Julij Slapšak En starček je živel • • • Ilustriral Fr. Godec. 4. Na rojstni in godovni dan Starega Andrejca ni plašila ne visoka starost, ne ostra burja, ne slabo utrta gaz v visokem snegu, najmanj pa prebita čudna noč prav za njegor 89. rojstni in godovni dan, da se ne bi tudi to jutro, kakor vsako leto na ta dan, napotil v župno cerkev v Boštanj k službi božji. Res da je le s težavo zmagoval utrudljivo pot, ki je bila na več mestili nepregažena ali pa zametena, a zmagal je le in prišel srečno in še pravočasno v cerker. Kakor vsako leto je opravil tudi za današnji svoj god in rojstni dan sv. spoved kar se 'da vestno in prejel nato pobožno sv. obhajilo. Bil je pri obeh mašah, pri župnikovi in kaplanovi, zmolil vrhu tega še vse tri rožne vence, se še vdano in zaupno priporočil sv. Andreju, svojemu krstnemu patronu, potlej jo je pa mahnil nazaj proti domu; a ne naravnost domor. Ko pride po ozki skriti dolinici do vznožja Topolovške gore, se ustavi, nato jo pa zavije na levo ter prečka strmi hrib, ki je na tej senčni strani ves obraščen z visokim drevjem, na oni, na sončni pa z vinsko trto. Lep, zaroden les le težko nosi sneg, ki se ga na debelo oprijemlje. Marsikatera veja se je že odčrhnila in čaka v snegu roke, da jo pobere. Visoko borovje kaže debele veje, nekaj storžev se jih šc drži, ki bi se posušeni kakor sveče užigali in zažareli v toplih pečeh. Težka je bila pot preko gozda. Omagoval je stari Andrejec, a omagal ni, dasi je skoraji bil to pravi križer pot zanj. Ne krvavi, ampak vroč pot je potil, ko si je v celem utiral sproti gaz pod seboj, vroč pot, ki mu je zalival oči, da je komaj vedel, kje se nahaja; bičale so ga ob gaženju sproščene veje, skozi katere je rinil dalje. Ko se dokoplje Andrejec do poseke, se globoko oddaline; najhujša pot, največje težave so bile premagne. Dobro se mu zdi in vesel je bil kakor cigan, ki najde novo sekiro. Zagleda visoko smreko, ki je stala skoraj do vrha okleščena. Revni bajtar je pravkar samotež na ročnili saneh vlekel vejevje proti domu. Trudil se je na vso moč, da bi izvlekel težki tovor s slabe gazi na izglajeni tir in se umaknil še pravočasno Andrejčevim očem. Pa kaj — Andrejec!.., Da bi se le ne srečal z gospodarjem ali gozdnim čuvajem, to bi ne bilo zdravo! Navkreber mu bo treba še dobro poprijeti, ali od tam, kjer se hrib prevali, bodo stekle sani kar same. In četudi ni kurivo suho, gorelo bo pa le, ker je sila. Tokrat bo v topli koči že več življenja. Od poseke dalje je golo in nizko grraovje štrlelo iz snega, snežena gaz * je bila dobro uglajena, za kar so skrbeli ne-povabljeni gozdni gostje brez zadostnega kuriva doma. Od tam je že videl Andrejec svoj hrainček. Kar čudil se je zdaj svojim lahkim nogam, tako naglo je dospel do cilja — v svojo ljubo zidanico. Težavna pot vrh Topolovca, ki jo je prehodil preko širnega gozda po celem, je bila za starega Andrejca le prehuda in mu je izčrpala preveč moči. Ko je odklenil zidanico, je pustil nekaj časa vrata na stežaj odprta, a ko se je razgledal po notranjščini, mu je pogled obstal ob pisani majol- 50 majolčici, ki je tako vabljivo gledala nanj s stolice ob velikem sodu; ali stari Andrejec je danes ni natočil in prijel za ročko, »naj potlej teče, kamor hoče«. Žlahtna kapljica mu to pot ni dišala, dasi je vprav zaradi nje kolovratil danes po visokem snegu v zidanico. E, le preveč ga je zdelala pot! Da bi se le nekoliko razgibal in prišel k moči, je odprl omarico v steni, vzel iz nje zelenko droževca, ki ga je sam skubal še lansko pozno pomlad, ter izvlekel zamašek iz nje. Žganje je bilo močno, da je duh kar udarjal v nos. Andrejec ga prav krepko potegne vase. Ali že po drugem požirku mora odnehati; zakaj ognjena pijača mu je kar sapo zaprla, da je moral zahrkati in se odkašljevati kot nadušljiv konj. Roke so se mu tresle kakor čistilnik, ki žito rešeta. Zelenka mu je kar odskakovala v roki in stresala • droževec, da ji je zapljivkal in zapljuskal preko grla ter se razlival in močil starčkovo obleko. Malodane pol dušeče tekočine je izteklo iz zelenke, tako da je kar curljalo od obleke in zadišalo naenkrat po vsej zidanici po težkem žganju. »Šment no!« se kara starček, ko zaklepa strupenomočno kapljico v omarico na steni. »E, star si že, star, Andrejec,« še potoži. »Glej ga no, preveč si ga razlil, preveč, pa še po zakmašni obleki, de-te bo!« Toda poživila sta pa le tista dva požirka žganja starega Andrejca in pa •— na tešče popita — nekoliko tudi omotila. V tem razpoloženju je zgrabil majoliko in odprl pipo pri velikem sodu. In ko se je polnila pisana majol-majolčica, je zadišala žlahtna kapljica staremu Andrejcu, da mu je kar gladko teklo po grlu, ko jo je začel pokušati in piti. Sladko vince je na-redilo svoje. Ni še izpraznil do polovice posode, je bil že dobre volje. Starček Andrejec je začel prepevati. Prva je bila na vrsti pesem »O majol-majolčici«. Posebno je poudarjal pri pesmi vrstici: »Le primi me za roče, naj potlej teče, kamor hoče,« kar je večkrat ponovil. Česar si je poželelo Andrejčevo skromno srce za svoj rojstni in go-dovni dan, vse je imel: Boga v srcu, ki ga je pobožno prejel pri sv. obha-jilu to jutro med sv. mašo, pisano majol-majolčico, ki jo je držal v roki, svoj preljubi hramček, v katerem se je tako zadovoljno razgledoval. Le ene reči je še pogrešal, le ena reč mu je še manjkala k njegovi popolni sreči: svoje vnučke — drobljančke bi že rad videl, svoje vnučke — ko-štrunčke bi že rad imel okrog sebe. »E, ta nedolžna drobnjad!« je vzkliknil, »kdo bi te ne imel rad?« Ves čas so mu hodili na misel. Ko je navsezgodaj gazil k fari, ga je desetica, ki jo je določil za bonbončke, spominjala nanje. Nazaj grede sta mu na težavnem potu na Topolovško goro lajšala hojo oba "polna žepa sladkih bonbončkov za njegove drage »koštrunčke«; in v zidanici, oh pi-sani majol-majolčici, so inu ves čas ubajale misli na dom, da bi že delil med vnučke kupljene darove. Kar zaželelo in zahrepenelo je starčkovo srce domov, domov. K drobcenim vnučkom ga je vabilo, vleklo, da je za-čuda mehak postal, a sam ni vedel — zakaj. In nepoznana ganjenost se ga je oprijemala kakor še nikdar v življenju. Hrepenenje po domu, po vnučkih mu je ogrelo srce. »Moji malčki, moji malčki,« je zaklical, »le nekoliko še potrpite. Pridem, pridem; kmalu pridein. Le še «svojo» pesem zapojem; saj veste, da ta dan obhaja vaš dedek eno manj kot devetdeseti rojstni in godovni dan.« In je zapel: »En starček je živel«... In ko je pel, je ču,til, da je ta pesem po njegovi duši umerjena, po njegovem srcu urezana in zložena, da je to njegova pesem, pesem topolovškega starčka Andrejca, ki se prav danes, za njegovo eno manj kot 90-letno rojstno in godovno slavje — prilega srcu, kot še nikdar prej. Celo smrt v pesmi je izgubila danes svojo ost; kakor da je njegova prijateljica, sestra, je čutil starček. V tem izrednem razpoloženju, v tej mehki ganjenosti je torej pel Andrejec svojo pesem, držeč pisano majol-majolčico v rokah; tako je pel: 51 »En starček je živel tam v vinskih gorah, bilo je tam dol' na Dolenjskem. Prav pridno je držal kozarček v rokah, zahajal k prijateljem vinskim. Pred smrtjo še enkrat je kupico vzel, k Bogu jo povzdignil, tako je zapel: »Oče nebeški glej, še en kozarček zdaj, hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.« Zadnji dve vrstici, komaj ju je bilo še zaznati, sta nekje v višavab. brneli, kakor da prihajata od neznano kod, že iz onostranstva... ter se zopet neznano kam — v onostranstvo izgubljata ... Izpeti nista utihnili, kar naprej sta brneli... Starčku Andrejcu, ki praznuje danes svoj 90. rojstni in godovni dan, zdrskne zdajci pisana rnajol-majolčica iz rok, se zakotali po tleh ter se na dvoje razvezne in ubije, žlahtna kapljica pa se razlije in razškropi. V neznani grozi tedaj Andrejec votlo zakliče: »Vnučki — koštrunčki!... Nate bonbončke, bon-bon-čke!«... V prividu jih vidi pred seboj, svoje vnučke — koštrunčke. Hoče razdeliti med nje bonbončke. Kliče jim: »Nate jih, nate! Bon-bončke!«... Ali v žepe do bon-bončkov ne more, roka ne sledi njegovi volji, ohlapno mu omahne in zastane... Pri srcu ga nekaj ledenega zgrabi, da ga kar zazebe. Bolestno zavzdihne: »Vnučki, bon-bončke!« ... Šepetaje, mnnraje mu gibljejo ustnice, kakor bi pel: »Oče nebeški glej, še en kozarček zdaj, hvalo bom vekomaj, vekomaj pel...« Ni pel, le ustnice so izražale pesem srca, po križih in težavab. često zastrto in zaprto, a danes iznova prebujeno in oživljeno, na novo doživeto, vzljubljeno in objeto. Zopet zavzdihne bolestno, iznova kliče vnučke — koštrunčke, da bi razdelil med nje bonbončke, še ga nekaj grabi okrog srca, nekaj ledeno mrzlega in se in še. Andrejec klone z glavo, zleze v dve gube in — se zruši. Zgrudi se ob velikem sodu, kjer obstane ob razbiti in razliti majol-ma-jolčici... Še se mu gibljejo ustnice in šepetajo vase: »Hvalo bom vekomaj, ve-komaj pel« ... Zavest se mu stemnjuje, misel ugaša, ali srce še čuti. V čudnem prividu — ali so to sanje, ali je resnica? — se mu zdi, da se kakor brez telesa dviga neznano kam v višave, od koder mu doni v neizrazni milini: »Hvalo bom vekomaj, vekomaj pek ... Domači so se čudili, da toKko časa hodi stari Andrejec od maše domov iz Boštanja. Kdaj bi že moral priti! Pri oknu so opazovali, duri odpirali in oprezovali, na rob hriba so todili gledat, če že prihaja ... Ali nič! Od nikoder se še ni prikazal. Ni še prišel ne k zajtrku ne b. kosilu, ki je bilo danes, na njegov rojstni in godovni dan, skrbno pripravljeno in obilno. Spekli so nekaj medemh štrukljev in oreliov kolač, kuhali prekajeno svinetino in še peteliha so zaklali, a starega Andrejca od nikoder ni bilo. V poznih popoldanskih urab. jih je jelo že močmo skrbeti. »Pa ne da bi se mu v tem ostrem mrazu in po teh nerodnih potih kaj pripetilo, se kaj hiidega z njim zgodilo?« so se izpraševali. In ko ga pred nočjo še ni 52 bilo od nikoder, so ga šli iskat. Kam? Najprej v zidanico, kam pa drugam? No, in tam so ga dobili na tleh pod velikim sodom o& razbiti in razliti pisani majoliki — mrtvega. Obleka mu je še močno dišala po ostrem žganju, držal se je na smeh in ustnice so mu bile umerjene, kakor da še zdaj prepeva: Oče nebeški glej, še en kozarček zdaj, hvalo bom vekbraaj, vekomaj pel.« Dvignili so ga in odnesli na dom, kjer so ga položill na mrtvaški oder, prižgali ob njem debele sveče, kropili in molili za njegov večai mir — vsi solznih oči, zakaj starega Andrejca je imelo rado staro in mlado. Bil je dober človek, zlata duša. Rad je pomagal vsakomur v sili. »Dobro sto-riti, to že,« je menil, »okrog zvoniti pa ne.« Zato nra levica ni nikdar vedela, kaj je dala desnica. ¦• (Dalje.)