SOCIALNO DELO - NEMOGOČA NALOGA? DoreenGbion Svetfki oblikvjeiuio izkuli\jo Povsod okoli nas so znamenja,da je svet v krizi. Živimo v obdobju, ko se odnosi med supersilama dinamično spreminjajo; ko se Siri terorizem; ko so očitne vse večje neenakosti med industrializiranimi deželami in tretjim svetom, ko naraSCajo napetosti na Bližnjem Vzhodu. Vse bolj prodira spoznanje, da se porajajo novi globalni izzivi, s katerimi se sooča celo človeštvo in vsak narod. Prvič v zgodovini človeštva je postalo uničenje človeške rase zares možno - z nuklearnim razdejanjem in ekoloSko katastrofo. Obenem pa je razdelitev sveta na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo, vse očitnejša. V severnih deželah imamo kronično nezaposlenost, v celem svetu pa živi v popolni revščini 800 milijonov ljudi. V 90. letih bomo priča velikim političnim in družbenim bojem. V bistvu pa bo osrednje vpraSanje - pod čigavimi pogoji se bo oblikovalo to novo obdobje? Podlaga za vse te manifestacije krize, nezaposlenost, stradanje in vojne je ekonomski sistem, ki dominira vsemu svetovnemu kapitalizmu. Kot socialne delavke* se moramo ukvarjati z odpadom, ki je posledica te vrste kriz - sprgemale naj bi zatirane; to je postala naSa vloga in naloga. Moramo? Moremo ? Bomo ? Ni čudno, da so socialne dalvke zmedene glede svoje strokovne identitete. Opravljajo posel, ki je duhovno,etično in fizično grozljiv, posel, ki je nenehen preskus značaja in inteligentnosti, posel, ki potrebuje predanost in zavzetost. Je naloga, ki je marsikatera med nami včasih ne bo izpolnila in ki je nekatere ne bodo izpolnile nikoli. Kakor koli že,vpraSati se moramo, kaj v bližajočem se 21. stoletju pomeni radikalna vizija socialnega dela. Ta izziv naj bi nas spodbudil in ne potrl. Potrebujemo nov delovni načrt ali pa se bomo soočili z možnostjo, da se bomo v svetu hitre družbene spremembe marginalizirali. * V duhu referata prevajam brezspolno angleško obliko "social worker" v ženski spol - "socialna delavka". S tem se želim oddolžiti tisočem socialnih delavk,ki jim uradni slovenski jezik dnevno zanika spol. (op. prev.) Soc ddo 29,1990, 1-3 Socialno ddo - nemogoča naloga? 27 Socialno ddo je ddo g ljudmi DanaSnja razprava se mora zaCeti z vprašanjem, kaj je narava socialnega dela. Smo mlada stroka, ki izvira iz pritiska hitrih družbenih sprememb. Zdaj se sooCamo z nalogo, da moramo premisliti kaj delamo, in da ne smemo Se naprej vztrajati v istem starem kalupu; manjka nam vizija prihodnje oblike socialnega dela in socialnih služb. NaSa prava naloga je znova preveriti naSo strokovno etiCno in moralno osnovo. ZaCeti moramo tam, kjer so naSi sodržavljani s svojimi potrebami (vključno s psihološkimi), s svojo revščino in lakoto. Socialno delo seje zgodovinsko oblikovalo v devetnajstem stoletju kot reševalna služba za revne.Nagla,nenačrtovana industrijska rastje pomenila za delavski razred poveCanje migracij, prenatrpanost, slabe stanovanjske razmere, veliko smrtnost dojenčkov, bolezni, strukturno in cikliCno nezaposlenost. RevSCino so pojmovali kot rezultat osebne neustreznosti in moralne Šibkosti. Ironija je, da je bil poudarek na posamezni ženski in njeni neustreznosti in ne na ekonomskih, družbenih in kulturnih dejavnikih, ki bi lahko pojasnili njeno neustreznost; ta vzorec pričakovanj je Se vedno oCiten v današnjem socialnem delu. Prve pionirke dobrodelnosti so s slavljenjem materinstva in ženinih dolžnosti namenile prihodnjim rodovom socialnih delavk nalogo zatirati ženske. Hkrati je dobrodelniStvo tudi doloCilo del okvira za družbeni nadzor revnih - to je tistega dela družbe, ki se ga buržoazija zelo boji. Kljub temu, da živimo v državi blaginje, ki ima zgodovinsko bolj sveže aspiracije, smo Se vedno služba zadnje možnosti. Z vidika socialne delavke je jasno, da smo vpleteni v zadeve, ki so bistvo Človeškega življenja. Za veliko posameznikov in družin je njihov stik s socialnimi delavkami Cas tragedije ali krize. Kontekst, ki je podlaga naSemu delu, vključuje smrt, izgubo ljubljenega, betežnost in prilagajanje na nesposobnosti. Ukvarjamo se z zlomi v SirSem pomenu besede - od prekinjenih odnosov do brezdomstva. Odprti so nam najbolj intimni odnosi, odnosi med zakonskimi in spolnimi partnerji, med starSi in otroki,starimi ljudmi in njihovimi družinami. Z osebnimi in denarnimi zadevami se prepletajo vpraSanja spolnosti,rase, družbenih sprememb, kot tudi kljuCna vpraSanja o CloveSkih pravicah, dostopu starSev do otrok, upravičenosti starih ljudi, do neodvisnega življenja, ter o zapiranju v ustanove. 28 UAmaoft Socddo 29.1990, 1-3 Kfo io tišie stnnke Ni dvoma, da imajo največ stika s socialnimi delavkami zatirane in zapostavljene skupine. Se posebej družine delavskega razreda, brez priznanih poklicnih kvalifikacij, ženske, temnopolti ljudje in člani drugih etničnih manjšin, starSi samohranilci, starejši ljudje in invalidi. Njihove posamične potrebe so lahko različne, vendar pa so to ponavadi revni ljudje. Na kratko moramo torej spregovoriti o revščini in o tem, kako jo definiramo. Ni ene same definicije revSčine, kategorije ljudi, ki se ujemajo z različnimi definicijami, pa so različne. Zelo redki živijo na "visoki nogi"; večina jih je socialno prikrajšanih, in to ne samo kot odrasli, temveč od rojstva naprej. Mnoge mučijo telesni,duSevni ali čustveni primanjkljaji,ki jih ne morejo pozdraviti sami. Mednje sodijo najslabše izobraženi, genetično slabo formirani ali preprosto nesrečni. To je bil residuum revSčine iz leta 1979, ali iz let, preden je v nekaterih deželah oblast prevzela nova desnica. V praNicar minulih letih seje tej revSčini pridružila nova revSčina; to so mladi ljudje, pa tudi starejši ljudje brez tržnih sposobnosti, ki imajo telesne sposobnosti in so pripravljeni delati, vendar dela ne morejo najti - z drugimi besedami, to je naraščajoča množica nezaposlenih. Skoraj vsi v obeh skupinah so revni, ne zaradi svojega moralnega propada, ampak zaradi smole in zaradi narave družbe, v kateri živijo. Razpravljati o njihovi revSčini kot o nečem, kar se nas ne tiče, ni zgolj brutalno in nečloveško, marveč je tudi absurdno in protislovno. Vendar pa ne govorimo samo o materialni revSčini. Richard Titmus je osvetlil učinke revSčine v SirSem pomenu besede. "..jrevSčina čustev, revSčina občutkov, revSčina poslušanja in učenja in revSčina družbenih odnosov." Oboji, "stari" revni in "novi" revni, so prikrajšani za moč*; se pravi, da so jim bila predpisana mesta in vloge v družbi, ki jih nihče drug noče zasedati. * Ang. power, kar bi lahko prevajali v slovenščino tudi z oblast. Ta izraz se je namreč v naSih krajih udomačil kot prevod za fitmcoski pouvoir. Lahko bi uporabili tudi tega, vendar je v pomenskih različicah izraz moči SirSi in bližji angleškemu pomenu. Soc ddo 29,1990, 1-3 Socialno ddo - nemogoča naloga? 29 Olof Palme, slavni Švedski ministrski predsednik, je v svojem zadnjem večjem prispevku k mednarodni razpravi o blaginji, ki je bila na harvardski univerzi, takole povzel ta položaj: "Nezaposlenost ni samo ekonomska potrata in socialni problem, ki povzroči poslabšanje zdravja, zviSano stopnjo smrtnosti, naraSCajoCe koeficiente samomorilnosti, veC problematičnih družin, poveCano prostitucijo in zlorabo drog, marveC je tudi grožnja odprti demokratični družbi." Delo je pomembno zato, ker zagotovi denarno varnost, smisel in samospoštovanje. Množična nezaposlenost v 80-tih letih je uničila to tradicionalno vlogo dela in pripeljala do povratnega udarca socialnih problemov. Lahko je razumeti zagrenjenost v odnosu do družbe ter privlačnost delinkvence in zloCina pri tistih,ki so izključeni iz družbenega sistema. Ljudje, ki so revni, preživijo na robovih družbe. To je tisti težavni teritorij, na katerem se sreCujejo socialne delavke in stranke. Čeprav imajo socialne delavke kot predstavniki moCi in oblasti dominanten položaj v odnosu do svojih strank, je njihova vloga biti zagovornik stranke v odnosu do države. Revni nimajo nobenega nadzora nad ekonomskimi in političnimi silami, ki oblikujejo njihova življenja - podvrženi so stigmatizaciji, izkoriščanju in krivici. Z drugimi besedami, zatirani so, posledica zatiranja pa je,da ljudi prikrajša za moC. Neenakosti zaradi rase,spola,sposobnosti, starosti, razreda in vzgoje poudarjajo njihov brezmoCni položaj. V praksi ni mogoCe zlahka ignorirati revSCine - odpira kompleksna in boleCa vpraSanja tako za stranke kot za socialne delavke. Zasebni in osebni problemi se ne morejo loCiti od političnih in ekonomskih, ne glede na to, v kaj nekatere socialne delavke verujejo. Socialne delavke morajo videti preko ozkega razpona socialnega dela in se zavedati ekonomskih in političnih dimenzij socialnega dela. Prihodnost socialnega dela je v tem, da se bo sooCalo z vpraSanji politične in strokovne moCi, v katera je praksa socialnega dela Cez in Cez zapletena. Od vseh omejitev obCanske participacije v socialnih službah je najbolj temeljna omejitev v neenakost moCi - posebno med birokracijami socialnih služb, udeleženci in soobCani, ter strokovnimi socialnimi delavkami. Razumevanje temeljev teh neenakosti, nas bo ozavestilo o naSih zmožnostih in sposobnostih za spremembo, bolje pa bomo razumeli tudi 30 D.Gibson Soc ddo 29,1990, 1-3 naSe omejitve. Socialne delavke ne morejo spremeniti sveta - potrebna pa je prav temeljna sprememba družbene ureditve, da bi se spoprijeli s prikrajšanjem v njegovih koreninah. Lahko pa bi bolje razumeli družbene spremembe in izddali načrt dela za blaginjo v 21. stoletju. Svet, v katerem zdaj živimo, ni niti politično nevtralren niti brez vrednot. Soglasje je v sistemu blaginje propadlo in zdaj se soočamo z nizom vpraSanj namesto z nizom gotovosti: 1. Kdo ima učinkovito moč definiranja socialnih problemov? 2. KakSna alternativna definicija socialnih problemov bo nastala? 3. Kako bodo stroke socialnega dela odgovorile na te nasprotujoče si definicije? Način, kako bomo odgovorili na ta vpraSanja,bo določil prihodnjo pot prakse socialnega dela. Medtem ko ima socialno delo svoje etične korenine v demokratičnih in univerzalnih načelih, pa je praksa predvsem v omejitvah partikularne družbe. Pomembna moralna in etična dilema socialne delavke je v protislovju med njenimi verovanji in strokovnim etičnim kodd^som po eni strani in med vrednotami države in ponavadi konservativnimi organizacijami, ki socialno delavko zaposlujejo, po drugi. Obstaja konflikt med tem, kar socialne delavke vidijo v družbi, in med tem, kar njihovi delodajalci in država pričakujejo, da naj bi videle. Sedanja država,ki zaposluje veliko socialnih ddavcevje hkrati odgovorna za zatiranje naših sodržavljanov. Naloga iodalnega dela Socialna delavka danes gara v ozračju nasilnih, nenavadnih in spreminjajočih se negotovosti. Ta situacija negotovosti je sestavljena iz velikanskega razpona nasprotujočih si teorij socialnih problemov in intervencij socialnega dela, med katerimi lahko izbira socialna delavka. Socialne delavke imajo bogato,a zmedeno dediščino miselnega izročila. Tradicionalne in radikalne socialne delavke imajo različna mnenja o naravi družbe,socialnih problemih in nalogah socialnega dela. Ena od glavnih predpostavk o socialnem delu in izobraževanju v socialnem delu, ki jo imamo kot socialne delavke, je, da biti član stroke predpostavlja imeti skupne vrednote. Naloga,za katero mobiliziramo znanje in sposobnost, vključuje vrednotne sodbe. Skupne vrednote niso dejstvo - so Soc ddo 29,1990, 1-3 Socialno ddo - nemogoča naloga? 31 zgolj predpostavka. Kaj če se,in pogosto se tako dejansko zgodi, praktiki ali celo "stroka" ne strinjajo glede tega, kaj konstituira dober akt socialnega dela? Kako naj ravnamo s takimi konflikti vrednot? KakrSne koli kriterije bomo razvili,se moramo tega vpraSanja nujno lotiti v luči treh perspektiv: individualistične (casework), radikalne in feministične. Te predstavljajo zelo različne modele prakse socialnega dela, ki izhajajo iz zelo različnih pogledov na legitimnost sedanje družbene ureditve. Nič čudnega ni, da so socialne delavke zmedene glede svoje strokovne identitete. Ta zmeda ima svoje korenine v socialnem delu in se deloma odraža v izobraževanju za socialno delo. Ddo t potameznikom (tndidonalno socialno ddo) Glavni tok literature socialnega dela je zanemaril strukturalne komponente "strankinih" situacij in se osredotočil predvsem na metode in tehnike dela s posamezniki ali skupinami. V srediSču tega procesa je delo s posameznikom in s tem delom povezane teorije, ki so jih privzeli v večini socialnih ustanov. Ta modd je navadno maskiral družbene in politične sile, ki oblikujejo posamezna življenja. Služil je zanikanju kolektivnih problemov, s katerimi se soočajo tisti, ki so zatirani in revni. Metode socialnega dela so kot orodje, ki ga strokovni delavec potrebuje, da bi popravil situacije. Ali kakor je pred kratkim zapisal prof. Martin Davies: "Socialne delavke so vzdrževalni mehaniki, ki podmazujejo medosebno kolesje skupnosti" (Davies, 1985, str. 85). Tak pogled na socialno delo je trdno vkoreninjen v verovanju, da je svet v katerem živimo, četudi nedovrten, tisti svet, v katerem skupni interesi in verovanja prevladajo nad konflikti. To je pogled na družbo kot na stroj, ki mu včasih spodleti in ne deluje gladko, vsak njegov dd pa je vendarle načrtovan za harmonično delo. Individualna pespektiva se vsaj delno opira na ameriško verzijo psihoanalitične teorije. Tak pogled je v nasprotju z radikalno, feministično in protirasistično perspektivo. To pa ne pomeni, da znotrej radikalne ali feministične perspektive delo s posameznikom nima svojega prostora v delu socialne delavke. Radikalna alternativa Kritike literature in izobraževanja v socialnem delu, ki so razvile to 32 D.Gibson Soc ddo 29,1990, 1-3 perspdktivo.so v zadnjem desedetju naraSCale. V poznih 60. in zgodnjih 70. letih smo bili priča mnogim uničujočim napadom na jezik, vrednote in prakso tradrcicnalnega socialnega dela. Čeprav je njihov vir izven polja stroke socialn^a deJa - izvirajo iz sociologije,feminizma,scKrialne politike ~ so zdaj mo<^no zastopani med besedili socialnega dela: primer je knjižna zbirka, ki jo je unga) prof. Peter Leonard in obravnava temo marksistične prakse socialnega <5da. Ta literatura je privlačna za socialne delavke, ker jim nudi bolj vsesiran^ in sistematičen modd vzrokov socialnih problonov, tj. revSčine, družinskih konfliktov, duSevne bolezni. Okrepila je razumevanje in motivacijo za ukN-arjanje z zasebnimi težavami,ki jih oblikujejo politični in ekn€3o nad svoje razmere tako, da stopijo na trg dda kot mezdni delavci. Radikalno socialno delo po drugi strani nadaljuje z vnašanjem revolucionam^a potenciala v revne. Progresivni marksisti pričakujmo dan, ko bodo revni nadzorovali proizvodna sredstva, se skupaj odločali o koldoivni blaginji in delitvi bogatstva. Vendar kaj je resnični položaj revnih v sodobni družbi? Odkrito so obravnavani kot presežek ddovnih potreb sodobne industrije. Službe, ki so jih imeli, zdaj opravljajo stroji ceneje in učinkoviteje. Mikročipsko avtomatizirani procesi bodo pospešili in povečali ta premik dela do leta 2000 in naprej. Nadalje: delavci,ki imajo zagotovljene službe, se ne identificirajo z revnimi. Ne kažejo znamenj, da bi se morebiti priključili 'rezervni armadi' za končni naskok proti kapitalu. Pravzaprav imajo navadni ddavni ljudje najbolj cinične dvome o prosilcih za družbeno podporo. Revni niso primarno pomembni kot rezervna armada, ampak kot zadnji klin na lestvici trga potroSniSkih predmetov. Njihova podpora, ki jo prejemajo,je ničvredna, vendar zadostna, da vzdržujejo potroSniSko prisilo pri življenju. Primer revnih v času modernizma ilustrira, kako pomanjkljive so ideje tradiconalnega in radikalnega socialnega dela, in zato ne morejo prestreči potrd>e,ki jih ljudje občutijo. Jezik je bogat v deskriptivnem besednjaku, vendar osiromašen v aktivnem besednjaku, in tega naj bi se socialne delavke in njihove stranke lotile, če naj bi popravile svoj položaj. Govoriti o rehabilitaciji ali revoluciji se zdi neustrezno glede na življenjske razmere, ki jih veliko Število revnih izkusi. Sprejeti jezik, potrebe in želje, pravice in obveze so lahkokategomisko blago, če ga primerjamo z dejanskimi okoliščinami sodobne družbe, kjer reveže čedalje bolj obravnavajo kot izobčensko skupino Primer revnih na nob«i način ne izčrpa razpona rdevantnih ilustracij. Na primer: sprejete ideje in sprejete oblike intervencij so tudi povsem neustrezne v socialnem delu z rasnimi manjšinami. Socialnemu delu v Združenem kraljestvu seje posrečilo zgolj sporadično in neenakomerno ko- *Ta dodatek je bil sicer integralni del predavanja, ki ga pa je avtorica izročila kasneje, kot ostalo besedilo. Da ne bi po svoje prenarejali teksta, smo se odločili,da temu odlomku damo status dodatka. 44 D. Gibson Soc ddo 29,1990, 1-3 municiranje s potrebami in problemi črnih klientov; hkrati pa so črni ljudje imeli obCutek, da so ideje socialnega dela oddaljene od njihovih interesov in problemov. Tudi tukaj je zgodovinska dimenzija kljuCna za razumevanje razmer. Ideje in jezik tradicionalnega socialnega dela je formulirala buržoazna družba, kjer je bilo Število črnega prebivalstva zanemarljivo. Suženjstvo in imperij sta prispevala k degradirani podobi črncev kot blaga ali divjakov. Ta rasističen stereotip so opevali v ljudski kulturi in v pesmi music hallov. Pritok črnih priseljencev v Britanijo po letu 1945 ni kdove kako zajezil plime rasizma. Bolj verjetno je, da bodo ostali brez dela ljudje azijskega in karibskega rodu, kot beli ljudje. Na sploSno črni ljudje ne igrajo pomembne vloge v izvajajnju socialnih uslug. Ocenjujejo,da v Združenem kraljestvu ni več kot 300 kvalificiranih črnih socialnih delavk in med Šestindvajsetimi člani C.T.C.-a je leta 1986 sedela le ena črna oseba. Nevidnost črne Stanke v tradiconalni socialni politiki in tradicionalnem socialnem delu se ravno tako odraža v radikalni teoriji. V večini marksisitičnih pogledov na družbeno transformacijo so bile dileme glede organiziranja razredne akcije v mnogorasni družbi s Številčnim črnim podrazredom komaj omenjene. Marksistična socialna delavka modeme družbe se sooča z istimi osnovnimi problemi kot njen tradicionalni nasprotni pol; sprejeti jezik in sprejete ideje so očitno nezmožne zagotoviti koristne in prepričljive reSitve problemov, s katerimi se srečujejo. V nasprotju z marksizmom imajo feministične avtorice bolj realistično stališče do vpraSanja rase. To v glavnem kaže na večjo občutljivost feminizma na raznolikost moči v sodobni družbi in Se posebej na simbolično reprezentacijo izkoriščanja,prikrajšanja in zatiranja s pomočjo jezika. Kljub temu se feministkam ni postrečilo pobegniti pred problemi pluralizma in konflikta, črne feministke so kot rasistične kritizirale poskuse belih feministk, da bi vzpostavile enotno teorijo zatiranja žensk. Zgodovinsko gledano je imel na socialno delo globok vpliv humanizem, t.j. filozofija, da je človek sestavljen iz sploSno naravnih sposobnosti, potreb in hotenj, ki jih je treba razviti pod treznim, racionalnim vodstvom. Sprejete ideje in jezik socialnega dela v tradicionalnih in radikalnih različicah izdatno uporabljajo humanistične pojme. Jezik je nenehno podložen z referencami o 'pripadnosti', skupnih potrebah, obveznostih, pozitivnih in negativnih občutkih, nujni akciji. Se več, socialno delavko postavlja v središče socialnega problema in zahteva od nje/njega,da deluje. To je posebno dobro Soc ddo 29,1990, 1-3 Socialno ddo - nemogoča naloga? 45 vidno v tradicionalnem socialnem delu.tj. Pincus in Minahan karakter! žira ta socialne delavke kot nosilce sprememb z vero v racionalni pristop k reševanju problemov. Radikalno in feministično socialno delo tudi opisuje socialno delavko kot katalistko, ki povzdigne strankino potlačeno zavest in začne akcijo. Vendar iz tega avtomatično ne sledi, da je tak pristop upravičen. Socialne delavke oblikujejo svoje teorije in politiko okoli problema človeškosti,dilema pa je, da zahteve strank niso standardizirane, ampak enkratne in konkretne. Večina ljudi v naSi družbi se definira bolj po tem, kako se razlikujejo od ostalih, kot po tem, kako so si podobni. Življenje zaznavajo kot fragmentarno, nekontinuirano, nestabilno in podvrženo nasilnim spremembam, tj. trg propade, gotovine je malo in zgubijo delo.2Ldi se, da jih nasilje kriminala, jedrsko orožje, stavke, terorizem, rak in problemi okolja, obkrožajo v nedojemljivi verigi brezosebnih groženj, ki jih ni mogoče nadzorovati. Ko se pokaže, da je vsakdanje življenje tolikih ljudi očitno negotovo in tvegano, je jezik "skupnih potreb' in kolektivnih odgovorov kaj verjetno sliSati oddaljen. Vendar pa je prav ta rez med jezikom in pomenom, reprezentacijo in akcijo v osrčju kulturne krize sodobnega socialnega dela. Središčnega pomena za naS razgovor je, da se takoj obrnemo na spreminjajočo se naravo družbe, v kateri poteka sodobno socialno delo. Ponovno moramo preveriti, kakSni so v sodobni družbi odnosi v socialnem delu .To naj bi bil integralni dd naSega delovnega načrta. DODATEK2 Okvir za občansko vključevanje Po Seebohmovem poročilu leta 1968, ki je poudarilo pomembnost decentraliziranega in multidisciplinamega pristopa k socialnim službam, so v oddelkih za socialno delo bolj poudarjali teritorialno zasnovane delovne teame. Zadnjih nekaj let smo lahko opazovali velikanski premik od centralistične politike . Ideja,da bi zakonodajni patemalizem deloval, je bila diskreditirana tolikokrat, da je neverjetno, da Se kdor koli v parlamentu sploh verjame v to. Ce je Seebohm dal zeleno luč skupnostnemu razvoju, pa so ga sprejele odprtega srca le redke socialne službe. Ijeta 1982 je Barclavev odbor 46 D. Gibson Soc ddo 29,19^X>. 3 priporočal 'skupnostni pristop', in ko je to storil, je priznal, da ni storil dosti več,kot da je ponovil priporočilo Seebohmovega odbora, ki je priporočal,da je treba omogočati ljudem, da razvijejo svoje lastne načrte, politiko in usluge. To je velik podvig. Vsebuje povsem različen pristop k socialnim službam. Glede na razpravo, ki seje razvila v Jugoslaviji, bi rada ugotovila, kaj implicira demokratično participativni model za izobraževanje in usposabljiinje. Denimo, da se je javna ustanova odločila, da bo začela s politiko vključevanja javnosti. Kako bi lahko v praksi ocenili, ali smo dosegli učinkovite rezultate? Morda lahko pogledamo možen okvir za občansko participacijo. Izhodišče mora biti razvoj novih spretnosti. To pomeni delovanje s skupinami kot tudi s posamezniki bolj na podporne kot na direktivne načine. Vključuje tudi učenje, kako bolj sodelovati, ne pa (v nasprotju s patemalističnimi moddi) hierarhično delati. V odnosu med tistimi, ki lahko ponudijo spretnosti,in ljudmi,s katerimi ddajo,mora priti do temdjne spremembe. Učinkovit dialog med ustanovo, socialnimi delavkami in ljudmi na terenu ni samo sredstvo za razvijanje ustreznih služb, ampak je tudi potreben, da postanejo demokratične. Le tedaj bodo službe, ki so demokratično strukturirane, načrtovane in izvajane, odsevale definicijo potreb, ki jo bodo o svojih potrebah postavili ljudje sami in se spreminjale v skladu z njo. Po diskusiji o teh sploSnih vodilih poglejmo na to praktično. Predlagam tde teme - seznam ni dokončen, je le podlaga za diskusijo. (a) vključevanje ljudi od samega začetka; (b) prevzemanje obveznosti - ustanove morajo biti pripravljene, da delujejo glede na rezultat >idjučevanja javnosti; (c) skromna pričakovanja - poziv k skromnim začetkom; (d) skupno razvijanje spretnosti in učenje; (e) implikacije sredstev - ustanove bodo morale zagotoviti prostor in čas za nove pristope, kot tudi denarne fonde in druga sredstva za ukvarjanje z novim delom in za vzdrževanje starega; (f) pravice in jamstva - enakopravnost v partidpaciji in uslugah; (g) samopomoč in samoupravljanje - to dvoje mora biti skupaj; (h) participacija in moč - ali lahko presežemo neenakosti in dosežemo parterstvo med občani in službami. Soc ddo 29,1990, 1-3 Socialno ddo - nemogoča naloga? 47 V jedru diskusije je moč Vendar pa mora biti razprava o blaginji. Se zlasti o osebnih socialnih službah,Sele vključena v politično razmišljanje in v teorije moči. Ko bomo razumeli vpraSanja moči,bomo tudi spoznali, kakSni so naSi potenciali za spreminjanje: to nam bo tudi pomagalo razumeti in spraševati se po omejitvah, s katerimi se soočamo. Prevedel: Vito Flaker Dr. Doreen Gibson je socialna delavka in profesorica na Teeside Politehnični visoki Soli, Oddelek za administrativni in socialni Študij, Middle&brough, Velika Britanija.