ste kraljevali nedolžnost in

5

krepost, vse njeno dejanje in nehanje je ska-
zovalo Bogu udano, pobožno devico; zadobila
je neko duhovno čistost, ktera je tudi sitneža
k neprostovoljnemu spoštovanju silila, hudob¬
neže pa v velik strah pripravljala. — Vaščani,
kterih polovica je bila njenemu očetu podložna,
so jo le blagega angelja imenovali, po vseh
ubogih hišicah je bila njena dobrotljivost
znana. Vsako milovanje staršev je pričalo, da
je bila Evstahija veselje družini; starši so jo
vedno dobro hčer imenovali, in njen brat Fran¬
čišk ji je priserčna sestrica rekel.

Osem let neskaljenega vžitka in nar či¬
stejšega veselja jim je bilo tako minolo; kar
se na enkrat nad glavami teh dobrih ljudi
razproste černi oblaki, in že jim bije ura britke
skušnje

Ravno so petnajsti god ljubeznjive Ev-
stahije praznovali. Polni zaupanja v lepo pri¬
hodnost so veselo med saboj kramljali; otroka
in starši so skušali eden druzega o svoji lju¬
bezni prepričati, in vživali so sladko srečo in
božji mir bogaboječih sere.

Evstahija je bila kraljica praznovanju,
ktero si je mili brat prizadeval s sviranjem
in petjem še bolj poveličati. „Danes si kra-
ljica“, se je njegova pesem pričela, kar se
nagloma duri odpro. Baron Rikordam, stari,
zvesti prijatelj Almarskega ves zasopen noter

G

plane, ter prestrašen zavpije: „Reši se, reši
se! Almarski! velika nesreča te čaka. “ Komaj
te besede izgovori, že grad Almarskega vojaki
obsujejo. Strah vse spreleti, razun Almar¬
skega, kateremu vest ni imela kaj očitati;
miren in pokojen, kakor se možu spodobi,
izid prigodbe pričakuje. Pošteni prijatelj, čigar
svaritev je sicer došla, toda prepozno, se je
v stranski hram skril, ker bi pričujoč ne bil
mogel nič pomagati.

Kmalu potem je častnik z nekolikimi
vojaki v hišo stopivši, poštenemu Almarskemu
napovedal, da ima povelje, ga z vso njegovo
družino prijeti in na kraj njih prihodnje na¬
membe odpeljati.

Še toliko odloga Almarskemu niso dali
da bi nekoliko svoja hišna opravila oskerbel.
V tem 'trenotku je moral s Frančiškom v eno,
Kamila z Evstahijo pa v drugo kočijo sesti,
in predno so žalostni posli po vasi nesrečo
razglasili, so že z njimi oddirjali.

Kočiji ste bili zaperti in tako narejeui,
da ni moglo celo nič svetlobe vanjo priti.

Že četerti dan so se peljali, pa še nič
gorkega niso vžili; kar na enkrat voz, na
kterem se Kamila in Evstahija peljete, obstoji,
ter se vrata odpro. Bila je temna noč. „Vun
pojdite,* 1  zašepeta neki moški, „v beg se spu¬
stite, na levo po gozdu, zmirom naravnost."

7

Skerben dober duh, je mislila Kamila,
nama je na pomoč prišel, ter je menila, da
se tudi njen mož in sin rešenja veselita. Stra¬
homa greste z voza. „Dobro se imejte, Bog
vaji obvaruj," reče mož, ter hitro zgine.

Kamila je celo noč s hčerijo po gostem,
strašnem gozdu begala. Ko solnce izza gorja
pride, vidite pred saboj v prijetni okolici pri¬
jazno mestice; ali oh! Almarskega in Fran¬
čiška ni bilo nikjer ugledati.

Evstahija je bila silno žejna; ranjena
noga, medlenje vseh moči je mater prisililo
na travi počiti.

Blizu zraven je mali potok po germovji
šumljal. Evstahija se je vsa objokana materi
iz rok izvila, ter je po goščavi šla do stu¬
denca. Materi in sebi kaki poživitek in hla-
divna zelišča iskaje in zmirom dalje po tihem
gozdu grede, zaide. Velik strah ji je srce pre¬
šinil, klicati je jela, pa nobenega odgovora ni
bilo; na enkrat zasliši dirjanje konj, komaj
se ozre, že pred njo stoje štirji konjiki, kteri
z grozovitim vpitjem ,,tukaj je,“ prestrašeno
deklico ustavijo, potem pa z vrvmi zvežejo.
Spoznala je tiste, ki so spremljevali kočijo, iz
ktere je bila prejšnji večer s svojo materjo
pobegnila; po vseh udih se je tresla, in ker
je noge nič več niso mogle nositi, padla je
na tla.

8

Konjiki so jo spraševali, kje da je njena
mati. Ona pa kar nič ni odgovorila. Ne gro-
zitve ne obljube niso mogle le besedice iz
nje spraviti. Ker je Evstahija obupno rokč
sklepala, in zavoljo notranje britkosti vsa pre¬
padena bila, in tudi silno jokala, so prega¬
njalci mislili, hči in mati ste se v temni noči
zgubili, ter zdaj ena drugo iščete; ko so se
poprejšnega Evstahijnega klicanja spomnili, se
jim je to še bolj resnično zdelo. Eden konjikov
jo je pred se na kolena posadil, in z njo
zdirjal, drugi so pa sklenili gozd urno pre¬
iskati, vendar so jih drugi morali s kočijo ča¬
kati. Evstahiji se je velika žalost slednjič v
tiho veselje spremenila, ko so konjiki brez
Kamile nazaj pridirjali, in potem s kočijo od¬
rinili; mislila si je, da so že le mati oteti.

Vroč poletni dan je bil. Evstahija je bila
skoraj vsa iz uma; v njenih persih so se ža¬
lostni občutljeji vojskovali. Zavoljo vročine,
ki je skoraj ni bilo prestati, in zavoljo zaper-
tega, nezdravega zraka, kterega je dihati mo¬
rala, je skoraj omedlela. Prosila je požirek
merzle vode, ali terdoserčni spremljevalci ji
je niso hoteli dati! Spomin Jezusovega terp-
Ijenja ji je pomogel tudi to terpljenje z voljo
prenašati in premagovati. Okoli dveh po¬
poldne so konje ustavili, da so jih napasli,
in da so spremljevalci južinali; Evstahija je

9

pa morala v kočiji ostati. V tem, ko jo od
vseh zapuščeno prevelika solnčna vročina
prepeka, nepokojno zadremlje, pa se kmalu
zopet zbudi. Na tihoma se kočijina vratiča
odpro, eden izmed Evstahijinih spremljevalcev,
star, siv vojak k njej pogleda, ter jo ob
kratkem nekoliko potolaži. Čmeren se ji je
.zdel, terdoserčen in brez občutljivosti, kakor
se večidel stari vojščaki drže, dasiravno niso;
takošen je bil tudi ta. V svojem obnašanji
proti Evstahiji se je skazal milostljivega in
usmiljenega, kar je nje pobito serce razveselilo.

Z ginljivo dobroserčnostjo ji je starček
rekel: „Vzemite to, dobra hčerka, poživite se
in ne obupajte. Le na svojo nedolžnost in
na Boga se zanesite; on vas gotovo ne bo
zapustil.' 1  S temi tolaživnimi besedami ji poda
kozarec vode z dvema limonoma in eno po-
merančo.

Potok hvaležnih solz nesrečni Evstahiji
ni pripustil notranjih občutjjejev staremu voj¬
ščaku razodeti. Le kdor v potrebi dobrega
prijatelja najde, si zamore misliti, kako se je
Evstahija vsled dodeljene nepričakovane do¬
brote razveselila.

Evstahija je eno limono v vodo ožela, z
drugo si je pa žareča lica hladila. Obojno ji
je služilo v okrepčanje in v ohlajenje, po
kterem je že dolgo hrepenela.

10

Zopet sta dva dneva v strahu in upu
minola. Na večer drugega dne se je kočija
nagloma ustavila. Ko se je odperla, je mož
temnega obraza noter stopil, Evstahiji oči za¬
vezal, ji ukazal vun stopiti, ter jo je v hišo
po več stopnjicah peljal. Po tem so se duri
zaperle, in oči so ji odvezali.

Nesrečna se je znajdla v majhnem hramu,
kterega Černe stene so jo še v večo žalost
vtopile. Polomljena mizica, stol in slaba po¬
stelja je vse, kar je bilo v hramu — pa kaj
v hramu — v ječi bi rekel. Solze so se ji
uderle, spremljevalca je prosila, ji povedati,
kje da je; pa ne da bi bil kaj odgovoril, je
proč hitel, ter duri ječe zatreščil.

Obupno se Evstahija na posteljo verže
in milo proti nebu zdihuje. Čez pol ure se
duri ječe zopet odpro, in služabnik ubogi jet-
nici nekaj jedila prinese, pa skerbi ji ne puste
veliko vžiti. Ko je služabnik odšel, in duri
za saboj zaperl, se slečena na posteljo vleže,
kmalu terdo zaspi, in še le drugi dan ob
osmih se v novo bridkost zbudi.

Solnce je že visoko na nebu stalo, pa
njegovi gorki žarki niso Evstahije nič oživili;
ječa namreč je bila tako zidana, da je solnce
samo zvečer, in še takrat le malo noter po¬
sijalo. Le živa vera v vsegamogočnega vladarja
naših prigodkov, ponižno zaupanje v njega,

II

kteri še tako britke solze more v veselje spre-
meniti, kteri je tudi v temni ječi naš Bog, in
kteri nam ob pravem času gotovo pomoč
pošlje, z eno besedo — zveza z Bogom jo je
zamogla umiriti, in le iz tega nebeškega stu¬
denca je ubogi Evstahiji tolažba v revah
izvirala.

O kolika tolažba bogoslužnosti! sladka
čudopolna moč molitve! kdo bolj občuti, da
v nebesih izvirate, kakor po nedolžnem terpeči,
kteri se z bogaboječim zaupanjem v vajino
pomoč poda! Če mu ravno vse pomoč odreče,
če je tudi gotov rop strašnih nevarnosti, mu
vendar žarki božje milosti zasijejo v temno
ječo, v samotne strašne puščave in v globo¬
čino morja; z zaupanjem v božjo previdnost
terpečemu angelj miru na strani stoji, ki rane
britkega serca manjša in hitro ozdravlja; on
kaže s palmovo vejo v boljše življenje, v več¬
nost, memo ktere vse zemeljske težave zgi¬
nejo, in človek z gorečim zaupanjem, kakor
bi bil na tem svetu že izveličanja veselje
okusil, poprime roko nebeškega angelja, da
bi se z njim tje povzdignil, kjer ni več ne
terpljenja ne solz.

II.

V kolikoršne koli nezaslužene stiske so
to nedolžno družino pripravile krivične zvi-

12

jačine, ostudno maščevanje, nečimerni samo-
prid, kar je sosebno Evstahija občutila; vendar
bi bila še tolike težave s serčnostjo prestala,
če bi bila le mogla z njimi stan svojih staršev
kaj polajšati. Ali ona ni ničesar vedela ne o
očetu, ne o bratu; da bi bil pa ta grad tudi
njihna ječa, in da jih samo postranski zid
tega velikega poslopja loči, si še mislila ni.
Ravno tako nepokojna je bila zavoljo matere,
ker ni mogla ničesar o njih zvedeti. Jezdici,
ki so jo iskali, je sicer niso bili našli; ali pa
ni mogla pozneje v povsod nastavljene zadrege
preganjalcev pasti, kali? Popolnoma oslabljeno,
brez vse pomoči, z ranjeno nogo je Kamilo v
gozdni samoti zapustila; ali jo je na čuden
način Bog rešil, ali je žalosti poginila, in je
njeno truplo jed divjih zverin postalo?

Kolikokrat se je Evstahija takemu ža¬
lostnemu domišljevanju udala, in v težavne
dvombe zabredla, je sladko zadremala; v sanjah
se je s svojimi ljubimi ljudmi v grajščini na
reki Gariljani snidla, in svojce objemaje solze
veselja točila; pa ko se je zbudila, videla je
pričujoči grozni stan. Ko so se ji le vedno
take sanje ponavljale, jih je Evstahija za na-
vdajanje milosti in vsegamogočnosti Božje
imela, vsak dan je z večim zaupanjem mislila,
da bodo spolnjene in njeno serce se .je
umirilo.

IS

Šest  mescev je bilo rninolo, kar jo je
vsak dan trikrat termasti strežaj obiskoval,
in ji slabo jedilo in vodo nosil. Kar besedice
ni z njo pregovoril, in’na vsako vprašanje
je molčal.

Ena sama stvar jo je v tej žalostni sa¬
moti kratkočasila, in ta je bila pajek, ki je
bil v Evstahijini ječi. Živalico je lepo priva¬
dila, jo krotko storila, in cele ure se je z njo 1
razveseljevala. Pa še to nedolžno veselje ji
ni bilo dolgo pripuščeno. Neki dan so ječe
pregledovali. Tudi k Evstahiji nekaj za to na¬
menjenih bričev pride. Ravno v razgovoru z
pajkom so jo našli. Komaj eden pričujočih
vgleda živalico, kar jo že služabniku streti
veli. Evstahija joka in prosi, ji pri življenji
pustiti vsaj to malo stvar, ktero ima, od vsih
zapuščena, tako rada. Pa nobeden je ni po¬
slušal, z izgovorom, hram mora snažen biti.
je bil pajek stert. Evstahija je svoje solzne
oči proč obernila, in zgubo te male živalice
obžalovala, ktera ji je ne malo britkih ur v
samoti osladila.

Sama je bila zdaj žalosti pripuščena, no¬
bene tolažbe ni bilo več za njeno britko serce,
kakor vesela misel na pomočnika v vseh po¬
trebah, kteri tudi nje ni pustil dolgo neusli¬
šane. Dvajset let stara, dobra in usmiljena
ječarjeva hči je od svojega očeta dovoljenje

14

sprosila, ubogo, nesrečno Evstahijo v ječi več¬
krat obiskati, v kar ji je terdi mož po velikrat
ponovljenih prošnjah vendar privolil. Milovanje,
ktero je koj pervikrat Evstahiji skazala, ji je
britko žalost silno olajšalo. Oh, le takrat
človek ve ceno dobrih, zvestih prijateljev čislati,
kadar mu je od vseh ljudi odločenemu v terp-
Ijenji nedolžno zdihovati.

Po pogostem obiskovanji Lavrete — tako
je bilo ječarjevi hčeri ime — se je Evstahijina
žalost zmanjševala. Nevedoma je Evstahija še
nekaj zlatov imela, ki jih je bila od svojih
ljubih staršev, kterim je bilo znano, da je
njeno nar veče veselje na skrivnem dobro
delati, ob svojem petnajstem godu, kterega
praznovanje jim je bilo tako ogrenjeno, za
vezilo dobila. Zdaj niso samo prijazni po¬
govori čas krajšali, teispuč Evstahija si je po
Lavreti tudi marsiktere lepe bukve, barve,
šopke, in pripravo za nar lepša ženska dela
kupila, v kterih rečeh je bila Evstahija zelo
umetna; ali ni jej bilo zadosti samo sebi de¬
lati, ampak tudi serčno se je veselila Lavreto
vsega tega naučiti, česar se je ta čudo rada
učila. Ko se je Evstahija s svojo učenko pri¬
stojno razveseljevala in o zaupanju v Boga,
o kreposti in neumerjočnosti pogovarjala, se
je dušni stan le-tega, sicer dobrega, pa v ve¬
liki nevednosti in preprosto izrejenega dekleta,

15

sčasoma poblažil in zboljšal. Evstahija celo v
ječi svojega nagnjenja, dobrote skazovati ni
zatirala; Lavreta je marsikteri milodar skrivaj
ubozim podala, kteri so z solzami hvaležnosti
neznano dobrotnico blagoslovljali.

Štiri leta je Evstahija brez prostosti, od
očeta, matere in brata ločena, v ječi zdiho¬
vala. Neki večer ob desetih so se duri Evsta-
hijine ječe odperle. Kleče je molila; sveta po¬
božnost se je svetila na njenem obrazu, velike
težave so jo obšle, in zavoljo neznanih britkih
občutljejev je bila dalj po koncu ostala, kakor
ji je bilo v navadi.

Zašemljen človek je notri stopil, kterega
se je vstrašila. „Nič se ne bojite, ljuba Ev¬
stahija, 11  jo zašemljenec ogovori, „k vam pri¬
jatelj pride, njemu zaupajte! Kmalu bode ura
vaše rešitve bila, jaz sim baron Rikordam. 11

„Rikordam?“ zavpije Evstahija, ter kvišku
plane. „0 blagi, dragi prijatelj! le hitro, kaj o
mojih starših veste? ali še žive, in moj brat
Frančišk? ali so moja mati rešena? 11  „Le
tiho, tiho! dobra Evstahija, veseljo zakrivajte,
sicer se boste izdali, in moj sklep bo brez
prida. Sovražnik vaše hiše jo je tako zvodil,
da je bilo včeraj v zboru sklenjeno, vas
Almarske vse na skrivnem pomoriti. To sem
od nekega sodnika, svojega nar večega pri¬
jatelja zvedel, kteri mi je koj po obsodbi po-

16

vedal. Berž sem sklenil vas oteti, naj se zgodi,
kar koli hoče, če mi tudi za življenje gre;
kar nič žalega se vam vsem nima zgoditi. “

„0 prijatelj v nesreči!“ je Evstahija rekla,
in veselja trepetaje blagemu baronu na persi
padla: „In moja mati, ali so odšli preganjanju
trinoga ?“ „Če sem ravno po vsi moči skerbno
povpraševal, vendar nič nisem zvedel, pa go¬
tovo so obvarovani, saj sovražnikom v rokah
niso. 11

„Vse, kar je k vašemu rešenju potreb¬
nega, je napravljeno 11 , pravi na dalje baron.
„Tudi vaš oče in brat v tem pohištvu sedita.
Z božjo pomočjo, ktera nedolžnega nikoli ne
zapusti, sem terdega ječarja omečil, mi njune
ječi odpreti. Jaz sem že z vašim očetom in
bratom govoril. Dva moža. na ktera se za¬
nesem, bosta o polnoči po nju prišla in ju v
bližnji gozd odpeljala, kjer bo na namenjenem
kraji že vse za beg pripravljeno. Jaz pa, dobra
Evstahija, vas sam rešit pridem. Ječarjeva hči,
ktera v vas, kakor sama pravi, svetnico spo¬
štuje, in nič serčneje memo vašega rešenja
ne želi, mi je obljubila, ko je žalostni, vam
odmenjeni stan zvedela, o polnoči vašo ječo
odpreti, in vse po moji volji oskerbeti, naj se
ji že godi, kakor hoče, so nje bosede, da bo
le moja dobra Evstahija oteta. 11

17

»Blaga duša,“ je Evstahija djala, »kako
bom v stanu ji to dobroto kdaj poverniti ; ali
dobrotljivi Bog, kteri mi je v mojih stiskah
tolažbo in rešitev poslal, bo njeno hvalevredno
delo poplačal, in jo po svojih angeljih varoval. “

Rikordam, ki so se mu pri teh besedah
solze po licu vderle, ji d& nekaj ponošenih
oblačil, rekoč: »Vzemite le-to obleko, v nji vas
nihče ne bo poznal, bodite serčni, dobra Ev¬
stahija, le dve uri še, in bodete oteti. Zdaj
imam pa še drugih opravkov, varni beg
oskerbeti. 11

Evstahija se je vesela svojega rešenja
in bližajočega združenja s svojim očetom in
bratom na kolena vergla, in njena duša je v
nar pobožnejši molitvi puhtela k Bogu, očetu
terpečih, in viru vsega dobrega.

Z britkim trepetom je polnoči pričako¬
vala. Dvanajsta ura bije, blagi baron pred-njo
stopi, Evstahiji veh' za saboj hiteti, in otčta
je bila.

Tiho in ne da bi ju kdo videl, sta hitela,
v bližnji gozd, kamor sta imela tudi oče in
brat priti. Že je bila kočija pripravljena, ob¬
varovati te nesrečne. Pa komaj ste dve minuti
minoli, že baron koj tam blizu vriš zasliši.
Kdo bi si po baronovih naredbah ne mislil,
da nista Almarski in Frančišk s spremljevav-

Evstahija. 2

18

cema? Baron je sam šel v germovje, od koder
je šum slišal; Evstahija je pri kočiji ostala.

Baron natihoma vpraša, če sta ona dva,
in ravno tako tiho se mu odgovori, česar se
ni malo ustrašil, češ, da je namenjena rešitev
izdana, spodletela. • Pobit k Evstahiji hiti, jo
naglo v kočijo dene, in ji strahoma pošepta:
„Le hitiva, dobra Evstahija! le podvizajva se.“

Kar je mogoče bilo, sta hitela, in ko je
dan napočil, je Evstahija na baronovem obrazu
nepokoj in strah zapazila. Dozdaj sta oba
molčala, in Eivstahija je milo djala: „Dragi,

dobri prijatelj, zakaj tako hitite? kje sta moj
oče in brat? oh meni se velika nesreča do¬
zdeva, ali bo še dolgo časa hudobija čez ne¬
dolžnost kraljevala ? 11

Solze so se občutljivi Evstahiji po bledih
licih vlile. Baron si je prizadeval, jo tolažiti,
ter je rekel: „Nikar, pobožna Evstahija, me

zdaj ne vprašajte, pred dvema dnevoma vam
ne morem na nobeno vprašanje ugodno od¬
govoriti. S časom pa boste vse zvedeli, do
takrat v Boga zaupajte, kteri vas je doslej
tako čudno ohranil, vas bo tudi v prihodnje
sovražnikov varoval."

Dva dni po begu je baron v gostilnici,
kjer sta malo obedovala, zvedel od tujcev, ki
so tudi tam bili, da ga zasledujejo. Tega zve¬
deti še celo mislil ni. Sebe in Evstahijo vidi

19

v nar veči nevarnosti; pa možato se obnaša,
ukaže si papirja, černilo in pero prinesti, in
zelo ganjen nekaj verstic napiše, potem papir
skupaj zloži, ga zapečati in v žep vtakne.

Z Evstahijo naglo v kočijo sede, pa kar
besedice ne spregovori, in berž ko moreta, od¬
rineta. Tretji dan zvečer, ko sta v gost gozd
prišla, se je baron pred zasledovanjem prega¬
njalcev varnega mislil, ker sta bila daleč od
ceste. Gozd je bil blizu ognjobljuvnega Vezuva.
Kakor gosta megla se je valil dim iz njego¬
vega razpora in ta razširjena temota ni bila
pripravna britko serce polajšati.

Zelo zamišljen gre baron nekoliko od
voza, vozniku pot pokazat, po kteri bo zdaj
peljal. Komaj sto stopinj za saboj zagleda več
jezdicev z orožjem in nič več ne dvomi, da
so ga preganjalci res osledili. Bolj za Evsta-
hijino rešitev, kot za svojo skerben, prestra¬
šenega dekleta urno z voza vzdigne, ji nekaj
zlatov v roko stisne, ter ji reče: „Bežitevnar
večo goščavo, sicer sva oba zgubljena, pre¬
ganjalci so nama za petami. Vzemite leto
pisemce, ali prosim vas, da ga pred dvema
letoma ne odpečatite; jaz moram naprej, naj
bo kar koli hoče, da ste le vi obvarovani;
dobrotljivi Bog vas tudi v tej divji puščavi
ne bo zapustil, dobro se imejte." Ko je baron
te besede izrekel, je v kočijo skočil in dalje bežal.

2 *

20

Evstahija se je komaj zavedla, in v
vedno večo goščavo bežala. Zasopena je do-
griča prišla, na kterem je od slabosti na tla
padla. Kmalu po tem zagleda kočijo, v kteri
je bil baron. S kakošnim strahom je uboga
Evstahija gledala, kako jezdici barona doha-
jajo, kočijo obstopajo, in ga morajo obernitif
Sirota hvaležna svojemu rešitelju je hotla
nazaj iti, z blagim baronom revni stan delit;
pa kočija z jezdici vred je kot blisk spred
njenih oči zginila, in od vsih zapuščeno Ev-
stahijo je v le-ti samoti, iz ktere ji ni bila
nobena pot znana, nar veči britkost obšla.
Solnce je že vtonilo, v gozdu je morala pre¬
nočiti; verh tega je pa še njeno žalost strah
tolovajev vekšal. Moliti ni mogla več, umolk¬
nila je pred Gospodom, kakor jagnje; pa toliko
zdihljejev, toliko solz, ktere je v britkosti v
nebesa pošiljala, sveta gorečnost, s ktero je
po tolažbi hrepenela, je bila tudi molitev r
ktera je hitro pripuhtela pred sedež božje
milosti, ki vse preseže, in nič neuslišanega
ne pusti.

m.

Dva žalostna dneva sta minola, njena
pičla hrana, nekaj dateljnov in pomeranč, ktere
ji je baron dal, je povžila, in Evstahija je bila
še vedno blizo ognjenega Vezuva. Sklenila je-

21

nekoliko dalje iti, pa pot, kteri bi iz te pu¬
ščave peljal, iskaje, se je v mislih tako zgubila,
da se je, kakor bi se bila iz sanj zbudila,
vendar le v pustem samotnem kraji znajdla.
■Grozovitna tihota se je po celi naravi razšir¬
jala in Evstahijo je nar veča otožnost navda¬
jala. Veseli dnevi, ktere je v očetovi hiši pre¬
živela, so ji bili živo pred očmi. Prihodnost
ji je bila neznana in grozivna, ravno kot
Vezuv, kteri je vse pokončati pretil. Vsa pre¬
strašena in oslabljena je na kolena padla,
serčno in ponižno molila, ter se je skrivnemu
božjemu sklepu udala, potem pa zelo trudna
sladko zaspala. Lepe sanje so ji vžito veselje
njene nedolžne mladosti živo pred oči' stavile;
mislila si je, da je v maternem naročji, ob¬
dana od očeta in brata, ktera se ji prijazno
smehljata. Pa joj! ko se je zbudila, se je pre¬
strašila, ker se ji namesto njenih ljubih, ki
jih je v sanjah videla, nič druzega, kot pusti
kraji prikažejo.

Sama od vsega sveta zapuščena, bi bila
skoraj lakote poginila, nič si ni vedela po¬
magati, njena žalost je bila neizrekljiva. Tukaj
se ji je, kakor vselej, dobrotljivi Bog, kteri
tistih, ki nanj zaupajo, nikoli ne zapusti, po
vsem svojem veličastvu razodel, in kmalu je
blizu sebe lepo petje zaslišala, ktero ji je ga¬
nilo serce in napolnilo z lepimi občutljeji.

22

Urno je kvišku planila, in od sladkega
upanja ganena tje hitela, kjer je petje slišala,
ljudi iskat, kteri bi ji pomagali; kar je na-
gloma na prijetnem hribcu obstala, po kterem
se je čreda ovac pasla. Ne more se popisati,
kako se je zapuščena Evstahija tega razve¬
selila. Kolika je bila pa še le njena radost,
ko je po tem ugledala belo oblečeno deklico
svoje starosti, ki je brez skerbi pod drevesom
sede pela. Dvoje jagnjet je z rudečimi trakovi
okolo vratu pohlevno pred njo stalo, in kruh
iz nje rok zobalo.

Ker je bila poprej od vseh zapuščena
Evstahija zdaj nenadoma zopet k ljudem prišla,
je trepetaje hitela prestrašeno deklico kakor
dobrega angelja objet, ter jo je prosila pre¬
nočišča in pomoči v svoji nesreči. Pavlina,
tako je bilo prijazni ovčarici ime, ji je, ker ji
je usmiljenje njenih starišev do ubogih znano
bilo, oboje obljubila, in jo prosila, naj se za
zdaj z dateljni in mlekom okrepča. Evstahija
je bila svojo majhno hrano že pred pojedla,
torej že celi dan brez jedi; željno je podeljeni
dar vzela, jo je za roko primši zahvalila, in
velika solza se ji je po bledem licu vlila. Oh,
kako ji je dišalo, jo poživilo in okrepčalo!
„Dobri otrok,“ reče Evstahija, ko se je poži¬
vila, to delo ljubezni ti bo povernil ta, kteri
je rekel: „Resnično vam povem, kar ste sto-

23

rili kteremu teh mojih nar manjših bratov,
ste meni storili!“

„0 nikar ne govori o plačilu, sirota," ji
odgovori mlada ovčarica, „ali je še kaj večjega
veselja, kakor dobroto skazovati, in z nesreč¬
nimi deliti, kar nam ljubi Bog da; ali mar
nismo mi kristjani, kterih nar veči zapoved
je ljubezen, tako delati dolžni? 0 ljuba dekle,
kadar boš moje dobre stariše poznala, me ne
boš z nezasluženo hvalo osramotovala. Videla
boš potem, kako so priljudni, ljubeznjivi in
dobri! kakor svojo hčerko te bodo sprejeli,
kruha pa imamo tudi zate dovolj. Le dobre
volje bodi, nebeški oče bo vse prav naredil."

„Amen,“ pravi Evstahija vsa ginjena, „nje-
gova pota so čudna, in vsa njegova dela lju¬
bezen!"

Ko ste se tako bogaboječe pogovarjali,
in kakor sestre soznanili, je šlo solnce za
gore, in njegovi zlati žarki so le še obsevali
dimnati, kviško moleči Vezuv, mogočno pričo
vsegamogočnega stvarnika. Pavlina je Evsta-
hijo objela, in jo za njeno ime poprašala, ter
se je veselila, da ji je ljubi Bog tako dobro
sestro podaril; ko je pa bila čredo skup pri¬
gnala, ste z Evstahijo domu šli.

Pred vasjo je bil gozdek in lep travnik.
Tukaj je Pavlina nar lepših cvetic v svoj
predpas natergala, potem v gozdek z Evsta-

24

hijo šla, in na gomili, na kteri sta bila cipresa
in križec vsajena obstavši, jo je v tihi molitvi
in z žalostnimi pogledi z cveticami potresla.

Evstahiji se začno solze iz oči utrinjati,
Pavlino pobara, kaj to pomeni, in ona ji je
vsa ganjena takole pripovedovala:

„Pred nekimi leti,“ ji pravi, Je v našo
vas prišla žena, ktere nihče ni poznal. V naši
hiši poprosi, in moji stariši jo prijazno sprej¬
mejo. Nekaj ljubeznjivega je bilo v njenem
obrazu, kar jo je vsem ljudem zelo prikupo-
valo; da je pa bilo njeno serce polno brit-
kosti in žalosti, se je dobro poznalo; zraven
tega je bila tako krotka, ponižna in božjim
naredbam udana, da jo je moral vsak iz celega
serca spoštovati. Večkrat nam je rekla, da je
zelo nesrečna. “

Pri teh besedah so Evstahiji solze v očeh
zaigrale, živo si je stan svoje preljube matere
mislila, pa s tem se je tolažila, da je pač
le-ta nesrečna žena bila kakšna druga; Pavlina
po Evstahijinem joku zaderžana zopet prične
dalje pripovedovati:

„Vsa vas,“ je djala Pavlina, Je to ženo
zastran njene skrivne britkosti in čednosti
častila in ljubila. Bolj na tanko vzroka njene
žalosti ni bilo mogoče izvedeti; molčeča je
bila, čeravno je večkrat spomnila svojega po
nedolžnem prestanega terpljenja, brez še nar

25

manjše dozdeve do tistih, kteri so bili tega
krivi; samo to vem, da je večkrat v gozdiču
kleče zelo objokana molila, in med molitvijo
imena Almarski, Evstahija, Kamila in Frančišk
izrekovala, in ker je tebi tudi tako ime, te
zavoljo tega še raji imam.“

Tukaj je Evstahija na glas zavpila, ter
je besedo „mati!“ žalostna in pobita izrekla.

Pavlina se je prestrašila, ko je Evstahijo
v nar večjih težavah videla. „Kaj ti je, ljuba
Evstahija?" jo skerbno popraša, in Evstahija
ji skoraj na pol mertva pade v naročje. Po
tem se nekoliko razvedri, spregleda, ter počasi
reče: „Ali je mertva? o hitro povej, ali je

mertva?“ jo zopet vpraša, ter se Pavline
oklene. „Ona živi,“ je zelo prepadena Pavlina
djala, ker je mislila, da Evstahija potem več
ne bo omamljena, kar se je res koj spolnilo.

„Ona živi," je Evstahija z velikim ve¬
seljem zavpila. Pavlina previdi, da ta zmota
dolgo časa ne more trajati, in da bi potem
ubogi siroti še bolj škodovati utegnila, jo na
persi pritisne, ter ji reče: „ Res, ona živi, ljuba
sestra, gori v nebesih; samo njeno truplo je
mertvo, in pod to gomilo pokopano. Tukaj je
reva želela pokopana biti. Lansko leto je v
Bogu zaspala. S solznimi očmi smo njeno
željo spolnili, in jo na pokopališči romarjev
zagrebli; vsa vas jo je spremila, ker so jo

26

vsi zastran njene bogaboječnosti in ljubezni
do bližnjega kakor svetnico častili. Moj brat,
kteri jo je tudi kakor svojo mater ljubil, je
cipreso na grob vsadil, jaz pa včasih rožice
nanj potresam z britkim spominom dobre ne¬
srečne žene, kteri hvalo vem, da zdaj dobrot¬
ljivega Boga bolj spoznam in ljubim.

Vsa obupana in z ranjenim sercem je
Evstahija v vas grede ob Pavlinini roki oma¬
govala. Pavlinini stariši, ki so po svoji hčeri
zvedeli, kako je ta nesrečnica po božjem
modrem naklonu k nji prišla, jo prijazno
sprejmo; pa Evstahijino serce je še vedno
žalost čutilo. Popolnoma oslabljeno in stermo
gledajočo so na stol posadili. Pavlina, ktera
je z njo britkosti delila, jo skuša potolažiti,
ker misli, da ni vsega, kar ji je doslej pripo¬
vedovala, prav razumela. „Glej, ljuba Evsta¬
hija!“ ji je rekla, „tukaj je podoba nesrečne
žene, ktere truplo je v gozdičku pokopano.
V spomin mi jo je dala, in jaz sem jo kakor
svetinjo hranila.“ Ali nedolžna Pavlina ni slu¬
tila, kakošni nasledki bodo iz tega nastali.
Z nar večjo žalostjo je Evstahija, ki je podobo
ugledala, vzdihnila: „Milostljivi Bog! pomagaj
mi, sveta Devica, nikar me ne zapusti! to je
podoba moje priserčne, nesrečne materepo
tem je smertno omedlela, in le v časih se je

27

po velikem prizadevanji vseh pričujočih v novo
terpljenje zavedla.

Pavlini in njenim staršem se je reva
smilila. V majhni hišici so ji čumnato odka-
zali, ter so bili prav ljubeznjivi in prijazni z
njo; Pavlina pa jo je kakor sestro objela, in
nič ni opustila, s čimer koli ji je bilo moč
njeno žalost zmanjšati, in jo, če ravno ne
prav razveseliti, vsaj nekoliko potolažiti.

Ali zastonj so se tudi dobri, od cele so-
seske zastran uljudnosti čislani in ljubljeni
ljudje trudili. Evstahija je sicer skerbno lju¬
bezen z iskreno hvaležnostjo povračevala, in
tudi, kar koli je mogoče bilo, drugim svojo
žalost prikrivala, ali v njenem sercu je jela
hujša britkost glodati. Njena žalost je vsaki
dan hujša prihajala; pa vendar njena skušnja
še ni bila dokončana, kelih terpljenja še ni
bil izpit, zadnje nar britkejše kaplje so bile
ubogi terpinki še okusiti.

Nek lep popoldan je šla Pavlina na tisti
hribček, kjer se je z Evstahijo seznanila.
Revna sirota jo je spremila. Nazaj grede ste
tudi obiskali gomilo ranjce matere. Evstahija
jo je z cvetlicami potresla, in tako milo jokala,
da jo je Pavlina komaj domu spravila. Ko
ste dekleti tiho in zamišljeni proti vasi šli, je
za njima urno deček priskakljal, in ji vprašal,

28

■če niste kaj zgubili? Papir jima je pokazal,
kteri je bil kakor pismo zložen.

Evstahija je papir komaj ugledala, že ga
je za tisto pismo spoznala, ktero ji je bil Ri-
kordam od nje slovo jemaje dal, in jo tudi
opomnil, ga pred dvema letoma ne odpreti.
Rikordamovo željo bi bila spolnila, pred dvema
letoma bi ne bila pisma odpečatila, pa ker ji
je deček že odpečatenega dal, je v njem te
besede zagledala: „Utolažite se nad grozno

veliko zgubo, v boljšem življenji se bodete
zopet z njima snidli.“

Evstahija se ni mogla premagovati, da
bi ne brala dalje, in komaj nekoliko verstic
pregleda, žalostno vzdihne: „0 moj Bog!“ in
in že v omedlevci pri nogah svoje prijateljice
leži. V pismu je bilo zapisano:

„Pobožna, zraven pa nesrečna Evstahija!
Le-te verstice vam bodo strašno zgodbo ozna¬
nile, zato vas prosim, nikar ne obupajte, raji
v Boga svoje zaupanje stavite, kteri vse vlada,
in je nar boljši tolažnik nedolžno terpečim.
Vaš oča in brat več ne živita, v boljše živ¬
ljenje sta se preselila. Možje nju rešit poslani,
so bili izdani, in so zbežali, vaš oča in brat
sta bila pri tej priliki v ječi ob glavo djana.
Obžalujem in objokujem nesrečna, ki sta bila
meni kakor vam tako zelo pri sercu. Potola¬
žite se nad grozovito zgubo, v boljšem živ-

29

ljenji se bodete, dobra Evstahija, zopet z njima-
snidli. Vaš varuh naj bo vedno nedolžnost in
čednost, tako vas Bog ne bo zapustil.

Rikordam . 11

Ko je Evstahija slabosti omedlela, je Pav¬
lina naglo v vas tekla; vso zasapnjeno je
kmalu brat srečal, in ona ga je molčč saboj;
vlekla na mesto, kjer je nesrečnica še vedno
kakor mertva ležala Pavlinin brat jo je v
naročje vzel, in jo ves truden domu prinesel r
potem pa v bližnjo vas po slovečega vrača
hitel, ter ga Evstahiji pripeljal.

Umni in priljudni vrač je Evstahijo zopet
oživil. Ali, ker se je bila nagloma tako zelo
prestrašila, in se vsa pretresla, je njeno mlado
truplo kerč viti jel, in blago Evstahijo tako
neznano storil, da je bila bolj merliču, kakor
živemu podobna, tudi njena sicer tako Iju-
beznjiva postava je vsa minola.

Pa ne samo njen život, ampak tudi
njeni občutki so bili razdjani. Brezumnost
nastopi le kmalu namesto njene dozdanje
otožnosti, in še tako umni zravnik z vso
svojo učenostjo je ni mogel zdaj ozdraviti;
zakaj Evstahija je perve dni zelo divjala, in
skerčene roke proti nebu vzdigovala. „Očel
mati! Frančišk ! 11  je bilo vse, kar je pervi dan
s strašnim glasom zgovarjala. Drugi dan so

30

se ji, kakor divji, oči bliskale, in besedice ni
spregovorila; roke je sklepala, zelo zdihovala,
in vsem, ki so jo videli, se je grozno smilila.

Še le tretje jutro je ter dno zaspala, in
ko je dve uri počivala, nategoma zavpije:
„Frančišk! Frančišk ! moj ljubi brat, jaz sim
Evstahija" —• in ko malo omolkne, zopet z
milim glasom prične klicati — „Oh Gospod
Jezus! pristopi mu, na morišče ga vlečejo! —

— Stoj rabelj! stoj! Nikar ne umori dobrega

očeta! — Joj, vaša glava, ljubi oče! Vaša
častitljiva glava je padla! — Mati! dobra
mati! vstanite iz groba! Brat in oča vas
objokujeta; po lici jima kri otrite, obvežite
jima krvave rane. — O Bog! o Bog! vse
je zgubljeno; na vekomaj zgubljeno!" Po¬
tem vsa oslabljena nekoliko zadremlje; lepe
sanje jo razvesele, natihoma pravi: „Glejte!

glejte! duhove ranjcih! ali jih vidite? — Za
roke se peljejo — molijo — jokajo — obje¬
majo se! — 0 vi izvoljeni, ali nič več svoje
Evstahije ne poznate? 0 vzemite me k sebi!

— Oh minolo je, preč je, vse je preč!" S temi
besedami popolno zamiži, in nekaj časa mirno
spl. Ta strašni stan je cel teden terpel, osmi
dan je pa že mirneja postajala; lepše in bolj
tiho kakor poprej je govorila, včasih se ji je
govorjenje tudi bolj vezalo; po tem je Pavlino
objela in milo jokala. Večkrat, ko se ji glava

31

bolj zjasni, s tako močjo, serčnostjo in po¬
božnostjo moli, da vsi pričujoči brezvoljno z
njo na kolena popadajo, od Boga pomoči ne¬
dolžno terpeči revi prosijo; tudi je bila poteh
bogaboječih občutljejih za več dni z nebeškim
mirom napolnjena.

Vsa soseska je dobro Evstahijo milovala.
Sploh so jo le nesrečnega dekleta imenovali
in so se prijazno in ljubeznjivo do nje obna¬
šali. Še pri tacih rečeh silno nemarljiva in
samopašna mladost se je je molče ogibala,
nesrečno Evstahijo spoštovala in se je spo¬
dobno proti nji vedla.

Skoraj nobeden dan ni minol, kar se je
Evstahiji zboljšalo, da bi je Pavlina ali pa
njen brat ne bila k materinemu grobu spre¬
mila, če ravno se ji je tukaj bolezen ponovila,
vendar nikakor je ni bilo od tega odverniti.
Vse karkoli le otročja ljubezen imenovati, ob¬
ljubiti in storiti more, je na materinem grobu,
kjer si je mater pričujočo mislila, obljubila.
Samo včasih se je po izrekih: „Ubogo, ubogo
serce, še vedno tolčeš ?“ — zdelo, da občuti
svoj nesrečni stan. Nekterikrat je tudi z
otročjem zaupanjem zelo zamišljena z ljubim
Zveličarjem ali s svojim svetim angeljem go¬
vorila, iz česar se je lahko razvidelo, kakošno
svetost v življenji je bila dosegla in kako
terdna je bila njena vera.

32

Kamilina podoba je bila sicer Pavlini
drag spomin, pa ker jo je Evstahija, prav lepo,
kakor dobra hči prosila, ji jo je Pavlina pre¬
pustila. Vsa srečna, svoje nepozabljive matere
podobo imeti, jo je žalostno k sercu pritisnila,
hvaležno poljubila, in odslej vedno na persih
nosila. Po več ur se je nesrečna hči nad po¬
dobo svoje predrage matere razveseljevala, in
to ji je še skoraj nar bolj polajševalo ža¬
lostni stan.

Tako je leto minolo, in Evstahijini sicer
veliki napadi so se v mirno brezumnost spre¬
menili; ko je pa leto preteklo, bolezen huje
prihaja in je še bolj nevarna. Njena doslejna
krotkost se je kmalu zgubila, vsak dan je
bila nepokojniša, in velika žalost jo je obšla.
Zdaj je le po malem govorila, in skerbno sa¬
mote iskala.

Neko lepo pomladansko jutro zapusti
vas, kakor od nevidne moči navdana, ne da
bi jo kdo videl, in zelo zamišljena le naprej
gre. Pavlina, njen brat in starši se zelo pre¬
strašijo, kadar nesrečnega dekleta pogreše.
Perva dva urno prehodita vse kraje ktere je
Evstahija sicer obiskovala, pa zastonj, nikjer
je ne dobita. Ravno taka se Pavlininim sta-
rišem godi' po vsi vasi je iščejo, in po nji
vprašujejo, pa nič ne izvedo.

33

Strahoma se jim dozdeva, da je vsa
zmešana reva do prepada Vezuva zlezla, kar
je že pred več časom pred bila sklenila, zdaj
pa spolnila. Pavlina tedaj in njen brat z dru¬
gimi mladenči iz vasi naglo verh gore po več
potih hite, jo nevarnosti, ktere je gori čakajo,
obvarovati. Ko so vsi razkropljeni večkrat,
kakor so se bili pogovorili, eden drugemu na
rog zatrobili, in ko so na tiste strašne kraje
došli, na kterih se osledi' grozovitnost vse
končavnega ognja, jih več izmed njih zgub¬
ljeno vidi na skali omedleno nekoliko pred
saboj ležati; tudi tri lepo oblečene možč za¬
gledajo, kateri si prizadevajo, mertvo oživiti;
pa zastonj so bili vsi pripomočki, ktere so
pri rokah imeli.

Kako se prestrašena Pavlina zavzame,
ko se eden gospodov Evstahijinega očeta,
drugi pa brata imenuje. Revo nalahkoma, in
kar je mogoče lepo v hišico nesejo, kjer se
kmalu po združeni pomoči in veliki skerbi
spet zave.

IV.

Nespravni sovražnik in preganjalec Al-
marske rodovine, kteri je v svojem sercu jezo
in maščevanje do smerti prisegel, ni bil s
tem zadovoljen, po krivičnih izrekih in pri-

Evstahija. Q

34

čevanji na videz podkupljenih hudodelnikov,
hišni mir nedolžnih kaliti, jih ločiti, in v ječo
pometati, ampak tudi pričeto pravdo, ki je
bila hinavcu pripuščena, je po krivici tako
zasukal, da jo je zmoteni knez po zvitem pri¬
čevanji hudobneža, češ k miru dežele poterdil,
in smertno obsodbo nesrečnih podpisal, ktera
se ima po prizanesljivosti tihoma zgoditi, še
vemo, da si je Rikordam, skušeni prijatelj Al-
marskega zopet prizadeval, sebi drage jetnike
po begu rešiti, pa samo Evstahijo je srečno
otel; očetovo in bratovo rešenje je majhna
prigodba zaderžala, in Rikordam je že gotovo
smert svojih prijrteljev objokoval, ko se je
nad njimi božja vsegamogočnost poveličala.

Hudobnež je tisti dan, ko je kneza za
podpis obsodbe Almarske rodovine ogoljufal,
ker ni mogel dosti hiteti, obsojenje, berž ko
pred, po kom izmed svojih k vsaki službi
pripravljenem zavoljo naglega spolnjenja po¬
slati, zvečer na svojo graščino ne daleč od
ondod jezdil. S peklenskim veseljem vidi zdaj
svoje tako drago kupljeno maščevanje se spol-
novati, po čimer je njegovo serce že toliko
časa hrepenelo; premišljuje, koliko se bo nje¬
govo premoženje zdaj pomnožilo, in na kne¬
zovo milost se zanašaje, za prihodnost pre-
derzne naklepe dela, kar mu vso glavo zmeša.
Nič ga ne moti v prijetni večerni tihoti in

35

na samotnem potu, ki si ga v svojem na¬
pačnem premišljevanji zbere, tudi samo dva
konjska hlapca precej daleč za njim gresta.
Pri ovinku v gozdu se nagloma konj splaši,
se kvišku spenja, sem ter tje skače in na
noben način ga ne more dalji spraviti. Pre¬
strašen okoli sebe gleda, zakaj da je zdaj
izučeni konj tako boječ, in komaj dvajset sto¬
pinj pred saboj, ko ga svit lune moti, vidi
dve strašni moški postavi, ktere misli da sta
Almarski in Frančišk vklenjena.

Od straha mu lasje kvišku stopijo, in
zastonj si misli, da je prikazen samo zmota
njegove zmešane glave. Pa tudi konj ostermi,
in zmirom nazaj stopa, da do brezdna pride,
z zadnjima nogama vanj pade, se z jezdicem
vred preverne, po tem pa urno kvišku plane,
z nesrečnim grofom, kteri na ostrogu v levem
stremenu obvisi, vprek zdirja, ter ga po ger-
movju in skalovju vleče. Prepozno sta slu-
ž bnika, ktera sta zadaj jezdila, nesrečo svo¬
jega gospoda zagledala; in ko sta potem svoje
konje spodbodla in ga dohitela, je bil že grof
od podkev, germovja in kamenja zelo ob¬
tolčen, po vsem životu kervav in se ni nič
zavedel. Nič ni bilo tukaj prevdarjati; ko je
eden berž v bližnjo vas po nosilnico in po
dva mezga hitel, ga je oni, kteri je bil vrač
— kar je bilo med rodovino imenitnih hiš

3 *

36

takrat v navadi — z merzlo vodo spiral, in
od vseh strani tekočo kri vstavljal, ker takrat
ni bilo mogoče od vseh ran preiskati. Gotova
so hude in še vedno veče bolečine pripravila
grofa k zavednosti, in ko je služabnik mezga
z nosilnico prignal, je grof želel prej ko ja
mogoče, v stolno mesto prenešen biti; in tudi
sam, čeravno je vsled tega neznane bolečina
čutil, je priganjal, da naj hitrejše gredo, kakor
bi se bil bal, da bi več živ v svoje poslopja
ne prišel. Tudi je na njegovo povelje služabnik
naprej hitel, duhovna in dva souda skrivnega
sveta povabit. — Še le na smertni postelji
se mu je britko spoznanje vsililo, da so čast. r
bogatstvo in mogočnost tega sveta nečimur-
nosti, in da onkraj groba samo storjena dobra
dela veljajo.

Ta strašna zgodba se je po vsem stolnem
mestu že razglasila, ceste so bile polne ljudi r
kteri so želeli prevzetnega hinavca, s smertja
se borečega videti.

Niti žalosti niti milovanja ni bilo med
množino, vse je molčalo, samo tu in tam je
kdo pošeptal: „Božja pravica ne odjenja! —
serd božji je grešnika dohitel" — „mera nje¬
govih hudodelstev je polna" — „tudi priza-
našba Večnega ima svoj konec" — in take
govorice, ktere je zavoljo neznane tihote, tudi
nesrečni hudobnež lahko slišal, so mu kakor

37

meč že brez tega žalostno serce predirale.
Ko je bil v poslopje prenesen, ni pustil nič
bolj na tanko ran preiskovati, poklical je samo
duhovna in skrivna kneška svetnika, ktera
sta povabljena že v stranski sobi čakala.
Komaj so vstopili, se je vsih svojih pregreh
javno obtožil, ter se krivega spoznal, da bo
danes okolo polnoči po lažnjivih tožbah in
krivičnem spričevanji Almarski s svojo rodo¬
vino umorjen, ter je prosil skrivna svčtnika,
priči svoje obtožbe, naglo k knezu iti, da naj
sodbo prekliče. Nič časa ni bilo zgubljati,
zakaj do grada, na kterem je bila nedolžna
rodovina zaperta, je bilo dvanajst laških milj
od stolnega mesta, takrat je pa že okolo
sedme ure zvečer bilo. Ker se je tako mudilo,
so se bali vsi pričujoči, kteri so to slišali, da
bi krivična obsodba prepozno ne bila prekli¬
cana. Eden skrivnih svetovalcev je šel knezu
povedati, kar je zvedel, grofov hlapec je moral
na ukaz drugega skrivnega svetovalca urno
naprej jahat, po vseh postajah pripravljat
konje jezdecu, kteri je moral z novim poveljem
do poglavarja hiteti, da naj smertno obsodbo
do novega ukaza odloži.

Če je bilo ravno povelje z veliko previd¬
nostjo dano, in na tanko spolnovano, bi bil
le jezdec prepozno došel, ako bi ne bila Ev-
stahija pobegnila, in skušnja, Almarskega in

38

Frančiška oteti, spodletela, in tako poglavarja
in majhno stražo v gradu zelo prestrašila. Po
skrivnem ukazu bi bil imel poglavar nar pred
Evstahijo, potem brata in slednjič očeta umo¬
riti, da bi bil strahovito smert kolikor moč
britko občutil. Ubežna Evstahija še ni mogla
daleč biti, zato so jo povsod zasledovali, ker
so menili jo zopet v roke dobiti. Le nekaj
lovcev jo je zasledilo, pa so pravi sled večkrat
zgubili in zopet dobili, in tako so še le tretji
dan barona Rikordama kočijo došli, ko je ta,
podučen, da ga zasledujejo, revno Evstahijo
že z voza spravil, kar je bilo že popred po¬
vedano. V naglici je pozabljivši culico žen¬
skega oblačila in perila v kočiji 'pustila, in to
je spričevalo jezdicem, kteri so se dalje iskati
naveličali, da je baron bega kriv, ter so ga
zavoljo tega brž v grad nazaj peljali.

Med tem se je vse premenilo. Rikordam
je bil od knezovega poslanstva spodobno
sprejet, ter je precej zvedel, da njegov stari
prijatelj, kterega si je že mertvega mislil, in
njegov sin še živita, in da zdaj Almarski
bolan, pa ne več v ječi, v gradu leži. Ne da
bi se bil mudil, mu vse na tanko razložiti,
je v njegov hram hitel, in je po čudežu zopet
najdenega prijatelja objel. Ko so se veselja
osupnjeni zopet umirili, sta Almarski in Fran¬
čišk z enim glasom vzkliknila: „In Evstahija?

39

kje je?“ Da je Kamila s svojo hčerjo pobeg¬
nila in zginila, da je bila Evstahija na ravno
tem gradu zaperta, in da se jim je v stolnem
mestu vse v dobro obernilo, o tem so ju že
poprej, ko nista^bila več v ječi, podučili kne¬
zovi poslanci. Žalosti poln je Rikordam pri¬
povedoval, kar se je, ko je z Evstahijo po¬
begnil, prigodilo, in nič ni zakrival, da jo je
preganjalce ugledavši pregovoril v goščavi re-
šenja iskati. „Božja vsegamogočnost jo bode
varovala" — je Almarski čez nekaj časa djal
— „njegovo očetovo oko povsod čuje; preve¬
lika bi bila ta nagla sreča. Njegova milost
nas še vse lahko združi. Četudi naša sreča
popolnoma ni, naj nikar ne manjša serčne
hvaležnosti, ki smo jo njegovemu nad nami
razodetemu varstvu dolžni!"

V strašnem terpljenji, ktero je ne samo
od velikih telesnih bolečin, ampak tudi od
očitanja nagloma vzbujene vesti izviralo, je
grof Čibolin, Almarskega prejšnji preganjalec,
doživel tretje jutro po svojem strašnem padcu;
na njegovo povelje umorjeni so se mu s ker-
vavimi glavami pod pazduho vedno pred oči
stavili in mu žugali. Še le po tem, ko je
jezdec z poglavarjevimi poročili in z gotovo
resnico, da nobeden obsojenih ni bil umorjen,
nazaj prišel, se je silna teža od njegovega
nepokojnega serca odvalila in se je ves umiril.

40

Tako jc svojim okoli smertne postelje zbranim
otrokom in sorodnikom prigodbo tistega ve¬
čera pripovedoval, kako se mu je konj splašil,
in kako je on po nesrečnem padcu svoj gro-
zovitni pregrešek spoznal, od vsegamogočnosti
božje v rešenje nedolžnih, in v svoje lastno
spreobernenje storjen čudež.

Če ravno se mi nič ne pomišljujemo,
mladim bralcem in bralkam obstati, da je
bila prikazen resnična, pa vendar ni bila čudež.
Ker sta namreč dva tihotapca, ktera sta se
pri svojih prepovedanih delih, praznoverne
mitarje ostrašiti, marsikaj prekanjenih in pre-
derznih pripomočkov posluževala, od daleč
konja dirjati slišala, sta svoje blago naglo v
germovje vergla, v svoji neznani obleki na
videz z verigami obložena, kot strašni pri¬
kazni ob kraji ceste mu žugaje se vstopila,
da je grof menil, da sta oče in sin, ker mu
je bila že tako danes celi dan Almarska rodo¬
vina v mislih. Vendar pa moramo, če se ravno
kaj tacega lahko zgodi, nezapopadljiva pota
previdnosti božje spoznati, in častiti modrega
vladarja, kteri vsacega človeka stan vodi, po
svoji nar svetejši volji, in svojih, če tudi našim
slabim očem prikritih, pa zmirom visocih
namenih.

Zakaj je li grof ravno ob ti uri jezdil?
čemu ovinek v gozdu — prikazen, ktero si

41

je mislil — čemu se je konj splašil, ušel,
grofa vergel — in čemu vsega tega služabnika
tako dolgo nista zagledala? Čemu Evstahija
srečno pobegne? — da brat in oče nista po
povelji o polnoči umorjena, če je ravno jadernik,
da si tako hiter, še le ob eni, celo uro pre¬
pozno prišel, in obsodbo k smerti preklical?
Samo kratkoumni človek v svoji slepi, ošabni
modrosti take zgodbe imenuje primer, srečen
izhod okoliščin; pravi kristjan pa ves udan
in ponižen, moli in spozna čudno vladstvo
stvarnika, brez čegar pripuščenja še las z
glave in vrabec s strehe ne pade.

V.

Kakor nevarna in škodljiva bi bila lahko
Evstahiji hitra prememba otožnosti v nar veče
veselje, tako ji je bila koristna; knkor hitro
se je iz omedlevice zavedela, je spoznala, da
je ne motijo sanje, ampak da zares v naročji
še živega očeta in brata počiva, in njena,
poprej tako zmešana glava je nagloma ozdra¬
vela. Po tem so eden druzega z vpraševanji
in odgovori obsipali, in ko so oboji nekoliko
prašati prejenjali, je Almarski pripovedoval
svoje rešenje, kako je na grajščino ob Gariljani
prišel, od kodar bi se bil rad na pot podal,

42

Kamilo in Evstahijo iskat, ko bi ga ne bila
huda bolezen zaderževala, in da bolnemu nič
druzega storiti ni bilo mogoče, kot svoje drage
zgubljene po nar bolj branih novinah vabiti,
in popraševati, kje bi se dobili. Pa kako bi
bile novine v odločeno samoto priti zamogle,
in kako bi bilo moglo njih branje Evstahijo
veseliti, ker se je bila že vsemu upanju tega
sveta odpovedala. Ko se je spomlad pričela,
je tudi Almarski ozdravel, in potem se sam
s svojim sinom, ki ga je v bolezni zvesto
oskerboval, na pot podal, preiskovat tiste
kraje, kjer se je bil Rikordam od Evstahije
ločil, kakor mu je sam povedal. Strašni goreči
Vezuv je njega in Frančiška na svoj razpor
vabil, drugo je pa že našim mladim bralkam
znano. Baron Rikordam, skušen prijatelj te
rodovine, je moral po knezovi volji službo
grofa Čibolina nastopiti, in kakor je tudi pri-
serčno želel svoje prijatelje spremljevati, moral
se je večim dolžnostim udati.

Ko sta si Almarski in Frančišk pripo¬
vedovala, da imata upanje, kmalu tako srečna
biti, tudi Kamilo najti, se Evstahija ni mogla
joka zderžati, ljube matere podobo, ki jo je
bila od Pavline dobila, pokazati, ter očeta in
brata poprašati, če jo Kamilino spoznata?
„Kaj pa da,' 1  oba rečeta; „vendar je,“ pristavi
Almarski „še v svoji poprejšnji mladosti, predno

43

je bila omožena, izobražena, pozneje so vse v
drugačni noši narejene, pa se tudi ne vem
spomniti, da bi bil to kdaj pri vajni materi
videl. “ Ravno taka je tudi s Frančiškom in
Evstahijo bila. Ta je svoje zgodbe od tistega
časa, ko je bila od očetove hiše odpeljana,
pripovedovala, kako se je po nesreči od pre¬
ljube matere zgubila, in pozneje iz grada z
Rikordamovo pomočjo pobegnila, po tem v
pustem kraju se mudila, zadnjič pa zopet v
nevarnosti bila, svojim preganjalcem v roke
priti, dokler ni tega prijaznega pribežališča
našla, čigar pošteni ljudje so jo bili dobro-
voljno sprejeli, in prizanesljivo z njo ravnali.
Jokaje spomni tudi pokopališča, kjer zemeljski
ostanki njene ljube matere trohne, kakor je
zavoljo podobe mislila. Almarski in Frančišk
sta se pri teh besedah prestrašila, vendar pa
kmalu po mirnem prevdarku se boljega pre¬
pričala. Zdaj sta Pavlino in njene starše prav
na tanko izpraševala po vseh okoliščinah žene,
katera je pri njih umerla; ali vse, kar so
razun nam že znanih okoliščin povedali, je
Kamilo le tako poverhno zadevalo, da bi bila
strah in up v nju persih enaka, ako bi ne
bile pogoste Evstahijine sanje, ktere so se že
nekoliko spolnovale. in očetovi in bratovi ob-
čutljeji slednjič strahu premagovali, in tako
up podpirali.

44

Almarski je poslal, po svojo kočijo, ktero
je na Vezuv grede v bližnji vasi pustil, in je
tisti celi dan pri Evstahijinih dobrotnikih ostal,
jim kmečko gostarijo napravil, jih z veliko
hvaležnostjo bogato obdaril, jim svoj napis
dal, in jim tudi dovolil, v sili pri njem po¬
moči iskati, in mu večkrat kaj poročati. Drugo
jutro so se vsi ginjeni, in eden drugemu hva¬
ležni ločili, ko so še poprej za mirni počitek
v tistem grobu pokopane po kristjanski dolž¬
nosti molili, in nekaj svetih maš plačali.

Almarski je sklenil ne naravnost na svojo
grajščino ob Gariljani, temuč skozi stolno mesto
iti, da je staremu prijatelju Rikordamu, dra¬
gemu in zvestemu varhu Evstahije, najdeno
hči pokazal; zato so morali po drugem potu,
in ne po tem. po kterem so prišli, nazaj iti,
tudi so morali Evstahijo preobleči, ker je bila
zdaj po kmečko napravljena. Sklenili so tedaj
v bližnjem Neapeljnu se nekaj dni pomuditi,
in tukaj se z vsim potrebnim oskerbeti, kar
jim v tako velikem mestu ni bilo težavno.
Vse imenitnosti, zunaj nekaj cerkva tega slo¬
večega mesta, niso imele nič mikavnega za-nje,
ker jih je le nepokojno hrepenenje iz silnega
šuma in prevelike derhali dalje gnalo.

Prav lepo jutro v nedeljo, kakoršnega
se samo ti prijetni kraji vesele, zelo zgodaj
so iz Neapeljna šli. Zdaj se jim je sicer tako

45 -

strašni Vezuv od veliko prijetniše strani kazal r
pod njem je mnogo vasi in mnogo vino¬
gradov, v katerih raste predobro vino, kte-
remu Kristusove solze pravijo. Cela truma
lepih ptičev je stvarniku hvalne pesmi prepe¬
vala, m iz vseh zvonikov so zvonovi opo-
minjevali ljudi častiti nar veče Bitje. Tudi
serca naših popotnih so bila polna pobožnosti,,
ki so se skozi vas peljali, ko je ravno k
božji službi zvonilo; vsi so z voza šli, Go¬
spodu Bogu priserčno molitev vere, upanja in
ljubezni z združeno sosesko opravit. Umirje¬
nega in pokojnega serca so po dokončani da¬
ritvi svete maše vstali in dalje šli. Še mislili
niso, kakošna sreča se jim bo še danes po
skrivnih sklepih božje previdnosti prigodila.

Ko so zopet štiri ure dalje šli, jih je
poldanska vročina, ki je vedno huja posta¬
jala, in ker so konji že tudi utrudeni bili,
primorala, v kerčmi nekoliko obedovati. Pol
ure po tem pridejo do kerčme, ktera je merno-
drugih snažneja in veča bila, tudi vidijo koj
dosti gostov v nji, kteri so se jim domači
zdeli. Ko iz kočije stopijo, jih zelo prijazna
sprejmejo, in zgovorni, radovedni kerčmar jih
koj vpraša, če tudi k sveti Uršuli pojdejo o
današnjem prazniku, ki ga v samostanu ob¬
hajajo, novo slovečo pevkinjo poslušat.

46

Ko je Almarski dalje vpraševal, je zvedel,
da je že nekaj let, kar je imenitna gospa,
ktere ne poznajo bolj na tanko, o kteri pa
zavoljo nje velike žalosti mislijo, da mora
zelo nesrečna biti, varstva in strehe iskala in
dobila. „Kar nič niso vedeli,“ dalje krčmar pri¬
poveduje, „kako lepo in ginljivo le-ta gospa
peti zna, dokler ni po smerti samostanske
pevke peti začela, da bi se samostanu neko¬
liko hvaležno skazala. Kakor hitro so njeni
prijetni glas zaslišali, častitljiva opatinja ni
jenjala, tujko prositi, vsaj o velicih godeh
službo božjo s svojim petjem poveličevati; in
ob velicih praznikih ljudje od vsih strani k
sveti Uršuli pridero, kjer se jim, kakor pra¬
vijo, koj ko gospo peti slišijo, serca proti ne-
besorn povzdigujejo."

Že pri besedi pevka je popotno druščino
poseben nepokoj obšel, zakaj Kamila je čez
vse prijetno peti znala; to pa, kar jim je
kerčmar še dalje o pevki pripovedoval, jih je
še bolj k sveti Uršuli gnalo, da bi bili sami
tujkino petje prijetnemu glasu žene in matere
primerjali. Vsak je sladko dozdevanje priče¬
tega nepokoja drugemu prikrival, ker bi bilo
utegnilo le prazno upanje biti; vsi trije so
pozneje eden drugemu obstali, da jim noben
teden v ječi ni bil tako dolgočasen, kakor te
štiri ure, ki so jih v kerčmi doprinesli. Le

47

po sili so nekoliko južinali, in če je bila ravno
strašna vročina, bi bili nevtegorna odrinili,
ko bi ne bili konji počitka potrebovali; zato
so morali do večera čakati. Pa kako so hoteli
tamkaj na samo dozdevanje vhoda prositi, ker
bi bilo po ostrih redovnih postavah k večemu
samo Evstahiji dovoljeno dalje iti kot v zgo-
vornico, vendar tako je vsak sam pri sebi
premišljeval, ne da bi bil komu drugemu kaj
povedal.

Njim tako zaželjeni čas službe božje se
je približal, vsi gostje so se na pot podali, in
Almarski, hči in sin so trepetaje v kočijo šli.
Nobenega niso potrebovali, da bi jim v po¬
stranski samostan pot kazal, samo za mno¬
žico, ki je tje romala, so se vozili. Na gričku
so ogledali zvonike lepe cerkve, kjer je ravno
k službi božji zvonilo; in vsak teh treh ne-
hotč z glasnim zdihljejem solzne oči proti ne¬
besom obrne, ter naglo navzdol zderče ravno
pred cerkvene stopnice, ko se jim že prižgane
sveče nasproti blišče Vsi trije trepetaje in
polni pričakovanja v bližnjo klop pokleknejo,
ko so na visokem koru že glasove vbirali.
Služba božja se je pričela, in z njo vred zares
lepa godba, v kakoršni je le družba laških
godcev izurjena. Ko so sveto pesmico odpeli,
je pevka „Češena si kraljica" sama, glasno in
veliko lepše memo poprejšnjega petja zapela,

48

ter v vseh vernih nar pobožnejše občutljeje
obudila in vnela »Usmiljeni Bog! Kamila“
reče Almarski; »mogočni Bog, najina mati!“
pravita Frančišk in Evstahija; vsi trije solze
nebeške radosti točijo, ter glave na klop na¬
slone. Od prevelikih notranjih občutljejev, ki
so se med saboj vojskovali, se niso mogli ne
po koncu deržati, ne besedice izgovoriti, in
vendar je bil njih stan okus izveličanja.

Blagoslov je minol, množica se je razšla,
samo Almarski, Evstahija in Frančišk so še
zmirom v klopi klečali, dokler se jim ni cer¬
kovnik približal, in jih lepo opomnil, da bi
šli, ker je bil čas cerkev zapreti. Kakor iz
sanj so vsi trije kviško planili, pa njih oči
so bile polne goreče pobožnosti. „Ste jo sli¬
šali? Kamila je, mati so,“ so vsi ob enem
rekli. Iz cerkve so tedaj berž v samostansko
zgovornico hiteli; pa umneji Almarski si je
domislil, da bi Kamila utegnila zboleti, ko bi
se_ ji tako neprevidoma prikazali. Sklenili so,
se poprej z izmišljenim imenom častitljivi
opatinji samostana napovedati, ter jo prositi,
na kratek pogovor v zgovornico priti, in tako
Kamilo nekoliko na to pripraviti. Koj jim je
bilo dovoljeno, in Almarski je v opatinji pri¬
jateljico svoje žene spoznal; in ko jo je po prej¬
šnjem imenu nagovoril, je bila bolj pazna, in
ga je tudi spoznala. „Kaj Almarski ?“ zavpije

49

duhovna gospa, ter se zavzame, „ ali so vam
duhovi Kamilino pismo prinesli, ali ste po
zraku semkaj prišli? Še le peti dan je, da
ste zopet svobodni, in včeraj smo po vas
pisali, danes ste že tukaj? Kako je to mo¬
goče? Je le ta vaša in Kamilina hči, Evsta-
hija ? po vaših sporočilih ste le sina Frančiška
saboj imeli, saj je Evstahija iz grada pobeg¬
nila? Naj bo, zadosti je vprašanj in odgo¬
vorov, nič več vas ne bom mudila; malo že
poterpim, sčasoma bom pa še vse zvedela.
Ko vas vaša gospa že tako željno pričakuje,
in je že na vaš prihod pripravljena, ji ne bo
škodovalo, če ravno nekaj dni poprej pridete,
kakor je mislila. Le nekoliko počakajte, precej
bo tukaj.“ Opatinja je pozvonila, ter je nuni,
ki je prišla rekla: „Sestra Kordula, stopite

vendar tje k Almarski gospe, in ji povejte:
Nje mož, sin in hči že dolgo časa v zgovor-
nici čakajo, kje je tako dolgo ? Naj že vendar
pride. “

V eni sapi, z razpetimi rokami in solz¬
nimi očmi je Kamila prišla, pred omrežjem
na kolena padla, ter zavpila: „Večni Bog, je
le mogoče! Moj mož, moja otroka!“ Med tem
so se zunaj omrežja Almarski, Evstahija in
Frančišk veselja jokali, in s povzdignjenimi ro¬
kami na tla popadali.

Evstahija.

4

50

Nobeno še tako spretno pero ne more
vredno popisati veselja čistih, zedinjenih sere,
ki so ga po tako dolgi ločitvi in po tolikih
prestanih skušnjah občutili. Še tako živi popis
radosti in veselja je le senca, če človek sam
ne vidi, sam ne čuti.

VI.

Dobra opatinja je med tem oskerbniku
bližnje samostanske pristave ukazala, ime¬
nitnim tujcem zmir pripravljeno gostnico od¬
preti, in z vsem potrebnim oskerbeti. Veselja
navdanim, kteri se le čudijo in objemajo, in
niso zmožni kaj zverstoma pripovedovati, več
časa pusti se nekoliko umiriti, potem pa spet
pride in jih prijazno nagovori: „Vsi moji ljubi,
potrebujete miru in počitka, za kar je Kami-
lino poprejšnje stanovanje bolj od le-te zgo-
vornice pripravno. Prej pa, ko mi mojo ljubo
prijateljico odpeljete, morate obljubiti, jutrajšnji
dan meni odmeniti, jaz sem tudi željna izve¬
deti, kako se vam je med tem godilo, in ker
ste meni vsi tako zelo pri sercu, menim, da
mi bodete mojo prošnjo dovolili ?“ Almarski
je zagotovil, da hočejo vse storiti po volji
blage opatinje; potlej so se do prihodnjega
dneva poslovili, in kmalu po tem na pristavo

51

šli, kjer se je prstena oskerbnikova rodovina
Kamilinega prihoda silno razveselila.

„ Tukaj moj ljubi mož“ — pravi Kamila,
ko je starega oskrbnika za roko prijela, in
pred Almarskega peljala — „ vidiš mojega re¬
šitelja, brez njegovega usmiljenja in dobrot¬
ljivosti me vi vsi nikoli več videli ne bili,
brez njegove pomoči bi bila morala v gozdu,
kjer sem bila Evstahijo zgubila, žalostno po¬
giniti, ker sem bila do smerti utrujena, in mi
ranjene noge niso več služile. Le malo se mi
dozdeva, ker sem bila vsa omotena, da je
Evstahija, ko se je danilo, šla studenca, ali
kaj divjega sadu meni v pokrepčavo iskat;
koj po tem sem zaspala, pa od strašnih sanj
nadlegovana se kmalu zbudila, kakor menim,
sem od daleč Evstahijini krič slišala. Zastonj
sem se po vsej moči trudila ji odgovoriti,
prehuda vročina na ponočnem begu in pre¬
naglo ohlajenje na rosni travi me je tako
hripavo storilo, da nisem bila v moči razum¬
ljivega glasu izgovoriti. Nisem mogla drugega
misliti, kakor da je Evstahija zopet zasledo¬
valcem v rokah, in v svojih mislih sem bila
še bolj zagotovljena, ko sem kmalu po tem
dirjanje konj slišala, in videla enega jezdecev,
ki so našo kočijo spremljevali, memo jezdeti.
Germovje me je prikrivalo, da me ni videl,
vpiti sem hotela, in na noge stopiti, pa gerlo

4 *

52

in noge so mi odpovedale; rada bi bila videla,
da bi me bili nazaj vlekli, s hčerjo reven stan
deliti, ko bi bila le gotovo vedela, če jo je to,
česar sem se bala, res zadelo? Pa tudi ona
bi bila utegnila po tolikem današnjem terp-
ljenji oslabljena, obležati, in klicanje, ki sem
ga v spanji slišala, bi bilo utegnilo le draž¬
ljiva sanja biti.

Tako sem od hude žeje in velike lakote
mučena, z bolno glavo, vsa zapuščena v strašnih
dvomih, ker od svojih dragih nič nisem vedela,
do večera ležala. Potem mi je obupnost toliko
moči dodelila, da sem vendar po vseh štirih
iz svojega skrivališča zlezla, ter se bližala
cesti, ki po gozdu pelja, usmiljenja prosit per-
vega, kteri bode memo potoval. Zares Božje
očetovsko oko je videlo mojo neskončno po¬
trebo, in mi je rešenje poslalo po tem poštenem
možu, kteri je še o pravem času po gozdu
privozil. Nič drugega nisem mogla, kakor roke
proti njemu stegovati in na svoje zelo otekli
nogi kazati.

,,0h veliki Bog!“ pravi pobožni Bernard
ganjen, ter urno s kupico vina in kosčekom
kruha z voza skoči; le težavno sem nekoliko
kapljic požerla, jesti pa kar nič nisem mogla,
ker mi jezik in gerlo nista nič služila. Ne da
bi me bil dalje kaj vprašal, mi je usmiljeni
Samaritan berž pripravni sedež na vozu na-

53

redil, me s pomočjo hlapca nanj posadil, me
v bližnjo prenočišče odpeljal.

Ko mi je Bernard vina večkrat po
kapljici v usta vlival, sem zopet k moči
\  Ušla; še na prenočišču, kamor smo v dveh
urah prišli, me je zmirom usmiljeno osker-
boval. Na njegovo povelje sem dobila dobro
posteljo, močno juho in po tem pijačo, po
kteri sem se zelo potila. Če je ravno moje
serce velika britkost težila, sem vendar tako
sladko počivala, da me zjutraj, ko sem se
zbudila, zunaj bolečih nog nič drugega ni
bolelo; še celo hripava nisem bila več.

Ko me je Bernard zjutraj zgodaj prišel
poprašat, kako mi je že kaj, sem ga lahko že
z besedo za njegovo veliko skerb zahvalila,
in poverhoma svoj nezasluženi žalostni stan
razodela. Zelo ginjen me je poslušal in miloval,
ker je še en dan hoda od tistega kraja sta¬
noval, in mi povedal, da je oskerbnik pristave
samostana svete Uršule. Naglo sem ga po-
prašala za svojo prijateljico Celestino Glutanjo,
ki je bila v ta samostan šla, ter sem zvedela,
da je zdaj samostana opatinja. Terdno sem
sklenila pri Celestini varstva in živeža iskati;
svoj sklep sem poštenemu Bernardu razodela,
kteri je bil koj volje me saboj vzeti, če bi to
le moj bolehni stan na tako slabem vozu in
po tako stermem potu pripustil. Vse pomišlje-

54

vanje sem premagala in z njim šla, ter sem
se bolj terdno mislila, kakor sem pa v resnici
bila, kar sem med potom še precej prikrivala;
ko pa pozno zvečer na pristavo prideva, sem
bila vsa omamljena, in bolj mertva, kakor
živa z vozadjana; še tisto noč sem vročinsko
bolezen dobila, se zelo mešala, kakor so mi
pozneje povedali, in zmirom vaša imena kli¬
cala. Le preljubeznjivemu prizadevanju in
vedni skerbi samostanskega zdravnika imam
svoje zdravje zahvaliti. Čez trinajst dni nisem
bila več nevarno bolna, vendar pa tako zelo
občutljiva, da me je vsaka glasna stopinja,
vsaka glasna beseda hudo pretresla. Ko sem
bolj k moči prišla, je tudi skerb za vas pre¬
drage veča prihajala..Dobrotljiva Celestina mi
je za postrežbo dala žensko, ktero sem po¬
zneje po dojnici sestro spoznala. Le to dobro,
pobožno žensko je njeni brezvestni in svoje-
glavni mož ob vse pripravil, po tem jo pa še
celo popustil; od tistega časa je nekoliko
otrapela, kar je od njene prevelike otožnosti
izviralo, pa ni bila nikomur nič nevarna, zakaj
Šibila, dasiravno je bila nesrečna, je vendar
vse ljudi priserčno ljubila, in je bila nar po-
hlevnejša revica. V mladosti sem ji svojo sliko
podarila, ktero je do tistega časa pri sebi
nosila; kadarkoli me je po vas zdihovati sli¬
šala, mi je obetala vas iskati in gotovo najti.

55

„Saj imam poverjenje pri sebi“ — je potem
djala na podobo kazaje — „mi bodo že ver¬
jeli . 11  Kaj sem si prizadejala, ji dopovedati, da
vas ne more dobiti, pa vse zastonj, terdno je
sklenila vas iskati in k meni pripeljati; neko
jutro je zginila, in dasiravno je Celestina vedno
po nji popraševala, na več krajev ljudi po¬
slala siroto nazaj pripeljati, je bilo vendar do
današnjega dne vse zastonj.

„Že v miru počiva, dobra Šibila , 11  je Ev-
stahija djala, ter podobo svoje matere pokaže,
ktero je od Pavline dobila, in na ktero je
toliko solz prelila; pripovedovala je tudi zdaj
svojo britko zmoto.

„Res!“ — pravi Kamila podobo spoznavši
— „ravno tista je, ktero so mi moji ranjki
starši v mojem šestnajstem letu dali, ktero
sem tisti dan, ko sem se z Almarskim zaro¬
čila, zvesti in serčno udani prijateljici, ki je
ravno tudi z nesrečnim možem v zakon sto¬
piti mislila, podarila. O blagor tebi, dobra,
preobčutljiva duša! Zdaj večni mir vživaš,
palmovo vejo si si pridobila, ki vsako britkost
zmaga . 11

„Ko sem bila popolnoma zdrava , 11  je zdaj
Kamila dalje pripovedovala, „sem se v samo¬
stan preselila, da bi se z delom in družbo
motila, tako svojih nadlog pozabila, in se naukov
udeležila; vse drugo pa že veste . 11

56

„Pa ljuba žena! kdo te je na naš prihod
pripravil, kako si mogla pred tremi dnevi
meni pisati, kdo ti je o meni kaj povedal ?“
je vprašal Almarski.

„Ti sam,“ pravi Kamila, ter novine iz
nedrija potegne. „ Večni Bog, kteri je moje
solze videl in zdihljeje štel, je hotel, da so v
moje roke prišle, ko sem že dosti terpela, in
tako se je primerilo, da je bilo nekaj za ku¬
hinjo potrebnega iz Neapeljna v njih zavitega.
Veliko sto tacih listov je bilo že odverženih;
čemu je pa ravno ta, v kterem si ti mene in
Evstahijo vabil, tako posebno mojo paznost
obudil, da sem ga zoper svojo navado spra¬
vila in prebrala? O Bog!“ je zavpila, ter se
veselja izjokala, „Tvoja pota so nezapopad-
Ijiva, kakor tudi pripomočki, kterih se tvoja
modrost in milost ob svojem času v naše
rešenje poslužuje. “

„Pač res!“ reko vsi veseli, in se obja¬
mejo, „nam je njegovo usmiljenje na čuden
način razodeto. “

„0h moja milostljiva gospoda!' 1  pravi
pošteni Bernard z povzdignjenimi rokami, „go-
tovo nobenega človeka ni na zemlji, kteri bi
tudi tega ne rekel, in že tudi sam ne bil ob¬
čutil. če le kaj prigodeb svojega življenja
skerbno premisli, in se potem vpraša, kdo mu
je v tej potrebi pomagal, kdo ga je te velike

57

nevarnosti ali silne nadloge obvaroval ? Če si
odgovori: ta ali oni pošteni mož, tako je po¬
močnik le vendar vselej pripomoček Boga,
čigar modrost in milost ste člpveka vladali,
in se njega v nar veči sili poslužili.“

Vsa družina si je prizadevala poštenega
starčka spoštovanja in hvaležnosti prepričati,
z njimi je moral večerjati, in koj po tem je
tudi opatinja nekaj jerbasčekov jedil samo¬
stanske kuhinje poslala. Pri majhni, pa zelo
veseli večerji sta tudi Almarski in Evstahija
svoje dogodbe od časa svojega ločenja od
Kamile pripovedovala, kar jim je bila prilika,
nezapopadljiva pota božje previdnosti pre¬
mišljevati. Drugo jutro so se zopet v zgovor-
niči zbrali, kakor so bili poprejšnji dan oblju¬
bili, radovednosti častite gospč opatinje zado¬
voljiti, in se jej dostojno zahvaliti; .po tem so
se od nje in dobre oskerbnikove rodovine,
ktera nič povračila ni vzeti hotela, žalostno
poslovili.

V mirni tihoti in v srečni edinosti je
zdaj srečno živela blaga rodovina na svoji
grajščini. Po božji previdnosti človeku ni dano
popolno pozabljenje, ampak le dobrotljivo
zmanjšanje spomina, kajti ravno tako žalostno
bi bilo, ako bi se nam nesrečne zgodbe pre¬
tečenega vedno živo pred oči stavile; tako
namreč bi mi nobenega veselja popolnoma

58

vživati ne mogli, ako bi nam spomin pre¬
teklega veselja tako živo pred očmi bil, kakor
takrat, kadar ga vživamo. Tako pa je naš
spomin po božji previdnosti enak podobi, ktera
se ne da popolnoma izbrisati, ktera se nam
pa v pripravo prihodnjega veselja, ki ga bomo
vživali, vedno temnejša zdi memo megle, ki
zjutraj zgine in samo rodovitno roso zapusti.
Roka Vsegamogočnega pelja pobožnega tudi
v nar večih stiskah, in mu terpljenje polaj-
šuje. Pa tudi sama narava nam kaže lep
izgled minljivosti; kakor cvetica odcvete in
zelišče zvene, in v še tako jasnem dnevu
černi oblaki mogočno solnčno svitlobo otemne,
ravno tako nam zamore ena sama ura mir,
ki ga že več let vživamo, oropati, in jasnost
duha dostikrat tako naglo zgine, kakor vihar
po mirnem jezeru razgraja, ter valove vzdi¬
guje. Zmirom si mora človek premembe svest
biti, in nikoli ne sme misliti, da ga sreča
varati ne zamore, temuč vselej mora v božje
usmiljenje zaupati, ktero tudi takrat, kadar
se neznana nesreča še tako hitro bliža, člo¬
veku zaupnosti ne odvzame, in mu po grozo-
vitnem, težavnem potu k veselemu, mirnemu
počitku sveti.

Že več let se je Jožef Almarski v Mesini
zavoljo neke reči, na kteri mu je bilo veliko
ležeče, pravdal. Če se ravno on ni zavoljo

59

tega toževal, da bi obogatel, ga. vendar oče¬
tovske dolžnosti svare, svojima otrokoma ded-
ščine ne kratiti, še manj pa zato, ker je imel
pravico veliko premoženja tirjati. Ko se je
dolga pravda koncu bližala, je besednik Al-
marskemu pisal, da mora sam pričujoč biti,
če hoče, da bo vendar pravda zdaj dognana.
Kako nerad se je pač ločil od svojega stano¬
vanja, ki mu^ je bilo v svojih mirnih dnevih
tako ljubo! Še težje ga je pa stalo se od
svojih, če ravno samo nekaj mesecev, ločiti.
Pa to veliko skerb mu je družina, kakor hitro
ji je bilo pismo znano, koj sama prevzela, ter
ga zagotovila, da nič na celem svetu ni mo¬
goče jih od preljubega moža in očeta ločiti.
Sklenili so tedaj, ko so to natanko prevdarili,
se vsi skupaj na pot podati, in so koj vse
potrebno za odhod priredili.

Objokani so se podložni od svoje ljube
gospode poslovili, ko so popred pri očitni
službi božji v grajski kapelici vsegamogočnega
Boga za srečo in blagoslov potnikom prosili.
Veseli in pokojni, ker so v pomoč božjo za¬
upali, so se na pot podali, in brez vsake ne¬
sreče v Mesino prišli, kamor so se bili name¬
nili. Almarski si je prizadeval svoja opravila
tako hitro ko mogoče opraviti, pa je vendar
v vednem pričakovanju mesec za mesecem
pretekel.

<80

Zavoljo svojega preblagega stanu bi bili
nar imenitnejše hiše lahko obiskovali, pa so
se vendar le vseh družb ogibali, ker jim je
ljubše bilo, lepe okrajine prehoditi in v mikavni
naravi vsegamogočnost Stvarnika premišlje¬
vati. Posebno radi so ob bregu morja hodili,
se večkrat s kmeti in ribči pogovarjali, in
ker jim je bilo mogoče, so tudi z dobrodelno
roko ubožtvo podpirali. Slednjič pa je starega
Almarskega bolezen napadla; Kamila ga je
zvesto oskerbovala, on pa ni pripustil, da bi
si tudi Evstahija in Frančišk zavoljo tega ve¬
selje kratila, ampak jima je še veliko več
veleval, lepe kraje kar je moči prehoditi, ko
so že prevideli, da se ne bodo več dolgo časa
tukaj mudili.

Za nekoliko dni sta se od ljubih starišev
poslovila, ker bi bila rada dve primorski po¬
krajini ogledala. Star pošten mož ju je spremil,
in nar bolj sta se veselila. Blizu pokrajine
ju je prav košat les na tem ogledu velike
solčne vročine branil. Služabnik je jedila in
pijače saboj vzel, vsi so se v veliko goščavo
vlegli, ker jim prijazni pogovori v bratovski
spravi in serčnosti malico oslajšajo. Skoraj ni
ibilo moči vročine prestajati, hladni večer jih v
prijaznih pogovorih zopet oživi, in tako se v
govorjenji zamislijo, da jih mora služabnik na
odhod opomniti, ker bi bil ta kraj v mraku

6?

utegnil nevaren biti. Komaj odrinejo, kar na-
nagloma nekdo iz germovja vstreli, ter po¬
božni služabnik mertev na tla pade. Evsta-
hija vriš zažene, in Frančišk hoče za orožje-
prijeti, kar ga že zadaj štirji tolovaji derže,
mu roke zvežejo, usta zamaše, in med tem
dva druga Evstahiji pert čez glavo veržeta
in jo saboj vlečeta.

Tik pokrajine so bile od gostega ger¬
movja obraščene razvaline stare trdnjave r
ktero je bila moč sovražnika, in še močnejša
roka časa razdrobila, zdaj pa je bila strašno
prebivališče gerdih ponočnih ptičev in stru¬
penih kač. Nobeden se ni upal temu kraju
bližati, še manj pa v podzemeljska pota iti
ker je bila med ljudmi splošna pravljica, da
tam duhovi pri razdjanji terdnjave umorjenih
vojakov strašijo, zato je tudi vraža celo de¬
želo, v kteri je tudi Mesina, imenovala Valde-
mone, to je, vražji dol, ker so nekdaj menili,-
da hudobni duhovi v podzemeljskih ječah gore
Etne prebivajo. Tudi so manj vražni popot¬
niki po noči blede podobe res videli med grob¬
ljami in podertijami tavati, in so tako strašno
ječanje slišali, da jih je silna groza spreletela,
in kot blisk so zopet iz tega preklicanega
kraja pobegnili. Ako ravno se od duhov na
noben kraj govoriti ne da, je vendar dosto
naravnih reči, ktere strah in vraže v strašilo-

62

predelajo. In to je bilo tudi tukaj, kajti nepo¬
štena tolovajska druhal si je to razvalino v
stanovanje izvolila, in da bi si ga prav za¬
gotovila, ni le nar grozovitnejih pravljic od
duhov med vražnim ljudstvom po celi okolici
razglašala, ampak če je trop ropat šel, so
slabši in bolehni kakor strahovi med ska¬
lovjem lazili, in svoje ječanje s tulenjem sov
združili, in tako tudi nar manj boječe popot¬
nike splašili.

Na nek tak trop sta tudi Frančišk in
Evstahija naletela. Zvezana sta bila v raz-
dertijo vlečena, kjer sta bila zopet razvezana
in vsak posebej v podzemeljsko ječo djana,
pa dobro obvarovana. Ločitev jima je bila
ravno tako težavna, kakor misel na negotovi
čas, in ločenje od starišev, ktere je po to¬
likem terpljenji nar grenkejša žalost vnovič
obšla.

Dva dolga dneva, ktera sta se jima več¬
nost zdela, sta že v tem grozovitnem stano¬
vanji prestala, ne da bi bila kakega človeka
videla, razun sivega ječarja, kteri jima je sle¬
herni dan pičle hrane prinesel, in na čigar
obrazu se je sicer dobroserčnost videla, ktero
je pa po sili prikrival. Če sta ga lepo nago¬
varjala, so njegove ju sicer milujoče oči otem-
nele, in tudi nar manjše stvarice, na vse
svoje vpraševanje, nista od njega zvedela.

63

Tretji dan so se ob nenavadni uri ječna
vrata odprla, in vanjo je stopil mož visoke
postave, černo oblečen, z rudečim peresom
za klobukom, in z opasnico enake barve okolo
ledja, ob kateri so samokresi in bodala viseli;
narava ga je bila z blagim obrazom obdaro¬
vala, pa obličje njegovo je bilo vpadeno in
divje, morebiti zavoljo veliko doprinešenih hu¬
dobij, in pod niegovimi gostimi obervi je go¬
relo oko, čigar pogled je človeka prebosti
žugal, in le preveč njegovo hudobno serce ra¬
zodeval. Dolgo' časa je s podpertimi rokami
pred trepetajočim dekletom stal, in po tem je
natihoma njeno ime izrekel.

„Kako“ reče Evstahija, „da vi moje ime
veste, me li poznate ?“

„Tebe in vso tvojo rodovino/

„ Gotovo bodete tudi prepričani, da mi
premoremo z veliko denarjev svojo prostost
odkupiti?"

„Železne skrinje ti bodem pokazal, ki v
moji skrivni kleti stoje, in če potlej svetlobe
tega skoraj kraljevega zaklada biserov, zlata
in srebra tvoje oči oslepi, samo sebe vprašaj,
če sem se vaju zavoljo gerdega dobička po¬
lastil, in v svoje skrito prebivališče speljal."

„Za, božjo voljo, kaj pa vas je k temu
zapeljalo'?“

„Že več let le en občutljej poznam, kte-
rega sem v svojem sercu skerbno gojil, kakor
risinja svoje mlade; večega veselja nisem po¬
znal, kakor prizadevati si, vas pokončati. —
Maščevanje, kervavo maščevanje nad vašo
hišo je bil moj namen, če sem se v neznano
prihodnost zamislil. Maščevanje nad Almar-
skim je na zastavi vtisnjeno, s čimer temotni
pekle.nski duh pred mano hodi. Ne boj se za
očeta, ne za mater, kakošen dobiček bi mi
neki bil, ako bi nju življenje le edino uro
prikrajšal? Nju otroka sem v pest dobil, ta
hočem umoriti, da bodo stariši po času in v
obupu v svoj grob prišli. “

„Strašna, prestrašna reč! Pa kaj vas je
za božjo voljo k temu neizrečenemu sklepu
primoralo ?“

„Moja lastna nesreča in padež moje
hiše; ne vprašaj dalje, ne bom si ran ponav¬
ljal, ktere so še le od vajinega vjetja po to¬
lažbi zadostenega maščevanja kervaveti jenjale.
Enako gadu sem popadil rop, kakor mer¬
jasec sem hotel svoje zobe v vajino oserčje
zabosti, kar je nevidna roka mojo desnico
poprijela, in mi roko spodbila. In tako se vse
moje želje o tebi strinjajo, in to je edino, kar
vse moje sklepe razdreti, mojo dušo pa -v
diamantne spone vkovati zamore. Kar sem
tebe zagledal, je moje serce od neznanega in

65

nepremagljivega nagnjenja napolnjeno; še celo
dobro delo znaš doveršiti, če se z manoj za¬
ročiš, kajti po tem se bodem tolovajstvu od¬
povedal, z zakladi celo barko napolnil, in se
v neznano deželo popeljem, tam srečne dni
preživim. Pa nikar ne misli, da bom po go¬
sposko za prijazni pogled leto in dan beračil,
moji sklepi so hitri, in morajo urno dopol¬
njeni biti, gorjč pa tebi. če spone po sili pre¬
lomiš, ki so moje serce vklenile, in tako mene
zopet sebi samemu prepustiš; na veke so ti
močni zaderžki, ki me obdajajo, prelomljeni,
tebe potlej po sili v Ameriko odpeljem, in
tvoj brat, kteri mi je med tem le porok tvoje
ljubezni, bo pred tvojimi očmi umeri, preden
te z bodalom v roki prisilim se z mano večno
poročiti.' 1

Tako govori hudobnež, in Evstahija mu
ni mogla odgovoriti, ker so ji njeni zbujeni
občutljeji premočni prihajali. „Tri dni ti dam
odloga, po tem je tvoja in bratova sodba
sklenjena," je rekel tolovaj jo zasmehovaje in
gre iz ječe.

Premislimo stan uboge po nedolžnem za-
perte gospodičine; če je na grozo svoje pri¬
hodnosti mislila, si ni vedela svetovati, še
manj pa pomagati, v svoji nar veči težavi je
na kolena padla in trepetaje svoje roke proti
temnemu stropu strašne ječe povzdignila. „0

Evstahija. 5

66

vsegamogočni Bog! zdihuje, kterega oko nar
temnejša podzemeljska pota pregleduje, ktero'
tudi za červa ve, ki se v prahu zvija, usmili
se mene v moji silni revščini, strah je moje
serce prevzel, in moj duh je oslabel v zmislu
strašne prihodnosti; tega terpljenja ne more¬
ni oja slaba moč prenesti, in mogla bi obupati,
ako bi me tvoja neskončna milost z močjo-
ne navdajala, to neznano revo prenašati; a
oberni svoje očetovsko oko na mene ubogo,
in okrepčaj me v mojem velikem terpljenji.“
Tako je neprenehoma molila, in trudnost
njenega prevzetega života se je v lahko spanje
spremenila, ktero je zmiraj dalje terpelo, in
tako njenemu ranjenemu sercu novo moč da¬
jalo. Res strašno je bilo njeno prebujenje, ko-
je zopet stvari okrog sebe spoznala, ali zelo
je bila po svoji goreči molitvi pokrepčana.
Njena perva prošnja do ječarja je bila, ji pri¬
voliti, s svojim bratom govoriti, in ko je po¬
glavar tolovajev v to privolil, so Frančiška k
nji v ječo pripeljali. Kakšno snidenje je to-
pač bilo po žalostni ločitvi, britko jokaje
si padeta na persi, in kar spregovoriti
nista mogla; vendar čas je pretekel, le eno
uro jima je bila pripuščeno razgovarjati se,
pa rada bi bila mnogo mnogo povedala. Fran¬
čišk je pervi spregovoril, podučen od samega
poglavarja, ki mu je veleval svojo sestro k

67

rešenju svojega življenja opominjati, da bi se
njemu vdala. Manj blagi občutki bi bili morali
po njegovem sercu gospodariti, ko bi je ne
bil po vsej pameti in z izreki premile lju¬
bezni do njega svaril, ne same sebe in pre¬
ljubih starišev za vse žive dni nesrečnih sto¬
riti. Nikoli bi mu ne bilo tako grozovitno re-
šenje svojega življenja mirne ure dodelilo, in
tisočkrat ljubša mu je bila smert poleg sra-
motljivega življenja svoje preljube sestre. Ve¬
liko boljše je, če življenje zgubim, kakor da
bi naju ljubeznjivi stariši oba vred zgubiti
morali.

Evstahija je bila preslaba se njegovim
dokazom zoperstavljati, njeno serce je od pre¬
velikega terpljenja tako prevzeto bilo, da mu
je le z solzami odgovarjala. Odločena ura je
pretekla, Frančišk jo je še enkrat na svoje
serce pritisnil, in po tem je bil od ječarja
zopet v svojo ječo odpeljan; Evstahija je pa
sama sebi in svoji nadlogi pripuščena ostala.
Tako se je tudi drugi dan izšel, tretji dan pa
pride poglavar jo vnovič nadleževat, ali Ev¬
stahija, ktera se s terdnim zaupanjem v Boga
vedno bolj pokrepčano čuti, ostane stanovitna
v svojem sklepu. Tolovajeva togota se zdaj
silno vname. „Dobro tedaj,“ pravi z od jeze
plamenečimi očmi, „tudi jaz sem sklenil, ne
boš se več lažnjivemu zaupanju prepustiti

5 *

68

mogla. Moja ladija je pripravljena in z zakladi
naložena, kajti tukaj meni ni več ostati, kmalu
bodo vojščaki ves kraj obsedli. Pa ne veseli
se prenaglo, kakor pohlepni skobec ropa ne
spusti, kterega s svojimi kremplji terdno zgrabi
in sabo v podnebje nese, ravno tako mi tudi
ti ne boš več odšla. Ob uri dvignemo sidra,
poprej pa še hočem v kervi tvojega brata
svoje maščevanje nasititi, in ti boš priča, kako
bo s stermega pečevja v brezdno pahnjen. “
Zastonj se je Evstahija z povzdignjenima in
sklenjenima rokama k njegovim nogam vergla.
„Morilec," naposled zakriči z od obupa trepe¬
tajočimi žnablji, „tudi tebi je ura odbila; Bog
mi je v sanjah razodel, da boš ti po njegovi
roki umeri, predno bo nad mojim bratom tvoja
kervava sodba doprinešena. “

Peklenski krohot je bil trinogov odgovor,
ter vun hiti primerna povelja dajat. Ura se
je približala, in že se je mračiti jelo, ko pri¬
dejo po Evstahijo, ter jo z zvezanima rokama,
okroženo od tolovajev, na prosto odpeljejo;
pod milim nebom se ji je v glavi vertelo, ker
je bila po tridnevnem stanovanji v zaduhli
ječi tako prevzeta, da je pri vsaki stopinji
omagovala; razun tega so jo pa smertne
težave tako oslabile, da se je bala pri tej
priliki na tla pasti.

69

Nenavadno hitro se je zavoljo nakopi¬
čenih hudournih oblakov temota narejala, od
daleč je grozivno gromenje bučalo, kakor bi
Frančiška v grob spremljalo. Poslednjič pri¬
dejo k primorju, vihar je valove morja z glo¬
bočine vzdigoval, in vsak migljaj grozč do
nebes šiniti in sovražno od ljudi jim posiljeno
težo ladij v prepad vtopiti!

Ves zasopen se je poglavarju tolovaj pri¬
bližal. „Gospod,“ mu reče, „poslušaj previdni
svčt, postoj s svojo sodbo, nad ktero se že
elementi serdijo; tudi je preveč prederzno se
zdaj na viharno morje podati, saj poznaš serd
zbujenih voda v prolivu med Sicilijo in Ka¬
labrijo, preloži svoj namen do jutrajšnega dne,
in ne pogubi nas vseh, prestrašno treskanje
nam le nesrečno oznanuje!“ — „In ko bi bil
tudi z železnimi verigami na ta kraj prikovan,
zagromi poglavar v svoji nar hujši jezi, jih
hočem le razdrobiti, in elementom kljubu svoje
sklepe doveršiti, ti pa, oznanovalec nesreče,
ki si s svojim vgovorom meni storjeno pri¬
sego prelomil, se mi poberi v pekel mi tam
mesto pripravljat." Pri teh besedah zadere
nesrečnemu razbojniku bodalo v persi, in pri
tej priliki je bila Evstahija na njegovo povelje,
verh v morske globočine molečega pečovja
peljana.

70

Vedno bolj sta vihar in grom bučala,
vedno bolj se je valovito morje vzdigovalo,
in človeka bi bila omotica obdala, ako bi bil
z visokega pečevja v globočino pogledal; zdaj
pripeljejo od une strani tolovaji Frančiška z
uklenjenima rokama; Evstahijo so morali ču¬
vaji podpirati, da se ni pri tem pogledu se¬
sedla. „ Treščite ga v brezdno, 11  veli poglavar.
„0 postojite, 11  zavpije Evstahija na pol zme¬
šana — „ varuj te njegovo življenje — jaz
hočem 11  —. „Prostovoljno moja biti? 11  reče
poglavar. „ Tvoja 11  mu prav tiho zašepta, in
nagloma se je vsled bučečega treska skala
stresla, blisk je zasijal in poglavar je mertev
na tla padel. Treščilo je pa tako hudo, da
vsi omoterii še le čez dolgo časa se zopet
zavejo. Od strahu bledi in prepadeni eden
drugega pogledujejo, pred njimi pa je ostudno
razmesarjeno tolovajevo truplo ležalo. „Vikši
Sodnik je razsodil, 11  reče neki starejših raz¬
bojnikov, „zapustimo ta kraj groze z jetni¬
koma, da počijemo in potem združeni pre-
vdarjamo, kaj nam je početi. 11  Od bliska in
groma spremljani, hite zopet v razvalino, kjer
so Evstahijo in Frančiška zopet v ječo zaperli.

Že dolgo popred je moralo polnoči biti,
ko se je Evstahija iz dremljanja, ktero se je
je bilo vsled omotic polastilo, zopet zavedela,
naglo se je ozerla, in Frančišk je pred njo

71

stal, zraven pa stari ječar. „Vso svojo moč
zberi, draga sestra, pravi Frančišk, da boš
urno z menoj mogla pot rešenja hoditi." —
„Pot rešenja?" zdihne Evstahija, „in ti si brez
železja, Frančišk?"

„Taka je," pravi ječar, „našega občin¬
skega trinoga je božja roka zadela, jaz pa
sem od svoje strašne prisege prost, zdaj lahko
po željah svojega serca delam, ktero je vaju
že davno milovalo. Od velike strahote prepa¬
deni, so vsi prebivalci te razvaline globoko v
nar spodnji obok zlezli, tam skupaj posvetu¬
jejo, kterega bi za poglavarja izvolili. Samo
toliko so za prihodnje sklenili, jutri ob zori
ta kraj zapustiti, in vaju v Kalabrijo saboj
vzeti, kjer bo o vaju daljna sodba sklenjena.
Kdo ve, v kako hudobne roke še le po tem
prideta. Ker sem vaji rešiti sklenil, zato tudi
bežim iz tega kraja hudobije in groze. V kak
samostan se bom podal, tam častitljivim
očetom skesan svoje pregrehe spoznal, ktere
sem primoran storil, in meni skesanemu greš¬
niku bodo gotovo kak prostorček dovolili, v
kterem bom svoje prihodnje dni v goreči mo¬
litvi preživel. Vendar ne zgubljevajmo časa
in ne trenotka, zato da vaju, po samo meni
znanem potu iz te puščave odpeljem."

Če ravno terpljenje še tako zelo naše
občutke prevzame, nam vendar nar manjša

72

iskrica^ upanja zopet novo moč v prihodnje
poda. Že samo misel, rešena biti, je Evstahiji
dušo vnela, hitro je kviško planila, in oba
sta iz ječe za starcem šla. Skozi več pod¬
zemeljskih prevodov ju je peljal, da so daleč
od razvaline ven prišli, in ko se je danilo,
so že iz hoste prišli, ter se jim je od daleč
prijetno zvonjenje glasilo, in misel kmalo zopet
med blage ljudi priti, jih je z velikim veseljem
napolnjevala. —

Dalje, ko so mislili, so bili že od kraja r
kamor so pribežati sklenili, ker so morali za¬
voljo mnogih potokov in prepadov veliko ob¬
hoditi. Naposled pa, ko so njih moči skoraj
oslabele, pridejo v vas, kjer so se, ko je ravno
k božji službi zvonilo, na ravnost v cerkev
podali, Boga vsegamogočnega za svoje čudno
ohranjenjc' in rešenje zahvalit. Ko je božja
služba minola, oba zelo čutita, kako potrebna
jima je dobrotljiva postrežba, toraj se Frančišk
k opatu sa mostu na poda, kteremu ob kratkem
svojo prigodbo pripove; ta častitljivi oče so
hitro skerbeli, da bi blizo samostana v kaki
hiši ne le samo pripravnega stanovanja, ampak
tudi postrežbo in po previdnosti tudi zdrav¬
niško pomoč dobila.

Po tem še le, ko sta malo počila, ob¬
čutita, kako zelo ju je oslabelo presta,no terp-
Ijenje in smertne težave. Obema je bilo zdrav-

7.3

nika silno potreba, in v njem sta našla prav
sočutnega prijatelja, častitega meniha, kteri je
z umetnim zdravilom prav ljubeznjivo po¬
strežbo sklepal. Nevarne bolezni se ni bilo
pri nobenem bati, ker sta le edino postrežbe
in miru potrebovala, to pa sta v samostanu
dobila; njuno terdno zaupanje v Boga je bilo
tudi narsladkejše mazilo tolažbe njunima otož¬
nima in globoko ranjenima sercema. Koj pervi
dan po prihodu v samostan je bila posebna-
skerb Frančišku, jadernika v Mesino poslati,
ljubim staršem njuno prestano terpljenje in
srečno rešitev naznanit; pa škoda, jadernik
je nesrečen, ko hoče neko reko pregaziti, v
globočino zabrede in utone, in skerbni starši
so še zmirom ostali v žalostni nevednosti, kaj
se je prigodilo zgubljenima otrokoma, pa ravno
tako sta tudi Frančišk in Evstahija zastonj
pričakovala sporočila od svojih staršev.

Že drugi dan po prihodu v samostan je
po vasi velik hrup nastal. Truma vojščakov
je prišla, in razglašalo se je, da so roparsko
stanovanje koj po Frančiškovem in Evstahi-
jinem begu razdjali. Večji del tolovajev, kteri
so se obupno branili, je bilo pobitih, le malo
jih je bilo vjetib, in če ravno zelo ranjeni, so
bili na vozeh pripeljani, da bi jih pravici od¬
dali, če se ozdravijo. Pri samostanu truma
postoji, ker je eden tolovajev uro bližnje smerti

74

čutil, in duhovna prosil. Kako pač strašna
mora biti smertna ura človeku, čigar dušo
tolike pregrehe teže, kako živo so mu v spo¬
minu doprinešene gnjusobe v trenotku, na
kterem je vse ležeče, ko na meji življenja in
smerti stoji, kjer se mu vrata odpirajo, stopi
pred sodni stol vsegamogočnega Boga. — Tukaj
ga zamore le še zaupanje v božjo neizmerno
milost obupa rešiti. 0 da bi sleherni človek
ves čas svojega življenja za čistost svojega
zaderžanja skerbel, da bo svojo dušo izdihnil
s sladko tolažbo pred milega sodnika priti.
Varujte se vsi, ki to povest berete, od perve
mladosti tudi nar manjšega pregreška; zmirom
več, kakor val za valom jih bo nasledovalo.
in grešnik tudi nima vselej tolikanj časa, pre¬
tečenega se skesati in spokoriti. Izgled vsled
ran umirajočega tolovaja nam očitno kaže.
kako nas tudi sredi storjenih pregreh smert.
prehiteti zamore, pokrepčalo ga je sicer tola¬
žilo pobožnega duhovna, ali le prerazločno se
je na obrazu umirajočega videlo, kako strašna
mora mu biti poslednja stopinja v večnost.

Frančišk se je z častnikom, ki je voj¬
ščake vladal, pogovarjati začel, ter mu je svojo
zgodbo med tolovaji pravil, ktero je ta pri
tej priliki zapisati dal, tudi mu je obljubiti
moral, se koj po svojem prihodu v Mesino pri
gosposki oglasiti, da bi bil nova priča njih

75

storjenih hudobij. Potem sta se ločila, ko sta
bila eden drugega goreče prijaznosti zagotovila.

Frančišk bi bil rad koj z njimi proti
Mesini šel, pa ga je Evstahijina slabost za-
derževala, in ni mu bilo mogoče, jo samo tu
popustiti; on sam bi bil rad svoje stanovanje
v samostanu za nekoliko dni podaljšal, ako
bi ga ne bili starši skerbeli. Dobro se mu je
godilo pri vrednih samostanskih možeh, in
njih umni pogovori in pobožno življenje so
njega zmiraj v pobožnosti in ljubezni do Boga
vterdovali. Tudi želje nju rešenika, starega
tolovaja, Pavla po imenu, so bile spolnjene.
Opatu je vse življenje svoje mladosti razodel,
ter se je pokazalo, da je bil le zapeljan in
primoran se med roparje podati, nikoli ni ne
ropal ne moril, ampak vedno s britkim sercem
za ječarja služil. Milovanja je bil vreden, in
bi bil, kakor drugi tolovaji, v smert obsojen,
ako bi ne bil Frančiška in Evstahije iz rok
tolovajev rešil. Priljudni opat ga je po stor¬
jeni, kesanja polni spovedi za samostanskega
brata vzel, kjer je tudi ostanek svojih dni v
ostri pokori preživel. Le na Frančiškovo prošnjo
mu je bilo pripuščeno, njega in sestro zavoljo
varnosti in znanja pota do Mesine spremiti.
Brat in sestra le preveč blagodarnosti svojih
starišev prepričana, posebno na tako svetem
kraju, v kterem sta njihna otroka tolažbo in

76

pomoč dosegla, sta od svoje prihodnje dedo-
vine samostanu delež pripisala. Ker so jima
bili roparji vse pobrali, zastavi Evstahija dragi
perstan, ki ji je bil še ostal, da sta mogla
potrebno potnino plačati. Ker se ni bilo več
hudih nasledkov bati, jima privoli tudi zdrav¬
nik se na pot podati, in vse, česar je bilo
potreba, je bilo koj pripravljeno. Hvaležno se
pri častivrednih menihih poslovita, in potem
gresta z veselim sercem v Mesino.

Dasiravno je bilo lepo jutro, ko sta sa¬
mostan zapustila, in dasiravno ju je mikav¬
nost v nar obilnejši rodovitnosti polja tistih
krajev razveseljevala, se je vendar ugodni
prikaz naglo spremenil. Hud vihar je temne
oblake sem ter tje gonil, kteri so se kmalu
svoje teže znebili; dež je jel liti, ter je zapo¬
redoma bliskanje s strašnim treskanjem zdru¬
ženo Černe oblake razsvetljevalo Nagloma se
konja splašita in vajetu nista več pokorna,
voznik pade s svojega sedeža, in neprenehoma
sta po germovju in karanju dirjala, dokler se
ni sprednje kolo za deblo zataknilo in se voj-
nice zlomile. Zdaj sta se zdivjana konja mo¬
rala ustaviti. Pavel in za njim leteči voznik
sta koj konja prijela in ju k drevesu prive¬
zala, brat in sestra pa sta se od straha pre¬
padena pod gosto, od dežja še ne premočeno
germovje, na travo vsedla. S poslednjim hudim

77

treskom so oblaki vso svojo moč zgubili, le
po malem se je še bliskalo med oblaki, kteri
so se proti morju vlekli. Kakor daleč oko
sega, ni bilo videti kraja, kjer bi bili ljudje
prebivali, vendar sta morala Pavel in voznik
naprej iti, v kakšni vasi pomoč iskat, Fran¬
čišk in Evstahija sta med tem v travi sedela;
počasi so zopet oživljajoči solnčni žarki oblačno
nebo jeli razsvetljevati. Zdaj zašumi zraven
nju v germovju, in človek čudne postave je
pred nju stopil. V premočeno in stergano
halo je bil zavit, njegove gole noge so bile s
slamo ovite, divje zmedeni lasje so mu glavo
in čelo pokrivali, poleg tega je pa še imel
obraščeno brado; debelo gorjačo je v roki
deržal. Dasiravno je imel brado in lase raz-
meršane, je vendar njegov obraz razodeval
mladeniča. Blizo Frančiška in Evstahije po-
stoji, ter jo z ostrim in stermim očesom
ogleduje.

Evstahija se je zel6 prestrašila; Frančišk
je pa svoj samokres izza pasa izlekel; kjer je
imel skritega.

„Pusti orožje, pregovori oni, dasiravno
ljudi na vso moč sovražim, se vendar nikomur
ni treba mene bati.“

„Kdo si pa, in česa hočeš od naju?"

,.Kdo da sim, to vidiš. Revni berač. Moji
prejšnji prigodki so pa tebi malo mar. Kaj

78

pa hočem ?“ — Kruha mi daj, le toliko mi
ga daj, kolikor mi ga je treba, svojo lakoto
potolažiti. “

„Revež nesrečni! Rad ti pomagam, kar
morem. Na zlat . 11

„Če bi bil ti od morskega viharja na
pusti otok veržen, kjer bi te le gole skale
obdajale, kjer na golem skalovju še celo čajka
svojih jajc ne leže, in ko bi strašna lakota
tvoje čeva kerčila, in bi ti le ta zlat ostal,
ali bi se ti mogel z njim ^nasititi ? Meni je
svet — ljudi prazen otok. Že tretji dan samo
listje jem. Lakota me razjeda; po bližnjih
bajtah sem beračil, ali niti drobtinica mi ni
bila podeljena, pse pa so na mene ščuvali.
Ljudje so me od sebe phali, ker srečni ne
morejo reveža gledati . 11

„Ubogi človek! pomagati ti hočem, te
poživiti, obleči in ti zaslužek dati, če mi svoj
poprejšni stan razodeneš . 11

„Vendar brez pogoja dobrotljiv ne moreš
biti? kakor ptič v kletki bi ti še poprej za¬
peti moral, preden mi tvoja roka jedila po¬
deli' ? Zasč ohrani svoje milovanje, tudi ti si
človek, kakor oni; vsi ste si enaki. Od vseh
sem na svetu zapuščen. Ali kmalo bom pred
višega Sodnika stopil, vse povedat, kteri hu¬
dobno z manoj delajo; kar pičlega kosčeka
kruha mi vsa narava ne ponudi . 11

79

Pri teh besedah so se mu solze po obrazu
vlile, in urno je hotel v goščavo zbežati, pa
Frančišk ga je z močjo obderžal. „Počakaj
še malo“, mu reče, „in pri vsegamogočnem
Bogu! kolikor zamorem, ti bom pomogel.“ Ko
je to izrekel, so zaslišali konje dirjati, in ljudi
govoriti. Pavel in voznik prideta s kmeti
nazaj, razbiti voz v bližnjo vas pripraviti;
Pavel je tudi jedila za gospodo prinesel, po
tem je pa vse preskerbel, voz poprej ko je mo-
goče popraviti. Ali pogled na lačnega tujca je
bratu in sestri vse jedi ogrenil, ter podasta
nesrečnemu njima prineseno jed. Videti, kako
zaželjene so mu bile jedi, in kako se sčasoma
njegov temni pogled razsvetljuje in mirneji
postaja, je nju serca razveselilo. Pavel mu
tudi čutaro vina poda; to ga tudi vnovič po¬
živi in pokrepča. „ Hvala tebi, blagi človek I
ko bodo tvoja dobra dela pred Bogom tehtana,
bo to med nar bolj imenitna šteto. Zdaj sem
zopet moč zadobil, dalje iti; morebiti, da
dobim kaki gozd, v kterem mi bo mati zemlja
korenin in zelišč podajala “ —• „Tega nikar!“
odgovori Frančišk, ter ga za roko prime, „ za¬
ničljiv človek je, kdor po svoji zmožnosti
dobrih del ne doprinaša. Po moči te bom pre¬
skerbel, in povedati mi moraš, kako da naj
ti po potolaženi lakoti v drugih potrebah po¬
magam. “ „Kaj praviš?" mu reče, „ti moraš

«0

pač prav dober človek biti, ker si bogat, in
vendar na terpljenje revežev misliš; hvaležno
prejmem tvojo ponudbo, samo toliko mi daj,
da ne bom lakote terpel, in da se bom smel
ljudem prikazati. Za vse drugo čutim še dosti
moči in serčnosti v sebi.“

Ko sta se tako zgovarjala, so kmetje in
voznik voz toliko zvezali, da sta ga konja
počasi naprej peljala, gospoda pa je zraven
peš šla. Posledoma pridejo v vas, kjer so v
kerčmi neke sobe za stanovanje dobili. Tukaj
je bilo pervo Frančiškovo opravilo nesreč¬
nemu dobro postrežbo in obleko preskerbeti.
Pavel prevzame to opravilo, in ko sta si brat
in sestra malo počila, gre Frančišk v tujčevo
stanico, ter se ne začudi malo, ko njegovo
lepo moško postavo zagleda; ravno tako se
tudi Evstahija začudi, ko ga brat k njej pri¬
pelje. Zdaj so dobili nekoliko jedi, jeli so se
pogovarjati, in pri ti priliki sta videla, kako
lepo in pristojno se tujec vč obnašati. Lju-
beznjivo ga oba silita, svoje želje jima razo¬
deti, kako bi mu bilo v prihodnje pomagano;
nalaš mu pa svoj primek zamolčita, ker tudi
ona nista vedela, za koga se prav za prav
trudita.

„Veselju svetž sem se odpovedal", pravi
Ferdinand — tako je bilo tujcu ime — „želel
sem na otok Malta iti, in tam v Malteški red

81

stopiti; toda tudi ta pot mi je kaznujoča pa
pravična roka božja zaperla; kajti ves moj
arod je preklican. Za to se tudi reva begoma
po svetu klatim, ker se ne upam po mestih
prositi, in bi me le vendar lahko kdo spo¬
znal. Samo vama zaupam. Vidva me ne bosta
izdala, in se še celo prederznem, vajino do¬
broto prositi, mi le toliko od svojega boga¬
stva podeliti, da bom mogel vsaj na kakošno
Malteško ladijo priti, kjer bi se dal za prostega
vojščaka vpisati. Moj pogum mi je porok, da
se bo moje terpljenje polno življenje v boje¬
vanji zoper nevernike končalo, ali pa da se
kmalu zopet do visokosti povzdigne, ktere je
moj stan vreden. “

Oba, brat in sestra, mu obljubita po
svoji moči pomagati, vendar si voščita, da bi
ju s svojimi poprejšnjimi prigodbami seznanil.
Ferdinand, ki je nekaj časa premišljeval,
pravi: „Vsega se hočem vama v znamenje
svoje velike hvaležnosti zaupati, dasiravno
.sem terdno sklenil, skrivnost svojih žalostnih
dogodb saboj v grob nesti . 11

„Moja rodovina se šteje med nar ple-
menitneje, kar jih je“, tako je pričel pripove¬
dovati. „ Imenitnost in bogatstvo bi bila moj
.prihodnji delež; edini sin z bogastvom ob¬
darjenega in zelo pri dvoru čislanega očeta,
bi bil tudi jaz po njegovi pomoči nar imenit-

Evstahija. g

82

nišo službo lahko zadobil. Bil sem ljubček
svojega očeta, pa oh! ta ljubezen je bila tudi
vzrok mojega spridenja, kajti le preveč je
človeško serce nagneno mikavnemu vabljenju
hudobije se udati, ne pa po ternjevem potu
čednosti hoditi. Če se tukaj vsak naravni dar
po vertnarju, kteri svojim cvetlicam streže, v
dobro ne obrača, če tukaj še prevelika pri¬
zanesljivost nar manjših prestopkov kal hu¬
dega k mogočni rasti žene; o potlej pa gorje
revni stvari, ktera se zanemarjena brezdnu
nasproti peljal Oh, le preveč izgledov smo
že doživeli, da je bila mehkužnost, iz preve¬
like ljubezni starišev do svojih otrok, le-tem
nar veča nesreča! — Vsaka mojih otroških
in termastih želj je bila dovoljena, nobeden
mojih pogreškov grajan, tudi si izmed mnoge
družine ni nihče upal, se čez mene pritožiti;
in tako sem v neumni prevzetnosti zrastel.
Ko se je pa čas mojega daljnega podučevanja
približal, so me po svetu poslali, da bi, kakor
so rekli, svoje znanje pomnožil, zraven tega
se pa napak tujih ljudi privadil. — Z de¬
narjem preveč previden, s katerim so me
vedno zakladali, sem ga po vsi moči zaprav¬
ljal, da bi le svoji slasti stregel; tako sem
prehodil Francosko, Španjsko, Angleško in
Nemško, kakor razuzdanec, kteremu ni bilo
nič predragega, svojih želj zadovoliti. Za neka)

83

let sem se na Laško verni 1, skoraj nič bolj
izučen, na duhu in v sercu pa ves zdivjan.
V Benetkah sem se vselil pusta pričakovaje, in
potem sem sklenil, se k očetu nazaj verniti.
Kar ni bilo več ne denarja, ne denarnih pisem
od doma. V več kupčijskih hišah sem po¬
vpraševal, pa sem le negotove, čudne odgovore
dobival. Iz te stiske si nisem vedel poma¬
gati, ter od skopuhov veliko denarjev na po¬
sodo vzamem. “ —

„Pust se prične; zelo sem se veselil, tukaj
svojo nemarnost vnovič uganjati! Judje so
mi morali zopet veliko denarjev posoditi, za
ktere sem jim moral po šestkrat več pri¬
pisati. “

„Sit klatenja med mnogimi trumami
šem, me je nesreča peljala v igrišče; kjer sem
veliko mladih ljudij imenitnega stanu dobil.
Vdeležil sem se igre, ter sem ves svoj gotovi
denar zaigral; še celo svojo zlatnino sem
zadnjič zastavil in zgubil. Skoraj sem obupal;
potem sem se z nekim igralcem jel prepirati,
gerdi primki, s kterimi sem ga razžalil, ga
razkačijo, in na prihodnji dan si boj napo¬
veva. Kako bi si bil jaz to misliti mogel, da
je ta človek v brambi više gosposke! Pozno
po pol noči sem šel počivat. Terdo zaspim,
nagi orna me hrum razplaši, oboroženi možje
v mojo sobo pririnejo, ter me v imenu više

6 *

84

gosposke primejo. Oči mi zavežejo ter me v
nesrečno hišo peljejo in v ječo veržejo. O naj
molčim o grozi tega stanovanja, kjer le po
redkem ugleda dneva luč nesrečni, ki je vanj
obsojen, kjer je že zgolj natolcovanje zadosti,
njega brez sodbe, brez pripomočka zagovar¬
janja na vekomaj od ljudi ločiti, in kjer več¬
krat le samo hudobni milovnik svojega so¬
vražnika tožiti in tožbo s prisego peterditi sme,
kjer je dosti, se jetnika nič več ne spomniti,
ampak ga v obupnem kopernenji pustiti. Gorje
siromakom, po kterih beneški skrivni sodniki
svoje roke iztegnejo, in ktere še v daljnih
krajih doseči zamorejo! Tri cela leta sem pri
slabi hrani v gerdem podzemeljskem oboku
kopernel, moje oči so oslabele, moj duh je v
železji lenobe ves oslabel, na pol mertev sem
v ječi ležal, kar se ob nenavadnem času duri
odprejo, ter vanjo stopijo štirje možje z
orožjem, mi kapo na glavo denejo, in mi vele
za njimi iti. Bil sem po nekih stopnjicah pe-
ljan, in ko so prekrivalo iz mojega obljičja
vzeli, se znajdem v velikem, s černim suknom
pregernjenem zbirališču. Le počasi so se moje
od triletne temote oslepljene oči zopet zu¬
nanjih reči vadile, in tu ugledam pri prižgani
viseči lampi okolo Černe mize več belo ob-
šemljenih mož sedeti, pred slehernim je svetlo
bodalce ležalo, na sredi mize pa je stal križ

85

in metrvaška glava, in čez to dva križem le¬
žeča meča. Kakor podobe so sedeli obšemljeni
nekaj časa mirno, kar se potem poglavar izmed
njih oglasi, rekoč: „Vi ste velikih hudobij ob¬
dolženi, ali preiskovati jih ni naša navada. V
smert bi vas bili obsodili, ko bi višja sodba
ne imela usmiljenja z vašo mladostjo. Iz pri-
zanašanja vam je bil čas dan, svojo vest iz¬
praševati, in se svojih prestopkov skesati, in
tako zdaj upamo vas poboljšane zopet med
ljudi spustiti. Ali gorje vam! če zopet v svoje
poprejšno poželjivo življenje zaidete! Trikrat
gorje vam, če razglasite, kar je visoka sodba
o vas sklenila, in kar se v tem sodišču godi!
Na to nam morate priseči, in nam gotovo
molčanje obljubiti."

„Strašna je bila prisega, ktero sem storil,
in mi bo tudi ves čas svojega življenja bra¬
nila, kaj od onih skrivnosti razodeti, ki sem
jih v svojem dolgem stanovanji v tem strašnem
kraji zvedel. — Ko je bila ta grozovitna reč
končana, so mi zopet kapo na obraz vergli,
ter me nazaj v ječo peljali z opombo, da bodo
o polnoči po mene prišli in me spustili. Čas
do polnoči se mi je dalji od večnosti zdel.
Slednjič so se duri ječe odperle, in v halo
zavitega so me po donečih mcstovžih, in
zadnjič po praznih, odročnih ulicah na breg
morja peljali, kjer sem koj v čolnič stopil.

8G

Pri tej priči smo odrinili, in z zaželjenim
vetrom jadrali, dokler smo slednjič pri Kamhii
na suho stopili. — Tukaj so mi spremljevalci
mojo torbico dali, ter so se hitro v čoln ver¬
nih, mene pa samega zapuščenega v neznanem
kraji popustili. Samo to moram še povedati,
da mi je eden spremljevalcev na uho povedal,
da bom v svoji torbici malo denarja za pri¬
hodnje potovanje dobil. “

„Moje pervo opravilo je bila skerb, se
kam vseliti, da bi si od prestane stiske opočil.
Dobil sem prostor v kerčmi, kjer sem sobo
najel. Moja merliču enaka podoba je ljudi
plašila, ko sem pa svojo torbico odvezal, in
malo mošnjo denarja izlekel, so bili koj k
pomoči pripravljeni. Bolan sem bil, pomoči
zdravnika sem potreboval, kteri mi je posebno
počitek in dobro postrežbo priporočal. — To
je bil tudi nar bolji pripomoček svoje zdravje
zadobiti; kar so mi pa bili moji priljudni sod¬
niki za ozdravljenje podali, je bilo tako pičlo,
da sem le malo časa izhajati, mogel. Moja
terdna natora mi je nar več k zdravju pri¬
pomogla, ali pomanjkanje me je začelo sti¬
skati; domislim se v svojem žepu malega
drazega perstana, kterega sem bil od svoje
matere dobil, in vedno na persih nosil, na
kterem je bil pečat mojega rodu vrezan. Oboje
sem še imel, strežaja pošljem k zlatarju,

87

perstan, tako drag, ko mi je bil, v tej hudi
stiski prodat."

„Kmalu je strežaj zlatarja samega na¬
povedal, kteri je hotel z menoj zavoljo perstana
govoriti. V sobo stopi, in pri tej priliki se
spoznava, ker je bil on dostikrat v hiši mo¬
jega očeta. „Za božjo voljo! Ferdinand;" pravi,
„ste vi tukaj, in v takem stanu?" Dopovedal
sem mu svojo nesrečo, on mi perstan nazaj
da,, verh tega pa sto zlatov iz hvaležnosti,
ker je od mojega očeta večkrat lep dobiček
dobival. „Tudi to vam bodo, pravim, moj oče
povernili, kakor hitro do njih pridem." „Kaj?
vi hočete — ali ne veste nič, kaj se je ta
<5as zgodilo, ko ste bili v Benetkah zaperti ?

— O gorje meni, da vam moram oznanovalec
nesreče biti! Ali zavoljo vašega življenja je
potreba. Ne tolikanj več, kar bi z očmi trenil,
se ne smete dalj v kerčmi muditi. Pripravite
se na nar strašneje reč! Vaš oče ne živi več

— hotel je eno nar plemenitejših rodovin de¬
žele pokončati, kneza je ogoljufal, da je smertno
sodbo podpisal, ktera je pa k sreči od njega
preganjanih, ko se je njih nedolžnost razodela,
še o pravem času spodletela. Vaš oče je bil
potem k sodbi poklican, gerde goljufije so na
dan prišle, in on je bil k smerti obsojen.
Obnoril je, ušel in v valovih smert najdel, na
primorju so njegov klobuk in plajš našli. Vseh

88

njegovih grajščin se je knez polastil, in ko
se je sčasoma razglasilo, da je vaš strijc po¬
glavar tolovajev, so pa zato vso rodovino-
preklicali. — Vi, ubogi Ferdinand, ste revni,
in vsaki lahko z vami dela, kakor se mu po¬
ljubi. Kdor koli vas spozna, vas utegne pri¬
jeti, ter gosposki izročiti. — Jaz vam kotiček
v svoji hiši ponudim do prilike dalje potovati.“
„ Lahko si zdaj moj strašni stan mislita.
Ali bi ne bilo boljše, ko bi bil v ječi svoje
revno življenje končal? Vse moje lepo upanje
vesele prihodnosti je zginilo; revnejši sem
memo vsacega berača. Božja šiba za marsi-
ktero pregreho me je bila hitro dosegla. “

„Osem dni sem bil v hiši zlatarjevi skrit,
ali enkrat mi ves blčd pove, da so me zapa¬
zili, in pri tej priliki sem moral bežati. Še
so vojaki hišo obsedali, jaz sem pa skozi
skrivne vratiča hitro ušel, in ne denarja, ne
oblačila nisem mogel skup spraviti. Srečno
sem v goščavo prišel, kjer sem se po germovju
skrival. Sklenil sem, svojega strijca poiskati,
mu tolovajsko življenje odsvetvovati, k čemur
ga je padec našega rodu prisilil, ali vsaj od
njega z denarjem previden v drugi del sveta
uiti. Ali tudi tukaj sem prepozno prišel;
strijca je strela ubila, in vojaki so koj po tem
tolovaje v njih stanovanji polovili in po¬
končali."

89

„ Zapuščen se zdaj po svetu klatim in
se ne upam kaki veliki vasi približati, zavoljo
strahu, da bi ne bil spoznan, in dasiravno
sem le košček kruha prosil, so mi ga vendar
povsod odrekli, dokler niso vaju tukaj v svojem
nar večem obupu dobil." Frančišk obljubil,
mu po vsi svoji moči pomagati, ter ga vpraša
za priimek; ^Ferdinand je pa prosil, da ga ima
zamolčati. Čudni občutljeji so pri tej povesti
brata in sestro navdajali, in nekaki dozdevek
se jima pred oči' stavi; zdaj pokliče Frančišk
starega Pavla k sebi, ter ga vpraša, če ne ve
priimka tolovajskega poglavarja. „Kako pa, da
ga vem. bil je od imenitne hiše in se ime¬
noval Čibolin “ Bratu in sestri je bilo zdaj
vse znano. Ferdinand je bil sin smertnega.
sovražnika Almarske rodovine, tudi mašče¬
vanje, ktero je bil tolovajski poglavar nad
njima sklenil, je bilo zadosti znano, pa sta
vendar sklenila za nedolžno terpečega prositi.
Zdaj sta skerbela, da bi do pripravnišega časa
skrit ostal. Kakor hitro so voz le nekoliko
popravili, so se na pot v Mesino podali; Pavlu
je bilo pa vse naročeno, kar je za Frančiškov
sklep potrebnega bilo, in on je bil Ferdinandov
služabnik. Po ukazu je čoln najel, z Ferdi¬
nandom primorje objadral, kjer sta v Melapi
na suho stopila, ter tukaj drugega Frančiško¬
vega ukaza pričakovala.

so

Lahko si mislite, kako žalostne dni so
starši zavoljo svojih ljubeznjivih otrok, in nju
prav neznanega prigodka preživeli. Po vsi
moči so se oni in gosposka trudili, ali vse
zastonj. Mati so mislili, da jih bo ta zguba
v grob spravila, oče Almarski so bili sicer
stanovitnejši, ker sploh moški duh ložej terp-
Ijenje pozemeljskega življenja prestoji. V veri
so pomoči iskali, ktera edino nam zamore
uudopolno moč ob žalostnih dnevih dati. Se¬
znanili so se z častitim duhovnim, sploh po¬
božni oče Ramir imenovanim, njegove priljudne
pomoči so se poslužili, brezupno mater z vsimi
mogočimi tolažbami vere umiriti, kar jim je
še precej po volji šlo, akoravno so mati potem
še bolj jokali, če so sami bili, in pred kri¬
žanim Zveličarjem so za svoja otroka pomoči
prosili.

Frančišk in Evstahija sta le predobro
poznala ljubijoče serce svoje ljubeznjive ma¬
tere, da bi ne bila umela kakošna neizrečena
žalost njih serce teži, in zelo sta se bala, da
bi posebno njim ne bilo nevarno, tako nepre-
vidoma pred svoje stariše stopiti, zato sta v
daljni gostilnici ostala, kjer sta stan. svojih
starišev natanjko poizvedovala. Kar sta pa
tukaj izvedela, ni bilo nič veselega. Ko je pa
Frančišk od častivrednega patra Ramira slišal,
je k njemu šel, se mu spoznati dal, ter ga

91

prosil, stariše na veselo snidenje pripraviti.
Pobožni mož še ni bil nikoli tako veselega
opravila doživel, in s tako veselim sercem
prevzel, kakor tega. Pri tej priliki je k svo¬
jima žalostnima prijateljema hitel, in ker je
bila' izguba otrok navadna govorica, se je
Pamir te prilike veselil, jih božje dobrote in
modre previdnosti opomniti, veliko izgledov
jima je povedal, kako čudno Bog pobožne
ljudi tudi v nar večih nevarnostih po svoji
vsegamogočnosti ohrani; zmiraj bolj se pri¬
bližuje svojemu namenu, z veselim upanjem
napolni nju serca, in ko sta se mu že dosti
pripravljena zdela, je dal, kakor so se bili
pogovorili, služabniku znamenje. Kmalu potem
se duri odprejo, in notri prideta Frančišk in
Evstahija, ter stariše objameta. Preveliko radost
popisati, bi bilo tudi še tako spretno pero
preslabo, in noben jezik nima dosti besedi,
gorečih občutkov njih sere dopovedati. Zadnjič
so se veselja zjokali, in jezik je zopet 1  moč
dobil, svoje občutke z besedami povedati. Pri
tej priliki so jadernika k staremu prijatelju
Rikordamu poslali, kteri je po hitro dokon¬
čanih opravilih prihitel s svojimi nar večimi
prijatelji se razveseljevat. Nič drugih gostov
ni bilo povabljenih, sklenili so namreč dan
svojega zedinjenja še le čez nekoliko mirnih
dni slovesno obhajati; tudi so še sami s saboj

92

preveč opraviti imeli, in tolikanj so si še imeli
dopovedovati, da se niso radi od drugih
motiti dali.

Ko sta Frančišk in Evstahija svoje zgodbe,
kolikor je bilo mogoče natanjko pripovedovala,
ju je pater Ramir vedno opominjeval, kako
vidno se je božja roka nad njima razodela;
pristavita tudi čudno snidenje z Ferdinandom.
Zelo osupnjeni in ganjeni so bili zavoljo nje¬
govega nezasluženega prigodka, in grof Al-
marski je sklenil nesrečnemu pri knezu milosti
sprositi; Rikordam je pa menil, da bi bilo
boljše, njemu to opravilo izročiti, ker ni le
vsak dan pri knezu, ampak je tudi pri njem
v posebni milosti, tudi mu je bila nar bolj
prilika znana, kdaj da je dobri, pa ostri in
pravični gospod nar bolj volje, mu njegovo
prošnjo dovoliti. Njemu so ta opravek izročili,
ali zoperni nakloni z drugimi dvori so kneza
ravno zdaj v nevoljo topili, tako da ni bilo
varno, se ta čas njegovi milosti priporočati.

Ko sta Frančišk in Evstahija zopet prišla,
so se ljudje zavzeli, in kakor popred nju
zguba, se je tudi zdaj nju prihod po vsi Me¬
sini razglasil, in vsa gospoda je videti želela
otčtih, vedno sta bila kam povabljena, zadnjič
je pa tudi knez ukazal, da naj na dvor pri¬
deta. Prijazni Rikordam je dostikrat poskusil
pri knezu kaj opraviti, ali ves njegov trud je

93

bil zastonj, ga na bolje misli v tej stvari pri¬
praviti, ker njegova navada je bila tudi en
las ne od svoje besede odstopiti. Ferdinandova
sreča je sicer brez knezove milosti tudi v
rokah bogatih Almarskih bila, ali leti blagi
niso bili zadovoljni, svoje dobro delo le na
pol storiti, tudi čast in prostost mladega moža
mora pred ljudmi opravičena biti, in v to je
Evstahija priliko porabila, ko je bila sama z
knezinjo v sobi, pred-njo poklekne, in prav
priserčno nesrečnemu Ferdinandu milosti prosi,
ter vsako svojih besedi imenitni gospe tako
na serce položiti ve, da gospa zelo ganjena
obljubi svojega gospoda za-nj prositi.

. Potolažena rodovina se poslovi' od dvora,
ter gre v svoje stanovanje. Že čez malo dni
je bilo spraševanje po Rikordamu ukazano,
da bi bila Ferdinandova reč vnovič z vso
ostrostjo preiskana. Ko pa preklicanemu ni
bilo pripuščeno na dvor priti, sta dva po¬
slanca k njemu prišla, ga vse natanko izprašat
in njegovo govorjenje zapisat. Rikordam je
po svoji moči to reč oskerbel, in Ferdinan¬
dova nedolžnost se je pokazala; toda pravica
zavoljo pregrehe njegovega očeta ni smela
vsega spregledati. Knez je slednjič sklenil,
da Ferdinand ni sicer več preklican, vendar
pa mora ime Čibolin prav zaterto biti, in da
se ima on v prihodnje' od nekdanjih očetovih

94

lastnin Rameškega grofa imenovati, tudi mu
je bil del prihodkov njegovega očeta povernjen,
vendar le, če bo v malteški red stopil, kar
je že poprej njegov terdni sklep bil.

Tako je Ferdinand veliko več zadob.il,
kakor bi si bil prederznil upati, in kako mu
je še le potlej moralo pri sercu biti, ko je
zvedel, da ima vso svojo srečo tistej rodovini
zahvaliti, ktero sta njegov oča in strijc nar
bolj poškodovati, še celo ob življenje pripra¬
viti hotela. Tudi pravda Almarskega je bila
dokončana, pravico je dosegel, in njegovo že
tako veliko bogatstvo se je po tem še bolj
pomnožilo. Sklenili so, na svoj grad ob Gari-
ijani se preseliti, ter se od tega mirnega,_ raj¬
skega stanovanja nič več ne ločiti. Ferdinand
se njih prijaznemu vabljenju, tje jih spremiti,
ni mogel vstavljati, sklenil je tedaj se tam
pri teh bogaboječih ljudeh za svoj prihodnji
stan pripravljati. Čez grozovitne gore in po
gostih gozdih je pot peljal, ali dosti so bili
zdaj previdni, se ne brez varhov na pot po¬
dati. V nekem teh velikih gozdov, ker bi do
večera do nobene hiše ne bili prišli, so na
prijetni, z visoko travo poraščeni tratici ob¬
stali, se z merzlimi jedmi, ki so jih Saboj
vzeli, pokrepčali, in trudnim konjem čas za
počitek dali. Veseli so svojo malico jedli, in
osnove za prihodnost delali, kar pes, ki so

9 &

ga saboj imeli, zalaja, ter Pavel do germovja
hiti pogledat, kaj da je. Z gromečim glasom
zapove psu molčati, in ga s svojo palico umiri,,
za roko pripelje kmečkega dečka, kteri se je
od straha pred hudim psom po vsem životu
tresel, in kakor je bilo videti, je zelo obložen
jerbas nesel. Stari grof mu prijazno veli bliže
stopiti, in da bi se več ne bal, zapovč psu,-
se vleči, kar je tudi pes nagloma ubogal. Bil
je prav priljuden mladenič, kteri je družba
prosto pogledoval, in ni se dal dolgo siliti,
njemu ponuden košček pogače hvaležno vzeti.
„Kaj ne, da si ti iz bližnje vasi?“ ga vpraša
stari grof. „Tako je, moj gospod,“ mu odgovori
odkritoserčno, „ne morem se zadosti čuditi,
tukaj toliko ljudi dobiti, ker se pač malokdaj
kdo v ta kraj zgubi' “

„Kaj tukaj ni varno?"

„Menim da. Vi mislite, če se je treba
tolovajev bati? O gotovo ne, tu ni navadna
cesta za popotnike, tudi so prebivalci te okra,-
jine tako revni, da si hudobneži pri njih nič
ne upajo dobiti, že veliko let se od take ne¬
sreče tukaj ni slišalo, kakor so moj oča od
drugih krajev večkrat pripovedovali. Pa kakor
vidim, ste vi na poljsko pot zašli, ktera bo-
kmalu tako ozka, da se z nobenim vozom ne
more naprej, zelo ste zašli, dobro uro hoda-
se bodete nazaj peljali, predno se bodete na

96

pravo cesto zaviti mogli, in tudi ni misliti,
da bi vi pred polnočjo do kraja prišli, zatoraj
vam svetvam raji v naši vasi ostati, zakaj
mi kmetje se precej dobro na vreme zasto-
pimo, in predno se popolnoma trna stori, vas
utegne huda ura prenagliti."

„Hvala tebi, ki si nam to povedal", reče
grof, „na, vzemi ta denar za plačilo svojega
opomina, po kterem se bomo mi ravnali."

„  Kako se pač bliska in sveti, gotovo sem
nar bogatejši fant v vasi," pravi deček.

„Ali bi nam hotel pot k svoji domačiji
pokazati?" ga vpraša grof.

„Priserčno rad, če le počakati hočete, v
eni uri že nazaj pridem, in do tistega časa
se ni hude ure bati," mu odgovori deček.

„Kam,“ vpraša grof, „moraš pa še iti?"

„Dalje med gorč k pobožnemu očetu
Hieronimu; tukaj mu nesem hrano, ktera mu
vsa vas od tedna do tedna pošilja."

„Kdo pa je ta oča Hieronim?"

„Več vam ne vem o njem povedati,
kakor da je siv starček, čigar glavo le še
kak beli las pokriva, ali njegova siva brada
mu seže do pasa, s katerim je njegova debela
hala prepasana. Tam na gori v luknji stanuje,
njegova postelja je listje; revni mož je pred
kratkim oslepel, in bi moral lakote umreti,
če bi ga mi od svojega uboštva ne redili."

97

„Vendar bi se ga imeli usmiliti, in mu
v vaši vasi kaki prostor privoščili, da bi vsaj
bliže človeške pomoči bil.“

„Dragi gospod, to bi se bilo že davno
zgodilo, soseska se je pogovorila, da bi mu
vsa občina složno življenje pripravila, ali tega
on neče, ter pravi: revščina in potreba ste
meni odločeni, in ko bi ravno še sto let tukaj
živeti moral, bi mi bilo vendar še le premalo
časa, svojo storjeno krivico spokoriti. No, pra¬
vijo moj oča: komur ni svetovati, mu tudi
ni pomagati; jaz pa tega ne morem verjeti,
da bi bil ta pobožni mož, ki vedno moli,
kedaj toliko hudobij storil. — Ali oče pravijo:
da vsak človek sam nar bolj ve, kaj mu serce
teži. Ne zamerite, jaz moram k ubogemu
Hieronimu hiteti, ker včeraj zavoljo prevelikega
dežja nisem iti mogel, me bo gotovo že težko
pričakoval, in bo že lačen. Če me počakate,
bom skusil kmalu nazaj priti, ter vam bom
pot v vas pokazal. “

S temi besedami beži mladeneč tako
hitro, kakor mu je le polni jerbas pripustil,
in se je kmalo v gostem germovji zgubil.
Veliko so o starčeku govorili, kteri tukaj tako
samotno in težavno na tej puščavni gori sta¬
nuje, da bi svoje prejšne pregreške spokoril.
Almarski grof je mislil, da pri tako stano¬
vitnem kesanji in pokori dobrotljivi Bog go-

Evstahija. 'J

98

tovo tudi nar večemu grešniku svoje neskončne
milosti ne odtegne. Med tem, ko so se tako
menili, so se hlapci trudili, voze na ozki poti
oberniti, da so pa to storili, so morali vse
razložiti, pri tem je pa več časa poteklo,
kakor ga je mladeneč za svoj zopetni prihod
potreboval. Naposled pride zelo žalosten. Grof
sprašuje, kako se pobožnemu Hieronimu godi;
ali ta je z ramama pomajal, in solzne oči
brisal, ter rekel: „Starček je že tako slab in
bolan, da gotovo dolgo ne bo živel." Serčno
je obžaloval, da v prihodnje od njega ne bo
nič več mogel slišati uka o ljubezni do po¬
božnih otrok, kako jih Bog osrečuje in nevar¬
nosti varuje.

V takih pogovorih so v majhno vas prišli,
ktera je sicer veliko revščino svojih prebi¬
valcev razodevala, pa jo je bilo vendar zavoljo
snažnosti lepo videti. Tudi so dobili prenočišče
in podstrešje za voze in konje, česar je oboje
zelo potrebovalo, posebno, ko se je že pri¬
čenjalo hudo vreme, kakor ga jim je bil kmečki
deček napovedal.

Mirno so tukaj pod streho sedeli, dokler
je zunaj gromelo in treskalo, in dež curkoma
lil. Grofu Pavlu veli, za vse jedila, kar jih je
bilo v vasi dobiti, preskerbeti, dobro večerjo
pripraviti, in vsi v vasi so si prizadeli, ime¬
nitnim gostom s potrebnim postreči. Mladen-

99

cevi stariši, sodniki in priseženi možje soseske
so bili k jedi povabljeni. Dolgo časa so se
dobri kmetje branili k mizi vsesti, in se niso
mogli dosti prečuditi priljudnosti tako ime¬
nitne gospode.

Drugi dan je še deževalo, kar jih pa, ki
je ravno nedelja bila, nič ni zaderževalo, k
božji službi v malo cerkvico iti. Tudi tukaj
je bilo vse v redu in snažno, dasiravno se je
povsod revščina sledila. Župnik so prav po¬
božno pridigovali, bili so častivredni starček,
njih vedenje je bilo zelo pobožno; prigodbo
usmiljenega Samarijana so razlagali, in so
poslušalcem tako ginljivo iz serca govorili, da
se je večina pobožnih jokala. Ravno tako po¬
božno so potem sveto mašo darovali; ko je
minula jih je grof s svojo rodovino obiskal.
Bili so, kakor so jih tudi vsi poznali, prav
učen in častivreden duhoven. Grof sprašuje
natanko okoliščine soseske, tudi po cerkvenem
premoženji, in pokazalo se je, da je oboje
revno. Zato je veliko denarja v prid cerkvi
pripisal, in ravno toliko je revnim v poboljšek
podaril. Tako dobro delo ni moglo skrito
ostati, stari in mladi so hiteli, se mu za te
nenadejane dobrote zahvalit.

Evstahija je želela, predno bi odšli, še
puščavnika na gori obiskati, vsi drugi so tudi
v to dovolili; gospod župnik so tudi želeli,

100

jih spremiti, da bi ga morebiti vendar pre'
govorili, lahkejše življenje nastopiti, ker se je
že zelo postaral, grof Almarski je tudi obljubil
k temu pripomoči. Ker se je prihodnji dan
zopet izjasnilo in zvedrilo, in ker se jim še
ni domu mudilo, so se vsi skupaj na pot
podali. Pavel in služabnik sta veliko hrane
nesla, kmečki deček jim je pa pot do puščav-
nika kazal, in se je serčno veselil, da bo
njegov stari prijatelj in učenik, kakor ga je
imenoval, zdaj dobrote užival, menil je namreč
fantič, da bo puščavnik v prihodnje v vasi
stanoval.

Zelo težavna je bila pot na goro, kjer
je starček stanoval, še bolj pa zato, ker je
zavoljo dežja polzelo. Plezanja vajen je kmečki
deček naprej hitel, ali komaj se je nekaj časa
v stanovanji puščavnika pomudil, se že pla-
kajoč verne. „Mertev je!“ zavpije: „mertev!
merzel in oterpnjen leži na svoji postelji. “
Zdaj vsi hite v luknjo, prižgejo luč, ali starček
je bil že merliču enak. Gospod župnik ga za
roko primejo. „Še čutim gorkoto, pravijo, mo¬
rebiti je še mogoče, ga k življenju obuditi."
Grof je imel krepilno mazilo pri sebi, ktero
je župniku podal, z njim so mu senci derg-
nili, in kmalu ga zelo zdihniti slišijo.^ „Kje
sem,“ pravi tiho, „in kdo je pri meni ? 11  Župnik
pravijo: „Jaz, ti v hudem boju pomagati . 11

101

,,Bog vas sprimi tolažnik o smertni uri! Oh,
molite za me, častitljivi oče, in ako vam je
mogoče, pošljite poročnika na grajščino ob
Gariljani Almarskim, in jim povejte, da je njih
nar veči sovražnik Čibolin, ki je ječi in va¬
lovom odšel, tukaj skesan in spokorjen svoje
življenje sklenil; Bog mi bo odpustil, naj me
v grobu ne preklinjajo. 0 moj sin, moj ubogi
Ferdinand!“ „0če!“ ves v žalost vtopljen

pravi ta: „vaš Ferdinand je tukaj, in vas
prosi vašega blagoslova." Zdaj pošlata slepi
oča njegov obraz. „Gotovo, po tem zahrope,
to je obraz mojega Ferdinanda! Blagoslovim
te jaz skesani grešnik. — Oh Almarski!" „0n
me je osrečil, pravi Ferdinand, zavoljo njega
nisem več preklican; vsi Almarski so tukaj,
ljubi oče, okrog vas zbrani. „Tcbi odpustiti,"
pravi Almarski, in vsi so mu potem roko po¬
dali; na to starček trepetaje svoje roke kviško
vzdigne: „0 Bog! kako neskončna je tvoja

milost," reče s tihim glasom. „Že v življenji mi
dodeliš srečo, da preganjani ne le meni, svo¬
jemu preganjalcu, odpuste, temuč tudi mojega
sina osreče, in meni tako poslednjo stopinjo
iz tega življenja polajšaš. 0 sprejmi, večni
Bog, milostljivo mene skesanega grešnika, in
ne pahni me vekomaj od svojega obličja." —
Zdaj je vtihnil, veseli nasmehljaj je njegovo
obličje obšel, ter se je njegova duša s tihim

102

zdihljejem ločila. Vsi so omolknili, le zdiho-
vanje pričujočih je to tihoto končalo. Častit¬
ljivi duhoven so pervi svoje misli zbrali, ga
še enkrat blagoslovili, in po tem druge tolažili.

Družba se je žalostno vernila. Na to so
kmetje po merliča prišli, in so ga zunaj po¬
kopališča pokopali, dokler ni • po nadležnih
prošnjah Almarskega knez dovolil, mertvega
od preklica odvezati, ter ga na blagoslovljenem
kraji pokopati.

Grof se je že s svojo družino na pot
proti svoji grajščini podal, kamor so tudi brez
nesreč k veselju svojih podložnih prišli. Čez
nekaj dni se je Ferdinand pri svojih dobrot¬
nikih poslovil, da bi v Malto šel. Prav mimo
so nekaj let preživeli, in vedno so svojemu
prijatelju Kikordamu pisma pošiljali, in jih
tudi od njega dobivali. Čez nekaj časa je Ri-
kordam, ta miru in postrežbe potrebni mož,
službo pustil, in je še svoje prihodnje dni pri
tej zdaj srečni družini preživel, ktero je on,
ker je bil vdovec brez otrok in sorodnikov
po svoji smerti s svojim velikim bogastvom
prav zelo razveselil

Dolgo časa že grof ni dobil nobenega
pisma od Ferdinanda, kar izve po nekem pri¬
jatelju, da je tisti red več oboroženih bark
od Malte poslal, da bi turške morske tolovaje
pobili in polovili. Kmalu potem je pa tudi

103

pismo od vojevoda dobil, v kterem mu je ta
naztianil, da se je Ferdinand pri tem opravilu
prav slavno obnesel, in da se je prav po vi¬
teško bojeval; ali škoda, da je kmalu po za-
dobljeni zmagi zavoljo prejetih ran častitljivo
smert storil. Vsi so ga zelo obžalovali.

Evstahijo je več blagih mladeničev iz
nar imenitniših hiš snubilo, ali njeno blago-
čutno serc£ ni bilo za nobeno pozemeljsko
ljubezen vneto; na njenem lepem, jasnem
obrazu se je nedolžnost svetila, da so se ji
le s spoštovanjem bližali.

Frančišk se je sčasoma s pobožno go-
spodičino oženil. Almarski in Kamila sta še
sladko veselje doživela, vnuke in vnukinje
pestovati, pre.dno sta se v deželo večnega
miru preselila. Oba sta ob enem dnevu umerla.
Evstahija je pa po smerti svojih zelo obžalo¬
vanih starišev v samostan šla, in je bila nuna
pri sveti Uršuli; tudi Lavreta in Pavlina, kteri
ste več let pri njej živeli, ste po njenem iz-
gledu nune postali.

Evstahija je kot samostanska opatinja
zelo stara umerla, in ljudje so jo svetnico
častili. Še dan danes se o njeni imenitni in
podučljivi zgodbi kmetje tistega kraja v ve¬
černih kremljih pogovarjajo, in iz takih po-
vestij je nemški pisalec vse to nabral in spisal.

104

Le še to hočem svoje ljubeznjive Čitatelj;
in čitateljice opomniti. — O ne denite te knji¬
žice pred iz rok, dokler vsega dobro ne pre
mislite. Dosto prilike bodete v nji dobili, bož,
vsegamogočnost in njegovo modro previdnos
v človeških prigodkih moliti. Pomislite, v kc
likih stiskah in nadlogah se je Evstahii,,
znašla, preglejte vse stopinje njenega življenj;
in bodete videli, da v nar veči revi, z neva>
nostmi obdana, celo ko ji je nar zasramlji
vejša smert pretila, ni nikoli čednosti za;
stila, nikoli ni jenjala v božjo milost upa
in kako čudno je bila vselej od božje ro!
obvarovana. Ravno tako bodete v prigodki
Čibolinske družine tudi videli, kako nezap
padljivo Bog svojo kaznujočo roko uzderžuj
in tudi nar večemu grešniku čas kesanja in
in pokore ponuja. Vzemite si k sercu, ljub*
moji, Evstahijino vedenje, posnemajte jo \
vseh neprilikah, in če se bo po tem kal do¬
brega v vaših nespridenih sercih bolj vkoreninil,
se bo srečnega štel le vaše sreče željni pisatelj.

NFlRODNR IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000320739