Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 19. september 1986 številka 37, letnik 45, cena 65 dinarjev
Vlada vznemirja javnost
Sedanja zvezna vlada z Brankom Mikoličem na čelu še ni I^°Sla pokazati, koliko je vredna. Prvi meseci njenega »vlada-kažejo, daje spretna pri sprejemanju nekaterih parcialnih ^tninistrativnih ukrepov (cene kruha), vendar ji očitno le ^kaj časa kasneje ni nerodno dovoliti razmeroma visoke Podražitve drugega življenjskega blaga, ki v tako imenovani ,0šarici življenjskih stroškov ni ravno nepomembno. Bodi že j .p°rkoli, dosedanji paketi zvezne vlade ne dajejo ustreznih SInk°v, tretji paket pa je vse preveč zavit v čudno kopreno ^dvnosti, kajti niti odgovorni sestavi v republikah očitno ne edo povsem natančno, kam pes taco moli in se zategadelj padajo s polletnimi rezultati gospodarjenja, z neaktualnimi ™datki - skratka z razčlembami za nazaj, kar je seveda svoje-sten paradoks.
.Zdi se, daje zvezna vlada marsikoga nagnala v mišjo luknjo, ^ katere zdaj kuka in čaka, da bo kdo z administrativnimi .krepi naredil red v hiši. Toda to čakanje ustvarja po svoje ,udno ozračje, nekatere kritike od zunaj pa naravnost silijo v P^kulacije, da nam drugi narekujejo, kaj in kako moramo lah pr* v°denju naše gospodarske politike. Mirne vesti kako zapišemo, da nam takšen občutek vsiljujejo tudi domači r^dstavniki zvezne vlade, ki vse preveč grozijo s prihodnjimi fkrepi' ki naj bi posegli v spremembe gospodarskega sistema, }*yojne in ekonomske politike, in pri tem poudarjajo, da je rešitev gospodarske krize večja proizvodnja in večji ?Voz. To je sicer res, vendar le tedaj, če ta politika ne sloni na .zrnpaniji in če vsebuje takšne predpodstavke za njeno jvedbo, pri kateri ne prihaja do vsesplošne »razprodaje« dela n tako ali tako majhne količine novega znanja v proizvodih.
.Toda vse kaže, da so kampanje že dolgo del jugoslovanskega Ostema, pa naj nas zgodovina in sodobna politična praksa še dobro učita, da so to dandanašnji dokaj nevarne politične °Peracije, kajti vsebujejo enodimenzionalnost in svojevrsten Politični pritisk na javnost, favorizirajo eno samo in edino tezo,
| P to navadno tisto, ki jo zagovarja ustvarjalec kampanje. V | Pikih operacijah se pričakuje podpora, ne pa razmišljanje, ceni sp ognjevitost, ne pa razčlemba, išče se krivca povsod, le pri Seoi he.
Rezultati takšnih kampanjskih akcij imajo kratek vek. Tudi grožnje« predstavnikov zvezne vlade se ne primejo več tako
kot
nekoč. Povrh tega pa je že znana resnica, da lepa beseda
j)rej Pade na plodna tla, kar bi lahko, če prevedemo v politični ezik, veljalo tudi v primeru, daje namreč trezna in spodbuje-Plna politika bolj odmevna kot politika groženj-
združeno delo in ljudi se je vendarle prikradel drobec tehu pred prihodnjimi potezami zvezne vlade. Če je to hotela si!ne’ Je k temu sama prispevala s svojimi, morda tudi »pilot-informacijami, da bi testirala javnost. Grožnje so ver-te o zavesten delček, morda pa nehoteni spremljevalec takš-eSa vladanja. Bržkone pa je to za demokratično družbo, ki si Poleg vsega nadeva vzdevek delavsko-občanske oblasti, tve-^na in politično nesprejemljiva metoda, ki hudo vznemirja le\n°st- Vznemirjenje med ljudmi pa je občutljiva stvar. Zlasti j ko v tovarnah ne vedo, kljub vsesplošnemu priseganju fa dolgoročni program gospodarske stabilizacije, ali ga enako ^umejo kot zvezna vlada, če vodilne garniture že vnaprej aenijo, cfa jjj vladnega ukrepa, ki ne bi imel lukenj in če se ™slovna politika v glavnem usmerja v »razmišljanje«, kaj bo oriJa vlada, ne pa, kako se zmoremo v organizaciji združena dela sami izvleči. Politika čakanja na vladne ukrepe je v gospodarstvu dolgoročno prav gotovo najslabša politika, kije, Dih™0 SJ na jasnem, pogojena z grožnjami o prihodnjih ukre-j-te/n ki jo (ne)hote gospodarstvu in ljudem vsiljuje sedanji ačjn dela zvezne vlade.	Marjan Horvat
GOZDOVI KOT ŽRTVE
Gozdovi umirajo in izginjajo s površja Zemlje. Vsak dan jih je manj za nekaj Slovenij. Gozdovi se namreč ne zmorejo prilagoditi našemu naglemu in živčnemu načinu življenja, hlastanju za dobičkom. Tako padajo kot žrtve tehnokracije, človekove požrešnosti, nespameti, hladnega načrtovanja ali pa zgolj nuje po preživetju.
Zato se v Evropi pa tudi drugod po svetu čedalje bolj krepi zavest, da seje proti umiranju gozdov mogoče bojevati le z načrtno in medsebojno povezano akcijo, ko bi morale zbledeti vse umetne meje, blokovske, ideološke ali državne. Takšno enotnost je pokazal tudi 18. kongres IUFRO, Mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih or-
ganizacij, ki je bil pred dnevi v Ljubljani.
Ali to pomeni, da bodo ujme naposled le zbližale človeštvo - ali pa bo zmagala sebičnost posameznih držav? Eno je gotovo - če hoče človek preživeti, se morajo prav vse države vključiti v preprečevanje naravne katastrofe: razviti svet s tem, da pomaga deželam v razvoju, evropske države pa tako, da medsebojno preprečujejo prenašanje onesnaženega zraka.
Kar polovico evropskih gozdov danes uničuje kisli dež. Zelena pljuča so močno, načeta tudi v naši republiki, saj po obolevnosti gozdov zavzemamo v evropskem okviru nečastno peto mesto. V naslednjih petih letih bi morali pri nas zmanjšati onesnaženost ozračja za najmanj 75 odstotkov, če naj bi ustavili propadanje gozdov.
Žal pa gre naš dolgoročni razvoj v drugo smer. Do leta 2000 namreč načrtujemo nekajkrat večjo porabo energije. Naši razvojni načrti napovedujejo povečanje emisije žveplovega dioksida in dušikovih oksidov, najbolj nevarnih povzročiteljev kislega dežja. Še zmerom se raje odločamo za visoke dimnike, češ da je še vedno bolje to, da obolevajo gozdovi, kot da bi obolevali ljudje.
Globalne zahteve vseh tistih ozaveščenih »zelenih«, ki bi radi oblikovali drugačno prihodnost, se ponavadi prek filtrov družbenopolitičnih skupnosti preoblikujejo v delne, okleščene predloge, pri čemer na tehtnici presoje često prevladajo stabilizacijski interesi pred ekološkimi.
Kljub slabim gospodarskim razmeram pa nas ekološke zagate zaradi izredne občutljivosti slovenske krajine naravnost silijo v popravljanje smeri našega družbenega razvoja. Zato pa je treba izdelati realno alternativo sedanjemu razvoju in sedanji praksi. To si obetamo napraviti na problemski konferenci, ki jo o vprašanjih energije in ekologije še letos kani organizirati socialistična zveza.
Časa ni več veliko: propadanje gozdov oziroma naravnega okolja nasploh je namreč mnogo hitrejše kot zmanjševanje onesnaženosti zraka, voda in tal.
Marija Frančeškin
Ta avtodom je plod domače pameti in bi ga zdaj že lahko izdelovali v novomeški IMV. Pa ga ne. Namesto njega so Novo-meščani letos na avtomobilskem sejmu v Beogradu predstavili adriatik 610, ki je izdelan na Fiatovem podvozju in ki je vsaj po zunanjem videzu v primerjavi z lepotcem na našem posnetku pravo skrpucalo.
Podobno velja za novo prikolico, izdelano na podlagi tako imenovane sendvič tehnologije, ki se prav tako ne more meriti s prikolico, ki so jo skonstruirali strokovnjaki novomeške tovarne. Tudi načrti za to prikolico se prašijo v predalih. Zakaj? To je prav neverjetna zgodba, ki si jo lahko preberete na 8. strani te številke.	Ivo Kuljaj
IZ VSEBINE
Obrtne zadruge po novem	J
NIČ O POLOŽAJU DELAVCEV
S ŠTIPENDIJAMI MORAMO POSKRBETI TUDI ZA GENIJE Z NAPAKO
Zvezni sindikat o položaju na Kosovu
SINDIKAT NA KRAJU SAMEM
O (ne)upravičenosti kritike Mednarodnega denarnega sklada na račun jugoslovanske ekonomije
IZHOD IZ KRIZE MORAMO NAJTI SAMI
Svetovni shod gozdarjev opozoril na nevarnost
GOZDOVI ŠUMIJO PREPLAH
Srečanje pisateljev na Štatenbergu
KAKO RAZVIJATI DOMOVINSKO VZGOJO
DRUGA STRAN
Ljubljana, 19. september 1986-
Delavska enotnost
Kdo koga varuje, kdo komu krade, kdo...
Je nekaj domislic, za katere človek počasi pozabi, ali so resnične anekdote ali pa le tako domišljeni dovtipi, da pač zvenijo prepričljivo. Kot tista o zahodnem gospodarstveniku, ki je po nekaj obiskih v socialističnih državah zavzdihnil:
»Čudovit je ta socializem, po vsem svetu bi ga morali uvesti. No, eno državo pa bi le morali pustiti kapitalistično. Tja bi se bodili učit, kako ravnati s cenami.*:
Pa prav zares! Iz naše države gotovo. Vse več izdelkov, in to tistih najpomembnejših, namreč spodbuja poplavo časopisnih naslovov v slogu »časi poceni energije, hrane... so mimo.« Kolikokrat le nas je predsednik zvezne vlade (in vsi njegovi možje) v zadnjih dneh prepričeval, kako nemoralni so predlagatelji novih in novih podražitev?! Saj bi mu kar verjel, zaploskal celo, pa ti prav ta šmentana vlada podraži olje in sladkor za več kot polovico.
Že res, vlada ti hkrati s podražitvijo pod nosom pomaha s pravcato samohvalo. Češ, hvaležni bodite, saj so proizvajalci hoteli še višje cene. Pobrskaš po podatkih statistike, po časopisih, in glej šmenta:
Proizvajalci so res zahtevali več in dobili manj. Nekaj so vzeli tudi trgovini, ker da mora vsak nekaj prispevati k razbremenitvi porabnika. Ta ga je pa tako ali tako nasankal. Stara zgodba je to. Da bi varovali standard, tiščijo cene dol. Ko se težave preveč nakopičijo, jih dvignejo - toda nikoli za toliko, da bi težave res odpravili. Inflacija je vselej hitrejša.
Hec je v tem, da v vsej tej kolobociji nikoli in nihče ni zadovoljen. Oljarji in pridelovalci sladkorja gotovo ne. Res imajo prvi komajda 60-odstotno izkoriščene zmogljivosti in drugi tudi ne dosežejo tri četrtine izkoristka. Toda celo tedaj, ko jim uspeva povečati proizvodnjo, izgube ne upadejo. Nasprotno. Krivde torej ne moremo kar enostavno zvaliti na proizvajalce, češ, preveč jih je in slabo gospodarijo.
Nekaj je seveda tudi res. V svetu je namreč cenenega olja in sladkorja kolikor hočeš. Kaj potemtakem storiti, da bi državi uspelo hkrati zaščititi porabnika in spoduditi proizvajalca? Namesto odlokov o cenah bi morala vlada verjetno poskrbeti za normalno načrtovanje zmogljivosti, za njihov dober izkoristek, za povezovanje s pridelovalci...
Ja, lahko je deliti nasvete, ki frčijo sem ter tja že vrsto let. Toda - zakaj vraga jih tisti, ki jih trobijo, ne upoštevajo? Državni nadzor v kratkem času res lahko obrzda rast cen. Toda končno vselej izniči sadove, ki jih je dal. Glede tega imamo Jugoslovani mnoge in poučne izkušnje. Naravnost šolski model smo, kaj lahko prinese (in odnese) izmenično zamrzovanje in sproščanje cen.
Tudi to, kako teče zgodba naprej, že vemo. Odgovornost gospodarskih subjektov, konec solidarizacije z izgubami, tržne zakonitosti... Ker pa vse to prinaša tudi prerazporeditev moči, ker vse to krepko reže kremplje birokraciji, bomo verjetno še lep čas plačevali najdražjo hrano (pa še kaj). In obenem poslušali, v kakšnih stiskah so njeni proizvajalci.
Ciril Brajer
SVETOVNI NAZOR NAJ NE BI ŠTEL
Milan Meden je nedvomno v Dnevniku razmišljal o razširjanju demokratičnih možnosti SZDL in med drugim menil: »Zavzemam se za to, da svetovnonazorska prepričanja sploh ne bi štela, ko gre za sestavo organov SZDL, sindikatov, mladine, uprave itd. Do izraza morajo priti druge dobre lastnosti, kajti kakršne koli diferenciranje ljudi po »črnem« ali »rdečem« nazoru vodi samo v družbeno paranojo.
Jasno je, daje prevajanje teh izhodiščnih načel v življenje težko, toda treba bo zbrati dovolj državljanskega poguma in se zavzemati za dosledno spoštovanje
pluralizma samoupravnih interesov: da bo slovenski metropolit lahko voščil svojim vernikom božične praznike doma in ne prek tujih radijskih postaj in da si tega ateisti ne bodo vzeli k srcu kot ne vem kakšno »prepuščanje oblasti«, marveč le kot eno od konstituant demokratičnega samoupravnega socializma; da bodo tisti, ki iščejo v družbeni kritiki pisateljev samo politične namene, razumeli, da je njihova beseda vedno namenjena posledicam, ki nam pogosto niso v čast in je torej potrebno preverjati vzroke, ki so jih spočeli, ter se tudi tako izogibati novim napakam da ne naštevam še kopice drugih problemov...
IZJEMNE POKOJNINE V SLOVENIJI
V	zvezi z razpravo, ki se je razvila v sredstvih javnega obveščanja o priznanju pravice do izjemne pokojnine, so se v javnosti pojavili podatki o številu uživalcev izjemnih pokojnin po republikah, med njimi tudi v Sloveniji. Glede na različne kriterije je prišlo do neustreznih primerjav in napačne uporabe podatkov, po kateri naj bi bilo v Sloveniji razmeroma več uživalcev izjemnih pokojnin kot v drugih republikah.
Kot poroča sekretariat za kadrovska vprašanja v izvršnem svetu skupščine SR Slovenije je bistveni razlog, zaradi katerega podatki o uživalcih izjemnih pokojnin v Sloveniji niso primerljivi s podatki za druge republike, predvsem ta, da so za Slovenijo navedeni vsi upravičenci, ki uživajo izjemno priznano ali odmerjeno starostno pokojnino, oziroma izjemno priznane dodatke k pokojninam, medtem ko je za druge republike navedeno le število upravičencev do izjemnih pokojnin, uveljavljenih po republiških predpisih.
V	naši republiki uživa takšno pravico do izjemne pokojnine, priznane na podlagi republiškega zakona, le 127 upravičencev. Skupaj z nosilci partizanske spomenice 1941 oziroma njihovimi družinskimi člani, ki jim je na podlagi republiškega zakona priznan izjemni dodatek k pokojnini, pa septembra 1986 uživa pravico do izjemne pokojnine 433 upravičencev. Glede na to število uživalcev izjemnih pokojnin v Sloveniji, tako absolutno kot glede na skupno število vseh uživalcev pokojnin, ne odstopa od števila uživalcev izjemnih pokojnin v drugih republikah in pokrajinah.
Le trije upravičenci do izjemne pokojnine imajo glede na izredne zasluge v revolucionarnem in družbenopolitičnem delu pravico do izjemne pokojnine, ki znaša septembra letos 311.236 dinarjev. Izjemne pokojnine v višini med 150.000 in 249.440 dinarji uživa 131 uživalcev pokojnin. Drugi prejemajo nižje izjemne pokojnine.
MF
POVZEMAMO • POVZEMAMO
IZKLJUČILI NAJBOUŠE
V tozdu Mestni in primestni promet tuzlanskega Transservisa so delavci že januarja letos opozarjali na številne napake vodstva tozda in političnega vrha, vendar jih nihče ni poslušal. Celo nasprotno: sedem najglasnejših med njimi so izključili iz zveze komunistov. Kot kaže, pa je prav to izbilo sodu dno, saj je 160 delavcev tozda zagrozilo z izstopom iz sindikata, če ne bodo tistih sedem delavcev komunistov, ki jih delavci zelo cenijo, sprejeli nazaj v partijo. Za kaj pravzaprav gre?
Družbeni pravobranilec samoupravljanja in inšpektorji SDK v Tuzli so v tozdu Mestni potniški promet odkrili številne nazakonitosti in nesamou-pravne postopke, ki so jih zakrivili vodilni. Ti so na primer nezakonito delili stanovanja, razporejali na dela in naloge svoje miljence (kajpak brez razpisa), prikrojevali zaključne račune ...
Kljub temu pa sta na seji partijske organizacije direktor tozda in šef splošne službe dobila le opomin. To je delavce do konca razkačilo. Na razširjeni seji izvršnega odbora osnovne sindikalne organizacije so zahtevali, naj njihove najboljše tovariše, kot že rečeno, takoj sprejmejo nazaj v partijo in da hkrati kaznujejo vse tiste, ki so s s svojimn vedenjem zavirali samoupravljanje.
Borba piše, da je tudi po tem sestanku ostalo precej stvari nerazčiščenih. Ni jasno, zakaj tudi po devetih mesecih ni prišla na dan informacija pravobranilca samoupravljanja, kaj
se je zgodilo z ugotovitvami službe SDK, kaj sta naredili delovni skupini občinskega sindikalnega sveta oziroma občinskega partijskega komiteja in podobno. Medtem pa občinska politična birokracija v povezavi s tozdov-sko melje po svoje. Sekretar občinskega sindikalnega sveta na primer meni, da je bilo že veliko narejenega, da so zamenjali nekatere delavce, razveljavili nekatere samoupravno sprejete odločitve, vendar pa skupina delavcev še naprej goni stvari po svoje in zahteva rešitve mimo samoupravnih organov.
Tako na lokalni ravni. Malce drugačen ton pa je zaznati v besedah Zlate Josifove, predsednice komisije za pritožbe pri Svetu zveze sindikatov Jugoslavije. Rekla je: »Ko se pritožuje 160 delavcev, ne glede na to, koliko imajo prav in koliko so točne njihove trditve, je to veliko politično vprašanje. To pomeni, da je nastal kratek stik pri delu partijske in sindikalne organizacije v tozdu. Tu so bile izrečene nekatere ostre besede in vsakdo mora nositi svoj del odgovornosti. Težave moramo premagovati skupaj. Zahtevali bomo sodelovanje vseh pristojnih dejavnikov, naše mnenje pa bomo posredovali tudi predsedstvu CK ZKJ, ker so se delavci pritožili tudi na najvišje partijsko vodstvo.
Ali bodo delavci vendarle izborili svoj delavski prav in bodo krivci primerno kaznovani? O tem se Borba ne sprašuje. Mi pa bi rekli: čas bi že bil. In to ne samo v Tuzli...
Povzel: I. K.
Ločiti lopovščino od poštenega zaslužka
Splitsko letališče, pančevska rafinerija, beograjski inštitut za biološke raziskave so zaradi zelo visokih plač zaposlenih, vsaj za naše jugoslovanske razmere, prišli v časnike. Da napetost med bralci ne bi popustila, seje začela tudi razprava o izjemnih pokojninah-
In medtem ko smo se vsi razburjali zaradi teh plač, je ostala brez odmeva vest, da je neki inženir-projek-tant v Kranju zaslužil več kot 600.000 dinarjev. Kako to? Preprosto zato, ker je to svojo plačo tudi v resnici zaslužil! Kot pišejo v Borbi, cilj jugoslovanskega socializma nikoli ni bil reven socializem. Torej cilj niso nizke plače. Toda pri nas se je s padcem življenjske ravni naselila tudi bolestna sumničavost do visokih zaslužkov, tako da so se vse visoke plače takoj znašle na indeksu ideološko sumljivih pojavov.
Kot vemo, pa s sumničenji ničesar ne rešiš. Če so visoke plače v beograjskem inštitutu plod sisovskega »prelivanja«, na splitskem letališču spretno izvedene »kalkulacije« s predvidenim dohodkom, pančevske rafinerije pa rezultat drage nafte in nevloženega truda, ali bomo potem vse visoke plače že vnaprej obsodili kot lopovščino?


C
*
ni
ki
Hi
št
k
Pi
Hi
v
n:
Sl
P
S1
n
n
2
n
n
*
P'
n
P
Pred 7. srečanjem novinarjev	ii
in organizatorjev obveščanja	S
v združenem delu	\l
V ČETRTEK NA ROGLI
Kakšen je namen letošnjega strokovnega srečanja novinarjev in organizatorjev obveščanja v združenem delu? V strokovnem delu izoblikovati skupna izhodišča za takšne ukrepe v organizacijah združenega dela, ki bodo zagotovili boljšo obveščenost delavcev in njihovo večjo usposobljenost za dobro delo, gospodarjenje in samoupravno odločanje. V pogovoru s predsednikom predsedstva CK ZKS Milanom Kučanom in predsednikom republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Mihom Ravnikom pa bomo skušali ugotoviti, kako naj novinarji in organizatorji obveščanja prispevajo k celovitemu razumevanju sedanjih protislovij v naši družbi in kako naj pomagajo pri njihovem odpravljanju. Seveda pa bo srečanje tudi priložnost za izmenjavo strokovnih izkušenj, kajti v vsakem ozdu so v vsebini obveščanja in v njegovi organizaciji upoštevanja vredne posebnosti. Pomembne in poučne, da je zato zanje dobro vedeti. Na Rogli bo tudi redna skupščina republiške sekcije novinarjev in organizatorjev obveščanja v združenem delu, ki deluje v okvirih Društva novinarjev Slovenije.
V strokovnem delu srečanja bodo udeleženci obravnavali štiri pomembne sklope vprašanj. Ti so:
•	Kako odpraviti suhoparnost in birokratski stil poročanja v pisnih oblikah obveščanja.
•	Kaj je računalniško podprt informacijski sistem, kaj v njegovih okvirih samoupravni informacijski podsistem in katere informacije so zares pomembne za delavčevo sprotno seznanjenost z razmerami v njegovem ozdu ter položaju ozda v dejavnosti.
•	Kaj upoštevati pri us--klajevanju samoupravnih splošnih aktov v ozdih z za-
konom o javnem obvešča-1 nju in zakonom o družbe-/
nem sistemu informiranja- . o
• Kakšne informacije naj |
spremljajo in omogočaj0 procese odločanja v ozdih i11 kako voditi ustrezne infoi-"
macijsko-komunikacijske
akcije.
Pogovor o vsakem tematskem sklopu, ki bo trajal p° dve uri, bodo uvodničarji/^ čeli s teoretičnimi izhodiš01 in jih soočili s sedanjo prakso. Kako je v ozdih, kakšne težave se pojavljajo in kak° jih premagujejo, bodo P°' skušali prikazati poročevalci - novinarji, uredniki, organizatorji obveščanja 10 drugi predstavniki, ki se uk' varjajo z obveščanjem. °° razpravi o teoretičnih izh°' diščih in dilemah, ki jih vs1' ljuje vsakdanja praksa P® bodo udeleženci poskušal) sprejeti priporočila, kaj naJ bi vsi, ki smo odgovorni za obveščanje, storili za odpra' vo preprek in za bolj učink°' vito informacijsko ozračje v ozdih.
Prireditelji srečanja - re' publiški svet Zveze sindik3' tov Slovenije, Delavsk3 enotnost in celjska sekcij3 novinarjev in organizatorjev obveščanja v združenem de'
lu ter medobčinski svet Zve-
sindikatov Slovenije
pričakujejo, da se bo zbral0 na Rogli več kot 250 udeležencev. Kolektiv hotela P)3' nja na Rogli pa zagotavlj3:
da bodo udeleženci ohrani'
dvodnevno druženje v tem turistično-rekreacij skem središču v prijetnem SP°’ minu
Sedmo srečanje novina jev in organizatorjev obve^ Čanja v združenem delu 3 bo začelo v četrtek, 25. sep tembra, ob 10.30 in konča v petek, 26. septembra, 0 15. uri. Prijave sprejema 0 bor za obveščanje in pol^1 no propagando republisk ga sveta Zveze sindikatu, Slovenije 323-958.
telefon (0®^ Dušan Rebolj
y SRiPIŠČU POZORNOŠff
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost
3
Obrt
ne zadruge po novem
NIC O POLOŽAJU DELAVCEV
2a razvoj obrtnega zadriiž-'stva v naši republiki so
^ačilna precejšnja nihanja, so se kazala v pospeše-
ni
em razvoju ali v padanju javila zadrug. Pred šestimi smo imeli v družbeni Pfaksi le tako imenovane abavno-prodajne zadruge, Katerih so samostojni obrt-! 'Ki nabavljali material za v°je izdelke in v njih tudi podajali svoje izdelke. S Premembo obrtnega zako-a leta 1979 pa smo dobili .°v tip zadrug. Te so organi-‘rale tudi skupno proizvodna in storitve, kooperacije JPad člani zadruge in drugi-a*1 samostojnimi obrtniki, predvsem pa z organizacija-združenega dela in tako j p°stale nosilke tehničega in ’ eonološkega razvoja.
I	Zdaj srečujemo v Sloveni-še oba tipa obrtnih zadrug, ,ettdar pa čas prinaša neka-,6re nove zahteve in tudi di-j	o tem, kako speljati sa-
moupravne in poslovne pro-L6se v zadrugah. Odgovoriti j 0 ^reba predvsem na vpra-|	razporejanja skupnega
Prihodka in skupnega do-0.dka, saj je očitno kar pre-j eJ nerazumevanja temelj-| 'r1 osnov našega dohodkov-jega sistema in odločanja o | aohodku.
Zadruga že trije °brtniki
Med tistimi stvarmi, ki v edanji zakonski ureditvi Povzročajo preglavice je
.	u zuiuzeu
elu (člen 278), ki govor . Oeelni izenačenosti pok a' Pravic, obveznosti in
govornosti obrtne zadruge z organizacijami združenega dela. Gre za praktično razumevanje, kajti bojda delavci v obrtni zadrugi razumejo to zakonsko določilo kot po-družbljanje dohodka, ne glede na njihov dejanski prispevek k pridobivanju le-te-ga. V praksi menda prihaja do prerazporejanja dohodka v korist zadruge, neodvisno od vloženega dela delavcev zaposlenih v njej, kar nespodbudno vpliva na ustanavljanje novih obrtnih zadrug in povečevanja števila članov v sedanjih. Takšne, malce za lase privlečene razlage kajpak ne moremo resno razčleniti. Še posebno ne, če drži ocena, da je v zadnjem času vse več novih zadrug in obstaja celo možnost, da ustanovijo zadrugo že trije obrtniki. Seveda pa kaže razmisliti, ali je zakonsko dobro urejeno, da mora imeti tudi vsaka zadruga delovno skupnost, *ki pridobiva dohodek s svobodno menjavo. Marsikdaj, predvsem pa tedaj, če so v zadrugi le trije zadružniki, verjetno ne kaže obremenjevati poslovanja s takšno administracijo, kajti zadeve skupnega pomena jim danes lahko opravlja že za to usposobljen servis, lahko pa so med seboj dogovorijo, kdo bo opravljal takšne posle za vse. Res je, da v zakonu o združenem delu niso podrobno razčlenjeni ti odnosi, marsikaj pa bi zdaj, ko snujemo njegove spremembe, vendarle kazalo domisliti in najti prikladnejše rešitve.
Toda zakon o združenem delu načelno govori o te-
meljnih odnosih med zadružniki, vendar pa tega ne upoštevajo nekateri drugi zakoni, denimo zakon o ugotavljanju in razporejanju celotnega prihodka in dohodka, ki ne predvideva udeležbe lastnikov sredstev pri delitvi ostanka čistega dohodka obrtne zadruge. Prav je, da si ob tem prikličemo v spomin Kardeljevo razmišljanje v brionskih razpravah z naslovom »Svobodno združeno delo«. Zapisal je, da bistvo socialističnega samoupravnega podružbljanja osebnega dela ni v administrativni ali kakšni koli drugi prisili v kolektivizacijo, likvidiranju pravic privatne lastnine na zemljiščih ali samostojnega osebnega dela, temveč v svobodnem jn enakopravnem združevanju, v kooperaciji oziroma kjer je to možno in racionalno - v trajnejšem povezovanju osebnega dela z delom delavcev v tozd in na ta način v njegovem vključevanju v dohodkovne odnose samoupravnega združenega dela.
Ko v takšnih odnosih nastaja dohodek obrtne ali druge zadruge, verjetno ne moremo več govoriti le o zasebni lastnini, temveč tudi o družbenem dohodku, s katerim gospodarijo člani zadruge in delovna skupnost. Zato lahko rečemo, da v našem zadružništvu še nismo sprejeli »pravil« igre, kako kdo prispeva k ustvarjenemu dohodku. V vseh teh razpravah govorimo le o delovni skupnosti in članih zadruge, ne omenjamo pa delavcev pri obrtnikih, ki bržkone s svojim delom precej prispevajo
k novoustvarjeni vrednosti v zadrugi.
Kakorkoli že, v komiteju za drobno gospodarstvo so pripravili mnenje tudi o združitvi denarnih sredstev in deležu njihovih lastnikov (članov zadruge) pri delitvi dohodka obrtne zadruge, s čimer naj bi jim zagotavljali ohranitev realne vrednosti vloženih sredstev. Zakonska možnost za oblikovanje poslovnih skladov v zadrugah obstaja, vendar pa v samoupravnih splošnih aktih zadrug ta možnost očitno ni dobro izpeljana. Zato v republiškem komiteju za drobno gospodarstvo menijo, da bi morali pri delitvi dohodka zadruge upoštevati tudi sredstva, ki so jih člani dodatno združili za trajna obratna sredstva. Ker so ta sredstva »sodelovala« pri pridobivanju dohodka obrtne zadruge, bi tako lahko zagotovili tudi ohranjanje njihove realne vrednosti, kar naj bi bilo odvisno od uspešnosti gospodarjenja v zadrugi. Tako bi se člani zadruge bolj zavzemali za uspešnejše poslovanje in tudi za prevzemanje tveganja.
Deliničarstvo za nas ni sprejemljivo
Toda v praksi očitno ni jasno, kakšna je moč posameznih zadružnikov pri odločanju o sredstvih glede na delež sredstev, ki so jih vložili v poslovni sklad zadruge. Ponuja se rešitev, sicer-res ne ravno javna, da bi obseg sredstev vloženih v zadrugo določal tudi samoupravne pravice članom, vendar pa to ni v skladu s temeljnimi družbenoekonomskim odnosi, ki morajo veljati v naši družbi. V resnici bi bilo to tipično delničarstvo, ki je za nas nesprejemljivo. Zato velja podpreti mnenje, ki so ga oblikovali v republiškem komiteju za drobno gospodarstvo, da lahko višina združenih sredstev člana v obrtni zadrugi določa le pravice pri razpolaganju in delitvi dohodka in čistega dohodka obrtne zadruge, ne vpliva pa na obseg samoupravnih pravic posameznega člana, kot se danes marsikje dogaja.
Marsikaj bi kazalo domisliti tudi v davčni politiki, kjer je ta čas še mnogo takšnih rešitev, ki ne spodbujajo združevanja sredstev v zadrugi. Vprašljivo je tudi, kako deliti sredstva obrtnika in njegove obratovalnice in ustrezno temu določati davčne obveznosti zavezanca. Predlog, da če bi zadružnik trajno združil sredstva v obrtno zadrugo (nad pet let), bi jih morali odšteti od zasnove za plačilo davka iz gospodarske dejavnosti in skupnega dohodka občanov, dokler so v funkciji reprodukcije, bi bržkone spodbudil združevanje. Seveda pa bi obrtnik imel tudi možnost pred iztekom dogovorjenega roka dvigniti sredstva. V tem primeru bi se mu seveda vštela v celotni prihodek in tako povečala osnovo za odmero davka iz gospodarske dejavnosti in davka na skupni prihodek.
Dosedanje razprave o obrtnem zadružništvu kažejo na nekaj pomanjkljivosti, ki jih bo v prihodnje treba odpraviti. Pri pridobivanju dohodka se poleg dela srečujejo tudi tri vrste lastnine (osebna, družbena in zadružna, ki pa zakonsko še ni priznana) poleg tega pa je moč opaziti, da v zadrugah »pre-nadrobno« posnemajo organiziranost združenega dela. Pojavljajo pa se tudi razmišljanja o takšnih odnosih in
projektih zadružništva, ki z našim sistemom nimajo prav nič skupnega. Preveliko normiranje odnosov v zadrugah je gotovo bolezen, ki krni njeno poslovno učinkovitost in prilagodljivost, vendar pa to velja tudi za obrtne organizacije družbenega sektorja, ki so obremenjene s preveliko administracijo in zasute s samoupravnimi splošnimi akti. Pri zadrugah bi družba morala sprostiti vajeti in s svojimi normami zagotoviti red v odnosih zadruge z drugim partnerjem in jih utrditi z družbenopolitično skupnostjo, da bi uveljavila družbeni interes tudi pri razvoju zadružništva.
Razprave o obrtnih zadrugah seveda niso končane. V prihodnjih mesecih bodo zagotovo prišle na dan tudi druge dileme. Zdi pa se, da gredo te razprave nekako mimo sindikatov, čeprav je res, da so v republiškem odboru sindikata delavcev
obrti že pred štirimi leti sprejeli zelo jasna stališča do razvoja obrtnega zadružništva. Takšna tema seveda ne sme mimo sindikatov. Ne samo zategadelj, ker je velik del slovenskega delavskega razreda ta čas že zaposlenih v zasebni obrti, temveč tudi zato, ker bodo v prihodnje verjetno takšne oblike proizvodnje postale še množičnejše, položaj delavcev v zadružnih organizacijah pa je tisti temelj, na katerem je treba graditi novo organiziranost. Znebiti pa bi se kazalo sektaštva v razpravah o zadružništvu, pretirane bojazni, da je to uveljavljanje kapitalističnih odnosov v našem gospodarstvu, strahu pred bogatimi obrtniki, vendar pa bi morali oblikovati učinkovit davčni sistem, ki ne bo dopuščal toliko nepravilnosti v poslovanju zasebnega sektorja, kot jih imamo danes.
Marjan Horvat
Zidava na pamet in za devize__________________________________
Zvezni izvršni svet je sklenil, da je treba tudi na stanovanjskem področju narediti več reda. Za začetek predvsem pri zidavi stanovanj. Ker veliko govorimo o vlogi trga, naj biga zdaj uveljavili tudi v stanovanjskem gospodarstvu, kjer si je doslej marsikdo polomil zobe.
Vlada je odločna v svoji zahtevi, da je treba v prihodnjem obdobju, vsekakor pa do 1. septembra 1988, v vsej državi sezidati tudi trideset tisoč stanovanj za prodajo. Sprva smo sicer domnevali, da gre za dodatna stanovanja, poleg že načrtovanih dvesto tisoč v tem srednjeročnem obdobju. Tako je bilo pač razumeti tudi pozive za resno delo in namige, da lahko le z živahnejšo stanovanjsko zidavo pospešimo gospodarski utrip tudi na drugih področjih. Kar neopazno pa je šlo mimo nas, da bomo v tej petletki kljub tako propagiranim stanovanjem za trg zgradili kar štirideset tisoč manj stanovanj v družbenem sektorju, manj posojilnih in zemljiških možnosti pa bo prav gotovo tudi za zasebno zidavo, ki nam je vseskozi pomagala izpolnjevati stanovanjske srednjeročne načrte.
Zdaj ni jasno le to, ali se bo vsa družbena pozornost usmerila predvsem na gradnjo omenjenih trideset tisoč stanovanj in obenem nekoliko pozabila na vsa druga stanovanja. Toda stanovanja potrebuje tudi mladina, potrebujejo jih številni podnajemniki, saj je v državi še vedno okoli pol milijona prosilcev za stanovanje. Ali bomo torej stanovanja res zidali predvsem z mislijo, da jih bomo prodajali za trdne devize? Tudi take misli je slišati, čeprav verjetno niti ZIS svoje akcije ni tako razumel.
Nejasnosti je namveč več, deloma jih lahko pripišemo tudi temu, da so vse pripravljali v veliki tajnosti. Znano je, naj bi v Sloveniji zgradili 3700 stanovanj za prodajo, v Bosni in Hercegovini 5000, v Črni gori 850, v Hrvaški 6600, v Makedoniji 3000, v celotni Srbiji pa kar 11.700 (na Kosovu 1200, v Vojvodini 2600). Razrez so v zveznih organih pripravili nekoliko mehanično, zahtevajo pa, da morajo biti lokacije za stanovanja za trg pripravljjene najkasneje v šestih mesecih, stanovanja pa lahko zidajo najdalj dvajset mesecev. Gradbeno podjetje bi lokacijo dobilo neposredno s pogodbo, jamčiti pa bi moralo tudi kar se 'da nizko ceno. Vendar se že oglašajo tisti, ki menijo, naj bi šla taka stanovanja na javno dražbo, dobili pa bi jih tisti, ki bi dali več, razliko v ceni, rento, pa naj bi pobrala občina. Kako si to zamišljajo v resnici, je zdaj še najmanj pomembno, kaže pa na to, da si marsikje še vedno niso na jasnem, kaj sploh hočejo z zidavo stanovanj za trg. Res pa takih pobud menda ni slišati v Sloveniji.
Skrbi nas prav to, da se bodo zdaj vsi vrteli le še okoli gradnje za trg, medtem ko bodo druge oblike pridobivanja stanovanj nekoliko zanemarili. Vendar družbeno usmerjena stanovanjska zidava še naprej ostaja tista oblika gradnje, pri kateri morajo tudi v občini povedati, kaj hočejo imeti, prav tako pa tudi zanjo ne bi smeli iskati samo ovir, že od pridobivanja stavbnih zemljišč naprej. Jasno je tudi to, daje v Sloveniji le malo večjih središč, v katerih se ljudje sploh zavzemajo za nakup lastnega stanovanja, saj praviloma čakajo na družbeno ali pa si raje postavijo hišo. Zato je le deloma res, da tudi zidava stanovanj za trg v Slovenijo prinaša večje spremembe -le da bomo mogoče po novem spet uporabljali ta termin namesto zidave po proizvodnem načelu, ki si je utrl mesto tudi v nekaterih zakonih. Priznati pa je treba, da tudi družbeno usmerjeni zidavi ne bi šlo tako slabo, če bi ji kdo tako pomagal kot zdaj na vse pretege pomagajo zidavi stanovanj za trg - kot nekakšnemu srečnemu naključju, ki naj nas potegne iz nekaterih večjih težav. Toda še bolj prav bi bilo, če bi tako pomagali že prej. ne glede na to, kako se stanovanjski zidavi sploh reče.
Stojan Žitko
SEDEM PNI V SINDIKATIH________i^a„a»sep^ 1986 Delavska enotnost j I
Ob 25-letnici delavskih srečanj bratstva in prijateljstva na Ptuju
USPEHI SE KAŽEJO TUDI V GOSPODARSTVU
Na Ptuju je bila ta teden osrednja medrepubliška proslava, na kateri so predstavniki trinajstih hrvaških in slovenskih občin proslavili začetek medsebojnega sodelovanja. Proslave sta se udeležila Ivo Bilandžija, predsednik hrvaških sindikatov, in Miha Ravnik, predsednik slovenskih sindikatov. Miha Ravnik, ki je bil tudi slavnostni govornik, je
med drugim govoril tudi o pomenu takšnih oblik sodelovanja za krepitev gospodarskih vezi med sosednjimi občinami v obeh sosednjih republikah.
Na Ptuju so ob tej priložnosti razdelili sedemnajst plaket bratstva in prijateljstva, ki so jih prejeli občinski sveti zveze sindikatov: Čakovec, Varaždin in Ptuj; sindikat Varteksa iz Varaž-
Združeno delo ne pozna lokalnih meja
Danes se lahko pohvalite z bogatimi stiki na sindikalnem, gospodarskem, športnem in kulturnem področju. Uspehi so plod prizadevanj neutrudnih sindikalnih delavcev in prav njim gre zahvala, da se je sodelovanje utrdilo in še poglobilo.
V današnjih razmerah ima nedvomno največji pomen gospodarsko sodelovanje organizacij združenega dela. Dolgoletno poslovno povezovanje organizacij združenega dela kot na primer Tovarne volnenih izdelkov Majšperk z Varteksom in Krateksom, sodelovanje Opekarne Ptuj z vsemi organizacijami združenega dela na območju bratskih občin, ki izdelujejo opečne izdelke, Emono kmetijskega kombinata Ptuj tozda Gostinstvo Haloški biser z gostinsko delovno organizacijo v Varaždinu, MIP Mercator Izbira Panonija Ptuj z Varno iz Varaždina, ptujske Perutnine s Podravko iz Koprivnice ter Koko iz Varaždina ter poslovno sodelovanje Tovarne glinice in aluminija Boris Kidrič iz Kidričevega z mnogimi organizacijami združenega dela SR Hrvaške dokazuje, da združeno delo ne pozna občinskih, regionalnih in republiških meja. Vendar pa je še veliko neizkoriščenih možnosti in prav te morejo postati nov izziv za vse, da najdejo nove poti za skupno poslovno, znanstveno in tehnološko sodelovanje.
Vaše petindvajsetletno uspešno sodelovanje je najboljši odgovor in dokaz tistim, ki spodbujajo in širijo teze o nacionalizmu in šovinizmu, eksploataciji, neenakosti narodov in narodnosti in podobno. S sodelovanjem se razvija in utrjuje prijateljstvo, tovarištvo, bratstvo in enotnost kot največja pridobitev narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije. V življenju pa se potrjujejo, zbližujejo in uresničujejo plemenite misli in prizadevanja tovariša Tita in zveze komunistov o bratstvu in enotnosti vseh naših narodov in narodnosti naše samoupravne in socialistične Jugoslavije.
Poudarki iz slavnostnega govora MIHE RAVNIKA
dina; delavci železniških vozil v Čakovcu in Ptuju; delovna organizacija Medži-muije iz Čakovca, Varaždinske vesti, Radio tednik iz Ptuja in posamezniki: Vladimir Kapun iz Čakovca, Ivo Vitez in Anica Sukačič iz Varaždina ter Feliks Bagar in Alojz Čuček iz Ptuja. Posmrtno pa so zlato plaketo podelili Elizabeti Marčec iz Čakovca in Emilu Karnoulu in Stjepanu Mihaliču iz Varaždina.
V torek popoldne so v Delavskem domu Franca Krambergerja na Ptuju odkrili tudi spominsko ploščo temu medrepubliškemu sodelovanju. Odkril pa jo je eden začetnikov Ivo Vitez iz Varaždina. V delavskem domu so se na skupni seji sešli tudi predstavniki občinskih
svetov Zveze sindikatov Čakovca, Varaždina in Ptuja, ki so bili začetniki te oblike bratskega sodelovanja sosednjih občin. Prisrčen kulturni spored, ki je bil po slovesnosti, so pripravili mešani pevski zbor Josip Slavonski iz Čakovca, folklorna skupina in tamburaši iz Varaždina, komorni moški pevski zbor in godba na pihala iz Ptuja.
Letošnje srečanje je pripravil občinski svet Zveze sindikatov Ptuj, ki je za to priložnost izdal tudi posebno brošuro z naslovom Naše aktivnosti. V brošuri so objavili gradivo, ki ponazarja uspehe dosedanjega sodelovanja bratskih občin Hrvaške in Slovenije in seveda tudi delo občinske organizacije Zveze sindikatov Ptuj.
Zvezni sindikati o položaju na Kosovu
SINDIKAT NA KRAJU SAMEM
Organiziran delavski razred bo zlomil kontrarevolucijo
Novost v delu sveta Zveze sindikatov Jugoslavije je, da se »na kr^ju samem« kot temu pravimo, seznani z razmerami, o katerih razpravlja. Tako seje zgodilo tudi 4. in 5. septembra, ko se je svet sestal na Kosovu; vsak član predsedstva je obiskal eno izmed občin, po eno ali dve delovni organizaciji, naslednjega dne pa je bila v Prištini seja predsedstva o nalogah ZS pri uveljavljanju družbenih izhodišč za reševanje težav na Kosovu. Ob iskrenem aplavzu novi praksi dela pa se nam vendarle vsiljuje staro vprašanje, na katero je težko pritrdilno odgovoriti: ali se v Jugoslaviji dobro poznamo? Morda so se člani predsedstva in drugi iz naj ožjega vodstva ZSJ spomnili na to vprašanje, ko so obiskovali delovne orga-
nizacije in občine na Kosovu.
Kosovske težave so jugoslovanske težave. Takšna ocena, ki so jo potrdili tudi na seji predsedstva, se je v zadnjem času utrdila, vsaj v besedah. V praksi gre kajpak to veliko počasneje, pač v skladu z znano formulo: besede po cesti, praksa skozi gozd.
Izseljevanje nealbanskega prebivalstva pod pritiskom s Kosova, ki se je za nekaj časa zmanjšalo, pa se v zadnjem času spet povečalo, je jugoslovanski politični problem številka ena. Če bo šlo tako naprej in če bomo problem reševali tako kot doslej, se bo pač zgodilo tisto najhujše, da se nazadnje ne bo imel več kdo izseliti.
Z odločitvijo za to, da bi se najhitreje razvijalo Kosovo,
s prizadevanji le-tega samega in s pomočjo vse Jugoslavije, predvsem z združevanjem dela in sredstev za uresničevanje veliko bolj kakovostnih programov kot doslej, se vsi strinjamo. Toda spet samo z besedami, kajti v praksi ni na voljo niti dovolj dobrih programov, niti tistih, ki so na voljo in sprejeti ne uresničujejo učinkovito. V nekaterih primerih pa se sredstva iz sklada federacije za hitrejši razvoj gospodarsko manj razvitih ne porabljajo racionalno.
Z najhitrejšim razvojem Kosova pa je treba odpraviti vroče probleme v pokrajini, med katerimi je naj hujši nezaposlenost. Toda vse pogosteje se pojavljajo razmišljanja, da nezaposlenosti, dokler bo v pokrajini takšna nataliteta, ne bo mogoče
ublažiti niti v doglednem času. Take ocene povedo javno zelo oprezno, namesto da 'bi o njih resno spregovorili tudi na naj višji ravni.
Kljub vsem težavam pa so na Kosovu tudi organizacije, organi in posamezniki, ki se dosledno borijo za uresničevanje nalog iz družbenih listin, sprejetih za reševanje kosovskega vozla. Tem je najteže in potrebujejo popolno podporo.
Nedvoumno je stališče predsedstva SZSJ, s katerim so obenem potrjena prejšnja stališča sindikata, da iz družbenih izhodišč za reševanje težav na Kosovu in sklepov predsedstva SFRJ in CK ZKJ izhajajo številne povsem konkretne naloge tudi za sindikalne organizacije in organizacije in organe, ki jih ni mogoče, kot je dejala Marija Todorovič, naslavljati na koga drugega. Tega ne moremo predvsem zato, ker nam mora biti jasno, da ne glede na to, kolikšne in kakšne so bile varnostne sile in ne glede na to, kakšne represivne ukrepe so sprejemali, rezultatov ne bo tako dolgo, dokler ne bo prišlo do množičnega odpora, zlasti delavskega razreda, proti vsem negativnim pojavom in oblikam na vsej črti.
Komentar iz Rada
FINSKI GRAFIKI NA OBISKU 1 V SLOVENIJI	|
Delegacija sidnikata grafičnih delavcev Finske (vo 1
jo podpredsednik Peuvo Tuominen), ki je na dvodne^ j\ nem obisku pri Zvezi sindikatov Slovenije, se je v sreu
pogovaijala s članom predsedstva republiškega svejf
Zveze sindikatov Slovenije Lojzetom Fortuno ter p
red-
sednikom in sekretarjem republiškega odbora sindikat3
delavcev papirne, grafične, založniške in časopis^' n'
informativne dejavnosti Slovenije Milanom Deisinger jem in Jožetom Veršičem.
Član predsedstva RS ZSS Lojze Fortuna je goste seZ nanil z gospodarskim in političnim položajem v na republiki ter s prizadevanji slovenskih sindikatov P ^ reševanju družbenoekonomskih vprašanj in izpolnjen'3' ^ pju dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije’ Q' ki temelji na doslednem uveljavljanju gospodarskih za- ^ konitosti.	U
Gostje so predstavili dejavnosti svojega sindikata tet ^ govorili o položaju delavcev finske grafične industrij®' ^ ki po tehnologiji spada v sam svetovni vrh. Sindikati s ^ posebno skrb namenili stalnemu usposabljanju dela.^ opv za sodobno tehnoloeiio in jim uspeli zagotovi , L
cev za sodobno tehnologijo odlične delovne razmere.
Obe strani sta izrazili pripravljenost za nadaljnje rn® sebojno sodelovanje in poglobitev stikov. Gosti iz ske so obiskali Papirnico Količevo, Mladinsko knjig0 Ljubljani, kjer so si ogledali proizvodnjo in se pogovat' jali s predstavniki osnovnih organizacij zveze sin01' katov.	,,
P. V'

KLIČEMO
KI Kanto 061/311-922
Na zvezi je Kajetan Zupan, predsednik osnovne organizacije sindikata ljubljanskega Radia
Kljub ponavljanju pohtikov, da je gmotni položaj nov^ narstva nevzdržen in da bi morali tu kaj storiti, se nekaj let ne zgodi nič - razen tega ponavljanja. Marib° ski novinaiji komunisti so celo izjavili, da bodo tolitv komunisti, kolikor jih bo sistem plačal kot novinaije. * vas ste ubrali drugo pot, menda štrajk?
»Menda, menda... Vidite, kaj so govorice! To je P*rj grobo rečeno. Prišlo je le do protesta delavcev. Mor° 20 ali 25 se jih je zbralo v avli naše hiše. Približno cet ure je trajalo vse skupaj, nič več. Sestavili so pismo ga naslovili poslovodnim telesom.«	v
Gotovo ga je dobil tudi sindikat. Za kaj je pravzapra
»Brez naše krivde smo se znašli v takšni godlji, da te lahko govorimo o ogroženi eksistenci. Radia in nov uarjev! Naši osebni dohodki zaostajajo za povprečje te za 40 odstotkov, ostali smo domala brez regresa. K" vem, tam okoli 10.000 dinarjev se je sukal. Po 30 le* dela dobi človek 30.000 dinarjev jubilejne nagrade, sr mota. Nič čudnega, da je ljudem prekipelo.«	,
Ljudje torej s težkim srcem sprejemajo take nagra° Delite pa jih...	.j
»Ja, jaz sem podeljeval nagrade - in že ob P0“ewllD nekako protestiral. No, raje recimo obljubil, da bom storili vse, da bi bilo bolje. O osebnih dohodkih je ta* bolje molčati. Protest je bil povsem na mestu in sesv
nek upravičeno sklican!«
Vloga sindikalnega delavca je v tako zakuhanem kot^ precej neprijetna in sila odgovorna. Kako gledate nanj.
»Je hudič, res. Ponavljam, štrajka ni bilo, program J
»je nuaic, res. Jronavijam, Strajna ni diiu, pi . - aio normalno tekel. Bilo je resno opozorilo in ljudje im*^ prav. Če pa se kot predsednik sindikata z ljudmi pom
vetiš, si že v opoziciji poslovodnim telesom.«	^
Lahko to pojasnite? Saj so tudi poslovodni sindUca ^
naposled, mar so oni proti večjim plačam, protislovje z opozicijo?
»Bom kar pošten, vi pa zapišite ali ne. Posl°v0^j telo, za katero lahko rečem, da je radijsko, je z nam Telo, ki prihaja s SZDL, pa ni del kolektiva. Na?^0l!X bolj kot valpti. Sploh ne moreš reči, da so člani k0* ^ tiva, so nekakšni policaji kaj vem koga - da ne rec režima. V tem je jedro problema.«	^er
Kako gospodarimo
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 5
Varljiva bilanca V dolarjih
.-Dober konec, vse dobro - te dni zagotavljajo predstavniki : ^stične zveze Jugoslavije, ko ocenjujejo letošnjo sezono. Pa 6 °ziroma bo res tako »dober« konec, da se lahko zadovoljno .^niehnemo in ugodno ocenimo letošnji dohodek našega ^stičnega gospodarstva?
Medtem ko smo v predsezoni tako rekoč na vsakem koraku spovedovali rekordno turistično letino, smo bili že julija pre-Sj razočarani, saj je bilo na Jadranu manj gostov, kot smo Cičakovali. Avgust pa je dejansko popravil sliko iz julija, zato, Pravi Pero Djokovič, sekretar Turistične zveze Jugoslavije, bo Co 1986 boljše od lanskega, saj lahko pričakujemo načrtovano Milijardo in tristo milijonov dolarjev.
Napoved temelji na že znanih podatkih, po katerih smo v 'Cgoslaviji zabeležili v prvih sedmih mesecih 59 milijonov Prenočitev, in na še nedokončnih podatkih, po katerih je bil Msk tako tujih kot domačih turistov v osmih mesecih večji ^0£ lani. Zaradi lepega vremena in precej nižjih cen je obisk Pdi v posezoni zadovoljiv. Trenutno je namreč pri nas še ^no dobrih 600.000 turistov, od tega dve tretjini tujcev. Po Sdatkih Turistične zveze Jugoslavije se v tujini zelo zanimajo našo deželo tudi v zimskih mesecih, kar dokazujejo vnaprej ^Prodane zmogljivosti.
Če ne bi bili vajeni ponavljajočih se optimističnih napovedi, jj se, žal, nemalokrat malce razhajajo s stvarnostjo (in našimi Cjanskimi možnostmi), bi bili lahko torej z letošnjo bero od jPrizma zadovoljni. Pa smo res lahko? Ne gre morda za neko-^o neutemeljeno samozadovoljstvo?
Sodeč po razpravah predstavnikov turističnega gospodarja, ki so se te dni zbrali v Poreču, vse skupaj ni tako rožnato. L&hko bi le dejali, da moramo biti glede na ponudbo zado-v°ljni, ne pa tudi sicer. Smo gostom ponudili vse, kar je v naši ^oči. smo izkoristili vse možnosti?
Žal še zdaleč ne, čeprav je res, da je bila letošnja ponudba Ckoliko boljša od lanske. Znova pa seje zatikalo pri mnogih °snovnih stvareh, to je pri infrastrukturi, da kronične slabosti n^|e kakovostne ponudbe, ki še zdaleč ni na primerni ravni, jPb' ne omenjamo. Sicer pa je v mnogih znanih turističnih C^jih spet odpovedalo osnovno kolesje, tako da marsikje ni 6«o niti dovolj vode, da so morali na otokih kuhati kavo ali čaj * razredčeno bevando, da je bila na trajektih nepopisna gneča ‘M, itd.
Milijarda in tristo milijonov dolarjev. S tem naj bi bili torej ^dovoljni. Resje, daje to več kot lani, res pa je tudi to, daje etos v primerjavi z lani dolar vreden dobro tretjino manj. To z Cugimi besedami seveda pomeni, da ima letošnja milijarda j 'tolarjev precej lažjo »specifično težo« od lanske. Sklicevanje j j* »rekordno bero« je torej zelo skromna uteha. Če bi namreč ‘zkupiček od turizma računali v markah, Urah, šilingih, frankih I ^ Podobnih valutah, s katerimi plačujejo tuji gostje, bi bila ! Pica malce drugačna in mnogo manj optimistična od bilance v °larjih. Sicer pa je na dlani: dokler bo naše turistično gospo-srstvo v neusmiljenem kolesju spreminjanja pravil igre in okler bomo tej pomembni gospodarski veji dajah le verbalno Poro, bomo tudi na tem področju še naprej capljali za razvi-} Pn sosedi, kjer se ob božičnih praznikih ne pogovarjajo o eni,
_ m več o sedmih, osmih, devetih in celo, kot denimo, v sosed-\ *tnliji, desetih milijardah dolarjev.
Andrej Ulaga
Tekmovale tekstilne delavke
Gorenjske tekstilne delavke so najspretnejše, lahko ecemo po sobotnem prvem proizvodnem tekmovanju slo-®Hskih tekstilcev, ki je bilo v kranjskem Tekstilindusu in ^ofjeloški Gorenjski predilnici. V predenju bombaža je gagala ekipa Tekstilindusa (Devka Jovanovič, Draga Šešič a Romana Balažič), v predenju volne ekipa Gorenjske pre-Jdnice iz Škofje Loke (Mara Josipovič, Kati Jozič in Joža *hko), v tkanju bombaža ekipa Tekstilindusa (Senada Jtfek, Ljudmila Kalan in Edina Kurbegovič). Tekmovanje v volne pa je bilo v petek v Novem mestu, kjer je ^pgala ekipa novomeškega Novoteksa.
Vr^rvega delovnega in proiz-uh i e?a tekmovanja se je jjeležilo 15 ekip v tehle disci-jPah: v predenju bombaža:
"rii ’ D0 Melie> BPT Tržič-
n^stma Ajdovščina, Predil-
Kranj
Litija in Tekstilindus v predenju volne: Go-
, vicucnju v ume. vm-
i. njska Predilnica Škofja Lo-, MTT, DO Tabor, Novo-Predilnica Metlika,
1	* L TVI Majšperk; v tkanju
jPmbaža:	MTT) DO Me]jet
TBtlka Celje> TT Prebold in v , stilindns Kranj; v tkanju oine: MTT, DO Tabor in No-°teks Novo mesto.
J^ltaU ekipno: Predenje a., baža: 1. mesto Tekstilin-dn .Kranj 2545, 2. mesto Pre-Tet103 litija 2294, 3. mesto Justina Ajdovščina 1658, 4. jPsto BPT Tržič 990, 5. mesto DO Melje 890. Predenje Preriti L teesto Gorenjska
2	!ailmca SkoQa Loka 2282,
3	teesto MTT, DO Tabor 2042,
esto Novoteks, Predilnica
Metlika 806, 4. mesto MTT, TVI Majšperk 782. Tkanje bombaža: 1. mesto Tekstilindus Krapj 2500, 2. mesto TT Prebold 1465, 3. mesto Metka Celje 1295, 4. mesto MTT, DO Melje 1230. Tkanje volne: 1. mesto Novoteks Novo mesto 2945, 2. mesto MTT, DO Tabor 2799.
Najboljše posameznice pa so bile: v predenju Devka Jovanovič Tekstilindus (970 točk) in Mara Josipovič Gorenjska predilnica Škofja Loka tSSO točk), v tkanju Martina Kroni Novoteks (992 točk) in Edina Kurbegovič Tekstilindus Kranj (935 točk).
Po pravilih zveznih tovrstnih tekmovanj se bodo najboljše ekipe v posameznih disciplinah udeležile 2. zveznega delovno-proizvodnega tekmovanja tekstilnih delavcev Jugoslavije, ki bo od 23. do 26. oktobra v Beogradu.
O (ne)upravičenosti kritike Mednarodnega denarnega sklada na račun jugoslovanske ekonomske politike
IZHOD IZ KRIZE MORAMO NAJTI SAMI
Mednarodni denarni sklad MDS ni zadovoljen z jugoslovansko posojilno-denarno politiko, še zlasti ne s politiko obrestnih mer. Njegovi izvedenci so še posebno kritični do sedanjega gibanja cen in načina gospodarjenja z devizami. To je zaskrbljujoča novica, s katero je prejšnji teden namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije Slobodan Stanojevič seznanil delegate na seji odbora zvezne skupščine za gospodarske stike s tujino, jugoslovansko javnost pa je o tem obvestil Tanjug.
Izvedenci za jugoslovanska gospodarska gibaja in finančne stike s tujino in laiki so se seveda vprašali, ali so očitki MDS upravičeni in kakšne posledice za naša stabilizacijska prizadevanja bo imela kritična ocena misije MDS, zapisana v poročilu izvršnemu odboru direktorja te mednarodne finančne ustanove. Znano je namreč, da je MDS zastopnik svetovnih upnikov in da ima glavno besedo pri odločitvi posojilodajalcev, katere države bodo dobile nova posojila in pod kakšnimi pogoji, na kakšen način bodo največji dolžniki (države v razvoju) odplačevali stare dolgove in podobno. Jugoslavija pa je tujini dolžna okoli dvajset milijard dolarjev, ki jih s precejšnjimi težavami (omejevanje notranje porabe vseh vrst) in z razumevanjem tujih upnikov (reprogramiranje dolgov v zadnjih nekaj letih) odplačuje s poravnavanjem letnih obveznosti.
Ugotovitve svetovne banke
Žal niso z našo gospodarsko politiko nezadovoljni le izvedenci MDS. ampak tudi
druge mednarodne denarne m finančne ustanove. Šef regionalnega oddelka za Evropo, Bližnji vzhod in Severno Afriko pri Svetovni banki Robert Fernandes na primer meni, da je naš gospodarski položaj težak predvsem zaradi inflacije, skromne gospodarske rasti, šibke plačilne in trgovinske bilance in upadanja izvoza. Skrbi ga znižanje obresti, saj bi to spodbudilo porabo in želje po novih naložbah. Vemo pa, da se razmerje med jugoslovanskimi naložbami in produktivnostjo v zadnjem času čedalje bolj slabša. Razumljiva je tudi bojazen tujih upnikov, da bodo nižje obresti spodbudile »beg« prihrankov iz bank v finančne tokove zunaj bančnega sistema ali v nepremičnine' in tuje valute. Novi pritiski na posojila pa bodo inflacijo še povečali, ne pa zmajšali.
Tuji upniki pa seveda niso zaskrbljeni le zaradi naše politike nominalnega zniževanja obrestnih mer. ampak tudi zaradi sedanje politike cen. Očitno je namreč, da nam je z nadzorom nad cenami uspelo ustaviti njihovo hitro rast. vendar bo spet prišlo do cenovne eskplozi-je, če ne bomo uveljavili
stroge finančne discipline in če se ne bomo odrekli pokrivanju izgub podjetij s posojili. Glede deviz pa MDS, Svetovno banko in poslovne banke najbolj skrbi, da nam ni uspelo ustvariti deviznega trga, ampak se je-novi devizni zakon spremenil v silno zapleteno administrativno delitev deviz, kije vplivala na manjši izvoz.
O naših in tujih hotenjih
Že na prvi pogled je jasno, da se bistvo očitkov MDS ujema s kritičnimi pogledi mnogih domačih ekonomistov na tekočo ekonomsko politiko in celo z motrenjem zvezne vlade na njeno sedanje delo in sprejemanje tekočih ukrepov za utrditev gospodarskih razmer. Poglavitna težava ZIS pa je, da je uveljavljanje sprejete stabilizacijske politike premalo dosledno in da mu nikakor ne uspe odpraviti neskladij med kratkoročnimi rešitvami in strukturnimi spremembami, ki bi jih morali doseči, če se hočemo izvleči iz sedanjih razvojnih zagat.
To pa z drugimi besedami pomeni, da bi morali biti doma veliko bolj zaskrbljeni zastran gospodarskih gibanj kot pa so v tujini. Temeljni interes tujih upnikov je namreč dobiti sposojeni denar nazaj (z obrestmi vred, kar pomeni da so ga dobro naložili). naša najpomembnejša naloga pa je. da vendarle prenehamo stopicati na me-
stu in poskrbimo za naš avtentičen družbenogospodarski napredek. Tujim posojilodajalcem gre potemtakem le za denar oziroma za dobiček, naša gospodarska kriza jih ne moti preveč, saj krepitev naše nacionalne suverenosti ni v njihovem interesu. Kdo pa se potemtakem zavzema za korenite gosporske in politične reforme pri nas doma? Videti je, da le najrevnejši del delavskih slojev, ki ne morejo nič več izgubiti in ki živijo le od danes do jutri, ne pa tudi privilegirani družbeni sloji in vsi tisti, ki še kar dobro živijo.
Boj za goli obstanek za zdaj še ni tisti vzvod, ki bi nas prisilil k učinkovitejšemu gospodarjenju z družbeno lastnino, predvsem zaradi politike socialnega miru, ki ji je vse drugo podrejeno. Takšen »koncept« razvoja naše družbe pa nas seveda ne bo pripeljal drugam kot v socializem enakosti v revščini, ki bo samoupravljanje kompromitiral pri nas in v svetu. Povsem upravičeno torej bijemo plat zvona in za vsako ceno najdemo sami izhod iz družbene krize, ki je veliko težja kot tista leta 1965, ker je gospodarska, politična in moralna, skratka zelo globoka in resna. V poročilu MDS seveda te resnice ne bomo našli, ker ga ta ne zanima. Tuje upnike zanima samo finančna plat. Pa menda ja ni tako tudi z nami. z našo samoupravno, humano družbo in uradno politiko?
Emil Lah
PO SLEDEH DOGOVARJANJA	Delavska enotnost 6
POSKRBETI TUDI ZA »GENIJE Z NAPAKO«
Osnovne cilje štipendijske politike in štipendijskega sistema v Sloveniji - mimogrede, drugod nam njegovo dorečenost kar zavidajo - bi lahko opisali čisto na kratko: Gre za kadrovsko reprodukcijo in razširjeno reprodukcijo v gospodarstvu in družbi. Za to s štipendijami usmerjamo učence in študente v najbolj pomembne (za razvoj potrebne in nujne) smeri usmerjenega izobraževanja.
Izredno pomembno je tudi uveljavljanje štipendij kot pomembne, vendar ne edine in izključne oblike za izenačevanje ^gmotnih možnosti mladine za izobraževanje. To je za družbo, kakršna je naša, še kako pomembno. Zanemariti pa ne smemo niti velikega pomena štipendij pri spodbujanju šolajoče se mladine za doseganje boljših učnih uspehov.
Podatki o štipendijah so bolj ali manj znani. V lanskem šolskem letu jih je dobivalo več kot 55.000 učencev in študentov ali skoraj polovica mladine, ki je. vključena v učnovzgojni proces. Ta hip pustimo vnemar nekatere znane neugodne težnje, ki se pojavljajo pri štipendiranju, saj se zlasti strokovni organi trudijo, da bi jih čim prej ublažili ali odstranili.
Zanima nas predvsem edina novost v samoupravnem sporazumu o štipendiranju (druge spremembe so bolj izboljšave na podlagi dosedanjih spoznanj prakse) - gre za razvijanje sistema štipendiranja učencev in študentov z izrazito nadpovprečnimi uspehi.
Novost je pač novost, bi lahko rekli in še dodali, da je tudi času treba dati čas. Pa ne gre za pretirano novost. Bolj gre za spoznanje, da so v sedanji štipendijski politiki prevladovala precej lahko opredeljiva »merljiva« merila. Predvsem učni uspehi. Ugotovitve strokovnjakov pa kažejo, da med učnimi uspehi in nadarjenostjo še zdaleč ne moremo potegniti enačaja. Precej sposobnih in nadarjenih učencev se v času šolanja izgubi in iz takšnih ali drugačnih razlogov ne izrabi svojih zmogljivosti in sposobnosti.
Da vsega ne bo treba graditi na novo, pričajo izkušnje nekdanjega sklada »milijoni za talente«, kije deloval pri republiškem zavodu za zaposlovanje. Pred prehodom na enoten sistem štipendiranja so iz tega sklada podeljevali okrog 600 štipendij. Pa ne odličnjakom. Sklad »milijoni za talente« je bil krona prizadevanj vseh tistih, ki so se strokovno ukvarjali s poklicnim usmerjanjem mladine. Že od 5. razreda osnovne šole naprej so iskali najbolj nadarjene učence, tudi tiste, ki so imeli slabši skupni učni uspeh oziroma ni bil odraz njihovih siceršnjih sposobnosti. Saj 'poznamo iz svojih okolij prenekaterega »genija« za matematiko, jezike, tehniko. Pa ga šola ni mogla ali znala zaposliti tudi na drugih predmetnih področjih. In tako so ostali mojstri za svoja ožja področja ali pa celo utonili v povprečnosti drugih zahtev.
Zdaj govorimo o potrebi po preustroju gospodarstva. Samo z novimi kadri ga ne bomo dosegli, še manj samo s skrbjo za najuspešnejše, najbolj delavne, pridne. Poiskati moramo tudi »genije z napako«. Da nadarjenost ni isto kot pridnost, smo omenili. In nadarjene moramo iskati, jim zagotoviti možnost za šolanje, če naletijo na gmotne ali socialne ovire, obenem pa jih tudi spodbuditi za učenje tistega, za kar so najbolj sposobni. Torej ne gre za klasični prijem, pri katerem se da vse izmeriti in prikazati z matematičnimi znaki.
Za takšno usmeritev bo treba v miselnosti marsikaj prelomiti. Tako v zborih učiteljev, kjer še prevečkrat največ velja »pridnost«, kot v strokovni skrbi za njihovo pravočasno odkrivanje. Pravočasno smo zapisali. Pa odkrivanje. Potem pa pride še najpomembnejše. Razvoj sposobnosti teh učencev, posebna skrb zanje in družbena pomoč, da se ne bodo izgubili v povprečnosti, marveč dosegali uspehe, primerne njihovim sposobnostim in nagnjenjem. Tu pa prihajamo že do stične točke z akcijo 2.000 raziskovalcev, ki bo tudi ostala »bosa«, če ne bomo čimbolj in pravočasno izrabili tistega, kar imamo.	žitnik
Z novim šolskim letom so štipendije povečali za 30 odstotkov
ZDAJ BOMO LAHKO BOU POZORNI NA KAKOVOST ŠTIPENDIRANJA
V zadnjih letih smo bili navajeni razpravljati in pisati o štipendijski politiki predvsem takrat, ko je šlo za težave. Štipendij je bilo premalo, prenizke so bile, občasne valorizacije pa niso dohitevale inflacije. Seveda bi bila preveč optimistična trditev, da je vse to zgodovina in so danes vse težave pri štipendiranju premagane, da na tem področju ni več izrazitejših slabosti.
Vendar junija dokončno sprejeti in v vseh občinah podpisani samoupravni sporazum o štipendiranju pomeni novo kakovost in je solidna osnova, da se pri štipendiranju lotimo ne le količinskih marveč tudi kakovostnih premikov. O tem, kako resno je v družbi prevladalo spoznanje o nadvse velikem pomenu štipendiranja - tudi zaradi nenehnega zavzetega prizadevanja družbenopolitičnih organizacij, predvsem mladine in sindikatov - priča tudi dejstvo, daje samoupravni sporazum eden redkih, če ne edini sporazum, ki je bil v izredno kratkem času in v celoti sprejet v vseh občinah.
Vsak drugi učenec prejema štipendijo
V obdobju pred sprejetjem samoupravnega sporazuma smo dosegli nekatere pomembne premike. Število štipendij se je od dobrih 52 tisoč v šolskem letu 1984/85 povečalo lani na skoraj 55 tisoč, letos pa so razpisali še za 20 odstotkov več kadrovskih štipendij kot lani. Čeprav s premiki še ne moremo biti povsem zadovoljni, se delež kadrovskih štipendij vendarle veča in znaša že 70 odstotkov vseh štipendij. Postopoma se tudi izboljšuje sestava kadrovskih šti-pendj v prid višjim zahtevnostnim stopnjam šolanja. Danes ima štipendije približno polovica šolajoče se mladine - približno polovica srednješolcev in 40 od-stotkv študentov. Poleg tega pa so se še naprej razvijale možnosti, da se učenci in študentje hranijo v šolah, pa tudi oblike regresiranja za študente so razmeroma ustrezne.
Novi samoupravni sporazum je odpravil nekatere najbolj vidne slabosti štipendijskega sistema. Pada-
nje življenjske ravni je zahtevalo realnejši cenzus za podeljevanje štipendij; zaradi skokovite inflacije, ki je povzročala vrsto socialnih konfliktov, je bil prejet dogovor o sprotnem usklajevanju štipendij, kije s sporazumom uzakonjen. Obenem je prišlo tudi do večje diferenciacije višine štipendij glede na kraj bivanja in šolanja štipendistov.
Pomembni novosti v okviru štipendijskega sistema sta tudi možnost štipendiranja podiplomskega študija in posebna skrb za sposobne in nadarjene učence.
Če smo s številpm podeljenih štipendij lahko zadovoljni, pa še vedno ne moremo biti zadovoljni z njihovo kakovostjo. Sestava kadrovskih štipendij se je v minulem šolskem letu nekoliko
treben korektiv - so štipendije iz združenih sredstev. Te naraščajo, čeprav naj bi bile izrazito prehodna kategorija. Za letos seveda še ne vemo, koliko jih bo, lani pa so jih podelili 16.522, kar je 663 več kot leto poprej. Organi za štipendiranje poskušajo doseči, da bi se tisti, ki dobivajo štipendije iz združenih sredstev, letos preusmerili na kadrovske štipendije. To jim je lani uspelo pri 1.215 štipendistih.
Skupaj je bilo v lanskem šolskem letu 55.588 vseh štipendistov, in sicer 70,9 odstotka kadrovskih in 29,1
in za VII. stopnjo za 45 oč stotkov. To pa pomeni, bo manj nepodeljenih stj' pendij (lani-je bilo 35 odsto' kov vseh), saj je ostala iz pre' teklega razpisa skoraj P, ' vica štipendij do vključi1 IV. stopnje zahtevnosti.
Štipendija upošteva ^ kraj šolanja
S prvim septembrom so se i štipendije povečale za 30 od' stotkov. Pri tem upoštevaj0 poleg uspeha tudi kraj biv°' nja in šolanja. Tako &e pravzaprav za tri kategort)0 štipendij, saj tudi vozači d°'
odstotka iz združenih sred- bivajo povrnjeno vrednos1 štev. Podrobnosti vidimo v vozovnice, če ta presega dva obeh tabelah. Da to pomeni, odstotka povprečnega Oo da štipendijo dobivata vsak na družinskega člana v pre' drugi učenec in študent, smo že omenili, v primerjavi s številom zaposlenih v SRS (821.850) pa je 4,79 odstotka kadrovskih štipendistov in 1,97 štipendistov iz združenih sredstev.
Pogljemo si še primeijavo razpisa kadrovskih štipendij za letošnje in lansko šolsko leto. Za šolsko leto 1985/86 je bilo razpisanih 22.889 ka-
teklem letu.
Tako zaša zdaj najnižja drovska štipendija (za z3, dostnega učenca, ki se šola kraju bivanja), 10.782 dinar j jev, naj višja (za odličneg : učenca, ki se šola zunaj kra' ja bivanja) pa 42.370 dina^ jev. Lestvica za študente J še pestrejša, saj ima kar d°' vet stopenj. Za študenta, k, študira v kraju, v kateren1
Kadrovski štipendisti po stopnjah zahtevnosti v šolskem letu 1985/86
stopnja zahtev.	čiste kadr. štip.	kadr. štip. z dod. za deficit.	kadr. štip. z razhko	Skupaj	%
enot. 1. let.	6.139	1.493	1.181	8.713	22,1
n.	485	168	165	818	2>1
m.	264	35	57	356	0,9
IV.	7.460	1.717	1.388	10.565	26,8
V.	8.882	952	1.129	10.963	27,»
VI.	1.405	199	185	1.789	4,5
VII.	4.791	797	614	6.202	153}
Skupaj	29.326	5.361	4.719	39.406	100^
Štipendisti iz združenih sredstev in razlike h kadrovskim štipendijam po stopnji zahtevnosti v šolskem letu 1985/86
stopnja zahtev.
štip. iz združ. sredstev št.
razlike h kadr. štip.
%
enot. 1. let.	3.465	21,5	1.181
n.	136	0,8	165
m.	110	0,7	57
IV.	2.045	• 12,7	1.388
v.	6.863	42,5	1.119
VI.	1.389	8,6	185
VII.	2.144	13,3	614
SKUPAJ	16.152	100	4.719
25.0 3,5 1,2
29 J 23,9 3,9
13.1
100
išfF?
i .- j

-a
TJ 12
?	^ 4,
6 S
1650 din
<
Ci w*»To

*ia
Ufo.
Naročila sprejema DEliAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, tel. 320-403. Kupite jo lahko v knjigami DELAVSKE ENOTNOSTI v Ljubljani, Tavčarjeva 5 ali v ostalih knjigarnah po Sloveniji.
izboljšala v prid višjim zahtevnostnim stopnjam, vendar še ne zadovoljuje naših ambicij' po posodabljanju tehnologije, niti ne obstoječih razmerij učencev različno zahtevnih vzgojnoizobra-ževalnih programov. Za nižje stopnje zahtevnosti bodo štipendije spet ostale, saj so jih že lani ponudili 5.000 več, kot je bilo učencev, letos pa se je število razpisanih štipendij do vključno IV. stopnje zahtevnosti povečalo še za osem odstotkov.
Združena sredstva še vedno rešujejo položaj
Neugodna težnja - čeprav gre za izrazit, korišten in po-
dravskih štipendij. Od tega jih je bilo za II. stopnjo zahtevnosti 829, za III. in IV. stopnjo 14.216, za V. stopnjo 3.504, za VI. stopnjo 1.524, za VIL stopnjo pa 2.816 štipendij. Nepodeljenih je ostalo 8.088 kadrovskih štipendij.
Za šolsko leto 1986/87 je razpisanih 27.431 kadrovskih štipendij. Za II. stopnjo 848, za III. in IV. stopnjo 15.362, za V. stopnjo 5.023, za VI. 2.156 in za VII. 4.042 štipendij.
Pri dvajsetodstotnem povečanju razpisanih kadrovskih štipendij je razveseljivo, da se je število razpisanih štipendij za V. stopnjo povečalo za 43 odstotkov, za VI. stopnjo za 41 odstotkov
ebiva in ima povprečij
eno od 6,0 do 7,0, zna3 idrovska štipendija 1® “,' narjev, za tistega, ki štud^ | zunaj kraja bivanja in in? ivprečno oceno od 9,0 d vpa znaša 67.716 dinarje''' Štipendije iz združeni ;dstev so vedno nekolik žje. Tako znaša najvisJ pendija (približno 13 °a' tkov štipendistov) ^ enca v kraju bivanj .437 in zunaj kraja bivanj .302 dinarjev. Za študent0 prvem primeru znes
ir uspeh, dobi s° višini 3.572 din^
dober datek v , če je odličen
Igor Žifnik
Kako gospodarimo
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost
7
Svetovni shod gozdarjev opozoril na grozečo
Visoki dimniki niso rešitev
nevarnost
GOZDOVI
ŠUMIJO
PREPLAH
»Zemlje nismo nasledili od naših prednikov, ampak so ham jo naši otroci samo posodili,« je dejal Indijanec Russel Jim iz ameriškega plemena Jakima pred dnevi v ' Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je sodeloval - skupaj z 2000 drugimi udeleženci iz stotih držav sveta — na 18. kongresu IUFRO, mednarodne zveze gozdarskih razi-skovalnih organizacij. »To pomeni«, je dodal, »da jo htoramo našim zanamcem vrniti neokrnjeno.«
Tega pač ne bomo mogli ^praviti, s^j smo se doslej | do naše zemlje vedli kot ^krajno slabi gospodari. Naj-Polj glasen preplah odmeva lz gozdov, tega nekdaj varnega človekovega zavetja.
■ Nekoč sta kopenski del sveta pokrivali dve tretjini goz-1 dov, danes pa je z njimi odeta le še dobra tretjina zemeljskega površja. Kot so opozori gozdarski strokovnjaki ■ta svojem »zelenem kongre-’ su« v Ljubljani, se bodo do teta 2000 gozdne površine skrčile še za polovico. To po-1 pteni, da bo ob koncu tisočletja gozdov le še za kakšno ’ Šestino prvotne površine -; I de se vlade po svetu ne zdra-j taijo in česa ne ukrenejo.«
1 živalske vrste izumirajo
skega gozda, ne da bi kaj ukrenili. Po drugi strani pa v razvitem svetu gozdovi umirajo zaradi onesnaženega zraka. Vse to lahko povzroči pogubne ekološke, vremenske pa tudi gospodarske posledice nepredvidljivih razsežnosti - nekateri govore celo o katastrofi za vse človeštvo.
V Sloveniji umira polovica gozdov
Tudi naša država se ni izognila ujmi umiranja gozdov zaradi naraščajočega onesnaženja zraka. Raziskave naših gozdarjev so pokazale, da umira v Sloveniji že več kot polovica gozdov. V drugih republikah bodo podobne raziskave šele opravili.
brez odlašanja namestiti čistilne naprave na največjih onesnaževalcih okolja.
Toda čistilne naprave so izredno drage. Danes sestavljajo kar tretjino celotnih naložb v graditev termoelektrarne. »Vidite, ker so čistilne naprave drage, jih pri nas ne nameščajo na dimnike termoelektrarn,« pravi inž. Šolar. »Če pa bi izračunali, koliko gozd prispeva k okolju - torej ne samo tega, da nam daje les - bi bila sleherna čistilna naprava več kot upravičena. Toda zdravljenje gozdov je izredno počasno. Strokovnjaki v ZRN so izračunali celo naslednje: če bi ozračje postalo znova tako čisto kot leta 1900, bi bavarski gozdovi znova normalno oživeli šele čez štirideset let.«
Visoki dimniki zato niso nobena rešitev, opozarja inž. Šolar. »Kdor zagovarja visoke dimnike, je ekološki konservativec. Z visokimi dimniki se namreč onesnaženost samo raznese na večje razdalje. Spomnimo se na visoki dimnik trboveljske termoelektrarne, ki so ga zgradili z objektom. Tedaj so rekli, da je to le prvi del sa-. nacijskega programa in da bo tej fazi nato sledila čistilna naprava. Minilo je'že deset let, toda čistilne naprave še zmerom ni. Tudi termoelektrarna Šoštanj nima čistilne naprave za pline. Še več, grozi nam celo, da bodo termoelektrarno Plomin II v Istri zgradili brez čistilnih naprav, podobno pa tudi v Miljah v Italiji, blizu naše meje.«
Našim gozdovom se torej slabo piše, , predvideni dolgoročni razvoj do leta 2000 pa utegne prinesti še nadaljnjo obremenitev okolja. »Če bomo v naši energetski politiki še naprej ravnodušni do čistilnih naprav, bomo leta 2000 že težko govorili o gozdovih, ampak le še o ostankih gozdov,« opozarja inž. Šolar.
Zaradi podnebnih in zemeljskih razmer v naši republiki - saj se zrak le stežka prevetri - prihaja po izjavah strokovnjakov že pri majhnih emisijah škodljivih snovi do visokih stopenj koncentracije onesnaženja. Po resoluciji kongresa IURFO bi pri nas morali onesnaženost zraka zmanjšati najmanj za šestkrat, če bi hoteli ohraniti določene vrste dreves.
Zanimiva je ugotovitev z zadnega kongresa IUFRO v
.Po zadnji globalni raziskali o razvoju .pkolja do leta 2000 bo na začetku 21. stolet-la izumrlo kakih 300.000 živalskih vrst. Ali to pomeni, aa grozi človeštvu ekološka katastrofa? Avstrijski stro-K°vnjak dr. Bernd Ldtsch, Udeležence 18. kongresa *UFRO, se nagiba k temu Mnenju: »Življenje na zemlji ?e je razvijalo tri in pol mili-lona let, da je doseglo svojo današnjo raznolikost in popolnost. Tehnološki človek Pa je le v nekaj kratkih de-Setletjih zamajal celotno Zgradbo narave, last kakih dveh milijonov živalskih Vrst.« Zastavlja se vprašanje, kako človeku preprečiti, da ne bi uničil narave in s lern samega sebe. »Sama na-rava ponuja najboljši odgo-yor«, pojasnjuje dr. Lotsch. “Globalna ekonomija življenja se je izboljševala in izpolnjevala.« Odgovor je to-reJ treba iskati v sožitju z na-rayo. »Varčna uporaba ener-jnje je izhodišče za vse naravovarstvene ukrepe,« po-ddaija dr. Lotsch.
Kongresi sicer niso še ni-Koli rešili bistvenih razvoj-Pui vprašanj, so pa idealna Prožnost za izmenjavo izkušenj, za sklepanje novih P obnavljanje starih poznanstev. Znanstveniki so s Uojinru izsledki pač brez ■u°či: lahko le opozarjajo lade in države vsega sveta, ako naj bi v prihodnje rav-ale z gozdovi, lahko svetu-v?0, kako naj bi razviti polagali nerazvitim, da ti ne 1 Po nemarnem posegali v voje gozdne površine.
Svet je danes namreč pri-u Požiganju gozdov v naj-anj razvitih državah sveta, °disi zaradi pridobivanja °vih kmetijskih površin, odisi zaradi uporabljanja , sa za kuijavo. Prihaja do uzobzirnega krčenja trop-
Veliko govorimo o tem, n^j bi onesnaženost ozračja do leta 1993 zmanjšali za 30 odstotkov v primerjavi z letom 1980. Bi to pomenilo rešitev za slovenske gozdove, smo vprašali dipl. inž. Marjana Šolarja, ki se pri nas že vrsto let ukvarja z vplivi onesnaženja ozračja na gozdove. »Samega procesa umiranja gozdov s tem ne bomo ustavili,« pravi, »ustaviti bo mogoče le hitrost propadanja gozdov. Če je onesnaženost ne vem kolikokrat prekoračena, teh 30 odstotkov ne pomeni nič. Pojasnil bom to z drastičnim primerom: vseeno je, ali spijete sedem deci žganja ali cel liter, saj boste v obeh primerih umrli.« Po mnenju inž. Šolarja bi morali nemudoma ratificirati ženevsko konvencijo proti onesnaževanju okolja na daljavo, hkrati pa predvsem
Svinec in kadmij v divjadi
DR. FRIEDA TATARUCH, udeleženka kongresa IUFRO z Dunaja: »Primerki divjih živali, ki smo jih preiskovali, so vsebovali ostanke svinca, kadmija in živega srebra. Medtem ko so živalske vrste, ki žive v gozdnih ekosistemih, tako kot jelenjad, srnjad in druge, kazale nižjo stopnjo onesnaženosti s svincem, pa so bile višje koncentracije te kovine v drobovini (v jetrih in ledvicah) divjih zajcev, in to predvsem zaradi vpliva avtomobilsksega prometa. Starejše živali in tiste, ki so živele na bolj kislih tleh, so imele v jetrih več kadmija. Koncentracije živega srebra so bile opazno višje v drobovini divjih zajcev, fazanov in prepelic, ker njihova prehrana vsebuje večji delež žit. Kot so pokazale raziskave, je bilo onesnaženje s kadmijem in živim srebrom pri srnjadi višje verjetno zaradi višjega odstotka gob v prehrani teh živali.«
Raziskave so zajele divjad iz vseh delov Avstrije in tudi iz sosednjih držav. Pri kemičnih raziskavah so uporabljali jetra in ledvice kot organe, ki ji onesnaženje s težkimi kovinami najbolj prizadene, glede na dolgotrajno onesnaženje s svincem pa tudi kosti divjadi.
Ljubljani, daje v Evropi zelo razvita zavest o varstvu gozdov v alpskih državah, zlasti pri našjh sosedih Avstrijcih pa pri Švicarjih. Avstrijci rešujejo vprašanja propadanja gozdov s čistilnimi napravami, s prilagajanjem proizvodnje podnebnim razmeram, s čistejšimi gorivi. Avstrijski politiki in gospodarstveniki posvečajo veliko skrb varstvu okolja.
Erozija utira pot hudournikom
Tolikšna skrb za varstvo okolja v alpskih državah je razumljiva, saj je ravnovesje sil v hribovitem in gorskem svetu najbolj nestabilno. Tla so tudi najbolj izpostavljene eroziji. V gorskem svetu se ob nalivih pojavijo naglo
Slovenije. V 370 erozijskih območjih je registriranih skoraj 700 hudournikov. V Sloveniji tako izgubimo po 550 hektarov plodnih tal na leto. To pa pomeni, da gozdovi ne vplivajo le na temperaturo zraka in tal, na zračno in talno vlažnost, na razporeditev in količino padavin, na sestav zraka in režim vetrov, ampak je njihova funkcija tudi varovalna, zlasti v goratem svetu.
Skrb za gozd na svetovni ravni
»Kar zadeva skrb za gozd, koncept dela z gozdom, smo v Sloveniji na visoki strokovni ravni in se lahko primerjamo z drugimi razvitimi državami. Zato je bil tudi kongres v Ljubljani,« pravi
Onesnaženost povzroča genetske spremembe
DR. FLORJAN SCHOL, udeleženec 18. kongresa IUFRO v Ljubljani iz ZR Nemčije. »Kot so pokazale raziskave, zmanjšujejo onesnaževalci zraka genetsko raznolikost pri raznih vrstah gozdnih dreves. S tem je zmanjšano tudi potencialno število različnih genetičnih vplivov v prihodnjih rodovih gozdnih dreves. Zmanjša pa se tudi sposobnost dreves, da se prilagodijo različnim kvarnim vplivom okolja. Onesnaževanje zraka lahko vpliva na plodnost dreves. Že kratkotrajna koncentracija onesnaženega zraka med cvetenjem in nastajanjem plodov lahko negativno vpliva na razplojevalni sistem dreves. Glede na pomen, ki ga ima genetska raznolikost na dolgotrajne vrste gozdnih dreves, je treba vsekakor drastično zmanjšati onesnaženje zraka.«
stekajoče se hudourne vode, ki ne spirajo samo plodne zemlje, ampak povzročajo v hribovju pravo opustošenje. Čezmerno in ne dovolj preučeno izkoriščanje lesa na Himalaji je pozvročilo pravo nevarno katastrofo - zaradi uničenih gozdov prihaja tam do hudourniškega divjanja rek.
Propadanje tal zaradi erozij preprečuje le rastlinska odeja, najbolj pa dobro zaraščen, strnjen mešani gozd, ki najbolje zadržuje vodo in uravnava njeno odtekanje. Dobra gozdna tla lahko vsrkajo in ohranio tudi do 200 milimetrov padavin, to je do 200 litrov vode na vsak kvadratni meter. Problemi erozije tal in hudourniškega delovanja so zato toliko bolj nevarni ravno za alpske države.
Približno 730.000 hektarov zemljišč v hribovitih območjih Slovenije - to je 35 odstotkov njene površine -zavzemajo taka tla, ki so zaradi posegov človeka in umiranja gozdov nestabilna. Erozija tal se je že začela oziroma bolj ali manj ogroža kakih 400.000 hektarov zemljišč, to je skoraj četrtino vse
dr. Dušan Mlinšek, donedavni predsednik IUFRO.
»Naš koncept prenove gozdov temelji na znanstveni osnovi. Kar smo vložili v gozd, skušamo nenehno obnavljati in varovati. Vendar pa sta to teorija in praksa, ki veljata le v zdravem okolju, za normalne razmere. Če pa drevesa umirajo, smo resnično brez moči. To umiranje namreč povzroča nekdo od zunaj s svojo umazano industrijo. Mi lahko le opozarjamo, do kakšne katastrofe lahko pripelje ta proces, tako da bi se družba čimprej osvestila. V Švici kot izrazito alpski deželi, kjer grozi zaradi umiranja gozdov nevarnost hudournikov in erozije, so že izdelali načrt za primer, kaj storiti, če bo gozd izginil, kaj vse bo treba narediti na področju vodnega gospodarstva, da bi umetne tvorbe prevzele funkcijo, ki jo je opravljal zdrav gozd. Te umetne tvorbe so razne pregrade. Skratka, gre za vodno zadrževalni sistem, ki je katastrofalno drag.«
Ali tudi nam grozi podobna nevarnost? »Da,« pravi dr. Mlinšek, »kot alpski deželi tudi nam preti podobna nevarnost. Takšne umetne pregrade pa bi nastale veliko več, kot če bi na vseh dimnikih namestili čistilne naprave. Zlasti pa je strahotno drago vzdrževanje takšnih umetnih pregrad.« Kako utaviti umiranje gozdov v Evropi? »Edini izhod je zmanjšati onesnaževanje ozračja do najnižje možne mere«, je opozoril dr. Mlinšek.
Naj sklenemo z mislimi dipl. inž. Marjana Šolarja: »Tako kot je načrtovanje razvoja stvar družbe, tako je stvar družbe tudi sanacija virov onesnaževanja. Pravimo, da je proizvodnja energije višji družbeni interes. Jaz pa pravim, da so tvorne funkcije gozda višji družbeni interes. Zato bi moralo priti varstvo okolja v družbeni proračun, kajti samo s samoprispevki razmer ne bomo uredili.«
Marija Frančeškin
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 8 |
IMV Novo mesto: grenka usoda lastnega znanja
ZAKAJ NOVOMESCANI IZDELUJEJO »KIŠTE«
ZA SLADOLED IN »RUKZAKE« NA KOLESIH
Za uvod si nalijmo kapljico čistega vina: zavedamo se, da s tem pisanjem počnemo nekaj, česar veijetno ne bi mogli v nobeni drugi družbi na svetu. Načrti za takšne izdelke so v vsaki avtomobilski tovarni največja poslovna skrivnost. Pozna jih le peščica najzanesljivejših ljudi. Mi smo si torej dovolili nezaslišano predrznost: objavljamo celo posnetke nekaterih modelov prikolic in avtodoma, ki jih je v projekti vi tovarne iz Novega mesta izdelal Djerdj Gedl. Iz . česa se lahko porodi kaj takšnega? Odgovor je samo eden: iz obupa! Pa tudi zaradi moralnega zadoščenja in spoštovanja do vseh tistih ljudi v IMV, ki so se že desetletja prej, predenje partija izstrelila to geslo v našo življenjsko orbito, opirali na lastne moči in ki so jih prav zategadelj tedanje okoliščine prisilile, da so zapustili novomeško tovarno. Kakšen je bil odnos do lastnega znanja, ko so v novomeški tovarni postavljali tekoče trakove za proizvodnjo osebnih avtomobilov^ morda še najbolj nazorno pove dejstvo, da je v tistih časih celo najsposobnejše strokovnjake čakala delovna knjižica kar pri vratarju, če so si drznili ugovarjati avtokratski (predvsem pa plehki) politiki v tovarni. In kakšen je ta odnos danes, ko naj bi se resnično oprli na svoje moči in ko se trkamo po prsih z gesli kot so »znanje za prihodnost« in podobno?
niti, sem se z razvojem prikolic intenzivno ukvarjal nepretrgoma štirinajst let, od leta 1965, ko smo izdelali in prodali prvo ADRIO 375, pa do leta 1979, ko smo izdelali in prodali 24.000 prikolic.
Ob znanih zagatah, v katerih se je znašel IMV, so me pregovorili in prepričali, da sem se za leto dni ponovno vključil v kolektiv. Predvsem zavoljo avtomobilskih prikolic, katerih razvoj bi bilo treba osvežiti, pospešiti in obnoviti. Ne bom skrival, da me tako delo veseli in vleče, zato sem se ga skušal tudi ponovno lotiti. Se preden sem se preselil v IMV, smo razvili nove modele prikolic za Skandinavijo. To pa je bilo tudi vse.
Potem ko sem pred enim letom znova postal član kolektiva, pa me živ krst ni nič več vprašal ali se pogovarjal z menoj glede razvoja prikolic, kaj šele, da bi kdor koli resno jemal ali celo upošteval moje predloge, pripombe ali mnenja v zvezi s prikolicami.. .«
: ■'Sž
Inž. Martin Sever. »Ne vem koga saniramo — ali IMV ali Slovenijales? IMV so vzeli notranjo trgovino, konsigna-cijo, pobrali so mu smetano, porezali peruti...«
Trgovci z novci
Živ krst me ni nič vprašal
Usoda razvoja IMV iz Novega mesta ne dopušča dvoma: vse besede, ki povzdigujejo nad oblake lastno znanje, so slej ko prej cinična Potjomki-nova vas. Ko je namreč IMV po letih napredka (zrasla je iz servisne delavnice) in nenehne rasti s proizvodnjo licenčnih tujih osebnih avtomobilov in predvsem z megalomansko naložbo, ki naj bi še povečala to proizvodnjo, stopila v živi pesek, ji je slovenska vlada poskušala pomagati iz agonije tudi 's kadrovskimi injekcijami. Med drugimi se je takrat, leta 1982, v tovarno oziroma na čelo projektive v Ljubljani vrnil inž. Martin Sever, oče kombija (prvega dostavnega avta pri nas) in prve prikolice. Sam je o tem v pismu uredništvu Kurirja (kolektivno glasilo IMV), ki pa ga seveda niso objavili,' zapisal: »V eni zadnjih številk ste'pisali o »hrabrih« v našem kolektivu, ki so tako zelo pogumni, da so sprejeli sklep, da bodo proizvodnjo prikolic ustavili, če ne bo vsega materiala. Upam, da jih boste ponovno pohvalili.
Zdaj pa me zanima, ali ste tudi vi tako pogumni kot odgovorni tovariši v proizvodnji prikolic in boste objavili to moje pismo. Navsezadnje ni predolgo, za prispevke v Kurirju pa ste tako in tako vedno na tesnem.
Kot se utegne kdo še spom-
Toda v tem letu se je v pro-jektivi v Ljubljani pri razvoju prikolic marsikaj zgodilo. Prav v času, ko so odgovorni tovariši svoje neznanje razglasili za »hrabrost«, kot je zapisal Martin Sever, in jim je po 18 letih nepretrgane proizvodnje prikolic v resnici uspelo le-to tudi začasno ustaviti, je v projektivi v Ljubljani nastajala popolnoma nova prikolica, kije razen Amerike svet še ni poznal. Pod vodstvom inž. Martina Severja, ki je prišel v novomeško tovarno leta 1957 in vztrajal v njej vse do leta 1979, ko, kot je sam dejal, v njej ni več vzdržal ne psihično ne fizično, so se v projektivi intenzivno posvetili popolnoma novi izvedbi avtomobilske prikolice. Osnovna značilnost te izvedbe je v tem, da so jo tehnološko in proizvodno približali proizvodnji dostavnih
avtomobilov. To pa pomeni, da ogrodja prikolic ne bi več izdelovali iz lesa, temveč bi ga sestavljali elementi tako imenovanih samonosnih zunanjih opiat karoserije, ki bi jih stiskali iz legirane aluminijaste pločevine v stiskalnicah in točkovno zvarili v celoto. Martin Severje torej takrat s svojimi sodelavci ponudil sanacijskemu vodstvu nekaj, zaradi česar ga je gotovo hudo bolela glava:	predimenzionirane
zmogljivosti stiskalnic bi uporabili za prikoličarsko proizvodnjo, s čimer bi lahko dosegli neprimerno večjo proizvodnjo in gospodarnost, možnost novega oblikovanja prikolic, poenostavitev konstrukcije, za približno 30 odstotkov lažjo prikolico ter manjšo proizvodno ceno.
Enako konstrukcijo in izvedbo koncepta, kot bi ga lahko razvili za prikolico, pa bi lahko uporabili tudi za avtodom na podvozju doma razvitega dostavnega vozila. To bi povečalo število odtiskov posameznih delov za ohišje in poenostavilo izdelavo avtodomov.
Tako bi lahko bilo, če ... No, če bi res cenili in zaupali
svojim ljudem in njihovemu znanju in če bi pri sanaciji IMV ob trgovcih z novci imeli kaj besede tudi tehnično podkovani ljudje. In ker ni bilo tako, IMV danes izdeluje prikolice po tako imenovani sendvič tehnologiji in avtodome na Fiatovem podvozju. Za prve pravi Martin Sever, da so videti kot »kište« za sladoled, drugi pa kot »rukzak« na kolesih. Že površen pogled na naše posnetke mu daje popolnoma prav.
Porezane peruti
Naš sogovornik vidi torej prihodnost prikoliške proizvodnje v sodobnih, aerodinamičnih oblikah, ki bi temeljile na odtiskih iz legirane aluminijaste pločevine in točkovnem varjenju. To pomeni, oziroma bi za IMV pomenilo, da je konec tako imenovane »šra-ufenciger« industrije, ki dandanašnji pomeni veliko pridnih rok in precejšnje proizvodne strošTte, pa zelo malo dohodka. Zanimivo je tudi, da je v sodobni konstrukciji razen notranje opreme tudi povsem odpisal les. To pa je seveda čisto nekaj drugega, kotje
še pred časom razlagal nekdanji sanator IMV Janez Šter in kot še danes razlagajo vodilni ljudje v novomeški tovarni. O tem pravi: »Tovarna prikolic v Novem mestu je edina v Evropi, ki je zrasla ob dostavnem avtomobilu, torej iz avtomobilske proizvodnje. Vsi drugi so zrasli iz lesne industrije, zato današnja prikolica v Evropi tudi je, kakršna je. Bržda je prav to tudi zapeljalo sanatorje IMV, da so ali še razmišljajo o ločevanju IMV na dva dela -na avtomobilski in prikoličar-ski. Prav to pa bi bila v tehnološkem in razvojnem pogledu naj večja neumnost, ki jo lah-■ko kdo stori. Prikoličarska in avtomobilska proizvodnja sta namreč dve komplementarni dejavnosti, ki se v neki točki svojega razvoja združujeta. Ta točka so prikolice in avtodom, ki jih vidite na teh posnetkih. To je velika prednost IMV pred drugimi proizvajalci prikolic v Evropi, in bi jo morala na vsak način izrabiti. To je njegova velika možnost, možnost učinkovite sanacije. Ampak kaj pomaga, ko sanirajo to tovarno ljudje, ki tega ne zmorejo dojeti, ki ne zaupajo domačemu znanju in ki so vložili več sredstev v uvoženo sendvič tehnologijo, kot bi jih potrebovali za proizvodnjo docela domače prikolice iz aluminija. In še nekaj bi rekel: enoletne sanacijske ekipe za IMV niso rešitev. IMV je namreč tak kompleks, da ga v enem letu ni mogoče spoznati, kaj šele ozdraviti...«
Več škode kot koristi
Ali je bil to razlog, da je bil3 enoletna vrnitev inž. Martin3 Seveija, ki zdaj spet opravlj3 dolžnosti vodje enote Kontrole meril in plemenitih kovin v Ljubljani pod okriljem Zveznega zavoda, brez haska! Zakaj sanacijsko vodstvo lMVln slovenska vlada leta 1983 nista spregledala in videla velike sanacijske in razvojne možnosti nove Seveijeve prikolice, avtodoma in drznih načrtov glede dostavnega in terenskega vozila? Zakaj je IMV z3 hrbtom perspektivnega domačega znanja takrat trdovratno povezovala z lesno industrijo pri proizvodnji prikolic in se začela pospešeno pripravljati za uvajanje neperspektivne in uvožene sendvič tehnologije, ki Novomešča-
nom zdaj dela sive lase? Zakaj je IMV leta 1979 izdelala 24.000 prikolic, danes pajelef na proizvodnja okoli 10.000! Vse to so vprašanja, na katera bo delavcev v IMV, ki že več kot pet let preživljajo veliko agonijo, moral nekdo odgovoriti.
Severjevi trditvi bi težko kaj očitali, saj so jo doslej s svojimi bolj ali manj »slavnimi« odhodi iz Novega mesta potrdile še vse sanacijske skupine. In še nekaj je na dlani: ne glede na vse trkanje po prsih glede tekočega poslovanja brez izgub (morda ne bi bilo napak, če bi slovenska javnost kaj več izvedela o nekaterih prvinah tega poslovaja) je IMV danes revnejša in sanacijsko na nižji točki, kot je bila pred začetkom sanacije. IMV so vzeli notranjo trgovino, konsigna-cijo, vzeli soji smetano, porezali peruti. Brez njih pa se bo zelo težko dvignila iz zatohlega močviija. Martin Severje o tem že 1983 leta takole pisal Kurirju (kar pa seveda spet ni objavljeno): »Tovariši, ali je komu jasno, da odločitev o tem, da bo Slovenijales prevzel prodajo prikolic na domačem trgu (če smo prav obveščeni, je hotel tudi prodajo na tujem, op. avt.) pomeni nič manj in nič več kot približno 40 starih milijard letnega prihodka za Slovenijales oziroma odhodka za IMV. Kaj se nihče ne vpraša, ali saniramo Slovenijales ali IMV?«
Kdo je kriv, da v IMV ne izdelujejo takšne prikolice?
Sever podobno razmišlja o konsignaciji. Pravi: »Prikoličarsko dejavnost smo začeli razvijati zato, ker smo potrebovali devize za uvoz motorja in menjalnika za kombi. To ni-šlo tako preprosto, kot se morda danes komu zdi. Ogromno truda smo vložili v lasten razvoj, v lastno prodajno mrežo v tujini. Toda to se nam je bogato obrestovalo. Leta 1979 smo izdelali kar 24.000 prikolic in jih domala vse izvozili, s čimer smo zaslužili okroglih 36 milijonov dolarjev. To so bili čisti dolarji, za katere smo potem v tujini kupovali avtomobile in stroje, ki jih je potrebovala domača industrija in ljudje. Levičnih je bil sicer obseden z idejo biti velik, zato se je tudi uštel pri osebnem avtomobilu, zaradi katerega smo zanemarili dostavno vozilo in razvoj prikolice, toda bil je velik poslovnež, kije prav prek lastne trgovine in konsignacije delal donosne posle. IMV je zdaj ostal brez teh možnosti. Zdaj na njegov račun služijo drugi.«
Seje morebiti Šterova sanacijska skupina takrat ustrašil3 pičlega kadrovskega potenci; ala, ki ga je imela na voljo, ali ni dojela tehnološke nujnosti sanacije? Spet novo vprašanje, ki se zdi kot kronska priča na sodišču. Inž. Martin Sever nanj takole odgovarja: »P° mojem mnenju gre za podcenjevanje tehnološke plati sanacije, še bolj kot za to pa z3 podcenjevanje lastnega znanja oziroma za nezaupanje vanj. Mi smo z bolj ali manj obrtniškimi prijemi leta 1958 skonstruirali prvi kombi. ^ podobnih okoliščinah je nastala prva prikolica. Zdaj srno tehnično neprimerno bolje opremljeni, tudi v Novem mestu imamo ozek krog sposobnih strokovnjakov, ki bi bili ob pomoči ljudi iz slovenske avtomobilske industrije gotovo sposobni izpeljati naše za; misli. Če bi leta 1983 sprejeli naš koncept, bi jih po mojem mnenju danes že lahko uspešno prodajali in to verjetno ne v spodnjem cenovnem razredu. Neprimerno bolj kot danes bi bile izkoriščene stiskalnice in druge proste zmogljivosti v Novem mestu. Danes veijetno ne bi izdelovali avtodoma, kakršnega lahko izdelajo samo nesposobneži.. •
Še tole bi rekel: ni mi žal tistega leta, ki sem ga zabil ^ nič, žal mi je zaradi kolektivai v katerem sem prebil svoja najplodnejša leta in zato, ker vem, daje naš koncept za lMy edina resna sanacijska možnost. O tem se lahko prepriča vsak, ki kaj ve o razvojnih načrtih velikih svetovnih avtomobilskih proizvajalcev, v katerih ima ključno mesto prav aluminijasta pločevina. Mercedes pripravlja »takšno večno karoserijo«, kar pomeni, da bodo lastniki mercedesov poslej kupovali samo še motoijC' Legirana pločevina je že v ram ge roverju, uporabljata jo tudi Porsche, Citroen ...«
Je treba še kaj reči? Nam bržda ne, to pa gotovo ne velja za tiste, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov že več kot pm let delajo IMV in družbi več škode kot koristi.
Ivo KuljnJ
Za otroke in mladino STRIPI
MIKIJA MUSTRA
Mudje med uudmi

Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 9
100-letnici rojstva Edvarda Rusjana
praznik letalstva na Orniku
Veličastnim letalskim mitingom na Brniku, ki si ga je v *'v° ogledalo več kot sto tisoč gledalcev, prek televizijcih zaslonov pa še nekajkrat toliko, so se prejšnjo nede-y° končale slovesnosti ob 100-letnici rojstva Edvarda ^Usjana, našega prvega pilota in začetnika neslutenega ^zvoja jugoslovanskega letalstva.
Proslavljanje praznika jugoslovanskega letalstva seje Velo že v petek zvečer s si°vesno akademijo v Sionski filharmoniji. »Prizmo se mi zdi, da ob pro-slavljanju obletnice Rusjanovega rojstva, ki jo imam C velik praznik jugoslovan-sV§a letalstva - civilnega, v°jaškega in športnega, podarim tudi tole,« je povedal sWnostni govornik, pred-Vinik predsedstva SRS ^ance Popit:	»Temeljna
?aačilnost sodobnega sveta je nagel znanstveni in tehno-loški razvoj ter vse večja Medsebojna odvisnost člo-Veštva. To pa zahteva razve-Jene, raznovrstne in kako-vostne komunikacije. Civil-110 letalstvo ima pri tem iz-^mno vlogo. Skoraj šestde-Setletno izročilo, precejšnja vključenost jugoslovanskega gospodarstva v medna-r°dno menjavo, še posebej !nteresi našega turističnega gospodarstva, znanosti, kul-‘Ore in izobraževanja terjajo Nadaljnjo širitev letalskih Povezav s svetom. Na naših letališčih more v rednem letalskem potniškem prometu Pristajati vse več tujih prevoznikov, domači pa nas Jahko še tesneje povežejo s tnjino. Pri dodeljevanju pra-vic za redne letalske poveza-s tujino pa morajo pristojni zvezni organi bolj kot do-
slej upoštevati hotenja združenega dela...«
Naslednjega dne, v soboto, pa so na Brniku odprli letalsko razstavo. Na tisoč-metrskem razstavnem prostoru so predstavili množico civilnih in vojaških letal ter helikopterjev in še mnogo drugih zanimivosti o letalstvu; njihovo praktično uporabo so prikazali v nedeljo na uradnem mitingu. Športna motorna in jadralna letala, miličniške in vojaške helikopterje, navadne in motorne zmaje, letala za gašenje požarov, protiletalsko topništvo, premične remontne postaje, gasilska vozila ... - vse to in še mnogo več so lahko videli gledalci.
Civilni in vojaški piloti so pokazali svoje znanje, zračna plovila pa svoje zmožnosti. Miličniki v helikopterjih so prikazali reševanje v gorah, majhni enomotorci pa škropljenje polj in gašenje manjših požarov. Ponos našega vojnega letalstva, helikopter gazela, je navdušil gledalce. Poslastica za vse pa je bil nastop članov vojaške akrobatske skupine Leteče zvezde. V dvajsetminutnem nastopu so izvedli vrsto likov in zanje poželi gromek aplavz. Deležna so ga bila tudi jadralna letala begunjske-
ga Elana, ki so ga v ponos vsem našim pilotom razvili z lastno pametjo.
To in še marsikaj drugega se je dalo prejšnji konec tedna videti na Brniku. Starejši
so zapuščali prizorišče ponosni nad vsem, kar imamo, mlajši pa najbrž s skrito mislijo v srcih: »Ko bom velik, bom piloti«
jDI K.
KAKO POTREBNA JE DINASTIJA
Končno se je zgodilo. V Ponedeljek pozno zvečer (po Pašem času) so teroristi po-Mli vso Carringtonovo in '~°lbyjevo družino pa še
Moldavskega kralja in pre-s*olonaslednika, da o škofu ln drugih naključnih statistih ne govorimo. V ponedeljek zvečer je torej Jugosla-Vlja onemela. Pred male zagone so sedli vsi, celo tisti, M Denverskega klana oziroma Dinastije niso gledali, ..ajti končno so tudi oni pri-sh na račun.
Tudli jaz sem bil med trsti-P*1, ki smo navijali za terori-te. Bili so sicer blede sence Aoristov, ki jih sicer vidijo v raznih nadaljevankah, .bili so tako simpatični, da M jih človek kar objel. In Phznati moram, da sem za teror vedno, kajti očitno e klin izbija le s klinom in |e le tako dalo končati ob-. °hje, ko je jugoslovansko v. svetovno televizijsko ob-jMstvo terorizirala slovita
umastija.
Dinastija je tista televizij-Ka serija, ki je dokončno Prebila zid človeške norosti, P°tem ko so to poskušale sejo (zanimivo, kako blizu
nelepi slovenski besedi je besedica serija), kot so bile »Dolgo, vroče poletje« ali pa »Mestece Peyton«. Pri nas je Dinastija trajala kakšna tri leta in si pridobila tolikšen krog gledalcev kot najbrž nobena oddaja doslej.
No, resnici na ljubo moram povedati, da sem kdaj pa kdaj pogledal to veledelo. Bilo je zgrajeno po najbolj preprostem načelu: vsakega človeka zanima, kaj se dogaja pri sosedu. Če bi imel moj sosed ves čas odprto okno nasproti mojemu in bi jaz kukal k njemu, bi lahko nastala simpatična nadaljevanka. No, ustvarjalci Dinastije so nam odprli okno v namišljeno družino velebogata-šev, v kateri je kaj videti (lepe obleke, pohištvo itd.) in kjer se nenehno kaj dogaja, predvsem usodnega. Ta mamutska nadaljevanka je bila predvsem polna intrig in pa nenehnih romanc (kjer so bili skorajda vsi poročeni z vsemi, seveda pa tudi ločeni). Ljudje so ob ponedeljkih zvečer (pri nas) torej lahko nekaznovano gledali skozi okno v Carringtonovo družino...
Dramaturško pa je bila zadeva naivno žalostna. Vzemimo samo zadnjo epizodo, ko v neki kapeli v neki Moldaviji (to naj bi bila Romunija) vlada neki kralj, nato teroristi skrajno nebogljeno pod vodstvom majordoma, ki mu je ime Juri (kako lepo rusko zveni to ime) pobijejo vso drhal iz Dinastije. V vsaki akcijski nadaljevanki, ki jo uvozimo iz Združenih držav, so takšni prizori narejeni desetkrat bolje, tu pa je očitno šlo samo za to, da se pobiti Carringtoni lepo razporedijo po kapeli v nekakšno monumentalno fresko in le ta sklepna slika naj bi ostala zvestim gledalcem v trajnem spominu.
Vse je bilo na koncu narejeno tako nestrokovno, da še mi zdi, da so bili Dinastije siti predvsem ustvaijalci sami. Mimogrede se spomnim ene od epizod (pred nekaj meseci), ki se je godila na božični večer. Nisem je gledal, le slišal sem govor. In skozi celo epizodo so protagonisti govorili le dve besedi, in sicer Mery Christmas. In tako so si voščili drug drugemu, ker pa jih je veliko, je to zneslo skoraj za celo
epizodo. Kar videl sem scenarista kako se cinično reži, ko piše te »dialoge«, s katerimi bo nekaj sto milijonov ljudi (morda celo milijardo) nategoval.
Ampak ljudje so verjeli, živeli z junaki. Ni bilo sicer priporočljivo govoriti naokrog, da so zvesti gledalci nadaljevanke, ampak gledali so vseeno. Skoraj vsi so govorili, da je ta Dinastija neumnost, večina pa si je našla izgovore. Eni so gledali le zaradi oblek, drugi zaradi lepih žensk, eni zaradi tega, ker se jim je zdelo neumno ...
In zdaj boste vprašali, ali se splača o Dinastiji sploh izgubljati toliko besed? Mislim, da!
Pred dnevi, ko sem gledal televizijski dnevnik (ne vem, ali je bil beograjski ali zagrebški), so najprej posvetili nekgj minut Mikuličeve-mu obisku zagrebškega velesejma in pogovoru predsednika naše vlade z gospodarstveniki, nato pa seje pojavil urednik beograjskega zabavnega televizijskega programa in izrazil upanje, da bodo nekateri iz Dinastije vendarle preživeli in jih bodo spet filmali. Do takrat pa bodo na jugu gledali »Pesem ptic trnovk«, kar naj bi bilo nekakšno nadomestilo za triletno opijsko dozo.
To upanje v reinkarnacijo Dinastije ima zagotovo trdno podlago. Zgodbe, kot so Dinastije, so nedvomno potrebne in ustvaijalci, predv-
sem pa tisti, ki takšne serije financirajo, dobro vedo, da imajo opraviti z gledalci, ki si podzavestno želijo stopiti nazaj v otroštvo, ko so jim morda babice po desetkrat pripovedovale Rdečo kapico. Mimogrede: Rdeča kapica je imela več v glavi kot razne Dinastije ali vesoljske pravljice, ki smo jih lahko gledali po televiziji pred nekaj leti. Ampak, kaj je narobe, če se odrasli vsaj za uro in pol preseli v otroštvo, torej v najlepši čas življenja. Ustvaijalci Dinastije bi potemtakem morali dobiti medaljo. Nemara so jo tudi dobili, podelili pa so jim jo oblastniki, kajti zelo lepo izpolnjujejo drugi del stare resnice »kruha in iger«. Pri tem pa so nemara igre še pomembnejše od kruha.
Če namreč oblastem uspe odrasle tako poneumiti in jih kot otroke lahko spraviti v posteljo tudi brez večerje, seveda če jim pred tem povedo primerno pravljico, je Dinastija upravičila svoj obstoj.
Torej boste rekli, da je na vzhodu oblast bolj poštena, saj po televiziji ne spušča takšnih pravljic, kot je Dinastija. No, pripomniti moramo, da sta vzhodni oče in mama tako v skrbeh za svoje otroke, da jih avtoritativno zavarujeta pred takšnimi dinastičnimi mamili. Vzhodni oče in mati sta namreč zelo skrbna in stroga starša. Svojim ljudem želita podaljšati otroštvo čim dlje (otroštvo
pa je sreča) in tako so tam predpisane primerne pravljice (ljudje si jih ne morejo izbrati po mili volji) pa tudi ustrezen kruh.
Torej je povsem jasno: za vsako oblast je pomembno, da podložniki ostanejo otroci. Ene oblast zastrupi z Dinastijo, da ostanejo otroci, drugim pa jo oblast prepove, ker so otroci.
Kako je pa pri nas, ki smo si samoupravno izbrali, da bomo gledali Dinastijo. Ko smo pred leti spremljali stavko poljskih delavcev v ladjedelnici Lenin v Gdansku, smo opazili že davno pozabljeno dejstvo, da je prava stavka tista, ko delavci noč in dan ne zapustijo svojih obratov. Pri nas imamo v zadnjem času več štraj-kov. A vsi se končajo razmeroma hitro. Očitno naša oblast (kajti tudi mi imamo oblast) še ne veijame v razna zdravila, kot so Dinastije. Povsem sem prepričan, da bi bila pri nas takšna taza-resna stavka, ki traja dan in noč, končana najpozneje v petek okrog dvanajste ure, za konec tedna, in bi stavkajoči odšli na morje, v planine, po gobe, smučat ali pa preprosto delat domov na vrt, in prepričan sem, da nobena stavka ne bi uspela, če bi bilo treba ždeti v svoji tovarni v ponedeljek zvečer, ko je bila na sporedu Dinastija. Torej si je treba čim prej omisliti novo Dinastijo, kajti kruha zmanjkuje.
Bogo Sajovic
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 10

Mednarodni sejem obrti v Celju
SEJEM POSLOVNOSTI,
KAKOVOSTI
IN DOGOVOROV
Od 10. do 21. septembra je bilo Celje središče jugoslovanskega drobnega gospodarstva, središče ne samo zaradi več kot 7000 izdelkov, ki jih je razstavljalo prek 3500 razstavljalcev, temveč tudi zaradi množičnega obiska in številnih konkretnih dogovorov o nadaljnjem razvoju drobnega gospodarstva v njegovem družbenem in zasebnem delu. Sejem je pokazal, da je kljub zastoju razvoja obrti v zadnjih letih pripravljenost, da bi stvari spremenili na boljše, vendarle vse večje.
Da dobiva drobno gospodarstvo v svetu vse pomembnejše mesto in da smo mu tak pomen dali tudi v vrsti pri nas sprejetih dokumentov, je zaenkrat samo osnova, s katere je treba graditi naprej. Pripravljenosti za to nam ne manjka, kar so na celjskem sejmu potrdili razstavljalci s številnimi kakovostnimi in izvirnimi izdelki, pa tudi vrsta posvetov ter - tudi to ni zanemarljivo - vrsta odgovornih mož slovenske in jugoslovanske družbene in politične skupnosti.
Že prve dni so si sejem med drugimi ogledali predsednik slovenskega izvršnega sveta Dušan Šinigoj, član predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Milan Kučan, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Marko
Bulc pa je vodil posvet o kooperacijah. Tako posamezniki kot skupine so na posvetih spregovorlili o slabostih, ki razvoj drobnega gospodarstva ovirajo, in to celo tako zelo, da je predsednik organizacijskega odbora sejma Ernest Draš v pozdravnem govoru dejal, da letos ne moremo več govoriti o možnostih za nadaljnji razvoj drobnega gospodarstva, temveč o ogojih za njegovo ohranitev. Pri tem pa je pomembno to, da so vsi po vrsti pokazali na konkretne slabosti in tudi predlagali, kako in s čim jih je mogoče odpraviti.
Da se je vredno potruditi tako na gospodarskem kot na političnem področju, po-tijujejo ne samo prednosti drobnega gospodarstva - od večje prilagodljivosti in viš-
je produktivnosti do velikih možnosti za zaposlovanje (že zdaj dela v njem skoraj desetina slovenskih delavcev, -temveč je to pokazal tudi sejem sam, in sicer s svojo kakovostjo in z velikim zanimanjem, ki ga je vzbudil, predvsem v poslovnem svetu.
Še večje možnosti bo v prihodnjih letih dajal računalniški sistem podatkov o vseh obratovalnicah in organizacijah drobnega gospodarstva in o njihovi ponudbi, ki bo na voljo vsakomur, predvsem pa velikemu gospodarstvu, ki naj bi v sistem prav tako vključilo svojo ponudbo oziroma vse tisto, kar išče v drobnem gospodarstvu. Na sejmu je letos celjska delovna organizacija Kovinotehna predstavila pošlo vno-informacijski center z vsemi podatki o ponudbi in povpraševanju na celjskem in šaleškem območju. Takšen sistem naj bi čimprej uvedli vsaj za vso Slovenijo. Tudi zato se bo letošnji celjski sejem zapisal v zgodovino razvoja drobnega gospodarstva v Jugoslaviji.
Milena B. Poklič
Štirideset let delovne organizacije Donit Medvode
USPEHI NISO RAZLOGI ZA SAMOZADOVOUSTVO
Pred dnevi so v Donitu slovesno proslavili 40-letni-co tovarne, ki je bila ustanovljena leta 1946 na pobudo takratnega ministrstva za gospodarstvo pri vladi SRS. Donit so ustanovili zaradi pomanjkanja tesnilnega materiala, saj dotlej v Jugoslaviji ni nihče izdeloval tega materiala, ki ga je industrija še kako potrebovala. Donit je zasnoval znani partizanski organizator ilegalnega tiska na Gorenjskem Edo Bregar Don, ki je postal tudi prvi direktor. Ko so tovarno ustanovili, je bilo v njej zaposlenih 24 delavcev, danes pa jih je že 2000.
Donit je danes delovna organizacija, v kateri je enajst temeljnih organizacij, od tega tri skupnega pomena in
delovna skupnost skupnih služb. Delovna organizacija je članica sestavljene organizacije Kemija.
Delovna organizacija se je po ustanovitvi razvijala v dve smeri; k Donitu so pripojili druge organizacije združenega dela, zidali pa so tudi nove tovarne, ki so danes razpredene po številnih krajih v Sloveniji in tudi na Hrvaškem. K Donitu seje že leta 1965 pripojilo Splošno mizarstvo Medvode, leta 1970 Fenolit iz Borovnice, leto kasneje Pletilnica iz Sodražice, leta 1976 pa se je z njim spojil kamniški Svit. Leta 1975 so na Veliki Loki pri Trebnjem sezidali novo tovarno avtomobilskih tesnil, leta 1980 pa v Križevcih v SR Hrvaški novo tovarno
za predelovanje armiranega poliestra. Poleg tega so posodabljali tudi proizvodnjo in dograjevali nove obrate. Tako so pred leti v Medvodah zgradili sežigalno napravo, s katero so odpravili resen ekološki problem. Lani so predali namenu dva nova proizvodna obrata, in sicer v Sodražici in Kamniku, letos pa nameravajo končati nekatere večje naložbe.
V Donitu doslej niso uporabljali tujih licenc, ampak so se opirali predvsem na znanje domačih strokovnjakov. Svojo tehnologijo so celo izvažali, in sicer v Avstrijo, kjer so sezidali tovarno filtrov, in v Romunijo, kjer so zgradili tovarno tesnilnih plošč. Danes se Donit uveljavlja na tujem trgu predv-~
Javno omrežje za prenos podatkov	^
SLOVENSKI DEL JURAKA ! ŽE DELUJE
Slovenski del javnega omrežja za prenos podatkov, bolj poznan pod imenom jupak, od letošnjega avgusta za šest mesecev poskusno obratuje. Omrežje bodo kasneje razširili po vsej Jugoslaviji in ga povezali's tujino. Omogoča povezovanje različnih računalniških sistemov in je zdaj, ko stopamo v tako imenovano informacijsko družbo, zelo pomembno za naše gospodarstvo. O tem priča tudi veliko zanimanje slovenskih delovnih organizacij, ki so v bistvu še pred graditvijo zakupile celotno zmogljivost. Jupak ima zdaj 180 priključkov in je še enkrat večji, kot so prvotno načrtovali v sozdu ZO PIT Slovenije.
Javno omrežje je ena izmed poti za prenos računalniških podatkov. Doslej so za to uporabljali najete in komutirane telefonske vode, vendar so bile zmogljivosti le-teh omejene. Jupak pa daje uporabnikom nove možnosti pri prenosu podatkov, predvsem komutacijo med njimi, večjo prilagodljivost strojne in programske opreme, večjo zanesljivost prenosa in v prihodnosti tu-dnmedrepubliške in mednarodne povezave. Seveda javno omrežje še ne rešuje vseh težav pri povezovanju različ-
nih tipov računalnikov. Za to so potrebni usklajeni protokoli na višji ravni. Gre recimo za usklajenost protokolov za prenos datotek, distribuirano obdelavo podatkov in podobno. Preprosto povedano, računalniške sisteme je treba prilagoditi ju-paku. To je najbrž tudi razlog, da je zdaj v omrežje vključenih le osem uporabnikov, vendar pri PTT pričakujejo, da se bodo .kmalu vključile vse delovne organizacije, ki so združile glavnino denarja za omrežje.
Slovensko in hrvaško omrežje za prenos podatkov sta izdelana po sistemu eri-pax, ki ga v sodelovanju s švedsko firmo Ericsson izdeluje zagrebška tovarna telekomunikacijske opreme Nikola Tesla. Jupak temelji na paketni komutaciji (odtod tudi ime) v skladu s priporočili mednarodne organizacije za telekomunikacije. Slovenski del omrežja sestavljajo omrežni krmilni center in vozlišče v Ljubljani ter koncentrate rji v Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Trbovljah, Celju, Murski Soboti, Kranju in Novem mestu. Omrežje se bo povezalo tudi s podobnimi omrežji v domovini, ko bodo zgrajena, in v tujini. Že v bližnji prihodnosti ga bodo poskusno
povezali z Nemčijo. Seved3 I pa je vse to precej odvisn0 od zahtev oziroma zanim3' . nja uporabnikov, saj se da I zmogljivost tudi povečati- I V razvitem svetu že dolg0 poznajo javna omrežja za 4 prenos podatkov in jih ne' nehno širijo in izpopolnjuj0: J jo. Pri nas smo ledino zaerra*1 v Sloveniji, konec leta pa 1 ,začelo poskusno delati tud' J omrežje na Hrvaškem, ^ drugih republikah sicer J prav tako načrtujejo postavitev podobnih omrežij-vendar dlje od idejnih pr°' ^ jektov še niso prišli. Zdaj s° ^ še dogovarjajo (beri: prepi' » rajo), po kakšnem sisteiu11 naj- bi jih sploh gradili. Vs°' ? kakor pa so našli dovolj časa, da so zlili žolč na Slovefli' jo in Hrvaško, češ da se v«; c deta po svoje in sta začel1 § graditi omrežji brez dogovo- 1 ra z njimi. Vendar očitno p°' s zabijajo, da nam gori pod 0 nogami, saj smo na tem P°' ■ dročju za deset ali dvajset let J za razvitim svetom. Velik0 1 bolje bi bilo, če.bi se čimpreJ 1 sami lotili dela, kajti v da- ! našnjem svetu razvitih tele; j komunikacijskih omrežij s1 ( je zelo težko predstavljati- ; da bi se lahko brez njih ena- : kopravno vključili v mednarodno delitev dela, da o notranjih gospodarskih toko- J vih niti ne govorimo.
S. L-
sem s kakovostjo izdelkov, saj izvaža dobršen del proizvodnje filtrov, tesnilnega materiala in tudi drugih izdelkov. Računalniške filtre izvaža največjim proizvajalcem računalnikov, kot smo že rekli, predvsem zaradi izjemne kakovosti. Skupaj izvozijo četrtino svoje proizvodnje.
V	Donitu skrbijo tudi za družbeni standard zaposlenih. V okviru zdravstvenih domov so zagotovili lastne specializirane ambulante, razvejana je kulturna dejavnost zaposlenih, imajo več kot 50 počitniških enot ob morju in v planinah, vzorno so organizirali rekreacijo in šport, oddih delavcev s slabšim zdravjem . . .
V	Donitu so prvi delavski
svet ustanovili že leta 1950, nato pa so odločali o pripojitvah drugih tovarn, o združevanjih, redno so se odpovedovali delu dohodka na račun vedno večjih naložb in zaradi posodabljanja proizvodnje.
Vendar pa se delavci zavedajo. da številni uspehi ne smejo biti razlog za samozadovoljstvo, zlasti glede na zaostrene gospodarske razmere ne. Na zapletenost gospodarskih razmerje na slovesnosti ob praznovanju 40-letnice opozoril slavnostni govornik Miha Ravnik, predsednik slovenskih sindikatov. Med drugim je dejal, da letos še vedno ne dosegamo resolucijskih nalog pri proizvodnji in izvozu, da
nismo ustavili rasti cen in inflacije in da imamo za od pravljanje posledic vse pre več kratkoročnih rešitev Poleg tega se večina prema lo zaveda, da nas lahko Prl pelje iz sedanjega položaja 1° spremenjen odnos do dela-Med drugim je v govoru opozoril na nekatere letošnje vzroke za prekinitev dela ter na druge izraze nezadovoljstva med delavci.
V Donitu doslej niso občutili težav, na katere je opozori) Miha Ravnik. Svoj razvoj načrtujejo zelo smelo, obenem pa se zavedajo, da bodo lahko tovarno razvijali le 1 odpovedovanjem v korist naložb in posodabljanja proizvodnje.
P. F-

Rako gospodarimo
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 11
Zadolževanje ni največja napaka
ŠIBKOST STRUKTURE JUGOSLOVANSKEGA PROIZVODNEGA PODJETNIŠTVA
Neustvarjalna birokracija brez intuicije ne more doumeti, da bi majhna in srednje majhna podjetja v sorazmerno kratkem času Podvojila naš izvoz, dolgovi pa bi postali obrobno breme
Marko Kos
Na vprašanje, kakšna sestava proizvodnega podjetništva je za Jugoslavijo najugodnejša, je mogoče odgo-voriti samo posredno, in sicer tako, da si ogledamo kakšno gospodarstvo, ki nam je po kulturi in po zgodovini precej podobno; to gospodarstvo mora biti Uspešno, razvojno zelo sposobno, in, kar je poglavitno, da seje pokazalo sprejemlji-vo za nove tehnologije ter da je v današnjih zaostrenih razmerah pokazalo sposobnost inoviranja. Pri iskanju Primerjalnih držav moramo črtati severne države, prav tako pa tudi srednjeevropske, ker so njihova industrijska tradicija, kultura dela in izobrazbena raven za naše razmere previsoke. Edine države v Evropi, s katerimi se lahko primerjamOj so južnoevropske države: Španija, Italija. Bolgarija, Grčija in
Turčija, med katerimi pa so nekatere prenizko postavljene, da bi nam bile lahko za zgled, ker se niso izkazale za sposobne pri izzivu tehnološke revolucije. Med temi državami sta edino Španija in Italija pokazali inovacijsko uspešnost in organizacijsko sposobnost, da sta premagali krizo recesije in dolgoletno inflacijo ter z razmeroma visoko rastjo narodnega dohodka dohiteli razvite evropske države. Zato bomo vzeli Italijo za model uspešnega, če ne optimalno pa vsaj funkcionalno primerno strukturiranega gospodarstva.
1. Klasifikacija podjetij
Po običajni klasifikaciji ločimo mikropodjetja (od 1 do 9 zaposlenih), srednje majhna (od 10 do 99 zaposlenih), srednja (od 100 do 499 zaposlenih) in velika podjet-
ja (nad 500 zaposlenimi). Oglejmo si ustroj italijanskega gospodarstva1 v burnih 70. letih (od 1971 do 1981), ko seje oblikovala sestava, kije bila spodobna, da se je uspešno soočila s tehnološko revolucijo ter pokazala izredno veliko stopnjo inoviranja
Bilanca desetletja kaže povečanje proizvodnih enot od 508 tisoč na 614 tisoč, ali povečanje za 21 odstotkov2. Zaposlenih je več v industriji,' od 5,55 milijona na 5,672 milijona ali za 12,2 odstotka. Srednja velikost podjetja se je zmanjšala od 10 na 9,2 zaposlenega. V tem času se je v Jugoslaviji povečala srednja velikost podjetja na 241 delavcev.
Prag povečanja je omejen v celoti na podjetja z manj kot petsto zaposlenimi. Nad to mejo seje število podjetij in zaposlenih zmanjšalo, kar kaže na težave, ki so jih morala premagati večja podjet-
ja. Srednja podjetja so zastala. Manjša podjetja so se potrudila kot prvina največjega gibanja pahljače proizvodnje: srednje majhna podjetja (od 10 do 99 zaposlenih) so se povečala za 39,3 odstotka ali povprečno letno za 3,4 odstotka, mikropodjetja pa za 18,7 odstotka. V njih se je povečala zaposlenost približno za četrtino. Mikropodjetja so povečala srednje število zaposlenih od 2,3 na 2,5 zaposlenega, a srednjemajhna od 26,4 na 23,5. Težnja po zaposlovanju narašča v majhnih podjetjih, saj so imela podjetja z manj kot sto zaposlenimi leta 1971 52,7% vseh zaposlenih, a 1981 že 58,8%.
Iz te sinteze lahko povzamemo tele smernice:
-	srednjemajhne proizvodne enote so prvina največjega dinamizma proizvodnega aparata in rast napoveduje ekspanzijo »majhnega« ter tako potrjuje napoved ameriških ekonomistov ob vstopu razvitega sveta v nove tehnologije in v informatizacijo: majhno je lepo;
-	srednje in majhno podjetje do sto zaposlenih je glavni dejavnik rasti zaposlenosti v industriji, medtem ko večja podjetja zastajajo ali nazadujejo;
-	sestava proizvodnih enot se uravnotežuje v sredini, medtem ko sestava zaposlenosti poudarja osredotočenje v manjših razsežnostih.
Vse dogajanje lahko označimo z gibanjem v smislu novega notranjega ravnotežja proizvodnega aparata, nikakor pa ne v smislu neurejenega destrikturiranja, kajti koncentracija ne poteka v smeri obrtnikov in mikropo-
lz študijskega zvezka Bogomila Ferfila
DRUŽBENA LASTNINA IN RAZPOTJA NAŠEGA ČASA
Temeljne družbenoekonomske ustavno normirane lr>stitucije (družbena lastnina, samoupravljanje, združeno delo) omogočajo tudi ekonomsko učinkovito ope-racionalizacijo v praksi.
V ustavi, zakonu o združenem delu, sistemskih zakonih (zlasti v zakonu o minu-km delu in razširjeni repro-jlukciji) najdemo tudi pestujte, ki (družbene lastnine ne epredeljujejo zgolj kot mate-rialni pogoj dela, marveč omogočajo in zahtevajo tudi objektivne mehanizm za Vrednotenje prispevkov v nružbenolastninskih reprodukcijskih tvorcev. Ugotav-‘lanje prispevka minulega uela mogoča uvedbo nekakšne cene družbenih ^redstev minimalne akumu-jeije (primer Novolesa); omogočena je diferenciacija ?sebnih dohodkov na povračilo za tekoče in upravljalno delo; uvedba kalkulativ-n|h osebnih dohodkov, ki ne o| celotnega dohodka orga-Oizacije združenega dela pri-Nsovali živemu delu itd. Re-amo vrednotenje produkcij-skih tvorcev zahtevajo tudi ikonske zahteve po ugo-[mdjanju nedelovnega dogodka, kije rezultat družbenoekonomskih pogojev re-mzacije blaga (tržni monopoli, ukrepi ekonomske pomike itd.) ter monopola upo-jbe naravnih bogastev Zemljišča, rudniki mineralih virov itd.)
Ob tem pa držijo vse trditve o racionalno, ekonomsko nesprejemljivih formulacijah, ki jih mrgoli (in prevladujejo) v normativnih dokumentih. Praksa nam najbolje potrjuje, da seje velika jvečina »obesila« na takšne neoperativne zakonske postulate in si v obdobju zadnje dekade uredila gospodarsko pogosto katastrofalno, socialno in politično nesprejemljivo relativno ugodno življenje in razvoj.
Temeljno pomanjkljivost ustave in zakonske regulati-ve zato vidim v tem, da je ■dopuščala in še vedno (deloma pod presijo težavne gospodarske situacije in nespremenjene strukture ekonomske in politične moči) dopušča takšno stanje, ki je vse ekonomske, politične, socialne zdrave zakonitosti in pridobitve vse bolj prevračalo na glavo.
Strezniti nas mora predvsem dejstvo (ki je sicer človeško povsem razumljivo in morda na tej stopnji objektivne in subjektivne razvitosti proizvajalnih sil edino možno), da so takšne ekonomske, politične, socialne itd. deformacije ustrezale (seveda bolj ali manj) veliki večini subjektov naše družbe (čeprav očitno niso bile v njihovem objektivnem interesu - kot za pijanca alkohol).
Današnji, predvsem naš
človek brez določenih oblik prisile še ni sposoben živeti.
S tem se nikakor ne zavzemam za centralizirano direktivo administrativnega tipa, marveč za takšne oblike neekonomske prisile, ki bodo v kombinaciji z ustreznim vrednostnim, motivacijskim, ideološkim, kulturnim oziroma 'idiosinkratič-nim sistemom delavca in občana, upoštevajoč objektivne determinante razvitosti, postopoma vodile k huma-nješim, samoupravnim oblikam družbenega življenja.
Tako je naše celotno nadaljnje razglabljanje o (predvsem) pomanjkljivostih, protislovij posameznih vidikov, sestavin družbene lastnine (kar je v nekem smislu celotna naša gospodarska in družbena stvarnost) v določenem smislu tudi kritika - naše ekonomske, politične, družbene teorije (pravilneje njenega dela) in njenega pravno normativnega udejanjanja v obliki ustave in zakonov, ki je omogočila (ne zahtevala) takšne deformacije.
- in obenem nas samih, vsakega od nas (čeprav tistih, ki so »držali vajeti v rokah« toliko bolj, kolikor višje so sedeli na »furmanskem kozlu«), da smo delali, gospodarili, upravljali, odločali tako, da je naš voz obstal tam, kjer je.
11.2. Enostavna in razširjena reprodukcija družbene lastnine
Ureditev družbene reprodukcije pomeni sintetični rezultat parcialnih rešitev na področju amortizacije, akumulacije in alokacije produkcijskih faktorjev oziroma reguliranje celotnega kompleksa kategorij, institucij ter zvez med njimi, ki omogočajo nadaljnjo (materialno tehnično in družbenoekonomsko) produkcijo v večjem obsegu in na višji ravni (France Černe). Tako bi jo lahko obravnavali kot iztočnico naših parcialnih proučevanj protislovij družbene lastnine, vendar bomo glede na dosedanjo zastavitev naše razprave tudi nadaljevali po deduktivni poti.
Za samoupravno družbo (njen teoretični konstrukt -v teoriji in normativi - je izreden prispevek k razvoju najsvetejših humanih zgodovinskih potencialov človeštva) se. je idealistično predpostavljalo da spontano ali s strani subjektivnih sil ali organov družbenopolitičnih skupnosti usmerjeno delovanje njenega mehanizma družbene reprodukcije dajalo le pozitivne ekonomske, politične, socialne itd. učinke (zgolj zaradi dejstva njene zgodovinsko najbolj pro-
djetij (kar bi lahko zbujalo sum na destrukturiranje), temveč na sredinskih segmentih manjših mer. Zato je pomembna rast srednjih mi-kropodjetij. V Jugoslaviji imajo majhna podjetja zanemarljivo vlogo, saj jih praktično ni. Vse proizvodno dogajanje se odvija v večjih in velikih podjetjih.
2. Panožna sestava srednjih in majhnih podjetij
Srednja in manjša podjetja imajo v Italiji manjšo vlogo (pod 40 odstotkov deleža glede na zaposlene) samo v primarni predelavi materialov, umetnih vlaken, pisarniških strojev in obdelave podatkov, avtomobilske industrije in industrije transportnih vozil. Če upoštevamo samo podjetja do sto zaposlenih, imajo pretežno večino (nad 50%) v panogah: nekovinskih materialih, kovinskih izdelkih, strojih in strojnem materialu, instrumentih in preciznih napravah, osnovnih živilih, tekstilu, usnju, obutvi in oblačilih, lesu in pohištvu, papirju
kartonu ter gumiju in plastiki.
Po panogah so najmočnejše majhne enote v lesu in pohištvu, kovinskih proizvodih, čevljih in oblačilih, tekstilu in živilih. Sestava proizvodnje ni več tako koncentrirana kot leta 1971. Od prvih pet sektorjev sta samo dva v ekspanziji (kovinski proizvodi in tekstil).
Iz tega sklepamo, da se nekatere tradicionalne panoge krčijo v korist manjših, toda bolj dinamičnih sestavinah, kot so:
-	stroji in strojni material, ki so se v desetletju povečale za 54,7%,
-	proizvajalci opreme za industrijske objekte, ki so se povečali za 91,5%, in
-	instrumenti in precizni aparati, ki so se povečali za 164,1%.
To pomeni premik v kvalitativno zahtevnejše področje, na katerem so si ta podjetja priborila konkurenčni položaj tudi v svetu.
Iz Naših razgledov, štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja
Nadaljevanje prihodnjič
gresivne in humane orientacije).
Zato se praktično pri vseh rešitvah v zvezi z enostavno in razširjeno reprodukcijo družbene lastnine srečujemo z neoperativnimi, posplošenimi stališči. Ivan Maksimovič jih nekaj eksplicitno našteje (iz zakona o združenem delu):
-	zakon o združenem delu se pogosto omejuje le na pravno subjektivnost družbene lastnine, izpuščajoč njen ekonomski del (to ugotavljajo tudi dokumenti Kraigherjeve komisije);
^ zakon o združenem delu ne loči družbenih sredstev v fizični in vrednostni obliki;
-	ne upošteva produktivnosti (fizične, dohodkovne) družbenih sredstev in ne predpisuje organizacijam združenega dela obveznosti iz tega naslova (cena za uporabo družbenih sredstev);
-	neprecizno oblikuje postavke, ki končno rezultirajo v čistem dohodku;
-	niti ne poskuša oblikovati instrumentov za izločanje rent iz dohodka;
-	zakon o združenem delu ne loči med pravico do dela (kot pravno osnovo de-
la) ter dejanskimi možnostmi dela z družbenimi sredstvi in ne izpostavlja polne zaposlenosti kot kriterija uporabe družbenih sredstev;
-	ni uredil vprašanja nagrajevanja po delu za kolektivno upravljalske funkcije delavcev;
-	menjalnim kategorijam (cena, kupoprodaja itd.) pripisuje le pravni ne pa tudi ekonomski pomen.
Še nekaj drugih pravnih pomanjkljivosti ustave in zakona o združenem delu;
-	glomazna in neprecizna formulacija pravice do dela;
-	nedefiniranost pravic upravljanja (brez pravic, obveznosti in odgovornosti pri upravljanju);
-	pravice upravljanja, uporabe in razpolaganja z družbenimi sredstvi niso formulirane tako, da bi zagotavljale ohranjanje in funkcioniranje družbene lastnine;
-	odgovornost za opravljanje samoupravnih funkcij je zgolj navidezna (npr. ali je stvarno gledano odpoklic delegatov sploh sankcija, da o ekonomski odgovornosti, kije praktično ni, raje ne govorimo).
Nadaljevanje prihodnjič
DELAVSKO GIBANJE V SVETU 1^», >» Delavska enotnost 12
f
Rak terorizma
Kljub izrednim varnostnim ukrepom odmevajo po zahodnoevropskih državah eksplozije podtaknjenih bomb. Žrtve teh terorističnih napadov so v glavnem naključni mimoidoči. To je pravzaprav namen teroristov, ki želijo zasejati med ljudi strah in negotovost. Značilno je tudi to, da se pravzaprav nikoli ne izve, kdo je organizator teh dejanj. Tudi če policija ujame neposredne storilce, ostanejo pravi teroristi prikriti javnosti.
Nedavni pokol v carigrajski sinagogi in ugrabitev ameriškega letala na letališču v Karačiju sta opozorila, da je večina teroristov tako ali drugače povezanih z bližnjev-zhodnimi razmerami in da se za takšna krvava dejanja odločajo iz obupa. Terorizma ni mogoče zagovarjati, toda bolj kot neposredne storilce moramo obsojati one v ozadju. Praviloma so to obveščevalne službe, vsaj tako zatrjujejo tisti, ki so sodobni terorizem podrobneje preučevali.
Ameriška vlada trdi, da je za mnoga od teh napadov odgovorna Libija oziroma njen voditelj Gadafi. S to obtožbo skuša opravičiti prizadevanja za »destabilacijo Libije« oziroma za »povračilne akcije«, kot je bil letalski napad na Tripoli. Taki »odgovori« pa razmere še zaostrujejo, in namesto da bi skupno iskali rešitve za ključna vprašanja, mednarodne skupnosti, se nasilje še stopjuje.
Za novinarje je postal terorizem v deželah Bližnjega vzhoda že tako vsakdanji pojav, da o teh dejanjih pogosto skoraj ne poročajo. Kajti v resnici je dolgočasno iz dneva v dan objavljati novice, da so »neznani storilci v Bejrutu podstavili peklenski stroj in je zato umrlo ali bilo ranjenih nekaj deset ljudi.« Taka poročila praviloma ne povedo ničesar o trpljenju ljudi, ki jih je prizadelo teroristično dejanje, ničesar ne zvemo o razmišljanjih »navadnih' Zemljanov«. Ti vedo, da šo zveneča gesla, za katerimi se skrivajo teroristi, zgolj pretveza. Terorizem je namreč orodje slabičev in strahopetcev. Saj navsezadnje ni nikakršna umetnost parkirati na robu prometne ulice avto. napolnjen z razstrelivom, in ga iz varne razdalje pognati v zrak. Ali pa ugrabiti nič hudo slutečega profesoija in z njegovim življenjem izsiljevati neko vlado.
V preteklih mesecih so naraščajočo teroristično dejavnost najbolj občutile evropske države, predvsem Francija, Španija, Italija, V. Britanija, Belgija in Zvezna republika Nemčija. Čeprav ima vsaka od teh držav svoj načrt ■ boja proti terorizmu, so se dogovorile za nekatere skupne ukrepe, ki naj. bi nevarnost vsaj zmanjšali, če je že ne morejo odpraviti. Posledice teh ukrepov pa čutijo tudi po vsem miroljubni turisti, ki morajo zaradi groženj teroristov stati v vrsti za vstopni vizum v to ali ono evropsko državo.
Za najbolj korenito omejevanje gibanja tujcev so se odločili v Franciji, kjer želi desničarska vlada obenem omejiti priseljevanje iz držav Magreba. Protiteroristični ukrepi so potemtakem lahko tudi izgovor za splošno gonjo proti Arabcem, ki so v zavesti mnogih Evropejcev postali sinonim za teroriste. Še zlasti velja to za Palestince, ki zaradi krutih krorističnih posameznikov nosijo še težje breme brezdomcev.
Tudi Jugoslovani imamo nekaj izkušenj s terorizmom. Reči pa moramo, da so zahodnoevropske vlade ta dejanja še do nedavnega štele za »izraz političnega boja«. Tako so nanje gledala vse dotlej, ko je tovrstni »politični boj« začel ogrožati tudi njihovo varnost. Danes je na mednarodni ravni postavljena dokaj jasna osnova skupnega boja proti terorizmu. Navsezadnje se je proti temu zlu težko učinkovito postaviti na robu, če ni vsaj osnovnega soglasja med državami, daje potrebno terorizem preganjati v vseh njegovih pojavnih oblikah. A ker so teroristična dejanja praviloma le posledica nekih razmer, je najbolj učinkovito sredstvo boja proti tej »rakasti tvorbi« reševanje vprašanj", ki bremenijo današnje mednarodne odnose. In spet smo pritem, da je potrebno sodelovanje kar največ držav. Skratka, tudi v tem primeru najdemo vrsto potrditev, da je mednarodna skupnost danes tako povezana med seboj, da nihče ne more zanemariti hotenj v drugih in da je skrb vseh, če je katera izmed članic skupnosti ogrožena.
'Ludvik Škoberne
Kuvajtski emir je razpustil parlament
NAZAJ V SREDNJI VEK?
Kuvajtski emir šejk Jaber el Saba razpusti parlament in to ni pravzaprav nič presenetljivega. Že dalj časa je bila ta ustanova, ki naj bi zastopala ljudstvo, kuvajtskemu suverenu trn v peti. Lani so poslanci kritizirali pravosodnega ministra zaradi njegove prozorne vloge pri zlomu kuvajtske borze pred štirimi leti. Zaradi tega je moral odstopiti.
Nato se je parlament lotil sicer sposobnega naftnega ministra, šejka Al Kalifa, češ da se je okoristil s finančnimi posli ter da ni sposoben zavarovati pred atentatorji za Kuvajt življensko pomembnih naftnih naprav. Ker sta minister za pravosodje in naftni minister ožja emirjeva svetovalca, je bila kritika poslancev tako rekoč neposreden izziv vladarju. Fundamentalistični poslanci so ministru za vzgojo in . izobraževanje očitali, da si prizadeva na univerzi uveljavljati neislamske reforme.
Parlament je šel še korak dlje. Nezadovoljen z ukrepi za odstanitev posledic zloma borze, ki jih še danes čuti prebivalstvo, je finančnega in naftnega ministra pozval, naj prideta pred ljudsko skupščino zagovarjat svojo politiko. To je izbilo sodu dno. Emir el Saba je na začetku julija razpustil parlament, s tem pa se je vsaj začasno končal demokratični poskus v Zalivu.
Kuvajtskega parlamenta ni mogoče primerjati s skupščinami zahodnega tipa. Vsi prebivalci Kuvajta namreč nimajo volilne pravice. Zadnjih volitev leta 1985 se je udeležilo le 56.848 prebivalcev bd skupno 1,7 milijona, katerih predniki so v šejkatu bivali že pred letom 1920. Ženske in tujci, skoraj dve tretjini jih je, nimajo pravice voliti, čeprav že dolgo bivajo v Kuvajtu. Političnih strank v šejkatu ni.
Parlament ni imel nobenih posebnih pravic. Premiera, ki je po tradiciji kronski princ, in člane vlade imenuje emir, ki ima hkrati pravico parlament po lastnemu preudarku razpustiti in vla-
dati s pooblastilom. Kljub temu je Kuvajt edina država
v	Zalivu, v kateri je po letu 1961, s prekinitvijo v letih 1976-1980, zasedala ljudska skupščina. Poslanci pa sd običajno naleteli na ovire, kadar so kritizirali vladne ukrepe, ali so jim sploh hoteli nasprotovati. Kljub temu so. vladarji v drugih zalivskih državah imeli kuvajtski parlament za nevaren poskus.
Po mnenju nepristranskih opazovalcev bo kuvajtski emir zdaj razpuščeno skupščino nadomestili s posvetovalnim svetom. Podoben načrt imajo že več let v Šaudo-
vi	Arabiji.
Opozicijski politiki iz razpuščenega kuvajtskega parlamenta seveda emirju oči-> tajo, da seje samovoljno polastil oblasti in daje z razpustitvijo skupščine Kuvajt pahnil nazaj v srednji vek.
N. Ž.
Pešanje finskega gospodarstva
VLADA POSKUŠA SPODBUDITI IZVOZNIKE
Potem ko je gospodarska rast na Finskem v zadnjih sedmih letih presegala zahodnoevropska povprečja, bo letos bržčas nižja. Znižala se bo od lanskih treh odstotkov na 2,5 odstotka.
Da bi razbremenila izvozno usmerjeni del gospodarstva, je vlada pred nedavnim spodbudila varčevanje energije tako, da je energetske prihranke začela odpisovati od davkov na dohodek, že maja pa je po 12-odstotnem razvrednotenju norveške krone devalvirala svojo marko.
Ti in še nekateri drugi spodbujevalni ukrepi naj bi povečali konkurenčnost finskega gospodarstva, ki je
prav letos izvozilo manj kot pred leti. Vlada se namerava v prihodnje udeleževati tudi reklamnih kampanj v tujini, ker še zaveda, da je predvsem od izvoza in naložb v izvozno gospodarstvo odvisna splošna rast gospodarstva. To rast spodbuja predvsem notranja poraba, ki seje letos povečala za štiri odstotke. Zaslužki zaposlenih, ki se povečujejo 6,5-od-stotno, presegajo inflacijo, ki ni višja od 3,5 odstotka.
Izvoz pa vse bolj peša in je letos, podobno kot lani, večji le za 0,5 odstotka. Manj je tudi zasebnih naložb, kar zmanjšuje možnosti za zaposlovanje. Zato se nezaposlenost. kije bila v zadnjih letih
6-odstotna, postopno dviguje.
Gibanje cen nafte je povzročilo, da je začela finska industrija preusmerjati izvoz svojih izdelkov od vzhodnih na zahodnoevropska tržišča. Sovjetska zveza, kamor je lani Finska izvozila 21 odstotkov izdelkov, izgublja svoj pomen,, ker je sovjetska nafta kot zamenjava za finske industrijske izdelke precej dražja od zahodnoevropske. Izvoz v vzhodnoevropske države se bo po ugotovitvah finskega inštituta za gospodarske raziskave letos zmanjšal za 8 odstotkov, izvoz v zahodnoevropske države pa povečal za 3,5 odstotka.
Zaradi takšnih gibanj je prizadeta finska kovinskopredelovalna industrija, katere izvoz na Vzhod se je letos zmanjšal za petino, za prav toliko pa bo predvidoma nazadoval tudi v prihodnjem letu. Da bi se laže prebijala na zahtevna zahodnoevropska tržišča se ta finska industrijska veja namerava tehnološko čimbolj posodobiti.
Najpomembnejša naloga finske vlade v tem letu je spodbujanje izvoza in zmanjševanje domače porabe. Tudi država naj bi zmanjšala svoje izdatke. Ti naj bi se letos povečali le za 2 odstotka.
Nande Žužek


JURIJ
GUSTINČIČ
PARADOKSI - NEW 70BK - PRETRESI - ZNAČAJI
Knjigo naročite po ceni 1.900 din na naslov:
Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43, zahtevajte jo v vseh knjigarnah po Sloveniji.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročam/o/ .... izvod/ov/ knjige NADSTROPJA AMERIKE. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj: .......................
a/ račun bomo plačali v zakonitem roku b/ knjigo bom poravnal po povzetju
žig
podpis naročnika
Pomlajene stavbe šol so šele začetek temeljite prenove
BOLJŠI ČASI
ZA LJUBLJANSKE SREDNJE ŠOLE
Zadnji četrtek v avgustu so mnogi nejeverneži še zmeraj *Qiajevali z glavo. Naslednji ponedeljek se je začenjalo &0VO šolsko leto in z njim pouk tudi na ljubljanskih prednjih šolah, nekatere pa so bile bolj podobne gradbiščem, kjer je kar vrvelo gradbenih delavcev in obrtnikov Pri zaključnih delih, kot pa hramom učenosti. Tisti, ki So dvomili, so se tokrat ušteli. Vsa dela prve faze sanacije bi prenove ljubljanskih srednjih šol so opravili v skladu s zastavljenimi načrti.
jo. zadoščajo. Celo več. Iz posebnega prispevka, ki so ga v ta narpen zagotovili v Ljubljani, se bodo postopoma lahko lotili tudi načrtovanih novih zidav. Od zbranega denarja bodo približno tretjino porabili za najnujnejša prenovitvena dela stavb, naslednjo tretjino za nove stavbe in prizidke, slabo tretjino pa za nabavo sodobnejše opreme.
Po dolgem obdobju zanemarjenosti ljubljanskih srednjih šol, ko so bile »nikogaršnje«, so se zanje očitno začeli boljši časi. Zlasti še, če upoštevamo, da bo, kot pravijo, standard, ki ga bodo zagotavljale učencem in učiteljem šole na Aškerčevi, veljal za osnovo učnih in delovnih razmer, ki jih morajo zagotoviti na vseh ljubljanskih srednjih šplah.
Igor Žitnik
Pred dvema mesecema seje dalo le slutiti, da bodo sanitarije na šoli za oblikovanje in fotografijo poslej celo uporabne. (Slika: Andrej Angič)
ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE, ZVEZA SINDIKATOV SLOVENIJE, ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ KOPER IN OBČINSKA ZVEZA SINDIKATOV KOPER
RAZPISUJEJO
8. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov drugih narodov in narodnosti, ki stalno ali začasno bivajo v SR Sloveniji.
Srečanje bo novembra 1986 v Kopru.
Pogoji:
•	Sodelujejo lahko avtorji, ki razen v samozaložbi še niso izdali knjige, in to s prožnimi in dramskimi deli (do 10 strani) ter pesmimi (do 6) v vseh jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije (razen slovenskega).
•	Dela morajo napisati s pisalnim strojem in poslati v treh izvodih.
•	Dela morajo podpisati ali poslati pod šifro.
•	Hkrati z literarnimi deli morajo poslati v posebni zaprti kuverti še tele podatke: ime in priimek, naslov, datum in kraj rojstva, izobrazba, poklic, narodnost, delovna organizacija v kateri so zaposleni, ali šola, ki jo obiskujejo.
•	Tričlanska žirija bo vsa literarna dela prebrala in najboljše izbrala za predstavitev na literarnem večeru in za objavo v posebni publikaciji.
•	Literarna dela pošljite do 28. septembra na naslov: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Kidričeva 5, Ljubljana (za 8. srečanje literatov drugih narodov).
Odbor za literarno dejavnost pri ZKOS
Srečanje pisateljev na Štatenbergu
KAKO RAZVIJATI DOMOVINSKO VZGOJO
Pisali smo že, da so bile Prostorske in higienske razdore na večini ljubljanskih srednjih šol takšne, da so se korali odločiti za takojšnjo sanacijo najnujnejših pomanjkljivosti kar na 22 sred-hjih šolah. Danes je stanje oistveno drugačno kot pred Pičlima dvema mesecema. V aresecu in pol so gradbeni delavci pod vodstvom operativnega odbora za sanacijo 'o LIZ - inženiringa, kot pooblaščenega investitorja, opravili na videz nemogoče delo.
O dosedanji prenovi šol srno se pogovarjali z Daretom Ravnikarjem, podpred-J sednikom mestnega izvršne- ■ ga sveta in predsednikom operativnega odbora za opravljanje del pri sanaciji Slednjih šol v Ljubljani. »Časa smo imeli slab mesec in pol in lahko rečem, da je 1 vso kar smo načrtovali, končano. Res na treh šolah delo teče še naprej, toda na to smo računali, saj gre za obsežnejša dela. Vendar je vse tisto, kar je oviralo nemoten Potek pouka ali onemogočajo normalne razmere za delo, danes popravljeno. Izvajalci del niso zamujali niti za en sam dan in šole so pričakale učence v povsem drugačni Podobi.«
Najobsežnejša so bila dela ua nekdanjih tehniških šotah na Aškerčevi, na elektrotehniški šoli na Vegovi in v Križankah, kjer s Festivalom družno domuje šola za oblikovanje in fotografijo.
Po hodnikih veličastne stavbe na Aškerčevi so po-
tegnili 260 kilometrov najrazličnejših žic. Vsi hodniki so končani, popolnoma nova inštalacija bo zadoščala tudi za prihodnje potrebe in ne bo več treba razkopavati zidov - mimogrede, tisto, kar so »izštemali«, bi napolnilo nekaj tovornjakov - novi so vsi tlaki, stene pa so obložene s keramičnimi ploščicami, zato ne bo treba nenehno pleskati zidov. Tudi vse posebne učilnice so končane, tako da ostane le še delo na fasadi. S tem ne bodo hiteli, čeprav imajo vse pripravljeno, saj lahko delo v nezanesljivem jesenskem vremenu povzroči več škode kot koristi. Kar je preostalo dela v učilnicah, ga organizirajo tako, da so učenci takrat na delovni praksi in učni proces ni moten.
Na Vegovi, kjer domuje elektrotehniška šola, so prav tako veliko naredili. Nove so vse inštalacije - obnove so. bile hudo potrebne, saj so žice v rokah delavcev dobesedno razpadle - obnovljena je streha, nove so sanitarije. Zaenkrat je pouk organiziran v dveh izmenah, tako da delavci lahko v posameznih izpraznjenih nadstropjih nemoteno delajo. Pouk je organiziran elastično, da vozači, kijih je precej, niso prizadeti. Podobno so pouk organizirali tudi pa šoli za oblikovanje in fotografijo. Poseben problem na stavbi nekdanje realke na Vegovi je fasada. Tu imajo pomembno besedo varstveniki kulturne dediščine - ti tudi sicer pri prenovi stalno in zgledno sodelujejo. Načrti
fasade so se preprosto izgubili in če bi geodeti na novo izdelali posnetek fasade (o načrtih niti ne govorimo), bi to pomenilo velikanske denarje. Vendar so se v operativnem odboru znašli in prav te dni pričakujejo kopije originalnih načrtov iz Državnega arhiva na Dunaju. Spomladi bodo fasado lahko verno obnovili.
Na drugih šolah je bilo dela manj, tako po obsegu kot časovno. Vsa vzdrževalna dela so opravili pravočasno, tudi poceni ali ceneje. Pokazalo se je, da so gradbeniki po »prijateljski ceni« računali mnogo več, kot so upravičene vsote za dela znašale potem, ko se je delu »priključil« LIZ.
Veliko je bilo dotrajanih oken. Ljubljanske srednje šole so stare in takrat, ko so jih gradili, o kakšnih standardih še ni bilo govora. Zato morajo dotrajane okvire in okna zamenjati z novimi, ki jih izdelujejo mizarji. Ker ne gre za velike serije, je delo drago in traja precej časa. Za tista okna, ki jih še ni treba zamenjati, so strokovnjaki uporabili poseben sistem tesnenja z gumami, ki omogoča 30-odstotni prihranek pri toplotni energiji.
Ko smo že pri prihrankih energije. Zaradi prepoznega začetka obnovitvenih del so zamudili možnost, da bi se šole priključile na daljinske vire ogrevanja, To velja zlasti za šest šol, ki jih bodo priključili na KEL, s tremi, ki se bodo ogrevale s plinom, bo menda laže. Vendar bodo vse potrebno za priključke naredili takoj, čeprav kaže, da bo te energetske in ekološke prihranke mogoče uveljaviti šele spomladi.
Še denar nas je zanimal. Zaenkrat, zatrjuje Dare Ravnikar,'s financiranjem ni posebnih problemov. Sredstva, zagotovljena za sanaci-
Povejmo takoj:	letošnji
Štatenberg ni prinesel pozornost zbujajočih rešitev, pisatelji niso govorili proti državi in ne proti politiki, politikov je bilo celo premalo, da bi nanje sploh naslovili kako resnejšo pripombo. Še slabše: celo pisateljev je bilo premalo, zlasti tistih, ki so v javnosti že govorili podrobneje (ali pa bi to lahko storili) o letošnji temi - književnost in izobraževanje. Da ne omenjam, tistih, ki so, sicer neuradno pa vseeno zmagoslavno, sporočili, da jih tema ne zanima, in naj se z njo ukvarjajo učitelji ter zavod za šolstvo.
Toda tistim, ki so prišli, ni bilo žal. Slišali so dva zelo dobra referata, Janeza Rotarja in Petra Božiča, in obilico pripomb in izkušenj predvsem starejših pisateljev, ki so včasih tudi poučevali na šoli ali v gimnaziji.
Janez Rotar je v svojem prispevku zelo podrobno razčlenil in prikazal razmere v jugoslovanskih literarnih zgodovinopisjih, saj je prav zgodovinopisje osnova za preučevanje književnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Poleg nedvomno bogatih slovenskih prispevkov na tem področju, namenjenih predvsem študiju na nekaterih jugoslovanskih fakultetah, je omenil tudi tradicijo in hibe znane zagrebške lingvistične šole in prepad, ki je nastal v srbskem literarnem zgodovinopisju
med Jovanom Skerličem in Jovanom Deretičem. Poleg tega je spregovoril tudi o možnostih za vključevanje sodobnih književnosti v vzgojnoizobraževalne pro-' grame in o sodobnem srbskem romanu, ki da je v zadnjih treh desetletjih napredoval bolj kot vsa srbska književnost v prejšnjih štiristo letih ipd.
Tako podrobne razčlenitve se je Rotar lotil zato, da je lahko pokazal, kje so meje, predvsem strokovne, in kolikšne so možnosti za nastanek skupnega jugoslovanskega učbenika za pouk književnosti. O tem se je precej govorilo ob zamisli o skupnih programskih jedrih, v Beogradu pa so že sestavili podoben učbenik, ki sta ga za učence v srednjem usmerjenem izobra-ževnaju napisala Marija Mitrovič in Jovan Deretič. Strokovno plat in metodološke prijeme v tej knjigi je Janez Rotar pohvalil, imel pa je pomisleke ob tem, da bi bil ta učbenik osnova za vso Jugoslavijo. Osnovno pripombo ima na t. i. domovinsko vzgojo, ki v vsej državi seveda ne more sloneti samo na izročilu Nemanjičev. Če k temu dodamo še številna strokovna razhajanja, vsaj Rotar je tako menil, ne moremo govoriti o možnosti, da bi imeli za pouk književnosti skupni jugoslovanski učbenik.
Peter Božič se je v svojem
referatu ukvarjal z mentorstvom in ugotovil da književniki večinoma odklanjajo takšno delo. Vzrok za to so deloma zahtevne pedagoške metode, deloma pa tudi dejstvo, da ima mentorstvo pravzaprav slab priokus po podpori šušmarstvu, kije po Božičevem mnenju ideološko obarvan. Za uspešno mentorstvo je bistveno, »da otroka že v osnovni šoli navajamo na to, da svoje pisne prispevke piše iz sebe in o sebi, da to pisanje v ničemer ne sme biti togo omejeno s pisnimi obrazci tako, da prekriva resnično vsebino njegovega doživljajskega sveta, pri čemer seveda ne gre samo za pisne vzorce, ki si jih pridobiva in si jih tudi mora pridobivati pri rednem šolskem pouku, temveč gre tudi za splošne družbene ali pa posebne vrednostne norme, ki veljajo v njegovem neposrednem okolju ali kraju, je zapisaLPeter Božič.
Na koncu pa še nekaj. Bilo bi zelo lepo, če bi se predstavniki šolskih oblasti navadili prihajati na taka srečanja bolj pripravljeni, kot so bili tokrat. Dopovedovati pisateljem dopovedano in se izgovarjati na Tanjug, češ da je narobe razlagal slovenska stališča o skupnih programskih jedrih, je bore malo za kakršenkoli ustvarjalen- pogovor. Pisatelji so bili zanj tokrat dobro pripravljeni.
Zoran Medved
V nedeljo bomo odprli prenovljeno Trubarjevo domačijo
V republiškem odboru za počastitev 400-letnice Trubarjevega rojstva zagotavljajo, je vse nared za zaključno svečanost praznovanja. Na slavnostni akademiji, katere vrh bo odprtje prenovljene Trubarjeve domačije in spominske zbirke, bo govoril ^kademik Josip Vidmar. Pričakujejo udeležbo predstavnikov vseh republik in pokra-Mn ter delegacijo iz Trubarjevega Derendingena. K ureditvi Trubarjevega spominskega gaja so v veliki meri z denarnimi prispevki pomagali številni posamezniki ter delovne in sindikalne organizacije. (Slika: Janez Zrnec)
SPORI, ODDIH IN REKREACIJA	,,, j»,,. ^ , ,r Delavska enotnost H
Na Prisojniku 450 slovenskih železarjev
SKUPAJ PRI DELU IN V PLANINAH
Delavci sozda Slovenske železarne so veliki ljubitelji športne rekreacije. Udeležujejo se številnih tekmovanj, še posebno pa radi planinarijo. Prizadevni organizatorji rekreacije na Ravnah, v Štorah in na Jesenicah ter v drugih železarnah poskrbijo, da so pohodi vedno zanimivi.
Konec preteklega meseca so se slovenski železarji odpravili na Prisojnik. Deset let so pripravljali pohode že-lezaijev na Triglav in jih poimenovali po prizadevnem organizatorju rekreacije v jeseniški Železarni Janezu Jenku. Odtlej pa obiskujejo železarji tudi druge vrhove, in delavci lahko spoznajo tu-
di druge lepote našega planinskega sveta.
Čeprav vreme udeležencem pohoda na Prisojnik ni bilo najbolj naklonjeno, pa to ni skalilo razpoloženja 450 ljubiteljem gora. Vedrih obrazov so se vračali v dolino ljudje najrazličnejših poklicev, martinarji, jeklarji, pisarniški delavci in drugi. Tu ni
bilo razlik, družila jih je velika ljubezen do planin. Pozabili so na vsakdanje težave, nabrali so si novih moči in prijateljev.
Čeprav so železarji prehodili kar lepo pot na Prisojnik in nazaj, so imeli dovolj moči, da so se na družabnem srečanju veselo zavrteli. »Zadovoljni smo, da je tudi ta pohod lepo uspel,« pravi Mirko Podlipnik, ki v jeseniški Železarni pripravi vse planinske pohode. »Spet se nas je zbrala pisana druščina slovenskih železarjev, tokrat pa so bili prvič z nami tudi gostje iz Avstrije, s katerimi poslovno sodelujemo. Za pohode je izredno veliko zanimanje in kar težko se odločimo, na kateri vrh bi šli. Potem mora trajati vsaj pet ur. To je dovolj, da. se pošteno preznojimo in si nabermo novih moči za zahtevno delo.«
Mirko Podlipnik seje udeležil prav vseh pohodov slovenskih železaijev. Prvega so pripravili leta 1969. Tedaj je Janez Krušič popeljal na Triglav najbolj vnete planince. Tudi France Telcer, organizator pohodov iz Železarne Ravne, je sodeloval na vseh pohodih, ima pa o njih tudi natančne podatke. »Pohod na Prisank je bil že štiri-inštirideseti. Vsako leto pripravimo štiri. Vseh dosedanjih se je udeležilo 23.861 pohodnikov. Lahko rečem, da slovenski železarji in predelovalci železa nismo združeni samo v proizvodnji, temveč se srečujemo tudi v tem lepem planinskem svetu.«
Janko Rabič
DESETO SREČANJE ŠPORTNIKOV MERKA
Pod pokroviteljstvom ku, namiznem tenisu, odboj-medobčinskega sindikalne- ki, kolesarjenju, malem noga sveta Celje bodo 27. sep- gometu, vlečenju vrvi, stre-tembra v športno-rekracij- Ijanju in šahu, ženske pa v skem središču Golovec de- plavanju, kegljanju, teku, sete športne igre delavcev namiznem tenisu, odbojki, sestavljene organizacije kolesaijenju in streljanju. Merx. Moški bodo tekmova- Prireditelj pričakuje od 350 li v plavanju, kegljanju, te- do 400 tekmovalcev. U.
NOVO • NOVO • NOVO
KAKO PRIDE DO TEGA, DA USMERfANfE DRUŽBENIH SPREMEMB V IMENU NAPREDKA PRIVEDE
DO ZAOSTAJANfA ALI CELO NAZADOVANJA?
Odgovore boste prebrali v novi knjigi zbirke družboslovje založbe Delavska enotnost
Zdravko Mlinar:
PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA
Osamosvajanje in podružbljanje: od izključnosti k vzajemnosti
Naročila sprejema Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43, kupite pa jo lahko v vseh knjigarnah po Sloveniji.
Cena 8.950 din
Pn Delavski enotnosti, Ljubljana, nepreklicno naročamo.
izvod(ov) knjige PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA. Naročeno pošljite na naslov:......................
Ulica, poštna št,, kraj:....... .....
Ime m priimek podpisnika:............
Naročeno, dne: .. .............'.....
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Žig	(podpis naročnika)
Na delovnih mestih še premalo minut za zdravje
V sedanjem srednjeročnem obdobju tudi v telesni kulturi ne gre iskati novih nalog, novih ciljev. Bolj bi se morali držati sklepov in dogovorov in zavihati rokave. Seveda ostaja sindikalna organizacija tudi v prihodnje glavni nosilec športne dejavnosti in zdravega preživljanja prostega časa v združenem delu. Zato se tudi zavzema, da bi zaživeli aktivni odmori med delom, saj praksa povsod dokazuje, da se lepo obrestujejo.
Oddih ob pravem času je namreč učinkovita obramba pred številnimi škodljivimi vplivi sodobnega življenja. Celo več, opozarjajo strokovnjaki: odmori lahko tako oslabijo strese, da človeka ne obremenjujejo več, temveč le spodbujajo. Posebno ljudje, ki opravljajo svoje delo sede, morajo večkrat vstati in si privoščiti kratek oddih. Ta naj bo aktiven, saj mora poživiti delo srca in krvni obtok, ki se med sedenjem poleni. Seveda, čim kraši in čim manj intenzivni so odmori, tem več jih potrebujemo.
Na vse to radi pozabljamo, zato smo pri uvajanju programiranih aktivnih odmorov v združenem delu v glavnem šele na začetku poti. Za zdaj »telovadi« na delovnih mestih še zelo zelo malo delavcev. Na glede na to pa so začetki spodbudni, saj so rezultati aktivnih odmorov, seveda tam, kjer jih imajo, dokaj razveseljivi. Težko bi sicer govorili o uspešnejšem delu in o večji storilnosti. Lahko pa rečemo, da se ljudje po aktivnih odmorih bolje počutijo, saj imajo manj težav zaradi vsakodnevnega sedenja v prisilnem, pogosto zelo nezdravem položaju.
Sindikati in organizatorji rekreacije imajo pri uvajanju aktivnih odmorov najrazličnejše težave. Mnogi ne poznajo zdravega načina življenja in pomena športnega življenja in redne rekreacije.
Tudi nekateri odgovorni vsak po svoje iščejo strokovne prijeme, celo v primerih, ko gre za povsem enaka delovna mesta in so praksa in izkušnje že na dlani. Torej tudi pri tem je premalo sodelujemo. Zelo redko se povezujejo strokovnjaki v občini ali republiki, zato so začetki programiranih aktivnih odmorov marsikje tudi na moč težavni.
Še najbolj razveseljivo je spoznanje, da povsod tam, kjer so odmore vpeljali, pri njih tudi vztrajajo. Na lastni koži so se namreč prepričali, da pri »minutah za zdravje« ne gre za izgubo časa, saj precej pripomorejo k humanizaciji dela.
Andrej Ulaga
Z gibanjem proti
visokemu krvnemu pritisku
Čeprav je človek bitje z največjo prilagoditveno sposobnostjo, se je slabo prilagodil svetu, ki ga je sam ustvaril. V svojem okolju namreč le stežka ohranja zdravje. Iz desetletja v dosetletje nas bolj pestijo bolezni srca in obtočil. To se dogaja celo ljudem, ki ne žive povsem brezbrižno in skrbijo za svoje zdrahe.
Britanski zravniki, ki skrbe za preprečevanje obolenj srčnoožilnega sistema, so ugotovili, da se je moralo precej pilotov predčasno upokojiti, ker jim je odpovedalo srce. Zato so drugim pilotom svetovali več gibanja in skromnejše obroke hrane. Uspehi so bili precejšnji. Piloti so imeli v krvi manj holesterola in nevarnih maščobnih kislin, padel pa jim je tudi krvni pritisk.
V vsakdanjem življenju, ko nam gre za minute in pogosto celo sekunde, kaj radi pozabljamo, kako zelo nevaren je lahko visok krvni pritisk, saj pospešuje arteriosklerozo. In kolikšen naj bi bil pravzaprav krvni pritisk? Kolikor nižji je krvni pritisk, pravijo strokovnjaki, tem daljša je pričakovana življenjska doba. Ce ima 35-letni moški krvni pritisk 130/90 namesto 120/80, se mu pričakovana življenjska doba statistično zniža za štiri leta.
Načelo, da sme krvni pritisk seči za toliko čez sto, kolikor let ima človek, ni več sodobno. To potrjujejo tudi razna plemena, ki uživajo zelo malo maščob in se veliko gibljejo tudi na stara leta. Srčnih infarktov ti ljudje ne poznajo, v starosti pa se lahko pohvalijo z enakim krvnim pritiskom kot v mladosti.
Strokovnjaki priporočajo, naj se ljudje z visokim pritiskom potrudijo in za začetek - shujšajo. Uživali naj bi primerno hrano in se redno gibali. To je zelo pomembno. Priporočljivi so najrazličnejši športi, predvem pa tisti, ki jih kar malo podcenjujemo: živahni sprehodi, tek, planinarjenje, kolesarjenje, plavanje in podobno.
Šeste športne igre delavcev IMF
LETOS V LJUBLJANI
Delavci sestavljene organizacije združenega dela IMF se vsako leto septembra pripravijo športne igre. Lani je bilo srečanje v Kopru, letos pa v ljubljanskem športnem parku Kodeljevo., Priredila jih je delovna organizacija IKO, temovanja pa se, je udeležilo 630 športnikov in športnic. Moški so tekmovali v kegljanju, namiznem tenisu, odbojki, malem nogometu, balinanju, tenisu, streljanju in šahu, ženske pa v odbojki, tenisu,
kegljanju, streljanju in na- | miznem tenisu.
Končni vrstni red o vseh tekmovanjih je takle: L PMl Maribor, 2. Klima Celje, 3. Panonija Murska Sobota, 4. j IKO Ljubljana, 5. Klima montaža Ljubljana, 6. IZIP Ljubljana, 7. montaža Ko- , per, 8. Livar Ivančna Gorica, : 9. OV Ljubljana, 10. TlO ! Idrija, 11. Klimat Ljubljana, 12. Dvigalo Ljubljana, 13-TEN Ljubljana, 14. Telkom Ljubljana in 15. DSSS Ljubljana.	Rajko Primic
Šest kolesarjev kolesarske sekcije Športnega društva SCT, ki je bila ustanovljena lani, se je konec avgusta odpravilo na 600 kilometrov dolgo pot po vzhodni Sloveniji. V štirih dneh so prevozili del kolesarske poti SCT, ki vodi skozi vse kraje, v katerih so enote SCT. Na letošnjem izletu so kolesarili
prek Črnomlja, Metlike, Murske Sobote in Maribora, od tod pa prek Titovega Ve-lanja, Mozirja in Kamnika i nazaj v Ljubljano. Prihodnje leto, ko bo delovna organizacija praznovala 40-letnico, nameravajo prekolesariti pot, ki bo vodila skozi druge kraje s sedeži enot SCT.
Andrej Mahkota
IZ ZGODOVINE
Ljubljana, 19. september 1986
Delavska enotnost 15
Ob 50-letnici velike tekstilne stavke v Sloveniji (2)
PREBUJANJE DELAVSKEGA RAZREDA
k Zbornika dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije
Slovenska tekstilna industrija se je skoncentrirala v stirih središčih: na Gorenjskem (Kranj, Škofja Loka, rržič), v Ljubljani in okolici (Ljubljana, Šentvid, Gameljne, Tacen), v Celju in okolici (Lelje, Laško, Prebold) in v Mariboru (Maribor z okoli-eo). Tuje bila zaposlena veli-i ka večina vsega tekstilnega | delavstva Slovenije.
Delavstvo je večinoma prihajalo iz vasi (mali kmetje, kmečki sinovi in hčere, Propadli vaški obrtniki), “ravih proletarcev je bilo le fUalo, zato je delavska zavest *e Počasi rasla. Delni vzrok to je bil tudi velik teror sestojanuarske diktature, ki Je začasno zatrla vsako napredno politično in kulturno n?lo. Mnogi delavski vodite-tli so bili v ječah ali v tujini. V letu 1935 do 1936 so borbene akcije delavstva znova oživele. Od začetka leta 1936, predvsem pa nepo-! sredno pred stavko, so strokovne organizacije v tekstilci industriji pridobile več elanov in imele tik pred stavko nekaj nad 3500 organiziranih delavcev. Ne moremo ugotoviti števila organiziranih delavcev po posa-nieznih strokovnih organi-2ncijah. Številke o delavskih župnikih, ki jih je imela | vsaka organizacija, pa nam | Pokažejo, da je imela Splošna delavska strokovna zveza i 'Jugoslavije prav v največjih tovarnah najmočnejši vpliv, v manjših pa Jugoslovanska
strokovna zveza , Narodna strokovna zveza je imela med delavci manjši vpliv, več pa med nameščenci.
Komunistična partija Jugoslavije si je že dolgo pred stavko prizadevala ustvariti med članstvom strokovnih organizacij, kot tudi med strokovno neorganiziranimi delavcdi, delavsko akcijo enotnost in ustvariti širšo enotno fronto. Ta napor KP ni bil uspešen. V stavki je prav akcijska enotnost delavcev, ki so jo podprle najširše plasti ljudstva, odigrala odločilno vlogo.
Jugoslovanski tekstilni delavsi so tedaj zaslužili povprečno 3,35 dinaijev na uro, delavke pa 2,57 dinarjev. V Sloveniji je bila v istem času povprečna mez-
da tekstilnega delavca malo višja in je znašala 3,31 dinarja, in to povprečno moška 4,06, ženska pa 3,06.dinaijev. Od tega je 580 delavcev zaslužilo po 1,50, 630 delavcev po 1,80 dinarja, 3561 delavcev in 4696 delavk je zaslužilo nad tri dinarje, v 10 obratih v Sloveniji s 1070 delavci je bila urna mezda 3 din (za preostalih 1200 delavcev manjkajo podatki).
Naj navedemo še nekaj najbolj kritičnih primerov. Pri Sircu je zaslužilo sedem delavcev in delavk manj kot dinar na uro. Dogodilo se je, da je zaslužila delavka v Ju-gobruni v devetih dneh 60 dinaijev, pri Eiflerju v sedmih dneh 35 dinarjev. Podobnih primerov je bilo vedno več. Poleg tega pa so po-
Delavske zbornice so bile ustanovljene z zakonom o zaščiti delavcev leta 1922. Po svojem značaju so bile razredne predstavnice delavcev in nameščencev. Njihova glavna naloga je bila zbirati podatke in poročila o položaju delavcev in nameščencev, posredovanje pri delovnih sporih in sodelovanje pri sklepanju kolektivnih pogodb. Posredovanje je lahko zahteval delavec sam ali v imenu delavcev posamezne strokovne organizacije. Za vzdrževanje Delavske zbornice so delavci in nameščenci prispevali 0,5 odstotka od višine prispevka za bolniško zavarovanje. Delavsko zbornico je upravljal plenum 60 članov, izvoljenih iz vrst delavcev in nameščencev. Plenum je izvolil 12-članski upravni odbor, ki je vodil delo. Pri volitvah članov plenuma so se delavske strokovne organizacije borile, da bi dobile čimveč mest in tako večji vpliv v Delavski zbornici. V Delavski zbornici so imele strokovne organizacije svoje delegate glede na število na volitvah dobljenih glasov.
Delavski pesnik in pisatelj Tone Čufar je v času stavke živel v Mariboru. Z vsem srcem je bil na strani stavkajočih in jih tudi podpiral.
gosto delavce kaznovali z iz govorom, da so pokvarili blago, in tako občutno prizadeli njihove prejemke. Posamezni delavci so zato dobili ob izplačilu le nekaj dinarjev.
Mezde in temu odgovarjajoči akordi so praviloma veljali do 11. julija 1936, ko so se pri nekaterih podjetjih še znatno znižali.
Navedeni pregled mezd ni popoln, če ne povemo, da so od teh delavci morali plačevati prispevek za socialno zavarovanje, za obrambo, bednosti fond, samski davek, vojnico itd. ter tedaj niso dobivali nobenih doklad. Življenjski stroški so po podatkih takratne narodne banke znašali junija 1937 za samca 1142 din in za štiričlansko družino 1996,50 din mesečno. Časopis »Delavska politika« maja 1934 dokazuje, da so bile plače leta 1930 za 78,58% izpod eksistenčnega minimuma, leta 1935 pa za 86,75%. Navedeni podatki kažejo, da so plače v naslednjih letih do 1937. leta še padale.
Osemurni delavnik je bil uzakonjen, toda skoro redno so delali 10 do 12 ur, če je bil kdo proti ali je zahteval pla-
čilo nadur, so ga preganjali oziroma odpustili. Delovne razmere so bile neznosne, skratka delovna razmerja niso bila urejena.
Tekstilci Slovenije so začeli mezdno gibanje
Delavci tekstilne industrije nišo imeli enotne kolektivne pogodbe. Zadovoljivo kolektivno pogodbo so imeli le v predilnici Mauthner v Litiji. Nadalje so si s stavkami priborili in sklenili kolektivno pogodbo še v Šentvidu, v Jaršah in na Oti-škem vrhu. Vendar te niso rešile važnih vprašanj delovnega razmerja. Na jesen leta 1935 pa je začela Delavska zbornica zbirati podatke o mezdah v tekstilni industriji Slovenije.
Dvanajstega septembra istega leta so mariborski tekstilni delavci-ob anketiranju zahtevali, naj takoj pripravijo ter predložijo delodajalcem osnutek enotne kolektivne pogodbe za vse tekstilne delavce Slovenije. Podobne zahteve so prihajale na Delavsko zbornico tudi iz Gorenjskega centra in iz Ljubljane. V Kranju so zače-
li sestavjati osnutek kolektivne pogodbe 4. januarja 1936 na sestanku pri Andreju Koširju na Laborah. Navzoči so bili Ivan Tominc, Tine Pogačnik, Andrej Košir iz Jugočeške, Rudi Papež, Tine Teran iz Jugobrune. Kranjski predlog osnutka je bil izdelan .marca. Prvega aprila leta 1936 je bil za to osnovan Centralni tarifni odbor, ki so ga sestavljali vsi trije centralni tajniki in dva člana Delavske zbornice (centralni tajniki so bili: Lovro Jakomin za Splošno delavsko strokovno zvezo, Peter Lombardo za Jugoslovansko strokovno zvezo, Vekoslav Bučar za Narodno strokovno zvezo). Kasneje so ustanovili tudi okrožne in krajevne tarifne o_dbore (ponekod so jih imenovali pododbori). Tarifni odbori so imeli vrsto sestankov in medsebojnih posvetovanj. Izdelali so osnutek, ki so ga 11. julija 1936 leta poslali podjetjem, banski upravi in podružnicam strokovnih organizacij v pretres. Centralni tarifni odbor je naprosil bansko upravo naj čimprej skliče pogajanja za sklenitev kolektivne pogodbe.
Nadaljevanje prihodnjič
Nagradna križanka
32
Rešitve pošljite do 30. avgusta 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 32. Nagrade so 1500, 1400 in 1300 dinaijev.
Rešitev nagrade križanke št. 30
RAKA, ADAM, OSLO, ASANACIJA, GLIN, STRINA, DRAGEC, TRANI, FANTIČEK, LOMASTENJE, MO, IFE, ER, AKADEM, NIL, LARA, SARA, SZABO, ABORTUS, TI, OPOROKA, DTR, VKLJUČITEV, EVA, OAS, DE, ARS, TOK
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 30
1.	nagrada 1500 din: Vera Šnabl, Kovinarska 10, 61240 Kamnik;
2.	nagrada 1400 din: Franc Javornik, Žalna 70, 61290 Grosuplje;
3.	nagrada 1300 din: Slavi Hvala, Tozd za promet Zalog, Zaloška 214 b, 61260 Ljubljana
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost
fotnosM 5USnovnembera l|?a "^0^^	“5
5s°.rsr»“^
,r urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki. Andrej Agn č »osebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marica 'ančeškin (socialna politika in varsh/o okolja), Ivo Kul(aj (ekonomska	A™
ah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne n?J0.9®); laga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura m izobraževa je) Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem elu), Brane Bombač (oblikovalec) Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lekto-ca) • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič* Telefon: 9 av"'u™^n'k izda 322-778, odgovorni urednik 313-942 • naročniška cen rala 318-855 • Uredništvo laš delavec, skupna revija slovenskih časnikov m revij Ljubljana. Ce ovška c 43, 318-55 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu m servis za tisk fasil organizacij združenega delk. Ljubljana, Celovška c, 43, 323-951 • Ekonomsko omercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo, Ljubi ana Irvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galer^a jubljana. Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna	e"°'r“ ' 61
lin letna naročnina 3,380 din • Rokopisov m nenaročenih fotegrafij ne vračamo • 'oštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo. tozd Tisk časopisov 'n revj L|ubl|ana, itova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik) CirJ Sraier Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek Jože Hozjan, Franček Cavčič. Vlafko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik. Pavel itupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Ameriški pogledi
BETONSKO OŽIVLJANJE
Kdo ve, kako neki je zdaj tam na nekem križišču Green-wich Streeta in Spring Streeta v newyorškem Greenvv ich Villageju. Kdo ve, ali je zdaj tam v sedmem nadstropju v podstrešnem stanovanju in na prostorni terasi čutiti manj betonske sopare in avtomobilskih izpušnih plinov nepretrganega ameriškega velemestnega prometa.
Tako nekako je mnogokrat septembra razmišljal akademski kipar Robert Lee Adzema. September v Mariboru. Pravi, da je to čudovito mesto. »Ljudje so si blizu, čutijo drug drugega, pa ti gozdovi okoli in vinogradi.
Me razumete? Tam pri nas nenehno skrbimo za svoje zdravje, urbano okolje je prezasičeno, nenehno se moraš boriti za zdravje, ker davek na razvoj je velik. Tukaj pa se človek sprosti, na enem mestu lahko začuti urbano okolje in vseeno najde jaso sredi gozda, kjer bo razmišljal.« Zgodnje jesensko cvetje na mariborskih vrtovih ga je spomnilo, da ima tudi sam majhen rastlinjak na svoji terasi in da brez tega koščka narave v betonskem velemestu ne bi mogel. Prav zato je v mislih kar nekako povezal svoj New York, kjer seje pred dvainštiridesetimi leti rodil, z mestom pod Pohorjem.
Robert Lee Adzema je si-
cer študiral industrijsko oblikovanje, posvetil pa se je kiparstvu. Bližji je poeziji, mehkobi in prav v kiparstvu je našel izhod, da izpove sebe. Prav ta preusmeritev v kiparstvo ga je pripeljala v Maribor. Posredno.
Maribor je namreč v sodelovanju z mariborskimi gradbenimi podjetji že šestič organiziral mednarodno kiparsko delovno srečanje, Forma viva v betonu. Med letošnjimi udeleženci je tudi Robert Lee Adzema. V mariborski enoti »Gradisa«, enega od pokroviteljev in soor-ganizatoijev tega simpozija, je dobil svojo delovno sobo, svojo risalno mizo, pribor. Dobil je tudi svojega »con-tact mena«, znašel seje med delavci v delavnicah, na gradbiščih. Nenadoma je postal del vsakdanjega gradbenega delovnega procesa.
»Prvič delam v Evropi, sploh pa v Jugoslaviji in o njeni umetnosti se pri nas bolj malo sliši. Vse je preveč
LIPE SVEDER:
skomercializirano in zato sem prihod sem gradil na svojem poznavanju umetniške tradicije v Evropi in to poznavanje zgodovinske preteklosti me je navdalo z optimizmom, še posebej tedaj, ko sem začutil ta utrip delavcev v svoji ,gradbeni tovarni*. Začetne dvome sem zavrl, kajti pri vaših ljudeh je takoj mogoče čutiti dovzetnost in zanimanje za delo, ustvarjanje. To prihaja samo od sebe, ničesar drugega ni čutiti,« pravi Robert Adzema, ki se je za delo na tem mariborskem oziroma jugoslovanskem simpoziju kiparjev odločil še iz enega posebnega razloga. Gre po poti svojih korenin, kajti njegovi predniki so prišli iz Evrope, iz južne Galicije in Rusije.
Maribor je zanj prava oaza miru in skulpture z dosedanjih petih kiparskih simpozijev, razpostavljenih po mariborskih ulicah in trgih, čutiš na slehernem koraku. Šestnajst skulptur, izklesanih doslej, priča o tem, kako je mogoče dojemati beton tudi drugače in ne samo kot trd in grob material.
Ali je mogoče najti nekakšno vzporednico med njegovim Greentvich Villa-gejem in obdravskim mestom? Robert jo nekako najde v majhnih vrtovih, polnih cvetja, in betonom. Taje trenutno najpomembnejši. Zaradi tega je prišel.
»V Ameriki je precej možnosti za ustvarjanje, precej je naročil umetnikom, zlasti, nam svobodnim. Najti moraš vir podpore. In potem gledam to tukaj, mojo .gradbeno tovarno*. Ta pripravljenost slehernega med njimi, da priskoči na pomoč, da skupno ustvarimo nekaj, kar bo ostalo tukaj. Moje delo? Ne gre toliko za moje izkušnje pri delu z betonom, ampak bolj za pridobivanje izkušenj dela z vašimi ljudmi, z ljudmi te dežele. To je najpomembnejše, kajti prav na tak način se lahko predstavim kot oseba, predvsem umetniška.«
Njegova izvirna betonska sončna ura kaže čas na mariborskem Pobrežju. Je rezultat njegovih iskanj igre sonca in senc. Z njo dobiva beton nenadoma drugačno podobo, postaja dragocen gibek material, ves prepreden z lepoto in v slehernem sončnem dnevu menjava odtenke naravne svetlobe. In kot tolikokrat pri svojem
delu Robert Adzema tudi tokrat poudarja kakovost tega sodelovanja med umetnikom in delavci, pa naj bodo to projektanti ali pa tisti, ki se pri vlivanja njegove skulpture morda prav tu prvič srečujejo z umetnostjo. Na tak .neposreden način.
In bolj ko njegova plastika dobiva končno podobo betonske mehkobe njegove zamisli, bolj se približuje trenutek, ko je vse to pravzaprav le izkušnja več, kratko obdobje nekega bivanja nekega človeka. Newyorčana iz Greemvich Villageja v štajerski metropoli. Ostala bo njegova plastika, razmišljanja o neštevilnih sestankih, ki so mu morda vzeli dragocene trenutke njegovih septembrskih sodelavcev. Tudi v tem je našel svoje odgovo-
re, ki jih je razumel kot skupinsko delo, pa naj bo to upravljanje, odločanje. Kdo ve, morda ta kipar svojega dela na mariborskem Pobrežju ne bo nikoli več videl, kajti svet je velik, časa malo. Ostala bo le njegova plastika. Zanj morda »izgubljena«?
»Bolj ostaja v mislih dejstvo, da je bilo neko delo ustvarjeno v novih izkušnjah in misel o .izgubi* se nekako razblini. To vse je proces dela in spomina. Vsebuje ljudi, ki si jih srečal in delal z njimi, s sledmi in občutki nepokvarjenosti in sodelovanja v sebi. Zame izgubljeno delo? Edina sled, za katero pričakujem, da ostane, naj bi bila ta, da je delo za vsa leta mikavno, graciozno, da postaja bolj
udobno v svoji legi in v svojem prostoru. In najpomembneje je vsekakor to, da nadaljuje trajni pomen za vse, ki ga vidijo.«
Septembrsko mariborsko ustvarjanje Roberta Adzerne je pravzaprav le trenutek v dolgotrajnem procesu umetniškega ustvarjanja. In v njegovem dolgem seznanu1 stvaritev bo našla svoje mesto tudi mariborska Forma viva, ki si bo tako ponovno utrla pot v umetniški svet in svet ljubiteljev umetnosti. Ampak Robert tolikokrat poduarja odnose z ljudmi in to je njegova najpomembnejša izkušnja, ki jo bo odnesel v svet. Ta, da je bil del našega procesa ustvarjanja, pa čeprav za mesec dni. In verjetneje prav to tisto, kije vredno največ. R Šalamon
ROKOVNIK PRIROČNIK DELAVSKE ENOTNOSTI ZA LETO 1987!
—	za sodelavce in poslovne prijatelje
—	za sindikalne delavce
—	za vse družbenopolitične delavce
Rokovnik je oproščen plačila prometnega davka, sredstva zanj lahko namenite iz sklada za izobraževanje.
Cena 1.500 din
PRI NAROČILU VEČ KOT 200 IZVODOV POPUSTI OD 5 DO 20%.
->§-
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo......izvodov
rokovnika-priročnika za leto 1987.
a)	s sitotiskom (napis na ovitku) in prilagamo znak in film
b)	brez sitotiska
Naročeno pošljite na naslov: ......................................................
Ulica, poštna št., kraj: ............................................... ..........
Ime in priimek podpisnika:	.......................................................
Naročamo, dne: ..................................«.................................
Žig	Podpis naročnika
	


\/C47 rA -gUZ/ŠEL
^7
~rA/<o
~7£r£>L./
//////H