Št. 10.
V Trstu, sabota 26. maja 1877.
Tečaj II.
.Edinost« izhaja vsako drugo tn četrto sabota vs»k«*ga meseca m velja za Trst vse leto gl. 2 kr.— zunaj Trstu po pošti »se leto . 2 „ 40 „	. polu leta , 1 , 20
. , . četrt , , —» 70 Za oznanila, kakor tudi za „poslanice* se plačuje zanavadn-tristopne vr*te:
8 kr. če se tiska 1 krat 7 , , , * 3 krat 6 „ . , * 3
Za veče črke po prostoru.
Poumetn« številke se dobivajo po 7 kr. v tabakarnah v Tr>tu pri posti, pod obokom tik Kalistrove hiše, na Belvederu pri j;, Dertolinu, V okolici: Na Opčiiuiti v l«.'eriji. na Protekn pri g. Gorjupu, v lior-koli pri k- Ani Takim in v Bazovici pri AniTns, v Sk»-dnji pri Fr. Sancin M. Ma^diilmn ">n- J Ježu.
Naročnina in vsa | ismn nnj se pošiljajo uredništvu v Trstu.
Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice.
, V pil inos 11 jo innt1
V TISTEM ČASU.
V tistem času, ko še ni bilo sramotne parižke pogodbe, ktera je Husijo tako vpo-gnola, ko je hotela maščevati štirstoletno turško barbarstvo v Evropi; v tistem času, pravimo, šopirilo se je še po raznih evropskih dvorih, kterim vodja je bil Napoleon III., neko posilno nasprotovanje zoper mogočno Rusijo ; v tistem času, ko je Avstrija v važnem trenotku stvar odločila ter sosed-nej državi Rusiji škodovala, za dve desetine let; posedla Valahijo na veo dobroto, katero jej je Kusija v leta 1849 skazala s tem, da je divje Madžare ugonobila in ohranila habsburško hišo. To pa je bilo le v tistem času, a ta čas je minol in so nikdar več ne povrne. Oni časi so zginoli, ko se je na košček papirja morala mogočna Rusija se svojo krvjo podpisati, da ne bode nikdar več na Turka sla; morala se je podpisati, da ne bode še misliti smela na koristi zatirane raje in vsega Slovanstva. Bili so zares čudni časi, ko so krog oklenenega medveda vse golazni skakale ter mu kožuh pulile misleč, da pride tudi tisti čas, ko bode moral vsled mraza poginoti.
Hudo je bilo velikanu, da so ga prtli-kavci za igračo imeli, toda vpognen, ali ne zmagan trpel in čakal je tistega časa, v katerem mu je osoda velela, naj reče: AŽeni je vsa oblast dana, dajte /Slovanu, kar je slovanskega. Dolgo časa je igrala parižka pogodba v Evropi policijsko rolo, parižka pogodba je bila goba, katera je posesala leta in leta mnogo slovanske krvi, parižka pogodba je bila stena, ktera je odbijala obupne klice uboge raje na Balkanu ; parižka pogodba je sezidala kitajski zid krog Turčije, da bi branil in zaštital na veke barbarska dela. V tistem času pa je zatrobil zatirani Slovan v NeveBinji v trobento svobode in zidovje Jerihe se je začelo posipati; pariž-ka pogodba, katero so v letu 1870 moli oglodali in zopet v tistem Času je mogočna Rusija govorila: Deveti člen ne velja nič več, Crno morje je svobodno in njegovo obrežje je moja vlast. Kakor po nenadnem strelu vse umolkne, tako je na vseh evropskih dvorih izrek starega Gorčakova vzbudil strmenje, vsem diplomatom se je čelo na-grbančilo in zatemnelo, to pa le zopet v tistem Času.
Ko topovi grme in se papirnate pogodbe trgajo; ko se po arhivih vse prekucne, da se še kaj na dan spravi, kar bi oviralo Slovanstvu blagodat: v tistem času se dolgo zadušeni zdihljaji oživljajo, postajajo vulkanična moč ter v upanji boljšega časa prodirajo z nezmagljivo močjo iz zaprtije.
Slovani, ena izmej naj večjih družin na svetu, stavijo svoje upanje najbolj v mogočno Rusijo, dobro zna vsako slovansko pleme izvan Rusije, da bi moralo ščasoma poginiti, ako ne bi sijala severna luč, ki straši volčje napade, na posamezne rodove velike rodbine. Kako je oholi Madžar rogo-vilil na Serbijo, ko je vstaja buknila, do tistegh časa, ko je Turku vojno napovedala i zoper njega vojevala, koval se je naklep, po kterem bodemo takraj Litave plesali; a vse to je bilo le zopet v tistem času; zdaj se jim jo skopa v glavah nekoliko ohladila, ker od severja močna burja vleče, ki je tudi popihala parižko pogodbo z vsem, kar je v njej i na njej bilo, ter jo raztrgala na kosce. Danes stoji severni stric kakor sodnik z mečem in tehtnico v roci, zdaj bode pretehto-val slabo in dobro svojih sovragov in prijateljev, zdaj prihaja čas, ko se bodo razni dvori na prsa trkali, rekoč: Saj nisem tako slabo mislil; zamotalo se je vse, vse se prekucne, kar je nenaravno i krivično, naj se še tako diplomatične trte vijo v rudecih, modrih in bog vedi kakošnjih barvah. Ali je tudi Avstrija mej trepetajočimi, naj sodijo čitatelji; kak zrak veje v Terebesu in kaki žužki pikajo madžarsko kožo, to kaže politični barometer.
Za nami pa se bode pisalo z debilimi črkami : v tistem času ko se je protivilo madžarstvo in nemčnrstvo svobojevanji Slovanov na jugu, ko so se Madžari bratili s Turki, v tistem času ko so ljubljanski Turki in lahoni v Trstu pokladali palmove veje pod noge divjakom, v tistem času je govoril mogočni gospodar dveh delov sveta: Meni je dana vsa oblast, jaz izvršim to, kar ni bilo dano toliko mojim prednikom, ki bi bili radi umrli samo za to, da bi bili dočakali rešenja južnih Slovanov.
Kako bode v tistem Času z Avstrijo, kjer prebiva 18 milijonov Slovanov, kako obliko bode imela, ako uČaka zveršitve, to bo zgodovina kazala v svarilni spomin, po-gnbljivih potov, katere je oblezel penasti grmauski polž, Madžar pa jih pozlatil s pa-
priko in je toliko v Reč nakopičil, da se pri državnih kolovodjih vsaka jed le s to vonjavo j6. To je bilo v tistem času, poreče Slovan, ko so nam se usta mašila, ko so se uredniki op ozicijonalnih časnikov preganjali in zapirali; v tistem času, ko so po uradih nas z nemško kulturo oblivali in pozdravljali : turne tr Kraner; učitelji, kar jih je bilo z ljubeznijo narodu udanih, bili so pod ar-govim vladnim očesom, v tistem času, ko so bili ptnji jeziki po višjih šolah obligatni, le slovenščina ne, to se je godilo v tintom času, spominjal se bode narod, prebirajo zgodovino, ko so se premestovali uradniki in profesorji brez uzroka.
To jim bode služilo v svarilen spomin, da se bode narod znal privandranim ptnjcem od vseh vetrov zemlje bolje ustavljati, ne bode jim več ničesa zaupal, ničesa pomagal, ampak govoril I »ode: To se je godilo le v tistem času, ko je grmanska, madžaronska in lahonska pšenica cvetla pod pokroviteljstvom privilegiranih kruhoborcev, zdaj pa smo gospodje mi in v naši hiši ne bodo gospodarili ptnji odpadki; popravili smo, kar so naši pradedi zakrivili v mukah in težavah, to ho bodo godilo zopet o tistem rasu, kteri bo Slovan imenoval: Zlati Čas.
M1RID1TJE.
I.
V zadnjem času se je mnogo pisalo o hrabrih Miriditih, tudi mi smo v 2. št. našega lista nekoliko o njih poročali; daucs pa hočemo občinstvo seznaniti obširneje s tem gorskim narodom, da . se bodemo Slovani mej sabo bolj poznali, k<r prihodnost kaže, da ne bodemo nikdar več tako razkosani in ločeni drug od druzega plemena ; čas ni daleč, ko se vsi mej saboj začnemo natanjč-neje spoznavati. Da bi Miriditje umeli čitati, čudili bi se, da se toliko neresničnega o njib piše, ker niso nikdar bili podvrženi sultanu, ampak imeli so vedno popolno avtonomijo. Albanija meji z Dalmacijo, od Laske jo loči jadrijanska ožina, ali vendar se ni do današnje osvobojalue dobe ničesa znalo o Miriditih, bili so neznano ljudstvo vsej Evropi, če tudi je imela v morskih Itikah Miriditskega obrežja dotiko ž njimi. Male ladije so vsako leto jim uvažale iz Trsta. Benetek in Pulja riž sukno, bombaževino ia
druge reči, nazaj pa so nalagali bročilni let, kože, želve in druge reči; vselej so mornarji hiteli, da so prej iz samotnih krajev odjadrali. Kedki so bili oni, ki so v Skadar prišli, noben ni nikdar popotoval v notranjo deželo, ker ni bilo ni potov ni cest. Kristijani obeh verozakonov bo se kakor mej divjo zverino čutili, ker so imeli za svoje gospodarje Mahomedance barbarje.
Jedva 20 let je, kar so v Skadru kon-suli raznih vlad, turška vlada ni imela v tamošnjih krajih nikdar upliva, ustaje za ustajami so vskipevale, in še danes nosi tri četrtine Skadra znamenje hude razvaline.
Albanija je začela biti od krimejske vojne vedno bolj znana, Angleži, Francosi in Italijani so počeli hoditi iz radovednosti tija, uli tnalo jih je bilo, ki bi se bili potrudili na gorovje k Miriditom po cesti skoz sotesko Puka, ki je edina, ako se sme tako zvati, ki drži v Prizren. Panes se vže mnogo naobraženih Miriditov trgovcev nahaja v Skadru, Trstu, Benetkah, na Dunaji in v Carjigradu, nekteri taki žive tudi v svoji deželi.
Pravi Miriditje stanujejo na iztočnej struni Skadra mej belo Drino, katera teče v jadransko morje, na drugej strani mej črno Drino, katera teče v jezero tik Okride.
Kedor hoče znati njih zgodovino, mora citati popotno knjigo gospoda Hahna. Oni so bili popi albaneški, podložni Gegoiu, njih ime izvira iz, lepi in dobri dan, beseda mir v albaneškem jeziku pomenja oboje. Staro ustmeno poročilo, katero se še zdaj mej njim nahaja, pravi, da to ime izvira od nesrečne bitve na Kosovcm polji, v katerej so se Albanezi bili v vrstah turške vojno. Pripoveduje se namreč, da je Murad, predno je umrl, rekel albaneškim svojim bojnikom: to je lep dan in pozdrav sultanov je bil od onega časa njih častno ime. Mej iztočnimi narodi so edini Miriditje ohranili svoj grb, namreč na modrem nebu izhajajoče solnce.
Od sultana Murata 400 let sem, so oni ohranili in branili vedno svojo avtonomijo, katero jim je Turčija tudi pripozna-vala do sedanjega časa, predno je njih kneza v Carjigrad zvabila in ujetega držala, ali dan danes jim hoče vse te pravice odvzeti.
Miriditje niso nikdar plačevali sultanu tributa, vlada jim je vsako leto še obilo koruze v njih gore darovala in kadar so prišli njih vojvodi. pozdravit v Skadar novega pašo, dobil je vsak novo rudeuo kapo in denar, ter je obedoval pri mizi do-šlega namestnika. Kadar je bila vojna, dali so Miriditje en batalijon vojnikov, oni so bili edini kristijani v lurškej armadi, vsaka hiša je morala dati enega oboroženega bojnika, kteri je dobil od turške vlade strelivo, hlebec kruha in groš na dan. Miriditski batalijon ni bil uvrščen mej turško armado, bil je samostalen pod svojim kapetanom, kateri je bil vedno miriditski knez. Vsak mož je ostal v vojni 6 mesecev, potem je šel domu in ga je namestil drug.
Miriditje so bili vedno udani sultanu in vlada je vedno cenila njih udanost in hrabrost: Miriditov je nekoliko več, nego
Evropa misli. Kadar se je vsa Evropa tresla pred muzelmansko silo, bili so oni vedno nepremakljivi v Albaniji, in kolikorkrat so Turci v Skadru kristijane napadli in morili, vselej so bili Miriditje, ki so privreli z gor ter hipoma udušili turški napad. Bali so se v Skadru vedno Miriditov ter jih čislali i
strmeli o njihovej hrabrosti.
---
Dopisi,
Z Reke 15. maja.
(Nadvojvoda Albreht na Reki.) V soboto dne 12 maja ob devetih zvečer je prispel na Reko nadvojvoda Albreht, spremljan od fern. Mollinarja, velikega župana Fedroezia in drugih odličnih osob. Sprejeli so ga na kolodvoru : nadvojvoda Karol Štefan, governer, municipalna deputacija, profesorski zbor itd. V ostalem je bil sprejem od strani občinstva tu na Keki precej mrzel; kdor ve, kako se magjarski časopisi o nadvojvodi Albrehtu — prvem avstrijskem vojaku in prijatelju Slovanov — in o njegovem potovanji pisali, ne bo se temu čudil. Saj se uže poznamo! Bakljado, katero so hoteli okoličani nadvojvodi Albrehtu na čast napraviti, je slavni magistrat reški (magjarski) prepovedal. Na hrvatskej zemlji pako bil je bližnji Sušak sijajno razsvetljen, na županovej hiši je bil krasen slavolok z napisom: Živio zaštitnik Slavenstva/, povsod so vihrale narodne zastave. V nedeljo je sprejel visoki gost okoliške deputacije, ter jih popraseval o napredku narodnega šolstva, o napredku narodne ideje sploh ; nadalje je obiskal tukajšno fabriko za torpede, ter se o njenem delovanji jako pohvalno izrekel. V ponedeljek jutro se je odpeljal preko Ljubljane na Dunaj nazaj.
C.
Z Vrdele 16. maja.
V zadnjem dopisu sem obečal nade-Ijevati o prepiru moralnega vedenja magi-stratovcev pri banketu, ko je bil vmeščen nov g. župnik, ker so pa narodnjaki uže popolnem prepričani, kakovi so sovražniki našega naroda in vere, zato bi bilo škoda prostora listu tratiti.
Le toliko omenjam, da je bil dopis popolnem resničen in iz čistega namena v svarilo in poduk magistratovcev, ne pa komu v razžaljenje pisan, ker magistratovci se tudi pri gostoljubnosti zdrzevajo našemu narodu nasprotovati.
Ker se še od banketov višjih osob javno piše in se nespodobnosti grajajo, zato je bilo potrebno tudi o tem omeniti, kako nasi nasprotniki pri vseh prilikah naš narod in vero črtijo.
Vrli naši poslanci naj tudi pri takih prilikah svojim slugam magistratnim uradnikom usta zamaše v čast in korist našega naroda.
V., rodoljub.
V Postojni dne 21. maja.
Nikdo ne more tajiti, da je Postojna prijazno mestice, Če prav ima nemškutar-skega dekana; lega je lepa, še lepše podzemeljski kapniki, ki privabijo na tisoče ptujcev vsako leto; pred nekaj leti sem grajal županstvo, ker ni okrog vode za snažnost skrbelo, zdaj je bolje, ali še ni vse v redu, pa upamo, da županija vže vse počasi naredi. Napisi pred prodajalnieami so v ljubeznjivej nemščini, vzrok utegne biti ta, da mu rado v hišo ne trešči, kdor ima tablo na hiši: llandlung i. t. d.; ali morda mu nij treba strehe popravljati, ker jo nem-čurski blagoslov varuje. Dve slovenski zastavi ste bile izobešeni, ena pri g. Inocenti druga pri gostilni mesto Reka. Vdeležilo se je več tisoč ptujcev, tu se je videl hrabri Črnogorec, daljni Španjol in Anglež, Francoz in naš brat Rus ; bili so vsi evropejski narodi, cenili so ljudstva nad 8000. V jami je bila velika gnječa, Slovenec je imel to prednost, da se mu ni ničesa prepovedovalo, smel je kaditi, kapnike lomiti vžival je naj večjo prostost, kajti jamsko oskrbništvo čisla Slovence tako, da se mu zdi, da njim ni treba ni pojasnila ni plakatov po jami, da so vsemogočni in vsevedoči. Le Neince in Italijane je podučevalo Grottenvervvaltung s temnimi transparenti, da se še brati ni moglo, kaj je. Slavno podzemeljsko oskrb-ništvo! dovoljujem si vprašati: Ali ni prav Slovencem, katerih je najmanj polovica iz-mej vseh obiskovalcev, ako se za njihov denar, kakor drugim, napravijo napisi, kaj to ali ono pomenja ? Ali je nemčursko oskrbnistvo uže tako od nemških sršenov snedeno, da mu raste nemški greben in italijanska oholost? Zakaj ne bi se na slovenski zemlji čast našega naroda pripozna-vala? Županstvo bi moralo to vendar enkrat vže rešiti, vsako leto se slišijo pritožbe od strani slovanskih obiskovalcev. Neki brhki Hrvat je hndo zabavljal nad švabščino v jami. Postojnski grb je najlepši, kar jih imajo županije po deželi, v trobojnih barvah, ali drugače je z narodnostjo. Jamskemu oskrbnistvu bi se moralo zaukazati, da mora tem pritožbam v okom priti in spoštovati ravnopravnost. Nemškutarski senat pa naj gre na Turško mej ondotne smeti.
V Logatcu 22. maja.
Ko idem iz logaške postaje, pridem do stebra, okrašenega s trobojnimi zastavami, s cesarskim i slovenskim grbom i napisom : Dobro dosel i slava slava. Radoveden, komu je namenjena ta slovesnost, po-prašam v prvi krčmi, krčmar mi pove, da novemu ces. kr. okrajnemu slavarju. Idem dalje, dospem do drugega stebra v zgornjem Logatcu. Pa kak razloček; na tem je bil nemški napis: Will kommen; da nisem videl, ne bil bi vrjel, pa mislil sem si: kaj takega je le v Logalcu mogoče.
Ker sem naletel na znanca, povedal mi je še dosti čudnih reči: kako seje pogorel-cem miloščina delila, kako se je tudi veliko miloščine pozgubilo, da še zdaj ne morejo
računa položiti, koliko te je nje nabralo, i zakaj je moral prejšnji ces. kr. okr. glavar tako naglo iz službe.
Prihodnjič Vam kaj več naznanim. (Poročajte nam večkrat kaj. Ur.)
Narodni postopač.
Iz Barkovelj 23. maja.
BinkoŠtni ponedeljek sem tudi jaz se vdeležil slovesnosti stare cerkvice sv. Ivana na Vrdeli.
Slovesnost je bila prav lepa, in ogromno ljudstva je bilo, tudi iz druzih far so prišli staro cerkev častit.
Cerkvica je res prav lepa in novi zvonik jako lepo narejen; slišal sem, da je načrt naredil in vse delo nadzoroval iz čiste ljubezni do cerkve in faranov ondešnji cer« kvenik (mežnar) ki je kamnosek umetnih del, kakor priča njegovo delo novi altar M. B. v farni cerkvi.
Tisti gospod, ki je dal popraviti omenjeno cerkvico sv. Ivana, nam je bil obljubil na dan sv. treh kraljev leta 1876, ko nas je bil obiskal, ravno ko je bila natlačena naša cerkvica in veliko ljudstva zvunaj pri službi božji, da se on potrudi kar le mogoče, da se naša majhna in tesna cerkvica primerno razširi ali pa, da se na mesto nje druga sezida.
Pisalo se je bilo zanjo poprej uže dvanajst let, a to — zastonj: vse prošnje so bile nevslišane.
Vemo dobro, da je bil imenovani gospod' mož beseda, pisal je temeljito prošnjo, ki se je izročila škofiji, ta jo je namestniji poslala z ugodnem zagovorom. Namestnija jo je uže pred letom magistratu poslala, da jo reši kakor gre.
Pri magistratu pa leži uže leto i dan, dotični vradnik se ni še lotil dela, zato bi bilo dobro, da bi naši možaki v deputaciji se potrudil spodbadat magistratnega referenta, in tudi se poklonili našemu vrlemu gospodu poslancu, da bi on v zboru zastran te reči interpeliral ter tudi ob času pretre-sovanja v zboru to reč kakor zelo potrebno dokazal.
Narodni Barkovljan.
V Barko vljah 23. maja.
čujte, čujte, kaj se godi v Barkovljah! Slavni naš magistrat je prepovedal učiteljem učiti Slovensko petje. Mi prašamo magistrata: Kedo plačuje učitelje, magistrat ali ubogi kmet? Ako nam še to odvzamejo, potem je bolje, da nas žive zakopajo, ker ubogi kmet nema druzega več, nego to, da sliši v cerkvi še kako lepo petje, to je njegovo gledališče, vse njegovo veselje. Jaz mislim, da imamo još možaka, kateri se magistratu po robu postavi. V Barkovljah se premalo brigajo prvi možaki, ali so tudi dobri, nekateri res govore: nič ne opravimo, to se ve da, ako bodemo vsi tako govorili, potem takem nič ne opravimo; ako hočemo kaj doseči, moramo zedinjeni biti,
ker v zlogi je moč, in prav zdaj je čas, sam sem videl in slišal, kako je navdnšen pevski
naš zbor za petje.
----
Politični pregled.
Zdaj biva v Trstu okoli 80 državnih poslancev in trije ministri, minister financ, trgovine in poduka, da preštudirajo tržaške razmere, vzvlasti, kar se tiče svobodne luke. Mej tolikimi zabavami, katere se jim na-pravljajo, bode menda studiranje nekako težko i malozdatno.
Kakor strela z jasnega je zadela Slovence novica, da je kranjski deželni zbor razpuščen zdaj, ko je šestletno dobo dovršil i bi se brez tega bile razpisale nove volitve. To je pri sedanjih okolinostih toliko po-membniše, ker vse kaže, da avstrijska vlada ne bo mirno gledala, kako se bodo tepli Rusi in Turci, ampak da v kratkem času zasede Bosno i Hercegovino. Pripoveduje se celo, i to iz virov, kateri so navadno zanesljivi, da se napravi iz Serbije, Bosne i Hercegovine avstrijska „secnndo genitura" (drug vladarski rod). Na Dunaji je bil pretekli teden velik zbor pod cesarjevim prvo-sedstvom, v katerem se je baje to sklenolo.
Rusi doslej srečno vojujejo zoper Turke. V Aziji so vzeli Turkom 17. t. m. imenitno trdnjavo Ardahan. Zidovje so zrušili z velicimi topovi, ter potem z naskokom vzeli trdnjavo, v katerej so Turci popustili 82 topov, mej njimi več Krupovih, i mnogo živež« i streliva; na to so obkolili najvažnejšo trdnjavo Kars, glavna njihova moč pa proti glavnemu mestu Ercerumu podi Muktar pašo, ki se ne upa ustavljati.
Turki so sicer z morja požgali Rusom Suhum Kale i posamezne naselbine na morskem pobrežji, ali to nema nobene vojne pomembe i samim Turkom nij v nikako korist.
V Evropi stoje uže močne ruske čete po vsej dolgosti spodnje Donave od Kala-fata do Ornega morja. Iz Vidna so se uže vsi prebivalci izselili, ker ga Rusi iz Kala-fata bombardirajo. Po vsej Dobruči stoje uže Rusi i mali, Rusom ugodni boji, bijo se uže vsak dan. Ne bode več dolgo, ko Rusi z veliko močjo udarijo čez Donavo i primejo z raznih strani turško vojsko, da jej bode gorje !
Zadnje novice poročajo, da Rusi uže bombardirajo trdnjavo Kars i tudi Ercerum, i da Kars skoro vzemo.
Rumunija se je izrekla za samostojno ter je Turkom napovedala vojno; Serbija ne more ostati za Rumunijo, tudi ona mora enako storiti, ali pa poginoti, i skoro gotovo je, da Rusi sami planejo skoz Serbijo Turkom za hrbet. Tudi grška se pripravlja na vojno zoper Turke.
To je začetek velikanskega dela, začetek svobode naših kriščanskih bratov na
jugu, začetek slovanske dobe.
--_
m % w	i
Beseda na Kalcu za Vilharjev spominek.
Zagorski zvonovi prav milo pojo, tako je premišljeval ganjen vsak Vilherjev čeiti-telj, ko se je od sv. Petra v prijetno dolino peljal. Starodavni snežnik je še sivo svojo glavo kazal zagorskej dolini, to da ne tako veselo, kakor poprej, ko je slavni Miroslav navduševal narod. Na prijaznem griču tik Knežaka krije gomila pesnika, ki je žrtvoval blago in drago za narod. Zagorci so poskrbeli ter poslali vozove na postajo v sv. Peter za Slavčka in druge goste iz Trsta. Prijazna vas Zagorje in njeni prebivalci spričujejo, da je pokojni Miroslav iz prostega nevednega kmeta naredil zavedenega Slovenca in zvestega narodnjaka. Opoludne so se razkropili Slavček in drugi gostje na obed, po obedu so se sprehajali po vasi, ogledali prijazno cerkev, v kateri so se mili glasovi zagorakih pevkinj razlegali. Beseda je bila jako pozno naznanjena, začeli so dohajati od blizu in daleč počasi počasi peš in z vozmi, ali pri vsem tem je bilo le pičlo število Vilharjevih čestiteljev, kar dokazuje mrzloto, ki vlada še vedno mej narodom. Vilharjev grad je bil od znotraj primerno okra šen, po stenah so vesele podobe raznih slovanskih zašluženih mož in napisi v raznih izrekih, nad odrom pa je bilo brati: V spomin Miroslavu. Predno se jo beseda začela, prečita g. učitelj Legat brzojav iz Lju bljane od uradnikov banke Slavije, ki je bil navdušeno sprejet, točke programa so se vršile z veliko pohvalo. G. Viktor Do-lenec je govoril o pokojnem pesniku z je-dernato besedo, naslikal je vspeh njegovega truda, razložil namen besede, da se postavi spominek, zraven pa povdarjal, da bi bil najlepši spominek ta, da bi vsi Slovenci goreli za svoj narod, da bi se predramili in zbudili, ker njegove pesmi so bile proroške pesmi, v kterih je kazal za več let naprej boljšo prihodnost Slovanom. Burni živio-klici in ploskanje je bila zihvala g. govorniku. Slavec si je pridobil veliko simpatij tudi izvan Goriške, in ni bil zastonj napis v dvorani: Najlepše „Slavecu žvrgoli, kamor koli prileti. Deklamacija žene Rakovskijeve je ganila vsacega, glasi se;
Kjer njive in travnike Pivka zaliva, In v čudne podzemeljske hrame bobni, Skalovje kjer goram vrhove pokriva, Mej skalami burja studena šumi.
Kjer Pivčanov rod korenjaški prebiva, V nadlogah utrjen je mirni terpin! Tu Miroslav slavni pod zemljo počiva, Miroslav — zvesti Slovenije sin.
S peresom se trudil za Slave sinove, Um bistri in srce posvetil jim v dar. Bogastva žrtval jim s vitle darove, Položil je vse na domovja altar.
pesmice pesnik presrčne je peval, In strunic jih spremljal je sreberni glas, Da srca čuteča je ž njimi ogreval, Razjasnil marskteri je tužni obraz.
Zdaj lunica mila na grob mu že sija,
Zagorski zvonovi premilo pojo, Mn p tiri o krilatih doni melodija, Ki letajo s polja pod sinje nebo.
Kaj mara, da pustil ni srebra, zlata, Postavil si v srcih je naših spomin, Zaprta nad Tabo so grobna vrata, Al zabil ne bo Te Slovenije sin.
Deklamacija se je morala ponavljati, isto tako samospev žene Cucek, ki je pela odlomke i z operete Jamska Ivanka, spremljal jo je g. I. Lovrenčič iz Postojne s kitaro prav dobro. Po besedi je bila tombola in ples, mej tem pa se je v spodnjih prostorih grada zbrala vesela družba, vršile so se razne napitnice in govori, „Slavec" pod vodstvom svojega generala je vpletal s pesmi prijetno melodijo v veselico. Kraj veselja in žalosti so zapuščali čestilca Miroslava, ko je petelin oznanoval dan. Da je beseda lepo osnovana bila, skrbel je poseben odbor. Zagorje nam ostane v vednem spominu.
----•D0G»---
Domače stvari.
*	Avstrijski Lloyd je sklenol, da se sa rusko in turško armado orožje, živež in druge k vojni pripadajoče stvari (kon-troband) ne sme na njegovih ladijah pre-važevati več, ker bi s tem utegnola dražba kak parnik zgubiti. Prav to društvo je od 1. januarja do 1. februarja za vožnjo prejelo 1 milijon 133 tisoč 203 gl.
*	Statistika. V Trstu je bilo meseca aprila rojenih 466, 236 moškega in 230 ženskega spola, od teh 390 zakonskih. Zakonov je bilo 61 sklenrnih, 58 verskih, 3 civilni. Umrlo jih je 327, mej temi 174 moških in 153 ženskih. Največjih je umrlo 16 in najmanj 5 na dan. Volov se je pobilo 1164, krav 172, biki 3, telet 2082, drobnice 7318.
*	Vrli narodnjak, pomorski kapetan in nekdanji častnik cesarja Maksimiljana v Mesiki, g. T. Tiralioschi, izdal je knjigo Dela na brodovjih v raznih slučajih v laškem jeziku za učence mornarstva. Priporočamo to knjigo vsem, ki se navtike uče,
4> Nesrečni prazniki. Šli so iz Trsta trije študentje na Nanos, eden iz mej teh je bil tako nesrečen, da je padel v prepad in se ubil. Mrtvega so prinesli v Razdrto.
*	Nek pijanec je padel iz ključa sv. Karola v morje, neka straža in en okoličan sta še živega na suho potegnola.
° Bilikostni prazniki so bili za tatove ko nalašč, uže vse leto se ni toliko tat-tvine zgodilo, pri lepem dnevu so po ulicah ptujcem kradli iz žepa ure in verižice, denar, dežnike in kar se je dalo odnesti. Ptuj-ci, ki ne poznajo Trsta, navadijo se v petih minutah, da inora človek bolj na sebe gledati, nego okrog sebe, če ne ukrali bi še kost iz noge, ako bi kaj veljala, zaprli so jih te praznike nad 100, pokradeno je bilo iz stanovanj, magazinov in stacun na več krajih. Zdaj ko je Giskra v Trstu, (>og ve, ako mu česa ne zmanjka, morda kak izvrsten zmikavt pokaže, da v Trstu tudi umetnost cvete.
*	Binkoštne praznike je bilo vse polno ptujcev iz raznih dežel v Trstu, ki so šli in prišli iz Benedk in z Dunaja.
" Ullirl je na ulici nek Istran, straže so priskočile ter v bolnico prepeljale mrtvega.
" Železniški delale«', ki je vže več časa bolehal, umrl je pri delu, bil je v mrtvaške kapelico k sv. Juštu prenesen.
w Z revolverjem je ubil nek mladenič drugega v neki žganjariji v šali ter vrgel revolver za prodajalno klop in ubeg-uol ; ujeli so ga kmalu ; oba sta bila Kranjca, prvi iz Postojne, drugi iz Senožeč.
° Sovražniki pogreba. Par vpreže-nih volov, ki sta na nekem trgu brez varuha stala, planeta proti pogrebcem, ki so spremljali nekega gospoda, pa dve straži in neki okoličan sta ju hipoma ustavila, dru-gači bi bila nesreča velika.
" Navadno rokodelstvo. V neko hišo pride tat v obleki ključarja in veli gospej, da je gospod ukazal ključavnice popraviti zarad tatov, gospa pusti capina v hišo, ta tu in tam malo potolče in potem
gre. Ko pa za nekaj Časa gospa malo po omarah pogleda, vidi, da je ukradena.
*	Radostno potovanje. Parnik iz
Dalmacije je prinesel 21 hudodelnikov, ki so šli na več let v ječo v Koper. Ogromno Število ljudstva jili je spremljalo do drugega parnika, da jih popelje v Koper; bili so moški vsake starosti.
*	Dve mladi zaljubljeni in desetak. Dve mladi deklici ste se sprle zarad ljubosumnosti ter se hudo za lase nlekle, ena je imela v robcu kamen zavezan ter udrihala po drugi, da je kri na vse kraje škropila, da ne bi bil prišel nek desetak, ki jih je narazen zmetal, bile bi se pobile. Straža jih je potem odpeljala v luknjo.
9 Mlado 18 letno dekle je skočilo v morje, pa so se živo iz vode izvlekli.
° Mrtvo truplo nepoznanega moškega so iz morja izvlekli ter ga v mrtvaško kapelico spravili.
*	Nevrejetna bratovščina. Nek finan-cer iz Prošeka, ki je bil pijan in je na ulici z sabljo okrog mahal, bil je od policije ugrabljen in v tamnico peljan, to vidi nek tihotapec, priskoči ter hoče financarja rešiti, pa ugrabili so tudi njega.
---
Razne stvari.
*	Tat v železničnem vozu. Te dni
se je pripetilo mej Trbižem in Vidmom na Laškem, da je nek človek v voz stopil, ko je vlak vže hitro tekel, precej za njim pride drug gospod in sede v isti voz, ter začne prejšnjega s pestmi neusmiljeno ob-delavati imenovaje ga tatu.
Tat se ni upal braniti, v strahu odpre vrata in hajdi po vozu na mesto kondnkter-jevo, drugi gospod za njim ter tatu vea čas pretepa. Mej tem se pripelje vlak v Trbiž. Prij« li so precej tatu, pa ko ga preiskujejo, ne najdejo listnice pri njem, pač pa denarja več tisoč, ki ga ja ukral, in ruski popotni list.
Smešnica.
Nek kmet tržaške okolice pravi: Zdaj ko je zopet Turek „ven uraril" treba bi bilo dolgih pušk, da bi več Turkov na enkrat ubila, ti kratki pihalniki niso za nič, samo enega naenkrat ubije. Bolje bi bilo, da bi vsak imel 7 sežnjev dolgo pušo, da bi lahko nabil vanjo štiri funte praha, pa perišče krogel, ko bi do Turkov prišel, upalil bi jo in na okrog mahnol: r r r r r i vso četo bi naenkrat ubil. Kmet ima tudi dobre misli.
Opomin.
Vsi oni naročniki, kteri še niso za prvo Četrt leta plačali, naj se požurijo s plačilom, ker mi ne.moremo žrtvovati, nas list mnogo stane, nekteri so še za lansko leto na dolgu, te opominjamo še enkrat, potem pa jih javno razglasimo.
Opravniatoo.
* Državni poslanci, kolikor jih je došlo v Trst, bili so slovesno sprejeti, to da tržaških razmer ne bodo mogli študirati v spremstvu visokih osob, ni vse zlato kar se sveti.
" Kranjski deželni zbor ja razpuščen nenadoma, da je vitez briških volitev Ve-stenek v tem vpleten, to vže vrabci na strehi vedo. Tržaški Slovenci poživljamo sosedne brate, da neumorno, zložno v volilnem boji delajo. Ne poslušajte nemčurjev in pritepenih ptujcev, volite domače zastopnike in ne onih, katere vam po beričih in uradnikih usiljujejo, ozrite se nazaj na volitve kupčijske zbornice. Slovenci! to je sveta stvar, vsi narodi gledajo na vas. Ne vdajte se!
n Iz morja so izvlekli mrtvega čevljarja J. Batičj, kako je v votfo prišel, to se ne zna.
" Magistrat je v laško morje plunil,
zdaj izstopi in poplavi vso slovensko okolico, tako si on misli, ker je učiteljem po okolici prepovedal slovensko petje učiti. Barkovljani, ali ste možje? ako ste, pokažite ultralahonskemu magistratu, kteri vaše denarje je in proč meče, da za vase novce, ktere vi plačujete, hočete imeti tudi to, kar vam gre, zberite se vsi odlični možje ter idite v počeno kolibo in tirjajte, naj magistrat takoj prepoved prekliče, ako ne, obrnite se dalje na namestništvo. Ali vi morda zato učitelja plačujete, da vam vaše otroke polaščuje, ali zato, da jih uči in izobražuje? Petje je naj lepša stvar vsacega naroda, petje blaži duh in vžiga narodne čute pri najtrjeni nasprotniku, toraj Barkovljani, hočemo videti, ali ste možaki in kako se bodete vedli.
" Tržaški magistrat je meseca mar cija za dac potegnol 176 tisoč 784 gl.
Lastnikizdatelj in odgovorni urednik Ivan Dolinar.
Tiak avstrijskega Llojdi.