AÑO XSfXIV (28) Štev. (No.) 36
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 4. septe'mbra 1975
Mindszenty$evi spomini
Izšli so že pred nekaj meseci v madžarskem in nemškem jeziku, tako, kakor jih je lastnoročno pisal avtor sam in jih dokončal malo pred svojo smrtjo. So debela knjiga večjega formata, ki bralcu pokaže v presenetljivi enostavnosti tragedijo cerkvenega dostojanstvenika, ki se je dal zlomiti, ni se pa dal upogniti nikomur, in nikdar, kadar je šlo za brambo verskih in človečanskih pravic ljudstva, ki mu je bil pastir in ki je bil tudi za ceno naj večjega trpljenja in najhujših ponižanj brezkompromisen v svojih odnosih do komunizma.
Branje te knjige človeka pretrese do mozga. Njena vsebina ni propaganda proti komunizmu, ni obtožba komunističnih metod, ni krik po maščevanju ali po kaznovanju krivcev, niti ni prošnja za pomilovanje ali usmiljenje, ampak je le preprosto napisan opis do-dogkov, katerim je bil osrednja osebnost •Toszef Mindszenty, ki ga je komunizem skušal do dna ponižati in telesno in duševno uničiti predvsem kot človeka, ki je kristjan in ki ljubi svoj narod. Časti kardinala in kneza-primasa ogrske cerkve so nudile trinogom le nove motive za čimbolj prostaško in brutalno ravnanje v jetnikom, ki je padel v roke nečloveški justici.
Mindszentyjevo žalostno usodo je delilo že milijone drugih žrtev komunizma, da so po ječah ne le v Rusiji ampak tudi po „osvobojenih“ deželah trpele množice laikov in duhovnikov in veliko škofov. Mnogi se iz ječ niso več vrnili. Ogrski primas ni edini kardinal, ki je okusil rdeče ječe in rdečo justico. Kdo ne pozna imen kakor Slipy, ukrajinski primas, ki je skoro dve desetletji preživel v ječah in internaciji, ali imen čeških kardinalov Berana, ki so ga trinogi spustili iz ječe samo umreti in njegovega tovariša Trolita, ki se iz ječe ni več vrnil in končno nam najbližjega: hrvaškega kardinala Stepinca, junaškega branitelja narodnih in verskih pravic.
O kardinalu Stepineu je napisan obširen življenjepis, o ostalih ne vemo, ali je kdo kaj pisal — sam — ali pa kdo drugi o njihovem trpljenju. V prvih krščanskih časih je Cerkev dala pisati „Acta martyrum“, kjer so na preprosti način opisana mučeništva kristjanov, ki so raje pretrpeli muke in dali življenje, kakor da bi zatajili svojo vero. če danes beremo te opise, se nam zdi otroško preprost način, kako so se tedanji trinogi maščevali nad svojimi žrtvami, v primeri s satansko refinira-nostjo komunistične justice in policije, ki skuša svojo žrtev ne le telesno dovesti do popolne izčrpanosti, ampak hoče zlasti streti njeno osebnost, ukloniti njeno odpornost in doseči, da obtoženec na vse pristane, vse prizna, vse podpiše, ker nima več v oblasti svoje volje.
Vse te stvari opisuje rajni kardinal kot registrirni stroj, ki enostavno našteva dogodke, ki jim je bil on osrednja osebnost. Bil je že dvakrat prej v zaporu: prvič med rdečo revolucijo Bela K^utaa po prvi svetovni vojni, ki je prej končala, predno je rdeči rabelj mogel seči po njem, drugič pa za časa Hitlerjeve okupacije, ko se je boril za pravice svojega ljudstva.
Nad vse zanimivo so poglavja, kjer avtor obširno opisuje postopno boljše-vizacijo svoje domovine, pod strogim nadzorstvom rdečih ruskih čet in policije, ki je po nekaj letih dala Madžarski popolnoma rdeče lice.
V boju proti taki nasilni boljševiza-čiji je bil Mindszenty neizprosen in neuklonljiv. Nikdar ni posegal na politično polje, toda komunizmu je zahteva po verski vzgoji, po osebni svobodi vesti, po pravicah Cerkve pri oznanjanju vere in morale politika in nedovoljeno vmešavanje Cerkve v javne zadeve.
Komunizem zna hitro dobiti zadostne razloge za aretacije in sodne obravnave. Kardinala so aretirali in odpeljali v naj zloglasne j še zapore na policiji, kjer je preživel dolge tedne preiskovalnega zapora, pretepen, obrcan in opljuvan
GENERALI TUM V JUGOSLAVIJI?
Superar las dificultades
En una reciente alocución el Arzobispo de Córdoba, cardenal Raúl Francisco Primatesta, abordó la situación por la que atraviesa la Argentina y sostuvo que “estamos viviendo momentos difíciles y amargados. La violencia ciega y estéril —agregó— cobra nuevas víctimas en momentos en que la Patria necesita más que nunca del esfuerzo abnegado de todos para superar, en paz y justicia, las dificultades”.
Puntualizó que “es un deber ineludible de todos y cada uno, como Iglesia pastores y fieles, aportar su contribución personal a la solución de los males de la Patria, mediante un renovado y eficaz esfuerzo de fidelidad a Dios y a sus mandamientos, una oración asidua y humilde al Señor, una penitencia individual y social sincera y perseverante.”
“Aquí sobran las declaraciones —destacó— se necesita una mirada sincera al propio corazón y la fe que haga obrar. Pareciera que el Señor, siempre misericordioso porque es amor, nos hubiera dejado de su mano Algunos se preguntan en estas circunstancias ¿qué dice la Iglesia? Los pastores de la Iglesia han hablado ya con claridad y repetidas veces, sea en conjunto, sea individualmente. Nadie ignora la doctrina y la posición de la Iglesia. Pero se siente el cansancio ante declaraciones que no son oídas o no son cumplidas”.
Agregó que “más importante que hablar de compromiso, es sentirnos comprometidos como cristianos y en cuanto tales, y preguntarnos como Iglesia qué debemos hacer en este momento histórico y en concretas circunstancias, todos, pastores y fieles, cada uno desde su propia vocación y situación. En esto —señaló— debemos tener una conducta clara y coherente: si es verdad, como lo es, que los males qué' padecemos radican en última instancia en el mal moral que anida en el corazón humano, en el pecado (llámese egoísmo, soberbia, odio, ambición, avaricia, injusticia, lujuria impiedad etc.), la consecuencia lógica es que ,a solución más profunda reside en la penitencia y en la conversión. Si el mal es pecado, el repudio es la penitencia”.
Verjetno ni bilo v zvezi z odhodom kakega diktatorja iz politične pozorni-ce toliko ugibanj kdo bo njegov naslednik in dedič, kakor je to v Titovem primeru. Je pa tudi Jugoslavija obtežena z izredno kompliciranimi problemi tako v notranjem kakor zunanjem političnem pogledu.
Tudi opazovalci in dopisniki raznih svetovnih listov v Beogradu pazno zasledujejo razvoj in stanje v Jugoslaviji ter iz raznih statistik in dogodkov delajo zaključke za bodočnost. Tako je na primer beograjski dopisnik švicarskega tednika „Die Weltwoche“ Peter Millard, nedavno v navedenem listu objavil članek, v katerem kaže na pomembnost o-boroženih sil v Jugoslaviji in se sprašuje, če naj morda generali rešijo Titovo dediščino. Millard najprej pokaže na stanje v Jugoslaviji, kakor ga vidijo tudi tuji opazovalci: najvišji odstotek brezposelnosti v Vzhodni Evropi, proračunski deficit in prezadolžitev države, domnevni poskusi stalinističnih in drugih udarov, težnje po decentralizaciji partije in sindikatov, grozeča nevarnost vrnitve stotisoče delavcev (Gastarbeiter jev) zaposlenih začasno v Za-padni Evropi, konflikti v zvezi z na rodnimi manjšinami in spori med Sroi, Hrvati in Slovenci. Ves ta dozdevni kaos, nadaljuje dopisnik, drži še vedno skupaj s trdo roko Tito, ki je nedavno izpolnil 83. let. Toda rešilni av+o je nekaj mesecev stalno vključen v spremstvo Tita, ki je bolan in menja neprestano svoje bivanje tako, da hodi iz ene v drugo številnih rezidenc, ki jih ima. Poleti se umakne v gorate krale Slovenije, pozimi pa v milo podnebje otoka Brioni.
od vsakogar, ki se je hotel znašati nad njim. Dali so mu ležišče v prostoru, polnem najpokvarnejših izmečkov rdeče policije, ki so mu morali onemogočati počitek in spanje. Zasliševali so ga noč za nočjo po večkrat in prekinili so zasliševanja z novimi mučenji. Vsak dan so ga preiskali zdravniki, ki so imeli nalogo ne nadzirati njegovo zdravje, ampak preiskušati delovanje drog, ki so mu končno zlomili ne le voljo, ampak spremenili so njegovo osebnost, celo njegovo zunanjost.
Prišla je inscenacija njegovega procesa, obsodba in začetek križevega pota po najslabših ječah in najslabših celicah v njih, vedno sam, brez dovoljenja za maševanje, brez brevirja, brez vsake knjige ali časopisa.
Upor naroda proti rdečemu terorju leta 1956 so kmalu zadušili ruski tanki in padalci. Kardinala so pravočasno rešili ječe, ga pripeljali v glavno mesto med nepopisnimi ovacijami ljudstva. Zatekel se je na ameriško poslaništvo in dobil pravico azila, še predno se je rdeči obroč strnil na novo nad obupanim narodom.
: Sedemnajst let je preživel kot gost Američanov. Le malo stika je imel s svojimi rojaki. To mu niso dovoljevala mednarodna pravila. Molil je, študiral in pisal. Tam je nastal glavni del spominov: opis njegovega mučeništva.
A mučeništva še ni bilo konec. A-meričani so se ga naveličali. To mu je v obzirni obliki dal vedeti sam Nixon. Še več. Vatikanski diplomaciji je postal ovira pri zasilni ureditvi razmer med rdečo vlado in cerkvijo na Madžarskem. Rdeči so zahtevali odstranitev kardinalovo kot prvi pogoj za pogajanja.
Upoštevajoč posebne želje vatikanske diplomacije, je končno pristal, kot sam pravi v pismu papežu, „na najtežjo žrtev svojega življenje,“ da zapusti svojo domovino in se naseli v inozemstvu, pod pogojem, da še ostane primas ogrski. Tudi ta pogoj ni dolgo držal. Po dolgih pogajanjih je prišlo do tega, da je bil na zahtevo rdeče vlade odstavljen kot nadškof in primas in se je tako moral umakniti v brezimnost, iz katere ga je kmalu rešila smrt, ki je kronala življenje novodobnega mučenca.
Ko človek konča tako branje, se za-
Je samo vprašanje časa, da odide Tito iz politčine pozornice. Po mnenju Mi-llarda so tuji opazovalci soglasni, da Hrvatu Bakariču, kot prvemu v kolektivnemu predsedstvu, ne bo po odhodu Tita uspelo, da bi dolgo držal vladne vajeti v rokah. Tudi vrhovi oboroženih sil dvomijo, da bi civilno vodstvo države mogla kaj dalj časa vzdržati kontinuiteto Titove politike.
Vojska na ključnih položajih
Dejstvo je, da imajo že danes generali zasedene vse ključne položaje tako v partiji, kakor v državni upravi. Razpolagajo z vojsko in milico in tudi vodstvo tako imenovane „ljudske obrambe“ je v njihovih rokah. Tito sam je v enem izmed govorov decembra 1971 pripisal veliko vlogo oboroženim silam, ko je dejal: „Prvi cilj naše vojske je, braniti državo proti zunanjim sovražnikom. Poleg tega pa mora braniti pridobitve revolucije proti notranjim sovražnikom.“ S tem je Tito vnaprej odobril, da je moč vojske v vrhovih partije in državne uprave tako narastla.
Titov režim vzdržuje razmeroma zelo številno vojsko. Stalno je pod orožjem v redni vojski 200.000 mož, v mornarici in letalstvu 20.000 in obmejne straže štejejo 19.000 mož. Glede oborožitve je značilno to, da je skoraj dve tretjini orožja in vojaškega materiala sovjetskega izvora. Vojska razpolaga s 1.500 tanki, letalstvo pa more računati z 275 letali. Močni so arzenali zemsMh in zračnih raket različnih tipov.
Ker ni verjetnosti, da bi imela ta vojska v doglednem času opravka z zunanjim sovražnikom, stopa vedno bolj v
misli. Spominjam se, kako se je pred 28-_leti zgražal madžarski izobraženec, ki sem ga našel v pristanišču v Buenos Airesu, kjer sem čakal naše ljudi, češ, kako je mogoče, da Slovenci, tako katoliški narod, počenjajo taka barbarstva. Tiste dni se je namreč razširila po svetu novica o surovem napadu rdeče tolpe, ki je v tržaškem predmestju skoro do smrti pretepla rajnega msgr. Ukmarja. Odgovoril sem mu, da je kaj takega povsod mogoče. Odgovoril mi je s ponosom: „Pri nas na Madžarskem se kaj takega ne more zgoditi.“ Tako še danes govore kar povsod po svobodnem svetu. Proti vsem dokazom si dopovedujejo, da komunizma „pri njih“ ne bo in če bo, bo popolnoma drugačen, kakor je bil v začetku in v krajih, kjer je nastal. Komunistični propagandi ne moremo bolj ustreči, kakor da ponavljamo to lažnjivo frazo. Komunizem se ne more spremeniti, če bi se, bi ga ne bilo več. Spreminjajo se samo zunanje oblike in taktika, vedno tako, kakor zahteva čas in kraj, vsebina pa ostane vedno nedotakljiva. Mi pa tega kar ne verjamemo.
Še druga misel. S komunizmom se da pogajati le v dveh oblikah: ali z močnejšim orožjem, ali pa z izjavo brezpogojne lojalnosti, ki slepo sprejme vse pogoje in ne zahteva ničesar, ampak le pohlevno prosi, da mu puste obstajati. To je politika zmehčanih in uklonjenih hrbtov, ki pomaga brezpravnim životariti in reševati, kar se še da. Mi, ki živimo v svobodnem svetu, jih razumemo. Ne razumemo pa, zakaj le premnogi to stanje na vse pretege hvalijo in celo proglašajo kot idealno, trdeč, da so se končno rešili prisilnega kalupa, v katerega je nekdaj politika nasilno tlačila kristjane in jim ni pustila svobode. Pa se ne. zavedajo, v kakšnem kalupu tičijo oni, ki to pišejo,
Mindszenty je bil kardinal, ki je bil primas katoliške cerkve na Madžarskem, je bil po ustavi knez, ki je imel čast vladati v imenu kralja, kadar je prišlo do medvladja, a vsi ti visokodone-či naslovi in privilegiji so prah in pepel. En naslov pa bo ostal za zgodovino in za prihodnje čase: Mindszenty je bil pričevalec svoje dobe o tem, kaj je zlo komunizma in kaj je naša krivda v borbi proti temu zlu.
Kk.
ospredje zanimanje za njeno vlogo v odločilnem trenutku, ko bo odšel Tito. Pri presojanju te vloge pa sta pomembni dve okolnosti: prvič, koliko je v vrhovih oboroženih sil zasidrana komunistična ideologija in kako so v vrhovnem vodstvu teh sil zastopane posamezne narodnosti.
Glede komunistične ideologije je znano, da število partijskih članov v oboroženih silah od leta 1964 pada. Ker ima Zveza komunistov danes 1,200.000 članov, od katerih jih je med oboroženimi silami le 68.000, nosi uniformo komaj 5% tistih, ki imajo partijsko legi-
KOROŠKA
Če bi hoteli beležiti vsak napad, vsako stavljenje ovir, vsako nagajanje in zavlačevanje, ki ga morajo prenašati koroški Slovenci v boju za svoje pravice, bi vsa ta dokumentacija znesla neverjeten obseg. Vsak mesec, vsak teden lahko registriramo kakšno malo ali veliko zapreko, kak postopek, zavlačevanje pritožbe ali kaj podobnega.
Tako tudi zadnje čase. Narodni svet koroških Slovencev ter Zveza slovenskih organizacij sta predali 14. maja v parlamentu zastopniku zveznega kanclerja ministru: dr. Christianu Bordi spomenico ob dvajsetletnici državne pogodbe. To spomenico so potem dobili vsi pristojni ministri, ki so potem izdelali svoja stališča in jih predali zveznemu kanclerju. Ob priliki razgovorov z vlado 1. julija so ministri predali svoja stališča zastopnikom osrednjih organizacij. Deželni glavar Wagner pa je obljubil, da bo to prav tako čimprei storil. Ta „čim prej“ je trajal poldrug mesec, kajti odgovor Wagnerja sta organizaciji prejeli šele — sredi avgusta.
Še drug primer. Narodni svet koroških Slovencev je zahteval prepoved Abwehrkâmpferbunda zaradi hujskaške prireditve v Vernberku letos 29. junija. Na tej prireditvi je v cerkvenih oblačilih proti Slovencem hujskal tudi gosposvetski župnik Mucher, o čemer smo v v našem listu že poročali. Namesto da bi se zveza brambovcev distancirala od njega, ga je celo podprla in ga hoče nagraditi.
Pismo Narodnega sveta, v katerem to prepoved zahteva, pa leži še vedno na mizi pristojnega ministra Roscha. Kot vedo povedati časopisi, leži pismo NSK sk,upaj z ovadbo gosposvetskega župnika Mucher ja še vedno med tisto pošto, ki je minister še ni posredoval dalje zaradi svojega dopusta. Sicer pa je v navadnem primeru tako, da minister taka pisma da takoj dalje na pristojni oddelek. Vsekakor izgleda, da dela pismo Narodnega sveta pristojnim gospodom dokaj preglavic.
timacijo. Teh 5% pa je v partijskem vodstvu zastopanih kar po 21 višjih oficirjih. Torej mnogo več, kakor bi odgovarjalo po številu članov partije. Od generalov, ki so v vodstvu partije je 7 Srbov, 6 Hrvatov, in tem sledijo posamezni zastopniki drugih narodov. Poleg izredno važnih položajev, kot so obrambno ministrstvo, poveljstvo letalstva, generalni štab, vpliv na milico in policijo so v srbskih rokah tudi poveljstva Beograda, Zagreba in Sarajeva.
že ti podatki dajejo veliko možnosti za sklepanje in ugibanje, kakšna bo vloga generalov, ko pride odločilni dan.
Pa še to: na koroškem je v raznih krajih dr. Trauti Brandstaller vrtel film „Fremde in der Heimat — Tujci v domovini“, ki je prikazal objektivno sliko o življenju koroških Slovencev. Film je zelo razburil duhove in Hei-matdienst je nato organiziral gonjo proti otvoritvi filma, ter proti prof. Gat-tererju, ki je tudi že vrtel objektivne filme o koroških Slovencih. Tako je odvetnik Heitmatdiensta vložil sodni postopek pred komisijo za varovanje zakona o radioteleviziji. Postopek se je začel 25. avgusta, a izid še ni znan. Pripomnili bi le, da je film bil deležen velikega zanimanja in priznanja v drugih zveznih deželah Avstrije, na Dunaju in tudi v ostalih evropskih državah.
Vse to preganjanje koroških Sloven cev ne omaloduši v njihovem boju. Tako lahko beležimo lepe rezultate, kot je ta, da bo imela prihodnje šolsko leto, ki se bo skoraj začelo, slovenska gimnazija v Celovcu kar tri prve razrede.
PRIMORSKA
Kako s slovensko televizijo?
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Štoka je vložil interpelacijo na deželni svet v zvezi z reformo radiotelevizijske službe in ustanovitvijo slovenskih televizijskih oddaj, ki jih predvideva državni zakon.
To je že tretja letošnja interpelacija deželnega svetovalca Draga Štoke o vprašanju slovenskih radijskih in televizijskih oddaj. Toda medtem ko je o reformi italijanskega radia in televizije stalno govora, da bodo že oktobra stekle oddaje po novih kriterijih, rimsko vodstvo RAI-a molči o preureditvi tržaške slovenske radijske postaje, kakor tudi še ni znano, kdaj se bodo pričele televizijske oddaje v slovenščini, čeprav jih predvideva 19. člen državnega zakona o reformi radiotelevizijske službe.
Vztrajanje, kljub nenehnim napadom
DRŽAVNI UDAR Y PERUJU
Mdtem ko se je v Limi razvijala peta mednarodna konferenca „neuvrščenih“, je perujska vojska pripravila eno tradicionalnih iger latinske Amerike: izvedla je državni udar, odstavila predsednika generala Velazca Alvarada in na njegovo mesto postavila poveljnika generala Francisca Moralesa Bermudeza.
Perujski udar, kejr se samo zamenja voditeljska figura sicer vojaške vlade, je presenetil opazovalce, vendar ni povzročil preplaha. Že nekaj časa je opaziti določeno „utrujenost v perujski vladi. Odstavljeni predsednik Velasco Alvarado je bil vodja in mentor revolucije, ki je leta 1968 odstavila ustavnega predsednika in razglasila novo dobo. Ta doba, katere značilnost je bila postopno bi i zanj e levici, je imela še’ drugo značilnost: počasen a neustavljiv pohod v slepo ulico, kjer je pomanjkanje demokratične alternative nujno rodila napetost med vlado in narodom, pa napetost med vladajočo skupino.
Ta napetost je trenutno premoščena z zamenjavo predsednika. Tudi novi vo-vodja, general Morales Bermudez, uživa vso oporo vojske, kot njegov prednik do nedavno. Vprašanje je, koliko časa jo bo užival. Po njegovih lastnih izjavah, ne misli spremeniti politične smeri države. Peru bo še naprej šel po poti „enako oddaljeni od obeh v svetu obsto-
ječih sistemov. Šel bo v sredini med kapitalizmom in komunizmom“.
Čeprav trenutno vlada v Peruju red in mir, je vprašanje, v koliko je ta udar le prehod novih napetosti. Pomanjkanje močne politizacije (kot je bil primer Argentine in peronizma za časa vojaških vlad) sicer ne kaže na kak skoraj šen povratek v demokracijo, a zamenjava predsednika je sama po sebi začela kopati temelje stabilnosti perujskega režima.
Ponesrečeni udar v Ekvadorju
Kar je uspelo v Peruju, to pa se je v ponedeljek 1. septembra ponesrečilo v Ekvadorju. Šef vrhovnega štaba vojske general Raúl González Alvear je skušal strmoglaviti predsednika generala Rodrigueza Laro. A Lara je poiskal pomoči pri vojaškem kantonu v Rio-bamba, odkoder je pripravil pohod na prestolnico, ki je bila v rokah upornikov. Boji so bili krvavi, in končno je zmagal predsednik in s tem še utrdil svoj položaj.
K temu udaru je bivši predsednik Velasco Ibarra (petkrat predsednik ekvatorja, ki ga je I ara neustavno strmoglavil) pripomnil, da je le začetek konca te vojaške diktature.
De Valera umrl
OČE IRSKE REPUBLIKE je umrl. V Dublinu je v zavetišču za ostarele ljudi umrl 29. avgusta Eamon de Valera, oče neodvisne irske republike. Dočakal je starost 92 let. Še dve leti nazaj je bil predsednik republike.
De Valera se je rodil 14. oktobra v New Yorku. Mati je bila Irka, oče Španec. Kmalu po smrti svojega očeta se je še kot otrok z materjo preselil na Irsko, kjer sta živela v materinem rojstnem kraju Bruree. Po srednješolskih študijih je na dublinski univerzi diplomiral iz matematičnih ved. Na univerzi se je spoznal s Sinead Fhlannagain, navdušeno študentko keltskega jezika in kulture. Sinead je kasneje postala njegova žena in ljubezen do materine in ženine rodne zemlje ga je tako prevzela, da je spremenil tudi svoje ime Edvard v keltsko obliko Eamon. Kmalu se je tuidi z vnemo vrgel v delo za politično osvoboditev Irske izpod angleške oblasti. V teh borbah je občutil usodo zapornika, bil je obsojen na smrt, nato so ga pomilostili. Toda njegovo ime je postalo znano vsemu svetu v zvezi z borbo irskega naroda za svobodo. Ob podpisu pogodbe z Veliko Britanijo leta 1921, ki je določila delitev Irske, se je temu uprl z vso silo, tako, da se je spet znašel v zaporu. Kmalu pa so ga izvolili za poslanca; s tega mesta je dosegel odpravo prisege angleški kroni in
nato je bil šestnajst let predsednik irske vlade, s kratkimi presledki. Končno ga je irski narod izvolil za predsednika države.
Eamon de Valera je bil revolucionar, toda zmeren, a vztrajen; kot prepričan in veren katoličan je na socialno ekonomskem polju skušal izvajati smernice papeških okrožnic. Samo enega cilja ni dočakal: enotne Irske, čeprav se je za ta ideal boril vse življenje.
STAVKA NA KORZIKI. Zadnje dneve se je povečalo avtonomistično gibanje na Korziki, ki je del Francije od leta 1768, ko so Genovežani otok prepustili Francozom. Stavka, pod imenom „Mrtev otok“, naj bi popolnoma ustavila vsako delo na Korziki za 24 ur. Podpirajo jo vsi gremiji in trgovska združenja, ne pa komunistična partija in sindikat, ki ga ta dominira. Otočani hočejo s tem štrajkom pokazati francoski vladi, da so odločeni vzeti v svoje roke odgovornost za boljšo bodočnost. Škof v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, Jean Charles Thomas, je v odprtem pismu francoskemu predsedniku Valeriju Giscardu D’Estaingu podprl zahteve Korzičanov in zapisal, da je Korzika najprej korziška in šele potem francoska, škof predlaga avtonomno upravo za otok, kar je tudi glavni cilj stavke.
„Dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje.“
Evangelij sv. Luka, 6, 38
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Mednarodni teden
ITALIJA ima tudi gospodarske težave. Od raznih organizmov mednarodnega denarnega fonda in do Centralne banke Nemške zvezne republike je prejela 6.300.000.000 dolarjev posojil. Od teh kreditov zapade že ta mesec kredit, ki ga je dala nemška banka. Po določilih pogodbe o kreditu, ki ga je Italija prejela pred enim letom, je možno re-novirati odplačilo vsakih šest mesecev, vendar podaljšanje velja največ za dve leti. Smatrajo, da se bo Italija odločila amortizirati del tega dolga, ki jo dosti bolj bremeni, kot krediti Mednarodnega denarnega fonda.
UMRL JE HAILE SELASSIE. V Addih Abebi je 27. avgusta umrl lansko jesen odstavljeni abesinski neguš Haile Selassie. Haile Selassie je nastopil vlado leta 1916, ko se je imenoval samo ras Tafari Makonen; bil je sorodnik starega neguša Menelika, ki je premagal prvo italijansko invazijo pri Adui leta 1896. Deset let je vladal kot regent, potem pa je tretja Menelikova hčerka Zeiditu, v katere imenu je imel besedo Tafari, hočeš nočeš morala v samostan in Tafari se je preimenoval v Haile Selassie. Devet let po tem dogodku je fašistična Italija napadla A-besinijo in jo zasedla. Haile Selassie je zaman zahteval pravice pri Ligi narodov v Ženevi. Razen simboličnih izrazov ni dobil od držav članic podpore. Umaknil se je nato v London. Po izbruhu druge svetovne vojne je Haile Selassie leta 1940 odšel v Kartum in od tam leta 1941 v Abesinijo ter jo z zavezniško pomočjo osvobodil. Petindvajset let je nato bil narodni junak. Toda počasi je njegova zvezda začela zahajati. Gospodarske težave, huda suša in lakota je zamajala njegovo osebo; vojaki so ga obtožili kot izkoriščevalca ljudstva, ki ga izžema in pošilja denar v tuje banke. 12. septembra so ga odstavili, zaprli v palači Menelik, kjer so šele v zadnjih dneh dovolili eni hčerki in vnukinji, da sta ga mogli obiskovati.
Majhne postave, meril je komaj 1.60, je bil kljub vsemu velikega duha. Na lastni koži je občutil modrost starega abesinskega pregovora: Dolgo življenje prinese dosti trpljenja.
VOHUNSKA MREŽA V Oslu na Norveškem se je predal oblastem Vigil Tipanut, tretji tajnik romunskega poslaništva. ‘Kakor je uradno sporočilo norveško zunanje ministrstvo, je Tipanut dal podrobne podatke o razvejanosti „industrijskega vohunstva“ v vsej severni Evropi. Po teh podatkih je v to vohunsko mrežo vpletenih najmanj 40 romunskih diplomatov na Norveškem, švedskem, Danskem, Finskem ter v Zvezni nemški republiki in v Veliki Britaniji.
LETINA V SOVJETSKI ZVEZI bo tudi letos pod planom. Ameriško poljedelsko ministrstvo je preučilo zadnje podatke o žitni letini in ugotovilo, da
Zamenjava vrhovnega vodstva v vojski, je sredi preteklega tedna naredila konec najtežjih kriz med vlado in oboroženimi silami, kar jih je bilo od leta 1973 pa doslej. Imenovanje generala Jorge R. Videla, do tedaj šefa vrhovnega skupnega štaba, za poveljnika vojske, je v trenutku pomirilo razburkano morje.
Za boljše razumevanje te krize je treba obrniti pogled nazaj, prav d'-nastopa peronistične vlade maja 1973 Tedaj so si vsi trije rodovi oboroženih sil (vojska, mornarica in letalstvo) postavili en cilj, kar se tiče političnega in ustavnega življenja države: nevme-šavanje (prescindencia). V kolikor ne bi trpela državna varnost, ali bile o-grožane lastne vojaške inštitucije, se oborožene sile ne bodo oddaljile od svojih specifičnih funkcij.
Ta namen so doslej oborožene sile dosledno izvajale, čeprav so indirektno -bile, zlasti v zadnjih časih, važen faktor vladnega odločanja. A ta cilj je, v očeh večine vojaških poveljnikov, bil ogrožen, od trenutka, ko je eden aktiv-
bo slabša, kot so predvidevali pred nekaj tedni. Sovjetske oblasti so ponovno reducirale svoje račune za pet milijonov metrskih ton. Nova napoved sovjetskih oblastnikov ceni žitno letino na 175 milijonov metrskih ton, pred dobrimi dvajsetimi dnevi pa so jo cenili še na 180 milijonov ton. Po prvotnih sovjetskih načrtih je bila predvidena žitna letina za letošnjo leto v višini 215 milijonov metrskih ton.
O CENI PETROLEJA V Caracasu v Venezueli je iranski notranji minister Jaršid Amuzegar izjavil, da bodo države proizvajalke petroleja kmalu zvišale ceno petroleju. Ta bo kljub vsemu 30% nižja kot bi morala biti, glede na svetovno inflacijo. Amuzegar je poudaril, da morajo države, včlanjene v . svetovni petrolejski zvezi,, braniti cene petroleju, vendar pa se morajo dokaj ozirati, da ne bi škodovali gospodarstvu industrializiranih držav. Glavni ozir za tako ravnanje je, da so države petrolejske svetovne zveze gospodarsko, kljub vsemu, odvisne od razvitih držav. Kako pa bodo nerazvite države plačevale ta novi povišek cen petroleja, pa petrolejskih držav očividno ne zanima dosti...
NOV KOLEDAR je predlagal brazilski fizik Leonel Moro iz univerze v Parana. Dvanajst mesecev naj bi no njegovem imelo po 30 dni, preostalih pet dni pa naj bi se imenovali: no^j leto, dan dela, dan upanja, dan mitu in konec leta.
nih častnikov vojske, polkovnik Damas-co, na povabilo predsednice, zasedel najvažnejšo politično funkcijo v vladi: notranje ministrstvo.
Kot smo že poročali, je to imenovanje bilo izvršeno s privolitvijo tedaj glavnega poveljnika vojske, generala Numa Laplana. Ta tudi ni od polkovnika Damasca zahteval, da bi se umaknil iz aktivne službe, kot je ob takih primerih praksa. Po vojaških pravilih je imel polkovnik Damasco še šest mesecev časa, da bi zaprosil za odpust iz aktivne službe, a zaradi posebnih okoliščin, v katerih se država nahaja, je njegova funkcija, dokler je bil aktivni oficir, kompromitirala vojsko s sodelovanjem v vladi. Tako je vsaj smatrala večina vojaških poveljnikov.
Ko je položaj postal napet zaradi nezadovoljstva te vojaške večine, se je pričela tajna borba za nadoblast. Postalo je jasno, da general Numa Lapla-ne nima zaslombe svojih podrejenih, čeprav je užival vse zaupanje predsednice. V to borbo se niso vmešali niti sindikati (čeprav so jih hoteli zaplesti), niti kongres, niti politične stranke. Vsi so se izrekali za „utrditev ustavnosti“, a hkrati zatrjevali, da je problem, ki je nastal, le notranji problem oboroženih sil, ki naj ga te same rešijo.
V določenem trenutku je general Numa Laplane predsednici predložil svojo ostavko, ki je pa ta ni sprejela. Zakaj? Saj je bilo znano, da poveljnik nima več, nobene zaslombe. Odgovor je najbolj jasno podan v radiogramu mendo-ških postojank, ki v svoji četrti točki izraža prepričanje, da so predsednici države „nepravilno ali slabonamemo svetovali.“ V resnici vladno postopanje v tem problemu kaže take pomanjkljivosti, da je mendoško sodbo vzeti za popolnoma točno.
Da bi napetost nekoliko omilili, je polkovnik Damasco sredi same krize prosil za odpust iz aktiva, ki m,u je bil takoj podeljen. Vendar je bil celoten proces že tako daleč, da dogodkov ni bilo mogoče več ustaviti. General Numa Laplane je ponovno podal ostavko, ki je bila to pot sprejeta. Njegovo mesto je zasedel general Videla.
Kljub temu, da je bil to izključno vojaški problem, je ugled vlade nekoliko trpel. Prav tako tudi stabilnost. Ponovno se govori o nekaterih spremembah. Te spremembe pa gotovo ne bodo dosegle gospodarskega ministrstva, katerega vodja dr. Caffiero prav te dni obiskuje razne države in pripravlja temelje za refinanciacijo ogromnega dolga, ki ga ima država v svetu.
I	(2)
Nemoralni proces brezkončnega popuščanju
GOVOR ALEKSANDRA SOLŽENICINA V WASHINGTON!;
Nič se ni spremenilo v Sovjetski zvezi: cilj je ostal isti. Le na mesto naivnega Hruščova, ki ni znal svojega jezika držati za ograjo zob, govore zdaj: „Zmanjšajte napetost — Detente!“ Zdaj si dovolim krajši pregled v zgodovinski pogled na različne periode razmerja med nami, ki se imenujejo zdaj „trgovina“, drugič „Stabiliziranje razmer“, potem „priznavanje realnosti“ in zdaj „Detente — odjuga!“ Tako menjavanje se je vršilo v zgodovini teh štirideset let. Zdaj naj omenim sistem, po katerem se je vse to vršilo. In ta sistem je bil:
da se pride z oboroženo vstajo na oblast;
da se ustavodajna skupščina s silo razprši;
da se pred Nemčijo, tedaj skupnim sovražnikom, kapitulira.
To je bil sistem, ki je brez kakega sodnega postopanja obračunal s sovražnikom ;
ki je stavke delavcem prepovedal;
ki je vasi, podeželje tako neusmiljeno izropal, da so. se kmetje, morali u-preti, in je upor krvavo zatrl.
Bil je sistem, ki je uničil Cerkve, ki je dvajset gubernij pognal v glad, v tisto zloglasno stisko na Volgi leta 1921.
Zelo tipična komunistična metoda je:
Dobiti v roke oblast ne glede na to, če produktivna sredstva propadejo, da se polja ne morejo obdelovati, da tovarne stoje brez dela, da je dežela pognana v lokoto in stisko. Toda če nato nastopita res lakota in stiska, tedaj pa je treba poklicati na pomoč človekoljubni Zapad: Pomagajte nam preživeti našo gladno deželo!
In resnično: svobodoljubna Amerika je nasitila naše lačne. Prišla je na pomoč takoimenovana ARA (American Relief Administration), na vrhu katere je stal sedaj že umrli predsednik Hoover. Resnično: milijone Rusov je bilo rešenih tako s pomočjo 'svobodnega sveta, n kakšno zahvalo ste dobili za to? V sovjetski zvezi se to samo ni izbrisalo iz spomina ljustvu, temveč je danes v Sovjetski zvezi nemogoče kjerkoli najti kakršnokoli omembo, ki bi se kako mogla nanašati na to delo ARA. še več: začeli so imenovati to organizacijo kot premeteno ameriško špijonažo, kot da bi hote! istočasno z njeno pomočjo ameriški imperializem spretno preplesti vso deželo s špijonaž-no mrežo.
Jaz ponavljam in nadaljujem: bil je to sistem, ki je prvi na svetu vpeljal koncentracijska taborišča. Bil je to sistem, ki je prej kot Hitler, da, davno prej kot Hitler izdal nalog za tako
imenovano registracijo. To se pravi, da so tega ali onega pozvali na registracijo, in ko se je javil, so ga odpeljali na — likvidiranje. Pri nas tedaj — kar se- tiče tehnike — ni bilo še plinskih peči, njih vlogo so opravljali — čolni. V take čolne so natrpali na stotine, da tisoče ljudi, in jih nato — potopili.
Bil je to sistem, ki je delavce z vsemi dekreti, ki jih je izdajal, le varal: z 'dekretom o reformi zemlje, z dekretom o miru, z dekretom o tovarnah, pa tudi ‘z. dekretom o svobodi tiska.
Bil je to sistem, ki je vse druge stranke kratkomalo likvidiral. Prosim vas, da me dobro razumete: ni uničeval samo stranke kot take, ni samo razpustil stranke, temveč tudi njih člane; likvidiral je pristaše vseh drugih strank.
Bi] je to sistem, ki je vpeljal genocid kmetov: 15 milijonov kmetov je bilo nasilno likvidiranih.
Bil je to sistem, ki je- v mirnem času v Ukrajini umetno priklical lakoto, za katero je umrlo 6 milijonov Ukrajincev v 1. 1932-3 — na samem robu Evrope! Oni so umrli v Evropi in Evropa ni tega niti opazila! In svet ni tega opazil! šest milijonov ljudi!
Položaj v svetu je katastrofalen
Jaz bi zdaj lahko to našo naštevanje še nadaljeval, toda moram prenehati. Preneham, ker sem prišel k letu 1933. To je bilo ravno tisto leto, z vsemi
dogodki, ki sem jih naštel, ko je vaš prezident Roosevelt in njegov kongres našel ta sistem, da je vreden diplomatskega priznanja, prijateljstva in pomoči. Naj pripomnim ob tej priložnosti, da veliki prezident Washington ni našel za primerno, da bi veliki Konvent (v francoski revoluciji) zaradi njegovih krutosti priznal. Ni ga. Naj vas spomnimo na to, da so bili tudi 1. 1933 v vaši državi glasovi, ki so bili proti priznanju Sovjetske zveze. Toda priznanje se je izvršilo in kmalu nato je prišlo do vojnega zavezništva. Naj vas spomnim tudi na to, da so se v 1. 1904 Združene države Amerike in njen tisk veselili japonske zmage, ker je Rusija bila konzervativna država. Naj vas spomnim še to, da ste vi 1. 1914 Francijo in Anglijo grajali: kako je mogoče, da sta stopili v zvezo s tako konzervativno deželo kot je Rusija!
V letih 1918 in 1919 je ČEKA brez kakega sodnega zasliševanja več kot tisoč ljudi postrelila v enem mesecu. Na višku Stalinovega terorja, v letih 1937 in 1938, smo dobili, če število ustreljenih podelimo na število mesecev, povprečno 40.000 postreljenih na mesec. In 'S to deželo, s to Sovjetsko zvezo je celokupni demokratski svet stopil v zvezo: Anglija, Francija, USA, Kanada, Avstralija in druge male države. Kako naj si to razložimo? Kako moremo to razumeti? Več razlag je mogoče. Menim, da bi lahko bila prva razlaga tale: Celokupna združena Demokracija sveta se je izkazala proti sam zase stoječemu Hitlerju preslaba, če je bilo
tako, bi bilo to strahotno znamenje. Bil bi to strašen omen za današnje dni. če vse te države, vzete vkup niso mogle opraviti z majhno Hitlerjevo Nemčijo tedaj, kaj naj store danes, ko je več kot polovica zemeljske oble prepravljena s totalitarizmom?!
Jaz ne morem sprejeti take razlage. Morda se da bolje razložiti na drug način: ali je bil vzrok strah, je bila bojazen voditeljev držav? Kratkomalo niso imeli silo srca, poguma, da so zato šli v zvezo s sovjetskim totalitarizmom?! Tudi ta razlaga bi bila za Zahod malo laskava.
In končno še tretja razlaga: ali pa je bila zadaj za vsem tem druga skrita misel, češ, ker se Demokracija ne more braniti sama, naj bi jo torej zaščitile roke sovjetskega totalitarizma. S stališča preprostega premisleka — kakšna kratkovidnost! Kakšna samoprevara! Mi imamo ruski pregovor: „Ne kliči volka na pomoč proti psom!“ Če te psi napadejo in te hočejo raztrgati, pobij pse! Pobij pse in ne kliči volka zraven! Kajti če pridejo volkovi bodo pse razpodili, toda tebe bodo požrli!
Svetovna demokracija bi mogla en totalitarizem za drugim postopoma uničiti. Najprej nemškega, potem sovjetskega. Namesto tega je sovjetski totalitarizem okrepila in ga pripravila do tega, da se je' rodil še tretji totalitarizem: kitajski! Vse to vodi v današnji položaj na svetu.

Razstava Bare Remec
RADLJE OB DRAVI — Tri tedne pred začetkom pouka v radeljski izobraževalni skupnosti razmišljajo, kje bi dobili dvajset, ali pa vsaj deset učiteljev. Najbolj jih tare stanje na hribovskih šolah na Pernicah, Remšniku, Brezovcu, Papli in na Slivniku, kamor navzlic dobrim plačam ne morejo dobiti učiteljev. Pravijo, da bodo morali v letošnjem šolskem letu pomanjkanje učiteljev nadomestiti z nadurnim delom.
\
BELTINCI — Beltinsko kulturno-umetniško društvo je praznovalo peto obletnico ustanovitve z mednarodno folklorno prireditvijo. Razen domačinov so nastopile še folklorne skupine iz Preloga na Hrvatskem, skupina Tovarne verig Lesce, KUD Jože Hermanko iz Maribora, Kurenti s Ptujskega polja, porab-ski Slovenci iz Sakalovec, plesalci iz Lentyja na Madžarskem ter iz Avignona in Nimesa v Franciji. V štiriurnem programu so nastopajoči pokazali mnogo ljudskih plesov, običajev in zapeli precej ljudskih pesmi.
MURSKA SOBOTA — Pomurska turistična zveza je izdala malo turistično monografijo. Profesor Bela Sever je na 110 straneh, od katerih jih je 56 opremljenih z barvnimi fotografijami, predstavil vse pomembnejše turistične kraje, izletniške točke, kulturnozgodovinske znamenitosti ter ljudske običaje iz krajev na obeh bregovih Mure. Knjižica ima vse potrebne splošne turistične informacije in zemljevid severovzhodne Slovenije. V kratkem bodo pripravili trtdi nemški, angleški, madžarski in francoski prevod.
LJUBLJANA — Pravijo, da bodo avtocesto med Ljubljano in Vrhniko — kljub vsem finančnim težavam — pričeli graditi prihodnjo pomlad in da bo nared do jeseni 1978. Če ne bodo nastale kake nepredvidene težave... Poleg tega morajo rešiti nekaj tehničnih vprašanj, kako zgraditi cesto čez Ljubljansko barje. Projektanti so se odločili za varianto, ki sploh ne bo vplivala na razmere pod zemljo, ampak bo cesta nekako „plavala“ na mehki ilovki.
KOPER — Pokrajinski muzej spada med najbolj privlačne turistične znamenitosti Kopra. To dokazuje tudi rekorden obisk v poletnih mesecih. Toda ta ustanova se že vrsto let bori z velikimi težavami. Ne manjka samo denarja in prostorov za boljšo predstavo muzejskih znamenitosti, ampak ji manjka tudi ljudi. Muzej nujno potrebuje vsaj tri kustose — za umetnostno zgodovino, etnologijo in arheologijo. Doslej sploh še niso imeli etnologa v tem muzeju in je zato področje slovenske Istre v tem pogledu dokaj neraziskano.
Pred popolnoma razprodano dvorano Slovenske hiše so se nam v soboto, 23. avgusta, članice in člani slovenskih mladinskih organizacij predstavili s svojim „pevsko-glasbenim festivalom 1975“. Letošnji je bil že šesti ter se v sestavi programa ni bistveno razlikoval od prejšnjih, le da smo tokrat pogrešali nastope naše glasbo študirajoče mladine na „klasičnih“ inštrumentih, predvsem klavirju. Prejšnji festivali so pokazali glasbeno udejstvovanje naših mladih tudi v tej panogi in to s kaj razveseljivimi in obetajočimi rezultati. Zato smo tudi ob letošnjem festivalu pričakovali nastop prejšnjih in še novih pianistov, upajoč, da se jim morda pridruži še kak violinist itd. Morda pa prihodnje leto spet pridejo na vrsto.
Prvi del večera je bil posvečen zborovskemu petju. Zelo pohvalno je to delo in prireditelji so naredili prav, da so nam ga pokazali. Kar smo slišali in videli, nam je dokaz, da naša mladina rada poje in da ji je pri srcu slovenska pesem, je pa tudi poroštvo, da se bo zborovsko petje med nami tudi v naslednjem rodu ohranjalo.
Enajsterica karapachayskega zbora „Mladina“ je izvajala najprej neznanega prireditelja pesem Na dolgo pot (iz filma Vagabundi), nato pa Aljaževo Slovensko zemljo ter Foersterjevo Ljubezen do domovine. Zbor, ki ga vodi gdč. Terezka Prijatelj, je svoj del sporeda lepo interpretiral in pričakujemo, da se bo z vztrajnim delom ob svoji voditeljici še večkrat z uspehom
ŽALEC — Kljub temu, da je bilo tik pred začetkom obiranja hmelja u-godno vreme, so prejšnja neurja precej poslabšala letino. Po zadnjih računih bodo letos pridelali v Sloveniji okoli
3.000	ton hmelja, kar je za 400 ton manj, kot so predvidevali.
LJUBLJANA — Sanitarna inšpekcija je letos bakteriološko in kemično pregledala vodo v ljubljanskih kopališčih in nekaterih rekah in potokih. Tako so ugotovili, da je v kopališčih še kolikor toliko voda primerna za kopanje. Ne odgovarja pa sanitarnim normam v Savi, Sori, Ljubljanici ter v potokih Gradaščici, Malem grabnu Glinščici in Iščiei, ker so onesnažene z odplakami.
SEČOVLJE — Letošnje poletje je bilo izredno slabo za pridobivanje morske soli. V sečoveljskih solinah so doslej pridobili komaj 600 ton soli. Nekdaj so v teh solinah pridobivali tudi 25.000 ton soli in več, zadnja leta pa 10.000 ton soli pomeni že izredno „žetev“. Pa je tej slabi „žetvi“ soli res krivo samo slabo vreme?
MARIBOR — Delo na mariborskem letališču gredo zaenkrat po načrtih. Do konca novembra bi naj bilo letališče nared. Glavna letalna steza bo dolga 2500 metrov; do 8. avgusta so dokončali in asfaltirali že 1.700 metrov te steze.
TREBNJE —■ Letos bodo v Treb-
n.iah odkupili več krompirja, kot lani. Ves odkup bo porabila predelovalnica krompirja v Mirni; zagotovljena je že cena 1,25 din. za krompir. Vendar je Kolinska tovarna izjavila, da to ni dokončna cena. V okolici Trebnjega pridelujejo krompir na 1.500 hektarjih. Letošnji pridelek je na suhih zemljiščih manjši za 20%, na vlažnih pa celo do 50%. Slab pridelek pričakujejo tudi zaradi dražjih gnojil, ker so kmetje letos do 30% manj gnojili z umetnimi gnojili.
VRTOVIN — Prebivalci te vipavske vasi Vrtovin so 9. avgusta slovesno odprli tri in pol kilometra dolgo asfaltno cesto. Graditi so jo začeli že lani septembra, stala je nekaj nad milijon dinarjev. 15% denarja so zbrali previvalci s samoprispevkom, opravili so pa tudi še
4.000	prostovoljnih delovnih ur, ostali denar je prispevala ajdovska občina.
BREŽICE -— Na sestanku uslužbencev brežiškega Prevoza, ki zaposluje 230 oseb, so kljub ugotovitvi, da uspešno poslujejo, sklenili ukreniti nekaj ukrepov, zlasti za povečanje delovne discipline, potrebo po hitrejšem popravilu vozil in manjši porabi materiala. Poleg Vsega pa so „soglasno“ sklenili, da bodo odslej, od vratarja pa do direktorja, prejemali za 10 odstotkov manjše plače. Vse te ukrepe so sprejeli v splošnem prizadevanju za stabilizacijo.
pojavil pred našo publiko.
Prijetno so nas presenetila dekleta iz Slovenske vasi. Njihov sekstet (voditelj Ivan Mele) je zapel najprej Vodopivčevo Pesem o prosu, Pastirico v zanimivi Meletovi priredbi in za ženske glasove prirejenega Gerbičevega Buče-larja.
Tretji je nastopil mladinski zbor iz San Justa. Veselje je bilo pogledati številno skupino, ki se je razvrsti1?, na odru. Andrej Selan, ki že nekaj (et vodi ta zbor, lahko tokratni nastou na festivalu uvrsti med svoje največje dosedanje uspehe. Zbor je ne samo krepko pomnožil, ampak ga tudi dobm „izpilil“. Skladbi G. Ipavca V mraku (priredba za mešani zbor) in Gerbičev Pastirček sta bili lepo zapeti, posebno pa nas je presenetil Gallusov motet Preparate. Zboru želimo, da bi pri svojem delu šel po dosedanji poti vztrajno naprej ; v dirigentu bo imel za to vso potrebno oporo.
Drugi del sporeda je bil sodobnega „popevkarskega“ značaja. Začel ga je harmonika! Ciril Loboda, ki je za odigrani Domovina (Korbar) in Sodček piva žel zaslužena priznanje.
Sledili so dueti ob spremljavi dveh električnih kitar, harmonike in mestoma trompete. Maruška Batagelj in Lučka Pavšer sta zapeli najprej v duetu Rekel mi je, nato pa še živahno Avse-nik-Barlovo Kaj mi mar in M. Jarrea melanholično Larino pesem. Glasovne in interpretacijske kvalitete obeh pevk poznamo že s koncertov Slovenskih
V soboto zvečer se je odprla v okviru Slovenske kulturne akcije kot 3. letošnji kulturni večer slikarska razstava Bare Remec pod naslovom Argentinski sever in jug II. Razstavo je začel arh. Jure Vombergar. Omenil je, da je ta razstava nadaljevanje prejšnje pred dvema letoma, ki je nosila isti naslov, ter prikazuje izključno indijanske motive iz severa, iz okolice Tilcare, ter juga, iz Bariloč. Njeno indijansko tematiko deli arh. Vombergar v tri dele: najprej 1. slika pokrajino, naselbine indijanskih rodov, 2. indijanca v življenju in 3. v njegovi religiozni in mitični problematiki, če je prejšnja razstava prikazovala predvsem tematiko pivih dveh delov, je pričujoča razstava skoraj v celoti posvečena praindi-janski mitologiji in fantastiki. Le v malo primerih je predmet narava (kompozicija rož, indijanska vas ali človek, skupine indijancev), vse ostalo predstavljajo kompozicije iz indijanske mitologije in verstva. Ne živali v svoji realistični podobi, temveč v mitični, fantastični predrugačnosti, ki na nekatere vpliva motivno kot pošastnost, druge pa prevzame po notranji dinamiki ter po čudoviti kompoziciji in novih barvah. Bara Remec se ne ponavlja, vsaka nova razstava jo pokaže v novi luči. Tako tudi ta preseneča po svoji posebnosti in novosti. Vombergar se nato zadrži pri Barini izjavi, da se dobro počuti v indijanskem svetu, da pa v buenosaireškem velemestu ne dobiva umetniških inspiracij, dočim ji indijanski prasvet vzbuja mrzlično ustvarjanje. Našla je svoj svet, v katerem se dobro počuti, slikarsko in osebno. Njene podobe so edinstvene v argentinskem slikarskem svetu, tako po motiviki
SLOVENCI V
Osebne novice
Častno imenovanje. V kpfrdofoski nadškofiji j;e bi imenovan za stolnega kanonika naš rojak g. prof. Franc Levstek. Iskreno čestitanj/}.
Krst. V žuipni calrkvi Juda Tadeja v jfituzaingo je bila krščena Ivana (Škulj, hčerka Jožeta in ge. Carmen roij. ¡Speshy. Krstil je misgr. Franc Novak. Botrovala ista ga. Magdalena Petkovšek in Jože Škulj st. Naše čestitke.
ING. LADISLAV JOSIP BEVC 85-LETNIK
Član Narodnega odbora za Slovenijo in predsednik Slovenske demokratske stranke Ing. Ladislav Bevc je v letošnjem avgustu dopolnil 85 let. Lep življenjski jubilej in še posebno razveseljiv, ko ga jubilant dočaka v polni delavnosti tako na strokovnem področju kot v političnem življenju naše zdomske skupnosti.
Življenjska pot ing. Bevca gre od vsega začetka po jasni črti vsestranskega javnega delavca slovenskega naprednega demokrata, s katere ga niso spravili predvojni komunistični napadi, niti ga ni vojna vihra prisilila k umiku, šele
mladenk, le žal da tokrat niso prišle do svojega pravega izraza delno zaradi šepajočega ozvočenja, predvsem pa zaradi premočne instrumentalne spremljave.
Tenorist Janez Rode in baritonist Franci Schiffrer sta zapela havajsko Alo-Ahe (Olias-Loose) in amerikansko ljudsko Home on the range. Janez Rode nam je že znanec z nastopov okteta in zlasti „Gallusa“, kjer je s svojimi solističnimi vložki pokazal, da bo v bodočnosti dobro nadomeščal svojega o-četa. Zanimivo odkritje večera je bil Franci Schiffrer. V rokah primernega pevskega pedagoga in s pametno vztrajnostjo bo lahko z leti postal dober so-list-baritonist. Rode je nato še sam s primernim občutkom zapel s plošč znani Korbarjev solospev na Gregorčičevo besedilo Iz grobov. Žal moramo tudi v primeru dueta Rode-Schiffrer zapisati isto, kar smo o ozvočenju in spremljavi napisali zgoraj. Škoda, da kakovost izvajanj izgublja zaradi takih tehničnih napak!
Tudi Janeza Zorca naša koncertna publika dobro pozna. Na festivalu je odpel rti pesmi: Dekleta ve poštene, Dva nesrečna Italijana in Ko sem prišel doli pred luko. Vse tri zapete pesmi je program označil kot „narodne“. Ne morem se strinjati s tako oznako. Šega vost naše prave narodne pesmi je vse bolj originalna v besedilu in napevu. Omenjene tri pesmi pa lahko uvrstimo v kategorijo zabavne pevske literature (solistične) kupletnega značaja. Instrumentalna spremljava je tudi solistu Zorcu zameglila učinkovitost njegovega interpretiranja.
in barvah kot kompozicijski obdelavi Prepričan sem, da bo kar ostala v tem svojem svetu, ki ga ne obdeluje realistično, pa tudi ne abstraktno: temveč v simbiozi realizma in simbolizma, je neke vrste poduhovljen realizem.“ Bara ni samo slikarka, je tudi raziskovalka indijanske prabitnosti: sama koplje stare grobove in razvaline ter išče priče starih ikonografičnih sledov. Njeno tukajšnje stanovanje je v malem muzej teh davnih izkopanin in najdb, ha tej razstavi jo, kakor rečeno, najbolj privlačuje indijansko verstvo in mitologija, kar jo dela izrazito svojsko in originalno. Da pa bi Bara ta indijanski duhovni svet približala večjemu razumevanju, je pripravila za razstavo kratek avdiovizualni uvod, v katerem je prikazala nekaj fotografij iz svojega indijanskega okolja v Bariločah in v Tilca-ri, sinhroniziranem z indijansko glasbo (petjem), ki jo je sama posnela. Po teh uvodnih besedah arh. Vombergarja in po prikazu slik in življenja indijancev, je bila odprta razstava, na kateri je vsak udeleženec dobil seznam 38 razstavljenih olj ter majhno indijansko miniaturno keramiko.
O razstavi bomo prinesli še strokovno poročilo. Opozarjamo, da bo odprta do sobote 13. septembra slednji delavnik od 20 do 22, v nedeljo, 7. septembra, pa od 11 do 20. V soboto, 6. t. m., bo v razstavnem prostoru predavanje univ. prog. dr. V. Brumna o Pokojnem prof. Vebru. — Razstava je v mali dvorani Slovenske hiše na ul. Ramón Fal-cón 4158, na višini Rivadavia-Lacarra (Floresta).
V delavnikih od 20 do 22 bo vodila v razstavnem prostoru slikarica sama.
ARGENTINI
s koncem vojne, ko ni bilo drugega izhoda, je odšel v emigracijo. Biva v mestu Napa (Kalifornija) s svojo gospo Ivanko, poročenima sinom in hčerko ter vnuki. Deluje kot pooblaščeni gradbeni inženir v istem kraju.
Ing. Bevc je diplomiral leta 1913. na gradbeno tehnični fakulteti dunajske univerze in do leta 1945 deloval v raznih državnih službah za gradnjo, modernizacijo in vzdrževanje cest in mostov. Bil je honorarni predavatelj v akademskih in kasneje v strokovnih in javnih organizacijah. Predsedoval je društvu inženirjev v Ljubljani in pododboru Združenja rezervnih častnikov. Bil še podstarosta Sokolske župe Ljubljana in od leta 1930. do 1941. starosta Sokola I na Taboru.
Kot starosta Sokola je pred vojno prišel v javne konflikte s komunisti, ki so se v letih 1937-1940 z infiltracijo hoteli polastiti sokolske organizacije. Z vso odločnostjo je vodil borbo proti kolovodjem komunistične zarote sodniku Jožetu Rusu, Franju Lubeju in drugim, ki so bili kljub vsem mahinacijam iz Sokola izločeni.
Že tedaj je ing. Bevc uvidel pretečo rdečo nevarnost in dal vzgled odločne nepopustljivosti proti njim. Njemu gre
Spored festivala se je končal s štirimi skladbami „Slovenskega inštru-mentalnega ansambla“ (električni kitari Fink — Dobovšek ter brata Žnidar s harmoniko in trobento), nakar so se vsi nastopajoči zbrali na odru in brez inštrumentalne spremljave zapeli Mladinsko himno. Lepa melodija, u(p vzbujajoče besedilo! Bog daj, da bi tako še dolgo bilo!
Povezava programa je bila zaupana Maruški Batagelj in Pavlu Fajdigi, ki sta svojo vlogo lepo izvršila. O-der je originalno opremil Polde Golob. Razsvetljava v rokah Jožeta Korošca in Janeza Rodeta je zelo dobro funkcionirala.
Veseli smo vseh pozitivnih prizadevanj naše mladine, priznati ji moramo njeno dobro voljo in pomagati ji moramo, če pomoči potrebuje in za njo prosi. Tako bo šestemu festivalu sledil še sedmi, osmi..., ki ¡se bodo kosali med seboj, kateri bo boljši.
Edino negativno oceno naj izrečem na račun neznatnega dela publike v desnem kotu balkona. Koncertna dvorana, pa četudi se v njej izvaja delno program zabavnega značaja, ni nogometno igrišče in tudi ne kino dvorana. V koncertni dvorani priznanje nastopajočim izražamo le z navdušenim aplavzom in zadovoljnimi izrazi obraza, morebitno nezadovoljstvo pa z gentlemen-skim molkom. Le tako izpričamo svojo kulturno raven, s katero smo se vedno lahko ponašali.
Prirediteljem še enkrat: Ne odnehajte. Z vsakim novim festivalom nov korak navzgor!	Zv.k
glavna zasluga za uspešni nastop proti razkrojevalnim manevrom ljubljanskih komunistov v sokolskih vrstah.
Med vojno je nadaljeval borbo proti komunistom in okupatorjem. Bil je predsednik ilegalnega Sokolskega vojnega sveta, ki je organiziral Sokolsko legijo in izdajal tajni list „Naprej zastava slave“.
Politično je ing. Bevc pred vojno deloval na vidnih mestih JNS ter bil med vojno član ilegalnega direktorija iste stranke. Od ustanovitve leta 1944. je član Narodnega odbora za Slovenijo. Zaradi dela proti okupatorju v okviru Sokolske, Slovenske in Narodne legije ga je Gestapo skupaj z drugimi organizatorji omenjenih legij zaprla ter je bil od decembra 1944. do 10. aprila 1945. zaprt na sodišču v Ljubljani.
V prvih letih emigracije v Italiji je delal za združenje vseh naprednih sil v enotni Slovenski demokratski stranki, kateri predseduje od leta 1953.
Ob tej priliki izraža Svobodna Slovenija jubilantu iskrene čestitke.
Umrla je 1. t. m. Fani Marolt r. Oman, vdova pokrajinskega umetnostnega zgodovinarja Marjana Marolta. Pokopali so jo v torek 2. t. m. na pokopališču v San Martinu. Vsem sorodnikom iskreno sožalje.
BREZJANSKA MARIJA V SLOMŠKOVEM DOMU
Ob dveh obletnicah znamenite podobe
Vsako nedeljo in zapovedane praznike se nam pri slovenski maši odpre pogled na čudovito lepo podobo naše Marije iz Brezij. Letos je minilo 30 let njenega nastanka pod lienškimi Dolomiti na Tirolskem in 10 let odkar ima svoje zavetje v Slomškovem domu.
Usodnega leta 1945 se je Velik del slovenskih beguncev iz Vetrinja razpršil na vse strani: v Spittal ob Dravi, Kellenberg in Judenburg. 26. junija se je pred begunskim taboriščem Peggez pri Lienzu na Tirolskem ustavil vlak. Množica slovenskih brezdomcev je našla v barakah svojo streho. Ko smo Slovenci v baraki 14, uredili kapelo, je želja ljudstva, izražena po g. Janku Merniku našla svoj odmev. Slikar Friderik Jerina je iskal barve, slikal in hitel, da je dokončal sliko Marije Pomagaj za praznik prvega sv. obhajila prvih begunskih otrok. V nedeljo, 19. avgusta je bila nabito polna kapela vsa v vencih in cvetju. Z oltarja je vse zbrane pozdravila nova prelepa podoba z napisom: „Marija Pomočnica — beguncev tolažnica“. G. žpk. Gregor Mali, taboriščni dušni pastir, je blagoslovil podobo in solze so polzele po licih, ko je 55 otrok prejelo prvič Njenega Sina na trdi, begunski poti. Pred njeno podobo so se vrstili tisoči, ki so iskali pomoči in tolažbe.
Leta 1946. od 14. do 16. novembra se je večina Slovencev preselila v taborišče Spittal ob Dravi. Z njimi je romala tudi lienška podoba M. P. in našla v dvorani Mladinskega doma svoje mesto do odhoda v Argentino. Na prošnjo g. Janka Mernika je v varstvo vzel podobo g. Janez Kalan, ki se je s skupino 150 Slovencev preko Genove na ameriški vojaški ladji „general Black“ srečno pripeljal v Argentino 25. januarja 1949. Podoba Marije Pomagaj je spremljala pok. g. Kalana v Ramos Mejía. Prvo nedeljo v maju 1949. je pri popoldanski slovesnosti spet prišla med svoje ljudstvo. Do zadnjega kotička napolnjena farna cerkev v Ramos Mejía je pričala o hvaležnosti .slovenskih rojakov. G. Gregor Mali jo je pozdravil in na častnem mestu poleg glavnega oltarja je našla svoj prostor. Pred desetimi leti, ko se je v Slomškovem domu uvedla stalna slovenska maša, je tudi naša podoba 30. maja 1965 dobila tam svoje stalno zavetje.
30-letniee blagoslovitve naše podobe smo praznovali na Vel. šmaren, 15. avgusta zvečer s semeniškimi litanijami Matere božje in sv. mašo. Izredno lepo pridigo o ^ tem dogodku je imel dušni pastir Jože škerbec, petje ramoškega cerkvenega zbora pa je s svojo ubranostjo in melodijo pod vodstvom Gabriela Čamernika lepo povzdignilo praznovanje. 30 velikih nageljev je poleg prikupne okrasitve govorilo o hvaležnosti številnih slovenskih src, ki se nedeljo za nedeljo zvesto zgrinjajo pred Njenim obličjem v Slomškovem domu.
SAN MARTIN
Liga Žena Mati je imela svoj redni sestanek dne 20. avgusta. Ob tej priložnosti so se članice, ki so se tega sestanka udeležile v lepem številu, poslovile od svojega duhovnega vodje g. Jureta Rodeta, ki odhaja v Rim. Prisrčne poslovilne zahvalne besede sta spregovorili gospe Lina Matičičeva in Terezija Marinčkova. G. Rode pa se je Ligi zahvalil za vso oporo, ki mu jo je nudila pri njegovem delu. Po sestanku so se duhovni vodja in gospe še dalje časa zadržali v razgovoru pri čaju in pecivu.
ZAHVALA
Pri plačilu razlike za povišano naročnino ¡so prispevali še za tiskovni s-kad: Berazate'gui 1 naročnik $ 70; Carapachay, 2 namčnika $ lo in $ loo, skupaj $ 110; Morón, ¡2 naročnika $ 60 in $ 330, skupaj $ 390; Ramos Mejía, 5 naročnikov $ 130', $ 300‘, $ 1:30 in $ 30, skupaj $ 720; San Justo, 1 naročnik § 60; San Martin, 2 naročnika $ 400 in $ 100, skupaj $ 500; Slovenska Vas, 1 narjdčnik $ 45; Luján. 1 naročnik $ 20; Mar del Plata, 1 naročnik $ 70; Mendoza, 1 naročnik $ 322; Razno, 1 naročnik $ 120; ZDA, L. P„ 12 dol-, rev. F. J., 5 dol. in V. P. 0,50 dol. — ¡skupaj 17,5 dol. Svobodna Slovenija se vsem iskreno zahvaljuje.
Mladinski festival

O-BVESTILA
SOBOTA, 6. septembra 1975:
V	Slovenski hiši v gornji dvorani ob oamih zvečer IV- kulturni večer SKA s predavanjem dr- Vinka Brumna o Francetu Veblru in njegovem metstu v slovenski filozofiji.
NEDELJA, 7. septembra 1975:
V	slovenski hiši ob 9,30, sv. maša zadušnica za generala Rupnika, in nato pred špomieoikpm junakov počastitev njegovega spomina.
V	Slomškovem domu po maši prada-vanje prof. Vinka Logarja o zadružni dejavnosti. Otvoritev zadružnih pro--.tr. -SOlv je zaradi zaprek prestavljena.
V	Slovenski hiši ob 16 vsakoletna čajanka Zveze slov. mater in žena.
SOBOTA, 13. septembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 19 vabi SKAD na literarni večer. Pričetek s sv. mašo.
V	Slov. domu v Carapachayu ob 20 predavanje v zvezi s kampanjo Sloge za varnost.
NEDELJA, 14. septembra 1975:
V	Našem domu v San Justu Mladinski dan.
NEDELJA, 21. septembra 1975:
V	Slovenski vasi 25. mladinski dan.
NEDELJA, 28- septembra 1975:
V	Slomškovem domu celodnevno slavje ob obletnici blagoslovitve doma.
NEDELJA, 5. oktobra 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
velika sanmartinska tombola.
DUHOVNE VAJE Za žene: 5., 6. in 7. septembra- Vodil jih bo dr. Mirko Gogala.
Za izobražence: 12., 13. in 14- septembra. Vodil jih bo žpk. Tone Ogrin.
Za dobro voljo
Učitelj razlaga v šoli: „Nobeno živo bitje ne more živeti brez zraka.“ Tedaj se oglasi Tonček in pravi: „Moj oče pa pravi, da se tudi od zraka ne more živeti.“
SDO	MORON	SFZ
MLADINSKI DAN
7. septembra 1975
11.30	sv- maša
12.30	kosilo
16-00 kulturni program
Diskoteka Woodstock	Sodeluje:
SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL
■..aaaMaaBaBaaaaMBaaaaBaBaaaaaaaaaaaaBaaaBaBHBBaBBaaBaaaaassaaaMaaaaBaaaMaBaaBaBaaaaaBVBBaaBnaB»**
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA vabi vse matere in žene z možmi in otroki na svojo
letno čajanko
ki bo v nedeljo 7. septembra ob štirih popoldan v Slovenski hiši.
G. Jože škerbec bo daroval sv. mašo za vse med letom umrle matere in žene, nato bo v dvorani pozdravila goste ga. Majda Kelc, ga. Pavla Kremžar bo podala lik krščanske žene, Slovenski instrumentalni ansambel nam bo ustvaril primerno razpoloženjsko vzdušje, medtem ko bo žreb določil dobitnika krasne avbe.
Čisti dobiček prostovoljnih prispevkov in prodaje ročnih del je namenjen v dobrodelni sklad Zveze.
Kampanja “Sloge” za varnost - Kako preprečimo ESLOVENA UBRE
požar
Na varnostne ukrepe proti požaru moramo misliti že, ko gradimo hišo. Plinske in električne inštalacije morajo biti narejene po predpisih, ki zanje veljajo. Vsako varčevanje v tem smislu nas lahko drago stane. Kdor krši predpise, se izpostavlja nevarnosti požara. Tudi električne varovalke morajo biti primerne. Če so premočne, nam zaradi preobremenitve električnih inštalacij lahko zgorijo vse žice, pa tudi hiša. Prav tako je nujno, da popravimo vsako napako pri električni in plinski napeljavi takoj, čim jo opazimo.
Ne išči napake pri plinskih ceveh s prižgano vžigalico. Morda se je že na-hrala nevarna eksplozivna zmes, ki bo. če prideš z vžigalico, eksplodirala. Boljše bi bilo ne imeti malih plinskih jeklenk (garrafa) v zaprtih prostorih. Prav tako kakor velike, bi morale biti zunaj v primernih cementnih hišicah. Če, so namreč v hiši, je v slučaju okvare ali požara nevarnost neprimerno večja.
Sploh nobenega blaga ne peri doma v bencinu ali topilih, ampak pošlji v čistilnico. S tem se izogneš eni največjih nevarnosti za požar. Cunje, žaganje, predivo ali sploh odpadki mešani z oljem naj bodo shranjeni v zaprtih posodah. Kadar gremo od doma ali zvečer
PO ŠPORTNEM SVETE
NA SVETOVNEM PRVENSTVU v plavanju in vaterpolu, v Caliju, Kolumbija, so Jugoslovansko ekipo v vaterpolu diskvalificirali zaradi Ratko Rudiča, ki je menda jemal prepovedana poživila. Ko se je delegacija vrnila v Jugoslavijo, so v Beogradu ponovno napravili analizo Rudicevega urina. Ugotovili so, da mora biti z Rudičem res nekaj narobe, ker je bil tudi tokrat rezultat analize pozitiven.
NA MEDNARODNEM LAHKOATLETSKEM TURNIRJU v Celju sta se 20. julija med drugim tudi merila letošnja najboljša tekača na 800 metrov — Puljčan Lucian Sušanj in Boit (Kenija). Merili so tudi čas na 880 jardov, ker so računali na nove svetovne rekorde. Toda ni bilo nič iz tega. To pot je Boit premagal Sušnja in tako sta v letošnjih nastopih vsak po dvak-krat bila prva, kadar sta oba nastopila na lahkoatletskih turnirjih. Boit je postavil na 800 m čas 1:45,1, na 880 jardov pa 1:45,7, Sušanj pa 1:45,9 in 1:46,7- 'S časotn na 880 jardov' je Sluišanj postal novi evropski rekorder na tej progi.
im
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
€. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMA S DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše p.ohištvo.
spat, moramo zapreti dotok plina z dodatno zaklopko poleg plinskega aparata.
Novi štedilniki imajo avtomatično zaklopko, ki sama zapre dotok plina, če gorilec ugasne. Če torej kupujemo nove štedilnike, je pametno misliti na to. Kadar prižigam plin, ne odprem najprej plinske zaklopke, ne iščem šele potem vžigalic, ampak najprej prižgem vžigalico, potem odprem zaklopko in takoj prižgem plin. Urediti moram tudi dotok zraka tako, da je plamen ves moder, vendar preveč zraka lahko plamen u-gasne.
Ne smem nalivati petroleja (kerose-na) v tank v prostoru, kjer je prižgana peč ali je kak drug odprt ogenj. V steklenici, iz katere točimo in v tanku, v katerega točimo, se je prav gotovo naredila eksplozivna zmes.
Zaradi statične elektrike niso primerne plastične posode za goriva.
Nevarno je vsako igranje z ognjem in pirotehničnimi eksplozivi, čeprav so še tako nedolžna. Kolikor je v naših močeh, moramo take igre preprečiti, in skrbno nadzorovati otroke. MAJHNIH OTROK NE PUŠČAJMO SAMIH DOMA!
Ne kadi v prostora, kjer se dela z gorivi, recimo na bencinskih postajah, v mizarskih delavnicah ali v skladiščih za papir! Nikdar ne kadi v postelji! Cigaretnih ogorkov ne meči kar na tla, ampak v zato pripravljen pepelnik!
To je nekaj najosnovnejših pravil, katerih se moramo držati, da se izognemo nevarnosti za požar.
Editor responsable: Miloš Star^ Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.F!. 69-9503 Argentina.
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
fc g g o 1) ^ «s?!	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 57-7k
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38z»
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráfico® Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISU© RAUL CASCANTE
Escribano Publico Cangallo 1642 Buenos Air««, Pta. baja, one. z
T. E. 35-8827
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
:
specialist za ortopedijo in travmatologijo
:
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20.j Zahtevati dolpčitev ure na privatni • telefon 628-4188.
Naš dom
San Justo
M I a d ■ n
V nedeljo, 14.
ski dan
septembra 1975
Ob 8.00 mladinsk?.. sveta maša, nato tekmovanja Ob 12.00 kosilo
Ob 16.30 bogat kulturni program in prijetno razvedrilo
Vsi lepo vabljeni!
Tudi v vaši hiši lahko nastane požar. Kako to preprečite, vam bo razložil g. DUŠAN ŠUŠTERŠIČ v vrsti predavanj v zvezi s
Kampanjo “Sloge” za varnost
v soboto, 13. septembra ob 20. uri v Slovenskem domu v Carapachayu.
lepo vabljeni!
Ludvik Puš	(32''
NA DOLGO POT
V Rož
Nekaj tednov pred obletnico najine vselitve k dobrim, prijaznim ženskam na Volkermarkterstrasse je gospa omenila, da bo njena hčerka — učiteljica prestavljena s koncem tekočega šolskega leta v neposredno bližino Celovca za učiteljico v predmestni šoli in namerava stanovati doma. Napoved takega značaja čisto določno meri na odpoved stanovanja, čeprav ni bilo direktno odpovedano. Tretji član družine potrebuje svojo sobo. Razumel sem in gospodinji obljubil, da se bom takoj lotil težke naloge iskanja drugega stanovanja. Obljubo sem tudi takoj začel izpolnjevati.
Po enem letu in še nekaj več po zaključku vojne sem domneval, da bi morda kazalo lov za kako majhno stanovanje ali sobo sprožiti prek stanovanjskega urada. Utegne me doleteti sreča, da mi bodo voljni pomagati. Res sem se napotil na urad in povedal, kaj bi rad. Odgovorili so, da ni trenutno nobenega stanovanja na razpolago, niti sobe ne. Če pa kaj sam najdem naj jim predložim za uradno nakazilo. Kljub lepim besedam sem čutil, da za „Auslanderje“ ne bo stanovanja.
Takoj sem se spomnil na Heinricha Ostermanna v Welzeneggu, ki mi je bil pred letom dni z razumevanjem priskočil na pomoč z onim zasilnim stanova-
njem. Kar k njemu pojdem, sem sklenil, zasedel kolo in se odpeljal na njegov prijazni dom. Nisem bil pretrgal vseh stikov z njim, ko sem se izselil iz šta-cune; nekajkrat sem s ceste zavil k njemu, kadar sem se vozil tam okrog. Vedno sva imela vse polno snovi za razgovor, on je bil zgovoren, rada mu je beseda posegla na politično polje, s kritičnimi pripombami je šibal ne le avstrijsko, ampak tudi svetovno politiko, komunistične režime je obsojal in na celi črti odklanjal. Zvedel sem od drugih, ki so ga dolgo poznali, da je dovršil par razredov gimnazije, potem pa prevzel kmetijo in študij obesil na kol. Vendar mu je šola dala toliko solidne podlage, da se je izobraževal sam še naprej. Pri debati je kazal bistro inteligentnost. Po starosti je sodil v mojo generacijo. Užival je tudi na vodilnih in visokih mestih spoštovanje, njegove intervencije so bile večidel uspešne, tega se je zavedal in rad posredoval. Njegov krščanski svetovni nazor ga je približal prelatu Podgorcu, kakor že vemo, njegova razgledanost in modra preudarnost zlasti v gospodarskih zadevah mu ga je primi-lila, da sta postala dobra prijatelja.
Prelat je o njem govoril kot o Slovencu, a jaz bi na podlagi svojega občevanja z njim sodil, da bi ga ne bilo mogoče prištevati med Slovence, čeravno je bil za slovensko stvar na Koroškem
zavzet in jo je s prepričanjem branil. Sam se je imel za Korošca in Avstrijca, in ta dvojni atribut se zdi, je označeval na neki način njegovo nacionaliteto.
Truden in razgret od dela je bil Osterman kar zadovoljen, da je bil z mojim obiskom dan vzrok poiskati klop v senci. Po daljšem razgovora o kmetijskih gospodarskih in splošnih političnih vprašanjih, ki je o njih posebno rad razpravljal z menoj, sem mu končno povedal namen svojega obiska:
„Ker vse pritiska v mesto, prebivalstvo po mestih narašča kot hudournik. Mnogi nimajo kje stanovati, razmere postajajo obupne. Tud meni spet grozi ta stiska.“
Z zgoščenimi stavki sem naslikal položaj: z ženo se bova morala izseliti iz lepe sobe, ki sva jo dobila z njegovo pomočjo. Hčerka najine gospodinje, ki je sedaj učiteljica nekje na deželi, bo prestavljena na službeno mesto v bližnjo okolico Celovca in se bo vrnila na stanovanje domov. Morda on ve za kako prazno stanovanje ali vsaj večjo sobo? Razkril sem mu tudi, da sem bil na stanovanjskem uradu in kak nasvet so mi tam dali. Ali bi mi ne mogel spet priskočiti na pomoč?
Nekaj trenutkov je razmišljal, nato pa me prijel pod pazduho, me molče peljal proti vratom velikega poslopja in skozi prostorno, z močno žgano opeko tlakovano vežo odprl vrata ter me povabil, naj vstopim. Znašel sem se v kar razsežni, lokasto obokani sobani s tremi bolj majhnimi, starinskimi okni v dveh
stenah, trdno zamreženimi z močnimi železnimi križi. V kotu za vrati je stal velik štedilnik iz litega železa, ob stenah nekaj starinskega pohištva in dve popolnoma opremljeni postelji.
„Ta soba vama je na razpolago,“ mi reče gospodar hiše. „če mislite, da bi ustrezala vajinim potrebam. Je že dolgo prazna. Uradno je namreč zapisana od stanovanjske zaščite nekemu moškem,u! ki je šel na vojsko, je pa sedaj že dolgo pogrešan in se ne vrne. To je vzrok, da je nikomur nisem mogel oddati in da je že takoj v začetku nisem omenil g. prelatu, ko me je prosil, naj za vaju kaj poiščem. Veste, pri stanovanjski zaščiti se zelo težko „izprazni“, kar imajo oni že „zasedeno“, toda med tem je preteklo več kot eno leto po koncu vojne a moža, ki mu je soba zapisana, od nikoder ni. Sedaj bom stvar sprožil in bomo videli, kaj porečejo. Mislim, da pojde.“
Tako se je iz nove stanovanjske zagate odprla pot v srečno rešitev in je posijal žarek upanja, da se bo vse dobro uredilo.
Med tem, ko sem se na uradu boril za stanovanjsko sobo, se je kar na hitro odigral dogodek, ki je korenito zaokrenil moje življenje na Koroškem. Glavni igravec je bil moj prijatelj iz študijskih let na ljubljanski univerzi, tedaj kanonik in stolni župnik, velik slovenski rodoljub dr. Rudolf Bluml. Bila sva v stalnih stikih ves čas, odkar se je vrnil iz pregnanstva v Celovec. Bil je resničen prijatelj, pripravljen vsak
čas priskočiti na pomoč. Tokrat me je povabil k sebi v stolno župnišče, češ, da bi rad z menoj govoril o važni zadevi. Radoveden, kaj neki mora imeti, sem se kmalu napotil do njega. Kot stara prijatelja sva se spet pozdravila, in dr. Bliiml je takoj planil „in medias res“, v sredino problema.
„Te dni sem se mudil po cerkvenih opravkih v Rožu. Kadar hodim tam okrog, se vedno oglasim pri šolskih sestrah, ki so pred kratkim po velikih težavah spet dobile v upravo svojo bivšo imovino kmetij sko-gospodinjske šole, nameščene v Ražunovi šoli v št. Petra pri Št. Jakobu. Ustanovo župnika Ražuna slavnega spomina itak poznaš. Naciji so sestram šolo zaprli, premoženje zaplenili in nune izgnali. Sedaj so se vrnile in si znova urejajo svoje delovno gnezdo. Vesele so, da se jim je posrečilo dobiti nazaj to važno slovensko postojanko, a veselje jim greni skrb, kako obnoviti in znova v tek pognati gospodinjsko šolo za kmečka dekleta.“
Živahno in hitro je govoril, vse bi bil rad naenkrat povedal, kar mu je ležalo na srcu.
„Tožile so mi, da ni med njimi nobene sestre, ki bi si upala prevzeti upravo šole in vse to težko in odgovorno delo na novo vpeljati, ga prav začeti, organizirati in tehniško voditi. Sestra prednica me je posebej prosila, da bi našel primerno zanesljivo in sposobno osebo, ki bi jim pomagala.