—.¦< 60 >¦*—
f^                      Irma! Irma!
i niste poznali Kordeževe Irme? Li res ne? —No, da vam povem, Irma je bila lepa in pridna deklica. Lepa je bila pravira: brhka oseba, visoke rasti, s temnorujavimi lasmi, belim obrazom in divnimi firnimi ocmi. Tudi pridna se je smela po pravici imenovati Irma; stariše je vedno rada slušala in gospod ueitelj jo je zval najboljšo učenko. Imela je zmirom vse: prav dobro! Kaj ne, da je bila pridna? Vsi so jo zavoljo tega zelo ljubili. A vender je imela Irma tudi neko grdo, slabo navado. Kaj raenite, katero ? — Pri vsakej priliki vzkliknila je ,,za Boga!" ali pa: »Jeziis, Marija!" Koliko sta si roditelja prizadela odvaditi hčerko te sicer tudi grešne razvade! Ali vse zaman. Irraa se je vedno in vedno izgovarjala: BSaj pri tera ničesar ne raislim!" —Kaj vam pa stori premeteni oče, poslušajte!
Nek večer, ko je Irma vže sladko spala, pravi oee hlapcera in deklam, ki so v kuhiuji za veliko mizo skupaj večerjali: »Jutri, ko se bode okolo šestih zbu-dila Irma, pričnite na različnih krajih glasno klieati: Irma! Irma! — Oe vas hčer potem vpraša: česa želite? reeite: nič, nič! jaz le tako pravim, a ničesar pri tem ne mislim. — To je zadnja poskušnja, da jo odvadimo tiste njene grde navade."
In res! Komaj se drugo jutro Irma iz najlepših sanj prebudi, vže začuje glasno klicati svoje ime. V lahkej obleki in še v nogovieah teče prestrašena v kuhinjo. nJezus, Marija! kaj se je za Boga pa zgodilo?" vpraša vsa zasopljena. „0, nič, nič! jaz pri tera nate niti mislila nisem," odgovori jej zaspano dekla Cilja, ki je kuhala v velikih loncih za prašiee ia krave. „1 kaj me pa kličeš, norica," zahudi se Irraa in steče po stopnieah nazaj oblačit se. — ,,Trma! Irma!" vpije zopet hlapec Jože, ki napaja konje na vodnjaku. Irma odpre okno in naglo vpraša: ,,Kaj bi rad, Jože?" Hlapec jo pozdravi ter mirno odgovori: ,,Nič! Jaz le tako pravim." — ,,Ti, ....," huda beseda jej je silila preko tresočih se ustnic, vender molei iii jezno zaloputae okno. — Kar prične Vidmarček, ovčji pastir, prav pred vežnimi vrati na vso moč kričati: ,,Trma! Ivma!" — nPastir me pač niraa za bebo," misli Irma in hiti zopet pred vrata k Vidmarčku, a ta jej le hudo-mušno pokiina ter veselo žvižgajoč odžene drobnico na pašo; za jezečo se Irmo se niti zmeui ne. Glasno zajoka Irma ia globoko užaljena hiti z bledimi lici v sobo tožit starišem, kako se vže vsak umazan hlapec, vsaka nevedna dekla in vsak strgati pastir iz nje norčuje.
,,Oče!" pravi, ,,ako me imate kaj radi, prepovejte jini tako nesramnim biti!"
—  A oče se le nasmeje:   ,,Kaj jira morem,  če si pa pri tera nihče  ničesar ne misli!?" — Debelo ga pogleda Irma in  se zajezi:   ,,A mene to žali,  me jezi, me ....!" — ,,Hm!" pravi oce, nali Boga in Marije ne žali, ako ja ti kličeš, a si pri tem ničesar ne misliš?" — Eazumela ga je hčer.   Zopet se jej je vrnil smeh  na  Ijubka ustna in  objemši očeta okolo  vratu pravi:   rOee,  pravo imate! Nič vee ne bodera po nevrednem izgovarjala iraena Božjega." Tako je tudi storila.
—  Oitateljeki mladi, bi li ne bila tudi pri Vas taka poskušnja velepotrebna ?
P. F. G . . . r.