Naše osnovno šolstvo Ze dalj časa se v vsej javnosti mnogo govori in piše o našem šolstvu in učiteljstvu, in se pri tem iznašajo najsmelejše in neutemeljene trditve. Kritizirajo se smer in snov pouka, način pouka, še bolj pa, in to je skoraj edini in glavni cilj, da se umetno napravi nerazpoloženje proti učiteljstvu. Kakšni motivi vodijo iniciatorje gonje proti učiteljstvu, so vsem znani — so predvsem političnega značaja. Pri tem se seveda objektivnost in pravičnost pozabljata, ker ne gre za stvar samo, to je izboljšanje našega šolstva, nego je cilj ta, da se uvede v šolo politični duh, oziroma politično-prosvetna načela odločujočih činiteljev. Ako so pa ta v skladu z obstoječimi in uzakonjenimi smernicami našega šolstva ter z interesi naroda, ni mogoče trditi. Resnica je, da skuša vsaka vodilna politična struja navreči vsemu narodu, v prosvetnih pogledih šolstvu, svoj nazor in je v tem vsako delo politikov upravičeno, ako je to zahtcva naroda, se vrši v okviru zakonov in na pravem torišču — to je na političnem polju. Šele z uzakonitvijo teh načel se more pričeti s sankcijami proti učiteljstvu, ako zakona ne izvaja. Često se pa skušajo uvesti v naše šolstvo nazori, ki nimajo podlage v obstoječih zakonih. Takrat se poskušajo preko zakona, s pritiskom na učiteljstvo, uvesti v šolo ta načela. Dejstvo je, da morajo veljati za merilo učiteljskega dela edino zakoni, s katerimi je reguliran njegov odnos do šole in prosvete. V sedanji »prosvetni« borbi to merilo ne pride v poštev, ker bi popolnoma opravičilo učiteljevo delo in stav njegove stanovske organizacije JUU. Ker se zakoni ne smejo odkrito grajati, zato je treba z neresničnimi in tendencioznimi napadi, onemogočiti učiteljstvo. Ves sklop očitkov, nanašajočih se na šolo in učiteljstvo, moremo razdeliti na dve poglavji: a) Idejna usmeritev šole, ki je predvsem izraz političnih teženj in kulturnega nazora zakonodajavca. b) Kvaliteta vzgoje in pouka, ki je odvisna od strokovne izobrazbe učiteljstva, materialnih sredstev in kulturnega narodovega nivoja. Idejna usmeritev šole je določena z »Zakonom o narodnih šolah«. Kakor smo že omenili, je vsak zakon izraz političnih in kulturnih teženj zakonodavca. To velja v največji meri za zakon o šolstvu, ki regulira vso narodovo izobrazbo in kulturo. Šola je torej najjačji nosilec stremljenj in nazorov zakonodavca, v cil.ju, da si zagotovi narodov naraščaj in njegovo bodočnost. Politične, duhovne in kulturne razlike v naši državi so onemogočale 11 let sestavo enotnega zakona o šolah. Napadi na učiteljstvo so izraz nesoglašanja s tem zakonom, zlasti s čl. 1., ki uvaja narodnostno vzgojo v pravcu narodnega edinstva. Narodno edinstvo je ono osrednje vprašanje in vzrok političnih razračunavanj. Zato ni čudno, ako se vlači šolstvo v politiko — ni pa pošteno, da se zapostavlja učiteljstvo radi uzakonjenega načela, čeprav, priznamo, ga je samo iskreno osvojilo. Še laže je preganjanje onega dela učiteljstva, ki je sledilo čl. 1. zakona o narodnih šolah tudi v izvenšolskem delovanju, ker se smatra vsako prosvetno delo za politično. Ker je uzakonjeno načelo narodnega edinstva, je prikrojena temu smotru tudi učna snov. Ta se odraža iz učnih načrtov in učbenikov. Pri učnem načrtu se more kritizirati vsebina, obseg in razporeditev učne tvarine. — Iz tega je razvidno, da je učna snov točno določena in je učiteljstvo v tem pogledu svobodno samo v izbiri obsega snovi in razporeditve tvarine. Tudi čitanke so predpisane in jih mora učiteljstvo uporabljati take, kakršne so. c) Za druge očitke proti šoli in učiteljstvu moremo smatrati, da so kakovostnega značaja. Najprej ugotavljamo, da je šola odraz svoje dobe. Tako se dobra ali slaba gospo darska leta javljajo na vseh področjih družabnega življenja. V dobrih časih se zidajo bolnice, kolodvori, gradijo železnice, ceste in mostovi, ustanavljajo knjižnice in tiskajo boljše in luksuznejše knjige. V ves ta gospodarski kompleks je vtisnjena tudi šola. Ni mogoče v neprimernih in nehigienskih prostorih, ob pomanjkanju knjig in učil, doseči zaželeni smoter. Iz sličnih razlogov umirajo bolniki po bolnicah in vendar nihče ne dolži zdravnikov. Vsak vrši svoje delo v možnostih razmer. Iz gospodarske stiske ni izzveto učiteljstvo. Redukcije plač (delna vrnitev prejemkov ni zadostna) niso tvorni elementi v učiteljevem življenju in delu. Plače, ki komaj omogočajo revno preživljanje, ne morejo zadovoljiti kulturnih in poklicnih potreb, kakor: nabava strokovnih knjig, posečanje tečajev in ekskurzij ter nuditi vseh pripomočkov za poklicno izpopolnjevanje. Pa ne samo premajhni prispevki za šolo in učiteljstvo, tudi nizki kulturni in gospodarski standard naroda onemogoča razvoj šolstva. Slabo oblečeni in nezadostno hranjeni ot?roci, brez šolskih potrebščin, so največja težkoča pri šolskem delu; iz slabih gospodarskih razmer zrasel odpor do šol. doklad in s tem do šole ne nudi pogojev za sodelovanje staršev s šolo in iz tega izvirajočih prosvetnih uspehov. Starši mrzijo šolo, ker jim je v bretne, ne radi pouka samega. Proti vsem tem nepovoljnim činjenicam se bori učiteljstvo, ki pri svojem delu za to ne dobiva nikake podpore, temveč se skuša ta prepad med domom in šolo še s političnim hujskanjem povečati. Metoda vzgoje in pouka še ni potrjena. Dasi sama metoda brez zadostnih materialnih sredstev ne more doseči zaželenih ciljev, je vendar ogledalo razvoja šolstva. Toda pri nas ni odločilna za važnejše in odgovornejše službeno mesto višja strokovna usposobljenost, nego se učiteljstvo ceni, nastavlja, premešča in napreduje po političnih vrlinah, ali vsaj po popolni pasivnosti. Tako tudi v tem pogledu ne moremo sprejeti očitkov, da smo učitelji krivi pomanjkIjive kvalitete vzgoje in pouka. Pomanjkljivost osnovnega šolstva so torej prirode, ki leži izven učiteljevih moči in odgovornosti. Pač se dajo z objektivnim postopanjem do učiteljstva, s primernimi materialnimi dajatvami in s spoštovanjem zakonov odpraviti. Način pa, kakor se sedaj rešuje prosvetno vprašanje, je zgrešen in poguben. Krik in ropot naj zakrijeta pravo stanje. Sedanja »prosvetna« borba za šolo in učiteljstvo se vodi, kratko rečeno, po geslu: Primite tatu!... Duje Budak.