Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jar o sla v. (Dalje)
88.
Na Siciliji
Sedaj ima Sicilija devet mesecev v letu strašno vročino, in nobene sence. Nasledki so grozni. Ker ni gozdov, ne more se voda nikjer nabirati, toraj dere v premnogih lijakih v struge, reke se napno in pobiraio prst in setev seboj. To traje po kake dni, potem začno vpadati. Zakaj? Ker pritoki in potoki, ki prihajajo z gozdov, polagoma vsahnejo, toraj reke ne dobivajo redne nove vode, zato opešajo. Tisto malo vode, kar je še imajo, pa začne zastajati. Ob takih mlakah se razvija kužnina, ki provzročuje bolezni. Ob vročini zemlja nima potrebne vlage, brez nje pa setev ne more uspevati. A najhujše je to, ker se tudi prst pozgublja z njiv. Veter jo pobira in odnaša Dokler namreč vola prst zmaka, tedaj je težka in se drži ssale, ako tega ni, in jo prehudo žge solnce, tedaj e posuši in zmelje v p^ah, in kedar veter potegne, vzdigne jo in odnese.
Taka je tudi \ Perziji, v Siriji, v Palestini, in po vsej severnej Afriki. Vse te pokrajine, ki so bile nekdaj tako rodovite, kažejo gola rebra. Prav to se pokazuje dosti očito tudi na Španjolskem, na Grškem in v do-lenjej Italijs pa tudi na južnem Francoskem je uže otrpnil marsika'er kos dobrega sveta. Te tajne sile prirodne delujejo tiho n malo po malem, ali delujejo neprestano in grozno. Pustinja čedalje bolj sili v kulturne pokrajine, in jemlje prostora evropskim stanovnikom. Kes je še dovoli sveta v Ameriki, na Kaplandu in v Avstraliji, ali ti kraji še niso prirejeni za evropsko obrazovanost. Tudi se ne zna, ali se bodo dali do celega prirediti. Pod vplivom ondotnega podnebja se spreminjajo evropski izseljenci duševno in telesno, zato muogi misleci dvomijo, da bi sedanja evropska obrazovanost mogla ondi uspevati in dalje se razvijati. Treba toraj ustaviti nadaljne uničevauje evropske zemlje, če ne propade polagoma tudi cvet evropske obrazovanosti. Ta strah pa imajo večinoma nemški učenjaki in misleci.
Gotovo pa je to, da sili pustinja v Evropo. Po-gubljivi upliv njen se pokazuje prav očito še le ondaj, kedar jej sam človek na roko gre. Kjer ne veljajo niti ljudstva niti njega vlade, kjer ne delajo jezov pustinjskomu dajmonu, kjer mu ne grade pota z zelenimi dre vesi, kjer ne čuvajo rođovite prsti solnca, viharjev in nalivov, ondi dobiva pustoseči dajmon oblast čez deželo. Mnogo se je uže zamudilo v orijentu, v Afriki, zamudilo za vselej. Ali v Evropi bi se dalo še to in ono poravnati. Razvijajoče se prirodoznanstvo nas poučuje v marsičem, kako bi se dala opešana zemlja poživiti in plodnost jej povišati, in napredujoča tehnika nam ponuja raznih pri-pomagal, s katerimi si moremo obdelovanje vsestranski olajšati.
345
Ob poljedeljstvu v obče.
Na slovan^kej misi ste dve svetinji, ena je sol a druga je kruh. V njima je obstanek in zdravje našega tel esa. Narodni pregovori nas sto in stokrat spominjajo, da je v kruhu osnov našega blagostanja, da ni pomanjkanja iu lakote, kjer je kruh. Vsakdo to dobro ve, vsakdo se je premuogo potov o tem prepričal. Zato nam je lehko razumeti, da si Slovan ni mogel izbrati boljših darov božjih od kruha iu soli, s katerimi milega tujca na pragu svoje hiše pričaka in pozdravi.
Imamo na stotine vrst hrane, ali nobena ni tako vsakdanja, nobena ni tolike vrednosti in važnosti za kulturni razvoj ljudstva, kakor kruh. Vsem narodom je kruh vsakdanja hrana, in kar je najpoglavitejše, v kruhu je izvir in početek vsega napredka in vse kulture. Dokler človek ni kruha poznal, potikal se je po svetu kot lovec ali pastir. Ali kedar je začel vzgojevati žitarice, pustil je pustolovno življenje, ter se je držal kurišča ali ognjišča, okoli katerega se je sedaj začel vz-digovati sleharni napredek.
Vzgoj žitaric je obdržal nomadska plemena na enem istem   kraju,   ter jih polagoma   odvračal od nego-
y
tovega lova. Ce tudi so se sprvega taka plemena selila s kraja v kraj, da dobe rodovitej^e zemlje, vendar se je preje ali sleje konec naredil takemu selenju.
(Dalje prihodnjič.)