4 Didakta | februar 2013 Intervju Intervju Spoštovani gospod Požarnik, knjige, ki ste jih napisali tudi trideset let nazaj, se berejo, kot bi bile napisane včeraj. Kako Vam je uspelo tako konkretno videti v prihodnost? Opozorila, da se bo močno zapletlo, če bomo nadaljevali s svojim početjem, niso od danes. Spomnimo se samo prvega poro- čila Rimskega kluba leta 1972 z naslovom Meje rasti. Odmev, ki ga je imela moja knjiga Alternative iz leta 1984, kaže, da je bilo že tedaj tudi pri nas veliko takih, ki so slutili, čutili, si izračunali … da je kurz sodobnih industrijskih družb naravnan na ledeno goro, zaradi česar moramo, če se ji želimo izogniti, združiti boj proti izkoriščanju ljudi z bojem proti izkorišča- nju narave. Človeštvo torej sedi na vlaku, ki drvi brez nadzora in z nevarno hitrostjo… Zaradi večje nazornosti vzemimo drug primer. Potniško letalo ima vsaj štiri vrste instrumentov: eni kažejo, ali leti v pravo smer, drugi, ali motorji delujejo kot morajo, tretji, ali ima dovolj goriva, in četrti, ali je v potniški kabini dovolj zraka in prava temperatura. Moderna družba takih instru- mentov nima. Nihče ne pove, kam pravza- prav hoče priti, nikogar ne skrbi vedno ve- čje škripanje v motorjih, nihče ne razmišlja o tem, ali ima dovolj življenjske moči, prav tako pa nikogar ne zanima počutje potni- kov. Težko je napovedati, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, nekaj pa je zanesljivo: če ljudje v razvitih industrijskih deželah ne bodo temeljito spremenili svojega na- čina življenja in dela, svojih orodij, usta- nov, meril in vrednot, potem se človeštvu slabo piše. Moralni relativizem, površin- ski intelektualizem, duhovna in bivanjska praznina, nenasitno potrošništvo, bolestni individualizem, navidezna demokracija, primitivizacija življenja in neodgovorno ropanje ter onesnaževanje narave, ki danes vedno bolj prevladujejo v teh deželah, so namreč sovražni kulturi življenja. Zakaj se ne odzovemo na opozorilne znake in svarila? Pametne misli pogosto težko zmagajo, prav tako tudi opozorila ne zaležejo ve- dno. Zato jih je potrebno, če nam je prav ali ne, velikokrat ponavljati. Pogosto se sicer omenjajo ukrepi do leta 2050, vendar je ta letnica zagotovo preveč oddaljena, da bi se dotaknila ljudi tukaj in zdaj… Značilno za današnjega človeka je, da razmišlja znotraj ozkega prostorskega in časovnega okvira. To pomeni, da ima pred očmi predvsem sebe in svoje najbližje. Njegovo resno ukvarjanje s prihodnostjo običajno ne seže dalj kot do nekaj pri- hodnjih mesecev, v najboljšem primeru nekaj let. Z drugimi besedami: tistih, ki razmišljajo o usodi človeštva in jemljejo resno stvari, ki se lahko zgodijo čez deset ali več let, je bolj malo. V medijih poslušamo razlage o veliki nuji po večji gospodarski rasti. Gospo- darsko rast enačimo z napredkom. Ali gresta gospodarska rast in trajnostni razvoj lahko z roko v roki? Velik del sveta, na čelu z industrijsko najbolj razvitimi državami, visi na gospodarski ra- sti kot alkoholik na steklenici. Prepričanja, da jo je možno ohraniti v neskončnost in jo iz leta v leto večati, so dopustila, da da- nes z njo stoji in pade skoraj vse: delovna mesta, izobraževanje, kultura, zdravstvo, socialno varstvo ljudi in celo varstvo okolja. Da gre za utvaro, pove že preprosto dej- stvo, da »skromna« dvoodstotna letna rast bruto domačega proizvoda v prihodnjih 35 letih pomeni povečanje gospodarstva za dvakrat in v 70 letih za več kot štirikrat. Poleg tega BDP (vrednost v tekočem letu proizvedenega ter na trgu ponujenega bla- ga in obsega storitev) sam po sebi tako in tako nič ne pove. To ni podatek, ali gre ljudem v resnici dobro, ali država pametno investira, skrbno in obzirno ravna z naravo, naravnimi surovinami in viri energije, je ustvarjen dobiček pravično razdeljen, se razvija država v pravo smer in tako dalje. Skratka: stalna gospodarska rast ni samo nemogoča, ampak je tudi nezdružljiva s trajnostnim razvojem. Zato je zadnje čase vedno glasneje slišati zahteve po drugačnih kazalcih blaginje in razvoja. Na primer nematerialnih? Skupaj z eko- loško problematiko se namreč poraja tudi duhovno siromašenje oziroma iz- jemno pomanjkanje vrednot… Dr. Hubert Požarnik: »Pametne misli pogosto težko zmagajo, zato jih je potrebno velikokrat ponavljati« Mojca Furlan Dr. Huberta Požarnika poznamo kot psihologa, psihoterapevta, publicista, pisatelja, poli- tika, predvsem pa kot izjemnega ekologa v najširšem in najžlahtnejšem pomenu besede. Sama sem ga med svojim študijem spoznala tudi kot predavatelja, strokovnjaka z ogromno energije, ki je na učiteljici začetnici pustil neizbrisen pečat. Dr. Požarnik je s številnimi objavljenimi deli in osebnim delovanjem že v osemdesetih letih osveščal in izobraževal, vodil bralce skozi zanimive zgodbe, bogato podkrepljene z nemalokrat tudi šokantnimi podatki in svojstvenimi stališči. Njegova besedila so polna iskrivosti, duhovitosti, humorja. S svojimi iskrenimi razmišljanji in izzivi nas nagovarja neposredno v srce in v polni meri zaposli tudi naše možgane. Vsebine razkrivajo in razlagajo pomemben in dragocen del našega bivanja in biti. Branje njegovih del Alternative, Prihodnost napredka, SOS za našo Zemljo, Sedanjost prihodnosti, Ne samo od kruha so knjige, ki jih toplo priporočam vsakemu učitelju in staršu. Človeka spodbudijo, da najde moč in smisel delovanja, da se iztrga iz vsakodnevne bitke z divjim in prehitrim tempom, da razmisli o svojih vrednotah in v življenje vključi čim več prijaznih dejanj, pomembnih za odnose do sočloveka in do okolja, ki nam je bilo podarjeno. 5 Didakta | februar 2013 Intervju Ena izmed slepih peg varuhov narave je, da se skoraj izključno trudijo zmanjšati ali celo odpraviti biološko ogroženost ra- stlin, živali in človeka, vnemar pa puščajo vedno hujše onesnaževanje človekovega notranjega sveta in njegovega kulturnega in socialnega okolja. To je eden izmed razlogov, da današnja institucionalizirana ali ljubiteljska prizadevanja za pristnejše sožitje človeka in narave pogosto ne ob- rodijo toliko sadov, kot bi želeli. V vaši knjigi Prihodnost napredka bere- mo: »Bolj ko so stroji podobni ljudem, bolj so ljudje podobni strojem.« Kaj ste mislili s tem? Človek je nepopolno bitje. Zato je tehnika njegovo pomembno dopolnilo in pomaga- lo njegovemu preživetju. Toda zadnje čase jo pretirano malikujemo. V veliki meri zato, ker mislimo, da bo prav novi rod tehnike rešil človeštvo vseh zemeljskih te- gob – tudi tistih, ki jih povzroča današnja tehnika sama. Niso redki, ki mislijo, da je razvoj tehnike in tehnologije kar istoveten z napredkom človeka in družbe. In to kljub dejstvu, da so stroji do danes močno raz- vrednotili človekova čutila, roke in noge ter grozijo sedaj razvrednotiti še njegove možgane. Samo slepec ne vidi, da ima naša prijateljica tehnika tudi svojo senčno plat. Vsekakor ne kaže nekritično spreje- mati za svojo vsako tehnično novotarijo in po njej krojiti svoje življenje. Prav tako se moramo zavedati, da zgolj s tehnološkim varstvom okolja ne bomo prišli do živega okoljskim problemom. Svetujete, naj s »stroji ravnamo kot s stroji in z ljudmi kot z ljudmi«? Vedno več ljudi iz dneva v dan in z veliko vnemo izboljšuje, lepša, čisti, popravlja in neguje stroje ter izgublja delo – zato da imajo stroji delo! Mnenja sem, da človek v vsakem primeru zasluži več občudovanja, spoštovanja, pozornosti, pomoči in nege kot pa stroj. Med vašimi besedili je ogromno duho- vitih citatov, ki bralca spravijo v smeh, hkrati pa skozi šaljivost še bolj resno spodbudijo h globokemu razmišljanju. Kakšni so bili odzivi bralcev na tak stil pisanja? Na Slovenskem je bilo zadnje čase napisa- nih kar nekaj tehtnih in dokumentiranih knjig, zbornikov, člankov in raziskovalnih poročil o stanju okolja. Bojim se, da ne gle- de na to, kako so bili napisani in komu so bili namenjeni, niso dovolj zalegli. Vendar je potrebno imeti pred očmi, da okoljski problematiki ne bomo prišli do živega le s prelivanjem črnila. Morda politična volja? Prav velike vnetosti in zagnanosti za izde- lavo in uresničitev vrednih vizij pri naših politikih ni opaziti. Odgovorni rajši mižijo in se lotevajo problemov, ki so jih pravi- loma sami povzročili. Delajo le s pol srca, težave skušajo izvoziti v revne dele sveta ali pa rešitve prelagajo na ramena priho- dnjih rodov. Najhuje pa je, da se še naprej obnašajo tako kot zdravnik, ki odmerek neučinkovitega zdravila podvoji, namesto da bi zdravilo zamenjal z drugim. Foto: Mateja Jordovič Potočnik 6 Didakta | februar 2013 Intervju Slovenija ima – na primer – idealne možnosti za samooskrbo, pa je ta v za- dnjih letih vseeno izjemno padla. Kako to komentirate? Krivcev, da se površina kmetijskih zemljišč v Sloveniji iz leta v leto dramatično zmanj- šuje, tako da smo po možnosti samooskrbe že skoraj na repu evropskih držav, je več. Glavni je vsekakor kronično pomanjkanje celovite, dosledne, trajnostnemu razvoju naklonjene razvojne politike, zaradi česar sta zgrešeni tudi naša kmetijska politika in prostorsko načrtovanje. Čeprav je iz leta v leto biološka pestrost našega planeta vedno manjša, vidimo, kako skušajo far- macevtski, agrokemični in živilsko prede- lovalni giganti izriniti s polj, sadovnjakov in iz hlevov avtohtone rastline in živali ter jih nadomestiti s svojimi domnevno »izboljšanimi« vrstami, ki so »boljše« samo zato, ker jim prinašajo več dobička. Za Slovenijo se vsi strinjamo, da je deže- la izjemnih naravnih lepot. Po nekate- rih podatkih je na svetu tako raznolikih le 2 % dežel. Kaj smo Slovenci po vašem mnenju pripravljeni storiti za sonaravni turizem? Vedno več je tistih, ki trdijo, da ohranitev narave ni le biološka nuja, ampak je lahko tudi ekonomsko koristna. Tako na primer izvedenci Mednarodne organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) že dalj časa poudarjajo, da je glavni kapital prihodnjega turizma dežel njihova narav- na in kulturna dediščina. In res. Zasičeni s svojim vsakdanjim življenjem, a tudi z industrializirano hotelsko ponudbo, tipi- ziranimi penzioni in konfekcijsko zabavo, vedno več turistov iz visoko industrijskih držav in brezdušnih mest išče naravno, lepo, pristno, nekaj, kar dobro dene tudi duši. Slovenija, kateri je dal Bog, kot je zapisal Ivan Cankar v svoji noveli Kurent, polno prgišče lepot, je zanesljivo med pr- vimi, ki sme in mora staviti na mehki, sonaravni turizem. Verjetno bo treba začeti pri koreninah in spremeniti način razmišljanja. Kje tu vidite vlogo vzgojiteljev, učiteljev? »Dajte nam šolo in čez sto let bomo imeli novega človeka,« je samozavestno, a preveč optimistično, vzkliknil nemški pesnik ro- mantike Novalis. In vendar je oblikovalna moč šole izjemno velika. Pod pogojem, da šola pospešuje celostni razvoj otrok in mladine (torej glave, rok in srca), ali povedano drugače: če izobražuje, poma- ga učencem uporabiti znanje v življenju in jih načrtno duhovno, vrednostno in značajsko oblikuje. »Cilj vzgoje in izobra- ževanja,« je menil Anton Trstenjak, »naj bo vrednostno usmerjen in vrednostno čuteč človek. Znanje pa je potrebno postaviti v službo ljubezni, človečnosti in ustvarjanja boljšega in pravičnejšega sveta.« Kdo, mislite, bi našo civilizacijo lahko popeljal v pravo smer? Posamezniki, aktivisti, mirovniki, vzgojitelji, civilne iniciative, politiki? Na srečo je pri nas in v svetu veliko ljudi, ki že danes zavestno živijo tako, kot bo potrebno živeti v prihodnje. Nekaj je tudi takih, ki so le smerokazi v pravo smer, vendar (tako kot vsi smerokazi) sami ne gredo tja, kamor kažejo. To je še vedno boljše, kot voditi in usmerjati ljudi v na- pačno smer. Žal so prizadevanja naših naravovarstvenikov pogosto razdrobljena. Zato bi bilo dobro, da se posamezniki in skupine dobre volje v prihodnje bolj po- vežejo med seboj. Nekateri učitelji v šolah mlado genera- cije že dolgo spodbujajo k razmišljanju in k delovanju. Pouk vsakodnevno obar- vajo z noto trajnostnega razvoja. Ven- dar posamezniki niso dovolj, sistemsko pa se skoraj nikamor ne premakne! Res je, slovenskemu učiteljstvu (posame- zniku in skupnosti učiteljev) gre velika zasluga, da se kljub vsemu zavajanju otrok in mladine k pretiranemu potrošništvu in neodgovornemu življenju sploh, krepi ekološka zavest mladih. Za vaše odgovore se Vam lepo zahva- ljujem, prav tako pa se za vaše čudovi- te strokovne napotke, pozitivne misli, izzive, spodbude in nesebičen trud za dobrobit človeštva zahvaljujem tudi v imenu številnih bralcev. Najlepša hvala, dr. Hubert Požarnik! Foto: Mateja Jordovič Potočnik