Ljubljanski Zvon
dr
Iz polpreteklih dni.
Mimo naju šli so svetli maji.
JXc.imo naju šli so svetli maji, smehljajoče rože na vrteh, mimo šla je sladka pesem v gaji, mimo zvezde jasne šle v nočeh,
mimo naju so hitele nade, ljubav šla je mimo plakajoč! — Majev ni, ne rož, ne pesmi mlade, v dalji skriva se brezzvezdna noč . .
Treba ni bilo šestnajst pomladi.
Xreba ni bilo šestnajst pomladi, pa mi je ranil srce tvoj pogled, treba ni bilo gorkih objemov, sladkih poljubov, ne milih besed!
Treba ni bilo šestnajst pomladi, pa iz srca mi je zbežal pokoj, ljubav pognala je trnje in cvetje — rasla je s srcem, rasla z menoj!
»Ljubljanski Zvon" 4. XXIV. 1904.                                                                                      13
194                                M. P. Nataša: Iz polpreteklih dni.
Treba ni bilo — a vendar je bilo! Trebalo bode — a vendar ne bo! Kak naj žabi te srce ljubeče — moja mladost živi tebi samo! —
Moja mladost vsa tvoja je bila, in nikdar ne bodeš ti moj? — Treba ni bilo šestnajst pomladi — da le v spominih jih nosim s seboj!
Molitev.
J^išeča avrora se dviga
k solnčnemu bogu v višave, vse rože drhtijo v molitvi, k nebesom dvigajo glave.
Vse rože drhtijo v molitvi, ovenčani vsi tihi so gaji, in skrite so v tihi molitvi pobožne misli, vzdihljaji: „0, daj nam solnca, Jehova!" O Bog, ljudem daj ljubezni, in konec bode vseh boli, vseh skritih srčnih bolezni.
A
Trubadurska.
jela bom v gaju si tičico in pesmi jo bom naučila: „Nekdaj je bilo — v nedavnih dneh, v tej vasi je deklica bila,
ki mir je ljubila nebeških zvezd in gaja skrivnostno tihoto in lilije, rože in rožmarin in srca ljubav in dobroto! —
M. P. Nataša: Iz polpreteklih dni.                                 195
Ugasnile zvezde so v nočni mir in zašli so v gaje vetrovi — in lilije, rože in rožmarin odeli so beli snegovi! —"
In pela bo tica mi dan na dan, o srčnih prevarah bo pela — In pol mojih boli in pol mojih ran iz srca bo s pesmijo vzela! —
Kerub na straži.
adar oblaki beli hitijo v sinje daljave — bas nad menoj, mili prijatelji srcu se zdijo: »Prosim, vzemite še mene s seboj!"
Moje srce nemirno, viharno večnega si potovanja želi v tiste dežele, kjer zlatožarno solnce moje sreče blesti . .
Vi ste brez ciljev — beli oblaki, moj je trenutek, v katerem živim! — Jasno moj cilj blesti se v daljavi — toda kerub je na straži pred njim!
Beli kerub — ah, z mečem ognjenim — ne! — z ostro brušeno koso stoji! — Z mrtvim pogledom, s srcem ledenim straži mi srečo mladih dni! . . .
M. P. Nataša.
13*