Katoliški mesečnik s slikami v prospeh afriških misijonov S prilogo .Klaverjev koledar" Izdaja: Družba sv. Petra ttlaverja Ljubljana November U930. Poštnina plačana v gotovini. Leto XXVII. Štev 11. „Odmev iz Afrike" izhaja v slovenskem, hrvaškem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, italijanskem, francoskem, angleškem in španskem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. Stane za vvse leto v slovenski izdaji 10 Din, 7 L, bO am. cts., 2*50 Š; s prilogo „Klaverjev koledar" 15 Din, 9'20 L, 80 am. cts., 3'10 — Naročila in milodare naslavljajte, prosimo, na: DRUŽBA SV. PETRA KLAVERJA ' LJUBLJANA, Metelkova ul. 1. Za Julijsko Benečijo: Rim (23), via del' Olmata 16. Za Avstrijo: Salzburg, „Claverianuma. VSEBINA: Brstje, cvetje in cvetke iz Afrike. — Težavni misijoni. — Prvi;;škof — zamorec. — Za rešitev najmlajših. - Poganstvo v Dahome propada. — Pri ljudeh brez prstov. — Apostolsko deld. — Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja. — Uslišane molitve. — Za verne duše v vicah. Darovi. Od 1. do 31. maja 1930. Za afr. misijone v sploSncm: Din 4.872-15; L 140- ; (>3-—. Za sv. maše: Din 30-—; Š 2-50. Za stradajoče: Din 927--; L 70--; Š 7-50. Za gobavce: Din 205- . Za odkup sužnjev: Din 1.770'—; L 85-—. Za botrinske darove: Din 1.580-—. Za zamorčke: Din 224-50. Za katebiste: Din 790-—. Za semeniSčnike: Din 3(H)-—. Za kruh sv. Antona s Din 2.880-30; Š 10. Za otroSko zvezo: Din 20- --. Za maSno zvezo: Din 1.342--; L 246-; Š 70--- Za afrlSki tisk in katekizem: Din (117-—; Š 3*—. Za določene namene: Din 1003-25. Za določene misijone: Din 205- . Za Klaverjevo družbo: Din 25-—. Prispevki podpornikov in udeležencev: Din 77-50. V čast Mar. Ter. Led6chowskl: Din 170-—. Zupni urad Železniki Din 40- za kruh sv. Antona; Iv. Zupan, Kuplenik, Din 20-- za kruh sv. Antona; Sim. Ažman, Zg. Gorjo Dm 50-— za afr. misijone. Tisočkrat »Bog povrni" vsem blagim dobrotnikom! Del pokopališča v inisijonu Katonda. Brstje, cvetje in cvetke iz Afrike. 1'iše sestra Engelberta. Na Vernih duš dan hiti staro in mlado na pokopališče na grobove svojih dragih, da tam molijo in jokajo. Sivi temni oblaki vise n» nobu, kot da nebo samo žaluje in joka nad številnimi pokopališči in mrtveci, ali pa tudi nad mnogimi izmed živih, ki kleče na grobeh in morebiti že nosijo smrtno želo v svojih prsih. Veter se igra z vejami vrb žalujk in ječi, kakor da ima sočutje z žalojočimi ljudmi. Ovenelo listje se vsipa na grobove. Res britek dan je to! Pač noben dan v letu ne vidi toliko solz ko ta. X. 30 - 6.000 Takega dne sem šla preko velikega pokopališča na neki misijonski postaji v Afriki. Cvetlic je bilo vse polno vseh barv in vonjav, ki so krasile grobe pokojnih črnih kristjanov; kajti november je v Južni Afriki pomladni mesec, ko vse začne brsteti in cveteti. Grem med grobovi. Skoro vse sem poznala, kar jih spi pod to cvetlično odejo. Večinoma so bili dobri ljudje, vneti kristjani. Nekateri teh grobov so mi posebno dragi. Pristopim, ne da bi molila za tiste, ki tu notri pričakujejo vstajenja — ne, ampak priporočam se sama tem blagim dušam, da bi molile za nas, ki še živimo tostransko življenje, polno trudov in težav. Trdno upam, da bodo to storile. Nedaleč drug od drugega sta dva groba, ki sta mi zelo draga. Ob lesenih križih rastejo mogočne solnčnice. Te, ki počivata v grobu, sta bili v življenju tudi kakor solnčnici; kajti odkar sta se izpreobrnili, sta zvesto držali krstno obljubo ter bili v lep zgled mladim in starim kristjanom. To sta bili črni deklici, dve prijateljici, Viktorija in Emerencijana. Obe sta bili krščeni v letih 1892/93 v starosti 16 in 19 let. Mlajša je bila tiha, slabotna deklica, Emerencijana. Starejša je bila velika in zelo močna in debela — lepotica v očeh domačinov — njeno ime je bilo Viktorija. Obe deklici sta bili silno srečni po krstu in tako pobožni, da sta bili vsem drugim v zgled in posne-mo. Viktorija je bila veselega značaja, če tudi je zelo rada molila. Rada se je igrala s šolskimi otroci, nadzorovala male, pela kakor slavček in se šalila z otroci. Emerencijana je bila vedno njena najboljša prijateljica. Obe sta bili sklenili, da se ne bosta nikdar možili in ostali devici iz ljubezni do Jezusa, da bosta vedno v misijonu pomagali misijonarjem in sestram. Zvečer, ko so vsi drugi že šli spat, sta smeli obe prijateljici še ostati v cerkvi. Nepremično sta klečali pred tabernakljem skoro do 10 ure. Potem sta prišli tiho v spalnico in še nekaj časa klečali na postelji in molili. Že ob 3 zjutraj sta vstali, hiteli v cerkev in čakali do prve sv. maše, ki je bila navadno ob 5. Šele potem, ko so vsi drugi že davno zapustili cerkev, sta vstali obe prijateljici od sv#je molitve. Tako sta živeli leto in dan: molili in delali, mir in veselje širili okrog sebe, živeli med seboj kakor dve sestri in služili v misijonu, ne da bi vprašali za kako plačilo. Koliko milosti sta nam izprosili ti dve dobri duši! Kako sta bili vstrajni in potrpežljivi v vseh težavah! Kakor dve visoki solnčnici sta stali pokonci in kljubovali vsakemu zapeljevanju sveta — kajti tudi njiju je vabil svet — in kakor solnčnici sta se ozirali za solncem njih življenja: Gospodom Jezusom! Viktorija, ki je bila velika in močna, je mnogo delala na polju, vrtu in otroški kuhinji. Ob deževnih dneh, ko ni bilo za na polje ali za v vrt, je opravljala ročna dela doma. Znala je plesti lepe preproge iz slame in modelirati umetne vaze, lončke in svečnike iz ilovke. Vse Koleta je bila podobna liliji ..'. te stvari -so se v ognju osušile in jih je potem ena izmed sester lepo pobarvala, da so bile v resnici lepe. — Kako so jokali in tarnali na vsej postaji, ko je Viktorija preminula nenadoma, zadeta od kapi. Emerencijana je bila mnogo slabotnejša in bolehna, zato je oskrbovala več let prostore Marijine?* doma, česar ni znal nihče bolje od nje. Vrata, okna, ml u; klopi so bile vedno lepo osnažene; vsaka stvar je bila na svojem mestu; kajti v tej zadevi je bila Etnerencijana stroga in neizprosna in ni trpela nereda. Šla je jokaje za pogrebom svoje prijateljice in želela, da bi kmalu prišla za njo. Kmalu potem je res umrla in sicer za neko nalezljivo boleznijo, ki je bila izbruhnila na naši postaji. — Kolikokrat sem se že obema priporočala v pomoč, zlasti Viktorija je našemu misijonu pomagala v marsičem. Napotila sem se k drugemu grobu. Grob je nasajen z lilijami, ki jako lepo diše. »Otroško srce bodi čisto ko lilija in jasno ko rosa'" Ta, ki spi tu spodaj, je bila kakor lilija. Koleta ji je bilo ime. Bila je črno-rjava deklica rodu Zulu, uboga, zapuščena sirota. Ko je njena mati na smrt zbolela, so jo prenesli obenem z 2 sirotama v misijon. Želela je umreti tam, kjer je preživela svoja mlada leta, dokler se ni poročila. Njen mož se je ponesrečil in zapustil vdovo in otročiča brez sredstev. Vdova Terezija je zbolela in tudi kmalu umrla na sušici. Koleta in Katarina sta ostali v misijonu, ker nista imali doma. Koleta je v 10. letu zbolela tudi na sušici. Bila je vedno dober otrok, čista in nedolžna. Ko je prejela prvo sv. obhajilo, je ležala med rožami in lilijami: v znak svoje srčne nedolžnosti. Le ena skrb ji je težila srce: kaj bo s sestrico Katarino, ki je bila zelo svojeglavim in se ni hotela pokoriti vodstvu sester. Bilo se je bati, da se to ne bo dobro končalo. Nekega dne je prišlo do prepira. Katarina, ki se je bala kazni, ki jo je zaslužila, je zbežala ponoči iz misijonske hiše. Bolna sestra je bila tega tako žalostna, da se ji je udrla kri in je kmalu po tem umrla. Katarino smo dobili nazaj in je bridko jokala ob mrtvaškem odru svoje drage sestrice. Težavni misijoni. Prelatura v Mozambiku. P. Martin iz Marijine družbe zajemljivo opisuje kako se je katoliška vera udomačila v tej deželi: V maju 1922 sta stopila dva patra čez mejo te dežele vzhodno od jezera Nyassa. To je bilo na željo iz Rima in na predlog portugiške paroplovne družbe. Naselila sta se izprva sredi rodu Meto, v bližini postaje Namutio, 250 km proč od obale indijskega oceana. To je misijon sv. Marije v Namuno, pod varstvom Marije nebeške kraljice in božje zakladničarke. Saj matere ne smeš pozabiti, ako hočeš od Sina kaj doseči. 1926 je bil prvič sv. krst. Krščenih je bilo 60 zamorcev. Danes je kristjanov nad 200. Vsako nedeljo je tu slovesna služba božja. Lahko se reče: Božja služba bo trajala do konca sveta. Decembra 1924 je bila otvorjena druga misijonska postaja severo-vzhodno od prve, na visoki planoti, sredi divjega rodu Nakonde. Ti ljudje ropajo in se tetovirajo. So še mnogo bolj divji od svojih sosedov. Misijon je posvečen Presv. Srcu in zahteva obilno težav, tolažbe pa daje malo ali nič. In vendar se ne more trditi, da bi misijonarji ne bili storili, kar je v njih močeh. Trudili so se v potu svojega obraza ... In uspeh? Dva kristjana in 10 kate-humenov. Temu plemenu zlepa ne prideš do živega. Sovražijo bele ljudi in se upirajo civilizaciji. Vendar imajo tudi svoje lepe lastnosti. Edini so se postavili v bran mohamedanski veri in so trdni ostali imed vseh sosednih rodov. Živijo se namreč od kač, podgan in miši in vsega, kar jim nudi narava; zato niso dovzetni za predpise korana. Upamo, da ni daleč dan, ko bodo radovoljno sprejeli jarem Gospodov. Aprila 1927 smo otvorili tretjo postajo pri Porto Ama-lia, med indijskim oceanom in lepo luko Pembe na nekem polutoku, na čigar rtu leži mesto istega imena. To je glavno mesto vsega okraja Nyassa. O Veliki noči 1929 je 16 mladih ljudi prejelo svetinjo katehumenov, 21. julija pa smo jim pridružili še šest drugih. Konec oktobra bodo zopet nekateri napravili izkušnjo. Stanje je za nas zelo neugodno, kajti skoro vsi so okuženi od muslimanske verske zmote. Smo podaniki prelata iz Mozambika, insgr. Rafaela, frančiškana. Nas je osem duhovnikov in imamo enega brata laika v pomoč. V oktobru prideta še dva patra. Kako radi bi dobili sester za naše tri misijone! Toda ni jih dobiti! Samostanska družba „la Saqesse", ki jo je ustanovil isti ko Družbo Marijino, nima zadosti osobja za vsa novoustanovljena podjetja krščanske ljubezni do bližnjega. Tudi ni nobene kongregacije portugiških samostanskih sester, da bi se tja obrnili za pomoč. Zato prosim Klaverjevo družbo, naj moli v ta namen; kajti še vedno iščemo. Namignil sem že, da so med tukajšne domačine poprej zahajali prekupci sužnjev; zato se je Islam med njimi tako razširil. Težko je pa delo ined ljudstvom, ki je po tej veri precej okuženo. Da bi pridobili žene in z njimi može, nam je treba sester. Ozemlje je silno obsežno. Misijonarji neke druge družbe so se naselili ob jezeru. Želim jim, da bi svoje misijonske postaje kmalu pomnožili; prostora je dovolj zanje in za nas. Najbolj bi potrebovali pri naših treh misijonskih postajah: svečnikov, altarnih križev, mašnih posodic, zvonov za misijone, kapelo in šolo. Tudi perila bi potrebovali vsakih vrst in potem športnih potrebščin, zlasti žog. Prvi škof — zamorec. V nedeljo, 3. avgusta t. 1. je bil posvečen v Rimu v kapeli papeškega etiopskega kolegija (vatikansko mesto) prvi škof zamorec. Posvetitev je vršil Nj. eminenca kardinal Alojz Sincero, tajnik kongregacije orientalske cerkve. Novoposvečeni škof, prvi iz zamorskega rodu, preč. g. Chi-dane Mariam Cassti je bil imenovan za titularnega škofa v Trbari. Rojen je v zamorski vasici Hebo, ki je pripadala poprej Abesiniji, sedaj pa spada k Eritreji. Škofa soposvečevalca sta bila msgr. Zampini, vikar Nj. Svetosti za vatikansko mesto, in msgr. Santini iz kapucinskega reda, pomožni škof v Zami. Prisostvovali so guverner vatikanskega mesta, minister Etijopije pri Kvirinalu in drugi gospodje etjopskega poslanstva, poročnik grof Campello, častnike tijopske vlade, in drugi predstavniki kolonije. Bilo je tudi mnogo očetov-kapucinov kakor tudi članov drugih verskih redov in kongregacij. Novi škof bo imel svoj sedež v Asmari kot ordina-rij katoliškega etiopskega obreda v Eriteriji. Za rešitev najmlajših. Apostolski vikariat Zah. Nigerija. Pismo sestre Sešonde, iz kongregacije N. Lj. Gospe apostolov, Družbi sv. Petra klaverja: Sedaj sprejemamo male otroke v naše zavetišče. V časih žive le par mesecev. Mučno jih je gledati, kako trpijo, kadar so bolni. Je deželni običaj, da ne smejo ži- veti otroci, katerih matere so na porodu umrle ali pa kmalu po porodu; kajti pravijo, da so krivi smrti svojih mater. Ljudje pa ne marajo teh otrok naravnost umoriti, ampak jim dajo količino počasnega strupa ter jih prineso k nam. Mi storimo vse mogoče, da bi jih rešili, toda navadno je prepozno; zato jih takoj krstimo. Tako jih pride mnogo med božje krilatce; nekateri pa ostanejo pri življenju. Dva dečka, ki sta premagala bolezen, sta sedaj prav krepka paglavca. Upamo, da bomo enega vzgojili za duhovnika. Zdaj bomo za te male reveže zidali novo hišo; kajti dosedanja je premajhna in nezdrava. Ker je pa tu vse tako drago in tudi delavce težko dobiti, bo vse skupaj stalo kakih 400 funtov šterlingov. Upamo na Vašo pomoč. Vsi otroci bodo vsak dan za Vas molili; tisti ki so v nebesih, bodo pa tamkaj Vaši priprošnjiki. Pagansivo v Dahome propada. Apostolski vikariat v Dahomeju. Pismo P. Kern-a, misijonarja v Lyonu. Škof Steinmetz, naš apostolski vikar, mi je povedal, da imate pripravljeno neko darilo za katehiste našega okoliša. Lepo se Vam zahvaljujem kot voditelj katehistov. Vas dar bomo uporabili zlasti za dva katehista: eden je star 51 let in ima dva otroka, drugi je še zelo mlad; vzgojili smo ga v seminarju in upam, da bo dober katehist. Oba izvršujeta svoj poklic vneto in nesebično. Imata zelo majhno plačo. Poganski duhovni jima očito in skrivoma nasprotujejo. Boriti se morata zoper stoletne predsodke krivoverstva, zoper lahkomiselnost in lenobo afriškega ljudstva, ki je navajeno, da živi tjavendan, in se zelo nerado navadi na red in disciplino, kot jo zahteva katehist. Imajo pa katehisti, seveda tudi svoje veselje, kakor ga imamo mi. Vselej, kadar pogledam ovoj „Odmev iz Afrike", kjer je naslikan prizor iz nekdanjega suženjstva, mi je v mislih velikanski napredek zadnjega časa, ki ga vsakdo lahko vidi v naši okolici. Baš Anidah, kjer jaz bivam, je bilo nekoč slavno pristanišče za ladje s sužnji, kjer se je vsako leto izkrcalo na tisoče sužnjev. Čudno je to, da med za- morci ni zapaziti nevolje vsled tega niti nasproti Evropejcem, ki so razširili to sramotno kupčijo, niti proti mulatom, ki so jo pospeševali. Družba sv. Petra Klaverja je ogromno pripomogla, da se je nehala ta kupčija. Zdaj pa je naša naloga, da te narode tudi dušno osvobodimo. Radi delamo za ta namen in se zavedamo tudi odgovornosti. Kolonizacija, ki je nastopila sedaj, bi storila tem narodom lahko mnogo dobrega, a je obenem zelo nevarna, ako svojih moči ne podredi Bogu. Mi moremo z molitvijo in delom izprositi božjega blagoslova na to ubogo afriško zemljo — v prvi vrsti misijonarjem, da jih bo Bog vodil s svojo milostjo, potem pa novim kristjanom, ki jim je težko iztrgati se iz prejšnjih navad, ko so še darovali malikom, in na kar jih spominja tako močno vsa okolica. Tu se bije boj med lučjo in temo. Hvala Bogu, da število tistih, ki se bližajo luči, čimdalje bolj raste! S spoštovanjem se oziram na Vašo pokojno ustanoviteljico in prosim Boga, da bi bila kmalu proglašena za svetnico. Tudi naši kristjani in katehumeni, ki jih podpirate, molijo v isti namen. Pri ljudeh brez prstov. Piše P. Jut/., Zululandija. Gotovo so najbolj ubogi ljudje — gobavci! V Evropi, kjer takih ljudi ni, ne morete razumeti kakšna grozna bolezen je to. Tudi pri vas je mnogo bolezni in gorja po bolnišnicah, vendar toliko groznega trpljenja kot ga je v kakem zavodu za gobavce, tam pri vas ni. Počasi a stalno razjeda ta bolezen telo. Strašna uljesa se napravijo na udih, ki žro v globočino tako dolgo, da udje odpadejo. Obraz se grozno spači. Pri nekaterih na-zunaj nič ne zapaziš, da so žrtev gobave bolezni; zato pa razjeda bolezen toliko bolj v notranščini telesa. Vprašal sem bolnike, ako jih boli? „Oče, neznosne so bolečine!" je bil odgovor. V bolnišnicah pri vas imate zdravila za lajšanje bolečin; za naše gobavce takih zdravil ni. Resda pride zdravnik 2 krat v tednu in tudi nadzornik bolnišnice stori, kar je v njegovih močeh; nimata pa časa, da bi ubožce obiskovala tudi na njih domovih. Ni kapljic zoper bolečine, ni usmiljenke za strežbo. Gobavci so izločeni od človeške družbe do svoje smrti, ako slučajno ne ozdravijo. Že v sv. Pismu beremo o njih usodi. Vendar tudi v to strašno noč svetijo zvezde božjega usmiljenja in ljubezni. O tem vam bom povedal. Velikonočni teden sem zopet enkrat prebil med gobavci. 17 sem jih pripravil za sv. krst in so čakali nanj. Zjutraj zgodaj sem vstopil v zavod. Ko so me moji kristjani zagledali, ko sem jahal skozi vas, so se praznično oblekli in ini sledili do kapele. Jaz sem pripravil oltar za sv. opravilo. Celo mali Jožef s pokvarjeno nogo se je privlekel do kapele. Poprej sem se bil ponudil, da mu prinesem sv. obhajilo na dom, pa je rekel da hoče sam priti v cerkev, ker na tak praznik vendar ne more ostati doma. Seveda je rabil mnogo časa za pot. Nekateri so prinesli palmovih vejic, ki smo jih razobesili po stenah, zato da je dobila tudi kapela svečanostno obleko. Vse sem spovedal in potem pričel obrede za sv. krst. Nad vsakim sem molil cerkvene molitve in eksor-cizme, vsakega sem prekrižal in mazilil s sv. oljem. Cesto sem našel le s težavo zdravo mesto na telesu, kjer sem mogel maziliti; pa nič za to, saj sem po končanih obredih svoje roke desinficiral. Naposled je prišel slovesni treno-tek, ko sem jim vlil krstno vodo na glavo in govoril v Kristusovem imenu: „Hočem, bodi čist!" Kako rad bi bil videl, da bi te besede veljale tudi za njih telesno bolezen. Med sv. mašo so bolniki molili tako glasno n veselo, da si mislil: cerkev je polna zdravih ljudi. Preipričan sem, da so za trenotek vsi pozabili, da so gobavci. Beseda božja, ki so jo pazljivo poslušali, je storila tudi svoje. Pri obhajanju sem videl, kako je bila cerkev natlačena; gotovo jih je bilo nad sto. Potem je sledila posvetitev Jezusovemu Srcu in na to zahvalna pesem. Ostal sem še eno uro pri njih. Sedel sem sredi med njimi in se pogovarjal z njimi. Šalili in smejali smo se. Naposled sem razdelil mednje nekaj daril, kar jih je silno razveselilo. Hipoma pa je veselje zamrlo in hrup vtihnil. Eden je manjkal med njimi, namreč Matevž Sibizi, gobavi njihovi katehist. Pred tednom ga je smrt rešila trpljenja. Spomnili smo se njegove mučne smrti. Trikrat me je bil klical, da bi mu bil prinesel tolažila sv. vere, toda njegov klic ni prodrl do mene; zato je moral umreti nepreviden. Božja pota in nameni so nedoumljivi. Kar imam v oskrbi 170 Št. 11 svoje gobavce, jih je že mnogo umrlo, a nobenega nisem mogel prevideti. Po tako mučnem življenju morajo tudi tako samotno umirati. Kdo bo razumel sklepe božje Previdnosti?! Rekel sem ljudem, da grem blagoslovit Matevžev grob. Takoj so se uvrstili v procesijo in se pojoč pomikali proti pokopališču. »Jesu se ugi nika vena inhliciyo yami" (Jezus, tebi darujem svoje srce!), tako se je glasila pesem. Jaz sem jezdil za njimi. Kako žalostna procesija je šla pred manoj: opotekajoč se in na palice oprti ali naslonjeni drug na drugega so se pomikali ubožčeki dalje, da izkažejo zadnjo čast mrtvemu tovarišu. Deževalo je in pota so bila vlažna in blatna. Na pokopališču so vsi pokleknili brez ozira na blato in vlago. Skupno smo molili za pokojnega katehista. Za slovo so mu zapeli še njegovo najbolj priljubljeno pesem v čast Brezmadežni. Božji Izveličar je bil sam navzoč pri tej priprosti pobožnosti; jaz sem ga nosil na prsih v sv. bostiji za bolnike; kajti četudi je bilo že blizu poldne, sta še dva bolnika čakala na to duhovno okrepčilo. Kristjani so me spremili do njih skupne koče, ki je bila zelo revna, tako da skoro nisem našel prostora, kamor bi položil sv. hostijo. Vzel sem svoj slamnik in Izveličarja položil vanj (bilo je kakor nekdaj v Betlehemu v jaslicah na slamici!) obe bolnici sta z veliko pobožnostjo prejeli sv. popotnico in tako v svojih srcih pripravili Jezusu dostojnejše bivališče. Odšli smo dalje, do druge koče, kajti izmed 17 kr-ščencev jih je moglo le 14 h kapeli. Trije niti na oslih niso mogli več v cerkev; zato sem jih krstil doma. Enemu sem dal ime Kanizij. On ima prvi to imena v tej koloniji. Njegov patron se ga je že usmilil in mu pripravil med tem prostor v nebesih. Seveda — tudi on ni bil previden na zadnjo uro. Sedaj pa mi je bilo odriniti, da pridem o pravem času domov. Poslovil sem se od svojih ljubljencev, ki so mi želeli mnogo blagoslova na pot. Še dolgo sem čul pobožne pesmi, ki so jih peli v koči skupno z novo-krščenci. Res: moji gobavci so najnesrečnejši izmed nesre-čnežev. Pa navzlic temu so srečni ljudje ker se znajo veseliti v Gospodu. Hvala Bogu, da so iznašli sedaj neke vrste olje, s katerim se laliko ozdravi gobava bolezen, ako je šele v začetku in še ni preveč napredovala. Da se ozdravi en .gobavec, je treba približno za 400 Din takega olja. Darove za nakup chanlmvogra — olja, ki je najuspešnejše proti gobavosti, more vsakdo poslati omenjenemu misijonarju potom Družbe sv. Petra Klaverja, Metelkova 1. Apostolsko delo. Apostolsko (-po zgledu apostolov) delo je, ako razširjaš knjige, ki so potrebne za širjenje vere v misijonskih krajih. To delo je tem bolj plodovito, čim večja je med ljudstvom želja po branju, ki prebiva v misijonskih krajih, in čim večja je nevarnost, da bodo krivoverske in nemoralične,« knjige zajele tisto ljudstvo. To pa jo slučaj v afriških krajih, Zato je tolike važnosti delo afriškega tiska, ki ga propagira Družba sv. Petra Klaverja. Veliko je zasluženje tistih, ki pristopijo kot člani k tej prekoristni ustanovi. (Več o tem glej stran 176). Sledečo vrstice so dokaz, kako potrebno je tako delo v misijonskih deželah : „Eden naših misijonarjev piše v proslih urah Zgodbe sv. pisma v jeziku Emakna. Nedavno sem bil v misijonu, kjer deluje ta misijonar in sem videl, da bo v par mesecih delo gotovo. Ker ima Klaverjeva družba namen, da deluje za čast božjo in rešenje duš ubogih zamorcev, Vas prosim, da blagovolite prevzeti natisk te knjige . . . Tre-bulo nam bi tudi male pesmarice." F. Martin C. M. misijonar v Mozambiku. „ Prejeli smo 50 izvodov „Mapuneitso a Eklezia Katolika", za kar se Vam iz srca zahvaljujemo. Našim zamorcem bo knjiga izredno ugajala in bo mnogo koristila. S svojim delom afriškega tiska delujete v kar najbolj apostolskem smislu. Bog daj Vašemu delu blagoslova!" Msgr. Auneau, C. M. apostolski vikar v Shiri. ....... ......... . ... ..... . . ...... . ..... . . „Župnije, kjer se dela in moli za misijone bodo cvetele v krščanski gorečnosti'" life.....C!!.................................................... Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja. Dne 14. septembra smo obhajali god našega nebeškega varuha in zavetnika sv. Petra Klaverja, na sledeči način: v cerkvi sv. Jožefa je bila ob 6. zvečer pridiga, katero je imel preč. o. J. Pristov, D. J. Z navdušenimi besedami je spodbujal navzoče vernike k neutrudnemu delovanju za uboge afriške misijone. Govornik je ob enem razložil delovanje in pomen Družbe sv. Petra Klaverja, ter pokazal na kako lahek in praktičen način lahko vsakdo sodeljuje na spreobračanju naših ubogih črnih bratov. Upamo, da je seme padlo na dobra tla in bo obrodilo obilo sadu. Po pridigi so bile litanije in sv. blagoslov, nato darovanje za uboge afriške misijone, med katerim se je dala v poljub relikvija velikega apostola zamorcev, sv. Petra Klaverja, in se pela njegova himna. Vsem misijonskim prijateljem, ki so obiskali pobožnost in še posebno blagim darovalcem izrekamo tem potom naš „tisočeri Pog povrni!" Uslišane molitve na priprošnjo služabnice božje Mar. Ter. Led6chowske. »Polna hvaležnosti do Marije Terezije Ledochowske izpolnujem svojo obljubo in pošiljam 120 zlatov za odkup dveh zamorckov. Naša 5 letna hčerka je obolela takoj po operaciji slepiča na težki pljučnici. Srce otrokovo je bilo tako slabo, da smo vsak dan pričakovali najtežjega. Prisrčno smo molili k presv. Srcu Jezusovemu, k Materi Božji Helmski in k sv. Tereziki. Vneta podpornica misi-jonov, gna M. G., nam je svetovala, naj se obrnemo na pokojno M. Terezijo Ledochowsko z obljubo, da bomo dali krstiti zamorskega otroka. Z velikim zaupanjem smo opravljali zapovrstjo več devetdnevnic. Svetinjo Marije Terezije je imel otrok ve no pod zglavjem. Nevarno stanje je trajalo zelo dolgo; potem sem pa obljubila da odkupim 2 zamorčka, ako bolnica zopet okreva. Prsno gnojenje je bilo treba spraviti venkaj tako, da se je odstranilo eno rebro. Po tej drugi operaciji je bilo dete vedno slabejše. K vsemu se je pridružila še hripa. Upanja ni bilo več nobenega. Moliti pa nismo nehali. In glej, potoni ko je bila deklica že 3 mesece v bolnici, je prišla letos januarja zdrava in vesela domov in ne čuti več nikakih težav. Zdravnik sam je priznal da je to ozdravljenje čudežno. Mi pa smo pokojni Mariji Tereziji hvaležni za njeno posredovanje." L. v B. „Hvala bodi pokojni M. Tereziji Ledochowski za ozdravljenje želodčnih bolečin pri mojem možu." E. v St. G. »Srčna hvala blagi dobrotnici, da sem na njeno prošnjo dobil delo." A. T. v A. Najprisrčneje se zahvaljujemo služabnic božji Mariji Tereziji Ledochowski za uslišano prošnjo. Obenem pošiljam mal dar za misijone. Zahvala je bila obljubljena." Družina B. J. Rock Sp. Amerika. Opomba uredništva: V polnem soglasju z odloki Urbana VIII. izjavljamo, da vsako posamezno in vse skupaj, kar je zgoraj rečeno o »čudežnem" in podobnem, podvržemo brez pridržka razsodbi svete Cerkve. Oznake, kakor „blažen" in „svet", v kolikor se nanašajo na umrle, o katerih čednostem življenju sv. Cerkev še ni razsodila, nimajo namena, da bi na kak način prehitevale razsodbo apostolske Stolice. Mariji Tereziji se priporočajo: A. S. Mozirje, v neki zelo važni zadevi. — M. G. Golek, in obljubi mesečni dar, če bo uslišana. Za verne duše v vicah. Neki učitelj iz Irske je poslal dar za sv. mašo, ki naj bi se brala v afriških misijonih, in je obenem pisal: »Pošiljam 5 šilingov, ki so jih zbrali otroci v moji šoli za sv. mašo, ki naj se opravi za verne duše v vicah. Tako mislimo napraviti vsak mesec, da bodo otroci zbrali za eno ali več sv. maš za duše v vicah." Afriški misijonarji so zelo hvaležni za mašna darila in često prosijo zanja. Klaverjeva družba ima pravico od kongregacije za širjenje vere, da sprejema darove za sv. maše in jiii odpošilja afriškim misijonarjem. Da pa tak dar res kaj zaleže misijonarju, ne sme biti premajhen; naj bo, če le mogoče, višja svota, kot je doma običajna. — Tudi potom »Mašne zveze za Afriko" moreš pomagati misijonarju in dušam v vicah obenem. Za ude mašne zveze se bere vsako leto 300 sv. maš. Vsak ud plača enkrat za vedno 5 Din, 2 L, 1 Š. S tem denarjem se pomaga afriškim misijonarjem. Vpišeš lahko žive in mrtve, ne da bi žive osebe morale za to vedeti. To je prav primerno sredstvo, ako želiš vpisani osebi izprositi kako posebno milost n. pr. izpreobrnenje. „Ali me ljubiš bolj nego ti=le?" Sam božji Učenik je stavil to vprašanje enemu izmed apostolov, ko mu je izročal višjo službo nego njegovim tovarišem. Isto vprašanje stavimo tudi mi svojim čitateljem danes, ker tudi od njih pričakuje Bog nekaj več nego od drugih. Vsi misijonski prijatelji ljubijo Jezusa; pravzaprav ljubijo misijone zato, ker ljubijo Jezusa, in radi bi videli, da bi se njegovo kraljestvo širilo čim bolj. Nimajo pa vsi enake ljubezni, enakega navdušenja in požrtvovalnosti. Zato vprašanje: „Ali me ljubiš bolj nego drugi?" In ako se bo glasil odgovor: „Da, Gospod, ti veš, da te ljubim", potem vedi dotični, da je izbran od Jezusa za višje apostolsko delovanje. „Bolj kot drugi!" S tem ni rečeno, da bi moral biti nad vsemi drugimi misijonskimi prijatelji; kajti k najvišji stopinji ljubezni in izvanrednemu apostolskemu delu so poklicani le nekateri izbrani. Naše besede veljajo sploh vsem misijonskim prijateljem, ki niso zadovoljni le s tem, da bi prispevali svoj vsakoletni misijonski dar ali včasih storili kaj navadnega za misijone, ampak hočejo storiti več, zato, ker več ljubijo. Vsi katoličani, ki so veseli, da so v pravi veri, želijo da bi tudi drugi bili deležni te dobrote; zato molijo za misijone in jih podpirajo. Ali moreš storiti več, nego drugi, čeprav ne vstopiš v kako misijonsko družbo in ne greš v poganske kraje? Pač! In prav za to nam tukaj gre. Ti moreš posvetiti mi-sijonoin v službo svoje talente in zmožnosti, ki jih imaš morda več nego drugi. In ako to storiš, potem Boga bolj ljubiš, nego drugi. S tem na poseben način razveseliš Jezusa in mu pripelješ več duš, nego drugi z manjšimi talenti. Odreci si nekaj dovoljenih zabav, da tako prihraniš na času in denarju, to daruj potem za misijone in za rešitev neumrljivih duš. Ako čutiš v sebi to požrtvovalno ljubezen, ta „več" in „bolj" — potem piši še danes Družbi sv. Petra Kla-verja v Ljubljano, Metelkova 1, da ti sporoči kaj več, kako moreš postati vnanji član Družbe sv. Petra Klaverja. Kateri misijonski prijatelj ne bi hotel pomagati kriti stroške za tisk Zgodbe sv. pisma v afriškem ksoso—jeziku za misijon očetov Palotincev? Tiskanih bo 4.000 izvodov, stroški približno 30 do 40 tisoč Din. Ako bi se našlo več velikodušnih dobrotnikov, ki bi mogli prispevati večje vsote, pa bi bili stroški deloma kriti in s tem bi pomagali mnogim poganom k sv. veri. V knjigi bo spredaj natisnjena tudi »Molitev za dobrotnike", katero bodo novi kristjani goreče molili za vse tiste blage duše, katere so z darovi pripomogle k temu, da se je mogla natisniti ta knjiga. — Kdor daruje vsoto za 400 izv. Zgodba sv. pisma, dobi, ko bo knjiga natisnjena, en izvod zastonj kot nagrado. Vendar pa sprejema Družba sv. Petra Klaverja vsak, tudi najmanjši dar v ta namem s prisrčnim „Bog plačaj!" !iriitiimifai(fS Dii irtiSh jUHI Hiii