I ista splošna poglavja, ampak če bi se zasnovalo delo, ki bi bilo po razdelitvi gradiva podobno hrvatski Čuvaje vi grad j i za po vi jest školstva, splošni razvoj šolske politike, šolskih knjig itd., 'bi se obravnaval zase, ostala zgodovina posameznih zavodov zopet zase in brez ponavljanj podatkov, ki spadajo v splošni deli Brez poznanja knjig, ki so jih v (posameznih dobah v šolah rabili, žive zgodovine šolstva ni mogoče pisati! Koliko porabnejiša bi bila na primer Ilešičeva še vedno pomembna študija o »(Gimnazijskih študijah v dobi našega preporoda« (Pedag. letopis 1907), če bi bile piscu na službo tudi starejše izdaje, n. pr. latinske čitanke z »Anhangom von deuitschen Gedichten«, ne samo izdaja iz 1845! Isto velja tudi za šolsko zakonodajo'. Kako sem iskal prepot je bilo drugače. Šičuka govori, statisti demonstrirajo, razbite šipe zvene, Publika pa v zadregi molči. — Kje prav za prav tiči vzrok, da se je ta sicer d0bri, a tvegani režiserjev poizkus ponesrečil? Morda v uprizoritvi? Nikakor. Stipica in igralci so iz komedije pet in dvajsetletnega Cankarja naredili vse, kar se je dalo narediti. Lahko bi zvalili krivdo zopet na apatičnost naše gledališki- publike. V tem primeru bi ji najbrže delali krivico. Vzrok, da niti najbolj razgnani del publike ni spontano pritegnil statistom in »demonstriral« proti Grozdom, Grudnom, Grudnovkam in vsej n|jihovi nečedni druščini, moramo pac iskati v osnovah te komedije in v dejstvu, da je stara že dobrih pet in trideset |et. Kakor je ta komedija živa in drastična, še vedno aktualna podoba naših r.ia.i0imeg15ans]iih značajev in verno, pravično zrcalo njihovi morali, tako je neresni5na v prikazovanju naših političnih odnosov, kar omenja tudi Jože Vidmar v »Gledališkem listu«. Razcepljenost v dva politična tabora je pač posledica zgodovinskega, socialnega in političnega razvoja in tudi v komediji m mogoča razlagati tega neizprosnega in neizogibnega dejstva le z osebnimi razprtijami mecj narodovimi »voditelji«. Prav tako je precej) naivno, če Cankar tema dvema taboroma, ki prav za prav predstavljata našo imeščansko politiko, postavi nas^j-oti kot pozitivno politično in družbeno silo »lumpenproletariat«, h kateremu ze zateče zgovorni, a docela pasivni žumalist Ščuka. Zaradi takega nerealnega političnega ozadja trpi vsa komedija, visi nekam v zraku m skozi njeno shemo se prebijajo posamezne osebe le zato, ker so same po sebi dovolj žive. resnične in precizno izdelane. Izmišljeno, izkonstruirano politično ozadje je torej vzrok, da komedija danes ne more več vplivati ne- 597 posredno na gledalca, da je neaktualna, in prav zato je tudi izostal efekt, ki ga je režiser po vsej priliki pričakoval, ko je statiste — demonstrante postavil med publiko. V pet in tridesetih letih se lahko izpremeni marsikaj. Politični, družbeni odnosi se razniotajo, zamotajo ali prečistijo, le redkokdaj se prečistijo človeški značaji. Stane laži in grehi dobivajo le nova imena, stari termini se zamenjajo z novimi, ki niso sicer nič boljši, a imajo to prednost, da so še čisti, neoimadeževani, nedvoumni Vsakih toliko in toliko let se namreč rodi »hudoba«, kakršen je bil na pr. Cankar, ki se potrudi, da diskreditira stare, dobre, miroljubne fraze in nič drugega ne preostane, kakor da sie zopet izumijo nove, čiste, neomadeževane. »Narodov blagor« se izpremeni v »blagobit naroda« ali »prospeh naroda«, »prvaki« postanejo »narodovi voditelji« in .»narodovi predstavniki«, »rodoljubi« postanejo »nacionalni delavci« in »kulturni delavci«. Po neizprosni logiki družbenega dogajanja padajo stari pojmi in z njimi stari termini, njihov najnevarnejši sovražnik je osimešenje, satira. Danes bi morda že mogli sestaviti prav (poučen slovarček besed, fraz, gesel, nekoč svetih nedotakljivih izrazov za »svete in nedotakljive narodove ideale«, ki jih je Cankarjeva satira »razvrednotila«, spravila na slab glas in jim vsilila komičen, dvoumen prizvok. Besede, fraze, igesla izumirajo kakor človeški rodovi, čas jih odplavlja na stran, kakor odplavi j a morje mrtve, prazne školjke na obalo.i^ Ena takih praznih, mrtvih školjk je fraza »Za narodov blagor«, ki so sei po« njeno krinko dogajale najbrž še vse drugačne in bolj poučne lumparije kak v Cankarjevi komediji. »Za narodov blagor« sodi po svoji kvaliteti med zelo dodelane, na. preciznejše Stupičeve uprizoritve. Živahen, nekoliko stiliziran, a vseeno pr prest realizem se neprisiljeno veže s karikirano igro in grotesko, ki pa Vča* brez potrebe sili v ospredje, kar škoduje igri. Ves čas pa kljub temu prevlad^ živa, preprosta in neposredna realistična igra. Režiserjevo prizadevanje, d napravil iz karikiranih in grotesknih Cankarjevih oseb in prizorov žive,/ , snične osebe in situacije, je bilo kajpak tvegano, a se mu je v bistvul, cela posrečilo. Marsikatero samo nakazano, skrito in prikrito, nedodfi mesto je izkopano iz teksta, preoblikovano in do podrobnosti izdelano. Zjf za Cankarja tako značilni prizor z zavezo van jem ičevljev je na pr. ^ , /LeJiStu uprizoritvi postal nujnejši, saigestivnejši in zato bolj razumljiv kakor v { Grozd (igra iga Cesar, ki je od Sartoriusa v Shawovi »Kaiko zabogatiš«, . . . , r iiprej in ma ze od fanatičnega klerika v »Sveti Ivani« naredil velik korak nf. ... iij svojih morda v tsm času edini izmed igralcev popolnoma spremenil značf • vlog) stoji na nekoliko dvignjenem prostoru na stopnicah in iztegf- ~ . predse; nekoliko okajen je, reži se objestno in negotovo, ukazuj u čakujoče in tesnobno hkrati, njegov smeh je pridušen v grlu, ogabf' . puUca, ilci ve, mu nabirajo okrog razpoteginjenih ust. Pred njim stoji žurnalist §