Sl«Vf«CI P« SVIT«
CLEVELAND
Spominska proslava
V	nedeljo, 30. maja, je društvo SPB Cleveland vabilo k spominski sv. maši k Lurški Mariji na Chardon Road. Maševal je dr. Pavel Krajnik. Imel je vsebinsko globoko pridigo. Vreme je bilo izredno lepo inpri sv. maši je bilo tudi letos izredno veliko ljudi. Prav lepo so se izkazale letos narodne noše. Bilo jih je res lepo število.
Popoldne ob dveh so bile na istem mestu slovenske pete litanije. Tudi popoldan je prišlo veliko ljudi k litanijam. Nato smo se odpravili na pokopališče Vernih duh na grobove padlih slovenskih vojakov v Vietnamu in drugih znanih slovenskih mož. Č. g. dr. Pavel Krajnik je najprej imel kratek verski nagovor, potem je v kratkem govoru Karel Mauser povedal, zakaj ob spominskih dnevih prihajamo na pokopališče. Pri vsakem vojaškem grobu je g. dr. Krajnik skupaj z vsemi navzočimi pomolil za padlega vojaka. Potem smo šli na grob dr. Mihe Kreka, tam zapeli „Gozdič, je že zelen“ in skupno molili za dušo pokojnega slovenskega voditelja in za vse slovenske žrtve. Navzoča je bila tudi ga. Malka dr. Krekova. Od tam smo šli še na nekaj znanih grobov in končno molili za vse Slovence, ki so pokopani na tem pokopališču.
Koncert „Slovenskih fantov“
V	soboto, 22. maja, so se Slovenci v Clevelandu zbrali v dvorani Sv. Vida, kjer je imel napovedan svoj koncert meški pevski zbor „Slovenski fantje“. Ob .ej priliki so pod vodstvom dirigenta rev. dr. Jerka Gržinčiča izvedli obširen program, ki je bil razdeljen na dva čela.
V	prvem delu ;so v venčku „Moja domovina“ zapeli Gržinčičevo Slovenski fantje, Satnerjevo 'Na planine, Aljaževo Soči, Dovovo Flosarska in Kernjukovo Juhej, juhej. V „Življenje-usoda“ so spa dale: Kramolc, Lastevki v slovo; Gaš-perič, Koso nekdo kleplje ter Gržineič, Jobova pesem. V “Intermezzu“ pa so zadonele: Marshallova Shenandoah; Gr-žinčičeva Hišica pri cesti in Rekova M’ je krajčec posvava.
Sledil je odmor, po katerem so bile v venčku „Ljubezen in pomlad“ podani najprej Medvedova Na okna trka in Jerebova O kresu, nato v prizoru zapete narodna Urška, Urška; narodna Rože je na vr.u plela; Pregljeva Venite rož’ce moje in Mihelčičeva Privri-skal je. V „Po domače“ so zadonele narodni Imam tri ljubice in Kaj mi nuca planinca, ter Vodopivčeva Žabe. Končno pa v venčku „Pesem in vino“, je zbor podal narodne (Sezidal sem si vinski hram, Martinova žalostinka in Jaz pa moj glažek.
Koncert je vsestransko odlično uspel in bil, po ljudski sodbi, eden najboljših in najbolj pestrih, kar so jih clevelandski Slovenci v zadnjih časih poslušali. Zato pa so bili pevci tudi deležni bučnega odobravanja zbranih rojakov, ki so popolnoma napolnili veliko dvorano.
Za dobro voljo
OD DOMA
Na zboru volilcev: „Tovarišice in tovariši! Samoprispevki nas spremljajo od zibelke do groba. Samoprispevki za porodnišnico, za otroški vrtec, za šolo, za cesto, za elektriko, za bolnišnico, za pokopališče... Zato boste razumeli, da moramo uvesti tudi samoprispevek, iz katerega bomo financirali službo za zbiranje samoprispevkov!“
P O
ŠPORTNEM
SVETU
Ajax iz Holandske in Nacional iz Urugvaja se bosta pomerila za naslov svetovnega nogometnega klubskega prvaka. Ajax je v Londonu premagal v finalni tekmi Panathenaikos iz Grčije z 2:0. (V Evropi se igra samo ena finalna tekma in to na nevtralnih tleh.) Prej pa je Panathenaikos izločil Crveno zvezdo iz Beograda. Ta je v prvi tekmi zmagala z razmeroma visokim rezultatom 4:1, toda v Atenah je prav tako visoko izgubila s 0:3. Ker pa se na tujih tleh zabiti gol šteje dvojno, se je v finale uvrstil Panathenaikos. V Južni Ameriki sta se v finalu srečala štirikratni finalist Estudiantes iz La Píate in Nacional iz Montevidea. Na domačih tleh sta obe moštvi zmagali z 1:0, zato
obvestila
PETEK, 25. junija 1971:
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 20 igra REKA.
SOBOTA, 26. junija 1971:
Teološki tečaj (nadaljevanje) ob 17 v Slovenski hiši. Tema: „O enem Bogu“
V	Slovenski hiši ob 18.30 praznovanje očetovskega dne otrok Jegličeve šole
V	Slomškovem domu Spominska proslava. Pričetek ob 18 s sv. mašo za vse padle žrtve komunizma.
V	Slovenskem domu v San Martinu točno ob 20 predavanje za mladino.
NEDELJA, 27. junija 1971:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši ob 10 spominska proslava za žrtve vojne in revolucije.
V	Našem domu v San Justu ob 10 domobranska proslava.
V	Slovenski hiši ob 10.30 sv. maša, nato občni zbor Slovenskega zavetišča dr. Gregorija Rožmana.
Na Pristavi ob 16 redni občni zbor društva Slovenska Pristava.
, V Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 16 igra REKA.
SKAD priredi izlet na Ezeizo. Zbiranje na Rivadaviji v Liniersu pod mostom ob 9.
V	Slovenskem domu v San Martinu
popoldne koline.
Nedelja, 4. julija 1971:
V	Slovenski hiši žegnanje.
NEDELJA, 11. julija 1971:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
koline.
NEDELJA, 18. julija 1971:
V	Slovenski hiši ob 17 koncert. Pojejo „Slovenske mladenke“.
NEDELJA, 1. avgusta 1971:
V	Našem domu v San Justo 20-let-
nica šole „Franceta Balantiča“.
je bila potrebna še tretja tekma v Limi, kjer je zmagal Nacional, ki pa ni pokazal kakšne posebne nogometne zmožnosti. Edino, kar je, da je zabil gola; Estudiantes pa kljub nadmoči ni imel sreče.
Brazilc5 so povabili jugoslovansko nogometno reprezentanco, naj bi odigrali prijateljsko tekmo v Riu 18. julija. Jugoslovanska nogometna zveza je vabilo sprejela: na tej tekmi se bo od brazilskega reprezentančnega dresa poslovil kralj Pele, jugoslovanski igralec Djajič pa bo odigral svojo petdeseto tekmo v reprezentanci.
V Madridu se je 16. maja končalo 9. evropsko prvenstvo v orodni telovadbi. V mnogoboju je zmagal Klimenko (SZ), Slovenci Brodnik, Vratič in Kersnič pa so bili 12., 19., 28. med 52 tekmovalci iz 22 držav. V finalna tekmovanja na posameznih orodjih sta se uvrstila le Brodnik in Vratič. Na konju z ročaji je bil Vratič šesti, na drogu pa Brodnik peti.
Kegljač mariborskega Branika Miro Steržaj je v Dresdenu na dvoboju z reprezentanco NDR premagal dva svetovna prvaka Lutra in Bautigama ter postavil nov rekord dresdenskega kegljišča s 1056 keglji.
KOLINE
v domu v Carpachayu
bodo 11. julija	Vabljeni!

JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827

Seja učiteljskega odseka ZS bo 30. junija ob 19,30 v prostorih ZiS. Vabljeno vse učiteljstvo, zlasti tisti, ki poučujejo 1. in 2. razred, ker bo razgovor predvsem o pouku v teh dveh razredih.
3. kulturni večer Slovenske kulturne akcije bo v okviru glasbenega odseka v soboto 26. junija 1971 ob osmih zvečer v veliki dvorani Slovenske hiše s predvajanjem moderne kantate poljskega skladatelja Krištofa Pendereckija Trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa po Lukežu. Večer bo v slogu avdiovizualnega koncerta s sočasnimi projekcijami diapozitivov najslovitejših križevih potov; je pa hkrati tudi počastitev slovenskih domobranskih herojev iz junija 1945, ki jim bo v spomin spregovoril pesnik France Papež. — Vstopnina je 2 nova pesa.
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
V nedeljo, 4. julija, bo v Slovenshi hiši
ŽEGNANJE
•	Dopoldne ob 11: sv. maša; ob 12: kosilo
•	Popoldne ob 15.30: pozdravne besede, petje mladenk iz Castelarja petje dueta, tri narodne na glasbila, nastop gojencev škofovega zavoda — „Sosedje“ - kratek prizor iz Servigliana (beg. taborišča v Italiji) iz leta 1947.
Vsi lepo vabljeni!
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30. Ponedeljek, sredo, petek
Lavalle 2331, p. 5. of. 10 T. E. 47-4852
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.086.173	
DRUŽINA IŠČE
POMOČNICO
za domača dela
Par ur na teden. Plača na uro T. E. 923-7330
ESLOVENA UBILE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanju po pošti $ 3.600.—. — ZiDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
RESTAVRACIJA
„EMONA44
V NEMČIJI
nudi domačo oskrbo slovenskim obiskovalcem iz Argentine
JOŽE NOSE
Düsseldorf — Corneliusstrasse 41
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake in rojakinje na domače
KOLI
v nedeljo, 27. junija.
Krvavice in pečenice, ki jih bo pripravil naš priznani mojster g. Miklavec, bodo na razpolago za dom že v soboto, 26. jun. od 15 dalje.
Predno vzamete posojilo, menjate ček ali menico, oglasite se pri nas. To vam svetuje
Kreditna zadruga S. E. O. G. A.
(Cooperativa de Crédito Ltda.)
Bmé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejia
Uradne ure: ob 'torkih, četrtkih in sobotah od 16—20.
Posojila z osebno garancijo, menjava čekov in menic, pod zelo ugodnimi pogoji.
Aleksander Solženiein	25
En dan Ivana Denisoviča
A kaj meni straža, to je poglavitno. Straža pa je mirna. Brigadir je zraven. Pojasnil je zadevo in s tem prevzel krivdo.
A jetniki rjovejo, kolnejo. Tako vpijejo, da je še Senjka slišal. Ustavil se je in s svoje višine zarjul. Vse življenje molči, sedaj pa je zakričal, pa kako! Obenem je dvignil pesti, kot bi zdaj, zdaj pričel mikastiti. Ljudje so utihnili. Nekateri so se celo zasmejali:
—	Oj, stočetrta! Potemtakem ni gluh? — sprašujejo. — Saj smo se zdaj prepričali.
To je vse spravilo v smeh. še stražo.
—	V vrste po pet!
Vrat še niso odprli. Sami sebi ne zaupajo. Odgnali so množico od vrat. (Vsi so se nagnetli okrog njih, neumneži, kakor bi s tem lahko pospešili odhod.)
—	V vrste po pet! Prva, druga, tretja!...
Brž ko pokličejo vrsto, stopi peto-rica za nekaj metrov naprej.
Šuhov se je oddahnil in pogledal naokoli. Glej luno, fant, cela leze v nebo, temnordeča in mračna. Menda jo je z ene strani že uščipnilo. Sinoči je bila ob tem času više.
Šuhov je vesel, da se je gladko izteklo, dregne kapitana med rebra in ugiba:
—	Poslušaj, kapitan, kaj piše v va-
ših knjigah glede meseca: kam počasi zginja?
—	Zginja? Oh, nevednost! Nikamor, samo videti ga ni!
Šuhov vrti glavo in se smeje:
t— če ga ni videti, kako pa potem veš, da je?
—	A tako, po tvojem je vsak mesec, luna popolnoma nova? — se čudi kapitan.
—	Kaj se čudiš ? Nič koliko ljudi se rodi vsak dan, zakaj se ne bi rodila luna vsake štiri tedne?
—	Fej! — je pljunil kapitan. — Tako neumnega mornarja še nisem srečal. Kam pa naj se dene stari mesec?
—	To ¡te ravno sprašujem: kam? — kaže zobe šuhov.
—	Kar povej!
Šuhov je vzdihnil in dejal, šešljajoč:
—	Na vasi so pripovedovali, da drobi B'og luno na zvezde.
—■ To ste divjaki! — se krohoče kapitan. — Svoj živi dan nisem slišal kaj takega! Potemtakem, šuhov, veruješ v Boga?
—	Kako pa? — se iznenadi šuhov. — Ko zagrmi na nebu, mar ne boš
veroval ?
—	Zakaj Bog tako dela?
—	Kako misliš?
—	Zakaj naj bi Bog luno drobil?
—	Ali ne razumeš? — zmignil šuhov z rameni. — Zvezde se od časa do
časa utrinjajo, potrebno jih je nadomestiti.	flll
Straža kriči:
;— Obrnite se! V vrste!
Štetje se jim je približalo. Končno se je zganila zadnja petorica, kar je pomenilo štiri sto šestdeset jetnikov, in ostala sta še dva, Bujnovski in Šuhov.
Straža se kuja, računa po deščicah z beležkami. Niso vsi! Eden manjka! Oh, ko bi se že naučili šteti!
Našteli so jih 462, a mora jih biti 463.
Spet so vse pognali od vrat (znova so se bili nagnetli) in ukazali:
— V vrste po pet! Prva! Druga!
Njihovo preštevanje draži jetnike, ker jim gre v izgubo njihov čas, ne pa tisti, ki si ga prisvaja država. Saj bodo morali še čez stepo do taborišča, kjer bodo čakali pred vrati, da jih vse preiščejo. Zato kolone jetnikov z vseh delovišč hitijo domov, prehitevajo ena drugo, da bi prišle čimprej v taborišče. Kdor pride prvi v taborišče, kraljuje v njem: čaka ga jedilnica, prvi je v vrsti zapakete, prvi pride v shrambo, v zasebno kuhinjo, v kultumo-vzgojni oddelek po pisma ali v cenzuro, da odda svoje pisanje, prvi je v ambulanti, v brivnici, v kopalnici — skratka, povsod je prvi.
Tudi spremna straža se kdaj poteguje, da bi se nas čimprej znebila in odkorakala v vojašnico. Vojaku se ne godi nič kaj prida, opravkov ima mnogo, a časa malo.
(Njih računi se ne ujemajo. Nekdo manjka!	• ¡'I pf)
Ko so šteli zadnje petorice, se je Šuhovu zdelo, da bodo končno trije ostali. Glej, spaka, ostala sta le dva.
Računarje kličejo k načelniku straže. Modrujejo. Načelnik kliče:
—	Brigadir stočetnte!
Tjurin je stopil pol koraka naprej:
—	Tukaj.
—	Ni od tvojih ljudi nikogar več v toplarni? Premisli!
—	Ni.
—	Premisli, da ti glave ne odtrgam!
—	Ni ne, dobro vem.
Sam pa škili v Pavlovo stran, če ni mogoče kdo zraven maltarke zaspal.
—	Zberite se po brigadah! —- vpije načelnik straže.
Doslej so bili v vrstah po pet, ne glede na pripadnost k brigadam. Zdaj je vse hitelo k svojim, povsod je hrup. Tam kriči nekdo: „šestinsedemdeseta, k meni!“ Tu vpijejo: „Trinajsta, semkaj!“ Tam spet: „Dvaintrideseta!“
Stočetrta je bila zadnja in se je na koncu kolone hitro zbrala, šuhov je opazil, da so člani brigade praznih rok, tako so se nagarali, da niti trsk niso pobirali. Le dva imata majhni butarici.
Vsak dan se ponavlja naslednja predstava: preden odidejo brigade z dela, pobirajo garači trske, odpadne kose lesa, pokvarjeno skodlo, jo vežejo z ostanki cunj ali gnilimi vrvicami v majhne butarice, da bi jih odnesli domov. Pri čuvajnici jih navadno čaka prva kontrola. Naskoči delovodja ali tehnik ter ukaže, naj pustijo vse zbrano na delovišču (milijone so uničili, pa bi radi pri trskah prihranili). Jetniki imajo se-
veda svoje račune, če prinese vsak član brigade vsaj nekaj (trsk ali odpadnih kosov, bo v baraki topleje. Postrežni-kom namreč dopuščajo na peč le pet kil premogovnega prahu, od katerega ne pričakuj toplote. Zato trske, polenca, skodle prelomijo ali nažagajo na majhne kose, ki jih skrivajo pod suknjo. Tako se izognejo prvi kontroli.
Spremna straža molči glede drv, dokler je na delovišču. Njej je seveda potrebno kurivo. Stražarji ga sami ne smejo nositi, prvič zaradi dostojanstva uniforme, drugič zato, ker držijo v rokah brzostrelko, da bi streljali na nas. Ko pride kolona do taborišča, se straža pobriga zase: „Od te vrste do te vrste — vrzite drva na tale kup!“ Pri tem so še nekako skromni, ker vedo, da morajo dobiti drva še pazniki v zoni, pa tudi jetniki sami, sicer ne bodo več nosili.
Predstava je v tem: vsak jetnik naj nosi vsak dan drva, ne ve pa, kdaj jih bo prinesel, kdaj bo obnje.
Medtem ko se je šuhov oziral naokoli, kje se valjajo kakšni odpadni kosi, morda pod nogami jetnikov, je brigadir preštel brigado in sporočil načelniku straže:
—	Stočetrta je vsa tukaj!
Prišel je tudi Cezar iz pisarne. Kadi pipo, ki se rdeče sveti, in puha dim sebi pod nos. črne brke je pokrilo inje. Pobara kapitana:
—	Kako je?
Kdor je na ¡toplem, ne razume tistega, ki je na mrazu. Vprašanje nima smisla.	(Dalje prihodnjič)
»«t
'ŽIROVNICA — Na Rodinah pri Žirovnici je 29. maja Društvo slovenskih pisateljev odkrilo spominsko ploščo na rojstni hiši pisatelja Janeza Jalna, ki bi 26. maja slavil svojo osemdesetletnico. Počastitev osemdesetletnice Janeza •Jalna, pisca Ovčarja Marka, Tropa brez zvoncev in popularnih Bobrov, je z odkritjem spominske plošče razširila mrežo kulturnih obeležij na Gorenjskem, hkrati pa opozarja na lepoto planinskega sveta, iz katerega je Jalen zajemal motive za svoje povesti.
LJUBLJANA. — Prometna gostota postaja za Ljubljano vedno večji problem. Tako so pred letom na Prešernovi (nekdaj Bleiweisovi) cesti našteli v 16 urah 22500 vozil, na Cojzovi 13000 in na Aškerčevi 12000. Razen tega se skozi mestno središče vali tudi na stotine najtežjih tovornjakov. Zaradi hrupa avtomobilov so študentje tehnike aprila meseca zasedli za eno uro Aškerčevo cesto in zahtevali nujne ukrepe za odpravo ropota. Ti nujni ukrepi pa bi danes stali že kar 700 milijonov dinarjev: ureditev najnujnejših obvoznih štiripasovnih cest. Ljubljana s sedanjimi sredstvi zbere komaj 7% potrebnega denarja.
CELJE — V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so za konec sezone uprizorili komedijo starorimskega komediografa Tita Marcia Plauta „Mo-stellaria ali hišni strah“. Prevod je oskrbel dr. Kajetan Gantar, delo je režiral Zvone šeldbauer, glavno vlogo pa je imel Pavle Jeršin.
DOMŽALE — Domžalski jamarji so v le delno raziskani Osoletovi jami v Dešnu pri Moravčah odkrili 300 metrov novega podzemskega sveta. Po več de-setmeterskem spuščanju v novo brezno so našli večjo kapniško dvorano, ki je zelo bogata z vsemi kapniškimi tvorbami.
LJUBLJANA — Slovenski Rdeči križ je letos ponovno organiziral potovanje 56 invalidov iz 34 slovenskih občin skupaj z avstrijskim „Sončnim vlakom“. Potniki so v petih dneh potovali po Sloveniji, Avstriji, (Nemčiji, Švici in Liechtensteinu.
VIPAVA — Predstavniki kmetijskih in trgovskih organizacij na Goriškem so sredi maja ugotavljali, da bi morali za češnje plačevati kmetom vsaj po 2,50 din za kg, če bi jih hoteli vsaj deloma „stimulirati“. Toda nobena organizacija ni mogla zagotoviti take odkupne cene in — tako piše Delo 20. maja — bo najbrž kot vsa zadnja leta tudi letos o: t.alo vse polno neobranih češenj, če pridelovalci ne bodo našli lastne poti na trg.
LJUBLJANA — „Strokovnjaki za birokracijo“ so naložili delodajalcem izpolniti za vsakega zaposlenega upokojenca nič manj kot 76 virmanskih nalogov za korekture plačanih prispevkov od letošnjega januarja naprej ter za korekture novih prispevkov od januarja dalje.
CELJE — Prvi električni vlak je 21. maja pripeljal do Celja. Ta dan so uradno dokončali elektrifikacijo proge Koper—Šentilj na odseku Zidani most— Celje. Do konca leta 1973 bodo predvi-
doma elektrificirali ves preostali del, to je od Celja do Šentilja in od Prešnice do Kopra. Dosedanja dela je plačala skoraj izključno slovenska železniška uprava, kajti republiški sklad je dal le polovico tistega, kar je obljubil, banke pa niso dosedaj dale še nobenih kreditov. Dela so veljala 46 milijonov dinarjev, manjka še 600 milijonov dinarjev za izpolnitev vsega načrta.
LJUBLJANA — Izseljenska matica, ki so jo 1951. leta ustanovili v Ljubljani z namenom, da bi „povezala v letih povojne izolacije lojalne izseljence z domovino“, je izvolila za predsednika Draga (Seligerja. Na zborovanju je govoril pisatelj Anton Ingolič, ki je dejal, da bi morali zbrati natančnejše podatke o Slovencih v svetu. Pavle B'ojc, ki je bil svoj čas poslanik Titovine v Buenos Airesu, pa je dejal, da je v zadnjem času tako poraslo število Slovencev v svetu, da predstavlja že kar četrtino naroda. Pozval je javnost, naj ise bolj seznanja in ukvarja z njimi, ker so med niimi pomembni politiki, gospodarstveniki in znanstveniki.
KRANJ — Delavski svet gorenjskih poštnih uslužbencev je sprejel sklep o spremembi delovnega časa na nekaterih poštah, ki velja že od 1. junija. Med najvažnejšimi ukrepi je tudi, da pošte Bled, Jesenice 2, Radovljica, Lesce, Kranjska gora, Škofja Loka, Tržič in Kranj 1 ob nedeljah in praznikih ne bodo odprte in da itudi „odpade vsako izdajanje časopisov“. Seveda je ta odlok izzval obilo kritike, kajti podjetje — tako piše Delo — „ima javni značaj in je težko razumeti, da lahko tako omeji pravico občanov do obveščanja“.
LJUBLJANA -— Odbor za šolstvo je pripravil analizo stroškov družine pri šolanju otrok na osnovni šoli. Izračunali so, da stroški za enega otroka v osmih letih v mestih sežejo celo do
9.000	dinarjev.
Umrli so od 17. do 23. maja
LJUBLJANA: Neža Penca r. Maj-šler (93); Marija Merljak, Jože Hribovšek; Josip Bajc, up. (89); Jožefa Stanjko r. Peric, (84) vd.; Franc Primožič, up.; Frančiška Korošec; Ludvik Medvešček, mr. ph. sanitetski polk. v p.; Alojzija Miklošič r. Hauptman; Anton Glas, up.; Ludvik Baraga, obrt. v p.; Ivka Jakše r. Kordiš; Janez Ovsenik, dipl. inž.; Josipina Vrančič r. Erjavec; Ines Appe r. Čadež; Janez Rupar, žel. up. (75); Josip Masnec, up.
(84); inž. Joža Sajevic; Franc šalehar, višji inšp. ptt. v p.; Ivanka Miklavec vd.; Maks Avsec, up.; Matilda Pilato.
RAZNI KRAJI: Franc Šuštar, Črnuče; Franc Dren, Luče; Jože Mihelčič, cest. nadz, v p., Vransko; Jože Trontelj, up., Kočevje; Marjan Vdemšek, Litija; Marija Okoren r. Horvat. Zg. Jablanica; Anton Pretnar st., Tržič; Jože Pavlin, up. (91), Litija; Franc Moric, up., Jesenice; Franc Dimeč, up. žel (72) Kranj; Ana Anžiček, up., Škofja Loka; Ana Nastran r. Šuštar, vd. Tušek (86) Železniki; Jakob Ulčar, up. (80), Radomlje; Valerija Bratina, Solkan; Anton Jelenc, mizar, Dražgoše; inž. Janez Kosmač, up. dir. zdravilišča Radenska, Dravlje; Rozika Ribič, Senovo; Ivan Jakopič, up., Pšata; Jože Nograšek, bivši trg. Šmartno pri Litiji; Alojzija Dolinšek r. Plaznik, gost., Dol pri Hrastniku; Marija Kačičnik r. Rižner, Sevnica; Minka Marolt, Prelesje; Fanči Vončina r. Gruden, Idrija; Josip Mehle, obrt. v p„ Dobrepolje; Frančiška Lovše r. Barlič, Ribče.
Alojzijeva proslava in očetovski dan v Slovenski hiši
ZAHVALA ŠOLSKEMU NADZORNIKU ALEKSANDRU MAJHNU
Minulo nedeljo popoldne je bila v Slovenski hiši lepa Alojzijeva proslava, združena s proslavo očetovskega dne, ki je letos padel ravno na to nedeljo.
Izredno veliko otrok iz slovenskih šol vseh slovenskih domov je s svojimi starši in učiteljicami napolnilo veliko dvorano Slovenske hiše.
Sv. mašo je daroval delegat msgr. Anton Orehar, ki je zbrani mladini tudi pridigal o zavetništvu sv. Alojzija. Najlepši je bil prizor, ko je dolga vrsta otrok pristopila k obhajilu.
Po kratkem odmoru je stal na močno razsvetljenem odru pred občinstvom pevski zbor slovenske šole dr. France Prešeren s Pristave v Moronu, ki ga vodi ga. Anka Savelli-Gaserjeva.
Pred začetkom programa je spregovoril otrokom in ostalim gostom predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, ki se je med drugim zahvalil šolskemu nadzorniku Aleksandru Majhnu za 22 let njegovega delovanja v slovenskem solstvu v Buenos Airesu in je med drugim dejal:
Danes praznujemo v tej slovenski dvorani praznik vašega zavetnika in vzornika — sv. Alojzija. Praznujemo tudi očetovski dan.
Zbrani smo: vaši starši, učitelji, gg. katehetje, msgr. Anton Orehar, g. nadzornik Aleksander Majhen in vsi vaši prijatelji. Zbrali pa smo se v tako lepem številu zato, da se zahvalimo g. nadzorniku Majhnu za vse njegovo nesebično in požrtvovalno delo, ki ga je že dolgih 22 let opravljal za našo mladino, posebno za naše najmlajše.
V Slomškovem duhu je storil vse, da bi naša zdomska mladina vzljubila slovenski jezik. Visoko je dvignil zastavo naših osnovnih šol, tako da nam te danes predstavljajo našo najdražjo ustanovo.
Prepričan sem, otroci, da v svojo vsakdanjo molitev, ko se Bogu zahvaljuje'^ za. svoje starše, dobrotnike — ne pozabite vključiti tudi svojih slovenskih učiteljev in katehetov.
G.	nadzornik! V imenu teh otrok, ki vas danes obkrožajo v Slovenski hiši, v
t O V E N C I 1
Osebne novice
Krsti: V nedeljo, 20. junija ie Pil krščen v Slovenski kapeli Avrelij Nose, sin Maksa in ge. Nade roj. Federuzzi. Botrovala sta Jože Miklič in gospa Francka Miklič. Krstil pa je g. delegat msgr. Anton Orehar.
V Transradiu je bila v nedeljo, 20. t. m. krščena Nancy Alojzija Selan, hčerka Antona in ge. Vladimire roj. Brula. Za botra sta bila ga. Marija Selan in Janez Brula ml. Krstil je g. Jože škerbec. Srečnima družinama naše čestitke.
Poroka. Na Sveti Gori pri Gorici sta sta se poročila Ivan Draizibner iz Ba-riloč in gdč. Ivica Bavčar iz Buenos Airesa, čestitamo!
80-LETNA SLOVENSKA UČITELJICA
Dolgo življenjsko pot je prehodila Lojzka Verbič od Gor. Loga:-ca, kjer je bila rojena
21.	junija 1. 1891, pa do Jolieta v ZDA, kjer živi danes in se je vsa posvetila požrtvovalni vzgoji mladine. Pripada
generaciji slovenskih učiteljev Slom-škarjev, to je članov „Slomškove družbe“, ki je delovala iz tradicije dela dr.
J.	E, Kreka in iz duha slov. katoliških shodov.
Po končanem učiteljišču v Ljubljani je učila na Brezovici, škocijanu pri Turjaku, Homcu pri Kamniku in v Logatcu. Poleg skrbnega dela v šoli je darovala svoj prosti čas mladini tudi v naših prosvetnih društvih in dekliških krožkih, kjer je predavala, vodila različne tečaje, pomagala pri igrah in povsod, kjer je bilo potrebpo. Kot dobra pevka — bila je članica učiteljskega pevskega zbora „E. Adamič“ in sodelovala je pri cerkvenih pevskih zborih — je povsod vodila tudi mladinske pevske zbore.
Zaradi svojega katoliškega in slovenskega prepričanja se je po končani okupaciji in revoluciji umaknila v izseljenstvo. Begunska leta je preživela v taboriščih v Italiji, kjer je bila med prvimi, ki so organizirali slovensko šolstvo. Tudi tu je vzgajala v mladini ljubezen do slovenske pesmi in njen mladinski pevski zbor je na vseh taboriščnih prireditvah žel lepo priznanje. Ko je bilo potrebno pomagati obnavljati slovensko šolstvo na Tržaškem, se je preselila v Trst, kjer je učila i.i bila tajnica na šentjakobski ljudski šoli.
Ko se je L 1949 preselila k svojemu bratu v ZDA, je v Gilbertu, Minnesoti, takoj začela učiti slovenske otroke in izdajala z njimi celo mesečnik „Minnesotski zvon“. Slovenski mladini je ostala zvesta prav do danes, saj še sedaj v Jolietu vsaj posredno pomaga v slov. šoli. Ves čas pa sodeluje tudi pri slovenskih časopisih in revijah — zlasti pri „Ave Mariji“, kjer se njeni članki odlikujejo po živahnem slogu, življenjski modrosti in ne nazadnje po zelo lepi slovenščini.
Mnogo lepega bi lahko še- omenili o naši slavljenki, enega pa ne smemo pozabiti, namreč njene dobrote. Vsakemu, ki se je zatekel k njej po pomoč, je pomagala kolikor je le mogla. Koliko žrtev in dobrot je storila, ve samo Bog. Tu omenimo samo nieno vzorno skrb in pomoč, ki jo je izkazovala svojim staršem, ki so umrli v visoki starosti in pa vso ljubezen, s katero je vzgajala svoje nečake, ki so zgodaj zgubili starše. Ona pa danes sama in daleč od doma praznuje svojo osemdesetletnico. Pa nič ne omahuje, ampak živi kor „močna žena“ vdana v božjo voljo in zaupajoč v božjo pomoč.
Vsi — tudi mi v Argentini —, ki smo jo kdaj srečali v svojem življenju in smo v tej ali oni obliki bili deležni
imenu nas staršev ¡in v imenu vse slovenske skupnosti, se vam danes zahvaljujejo za vaše nesebično in ljubezni polno delo v prid naše mladine v upanju, da delo ni končano, ampak, da bomo tudi v bodoče deležni vašega sodelovanja in modrega nasveta. Naj vam Bog poplača vse in Bog vas živi.“
Fant in deklica v narodni noši sta nato še s svojo otroško zahvalo izročila g. Aleksandru Majhnu slovenski šopek, slavljenec pa se je nato zahvalil otrokom in staršem za vso pozornost. Otroke je bodril, naj ostanejo dobri Slovenci, ki ne bodo pozabili svoje narodnosti in svojega jezika.
Šolski pevski zbor je nato pod vodstvom Anke Savelli-Gaserjeve ljubko zapel več pesmi in je žel zasluženo odobravanje za svoje izvajanje.
Sledila je lutkovna predstava Župan in njegovi problemi. Pripravil jo je Franc Klemenc iz Palomarja. Lutke so bile odlično izdelane, ¡scenerija prav tako, besedilo veseloigre, posneto na magnetofonski trak, je prav tako bilo v Klemenčevi priredbi. Zlasti mladina je napeto sledila dejanjem igre in nagrajevala prireditelja z aplavzom.
A E G S N T I N I
njene dobrote, se je danes spominjamo s hvaležnimi željami. Naše iskrene čestitke !
BUENOS AIRES
Svečana telovska procesija
Kot je že stara tradicija slovenske skupnosti v Argentini, smo se preteklo nedeljo, 13. t. m., zbrali Slovenci iz Velikega Buenos Airesa v cerkvi Marije pomočnice v Don Boskovem zavodu, Ramos Mejía, na procesijo sv. Rešnjega Telesa. Obred se je pričel ob desetih s slavnostno daritvijo svete maše, katero so somaševali delegat msgr. Anton Orehar ter gg. župnik Matija Lamovšek, Jože Škerbec, Jurij Rode in Franc Urbanija. Cerkveni nagovor na zbrane je imel msgr. Orehar. Med mašo je bilo ljudsko petje, ki so se ga vsi navdušeno udeležili, prav kakor tudi skupnih molitev. Množičen je bil prejem sv. obhajila.
Po maši se je razvila po zavodskem vrtu procesija. V njej so stopali možje in fantje, šolski otroci, žene, dekleta, lepa skupina narodnih noš, predstavniki domov in organizacij. V sredi med njimi pa naši dušni pastirji z Najsvetejšim, katerega je nosil delegat msgr. Anton Orehar. Pri štirih oltarjih (postavili so jih okraji San Martin, Morón, San Justo in Ramos Mejía) so evangelij odpeli dušni pastirji dotičnega okraja in sicer g. Jure Rode, Matija Lamovšek, dr. Alojzij Starc in Jože Škerbec. Res izredno je bilo število rojakov, ki se je procesije udeležilo, v njej molilo rožni venec in pelo, ter z globoko pobožnostjo prejelo blagoslov Najsvetejšega.
Po končani procesiji so se rojaki znova zbrali v cerkvi. Tam so zapeli še zahvalno pesem in prejeli znova blagoslov. Po svečani zaključni pesmi so se rojaki nato razšli.
Srednješolski tečaj se je spomnil pok. ravn. Marka Bajuka
Ko poteka deset let od smrti ravn. Marka Bajuka, se ga je spomnil tudi srednješolski tečaj v Buenos Airesu, ki nosi po njem ime. V soboto, 19. junija ko je bil pouk posvečen slovenski glasbi in pogovoru med študenti in akademiki, je bil najpripravnejša prilika za ta spomin.
Ravnatelj tečaja g. Alojzij Geržinič, ki je višjim letnikom predaval o slovenski glasbi, je uvodoma razložil dijakom osebnost pokojnega ravnatelja, njegov pomen za slovensko glasbo, pa tudi za slovensko šolstvo predvsem v taboriščih, kar nam je bilo za zgled pri ustanavljanju tega tečaja pred dvanajstimi leti.
Iste misli o ravnatelju Marku Bajuku je mlajšim dijakom 1. in 2. letnika podal akademik Andrej Fink pri svojem pogovoru s študenti. Pa tudi pri skupni seji profesorskega zbora, ki je bila medtem, so se navzoči profesorji spomnili pokojnega ravnatelja z molitvijo. Enako so se spomnili z molitvijo tudi pred kratkim umrlega Borisa Kresnika, ki je letos prevzel pouk slovenščine na tečaju, pa mu je nenadna smrt preprečila pouk.
CARAPACHAY
Počastitev junijskih žrtev se je iz vršila v Slovenskem domu v Carapa-chayu v nedeljo, 20. junija. Ob pol 12 je č. g. Matija Borštnar ob veliki u-deležbi rojakov daroval sv. mašo v dvorani doma ter se je v lepem govoru po evangeliju spomnil junakov, ki so darovali svoja življenja za domovino. Po maši pa je bila v dvorani lepa žalna spominska svečanost, ki jo je pod vodstvom g. Marjana Trtnika pripravila šolska mladina skupaj s skavti. Spominske proslave se je udeležil ves zbor Slovenskega doma v Carapachayu s predsednikom g. Alojzijem Sedejem na čelu. Družabno pravdo je zastopal g. Franc. Močilnikar. Bili so navzoči tudi zastopniki vseh organizacij, ki delujejo v tem domu.
CASTELAR
Mladinsko delovanje
Dve lepi srečanji je pripravila mladina krajevnih odsekov SDO in SFZ v mesecu juniju.
Na praznik sv. Rešnjega Telesa smo prisostvovali spominskemu sestanku. Ni bil to sestanek več v vrsti številnih, ki v junijskih dneh potekajo po krajevnih domovih. Globoko je prevzel z recitacijo Balantičevih, Kalinovih in Mauser-jevih del, ki so si sledila med spremljajočo glasbo in izbranimi diapozitivi, v zamisli in izvedbi treh mladih. Spominske besede duhovnega vodje ter molitev in pesem navzočih so dopolnile in zaključile to spominsko uro naših deklet in fantov.
Druga pozornost naše mladine je veljala njihovim očetom. Povabili so jih na očetovski dan po sv. maši medse in jim v ^ prisrčnem vzdušju izrekli svoja voščila z besedami, rdečim nageljem in prijazno pogostitvijo. Oba mladinska odseka in mladenke, k so se jim pridružile, so si zaslužili pohvalo, ki jim jo je izrekel v imenu slavljencev predsednik odbora Pristave.
SAN MARTIN
Liga Žena in mater
Na ¡sestanku Lige žena Mati v San Martinu je dne 18. junija predaval g. Ivan Korošec s filmom.
Pripravile smo škuljevo sobo: na mizici pokriti z belim prtom je bila slovenska zastava s črnim trakom, košarica belih zvončkov in prižgana sveča. Gospod predavatelj Ivan Korošec nas je preko Italije popeljal v Vetrinje. Videli smo našo prelepo izgubljeno Koroško ■— knežji kamen, Gospo sveto, Vetrinjski grad in cerkev ter cesto po kateri so kamioni vozili naše domobrance v Slovenijo in v smrt.
Vsak teden ena
VETER
Bogomil Fatur
Veter gre, kot svetel plug gre veter preko zemlje reže, ruši, orje, jemlje, grudo, kot bi bnetel kruh.
Nosi veter vonj cvetov, z njim nam setev oplodi, nosi soka in rasti na rokah in blagoslov.
Veter gre, naš svetli drug, reže rano v prša vsa — kadar pride do srca, ga poljubi, potepuh.
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
21.	junija 1941. — št. 25 KAR SO SEJALI, TO ŽANJEJO
Šest lert zločinske vzgoje v Sloveniji že kaže svoje sadove. V ljubljanskem časopisju beremo dolge članke, ki opisujejo vzgojno katastrofo na slovenskih srednjih šolah. Naj navedemo le nekaj poraznih ugotovitev: Ob sklepu šolskega polletja je bilo na slovenskih srednjih šolah 51.980 dijakov. Od teh je 9551 dijakov imelo ob polletju tri do deset slabih ocen, 13.912 pa eno ali dve slabi oceni. Poleg tega pa je bilo zaradi lenobe izključenih 395, zaradi nedostojnega vedenja pa 34 dijakov. Poleg teh slabih rezultatov pa ljubljanski tisk navaja še druge rane: nezdravo izživljanje; plesi in Zabave študentov po nočnih lokalih; pijančevanje, tako da je videti pijane srednješolce po cestah v poznih nočnih urah; moralne zablode mladine itd. Ministrstvo je razglasilo najstrožje kazni za te razvade, prepovedalo mladini obisk plosišč, razen plesov v šoli za najvišja dva razreda, prepovedalo obisk kinopredstav brez odobritve šolskih oblasti in u-vedlo legalno uro, ko morajo biti dijaki doma. Poleg teh policijskih ukrepov želi rdeči tisk tesnejšega sodelovanja med starši in šolo — potem, ko so staršem vzeli otroke in jih skvarili! — in večje skrbi profesorjev za dijake izven učnih ur — potem, ko so profesorjem vzeli avtoriteto v šoli!
¡Nihče pa se ne dotakne glavnega vzroka: pomanjkanja verske in mo-
ralne vzgoje...
Predavanja se je udeležilo lepo število gospa in gospodov in smo tako počastili naše mučence.
O lepotah Slovenije je v soboto, 19. junija govoril že tretjič v Slovenskem domu v San Martinu g. Lojze Erjavec. Ob lepih barvnih diapozitivih nas je po peljal na Štajersko ter pokazal njene lepote. Nato nas je popeljal na Hrvaško, v Bosno, Hercegovino, Dalmacijo in v Beograd: za sklep pa je pokazal še nekaj lepih slik iz Italije, Nemčije, Avstrije, ¡Portugalske in Južne Amerike. Lep obisk je dokazal, da so taka skiop-tična predavanja po naših domovih potrebna in imajo zlasti za mladino veliko vrednost.
Dan očetov so pripravila sanmar-tinska dekleta, združena v krožku SDO, vsem sanmartinskim očetom. V dvorani doma so se v nedeljo dopoldne zbrali sanmartinski očetje pri obloženih mizah. Predsednica gdč. Ana Marija Remic jih je prisrčno pozdravila, nakar so dekleta zapele nekaj slovenskih narodnih pesmi. Tudi očetje so odgovorili s pesmijo. Nato sta vse zbrane pozdravila sanmartinski dušni pastir g. Jure Rode in predsednik Slovenskega doma v San Martinu g. Franc Zorko, ki sta se dekletom zahvalila za to lepo pozornost in bogato pogostitev.
SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVN.
MARKA BAJUKA
Pouk v 'srednješolskem tečaju ravn. M.^ Bajuka v Buenos Airesu bo še sledeče sobote: 3. julija, 17. julija, 31. julija, 14. avgusta, 28. avgusta, 11. septembra, 25. septembra, 9. oktobra in 23. oktobra. (Sklepna proslava pa bo 13. novembra.
ZAHVALA
Svojci pokojnega dr. Vinka Zorca se prisrčno zahvaljujejo g. Janezu Jakošu za vse njegovo ljubeznivost ob smrti njihovega dragega očeta.
IZ UREDNIŠTVA
Na uredniško mizo pogosto, prihajajo dopisi, prispevki ali pisma naših bralcev in prijateljev. Uredništvo jih z veseljem objavi ali uporabi, ali nanje odgovarja. Je pa bilo doslej načelo lista, in bo nespremenjeno tudi v bodoče, da se objavljajo le prispevki, ki so podpisani, oziroma čigar avtor je uredništvu znan. Anonimne prispevke kakršnekoli vrste pa, kot bodo vsi razumeli, ne moremo objavljati.
8^
VZHODNONEMŠKA KOM. PARTIJA ZBORUJE
TODA BREZ
V Vzhodnem Berlinu je bil minuli teden osmi kongres vzhodnonemške komunistične partije, ki se ga prvič v njeni zgodovini ni udeležil do pred kratkim še edini vodja 77-letni Walter Ulbricht. Kot razlog za njegovo odsotnost so navedli slabo cirkulacijo krvi, dasi je še nekaj dni prej sprejemal prihajajoče partijske šefe drugih komunističnih držav na vzhodnoberlinskem letališču.
Ulbricht je za kongres, ki se ga je udeležilo 2000 vzhodnonemških partijskih delegatov in gostov, med njimi sovjetski partijski šef Brežnjev, pripravil inauguralni govor, ki pa ga je prebral drugi član prezidija.
Ulbrichtova odsotnost je presenetila ne samo navzoče komuniste, temveč tudi tuje časnikarje in opazovalce. Namesto njega je briljiral novi vzhodnonemški partijski vodja Erich Honecker in vladni predsednik Willy Stoph.
Rahlo ploskanje je sledilo Honecker-jevi omembi Ulbrichta, ki mu je želel „zdravja in da bi se mu vrnila ustvarjalna moč za njegovo delo v partijskem kolektivnem vodstvu in v vodstvu države.“
Honecker je nato prebral 25.000 besed dolgo poročilo, v katerem je napadel Zahodno Nemčijo, podčrtal vzhodnonemške „tesne zveze“ z ZSSR in drugimi „komunističnimi zavezniki“ in zahteval bolj uravnovešeno gospodarsko rast.
Odsotnost Ulbrichta na kongresu o-pazovalci pripisujejo njegovim naraščajočim sporom z ostalimi vodji partije zlasti glede gospodrsake politike.
Ulbricht je stalno zagovarjal osredotočenje na nekaj ključnih formacij
ULBRICHTA
težke industrije, s katero naj bi Vzhodna Nemčija „prehitela Zahodno Nemčijo, ne da bi morala za daljšo dobo korakati z njo vštric.“
Honecker pa se nasprotno zavzema za manj ambiciozno, toda uravnovešeno rast vzhodnonemškega gospodarstva, ki je proti koncu lanskega leta pretrpel hude pretrese.
Iz Honeckerjevih izjav na partijskem kongresu opazovalci sklepajo, da se nanaša v svoji kritiki predvsem na politiko in načrte Ulbrichtovega vodstva partije. Honecker je zlasti poudaril, da .,je treba realistično ocenjevati dane možnosti in temu primemo prilagajati I naše sile in odgovornosi. “
Honecker je nadalje podčrtal „načelo kolektivnega vodstva partije“ kot ,najučinkovitejše zdravilo proti subjektivnosti, proti tistim, ki vedno mislijo, da imajo prav, proti proti tistim, bi vse vidijo rožnato in proti tistim, ki zanemarjajo partijski kolektiv.“
(Najsrditejši napad pa je Honecker prihranil za Zahodno Nemčijo, zlasti protj zahodnonemški politiki tkim. „posebnih mednemških odnosov“, ki naj bi tvorili kompromisno ureditev med obema Nemčijama.
Honecker je obtožil Zahodno Nemčijo, da noče opustiti „svojega destruktivnega uklanjanja sporazuma, kakor je normalen med vsemi suverenimi državami.“ Honecker je nadalje v zvezi s tem izjavil, da „so samo odnosi na temelju mirnega sožitja po mednarodnih zakonih možni med dvema državama. Odnosi kakšne druge vrste ne morejo obstajati med državama z nasprotujočima si družbenima sistemoma,“ je zatrjeval Honecker.
Portugalci modernizirajo ustavo
NOV ZAKON O TISKU
Portugalski parlament v Lizboni je minuli teden začel poldrugi mesec dolgo debato o reviziji portugalske ustave iz leta 1933, o večji verski svobodi in o dolgo pričakovanem zakonu o tisku.
Državni predsednik Americo Thomas je sklical na izredno poletite zasedanje ISO poslancev, ki bodo razpravljali o zadevnih vladnih predlogih in o predlogih, ki jih je pripravila skupina liberalnih poslancev zlasti glede zakona o tisku.
Opazovalci menijo, da bo parlament večino liberalnih predlogov zavrnil, pre-debatiral in tudi spremenil pa bo nekatere vladne predloge.
Prve debate bodo o reviziji ustave, tem bo sledila razprava o verski svobodi in zadnja je določena debata o zakonu o tisku.
Vladni predlogi o reviziji ustave, če jih bo tudi v spremenjeni obliki parlament odobril — o čemer nihče ne dvomi — bodo ta temeljni zakon države močno spremenili in bo dobil povsem nov obraz po štirih desetletjih avtoritarnega vladanja Antonia Salazarja. Toda ukrepi, s katerimi vlada postopoma vpeljuje več svobode na Portugalskem, so pre-
vidni, s skladu z vladno politiko, da bi lahko več svobode v prekratkem času moglo portugalskemu narodu škodovati.
Vladni predsednik Marcello Caetano, ki je sledil umrlemu ISalazarju, je izjavil, da bo nova ustava ohranila starci politične strukture države. Svoboda političnega delovanja bo vsekakor ostala omejena in je malo verjetno, da bi bilo mogoče komur koli ustvariti kakšno novo politično stranko.
Prav tako namerava Caetanova vlada ohraniti sistem predsednika države in predsednika vlade v dveh osebah, dasi je bil v parlament predložen zakonski predlog, po katerem naj bi obe funkciji združili v eni osebi tkim. izvršnega predsednika.
Najstarejši parlament
VOLITVE V ISLANDIJI
Minulo nedejo so bile na Islandskem poslanske volitve. Ker je dosedanja dvanajstletna vladna koalicija izgubila v parlamentu večino (dveh sedežev), je podala ostavko.
Islandska vladna koalicija je ob-
Ob smrti arhitekta Ivana Vurnika
Jager, Fabiani in Plečnik, vsi so dočakali visoko starost, preden so se poslovili od tega sveta. In podobno je tudi pri drugih narodih. Ivan Vurnik je nastopil precej zgodaj, še pred nastopom jugoslovanske države in je šele pred kratkim v domovini umrl. Bil je sin radovljiškega podobarja Ivana Vurnika, projektanta in izdelovalca velikega oltarja na Brezjah, brez dvoma predvojne umetnine, baš ustvarjene v dobi nizkega nivoja slovenskega podobarstva. Tržaška škofija, ki jo je vladal Slovenec dr. Andrej Karlin, je takrat želela napraviti na sedežu škofije novo kapelo in izbrala za to delo mladega slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Podoba oltarja in njegove okolice je bila moderna slika-fotografija, reprodukcija v Dom in Svetu, prvo moderno reproduciranje modeme slovenske umetnosti v domači publicistiki, in je pokazala, da smo tudi v cerkveni umetnosti, prav v arhitekturi moderni, čeprav je v Ljubljani in drugod po Sloveniji zrasla in bila v tisku objavljena kakšna posvetna stilizacija.
Reprodukcija Vurnikove tržaške kapele , napravila silen vtis in pritisk za lepše javne in privatne zidave. O Plečniku takrat še nismo dosti videli, vedeli in ne poznali reprodukcij njegovih del.
Če je pa prišlo naročilo za tržaško
kapelo iz periferije slovenskega ozemlja, je prišlo pa naslednje cerkveno naročilo prav iz ljubljanske okolice, od Sv. Katarine nad Medvodami, kjer je bilo prav tako preurediti ves presbi-terij, kar je storil ob sodelovanju svoje žene, odlične poljske dekoraterke, sli-karice. Precej obširen članek o tem delu je prinesel spet Dom in Svet izpod peresa dr. Izidorja Cankarja. V članku je bila primerjava s poslikavo srbske srednjeveške cerkve —- prvi poseg v srbsko srednjeveško umetnost. Nekaj je Ivan Vurnik že pred in med 1. svetovno vojno pomagal očetu, a sedaj, ko so Slovenci zamenjali državo (Avstrija —• Jugoslavija) se je z velikim elanom vrgel na knjižno opremo, zlasti spet pri reviji Dom in Svet. Tudi pri tem delu mu je pomagala ga. Helena.
Bilo je še več del z oltarji, cerkvenimi opremami in posodami, a Vurnik kot pozneje Plečnik, nikoli svojih uspehov ni objavljal. Ob ustanovitvi ljubljanske univerze je bil takoj imenovan za profesorja arhitekture, še preden je Plečnikovo imenovanje postalo izvršljivo. Zato je bil tudi on poklican napraviti za medicinsko fakulteto v Ljubljani anatomski inštitut, da je odpadel Beogradu en vzrok za ukinjenje fakultete. Nekoliko svobodnejši je bil pri postavitvi sanatorija za jetične na Golniku,
Ako ti kaj mrzi, tiho deset odštej, prej ko kaj rečeš. Tako se jeza ohladi in sovraštvo ugasne.
Anton Martin Slomšek
Iz življenja In dogajanja v Argentini
NOTRANJI PROBLEMI IN ZUNANJI USPEHI
Mednarodni teden
Bolj kakor povprečen Amerikanec je bil presenečen zahodnoevropski bravec New York Timesa in mnogi latinskoameriški opazovalci razvoja v ZDA, ko so v tem največjem ameriškem dnevniku brali ponatis tajnih pentagonskih dokumentov o ameriškem vojnem zapletu v vietnamsko državljansko vojno.
Nixonova vlada je preko sodišča uspela, da je New York Times zaenkrat u-stavil tiskanje nadaljnjih vojaško-politič-nih dokumentov o vietnamski vojni, FBI pa se je spravila na delo, da ugotovi glavnega krivca za ta, za ZDA politično in vojaško tako škodljiv dogodek. Mnogi opazovalci ugotavljajo, kako močno je od sovražnika spodkopan severnoameriški vojaški in politični aparat, da ni pred njim varna nobena, še tako važna politična ali vojaška tajnost. Severnovietnamska delegacija v Parizu je seveda takoj izkoristila in na tiskovni konferenci izjavila, da sedaj New York Times sam dokazuje, da so „vse trditve Hanoja proti ameriški vladi resnične-“
Nad 110.000 izgrednikov je na Japonskem demonstriralo proti podpisu pogodbe o ameriški vrnitvi Okinawe Japonski. Pred nekaj leti, ko ZDA še niso hotele vrniti tihomorskega oporišča Japonski, so japonski študentje in drugi izgredniki uprizarjali po državi tudi velike demonstracije proti vladi in ZDA. Sedaj ko so ZDA podpisale vrnitev Okinawe, pa spet demonstrirajo proti vladi in ZDA, ker da pogodba ni zadovoljiva. Japonski študentje so ceneno orodje komunistične partije odn. njena koristna budala, kadar jih potrebuje za svoje negativne načrte.
Ozračje okoli sueškega prekopa postaja vedno bolj napeto ter je glavni komentator uradnega lista Al Ahram v Kairu izjavil, da „kaže, da je Bližnji vzhod, vključno Egipt, na pragu težkih dogodkov. Nihče sicer ne more napovedati, kdaj se bodo oglasili molčeči topovi ob sueškem prekopu, toda splošno mnenje je, da tihota, pomešana s strahom, ne more več dolgo trajati.“
V Vatikanu so objavili, da je izšel novi katekizem, ki bo vodilo za versko formiranje katoliških vernikov za bodoča stoletja. Katekizem so pripravili pod nadzorstven ameriškega kardinala
■Johna Josepha Wrighta.
V Čilu policija lovi še nadaljnje komunistične teroriste, ki se ne strinjajo „s prepočasno komunizacijo“ države,
stajala iz socialistične in konservativne stranke pod predsedstvom Johanna Hefsteina. V 60 članskem islandskem parlamentu v Reykaviku je imela vlada večino dveh poslancev. Islandski parlament (Althing) je najstarejši parlament na svetu. Ustanovili so ga leta 930 po Kr. nordijski mornarji.
Na volitvah je zmagala liberalna stranka ter je državni predsednik Kri-stian Eldjarn izjavil, da bo dal sestaviti novo vladno koalicijo, ki bo sestavljena iz social-demokratov, progresistov, ljudske zveze in novoustanovljene liberalne stranke. To stranko, ustanovljeno lansko leto, vodi sindikalni vodja Hanibal Vladimarsson.
ko je računal tudi z znatnejšimi denarnimi sredstvi. Izredni napor je zahteval od njega načrt za cestni nivo ob sprejemu regenta Aleksandra v Ljubljani. Treba je bilo višje stavbe prilagoditi pritličnim in enonadstropnim in nekako markirati nezazidane partije Miklošičeve ter vogal Dunajske in Aleksandrove ceste.
Kar je postalo z markiranjem cest po minulem Aleksandrovem obisku še bolj jasno, je bila zazidava „lukenj“. Vurniku je pripadala naloga zazidati nasproti hotela Union parcelo za stavbo Zadružne gospodarske banke in na dvorišču te stavbe uradniško hišo. To je bilo za Vurnika neka stalnega in finančno trdnega. Kmalu je imelo stav-bišče tolik obisk obiskovalcev, ki so stali zlasti ob vhodih v kavarno, da je bilo težko priti do kavarne. Zanimanje za Zadružno gospodarsko banko je bilo že ob zidavi tolikšno, da bi bila banka gotovo procvitala, če ne bi bile političen ovire močnejše kot gospodarske koristi.
V Ljubljani je arh. Vurnik prevzel nova dela, tako Narodni dom v Kranju in iSokolski dom v Ljubljani. Za Sokolski dom v Ljubljani so mu pustili razpolaganje z velikimi plastičnimi okraski, kar je zidavo podražilo. Morda iso po zidavi Sokolskega doma nastali dekorativni stebri na letnem telovadišču.
Državna vlada in njen najvišji predstavnik, general Lanusse, sedaj že imajo v rokah zakonski osnutek o delovanju političnih strank, političnem načrtu in ustavni reformi. V ponedeljek 21. 't. m. so člani posebne komisije juristov vseli pet osnutkov izročili v roke predsedniku vlade Argentinske revolucije. Sedaj je le še v vseh pričakovanje, kakšen bo dokončni tekst zakona, ki mora v kratkem iziti. Vlada je namreč napovedala, da bodo s prvim julijem lahko pričela politične stranke polno delovati. Odprli se bodo zaprti strankarski komiteji in prvič po 29. juniju 1966 se bodo (v prezračenih prostorih) zbrali veljaki strank (isti kot tedaj), da pogledajo v bodočnost svojih političnih grupacij.
Seveda je skrb vlade, kako se bodo stvari naprej razvijale. Skuša dati popolno svobodo vsem sektorjem. Stvar gre celo tako daleč, da se govori s trdno podlago, da bo v kratkem dovoljena tudi komunistična stranka. Za protiutež temu, pa je vlada zadnji teden izdala zakon o zatiranju prevratnih gibanj. Delovanje na tem področju spada pod vojaško vodstvo, in so pri njem udeležene suhozemska vojska, mornarica in letalstvo. Celo policija spada, kar se zatiranja prevratnih gibanj tiče, pod skupno poveljstvo.
Politična skrb vlade pa sloni zlasti na bodočih (daljnih) volitvah. Upajo,
kakor jo izvaja marksist Allende. Dasi -e vse vedno bolj kaže kot spretno prikrit boj znotraj marksistično-komuni-stične Allendejeve koalicije za nadvlado, pa se Allende še vedno ‘trudi, da bi dal svoji vrsti socializma human obraz, svojim komunističnim tovar:šem-na-sprotnikom pa nadel maske navadnih terorističnih kriminalcev. V svojem boju za oblast pa mu včasih spodleti in postane smešen, kakor se je n. pr. zgodilo pretekli teden, ko je še sredi policijske preiskave hitel po radiu zatrjevati, da so zajeU ‘tudi „nekega japonskega ekstremista, ki je pomagal čilskim ekstremistom. Ne morejo ga za-shšati, ker ne govori špansko. Toda policija ga bo že prisilila, da bo govoril.“ Ves svet se smeje Allendeju, dasi Čilencem pri vsej farsi ne gre na smeh.
Sovjeti so doživeli spet nov politični propagandni poraz, ko je za politično zaščito prosil v Angliji njihov drugi najvišji vesoljski strokovnjak inž. Anatoly Fedosejev. Bil je namestnik vod’e 80 članske sovietske delegacije na letalsko razstavo v Pariz ter je tam izkoristil priliko in ušel v Anglijo. Naslednji dan po Fedosejevem pobegu je bila skoro vsa sovjetska delegacija iz Pariza odpoklicana v Moskvo.
V Sydneyu v Avstraliji nobeden od devetorčkov, ki so se rodili v družini Brrderick, ni preživel teden dni.
Potem sem se preselil v Celje, na Štajersko in mi delovanje ljubljanskih umetnikov ni bilo več tako poznano.
A prišlo je do priložnosti podariti nadškofu dr. A. B. Jegliču mašno obleko za pontifikalno mašo. Obleka je bila | poverjena gospe Heleni, a brez dvoma je sodeloval pri njej tudi mož, gospod Ivan.
Nekako v to dobo spada tudi „spor“ z arh. Plečnikom. O tem ne vem drugega kot 'to, kar je izšlo po listih in v publikacijah. Država kljub mnogim intervencijam biblioteke ni hotela postaviti. Kupljen je bil zanjo že prostor. Oba arhitekta, Vurnik in Plečnik, sta napravila načrte in jih objavila. Bilo je 'tudi nekaj medsebojnih očitkov, a bilo ni izrecnega tekmovalnega načrta, a Vurnikov projekt je bil dosti večji in dražji, estetski videz je pa zaostajal za Plečnikovim, ki je obveljal. Veliko delo ie bila modernizacija šentpetrske cerkve v Ljubljani, za katero je ustvarila mozaik ga. Helena.
Kakor že po prvi, so najbrž tudi po partizanski vojski nastali spomeniki padlim borcem.
Čeprav je ta pregled verjetno deloma prekratek, nam vendar kaže Vurnika kot dolgoletnega umetnika-arhitekta, ustvarjalca božjih umetnin, za katere naj ga Bog poplača.
Marijan Marolt
da se bodo predstavile tri velike ljudske zaveze, kar bi dalo izvoljeni vladi moč in kontinuiteto. Ena teh grupacij naj bi bila zaveza „La hora del pueblo“, ki jo tvorijo radikali, peronisti (legalni) ter druge manjše stranke. Druga je „Encuentro Nacional de los Argentinos“, ki je levičarsko usmerjena. ‘Sredino pa bo menda tvorila nova zaveza, ki jo organizirajo krščanski demokrati. Po sedanji latinskoameriški težnji bo usmerje-ra s sredine proti levi.
Kot pa je notranji položaj precej zapleten, tako je Argentina v zunanji politiki dosegla prav te dni dvoje lepih uspehov. Prvi je bil dosega pogovorov med argentinskimi in angleškimi predstavniki, ter predstavniki prebivalstva Malvinskih otokov. Ti razgovori naj bi prinesli kot sad večjo fizično povezavo med otoki in celino. Malvine Argentina zahteva kolt del narodnega ozemlja, so pa trenutno (že več kot stoletje) pod angleško oblastjo. Ni tajnost, da bi angleška vlada otoke predala, ker so zanjo antiekonomični in že brez strateške vrednosti. Vendar se boji domačega javnega mnenja. Sedanji pogovori naj bi bili prvi korak k dejanski navezavi otočja na argentinsko suverenost.
Drug uspeh pa je bil obisk paragvajskega zunanjega ministra v Buenos Airesu. Dr. Sapena Pastor, ki svoje mesto zavzema že celih petnajst let, je bolj naklonjen brazilskemu vplivu, ki izza Amazonke sili na južni kontinentalni kot. Med svojim obiskom v argentinski prestolnici pa je podpisal več pogodb, kjer je pristal na nekatera argentinska stališča glede izkoriščanja vodovja reke La Píate in njenih pritokov, in to proti brazilskim interesom. Opazovalci ta uspeh pripisujejo vestnemu in bistremu delu argentinskega zunanjega minstra dr. Del Pablo Parda, ki si je s tem svoj položaj gotovo zelo utrdil. Nekateri opazovalci so namreč že vedeli povedati, da bo kmalu izstopil iz vlade. V sedanjih argentinskih razmerah je to nekaj normalnega — na žalost.
WVWVWWWWWWWtW.VA'
Očetje in otroci
Zveza komunistov v Zrenjaninu v Srbiji si že dalj časa prizadeva obnoviti in pomladiti svoje vrste, ki jih je zapustilo precej starih lastnikov rdečih knjižic (partijskih legitimacij). Tako se je nedavno tudi sekretar osnovne organizacije v zrenjaninski III. gimnaziji pogovarjal z dijaki o njihovem sprejemu v partijo. Več kot 50 fantov in deklet je izrazilo željo, da bi stopili v partijo.
Ko je sekretar pojasnil, da članstvo v partiji „ne prinaša prednosti in u-godnosti (kako jim je lagal!), temveč le obveznosti in ideologijo komunizma“, so se odločili za en dan premisleka in za pogovor s starši.
Naslednjega dne so se odločili vstopiti v partijo c— štirje učenci.
„Tako torej stara zgodba o očetih in otrocih tudi v najnovejši verziji zgovorno pripoveduje o — bolj izkušeni generaciji,“ piše beograjsko partijsko glasilo Borba.
WVWW.V.VAW.,AW.VW'»W
Goriška in Primorska
(Nad. s 1. str.)
mu nasilju in kako so karabinerji sprožili več preiskav pri duhovnikih, ki po zadnjem koncilu uporabljajo slovenski jezik v bogoslužju. Zahteval je, naj se zavrnejo vsa poročila SIFAR-ja, SID-a, karabinerjev in policije, se prekličejo vsi fašistični ukrepi in se s tem vrne popolna svoboda in dostojanstvo vernim državljanom in nadiškim duhovnikom slovenskega porekla. Opozoril je na čudna dvoličnost deželnih oblasti, ki poznajo Slovence s Tržaškega in Goriškega, ne omenjajo pa videmskih Slovencev, čeprav pripadajo isti manjšini. Zahteval je za slovensko manjšino v videmski pokrajini slovenske šole. Čakati, da jih bo zahtevali ljudstvo samo, je zgolj izigravanje tega ljudstva, ki so mu po stoletnem raznarodovanju in zatiranju vsilili prepričanje, da so take zahteve protiitalijanske in zato nezakonite. Danes se bori Cerkev proti vsakršni krivici in proti vsakemu teptanju človeškega dostojanstva. Zato odklanja zakristijsko krščanstvo, ker je preživelo in nastopa zoper vsako krivico, kjerkoli se pojavi, ker krivica na zemlji človeka ne približuje nebesom.
AÑO (LETO) XXX (24) No. (štev. 25
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIKe* 24. junija 1971
Kontinuiteta
Na severni polobli je mladina pravkar končala svoje letošnje šolsko leto, na južni ga je pravkar začela. Na severni polobli se je z zaprtjem univerzitetnih poslopij končalo tudi leto študentovskih nemirov, na južni polobli so se z odprjem univerz znova začeli študentski nemiri. Iz leta v leto enako, kakor začaran krog.
Ob tem se človek zamisli, ob mladini, ki raste doma v Sloveniji, ki raste med nami v emigraciji in po vseh kontinentih. Njena je bodočnost, njenih narodov bodočnost bo takšna, kakršna bo v bodočnosti ta mladina. Naš slovenski narod ni izvzet.
Večina mladine, ki je na severni polobli končala svoje študije in dobila diplome in ki na južni letos obiskuje zadnje leto univerzitetne avle, je bila rojena tri ali štiri leta po koncu druge svetovne vojne. Enajst let so bili ti mladinci stari, ko je John Kennedy vodil volilno kampanjo v ZDA, štirinajst let, ko je bil ubit, malo manj, ko je izbruhnila raketna kriza med ZDA in ZSSiR in je bil svet na robu atomske vojne, šestnajst let, ko se je vietnamska vojna razvnela tako, da še danes traja. Tako mladina na Zahodu.
In za železno zaveso: strahot ljudskih sodišč se ne spominja, ker se je komaj izkobacala iz plenic. Gospodarske in duhovne krize pa si sledijo druga drugi, duhovna samota brezbožja, ki se je spominja na Zahodu in na Vzhodu je doba nemirov, sprememb, zmešnjav, dvomov in skušnjav.
Toda in morda prav zato je ta mladina polna paradoksov, a ne išče usmiljenja. Ni bilo doslej v zgodovini generacije, ki bi več govorila o predanosti stvari, kakor današnja, toda kaže, da se upira ostati predana vse življenje enemu samemu možu ali eni sami ženi. NI bilo generacije v zgodovini, ki bi govorila več o predanosti stvari, kakor da-našnia, toda prav to generacijo je tako težko pridobiti za predanost koristnemu delu. Ni bilo generacije, ki bi več govorila o velikih političnih in družbenih vprašanjih modernega časa, kakor današnja, pa je tudi ni bilo, ki bi tako neprizadeto razpravljala in pisala o vseh teh problemih. Malokdaj ali morda nikoli še ni bilo združene tolike fizične in inte’ektualne energije, pogosto v eni sami osebi, kakor se to dogaja danes, pa tudi ne trošenih takšnih količin fizične in intelektualne energije za utopije kakor dandanes.
Moderna generacija govori o demokraciji pa večina noče in ne sodeluje v demokratskem procesu. Pritožuje se, da je moderna doba izgubila čut za individualnost, pa drvi kakor drhal v tolpah po mestnih ulicah. Obsoja moderno, na zahodu ji pravijo potrošniško družbo, ki jo tudi Vzhod uvaja, da je kriva vsega (katerega ne povedo), zla, pa' se je krčevito oklepa in hvali do neba lagodno življenje in telesno udobje, ki ji ga ta obstajana družba nudi. Aktivna je ali hoče biti na vseh področjih človeškega udejstvovanja, toda je kljub svoji aktivnosti kakor utrujena in zlasti — veselja.
Na splošno je vladalo prepričanje, med prvo svetovno vojno od 1914—1918 in po njej in je vladalo prepričanje med drugo svetovno vojno od 1939 do 1945 in po njej, da so vojne tiste, ki so krive nereda in zmede v svetu- Sledilo je prepričanje, da je gospodarska zmeda tista, ki ruši družino in dom in narobe. Oboje deloma drži, toda ne stoodstotno. Ko se oboje, vojna in gospodarska zmeda, umakneta v zgodovino, še vedno ostaja, in tu je jedro celotne človeške problematike, moralna zmešnjava.
Moralna zmešnjava, ki je posledica nemoralne politike Zahoda in Vzhoda. Izhod iz nje je poglobitev vase, posameznikov, narodov, držav in vsega človeštva, v globine duhovnosti in moralnih vrednot.
Velja za posameznika, kakor za sleherni narod, tudi za naš slovenski narod. če bo hotel obstati.
Kar je še krščanske civilizacije, je ne bo obstalo in kar se je je porušilo, se je ne bo obnovilo z iluzijami, da bi
DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE - UTVARE
IN RESNICA
NASPROTOVANJE KOMINFORMU
Pred boljševiško oktobrsko revolucijo (leta 1917) so komunistični revolucionarji v Rusiji širili dvoje gesel: Zemljo tistim, ki jo obdelujejo! in pa Tovarne delavcem! Po komunistični zmagi niso niti prvi dobili obljubljene zemlje niti drugi obljubljenih tovarn. Vse je vzela država v svojo lasti ter je v kolhozih in državnih tovarnah z velikim policijskim in vojaškim pritiskom — ki je bil hujši od carskega — izže-mala delavsko množco, za katere pravice je preje visoko dvigala rdečo zastavo.
Podobno se je zgodilo v Jugoslaviji. Takoj y letu 1945 je komunistična o-blast vzela produkcijska sredstva v svojo last. Niso pa imenovali ¡te lastnine „državno“ lastnino, ampak „družbeno“, čeprav je bila v zemljiški knjigi vpisana na državo. Ko pa je leta 1948 Ko-minfcrm izključil Jugoslavijo iz komunističnega bloka, je hotel dati Tito Jugoslaviji novo — od sovjetske ureditve različno — družbeno ureditev. Kar ni hotela izvesti Sovjetska zveza, to je hotel Tito vsaj deloma izpeljati: tega sicer ne, da bi dal kmečkemu delavstvu zemljo, pač pa, da bi industrijskim delavcem izročil tovarne, v katerih delajo. Tako se je iz nasprotovanja Kominfor-mu rodila ideja delavskega samoupravljanja, ideja, ki naj bi delavcem v Jugoslaviji in vsemu svetovnemu proletariatu dokazala, da je komunizem Ti-‘ovega kova neprimerno boljši kot sovjetski centralistični državni kapitalizem. Tn resnično se je mnogim komunistom in socialistom v zapadnem svetu zdela Titova rešitev mnogo boljša od sovjetske — vsaj do nedavnega, ko so se v iugoslovanskem samoupravljanju pokazale velike in skoraj nerešljive razpoke.
Samoupravljanje — samoprevara
Tito je bil prepričan, da si bo z u-resničenjem načela, da naj delavstvo samo upravlja svoja podjetja (kar je zahteval krščanski socialni nauk že davno pred Titom) pridobil splošne simpatije doma in po svetu in dvignil svoj ugled ter tako zadal velik udarec Ko-minformu. Bil pa je tudi prepričan, da se mu bo posrečilo to delavsko samoupravljanje, tako organizirati, da bodo v vsakem podjetju imeli vodilno besedo in izvajali vso kontrolo zanesljivi par-trci, ki bodo dobivali navodila iz svoje partijske centrale in da torej delavstvo ne bo moglo podjetja tako „samoupravljati“, kakor bi hotelo. Za lepo masko se je torej že od vsega početka skrivala bridka prevara. Bučno govorjenje o delavskem samoupravljanju kot o čarobnem sredstvu, ki bo rešilo v Jugoslaviji vse probleme — politične, gospodarske in socialne — je bila le propaganda. Saj se ni še nikdar in nikjer zgodilo, da bi dala komunistična partija vajeti iz svojih rok in dopustila resnično demokracijo.
Toda ta načrt se Titu in njegovemu glavnemu sodelavcu na področju samoupravljanja Kardelju ni posrečil. V začetku so partijski fukcionarji res obvladali delavske svete in upravljali tovarne po načrtih, ki so prihajali iz partijske centrale. Toda delavstvo je kmalu spoznalo, da ti partijski agenti ne ščiijo delavskih interesov, ampak zgolj partijske in državno-centralistične interese. Zato so na vodilna mesta v delav-
bilo mogoče izumiti kak nov politični trik ali improvizirati kakšno novo politično geslo, ki bi ga rešila. Našo slovensko krščansko civilizacijo je mogoče rešiti in jo ohraniti samo s ponovnim odkritjem in obnovo resnice in z vzpostavitvijo kreposti, na katerih je bila zgrajena.
Izguba časa in energije je zreti v zastrto bodočnost in hlastati za nekimi novimi in magičnimi razodetji, ki naj bi pokazala, kaj naš narod potrebuje, da bo živel. Ne skoki iz praznine v praznino, moralno ali politično, temveč zgodovinska kontinuiteta mu je zagotovilo bodočnosti. Zgodovinska kontinuiteta, ki ji je porok mladina, ki ve, kaj hoče.
skih svetih volili ljudi, ki partijskih navodil niso upoštevali. In tako se je zgodilo, da so delavski sveti čisto po svoje upravljali tovarne in gledali zlasti na to, da so čim večji del dobička razdelili med delavstvo. Niso obnavljali tovarniške opreme, niso nakupovali novih strojev, niso ustvarjali fondov za avto-financiranje podjetja, niso hoteli prispevati za partijske in splošno družbene potrebe. Le v redkih podjetjih je bilo '‘oliko zrelosti in uvidevnosti, da je delavstvo mislilo tudi na daljno prihodnost.
Namesto gospodarskega razmaha je nastal gospodarski zastoj in z njim brezposelnost, glede katere je Tito po končani vojni glasno izjavljal, da je to "nak kapitalističnih držav in da tega v komunistično urejeni družbi sploh biti ne more.
Zgodilo se je, česar si Tito, Kardelj in njihovi sodelavci niti malo niso mogli predstavljati, da bodo namreč z delavskim samoupravljanjem sami prevarani. Partija ni imela z uvedbo samoupravljanja resnih in iskrenih namenov. Nastalo je, kakor smo videli, iz nasprotovanja Kominformu in kot demagoško propagandno sredstvo za dosego popularnosti. Sedaj pa je postalo orožje, ki se je — kakor bumerang — obrnilo zoper nje same. Prof. Pašič je v partijskem glasilu „Socijalizam“ odkrito zapisal, da je direktna demokracija (predvsem splošna in tajna volilna pravica) v samoupravljanju v svojem bistvu nasprotna sistemu monopolnega partijskega vodstva. Torej samo eno ali drugo: ali imamo samoupravljanje, pri katerem odločajo delavci brez vsakega pr:-t’ška od zgoraj, ali pa'vodi vse družbeno- ‘življenja partijsko', vodstvo,-ur o-ziraje se na delavske zahteve in želje.
Protislovje
Tito je šel v samoupravljalni demagogiji tako daleč, da je dovolil, da so pred nar tedni na drugem kongresu delavskega samoupravljanja v Sarajevu sklenili, da je pod določenimi pogoii dovoljena stavka. Pogoji za ¡tako stavko se, da moralo delavci vsaj 7 dni pred ustavitvijo dela sporočiti vodstvu pcd-ietja in komun svoje namere. V tem času bo skušala komisija, sestavljena iz zastopnikov delavcev, podjetja in komune rešiti spor.
V „kapitalističnih“ državah je stavka delavčevo orožie zoper gospodarja, podjetnika sli podjetniško družbo. Proti komu pa stavka delavstvo v Jugoslaviji? Država, pravijo, je v rokah delavstva, tovarna je njihova last in oni io upravljajo, kar je jasno zapisano v nredpisih o samoupravljanju. Torej stavkajo delavci proti samim sebi. Ali ni to protislovje in kar pravi nesmisel ?
To protislovje je mogoče razumeti samo na ta način, ako vemo, da je ¡sicer lepa ideja o delavskem samoupravljanju nastala iz gole demagogije. Tudi pravica do stavke ni bila resno mišljena. Je sicer zapisana v pravilniku o delavskem samoupravljanju, toda pogoji so taki, da bi mogla partija vedno preprečiti izbruh stavke.
Krize, krize.. .
Delavsko samoupravljanje v Jugoslaviji, k inaj hi bilo neko čudežno zdravilo za vse družbene bolezni, je zašlo v težko krizo. V ¡Sarajevu so o tej krizi mnogo govorili. Bilo je tam navzočih 2258 delegatov podjetij. Uspeh razgovorov in skle-nanj ie, da niso našli zdravila za o-zdravljenje krize in da je vse ostalo pri starem, in da je kriza vedno večja. Ta kriza pa ni samo gospodarska, je tudi politična in obstoja v sporih med narodi in republikami zaradi nepravične razdelitve pravic in bremen. Na tajni konferenci komunističnih prvakov na Brionih so ugotavljali, da ta politična kriza slabo vpliva na gospodarstvo in da se bodo z rešitvijo politične krize rešili tudi problemi samoupravljanja.
BHžnia prihodnjost bo nokazala ali je pomeščanieni in zmaterializirani komunizem sploh sposoben ozdraviti številne krize, v katerih se nahaja naša domovina. Dvom je več kot utemeljen.
Srn. R.
Más trabajo y menos consumo
En un reciente discurso Fidel Castro habló nuevamente acerca del trabajo y del rendimiento. Una vez más fue para exigir a los trabajadores cubanos mayores esfuerzos. Evocó las normas de trabajo en vigor en 584 centros y que deben extenderse, antes que finalice el año, a 1500 centros. También elogió la nueva ley, puesta en vigor recientemente y que sanciona con severidad la „pereza“ y reprochó la “falta de conciencia en el partido, entre los administradores y los obreros”. En fin, como siempre, Castro pide aún mayores sacrificios.
Este curioso régimen, en el que se debe trabajar cada vez más y consumir menos, conduce sin embargo al fracaso económico. Castro ha anunciado que 'a producción de tabaco será este año 40% inferior a la del año último. En cuanto a la producción azucarera, después del desafío de los 10 millones de toneladas de 1970, que no pudo alcanzar y que arruinó la economía cubana, según su propia confesión, Castro estableció para este año objetivos más modestos: 6.650.000 toneladas, es decir, menos que lo que se producía antes de la revolución. Pero ahora hasta el modesto objetivo parece difícil de alcanzar y la producción no supreará los cinco millones de toneladas. Castro se verá obligado, una vez más, a reconocer el fracaso de su régimen.
Ver dela in mani potrošnje
Pred kratkim je imel Fidel Castro govor, v katerem se je ponovno nanašal na delo in proizvodnjo. Zopet je od kubanskih delavcev zahteval večjega napora. Omenjal je nove delovne norme, ki so jih vpeljali v 584 delovnih centrih in ki jih bodo pred koncem leta razširili na 1500 središč. Pohvalno se je izražal tudi o noven; zakonu, ki strogo kaznuje „lenarjenje“ in očital „pomanjkanje zavesti v stranki, v administraciji in med delavci'“. Enostavno, Kastro, kot vedno, zahteva večjih žrtev.
Ta čudni režim, v katerem se vedno več dela in manj potroši, pa kljub temu pelje v gospodarski polom. Kastro je objavil, da bo tobačna proizvodnja letos za 40% nižja kot lansko leto. Kar pa :se tiče pridobitve sladkorja, je potem, ko si je zadal nalogo, da bodo v letu 1970 pridelali 10 milijonov ton sladkorja, kar še daleč ni mogel doseči in je sam priznal, da je napor pokopal kubansko gospodarstvo, za letos napovedal bolj skromen cilj: 6.650.000 ton, kar predstavlja manjšo proizvodnjo, kot pa so jo pridelavali pred njegovo revolucijo. Sedaj pa kaže, da niti tega skromnega cilja ne bo mogoče doseči in proizvodnja ne bo presegla 5 miljionov ton. Kastro bo moral ponovno priznati polom svojega režima.
Stalna razstava kiparja Gorše ta v na Koroškem
Kortah
Kakor je znano, se je kipar France Gorše, iz Severne , Amreike preselil v ■Evropo v Rim. Tam se je seznanil s sinom ing. L. Murija iz Kort na Koroškem. Ta ga je povabil, naj se za stalno naseli pri njem, odkoder bo lahko v miru ustvarjal svoja dela, ki jih rezbari in oblikuje za koroške in slovenske cerkve po Gorenjskem in drugod že onstran v Jugoslaviji. Ko je prišel s svojim ateljejem v Korte, je prišla gospa Murijeva na idejo, naj bi tu odprl svojo stalno razstavo, kjer bi si slednji turist v kateremkoli času lahko ogledal njegove stvaritve. Kiparju je bila ta misel všeč in, ko so mu dali nekdanje župnišče na razpolago, je tam priredil svojo „Goršetovo galerijo“.
Na Binkoštni ponedeljek je bila odprta stalna razstava. Koroški slov. in nemški časopisi so že pred tem pisali v svojih listih o njem, po lanski razstavi v galerij Slama v Celovcu, dobro znanem in uspelem kiparju.
Tako se je 31. maja zbralo v Kortah veliko koroških rojakov, pa tudi Angležev in Nemcev od drugod. Domači koroški in oberski pevski zbor je ob tej priložnosti zelo ubrano zapel nekaj domoljubnih pesmi, tudi „Rož, Podjuna, Zla“ in s tem postavil kulturni okvir kultu1 rnemu dogodku. Župnik č. g. Hol-
mar iz Obirskega je v svojem govoru poudaril poslanstvo umetnika, ki dviga in plemeniti človeka in pomen take stalne galerje za umetnostno vzgojo Ijud-sva kakor tudi turistično privlačnost za tujce. V koroškem Našem tedniku je z 'epim člankom registriral ta kulturni dogodek v slovenski gorski vasi dr. V-Inzko, v katerem je poudarjal, da je to posrečena misel, pomembna za vso slovensko Koroško. Priznanje je dal gospe Zinki Murijevi, ki je „kot dobra poznavalka umetnosti bila gonilna sila pri vseh pripravah.“ Kipar Gorše je razstavil za odkritje 50 svojih umetnin, nastalih v zadnjih dveh letih, ustvarjenih iz gline, lesa, brona in bakera, več skic za dela v načrtu ter tudi črno-belih risb. Predvsem so kritiki poudarjali vrednost del v lesu ter v takoimenova-nem „orešeu“, zmletem orehovem lesu, ki da možnost lažjega oblikovanja in ga je Gorše vzljubil. Kakor vemo, pripravlja sedaj Gorše pet metrov visoki „totem“ leseni steber, ki bo predstavljal v simbolih razvoj časa v človeški zgodovini. Postavljen bo pred hišo ter bo že oddaleč vabil na stalno umetniško razstavo v „Goršetovi galeriji“ visoko v slovenskih koroških planinah.
Goriška i«
OBČNI ZBOR SLOVENSKE SKUPNOSTI
Redni občni zbor Slovenske skupnosti je bil letos zamišljen kot kongres, ki je trajal dva dni. Tako naj bi mogli vsi č’ani v miru pretresti organizacijske in politične probleme skupnosti, premeriti izhojeno pot in začrtati nove smernice, ki bodo vodile Slovensko skupnost v prihodnji poslovni dobi.
Občni zbor je potekel v dvorani Fin-žgarjevega doma v Opčinah 8. in 9. maja. Otvoril ga je predsednik zbora Ivan Prinčič. Sledila sta pozdrava gostov: v imenu Slovenske levice je pozdravil zborovalce prof. Ubald Vrabec, v imenu Goriške SDZ pa Albin Šuligoj.
Glavna poročila zborovanja so podali predsednik Slovenske skupnosti dr. Zm-ko Harej, politični tajnik dr. Drago Legiša in deželni svetovalec dr. Drago Štoka. Krajša poročila pa so še naslednjega dne prof. Maks Šah o šolskem problemu, inž. Vreme o regulacijskih načrtih, prof. Tula o vlogi Slovenske skupnosti, prof. Peterlin o mladinskem
Primorska
vprašanju, Igor Tute o Mladinski skupini in Marij Maver o dveh dodatkih členom pravil Slovenske skupnosti.
Razpravi je sledila razrešnica vodstvenim organom in volitev.
TEŽAK POLOŽAJ BENEŠKIH SLOVENCEV
V petek 4. junija ¡so bili pri predsedniku deželne uprave Furlanije—Julijske Benečije sprejeti slovenski zastopniki. ObmTi so se nanj, da naj pri centralni vladi v Rimu posreduje, da bodo Slovenci vendar že prišli do pravic, ki jim po naravnem pravu in po ustavi pripadajo. Najbolj trpko sliko je podal predstavnik beneških ¡Slovencev.
Duhovnik Emil Cencič iz Beneške Slovenije je najprej Berzantiju dejal, naj se ne čudi, če je tudi duhovnik v tem odposlanstvu, saj so bili duhovniki iz Nadiških dolin vedno varuhi krajevnega slovenskega izročila, čeprav v italijanskem okolju. Navedel je več primerov, kako so tudi cerkvene oblasti v Vidmu popolnoma podlegle fašistične-
(Nad. na 2 str.)