Peter Praznik
Doživljaj deda Martina
(Vesela božična zgodba)
V gorski vasici pod Gorjanci je živel v svoji napol podrii kočici stari ded Martin z vnukom Mar-kom. Bil je kreposten in pravičen mož, moder, vedno dobrosrčen in vesel, toda imel je napako, da je slepo veroval v čarovnice in volko-dlake. Kadar so vaščani pripove-dovali, da so videli ponoči ob luni-nem svitu plesati vi!e po poljanah in volkodlake stati na razpotjih, takrat je stari Martin vsetej ves trepetal od strahu in se po takih razgovorih več dni ni upal v gozd.
Prišla je zima in vedno bolj se je približeval božič. Vaščani so vsak dan hodili v gozdove sekat stnre-žice, ki so jih vozili potem v mesto naprodaj. Sneg je naletaval v go-stih kosmih in krasil visoke jelke in smreke z lepim svetlobelim na-kitom.
Nekega meglenega popoldne se je tudi stari Martin odpravil v gozd, da bi posekal za svojega vnuka bo-žično drevesce. Oblekel si je topel kožuh, vzel sekiro in stektenico žganja ter krenil v bližnji les; svojemu vnučku pa je naročil, naj varuje dom in skuha večerjo. Bilo je zelo mraz in gosta megla se je spuščala na okolico. Toda Martin je viaknil roke v tople žepe in krepko stopil. Sneg mu je škripal pod nogami, bele snežinke so pr-hutale okoli njega in mu sedale na
brado. Toda ded je korakal dalje, globoko zamišljen. Bal se je, da bi srečal v gozdu čarovnico ali volko-dlaka.
Nenadoma — megla je bila eez-dalje gostejša — udari z nosom v neko deblo ter se zvrne na tla.
»Ti preklicana čarovnical« za-vpije jezno, se pobere in odide da-lje, držeč se za otekli nos.
Kmalu je dospel do prvih večjih dreves v gozdu. Vse okoli njega so stali molčeči gozdni velikani, po-kriti s snegom, ki je blestel kakor milijon drobnih kristalov. Martin se je oziral na vse strani okoli sebe in opazil nedaleč nekaj primernih smrečic. ki so štrlele iz visokega snega.
Mrak se je že pričel spuščati na gozd. Martin prikoraca v globokem snegu do smrečic in izbere najlep-šo; še prej pa krepko potegne iz steklenice, da bi mu šlo delo hitre-je izpod rok. Težko je sekal in noč je že bila, ko je bil gotov. Utrujen je sedel na štor, da bi si malo od-počil. Gozd je bil že čisto teman, le sneg se je tajinstveno svetil. Mar-tin je drhtel od strahu. Spet se je domislil čarovnic, zato je brž malo nagnil steklenko, da bi ga ne bilo strah. Drevje je dobivalo čudne oblike, posebno pa je Martinu pa-del v oči neki grm, ki je bil zelo podoben grbavi ženi.
Povsod je vladala grobna tišina in Martin je zaprl oči. Nenadoma se mu je zazdelo, da se je oni čudni grm stresel. Ded je hotel odpreti oči, pa jih ni mogel, ker je bil že malo omamljen od žganja. Le skozi napol odprte veke je videl, kako se je grm vedno bolj premikal in
93
se naposled izpremenil v čarovnico, ki je jela stopicaii proti njemu. Na-to se je še hripavo zasmejala, dvig-nila grčavo palico in zamabnila ... Zdajci je Martin padel s panja in se prebudil iz dremavice.
Pogledal je grm, ki je še vedno stal na isiem mestu, in poskoči! na noge. Pograbil je posekano dreve-sce in urnih korakov odhlačal iz tega strašnega gozda. Ko je prišel na plano, se je olajšan oddahnii, toda še vedno je ves drhtel od strahu.
Naposled dospe do svoje koče, kjer pa spet ves preplašen obsta-ne. Pred njim stoji bela prikazen z nekako palico v roki. Martinu za-klecnejo kolena, zgrudi se v sneg ter zamiži. »Sedaj mi oi več pomo-či!« trepetaje pomisli. Po dolgem času pa se vendar ojunači in odpre oči. Pred njim stoji, smejoč se na vse grlo, njegov sosed Klemen v belem ovčjem kožuhu.  Martin se
zagleda vanj, vstane, vzame dreve-sce in sekiro, smukne osramočen v svojo kolibo in zaloputne vrata.
Pred začudenim sosedom pa je ležala v snegu prazna starčeva ste-klenica...