Z.:
Mati.
H                   ati!  Tisoči bolestno zategnjenih usten kličejo
^-v    »==^c/pr=^   y^    tvoje itne, ga jecljajo v neopisni boli, vzdihu-
\     N.       M      /    I    jejo v največji sili. Na neizmernih bojnih po-
\ V\\ II //\ I      ljanah svetovne vojne si ti. mati, sedaj pri
\ I V\L//  / /       smrtnem hropenju svojih   sinov!   Ti   si   jim
I K   \\./f   X I        zadnja misel, zadnje zavetišče, zadnja tolažba!
I  k^VVT/V^J  I        Kličejo te v vseh jezikih, na   obeh   straneh
I  IJ-^vZ-^^J I        neskončnih,   dolgih,   nepreglednih    strelskih
\ \                    11       jarkov. Sicer skrivaio čuvstveno slabost srca,
/ I                      \ \      ki hrepeni po tebi. Ali ko je mukepolno trp-
/ /                       \ \     Ljenje umiranja leglo na obraze bradatih mož,
/ /                        \ \    tedaj vstaja tvoje ime tudi iz najbolj nedostop-
*~^   nih ust... Zadnje hrepenenje kljubovalne duše
leti k tebi, mati, kjerkoli si! Ali prijatelj ali sovražnik — njegove zadnje
misli hite k tebi in k tvoji večni, neminljivi ljubezni.
Kdaj se v sreči toliko spominjajo tebe, mati, kakor sedaj, v teli s krvjo preplavljenih, žalostnih časih?! Ti si kakor Bog, ki ga v sreči po-zabljajo in ga ne spoštujejo. Ali sedaj si vsem, vsem v zavesti. In kiličejo te. Kličejo te v črnih, mrzlih nočeh, zagrebeni v tuji. vlažni zemlji, ogro-ženi od smrti in nevarnosti. Kličejo te, ko solnce žalostno in rdeče vstaja iz megle, in se z lučjo dneva začenja zopet peklensko žvižganje in tu-Ijenje šrapnelov in granat; ko preko dneva dežuje z neba dol' z demon-skim treskanjem in pokanjem, in ko večer strahotno osvetljuje morilen naskok. Azijci in Evropejci, nevedni analfabeli in učenjaki kličejo po tebi v grozotah vojne, kakor je svet še ni videl tako strašne. Na obrežjih morja, v močvirjih in peščenih puščavah, v mestih in vaseh, po gorečih gozdovih in brodeč po zmrznjenih rekah kličejo tebe. mati: Strašno je naše umiranje, zapuščeno, nečuvano od nikake ljubezni! Mati, ah, mati, 5e bi vedela!...
-^,   31    ^-
Časih, ko je potihnil boj, lega ta ali oni na zemljo in piše pismo, ki ga ne odpošilja. Na stotisoče pišejo takih pisem, ki zvene tako nežno, ki so pisana tako iz globine srca, da iih ne more odposiati, kdor je še živ. Razkrila bi ponosno sramežljivost moža. To so pisma, ki jih šele najdejo m odpošiljajo, ko je pisec že mrtev. Ljuba mati! Moja dobra rnati! Naj-bolja mati! Najdražja mati! Vsi ti pišejo taka pisma: Hrvatje in Srbi, Rusi in Nemci, Madžari in Italijani, Francozi in Angleži. Vsi, vsi. Oni z juga pišejo. kako so zmrzovali na severu in kako so v poljskih peščenih puščavah misliH na sinje morje in nanjo — na mater! In oni iz vasi, kako so videli veliki, veliki svet, kako so se vozili skozi mnoga lepa mesta, da pa je vendar doma, pri tebi, mati, tako čudovito lepo in toplo, kakor nikjer drugje na svetu. Mehki in trdi pišejo taka pisma, odkriti in mol-čeči. In vsi tebi, tebi — mati! Okrvavljena so časih taka pisma, pobrana na bojišču kakemu bledemu mrtvecu. Cesto zmečkana in umazana. Težko bolni ga je znal skrivati na prsih, in šele po njegovi smrti dobivajo po-strežnice tisti košček papirja, ki ga je ostavito sinovo srce tebi, ubogai mati!
O, matere! Vaš sen je težak; motijo ga temne sanje; dnevi vaši so polni skrbečega nemira. Misli sinov vas iščejo! Zato se stresa vaše srce, zato se polnijo oči s solzami! Morda, morda čutijo vaši sinovi vaše dobre misli, vašo bolno Ijubezen! Zakaj biti mora tajinstvenih, neprepoznanih poti od duše do duše, od srca do srca, preko vseh daljav in vseh zaprek. Ljubi, mati, ljubi, kakor nisi ljubila še nikdar! Tvoji sinovi bodo čutilito!