Legenda o Dobroti.
ln solnce žgalo je z neba na zemljo,                Pa so ljudje naposled jo pregnali
da so sahnele po vrieh kali,                            iz svojih sitih in napitih vrst,
vročina silna potok je izpila,                            in ona je bežala in preteče
in zrak je bil dušeč kot da gori . . .             zavzdignila je v maščevanje prst.
Prišta je med ljudi in je delila                        Oblaki zlati pa so se spustili
darove prebogate vsepovsod.                             na zemljo io Dobroto so s seboj
Solze so posušile se sirotam,                            ponesli tja v prostore večne srete,
in rože jim je sipala na pot.                            da tam v plačilo delež prejme svoj.
Od praga je bodila pa do praga,                     A solnce žgalo je z neba na zemljo,
dajala kruha, kjer je vladal glad,                     da so sahnele po vrteh kali,
kjer bilo je srce tolažbe žejno,                        vročina silna potok je izpila,
tam vanj cvetove je sadila nad.-                      in zrak je bil duseč kot da gori . . .
In klicali Ijudje so nenasitni:                           Dobrota pa klečala je pred Bogom:
„0, daj nam več, še več, še mnogo  več!"     nOdpusti jim, odpusti jim, Gospod!
Izmed Ijudi izgnala vse trpljenje                      Stvar tvoja najubožnejša je človek,
kot greh iz raja angelov je meč.                     ki v službi je nestalnosti in zmot."
ln solze so v očeh ji zaigrale, in Bog je čul nje srčni, topli glas — in njene solze padle so na zemljo, in spet sta jo objela moč in kras.
E.  Gangl