Za poduk in kratek čas. Spoinini ix jutrovili dcžcl. Piše F. S. Šegula. (Dalje.) Popolniki navadno popisiijejo (čilal sem čez 20 takili potopi.sov) le tuleče drviše, kojc so videli v slari Kabiri v njih borni moskeji. Sreča mi jo bila mila, da sem našel drvišc raznih obrcdov tu kakor k skupni predstavi združcne. Kcr je nioski.ja razven dvcb prižnic brez sLolov, bander in drugega cerkvcnega orodja, iinajo proslora dovolj. Pri vbodu kraj Mebinod-Alijevega groba opaziin na.jprej inoleče drviše, ki mirno na z dragiini proprogaini pogrnjenem llaku sedijo in pobožno iz al-korana niolijo. So to easlilljivo bclolase glave. Nikdo se ne zmeni za nje. Proli siedini ste dvc truiiii, bi rckel, kimajočib drvišev. Vsaka trunia ima svojega šejka (predstojnika), ki s palieo o.b drvo takt vdarja, drugi pa iz prva scdijo, uslanejo, sedejo, skačejo, kimajo in izgovarjajo besede: ra/.umel seni le »alab« (Bog). Še bolj divjajo zvijajoči so drviši in popevajoči. Njib beseda je »niah-mud«. Tolo strašno na desno in na levo zvijajo, glavo na vratu lako sučejo, da je groza. Vse grc v urnem taklu, ki ga dajc šejk, njeinu nasproti v sredini kroga pevala dva, oči se divje svetijo, na čelo slopa krvavi znoj, bele pene silijo iz usl. Eden pade v omedlevico, kakor božjasten. To je sedaj veliki svetnik! Pravoverniki pribiLijo, ga manejo, .?ejk sc skloni čez-nj in mu nekaj v ulio zmrmra. Pa liitro je zopct omedleli na nogab, na novo se zaene »pobožnosl<, »mah-mud, mah-mud« globoko iz prsij doni. Le pri leli sem videl dečke, in sicer četiri, ki so bili od zvijanja žo čisto bre/.zavestni. Najhuji so pa oni, ki je imenujejo t u 1 e č e d r v i š e. Njib i. k jo: rla ilaba ill' alah, mabomod rasiil aleh". (- U — U — U —') Ni boga razven Boga, Mahomed prerok Boga! Bilo jc kakili 40 v polukrogu. Šejk sedi mirno v sredini in cnako »anlifonam v brcvirju« peva začelek sure zaznamenjaje začetek in konec pobožnib vaj. Trije bobnjaei in dva z bronastimi skledicami začnejo svirati strašansko godbo, drvisi začnejo pa v taktu gori navcdene besede izgovarjali, telo nazaj, naprej nietajc. Ziniraj bilreje bobnarji udarjajo, zmiraj divjiši jc krik, h . . . li . . . le še se sliši iz globočine prs Glava se do kolen pripogiba, dolgi lasi se vzadej dotikajo tal; »ja-hu« (oh, On!) sikne šejk, »bu-u-u« zakričijo drviši in »zikr« (pobožnost) je koneana. Ali ne traja dolgo in iz nova zaeenjajo bobnarji, na novo zaeno se divje bogočaslje. Prsa hliptajo, usta se na široko odpirajo, polnijo s penami, daleč očesa izslopajo — to ni veO painetnega človeka podoba! Brezzavestni pado ta in oni. Ja-bu, ja-bu doni od vseh strani, vse blagruje novega svetnika. Božjast pri drvišili ni redka. Saj je znano, da je tudi Mohamed veliki prerok božji bil epileptičen. Božjast je tedaj znamenje velike svelosli, kakor se ludi ljudje, ki so jim meša, kot svetniki rastijo. Ne daleč od lulečib vrteli so sc v krogu po njib laktu in godbi ludi plesajoči drviši. To so bile zaniniive postave. Njili niladi, bledi, od velikega posta upadli, a plemeiiili obrazi so ini ugajali, bela dolga obleka njiin je dobro prislajala. 0, lo bi bili pri nas ttidi sveli menibi! Sukali so se po m.alnn, slovesiio, z razproslrtimi rokaini, dcsnico navzgor, leviro navzdol, z glavo na slran položeno. V.se to ima svej ski ivnoslni poinen. Nagnjena glava znači ponižno.sl, zapi l\ «>či zamaknjenje v Roga, vzdignjena desniea prosi blagoslova od zgoraj, omagujoča leviea pa zaničujo, odriva vse posvclno. Redno vrlenje v krogu pa kaže, kako naj i-lovek nepreneboma na Boga misli, okoli kalorega se sure nebo in zenilja in vse zvezde. Vendar v obče je Lil lu sliaSen večer. 0 pobožnosli lu ni govorili, sicer bi skrunil to lcpo bescdo. Ljudstvo pa zija, sc pogovarja, kriei, snieje, paglavci so trgajo in še liuje rcči gledaš. Neprenebonia scin poluglasno molil: 0 Bog, dovolj naj bo kazni, dovolj zniote! Daj pot lnči svete verc! Smili so ubogega zaslepljenega ljudrilva! Dolgo niscm se mogel ločili, kakor bi nio držala nevidna močv, pač velika radodainost nazaj. Vsaki mojib živcev trepelal je razburjen, spanec ini to noe ne bodc zalisnil očij, saj ne bodo zamogel počivali duh. 0 polnoči sem so vračal sain peš, lovariše sem zgiešil. Ni nio bilo slrah, čeravno sam nisom vedel, v koliki nevainosti sem bii. Srečno sein naSel muskije-nlico in tedaj tudi žo ugledal od daleč svetilnico botela »de Nil«. (Dalje prih.) Sinešiiica. Dečka so bolele oči in skrbna inati jinia je dala zdravilo, lako iinenovani »evongar« — zdravilo jo sieer dobro, pa peče liudo. Na lo pa se mlajsi milo zjoče in mali ga vpniša: »Kaj pa se joče nioj Tinee?« »Ivanu sle dali«, odgovori Tinc, »veiiji »evengar«, kakor pa moni«.