JANEZ DOLENC 
HLAPEC MARTIN 
(Etncgrafsko-sociološka podoba.) 
Moji domači, posebno oče, strici in tete, so mi večkrat pravili o čudnem 
življenju in žalostnem koncu hlapca Martina, ki se mi zdi nekak poljanski 
hlapec Jernej in Šimen Sirotnik hkrati. Oglejmo si nekaj slik iz življenja tega 
kmečkega proletarca! 
Martin Mihelič, rekli so mu Martenač, se je rodil sredi prejšnjega stoletja 
v revni bajti pri Stroku v Studoru, občina Oselica v Poljanski dolini. Še kot 
otrok je prišel služit kmetom v občino Javorje, najprej za pastirja, potem za 
hlapca. Dolgo je hlapčeval na Malnu in pri Jelovčanu v vasi Podvrh, potem 
pa je prišel za prvega hlapca h kmetu Tavčarju v našo vas Ceteno ravan. 
To je bilo okrog leta 1882, ko se je k Tavčarju priženil od soseda Davčena 
moj stari oče Janez Dolenc, a mu je vedno bolehna žena Uršula Tavčar kmalu 
umrla brez otrok in je tako bilo konec te veje starodavnega Tavčarjevega 
rodu, iz katerega izhaja tudi pisatelj Ivan Tavčar. Janez se je potem oženil z 
Grosnovo Micko iz Rovta in redila mu je deset otrok. Zadnji, Blaž po imenu, 
jo je s svojim rojstvom pokopal. 
Vse te otroke, med njimi mojega očeta Toneta, je ujčkal hlapec Martin, 
jim delal igrače in prinašal s semnjev konjičke in punčke iz lecta. Imeli so 
ga radi, čeprav je bil nekoliko čudak. Kot prvi hlapec je zaslužil na leto okrog 
30 goldinarjev, vendar denar pri njem ni imel obstanka. Nekaj je zakvartal, 
nekaj — a ne veliko — je zapil, največ pa je šlo za njegov posebni konjiček: 
kupil je novo uro, fajfo ali nožičko, čez čas to malo ceneje prodal in spet 
kupil novo, drugačno. Zelo rad se je postavljal z novo uro in otroci so ga 
jnalašč spraševali, koliko je ura, da so mu napravili veselje. 
Kadar ga je malo popil in bil dobre volje, je zapel: 
Pred miestam je vahta, 
•j-red muctam pokiet — 
kedu bo men branu 
h tem mujm dekliet? 
Martin je namreč zelo rad gledal lepa dekleta. Hodil je v cerkev v Javorjah 
na gornji kor, da je laže občudoval cerkvene pevke v spodnjem koru. Posebno 
ga je očarala Tomaževa Marjanca iz Javor, ki je med petjem navadno spustila 
ruto na vrat, da se je njena svetlolasa glava pokazala v vsej lepoti. Martin 
jo je očaran hvalil: »Ni je lepše pod javorskim zvonom, kot je Tomaževa 
Marjanca!« Seveda je bilo to občudovanje le enostransko, saj je bil Martin že 
66 
prileten reven hlapec, čokate postave, sršečih obrvi, nos pa kot krompir! Res 
pa je, da se je ob nedeljah zelo čedno oblekel v irhovce in škornje z visokimi 
štibalami, žameten lajbič z debelimi gumbi in lepo verižico z uro, suknjič in 
klobuk — pa fajfca seveda! 
Na svetega Štefana je vsako leto šel domov v Studor obiskat domače. 
Tavčarjeva mati mu je pripravila potico, prekajeno meso, klobase in ješprenj 
za seboj. Naslednji dan zvečer se je že vrnil, saj so vse, kar je prinesel doma 
čim, že pojedli. 
Po mnogih letih službe pri Tavčarju je o svetem Juriju, ko so se menjavali 
posli, povedal gospodarju, da bo šel h kmetu Lenartu v Podvrh, ker mu je 
obljubil večji »Ion«. Gospodar Janez mu je rekel, da on večjega Iona ne more 
dati, a če ostane, ga nikdar ne bo nihče gonil od hiše, tudi potem ne, ko ne 
bo mogel več delati. Martina pa so goldinarji premotili in je odšel — toda 
sreča mu ni bila naklonjena. 
Tedaj je bila navada, da so hlapci spali poleti »na hlevu«, to je v senu, 
pozimi pa na stelji v hlevu. Prvi hlapec je moral paziti tudi ponoči, da ni pri 
živini kaj narobe. Tako je pri Lenartu spal Martin v senu na hlevu, ko se je 
spodaj v hlevu strgal z verige bik in z rogovi podrl stopnice, ki so iz hleva 
vodile na hlev v skedenj. Živina je pričela tuliti in zbudila Martina. Ko je hotel 
po stopnicah pogledat v hlev, kaj je narobe, je stopil v prazno in padel v hlev. 
Zlomil si je nogo v kolku in ni bil več sposoben za delo. Nekaj časa se je zdravil 
v »špitalu«, a ostal je nepokreten in gospodar Lenart se ga je hotel znebiti, 
pa tudi o plačilu stroškov zdravljenja ni hotel nič slišati. Sel je k javorskemu 
županu in predlagal, da bi Martina poslali občini Oselica, saj je bil formalno 
Se vedno v njeni občinski zvezi. Zupan se je bal mogočnega Lenarta in pisal 
v Oselico. Tam so se seveda ustrašili in sporočili, naj ga preživljajo na stara 
leta tam, kjer je celo življenje delal, to je v javorski občini. Kakor je videti 
iz zapisnika občinskih sej v Javorjah leta 1907, so se nazadnje pogodili tako, 
da ga prevzame občina Javorje v svojo občinsko zvezo, le stroške za zdrav 
ljenje naj poravna Oselica. 
V tedanjih časih prevzem v občinsko zvezo ni pomenil, da ga bo občina 
preživljala s socialno podporo, ampak je dobil le pravico, da pride na srenjo. 
To je pomenilo poniževalno pot od kmeta do kmeta, ki je moral takega 
nesrečneža hraniti in imeti ped streho najmanj teden dni. Ko so Martina še 
vsega nebogljenega pripeljali iz bolnišnice, ga je Lenart imel na skrbi mesec 
dni, potem pa ga je pripeljal k Tavčarju in tu je ostal več mesecev, saj so 
morali čutiti več dolžnosti do njega, ki je toliko let delal pri hiši. Vendar mu 
jo tudi bolnemu ostalo ležišče le na stelji v hlevu. Tavčarjeva dekleta so mu 
stregla in nadvse je bil srečen, če mu je katera prinesla malo »ta zelenega«. 
Pogovarjal se je kar sam s seboj. "Večkrat je govoril: »Kašpar, dej goldinar, 
dej!« Kašpar je bil kmet Jelovčan iz Podvrha, ki mu je nekoč pri plači utrgal 
goldinar. Potem pa je pel; pel je dolge pesmi od »Radeckita«, posebno rad pa 
o smrti, ki pride po krivičnega mlinarja: 
Smart na durce potarkala: 
»Mladi malnar, si doma?« 
Malnarja strah spreleti, 
smarti po tok govari: 
»U hiš imam žena, deviet otruk — 
pejdi pujne, pejdi z nem!« 
5* 67 
»Jest pa nečem drugiga, 
kot tebe, mladga malnarja.« 
Mlinarja glavca zaboli, 
se na puajstla zavali. 
»Ti boš lejžu lit n dan, 
de boš sprosu smarti sam. 
Ti boš rajtnga dajau, 
ke s pregruaba mirca jemau!« 
Na koncu se je zakrohotal: »Zakej je pa proveč jemau . . .« 
Hlapec Martin je vse življenje strašno rad jedel ajdove žgance. Usoda mu 
je naklonila, da je umrl pri svoji najljubši jedi. 
Menda je bilo v avgustu 1911. leta. Takrat se je bil Martin že nekoliko 
pozdravil, z berglami je tudi že hodil. Na srenji je bil ravno pri Davčenu v 
Ceteni ravni. V hlevu je na drobno sekal jelševe veje za steljo, domači so 
kosili veliko senožet v Crnah, samo mati in nekaj otrok je bilo še doma. 
Opoldne so ga poklicali južinat. Na mizici ob peči ga je čakala skleda dišečih 
ajdovih žgancev in skledica mleka zraven. Z užitkom se je lotil jedi in vmes 
pripovedoval Davčenovi materi, kako je Grosnova, ko je prišla za gospodinjo 
k Tavčarju, v svoji neizkušenosti skuhala za kosce v Crnah kašo namesto obi 
čajnih žgancev ali štruklov. Ko je pospravil žgance, je dvignil še skledico z 
mlekom, da bi ga popil, toda skledica mu je tisti hip padla iz rok, mleko se mu 
je zlilo po prsih in kar omahnil je. Tekli so po soseda Jurkovca, ki je bil 
mežnar in mrliški oglednik. Prišel je, položil Martina na klop in ugotovil, da 
je mrtev. Sel je povedat župniku Fajfarju v Javorje in ta je odločil, da ga bo 
kot občinskega reveža zastonj pokopal, Davčenovi naj ga dajo na pare in pre 
skrbijo krsto, Davčenovi sosedje — med njimi Tavčar — naj ga zastonj nosijo, 
Jurkovec pa naj zastonj zvoni. 
Davčenovi so Martina s pomočjo sosedov umili, preoblekli, ga položili na 
pare in mu sklenili roke. Prižgali so dve sveči in ga pokropili, potem pa šli 
za delom. Ce je umrl kdo domačih, so ustavili hišno uro in vse delo je do 
pogreba pri hiši obstalo. Pri Martinu tudi ni bilo običajnega varuha, ki pazi 
na mrliča in se zahvaljuje kropivcem, le domačim otrokom so naročili, naj se 
zadržujejo v hiši ob mrtvem. Otroci pa so se kmalu začeli po hiši loviti in celo 
skrivati pod pare. Za pogrebce je Davčenova mati pripravila pravo kavo, ki 
je bila tedaj še posebnost, Davčen pa liter češnjevca. 
Za pogrebom revnega hlapca je šlo malo ljudi in še sredi košnje je bilo. 
Od Strokovih ni bilo nobenega, čeprav so jim sporočili. Župnik je naglo opravil, 
tudi pogrebcem se je mudilo v senožeti. Le Tavčarjevi so nekoliko postali ob 
grobu, kjer je končno mirno počival hlapec Martin. 
R e s u m e 
LE GARgON DE FERME MARTIN 
(Portrait etnographique et sociologique) 
L'auteur presente la vie et la mort d'un gargon de ferme dans un village mon-
tagnard, Cetena ravan; decrepit par la suite d'un accident, il etait soutenu par les 
habitants du viJlage et 11 etait oblige de passer chaque semaine dans une autre 
maison. En representant ce malheureux personnage, Tauteur nous montre aussi 
Tambiance dans les fermes montagnardes a la fin du siecle passe. 
68