ARHITEKTURA
OB  UREDITVI   KRIŽANK
Ko te dni hodim mimo Križanlš., so nekam osamele. Tisti vrvež, ki smo ga bili vajeni prejšnje mesece, posebno v festivalnih dneh, je minil. Ampak zaradi tega se mi ne zde zapuščene in žalostne, zakaj dovolj arhitektonskih vrednot je tam, ki samotnemu obiskovalcu pomenijo doživetje. Morda so bile nekaterim bolj všeč takrat, ko so v polno zasedenem preddverju poslušali operne arije ali v »amfiteatru« spremljali Matička in Primorske zdrahe; takrat je bila arhitektura čudovit okvir vsemu dogajanju. Takrat se mi je ob luči reflektorjev zdelo, da stopam v pravljični prostor; učinkovit je bil pogled na osvetljeno dvorišče, nič manj lep na intimnejši lapidarij ali na celoto tam nekje za Napoleonovim stebrom.
Ampak za razmišljanje so Križanke prikladne prav zdaj, ko festivala ni več in se človek lahko v miru predaja svojim mislim.
Pred štirimi leti je bil to drugačen kraj. Od daleč seveda ni videti velike spremembe. Kakor zdaj je tudi prej vabila plemenito razčlenjena gmota baročne cerkve, speljane med mogočnima lipama po valovitih obrisih strehe do stolpiča; ob tleh je tudi takrat visoki zid opasoval ves oikoliš in zapiral bivši samostan. Od blizu pa se je pokazalo razdejanje: cerkev se je luščila od vrha do tal, pločevinasta obloga strehe in stolpa je rjavela, kloštrski zid je polagoma razpadal. Če ste stopili na dvorišče ob Gosposki ulici, je bil to gluh prostor, ki ga novorenesančni portal na redovni hiši ni mogel povzdigniti do plemenitejše podobe; nekaj pristnega starinskega življenja so dihali nagrobniki križevniških odličnikov v zidu. — Desno veliko dvorišče je bila pravzaprav puščava; bilo je opustošeno stavbišče, ograjeno na zahodu z betonskim zidom terase. Kakih posebnih odlik ni bilo najti na bivših samostanskih traktih, zakaj glavno pozornost so križevniki posvečali pač svoji cerkvi, druga poslopja pa so ostala navadni porabni objekti, ki jim je sedanjo podobo dalo baročna doba, izrazitejše pa so le nekatere partije: stilno enotna je fasada na Gosposko ulico s starim portalom, pomembne so arkadne partije na velikem dvorišču. V notranjščini je omembe vredna pritlična dvorana ob Gosposki ulici in lepa viteška dvorana v nadstropju srednjega trakta. Na splošno pa je to skupek masivnih poslopij brez posebnih dragotin. O vrtu na južni strani okoliša je treba reči le, da ga je bilo škoda za vrtičkarstvo, ki se je razvilo na njem, in je bil potreben primernejše ureditve. Take so bile Križanke še pred štirimi leti.
Naslednje leto so jih začeli preurejati. Rezultat triletnega Plečnikovega dela je zdaj vsakomur dostopen.
Na malem dvorišču vzhodno od obnovljene cerkve je najprej nastal izredno posrečen lapidarij. Ob cerkvi je Plečnik pozidal arkadno arhitekturo, kjer so shranjeni ostanki srednjeveške cerkve iz srede 13. stoletja, ki so bili izluščeni iz zidovja med popravilom; razen tega so zdaj na tem mestu vsi nagrobniki, ki so bili prej vzidani v dvoriščnem zidu, in še nekaj kosov od drugod. Malokdo pa ve, da je zdaj mogoče videti tudi temelje srednjeveške stavbe same; tam, kjer je lapidarij najgloblji, kjer sta dve redi stebrov, so ohranjeni temelji glavne in severne stranske apside, ob koncu glavne ladje
728
pa temelja slavoloka, ki se je bočil nad vhodom h glavnemu oltarju in je bil ostro šilasto zaključen. Temelji južne stranske apside so bili tudi odkopani, niso pa za zdaj vidno označeni na tlaku, kakor tudi ni označen obris temeljev glavnega vhoda zahodno od sedanje baročne cerkve. So pa v lapidariju poleg teh ostalin iz 13. stoletja še starejši kosi; obenem so bili namreč izluščeni tudi nekateri rimski stavbni fragmenti in semkaj prestavljen rimski nagrobnik. Na ta način je lapidarij zgovoren dokument zgodovine križevniškega okoliša.
Nič manj mikavna ni ureditev prej pustega dvoriščnega zidu, ki zavoljo svoje umerjene pisanosti in okenskih odprtin, zamreženih z baročnim kovanjem, pripomore k celotni podobi dvorišča. Očitno lahko vidimo, da imamo dvoranico na prostem, doseženo s tako preprostimi sredstvi, kakor jih more porabiti s tolikšnim uspehom samo roka močnega ustvarjalca: nekaj arkad, okenskih okvirov in mrež ter govorica kamnov različnih barv ustvarjajo presenetljivo arhitektonsko lepoto. S tako obravnavo so Križanke zadihale tudi pri tleh.
Onkraj tega zgodovinskega dela Križank je začel Plečnik urejevati veliko dvorišče. Ob hišici, ki stoji na severozahodnem voglu dvorišča, je pozidal arkade in izredna plastika te arhitekture nas je spodbudila, da smo začeli govoriti o paviljonu. Ob robu terase je postavljena pergola z ostanki tistega stebrovja, ki je bilo deloma porabljeno v lapidariju in je svoj čas krasilo dvoriščae hodnike knežjega dvorca. Ob paviljonu je bil urejen dostop na teraso in im. vrhu označen z lepim portalom iz srede 19. stoletja, medtem ko «0 bili trije drugi portali (z ostankom četrtega), ki so bili preostali od porušenih hiš na Ajdovščini, postavljeni ob prehodu iz Gosposke ulice na Graben in v ozkem parku med dvojnim zidom na južni strani križevniškega okoliša. Nadalje so bile odprte spodnje arkade na južnem dvoriščnem traktu. Ta je bil dekoriran s stiliziranimi vzorci v sgrafito-tehniki, enako tudi vzhodni trakt, kjer je dekor celo večbarvno izveden. Na tej vzhodni strani je bila pozidana arkadna galerija z nadstropjem. Nazadnje je bilo dvorišče tlakovano, postavljeni so bili vitki kandelabri pod teraso in na njej urejen park. V pritličju vzhodnega trakta so začeli prirejati obokane prostore v gostinske namene; južno od cerkve nastaja zanimiv zaprt gostinski vrt, ki bo razsvetljen s stotinami žarnic.
Med temi deli je dozorela zamisel o Križankah kot prireditvenem prostoru za ljubljanski vsakoletni festival. Prvotno je bilo za predstave vseh vrst namenjeno veliko dvorišče. Pojavila pa se je misel, da bi bilo mogoče uporabiti kot osrednji prostor, ki bi bil hkrati največji v Križankah, za te namene doslej še neizkoriščeni vrt proti Grabnu. Veliko dvorišče je tako dobilo značaj preddverja, ki ga je mogoče porabiti za intimnejše prireditve, na vrtu pa je bil provizorično urejen amfiteatralni gledališki prostor.
Tako smo dočakali krstne dni, ki naj Križanke potrdijo ne le glede na čisto arhitektonsko ureditev, marveč naj tudi pokažejo njihovo sposobnost, da morejo koristno služiti sodobnemu kulturnemu življenju. Kljub nekaterim skeptičnim napovedim so se Križanke obnesle nad vsa pričakovanja. Tako je zdaj gotovo, da ne bomo več gledali v festivalnih dneh z juto prevlečenih stolpov na ljubljanskih trgih, zakaj Križanke so idealen prostor, ki ustreza vsem zahtevam in bi v vsej Ljubljani ne mogli najti kaj boljšega. Še več, poznavalci podobnih prireditvenih prostorov v Srednji Evropi menijo, da Križanke v svoji vrsti pomenijo izjemno srečen ambient, ki mu daleč naokrog
729
Jože Plečnik: Načrt za obočno stropno
ni lahko najti primernejšega vrstnika, saj Križanke združujejo vrsto dokumentarno in estetsko pomembnih arhitektonskih vrednot od rimskih časov do Plečnika, in, kar je za sedanjo funkcijo posebej idealno, tu so odlični prostori, situirani v središču mesta in vendar odmaknjeni od dnevnega hrupa.
Tako urejene Križanke pa za Ljubljano ne pomenijo le srečno rešitev težkega vprašanja festivalnih prireditev, marveč so tudi zgleden primer ohranitve starega mestnega predela in njegove smiselne vključitve v sodobno življenje. Ta okoliš je bil vsekakor med najbolj zanemarjenimi v starem mestu, zdaj pa je najlepši del srednjeveškega jedra. To ureditev imamo lahko za dokončno — kolikor smemo porabljati ta izraz, saj tisto, kar še manjka, ne bo več bistveno spremenilo sedanje podobe. Z načelnega gledišča so to drugovrstne stvari. — K razmišljanju nas zato vabi način ureditve Križank, zanimivi so temeljni prijemi, ki jih je Plečnik tu uveljavil. Le-ti v primeri z nekaterimi njegovimi starejšimi deli te vrste niso vselej novost, so pa dovolj različni od metod, ki jih uveljavljajo drugi arhitekti pri tako imenovanih spomeniških delih v najširšem smislu besede.
Ljubljana ima neko nenavadno, izrazito značilnost, ki jo v takem obsegu pri organizmih drugih naših mest pogrešamo: vse jjolno je v njej prostorov. Ne mislim samo na javne trge, kakor so srednjeveška magistrala pod Gradom s svojimi prostorskimi poudarki, ne mislim samo na Trg revolucije z Zvezdo, na Prešernov ali Marksov trg (če omenim najbolj dozorele urbanistične postaje v razvoju mesta); nič manj nima manjših, javnosti deloma samo na pol dostopnih prostorov:  vzemimo  prazni prostor  med obrobno zazidavo
730
dekoracijo v Križankah (1 : 20)
VVolfove, Kardeljeve, Čopove ulice in Trga revolucije, vzemimo podobno praznino v tako imenovanem unionskem bloku, pomislimo na čudoviti sistem dvorišč v srednjeveški Ljubljani, ta dvorišča bi se dalo namreč marsikje povezati. Vse to so večidel neurejeni prostori, mikavni pa so posebno zato, ker v primeri z javnimi trgi in ulicami, ki so uradna podoba Ljubljane, pomenijo njeno intimnejšo, »privatno« stran.
Ni napak, če poudarim, da je bil prav Plečnik prvi, ki je v Ljubljani spoznal in izrecno poudaril pomen in vrednost njenih prostorov, tudi tistih. ki so bili doslej skriti in neuveljavljeni. Njegov projekt Južnega trga je priča tega spoznanja. Ali ni srečna misel, ustvariti nov sistem prostorske povezave poleg že uveljavljene mreže javnih prostorov? — Predvojni in povojni nameni ljubljanskih urbanistov in regulatorjev navezujejo vsi na to misel, ko predlagajo sistem prostornih pasaž od Trga revolucije do Marksovega trga na eni strani in zvezo nebotičnikove pasaže z uršulinskim vrtom. — Eden takih zaprtih« prostorov v Ljubljani so tudi Križanke. Dokler je bil tam samostan, je bil ta prostor seveda za javnost povsem nedostopen. .S tem. da je izgubil svojo prvotno funkcijo, pa je tudi hermetična obzidava okoliša izgubila svoj pomen. Ni tedaj čudno, če je ob začetku del bilo slišati mnenja nekaterih arhitektov, ki so vneti za modernizacijo Ljubljane, da bi bilo treba zid na Trgu francoske revolucije podreti. Ni težko uvideti, da bi s tako odločitvijo izgubili prostorno mejo in bi obe dvorišči izgubili značaj zaključenih prostorov. In ne samo, da je Plečnik z ohranitvijo zidu obdržal prostorske vrednote, marveč je taka rešitev kljub že omenjenim  spremembam obvarovala
731
tudi zgodovinsko karakteristiko Križank: kakor je spričo perforacije z zamreženimi okni dobila javnost vpogled v notranjščino Križank, tako je še zmerom očitno, da gre za samostanski zid in se na ta način ohranja spomin na zgodovino tega kompleksa.
Treba je nadalje poudariti v Križankah vsepovsod uveljavljeno načelo: ne podirati ničesar, kar ima količkaj starinskega nadiha (čeprav ne posebnih estetskih kvalitet), najsi se tudi na prvi pogled zdi, da je morda napoti-Spominjam se, kako začudeno je mojster sprejel neko pripombo, da bi kazalo tisto staro hišico na velikem dvorišču podreti (iz spomeniških razlogov bi jo bilo komaj vredno varovati), s čimer bi pridobili precej dragocenega prostora. In zdaj vidimo, kako nenadomestljiv del celotne ureditve je postal ta objekt! (Obenem je Plečniku nudil priložnost, da napravi na cestni strani z; novim oknom nekak pendant Gregorčičevemu spomeniku.)
To sem hotel reči: morda se ponekod preveč podira, pa ni vselej dobro pretehtano. Včasih je to seveda zelo razumljivo: na Urhu, kjer je planota zdaj skoraj popolnoma počiščena, je tak postopek očitno terjala želja, da bi spomenik in cerkev dobila monumentalen poudarek. S tem ni rečeno, da ne bi bilo mogoče marsičesa obdržati, kar bi celoti ohranilo več dokumentarnih podrobnosti in ji hkrati dalo intimnejši značaj; vendar je sedanja ureditev prepričljiva. Teže razumem, zakaj je bilo na Gradu treba podreti severni dvoriščni trakt. Bil je odlična prostor ustvarjajoča masa in je nekaj pomenil tudi v tradicionalni silhueti trdnjave; terasa kot sestavni del gostišča je namreč prenizka, da bi lahko ogradila notranjost gradu. Morda je pri tej odločitvi sodelovala pobuda, da bi pridobili večji prostor za javne namene. Ob tem ni odveč pomisliti na Plečnikov projekt, ki prizadeti trakt ohranja in s tem ohranja tudi prostore. Ni dolgo tega, kar je bila izrečena namera, da bi nekaj podobnega kakor na Urhu napravili tudi vrh Rožnika. Človek se sprašuje, čemu bi bilo to potrebno. Ali ni mogoče Cankarjevega vrha urediti intimno in tako, da ohranimo čimveč dokumentov pesnikove dobe?
Zdi se mi, da za Ljubljano drži še eno: nimamo veliko mogočnega, v mestu in okolici prevladujejo intimne vrednote- Velika odgovornost je, spreminjati milje in temeljni ton Ljubljane, zakaj s tem zabrisujemo domače občutje, ki je prav tako dragoceno kakor najlepše velike posameznosti. — Plečniku se ne more očitati, da bi kje skvaril Ljubljano s svojimi posegi. Narobe, vsem njegovim ureditvam je skupna poteza, da hočejo poplemenititi, poudariti, povzdigniti ali celo na novo odkriti obstoječe vrednote. Ob Križankah je mojster taikole izrazil to svoje načelo: »Veste, napravili smo tako, da je ostalo čimveč starega in smo samo nekaj dodali.« V tem pa je obsežena še ena posebnost njegovih posegov te vrste: povsod je namreč ostala očitna sled njegove roke. In v tem je spet nekaj, kar ga razločuje od tistih naših arhitektov, ki posegajo v spomeniško posest. Razloček ni v tem, da drugi ne bi nič dodajali, marveč je ta, da Plečnik po svoje dodaja. Tako namreč, da ne nastajajo harmonije v smislu popolne prilagoditve staremu — kar bi bilo pogosto dokaj dolgočasno — temveč včasih doda celo stvari, ki na videz nebi sodile tjakaj. Poglejte na priliko sgrafitno dekoracijo v Križankah, ne samo na zunanji fasadi južnega trakta, ampak še bolj v gostinskih prostorih. Kakor je to na prvi pogled presenetljivo, ima vendarle svojo mero. Ali če pogledamo način fugiranja oluščenih sten: nikakor niso v skladu s strogimi načeli spomeniških posegov, toda v tem igrivem načinu je svojevrstna poezija,,
732
ki bi je ne mogli doseči s >predpisanimi« metodami; te namreč veljajo le za
take spomeniške vrednote, ki jih ne smemo v ničemer spreminjati: v  našem
primeru je taka vrednota cerkev, ki je ostala nedotaknjena. Arhitekt pa, ki
njegovo deto po pravici označujemo za poezijo form, ne prenese dolgočasja. —
Na splošno rečeno: pri Plečniku ima njegova »mera« skoraj povsod samosvoj.
da ne rečemo celo samovoljen nadih, ki je njegova osebna značilnost in —
kar je treba poudariti — pozitivna značilnost. Odtod je lahko razumeti, zakaj
pri njegovih stvaritvah ni mogoče biti nevtralen opazovalec. Suho srce lahko
sicer  zavzame  odklonilno   stališče  in  išče   »napake«,  ampak  tedaj  ni   videlo
Plečnika.  Ce  pa  se  prepustite  sugestivni  moči  poplemenitenega  prostora   in
zgovornih  detajlov,  boste  doživeli  besedo  umetnika,  ki  ni  samo poznavalec
gradiva  in  form,  ampak   tudi  velik  človek.  Človek,  ki  mu  iz  majhnih  kali
poganjajo drevesa. Popolnoma drži, kar je nekoč rekel o sebi:  »Če sem kaj
vreden, bom znal majhne stvari poveličati.« Križanke sicer niso bile majhna
reč, ampak  so poveličane. In zelo skromen je bil mojster, ko je pred  tedni
na terasi povedal svojo misel:  »Poglejte to vrsto stebričev, kako je to nekaj
lepega...;   kje  pa   še   imamo   kaj   podobnega?  To   je  nekaj,   kar   je  ljudem
potrebno ... Ne rečem, da je tu vse najboljše in da se ne bi dalo še bolj ...« —
malo je premolknil, »ampak vidi se, da je bilo hoteno ...«
Kakor vidimo, ni ostalo samo pri hotenju. Križanke v zatišnem delu stare
J.jubljane so bile še do nedavna mrtva dediščina preteklih časov, zdaj pa so
.^e z umetnikovim prizadevanjem poplemenitene koristno vključile v sodobno
i^ivljenje.
Nace Sumi
733